Glasnik SED 22 (1982) 3 93 fred bahovec: slovenec na aljaski Fred Bahovec je bil rojen v Ljubljani leta 1389. Ob ko ncu stoletja je oče odšel v Združene države, družina pa mu je leta 1900 sledila v Chicago. Tam seje Fred zaposlil kot natakarski vajenec in obenem obiskoval večerno šolo in Šolo za umetnost. Nato je delal v pralnici, lepil etikete ^a steklenice vina, postal strojniški vajenec, se prijavil v vojsko, kmetova! v zvezni državi Michigan, zgradil letalo in delal kot strojnik. Ko jo prihranil nekaj denarja, se je skupaj s prijateljem podal na Aljasko. Tu se je preživljal kot gozdni delavec, Žagar, ribič, lovec na kožuhe, divjad lr> medvede, iskal je zlato, imel je trgovino z dragimi in l^oldragimi kamni in po njem so celo poimenovali goro na Aljaski. Njegovi spomini bodo izšli v Knjižnici Glasnika SED teta 1983. NIVES SULIČ filmski kotiček etimološki filmi goriških slovemcev v italiji Kmalu po otvoritvi fotografske razstave Brda nekdaj 'n danes, v Števerjanu, 8. februarja 1982, sem imel ^r'ložnost v ožjem krogu spoznati tudi filmsko dejavnost glavnih iniciatorjev bodoče števerjanske muzejske fbirke. Silvan Pittoli bivši predsednik društva Briški grič} 'J1 Zdenko Vogrič (odbornik Zveze slovenskih kulturnih 'Lištev) sta mi pokazala nekaj svojih filmov, kijih lahko lotevamo k skupni filmski dokumentaciji slovenske )udske kulture. Silvan Pittoli, Izdelovanje „kaštele", 1981, 15 m, S8 1r». barvni, nemi. Film prikazuje zaključno fazo pletenja „kaštele", r jke pletene košare za prenašanje in shranjevanje sadja, ^kršno še danes uporabljajo v Goriških Brdih. Posebej za fjltn Ste. Je „kaštelo" izdeloval Pavle Vogrič (77), doma iz werjana. Silvan Pittoli, Trgatev v števerjanu, 1980, 60 m, S 8 ri1rr«, barvni, nemi. Avtor je disciplinirano spremljal posamezne delovne stopke pri trgatvi, kot so; trganje grozdja, čiščenje mletje, pretakanje in prešanje grozdja. Iskal je take 0rrle kote in materiale, da bi trgatev izgledala bolj latinsko". Namesto plastičnih, ki jih danes uporabljajo, . ('al trgačem lesene brente in škafe. Tudi čiščenje sodov - Prikazal rekonstruirano — z „holidu", posebej pripravno vrelo vodo za splakovanje sodov. Pri tem mu je rr,a9al Marko Hlede vinogradnik iz Steverjana, ki tudi '«stopa v filmu. Zdenko Vogrič, Fulja tete Angele, Velika noč 1976, S 8 mm barvni, nemi. ■.'tm prikazuje pripravo značilne goriške velikonočne 1 — fulje. Pripravlja jo Angela Pavlin (82), bivša goriška stilničarka, v svoji kuhinji v Gorici. Film do potankosti pripravo te specialitete in je kot lak eden '¡Imi s'0veriskih etnoloških filmov o prehrani. Razen v> j - P°dane recepture prikaže Vogrič tudi družinsko ^ ušje ob velikonočni pojedini, kar daje filmu dodaten r- Ker je izhodišče filma družinska kronika, film ni SDrreiJJe"'en z ftidaktiko in „strokovnostjo", ampak je in 'Skren dokument gastronomskih dimenzij * 'konočnega praznovanja slovenskih meščanov v Gorici. Zdenko Vogrič, Pust 1972 (Dol, Vrh), 1972, 105 m, S8 mm, barvni, nemi. Pustne šege doživljajo v našem času iz leta v leto izredno velike spremembe. Zato je eno desetletje oddaljeni pust pravi etnološki posladek, ki ga danes ne bi več zasledili v enaki podobi. Največ k temu pripomore improvizacijska domiselnost pustovalcev, ki niha z njihovim razpoloženjem, z vremenom, z življenjskim standardom, itd, Vogrič je odlično ujel pustovalsko „štimungo" v dveh kraških vaseh, V Dolu in na Vrhu vidimo značilni kraški šemski lik Pepeljuharja in njegove spremljevalce, ki se s pustnimi