TEMELJNA BANKA LJUBLJANA, n.sub. o. SEDEŽ JUGOBANKE V LJUBLJANI, TITOVA 32 FILIALA: Maribor, Razlagova 11 - EKSPOZITURE: Ljubljana, Pražakova 14; Ljubljana-Šiška, Celovška 106; Ljubljana-Bežigrad, Titova 64; Celje, Titov trg 7; Jesenice, Maršala Tita 20; Murska Sobota, Staneta Rozmana 5; Sežana, Partizanska cesta 7; Maribor, Svetozarevska 9; Nova Gorica, Kidričeva 7; Maribor, Cankarjeva 11; ZR NEMČIJA Frankfurt, München, Stuttgart, Düsseldorf, Hannover, Hamburg, Berlin, Nürnberg - AVSTRIJA, Dunaj - Wien - FRANCIJA, Pariz - NIZOZEMSKA, Amsterdam - ITALIJA, Milano - VELIKA BRITANIJA, London - ČSSR, Praga -ZSSR, Moskva - LIBIJA, Tripoli - ZDA, New York (JUGOBANKA, Representative Office 500 Fifth Avenue, Room 3026 New York N. Y. 10036) — Chicago (JUGOBANKA, Representative Office Room 3012 875 North Michigan Avenue Chicago, lllionis 60611) — KANADA, Toronto (JUGOBANKA, Representative Office 401 Bay St. Room 1703, Toronto Ontario) — ŠVEDSKA Stockholm — AVSTRALIJA, Sydney. Banka ima korespondentske zveze s 1300 tujimi bankami v 130 državah na svetu partizanska knjiga Zelo ugoden sprejem med številnimi bralci je doživela zbirka Znameniti Slovenci, ki jo ureja Josip Vidmar in ki na poljuden, vsakomur dostopen pa hkrati osebno obarvan način riše portrete velikanov slovenske kulturne preteklosti. Zbirka naj bi prinesla biografije najmanj sedemdesetih slovenskih umetnikov, znan-,' stvenikov, političnih delavcev, doslej pa je izšlo 8 knjig: N. Košir: France Prešeren J. Pogačnik: Jernej Kopitar F. Mesesnel: Janez in Jurij Šubic J. Javoršek: Primož Trubar D. Moravec: Ivan Cankar J. Martinovič: Dragotin Kette J. Vidmar: Oton Župančič J. Snoj: Josip Murn - Aleksandrov \ Podobo Ivana Cankarja je zarisal Dušan Moravec, ki. je znan poznavalec njegovega dela, zlasti pa se je temeljito ukvarjal z njegovim gledališkim opusom, ki sodi med viške Cankarjeve umetnosti. V preprosti in lepi besedi je v knjigi zbral vse, kar mora o Cankarju , vedeti sodobni Slovenec. Knjigo o Otonu Župančiču je napisal Josip Vidmar, ki je kot pesnikov dolgoleten sodelavec vsekakor eden najboljših poznavalcev tega svojstvenega poeta. Josip Vidmar je izrisal predvsem duhovni portret Župančičeve umetnosti in za njim vidimo tudi skico osebe oziroma življenja, ki je to umetnost rodila. Monografijo o Dragotinu Ketteju je napisal Juraj Martinovič, ki z vso znanstveno prizadevnostjo in veliko ljubeznijo do slovenske kulture že dalj časa raziskuje tega zanimivega in možatega pesnika. Knjigo je napisal v srbohrvaščini (Juraj Martinovič je profesor na Filozofski fakulteti v Sarajevu), v slovenščino pa jo je prevedel pesnik Severin Šali. Četrta knjiga v zbirki, posvečeni stoletnici moderne slovenske literature, predstavlja delo o Josipu Murnu Aleksandrovu. S svojstveno kritično radovednostjo in smislom za odkrivanje neznanega ga je napisal Jože Snoj. JUGOBANKA TEMELJNA BANKA LJUBLJANA, n.sub. o. partizanska knjiga Številka 10 Oktober 1978 Letnik 25 Izdaja Slovenska izseljenska matica Ljubljana Telefon 061 / 20-657 Naslov 61000 Ljubljana Cankarjeva l/II p. p. 169 Slovenija, Jugoslavija Telefon uredništva 061 / 23-102 Telefon uprave 061 / 21-234 Glavni urednik Drago Seliger Odgovorni urednik Jože Prešeren Uredniški odbor Janez Kajzer, Jože Olaj, Ernest Petrin, Jože Prešeren, Ina Slokan, Mila Šenk, Juš Turk Uredniški svet Anton Ingolič (predsednik), Matjaž Jančar, France Poznič, Franci Stare, Andrej Škerlavaj, Martin Zakonjšek Oblikovalec Peter Žebre Prevajalci Alberto Gregorič (španščina), Viktor Jesenik (francoščina), Milena Milojevič-Sheppard (angleščina) Revija izhaja vsak mesec, 8. in 9. številka izideta skupno. Tisk ČGP Delo, Ljubljana Oproščeno prometnega davka po pristojnem sklepu št. 421-1/173 z dne 24. 