DVE PISMI PETRA BEZRUCA
S slavnim šlezijskim pesnikom se nisva nikoli srečala. Ves čas svojega bivanja v Pragi sem nameraval obiskati Moravsko in Slezijo — Beskide, Opavo, Ostravo, Těšín, Kostelec na Hani in druge kraje, kjer je Bezruč živel ali pel o njdh, pa mi ni nikoli uspelo. Pred vojno me je hotel peljati k »starečku« (tako so imenovali Bezruča skoro vsi njegovi prijatelji in znanci) navdušeni zbiralec bezručian in pesnikov svetovalec docení Břetislav Pračka Obisk je bil že dogovorjen, Bezruč naju je pričakoval, toda prav tedaj sem moral na neko drugo važno pot, in tako se mi želja, da bi se pogovoril i. avtorjem Šlezijskih pesmi, ni nikoli izpolnila.
Do pisemskega stika med nama je prišlo šele med nemško okupacijo Češkoslovaške. Vmučnih in brezupnih letih 1939—1941 je češko ljudstvo črpalo moč in vero v boljšo bodočnost zlasti iz del svojjh velikih književnikov in drugih umetnikov. Takrat (pozneje jim Nemci tega niso dovolili) so založbe izdajale dela Jana Nerude, Aloisa Jiráska, Svatopluka Čecha, Petra Bezruča in drugih, kakor tudi zbornike z reprodukcijami del velikih čeških umetnikov Josefa Mánesa in Mikuláša Aleša. Tudi praška založba Čin je izdala leta 1940 lepo opremljen zbornik Bezručův hlas s posvetilom »Češkemu l.du na pamet a na posílení jeho duchovní tradice«, ki so ga uredili pisatelj Jaroslav Kratochvíl (umrl v taborišču Terezin), D. M. Pavliček in Jaroslav Šíma. V njem je izšla tudi moja črtica Maryčka ve Slovinsku, z reminiscencami na gimnazijska leta, ko mi je Bezručev rojak, duhovnik na Vinici, bral Slezské písně, in ko sem prevedel v slovenščino Maryčko Magdónovo, ne da bi poznal Albrechtov prevod, še manj seveda Gradnikov. Takrat sem prvič slišal in bral češki jezik in usoda nesrečne Magdónove hčerke me je tako prevzela, da sem se naučil pesem o njej na pamet. Bezruču je bilo moje prvo srečanje z Maryčko Magdónovo najbrž všeč, ker mi je kmalu po izidu zbornika poslal Albrechtov prevod Šlezkih pesmi s svojim podpisom in tole pismo:
Vzácný pane, děkuji Vám za krásnou vzpomíniiu v památníku B. Hl. věnovanou. Slezsko a jižní Korutany — jaké to byly osudem si podobné země. Vzpomínám, jak za mýcii mladších let bylo v Korutanech načítáno 100.000 Slovinců, kteří měli i vlastního poslance Gratenaura v říšské radě — a při posledním sčítáni (:1930?:) pak bylo už jen 30.000! — Ješlé že se jižní Štýrsko podařilo zachránit. Čítal jsem nedávno německý obrázek xKamerad Schniirschuh«, kde je nakreslen — (: a dobře:) vítězný plebiscit v j. Korut. Znal jsem několik málo Slovinců, byli to sami milí lidé, líbil se mi vždy jejich typ — má jej Miklošič a nedávno zhaslý Davorin í.unkovič.
Když vládli v bývalém Rakousku snášenliví soc. dem., bylo stipulováno v Kor. €7 iiěm.-slovii\ských škol, dětí v nich bylo 10.000.— O míru rapalskem škoda, těžko a hoře mluvit. — Pozdravuji Vás ze srdce upřímného.