vozovi vozijo od vasi do vasi. Vidimo nabiranje darov, veseljačenje, pustno kosilo in pustni ples. Vidimo tudi sprejem fantov v fantovsko družbo, cel ritual, poln „težkih" šal na račun kandidatov. Vogrič je posnel tudi starega fanta, ki ima za pusta pravico plesati z vsemi dekleti. Film se konča na pepelnico, ko, že v mraku, pustovalci zažgejo Pusta. Zdenko Vogrič, Pust v Doberdobu, 1975, 100 m, S 8 mm, barvni, nemi. Spet prikaz pustnih dogodkov na goriškem Krasu. V Doberdobu pripravijo za pusta Pogreb strica Lovra. V torek nabiranje darov po hišah in razne norčije, v sredo pa velik pogrebni sprevod po vasi, stric Lovre na parah v gostilni, maša in sežig. Tudi v Doberdobu je Vogrič sproščeno ujel več posrečenih pustnih prizorov. Kljub vedno enakemu scenariju se pustovalsko dogajanje v Doberdobu spreminja in bogati v skladu z navdihom nosilcev pustnih vlog. NAŠKO KflIŽNAR 4. mednarodni festival etnološkega in sociološkega filma cinema du reel, v parizu, od 27. februarja do 7. marca 1982 V svetu se vse bolj uveljavljajo vizualne predstavitve znanstvenih dognanj, bodisi s pomočjo fotografije, filma ati televizije. Vsaka znanstvena panoga razvija vizualiza-cijo po svojem okusu, glede na potrebe in možnosti. Vizualni prikazi lahko služijo znanstvenikom kot pripomoček pri njihovem delu, lahko pa obogatijo ustno ali pismeno posredovanje informacij v učnem procesu na vseh stopnjah šolanja in v različnih načinih izobraževanja. Najbolj so seveda naklonjene vizualizaciji tiste znanstvene panoge, katerih glavni raziskovalni predmet je sedanjost, nek sodoben družbeni ali materialni proces, ki ga ni potrebno rekonstruirati. Med njimi je na prvem mestu etnologija in v zadnjem času vsebolj tudi sociologija. Festival Cinema du reel (film realnosti, film stvarnosti) je gotovo ena najodličnejših manifestacij za iskanje in potrjevanje novih tendenc etnološkega in sociološkega filma, Francija ima na tem področju veliko tradicijo. Njena zelo razvita neevropska etnologija, zlasti afriška, se je že zelo zgodaj posluževala filma kot dokumentarnega pripomočka. Osrednja osebnost francoskega etnološkega filma je Jean Rouch, „izumitelj" posebne dokumentarne Šole „cinema verite", integralne sestavine francoskega novega vala v 60. letih. Pod Rouchevim vplivom je francoski etnološki film posvečal več pozornosti Cineastičnemu pristopu, kot druge šole tovrstnega filma v Evropi (npr. L Glasnik SED 22 (1982) 3 95 nemška). Zato Rouchevi filmi večkrat prestopijo mejo navadnega dokumentarca in se znajdejo na področju osebne umetniške izpovedi, Cinema du reel je posebna zvrst filma ali bolje tendenca pri filmskem pristopu k realnosti, ki jo v ■tehničnem pogledu utemeljuje zahteva po sinhronem zapisovanju slike in tona, v širšem oblikovnem pomenu pa bi to usmeritev lahko definirali kot pripovedovanje znanstvene resnice (zgodbe) s sestavinami nerežirane realnosti. Festival sprejema samo dela, realizirana v enoletnem razdobju med dvema festivaloma. Na ta način izmeri vsakoletni interes za proizvodnjo etnološkega in sociološkega filma v svetu, s čimer tvega nizko kvalitetno raven, kadar upade kvaliteta svetovne proizvodnje. Selek-cijsko komisijo sestavljajo predstavniki tistih francoskih institucij, ki se največ ukvarjajo z znanstvenim filmom, med njimi sta najvažnejši: Oddelek za kinematografske raziskave na X. pariški Univerzi v Nanterru in Služba za študij, realizacijo in distribucijo avdiovizualne dokumen tacije pri Nacionalnem centru za znanstvene raziskave (naša Akademija znanosti). Letošnjega festivala se je kot edini jugoslovanski predstavnik udeležit tudi etnološki film v proizvodnji Goriškega muzeja iz Nove Gorice, z naslovom: Prisotnost in odstotnost oseb in predmetov. Od 40 prijavljenih filmov jih je selekcijska komisija samo 13 uvrstila v tekmovalni del programa, med njimi tudi naš film. O strogosti komisije govori na primer dejstvo, da se v tekmovalni del ni uvrstil niti en francoski predstavnik. V celoti je bilo na festivalu predstavljenih 40 filmov iz 18 držav, od tega v tekmovalni konkurenci 13 filmov iz 9 različnih držav. Festival je potekal v dveh dvoranah Nacionalnega centra za umetnost in kulturo — Georges Pompidou, v Parizu, v organizaciji Knjižnice tega centra. Morda bo koga začudilo, zakaj je knjižnica organizator festivala znanstvenega filma? Eden glavnih oddelkov Knjižnice v centru Georgesa Pompidouja je namreč videoteka, ki hrani in izposoja okoli 1600 videoenot. To so razni kulturni, znanstveni in poučni filmi iz vsega sveta, presneti na videokasete. Festival Cinema du reel je lepa priložnost, da se Knjižnica informira o svetovni proizvodnji tovrstnega filma in z odkupom najboljših del obogati svojo zbirko, po kateri je vse voč povpraševanja med obiskovalci centra Georgesa Pompidouja, Zanimanje za tovrstne filme dokazuje tudi dober obisk vseh festivalskih predstav. Letošnjo festivalsko bero lahko razdelimo na tri glavne usmeritve, ki so jih zastavili avtorji s svojimi deli: 1.) film kot sredstvo deskripcije in analize, 2.) film kot sredstvo odkrivanja in spoznavanja, 3.) film kot sredstvo informiranja in razlage. To so hkrati tri stopnje intenzivnosti prodiranja v ¡ealnost s filmskimi sredstvi, veljavne za vse vrste znanstvenega filma. Vsaka od treh usmeritev ima svojo publiko, svoj krog komuniciranja. Prvi dve temeljita bolj na izražanju s stiko in zahtevata aktivno sodelovanje gledalcev, oziroma neko predznanje, tretja, didaktična usmeritev je polna besed, govorjenja in razlaganja. Številni avtorji zmotno enačijo „cinema du reel" s tem, da pustijo kako osebo govoriti v kamero 20, 30 minut. Tak je bil celo film znamenitega angleškega režiserja Kennetha Loacha Vprašanje vodenja. Posnel jc sindikalno konferenco v živo, v trajanju 52 minut. Govorjenje je gotovo sestavni del realnosti, nikakor pa ne sme biti nosilec razumevanja glavnih pomenov dokumentarnega filma. Druga skrajnost je cineastični pristop, kjer avtor na podlagi estetske (umetniške) selekcije materiala zanemari manj estetske, zato pa za posamezne znanstvene panoge mnogo bolj povedne dokumentarne posnetke. V teh relacijah je očitno razmišljala tudi mednarodna Žirija, katere predsednik je bil tokrat William Sfoan, direktor kinoteke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku, med člani pa tudi znana nemška i režiserka Helma Sanders — Brahms avtorica odličnega dolgometražnega filma Nemčija, bleda mati, ki ga poznamo tudi pri nas. Letos žirija med izbranimi filmi ni našla kandidata za Grand prix. Pač pa je podelila dve nagradi Ex equo, novozelandskemu filmu: Spomladi sadiš vedno sam in ameriškemu: Weavers, to so bili časi. . . Prvi na dokaj inovativen in intenziven dokumentaristični način spremlja življenjski vsakdan stare Maorke, ki bo do smrti skrbela za svojega odraslega hendikepiranega sina. Film poln človeške bede in revščine, opis težke osebne usode, toda nič, kar bi nakazovalo družbene ali etnične dimenzije tega trpljenja. Drugi film je zmes reportaže in „filma resnice" (cinema