7. 1973 Revija za Slovence po svetu Magazine for Slovenes abroad Revista para los Eslovenos por el mundo Vaša pisma 2 Urednik vam 3 Dogodki 4 Jugoslavija in svet 5 Po Sloveniji 6 Škofja Loka 1978 7 Neokrnjene lepote Plitvičldh jezer 8 Čas trgatve 11 Pšenična zrna Jacka Tomšiča 12 Posebna radost je peti v Sloveniji 14 Slavne slike 15 Dobrepoljsko sonce 16 Nepopisen čas Hrastovelj 18 Priloga: Med rojaki po Evropi — English Section 19 »Besedo mir izgovarjamo tudi s srcem« 27 Mojstri s kamero: Mirko Kambič 28 Naši po svetu 30 Za mlade po srcu 34 Krožek mladih dopisnikov 36 Umetniška beseda: Metulji 37 Vaše zgodbe: Zeleni dnevi v Ameriki 39 Materinščina, Nove knjige 41 Zaupni pomenki, Slovenski lonec 42 Filatelija, Domače viže, Vaš kotiček 43 SLIKA NA NASLOVNI STRANI V Triglavskem narodnem parku — sestavek o enem od jugoslovanskih narodnih parkov berite na straneh 8—10. Foto: Ančka Tomšič LETNA NAROČNINA Jugoslavija 100,00 din, Avstralija 6,00 au.$, Avstrija 115,00 Sch, Anglija 3,50 Lstg, Belgija 220,00 Bfr, Danska 35,00 Dkr, Finska 23,00 FM, Francija 25,00 FF, Holandija 16,00 Hfl, Italija 5.000,00 Lit, Južnoameriške države 6,00 US $, Kanada 6,00 c$, Nemčija 16,00 DM, Norveška 33,00 Nkr, švedska 30,00 Skr, Švica 19,00 Sfr, USA 6,00 US $ PLAČILO NAROČNINE Dinarski tekoči račun: 50100-678-45356 — Devizni račun: 50100-620-010-32002-575 pri Ljubljanski banki — Plačilo je možno tudi po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom, naslovljenim na »Slovenska izseljenska matica« v priporočenem pismu. PRI SINU V AVSTRALIJI Lepo se vam zahvaljujem za redno pošiljanje Rodne grude, ki sem je ved- no vesela. Na kratko naj omenim, da sem se opogumila in šla prvič na potovanje z letalom. Potovala sem v daljno Avstralijo k sinu Emilu. Kar srečno sem prestala vožnjo, niti strah me ni bilo preveč; tam sem se počutila še bolj zdrava, najedla pa sem se tudi marelic z domačega vrta. Sonce mi je resnično zelo koristilo, da nisem čutila nobenih bolečin več. Z letala sem videla nepopisne lepote. Žal pa smo nad Zagrebom leteli v oblačnem vremenu, zato domovine skoraj nisem videla pod seboj. V Avstraliji mi je bilo všeč, zlasti okolica z lepimi hišami, ena lepša od druge, vse v cvetju in s tratami okrog hiš. Vse je čisto in lepe široke ceste. Gozdovi pa niso tako lepi kot tu v Evropi. Ko greš ven iz mesta, je vse rjavo in suho. Jaz sem rada občudovala cvetje. S sinom sva hodila na sprehod v Pooraki, blizu sinovega stanovanja. Večkrat sem si šla ogledovat ogromen kaktus, zato sem prosila sina, da me slika ob njem. Pošiljam vam tudi fotografijo. Julijana Borlak, Farciennes, Belgija SORODNIŠKO SREČANJE Prilagam vam ček za poravnavo naročnine Rodne grude, ki jo vsi z veseljem beremo. Včasih gre malo počasi, a s skupnimi močmi lahko razumemo vse. Prilagam vam tudi fotografijo moje družine; slikali smo se ob sorodniškem srečanju lani, ko so nas obiskali tudi sorodniki iz Ljubljane. Na sliki je največ naših otrok, nekaj vnukov in nekaj pravnukov. Tako ob