6. XI. 40. P. B.'
Ne spominjam se več, kaj sem odgovoril na to pismo; najbrž sem pesniku sporočil med drugim tudi to, katere od njegovih pesmi so bile prevedene v slovenščino in kakšen . odmev so imele v naši književnosti, ker mi je pesnik kmalu nato odgovoril:
222 {íqsiHss^
Vzácný pane, děkuji Vám za poslané verše Kosovíovy (sic!). VédčI jsem o nich. ale neznal jich. Jsou krásné, nadaný poet odešel tak brzy, ale nemá-li pravdu moudrost anticÍM (:zvláště dnes v soumraku Slovanstva západního:) — že »mlad umírá, koho milují bozi?.<
Mám v Brně mluvnici slovinskou, a přestudoval jsem ji před 20 lety, ale pamét hasne stálím. Chodil jsem také do hospody, kde krčmař měi slovinskou maminku, vždy jsem jej zadal, aby recitoval nár. slov. písně. — (: a mluvil jazykem mateřským:)
V Slovanstvu jižním jsem vždy vidvl typ slovanský. Cechové — ti praví ve vlastních Cechách — (: východní polovice Moravy je už opravdě slovanská:) jsou podle přilehajícího soudu jiných Slovanů Němci mezi Slovany (: a muzikanti, jak to vyčtli jim Sibové:). — Poláci (: nie honorowo, ale zdrówo:) a Rusové jsou už Orientálové (: za Rakouska říkali Němci: Za Bialkou začíná Asie:) — a už proto podle mého soukromého soudu Tí-šínsko k Polsku nepatří, — a tak zbývá jen statečný kmen jižních Slovanů, za nímž se obracely mé oči. Ale osud S. lužických. Cechů slezských a Slovinců v Korošku, j. Štýrsku, Istrii a Gradišče bvl stejný. Pozdravuji Vás pěkně.
8. XII. 40. Kostelec na Hané.   ' P. B.2
Iz obeh pisem še čuti globolca ljubezen Petra Bezruča do majhnega m zatiranega slovenskega ljudstva na Koroškem, Štajerskem in Primorskem ter lep odnos do Jugoslovanov sploh. Čeprav je bil pozoren na Slovence in južne Slovane že od zgodnje mladosti dalje (zanimivo je, da se v pozni starosti spominja približnega rezultata ljudskega štetja na Koroškem leta 1890), je vendar Albrechtova izdaja Slezkih pesmi njegovo zanimanje za naše ljudstvo še bolj poglobila. 2e samo dejstvo, da so bili Slovenci prvi med slovanskimi narodi, ki so prevajali in izdali tudi v samostojni knjigi njegove pesmi, je bilo zanj zgovoren dokaz, kako blizu sta si ljudstvi pod Beskidi in na obeh straneh Karavank, kako podobno je bilo njihovo trpljenje in usoda. Takrat se je tudi začel učiti slovensko.
Bezručeve sodbe o slovanskih narodih, ki mi jih je zaupal v drugem pismu, so bile izrečene vsekakor pod močnim vplivom tistega težkega časa. Pesnika je zelo prizadelo razbojniško razkosanje Češkoslovaške 1. 1939, ki se ga je udeležila tudi Poljska, in nič manj pogodba med Hitlerjevo Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Zagrenjen pa je bil tudi zaradi nekaterih pojavov v Pragi in na Češkem, zato niti za lastni narod ni našel dobre besede, čeprav ga je globoko ljubil.
Med vojno sem Bezruču pošiljal samo pozdrave po doc. Pračiki, ki ga je redno obiskoval na Moravském, in tudi pesnik mi je pošiljal pozdrave po njem ter nekoč tudi SVOJO pesem Stužkonoska modrá s posvetilom.