du reel). Prikazuje Weaverse, znamenito ameriško vokalno skupino, razpadlo v petdesetih letih zaradi vztrajnih napadov Maccarthystov, kako se pripravlja na svoj do končni poslovilni koncert v Carnegi Hallu, leta 1980. Vmes retrospektivno zgodba skupine in njenih posamez nrh članov. Zaradi obeh odločitev je bila žirija na tiskovni konferenci močno napadana. Najostrejši je bil očitek, zakaj na festivalu etnološkega in sociološkega filma prt nagrajevanju prevladujejo cineastični kriteriji nad strokovnimi. Glede novozelandksega filma je očitek v celoti upravičen, saj usoda osebnega trpljenja, če je še tako lepo filmsko zapeta, ni osrednji predmet raziskave neke družboslovne discipline. Specialno (tolažilno) nagrdo je prejei ameriški film Ovčarji z Bernerayja, kvaliteten, a konvencionalen prikaz letnega ciklusa z ovčjimi čredami na otočju Novi Hebridi. S to odločitvijo žirija ni zgladila nasprotja med lastnimi kriteriji in hotenji festivala-Opozorila je zgolj na konvencionalen etnografski film z dobro obrtniško podlago. Kljub temu, da ni prejel nobene nagrade, je slovenski film vzbudil veliko pozornosti med prisotnimi poznavalci-Film je bil dvakrat predvajan v Času trajanja festivala-Obakrat je vzbudil med gledalci burne komentarje. Film namreč na dokaj nenavaden način kaže, ali bolj0' preizkuša možnosti uporabe filma pri etnoloških i*1 socioloških raziskavah, S skromnimi sredstvi smo predsta; vili model filma „cinema du reel", takega, ki ustreza neki konkretni etnološki praksi. V našem filmu sta primerja'; no predstavljena vaški in mestni ambient na naslednj1 način: Izbrani sta dve lokaciji, ena na Pečinah n3 Šentviški planoti in druga v Novi Gorici. Kamera stoji ^ Stojalu nepremično ob S1"1 zjutraj do 4h popoldne in vsakih 10 minut posname prizor v trajanju 10 sekund, Ve glede na to, kaj se trakrat na prizorišču dogaja. kamera ves dan zre v zelo karakterističen del naselja nan1 simultana montaža obeh prizorišč predstavi svojstven življenjski utrip dveh različnih primorskih krajev. Film Ie posnet na S mm traku, v barvni tehniki in traja 22 minu'-Ta nenavadni projekt skorajda ni film v pravem pomen^ besede, ampak meritev prostora, časa in njunih spe0 memb, vendar z elementi „realnega" filma, brez trikov s posameznimi posnetki ali podobno. Naš projekt je m"*] prisotnimi vzbudil veliko nasprotujočih mnenj in ugibanj o bodočnosti takega načina uporabe filma. Edini na festivalu je radikalno in izzivalno odprl vprašanje „evroP; skega" etnološkega filma, saj je bil do nedavna etnolog1 film (zlasti v Franciji) sinonim za prikaz eksotične afrišk® in druge neevropske problematike. Izzivalno zato, smo s skromnimi realtzacijskimt sredstvi predstavili idejo, ne pa tudi vseh njenih možnih izpeljav. V tujini n1 Glasnik SED 22 (1982) 3 95 mogoče vsakomur razlagati, da pri nas etnološki fitm nima širše zaslombe, razen v sferi obstoječih modelov dokumentarnega filma, kar pa ne zadošča hitremu razvoju in potrebam slovenske etnološke vede. naško križnar KNJIŽNA POROČILA, KRITIKE, RAZSTAVE Janez bogataj: mlinarji in 2agarji v dolini zgornje krke '«i., Dolenjski tisk Novo mesto. Dolenjski muzej in *nanstvenl institut FF Ljubljana; Novo mesto 1982, str. fot. , angleški povzetek Danes je skoraj prava redkost, če ob slovenskih rekah naletiinoH ?V''a mVarstvo in žagarstvo le ob zgornjem tef roč)u Krke, je knjiga med prvimi celovitejšimi prikazi Ve I* J1 pr' nas' ^ se SWrel5a etnologija tem obrtem ni v J i Posvečala. Tako Bogatajeva knjiga ni