naših naslednikih ostajamo mladi tudi mi. Mogoče se vidimo prihodnje leto. John & Tončka Lickar, Ridgefield, Wa., ZDA POZDRAVI Z ALJASKE Tudi jaz sem se odločil, da se vam oglasim in ¡to iz prelepe Aljaske. Kot vidite, se Slovenci znajdejo tudi na najbolj severnem koncu Amerike. Moj brat Vinko in jaz sva se preselila v lepo mesto Anchorage lansko jesen. Mesto ima okoli 230 000 prebivalcev. Julijana Borlak s sinom ob ogromnem kaktusu v Avstraliji Pokrajina je zelo lepa, tu je veliko jezer, okoli nas pa čudovite gore. Ljudje sija 78 v Kanadi izbrana Zorica Ignjatov, njeni spremljevalki pa sta Olgica Begovič in Dušanka Novakovič. ZDA SLOVENSKA ŠTUDIJSKA NAGRADA 1978 Državna univerza v Kentu, Ohio, je tudi letos podelila slovensko študijsko nagrado najboljšemu študentu na Študent Marko Sfiligoj je prejel slovensko študijsko nagrado na univerzi Kent, Ohio področju slovenskih študij. Letos je nagrado, ki so jo javno podelili 14. maja, prejel nadarjeni študent iz Clevelanda Marko Sfiligoj, ki bo letos diplomiral na tej univerzi iz žurnali-stike. Kentska univerza ima najbogatejši slovenski študijski program med vsemi ameriškimi univerzami, saj je uradno priznala kar šest različnih tečajev slovenskega jezika in književnosti in nudi odlične možnosti za študij drugih slovenskih predmetov. Marko Sfiligoj je te priložnosti dobro izkoristil in med drugim z odliko končal tečaj o slovenski ameriški zgodovini in kulturi. Čeprav je rojen v ZDA, odlično govori slovenski jezik in je na Kentu med drugim dve leti poučeval slovenščino na začetniških in zahtevnejših tečajih. Uveljavil pa se je tudi na drugih področjih. Bil je igralec pri slovenskem dramskem krožku Lilija, nastopal pa je tudi v nekaterih ameriških gledališčih. Trenutno si služi kruh kot dopisnik revije »Scene«. ZAIGRALI SO »SNEGULJČICO« Mladinski pevski zbor krožka št. 3 SNPJ je v soboto in nedeljo, 29. in 30. aprila, v Slovenskem delavskem domu na Waterloo road uprizoril pravljično spevoigro »Sneguljčica« (Snow White and Seven Dwarfs), pri kateri je sodelovalo 44 otrok in mladincev. Uprizoritev je bila v angleškem jeziku. Starši so sami poskrbeli tudi za odlične obleke, v katerih so se predstavili nastopajoči. V glavnih vlogah so peli in igrali: Angela Kalin kot Sneguljčica, Johnny Mauric kot princ, Nanette di Tomaso kot kraljica, Joe Blatnik kot Bombaša, Wade Issacs kot Berthold, Sheril Frank kot čarovnica in Gina Minello kot krošnjarka. Glasbeni vodja Mladinskega zbora je Tom Hegler, dirigirala je Dorothy Vogelin, pri klavirju je spremljala zbor in soliste Alice Cech, za oder pa sta skrbeli direktorica krožka št. 3 SNPJ Betty Rotar in Wilma Tibjash, ki sta skrbeli tudi za režijo. Veliko slikarskega dela je opravil Jackie Rotar, graduant na univerzi za moderno umetnost. AVSTRALIJA SLOVENSKO DRUŠTVO SYDNEY POROČA Ko po raznih časopisih in revijah prebiramo poročila o delu in življenju slovenskih društev širom po svetu, vedno z veseljem opažamo, da je večina društev zelo aktivna, da lepo napredujejo pri svojem delu. Tudi ime Slovenskega društva Sydney je bilo že večkrat omenjeno na straneh Rodne grude in Slovenskega koledarja, zato je prav, da tudi ob tej priložnosti napišemo nekaj besed. Najpomembnejša kulturna dogodka preteklega leta sta bila: razvitje društvenega prapora in odkritje Prešernovega spomenika. Oba dogodka sta očitno pokazala nove, napredne