160
_ Trepalnice ležejo na oči, se pritiskajo nanje. Vse misli se zmešajo, vrte, nejasne, razblinjene. Ne ločim jih več. Hite mimo, izginjajo v meglenost, v otopelost — kako so trudne oči! —
Naenkrat burno zapolje srce, požene kri v glavo; nekaj buti \ vrata, po sobi udarijo konjska kopita. S krikom skočim na postelji, se uprem z rokama ob odejo. Tema se razmakne, pred menoj stoji konj, okostnjak, visok, z glavo, iztegnjeno proti meni in strmi vame. Razklene se mu gobec, v goitancu mu zahrešči in skozi kosti padejo besede proti meni:
»Ali spiš, človek, ali spiš?«
Gluhota, ki je nastala v sobi, me je stisnila tako, da mi je obstalo srce.
Vnovič se razklene koščeni gobec, oči votlo bulijo v me in vnovič pade trdo vprašanje proti meni:
»Ali spiš, človek, ali spiš?«  —
SOLNCE SE SMEJE NAD ČRNIMI
RAKVAMI...
_
Andre Cebokli.
Solnce se je že navsezgodaj zasmejalo .,. Smeh je bil rdeč: Nad mestecem je bilo na pobočju hribčka zagledalo med rumenimi goricami nove barake  — ko da bi jih včeraj še ne bilo tu ...
»Mrak —  — si jim ti izkopal dno?!«
»Večer —  — si jih ti iztesal?!«
»Noč •—  — si jih ti pokrila?!«
Pa kako: vse so tako nizke, ko da bi jih že požirala zemlja —, vsaka vsa povita v črno lepenko; vse malce skrite med belimi akacijami — — kakor skrivnostne škatlice, kar čez noč postavljene, katerim se vsakdo bliža... nikdar ne približa — — - jih samo ogleduje od spredaj in zadaj, od desne in leve z radostjo in grozo — —.
Solnce je sijalo zmerom sveileje: zmerom glasneje se H smejalo pritlikavim kasarnam ...
Ker so imele vsaka svoja vrata vdelana tako, kakor da bi jih ne bilo. Gkna pa so žarela kakor krvavosolzne velike oči —  —
Kaj je živelo — — kaj je trpelo za temi okni — — ?!
Pripekajoče solnce je odgovorilo: »Krohočem se nad temi črnimi rakvami — —!«
Vsak lak dom je bil en sam velik prostor. Vsak kakor ena sama velika jeiniška celica za en cel pregnan rod — —.
161
O čas polovljenih duš —  —  — 1
Ob stenah in po sredini na desno in levo se je od vznožja k vzglavju spoložno dvigal nizek, za moža širok oder. Na sto in sto belih in trdih slamnikov s še tršimi blazinami je bilo tesno uvrščenih na teh odrih. Vsak slamnik je bil grob z belim kamnom kot pod-zglavjem — —, zijoč v nizko streho, do vrha poln ponižanja in zasmehovanja — —, kakor grob, čisto nov in odprt še, poln vode ob viharju — —.
In na sto in sto sčrnelih obrazov je gledalo z belih slamnikov, na njih je ležalo prav toliko teles, preivorjenih kakor v polčloveka: izstradanih in suhih, da je že kakor brstelo belo okostje pod kožo — —; sključenih, kakor da bi jih bila upognila žalost brez solz — <—; in tako čudno zvitih, ko da bi sama sebe izprasevala, čemu so na svetu —  -— ?
Kakor kamen kamna na produ so se tiščali drug drugega: tu po dva in dva, objemajoča se z nogami od strahu, da bi jima ne odneslo še nog — —; tam spet po dva in dva, ko da bi se od prevelike ljubezni v trpljenju čelo na čelo poljubljala, ko so jima bili že na dnu prsi zadušili glas in je gorje izsesalo že ustnicam kri — —. Iz vseh drugih pa ni niti v kretnji odmelo, kar jim je v prsih vpilo brez glasu — —.
Pri polodprlih očeh, ki so slrašnejše od v jezi in strasti izbuljenih, so bdeli cele dolge noči: Nekdo, ki bi bil bolj ko hudomušen, bi jih povprašal: »Ali ste na straži svojim bolečinam —  — ?«
Tako so tudi gledali, ko so sanjali. In šlo bi kar na smeh, če bi bil človek videl, in slišal te v sanjah kakor besneče. Zalo smej se, človek —:
Vrteli in vili so roke in ž njimi mahali, ko da bi se rili skozi milijonsko množico, od nikjer in nikdar poznano, katera jim je bila zajezila ceste in poti in steze, ki peljejo v podjarmljeno domovino — — ; pogrebali so s prsti, od gladu nabrušenimi, kakor da bi razkopavali poti do zasutih domov — —; in bili s koščenimi pestmi, ko da bi razbijali vrata do pogašenih ognjišč — —I
In dalje —: tuintam so se bočile prsi visoko... in padle globoko, kakor da bi se bile zlomile, ko je zaječalo iz njih: izgubljeni sin je srečal svojo žalostno mater — —; tuintam je dihalo sunkoma in samo še grgralo iz njih: radi bi svojim izpili svoje bolečine z dušo vred —I
In še temu nasmejaj se, človek: stoterim so že čez spodnjo ustnico moleli jeziki: radi bi prekleli ta svet — a razpokah so jim jeziki od lakote in žeje — —, . zakaj hranili so jih vse samo od ene sklede: za jutranji in večerni čaj so pili svojo kri — — — 1
Solnce je že žgalo: zdaj se samo še smeje nad črnimi rakvami....
Kdaj jenjaš kroholati se pa ti, o človek?!   »
n