novost samo actnu obravnave, ampak tudi glede teme. koliko je bilo pri nas etnološke literature o mlinar- stvu knj m kakšne metodološke novosti prinaša pričujoča vanje mlinarstva in žagarstva v tem prostoru. Ure za splošen in nujen okvir, iz katerega lahko gradi svoje raziskave določena, specializirana disciplina, kot npr. etnologija. Nadaljnja poglavja v knjigi, raziskave in zaključki, so osvetljeni, kot rečeno, iz etnološkega zornega kot3, kar pomeni, da se avtor ne ukvarja le s tehničnimi opisi mlinov in z nostalgično revitalizacijo mlinarstva, ampak le tega obravnava [ugotavlja dejstva) v sklopu raziskovanja načina življenja Slovencev v 20. stol.. Tako spoznamo. kdo so bili mlinarji, njihovo ekonomsko in socialno Strukturo, pa njihov človeški obraz ter življenjske pogoje mlinarskih družin, bivanjske in delovne prostore. Kolikor se je dalo so prikazani tudi družinski odnosi na „vznoter" in odnosi mlinarjeve družine s širšo skupnostjo. Obravnavana pa je še vloga gospodarja v družini pa odnosi družina, sluge itd. Iz te notranje urejenosti v mlinu prehaja avtor na medsebojne in medsosedske odnose, kjer se ustavi pri mnenjih drugih ljudi o mlinarjih, razišče odnos mlinar—stranka ter vključevanje gospodarja — obrtnika v vaško skupnost. Seveda so naštete točke samo iztočnice, iz katerih se avtor spušča v podrobnejša raziskovanja: npr., ko raziskuje dedovanje, mora raziskati celotno družino, potomstvo, tudi nezakonske otroke, s tem pa je prešel na področje intimnega življenja in seveda na področje moralnih in pravnih norm, kar pa je pomagalo osvetliti mlinarsko pojmovanje ljubezni, druži ne, otrok, kar je težko zvedeti iz neposrednega razgovora. Knjiga prinaša torej vsakdanjik in praznik, življenje in delo, mišljenje in zabavo stanu, ki pri nas izumira. Komunikativno razsežnost besedila poudarjajo številne fotografije, ki so pretežno avtorjevo delo. Knjiga Janeza Bogataja je izšla letos pri Dolenjskem tisku v Novem mestu, soizdajatelja pa sta bila Znanstveni inštitut filozofske fakultete v Ljubljani in Dolenjski muzej iz Novega mesta. MARKO TERSEGLAV J9a, razberemo iz prvega poglavja, ki prinaša tudi atke o načinu dela in obsegu raziskave. Naslednje irt h 'e Pusve^erl0 dolini zgornje Krke, gospodarskim •"užbenim pogojem, ki so bili pomembni za opredelje- razmišljanje ob razstavi: mlinarji in žagarji v dolini zgornje krke AVTORJA: mag. Janeza Bogataja OBLIKOVALCA: ing. arh. Marjana Lobode v KRAJU: Novo mesto (Dolenjska galerija) in ČASU: maj - junij 1982 Likovna umetnost, glasba, literatura, film - pri vseh je ponavadi rezultat nekega ustvarjalnega dela njegova izvedba, objava ali vizualizacija. Le-ta zahteva svojo oceno, kritiko, ki ji strežejo v ta namen izobraženi kritiki in ocenjevalci. Rezultat etnološkega znanstvenega ustvarjalnega dela je ravno tako njegova objava ali razstava kot več medijska vizualizacija. Kritiki in ocenjevalci pa smo si sami. Ob tem nam lahko gledanje iz stroke na dogajanja v njej odpira poglede in probleme, kakršne bi morda zunanji ocenjevalec prezrl. Po drugi strani pa se odpre problem subiektivnosti, cehovske vklenjenosti, ki bi se ji slednji morda lahko izognil. Ob Bogatajevi razstavi „Mlinarji in Žagarji v dolini Zgornje Krke" me dileme glede muzejske etnološke razstavne kritike, ki so v večji ali manjši meri vedno prisotne, skorajda niso obhajale. Kot zunanji opazovalec, kot laik, ki je vstopil in si ogledal razstavo, bi rekla, da „mi je bila všeč". Vsak ogledovalec je lahko tekoče sledil k