smer- Del novega doma Slovenskega društva Sydney nice našega društva ter izrazila globoko razumevanje za društveno življenje novega, mladega društvenega odbora. Obe svečanosti sta skoraj podvojili število članov v društvu. O odkrivanju Prešernovega spomenika je Rodna gruda že obširneje poročala, ne bo pa odveč, če še enkrat poudarimo veličino tega enkratnega kulturnega dogodka ter se še enkrat iz srca zahvalimo vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali. Prav tako naj omenimo, da smo tudi letos dostojno pričakali Novo leto, praznovali materinski in očetovski dan ter se skupaj zabavali na številnih družabnih prireditvah, ki jih je organiziralo društvo za svoje člane in prijatelje. Ponosni smo tudi na naš gospodarski napredek. Spodnji prostori društva so že dokončani in že lahko sprejemajo goste iz tedna v teden. Moderno opremljena kuhinja je naš največji ponos. Tudi točilni bar in »hladilna soba« že služita svojemu namenu. Stene so obložene s ploščami iz tasmanskega oreha, urejeno je parketno plesišče, po podu je lepa preproga. Sodobne sanitarne naprave so bile urejene že prejšnje leto. Tudi nova knjižnica Otona Župančiča že posluje. Vsi društveni prostori so opremljeni z modernimi klimatskimi napravami, ki poleti hladijo, pozimi pa grejejo ter tako veliko pripomorejo k prijetnemu razpoloženju obiskovalcev. Vse skupaj pa dopolnjuje prelep razgled skozi velika okna društvenih prostorov. Ob lepem vremenu se vidi skoraj ves Sydney, vidi se celo znameniti Harbour Bridge. Veliko dela, naporov in dobre volje je bilo vloženega, da so se lahko ustvarili tako dobri pogoji za naše društveno delovanje. Toda to še ni vse — pred nami je še veliko načrtov in želja. Če računamo, da je bilo vse delo opravljeno s prostovoljnim delom odbornikov in članov društva, potem lahko rečemo, da je bilo resnično narejenega zelo veliko. Želja po urejenem koščku domovine v daljni tujini leži v srcih vseh slovenskih izseljencev in tako je tudi pri nas v Avstraliji. Iz srca želimo, da bi kmalu dogradili tudi zgornje društvene prostore, ki so v načrtih, uredili športna igrišča in okolico doma ter še bolj poživili kulturno-zabavno življenje. Če bo še v prihodnje toliko vneme in volje kot doslej, potem rezultati v prihodnje gotovo ne bodo izostali. Odbor Slovenskega društva Sydney »JADRAN« PRIČAKUJE ŽUPANČIČEV SPOMENIK Člani Jadrana smo se zelo razveselili novice, da je akademski kipar Zdenko Kalin že začel z delom kipa Otona Župančiča, ki ga bomo postavili na našem društvenem zemljišču. Želimo mu veliko uspeha! Srečni smo, da sta se predsednik Drago Seliger in pesnik Ciril Zlobec prijetno počutila med nami. Pomagala sta nam razrešiti marsikateri vozel in prinesla sta nam kos domovine, ki jo marsikateri izmed nas doživlja le v mislih. V imenu vseh Jadrančanov se jima še enkrat zahvaljujem za obisk, posebna hvala pa Cirilu Zlobcu za podarjene pesmi, ki jih vsi radi prebirajo. Dne 13. maja smo imeli proslavo materinskega dneva, ki je bila posvečena tudi Otonu Župančiču ob stoletnici njegovega rojstva. Na sporedu so bile deklamacije, recitacije pesmi Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Karla Destovnika-Kajuha. Nastopali so otroci in odrasli. Dvorana je bila polna ljudi, ki so vse sodelujoče pozdravljali z navdušenim ploskanjem. Otroški pevski zbor je zapel pesem »Mama«. Proslavo smo zaključili