Po osvoboditvi mi je pisal Bezruč leta 1946 še eno pismo, ki ga omenja Branko Hofman (Večer, 3. X. 1956) in po njem Marja Boršnikova v svoji izčrpni razpravi Petr
' Spoštovani gospod, hvala Vam za lopo spominsko črtico, ki ste mi jo posvetili v zborniliu BJezru-čuvj Hljasj. Slezija in južna Koroška — Itako podobna je bila usoda teh dveh dežel. Spominjam se, da so v mojih mlajših letih na Koroškem našteli 100.000 Slovencev, ki so imeli v državni zbornici tudi lastnega poslanca Grafenauerja — pri zadnjem štetju (: 1930?:) pa jih je bilo že samo 30.000! Se dobro, da se je posrečilo rešiti južno Štajersko. Nedavno sem prebiral nemško sličico ."Kamerad Schniirschuhkjer je opisa]! — (: in to dobro :} zmagoviti plebiscit na j[užnem] Koroškem. Poznal sem nekaj Slovencev, vsi sc Í3ili simpatični ljudje, vedno mi je ugajal njihov tip — ima ga Miklošič in nedavno preminuli !Davo-rin Žunkovič.
Ko so vladali v prejšnji Avstriji strpni socjialnij demiokratij, je bilo stipulirano na Korfoškem] 67 nem[škol-slovenskih šol, otrok je bilo v njih 10.000. — O rapalskem miru je škoda, težko in bridko govoriti. — Pozdiaylj.tm Vas iz iskrenega srca.
t). XI. 40. P. B.
' Spoštovani gospod, hvala Vam za poslane Kosovelove verze. Vedel sem zanje, toda nisem jih poznal. So krasni, nadarjeni poef je odšel tako zgodaj, toda mar nima prav antična modrost (: posebno dandanes v somraku zapadnega Slovanstva:) — da »mlad umre, kogar ljubijo bogovi?;:
V Brnu imam slovensko slovnico in pred 20 leti sem jo preštudiral, toda spomin s starostjo peša. Zahajal sem tudi v gostilno, kjer je imel krčmar slovensko mater; vedno sem ga prosil, naj recitira slovjenskej narjodnej pesmi — {: in govori v materinem jeziku :). V jiižnih Slovanih sem vedno videl slovanski tip. Cohi — tisti piavi v češki deželi — f; vzhodna polovica Moravske je že nedvomno slovanska :) so, kot pravilno sodijo drugi Slovani, Nemci med Slovani (: in muzikanti, kot so jim očitali Srbi :}. — Poljaki (:nie honorowo, ale zdrówo:) Ipoljski rek, ki pomeni: to, kar počnemo, je sicer nečastno, ampak za nas koristno, op. O. B.| in Rusi so pa že Orientalci (: za časa Avstrije so govorili Nemci: Za Bialko |ieka na Poljskem, op. O. B.) se pričenja Azija :) — in že zato po mojem mnenju Tje-šinsko ne spada k Poljski, — in tako ostane samo junaško pleme južnih Slovanov, h kateremu so se obračale moje oči. loda usoda lužiškjh S|rbovi, šlezijskih Cehov in Slovencev na Koroškem, jjužnemj Štajerskem, v Istri in Gradiški je bila enaka. Pozdravljam Vas lepo.
S. XII. 40. Kostelec na Hané P. B.
jPisrni sta pisani n# štirih straneh na papirja formata 10,2 X 14,5 z lepo, drobno za B. tipično pisavo; ki je ne bi Uihce prisodil 73-letnema slaičku.j
223 i
Bezruč med Slovenci (Franku Wollmanovi k sedmdesátinám. Sborník prací. Praha 1958, str. 309). Kljub vsem naporom doslej tega pisma žal nisem mogel najti in je verjetno izgubljeno. Kolikor se spominjam, je pisal Bezruč tudi v njem o Koroških Slovencih, kar je samo dokaz, da je stalno spremljal njihovo usodo, zlasti pa po plebiscitu po prvi vojni, in da ga je prizadelo, ko tudi po drugi svetovni vojni ni vsaj južna Koroška pripadla Jugoslaviji.
Odnos slavnega češkega pesnika do Slovencev bi bilo treba posebej natanko raziskati. 2e na podlagi teh dveh pisem lahko sklepamo, kako rad je imel naš narod in kako se je zanimal zanj. V pesnikovi zapuščini v Opavi bi se verjetno našlo kako gradivo (zapiski, beležke) o tem, kaj je bral o Slovencih in kako se je učil našega jezika.
Oton  B e r k o p e C