z večerjo, ki so jo stregli mladinci in mladinke. Vse kaže, da bomo pri Slovenskem socialnem društvu Jadran kmalu ustanovili tudi pevski zbor, saj je sodelovanje obljubila že vrsta dobrih pevcev. Ivanka Skoj, Altona, Vic., Avstralija SLOVENSKI KVARTET »DRAVA« Slovenski kvartet Drava iz Melbourna je zelo uspel tako med tukajšnjo slovensko publiko kakor tudi pri drugih narodnostih, ki imajo svoja kulturna in družabna društva. Številne poslušalce zlasti pritegnejo novejše pesmi, ki jih prejmemo iz domovine, imamo pa tudi nekaj uspelih lastnih skladb. Začetek je bil res težak, a zdaj kaže, da se nam obrestuje trdo delo, ki smo ga vlagali v učenje. Ansambel »Drava« sestavljajo: Otmar-Otto Verdenik — kitara in petje, Rudi Kali-ster — saksofon, bariton, kontrabas in petje, Janez Zemljič — harmonika Člani kvarteta »Drava« iz Melbourna in električne orgle, Mario Svetina — bobni. Kdaj v prihodnje si želimo, da bi se predstavili tudi naši domači publiki v Sloveniji. Otto Verdenik, Melbourne, Avstralija URUGVAJ DAN MLADOSTI V MONTEVIDEU V nedeljo, 28. maja, je jugoslovanska izseljenska naselbina v Urugvaju slovesno proslavila dan mladosti in počastila rojstni dan predsednika SFRJ Josipa Broza Tita. Proslava je bila v prostorih društva »Hrvatski dom«, sodelovala pa so društva: Hrvatski dom, Slovensko prekmursko društvo, »Naša tamburica«, društvo otok Krk, odbor jugoslovanskih žena in jugoslovansko združenje Bratstvo. Množica obiskovalcev te prireditve je bila tudi priča velikemu presenečenju: v dvorano je prišla skupina mladincev in mladink društva Bratstvo, ki je pela pesem »Pozdrav tovarišu Titu« in izročila jugoslovanskemu ambasadorju štafetno palico s pozdravi predsedniku Titu. Publika jih je navdušeno pozdravila. Za tem je jugoslovanski ambasador v Urugvaju izročil predstavnikom društev Hrvatski dom in Bratstvo visoki jugoslovanski odlikovanji, s katerima jih je odlikoval predsednik Tito ob 50-letnici plodnega delovanja. Mladina Bratstva je zaplesala tudi venček jugoslovanskih narodnih plesov. Ta dan je bilo na sporedu tudi kegljaško tekmovanje za pokal mladosti, ki ga je osvojilo društvo Bratstvo, drugo mesto pa so osvojili člani Slovenskega prekmurskega društva. BRESKOVA KOŠČICA Medvedek je našel lepo, rdečo breskev. Hop, po njej. In ko jo je snedel, mu je pod zobmi zaškrtala koščica. Vzel jo je v taco in si jo ogledoval. Kaj bi z njo? Škoda se mu je zdelo, da bi jo vrgel stran, pojesti je pa tudi ni mogel. Po je medvedek rekel: — Čez sedem let vse prav pride. Zakopal jo bom, da bo na varnem. In je koščico zakopal na gozdni jasi — lepo je poteptal zemljo nad njo in jo prekril z rušo, da je ne bi kdo izkopal. Potem pa je odšel obirat robidnice in popolnoma pozabil nanjo. Tekli so meseci, tekla so leta, medvedek je rastel, se debelil in postal velik lep medved. Vsi so ga imeli radi — razen čebel, seveda, saj si lahko mislite, zakaj. Nič kolikokrat jim je sladkosnednež odnesel satovje iz panja. In ko je z najlepšim kosom satovja tekel proti svojemu brlogu, je med potjo lizal in srkal med iz njega, četudi je okoli njega letal cel roj razjarjenih čebel in ga pikal. Tako rad je imel sladke reči, ta medved. Kadarkoli je šel mimo jase, kjer je bil zakopal breskovo koščico, ga je ta na nekaj spominjala, pa sam ni vedel, na kaj. Mimogrede je kdaj opazil majceno drevesce, pa mu ni padlo v glavo, da bi bila to njegova breskev. Samo sline so se mu pocedile, ne da bi vedel, zakaj. Minilo je sedem let in breskovo drevesce na jasi je doraslo. Nekega pomladnega dne se je razcvetelo s prelepimi rožnatimi cvetovi. Naš medved se je prizibal mimo jase in se začudil: — Kako lepo drevesce! Česa takega pa v našem gozdu še nismo imeli. Pa se, pozabljiva buča, še zdaj ni spomnil, da je bil tukaj nekoč zakopal breskovo koščico ... Minila je pomlad, cvetje se je obletelo. Kjer so bili prej rožnati cvetovi, so pokukale na dan drobne, kosmate, zelene kroglice. Medved je veselo kradel med in stikal za jagodami in se ni spomnil, da so na svetu tudi breskve ... dokler ga ni vročega poletnega popoldneva spet zanesla pot mimo jase. In kaj je videl? Breskovo drevo se je šibilo pod zrelimi, rdečimi plodovi. In kako je dišalo daleč naokrog! Naš medved je izbuljal oči, usta so se mu raztegnila v blažen smehljaj, in tedaj se je končno spomnil: — Breskova koščica! O, jaz butec, zdaj se pa spominjam. Pred sedmimi leti sem jo tukaj zakopal in pozabil nanjo — o, kako res je, da čez sedem let vse prav pride, o, in še kako prav! Več pa ni govoril, saj tudi ni mogel, ker je imel polna usta sladkih, sočnih breskev. Prijetni vonj je privabil tudi druge živali, celo čebele so prišle. In medved je vse povabil na gostijo! Ko so obrali drevo do zadnje breskve, pa je medved naredil pameten obraz in rekel: — Nikar ne zavrzite koščic, vi tamle! In vsaka žival je skrbno zakopala svojo koščico, samo zajec ne. — Eh, kdo bi čakal sedem dolgih let! se je zmrdoval, medved pa ga je zavrnil: — Tiho, zajec! Zmeraj bi bil rad pametnejši od vseh drugih! Svetlana Makarovič Ilustriral Matjaž Schmidt JESEN V GOZDU Srna in mladiček sta se hodila še vedno past na rob gozda. Mladiček je medtem postal že kar velik, kmalu bo odrastek Rdečerjava dlaka jima je že izpadala, namesto nje pa sta dobivala gostejši in toplejši siv kožuh. Sonce je čez dan še kar grelo, noči pa so bile že hladne. Tu in tam je že padla slana in hladne jesenske sape so že nekajkrat zavele preko polj in travnikov. Jesen je prišla v deželo. Tudi v gozdu so se pokazala že prva znamenja jeseni. Temno zeleno listje je tu in tam že začelo rumeneti. Jesen so naznanjale tudi lepo dišeče ciklame ali kokoriki, ki so že nekaj časa cveteli pod bukvami. Tudi temno rjavi jurček, ki je zrasel pod staro bukvijo, je opozarjal na jesenski čas. Ob njem so kukali izpod listja s svojimi skoraj črnimi klobučki še trije. Tudi lansko leto in dolga leta nazaj, če je bila le ugodna jesen, so tod rasli jurčki. Kot da so doma pod tem starim drevesom. Res, ko je bila bukev še mlada in vitka, je neke jeseni prinesel veter sem drobcen, drobcen prah. To je bil prav poseben prah, ki se je usipal izpod stare gobe. Bila so majcena zrnca, iz katerih so vzklile bele nitke. Pod trohnečim listjem in med bukovimi koreninami so se kar dobro počutile. Iz leta v leto so se bolj razraščale v zemlji pod bukvijo. Neke jeseni pa je iz tega nitja pognal jurček. Tak je bil kot goba, izpod katere je bil tisto davno jesen veter prinesel drobceni prah. Tako se je pod bukvijo naselil jurček, kjer živi še da- nes. Tudi to jesen go iz takega belega nitja, ki se imenuje podgobje, zrasli štirje jurčki. Še precjen pa so jih odkrili gobarji, jih je zavohal polž lazar. Nekega večera, ko je ravno prilezel iz skrivališča, mu je veter prinesel v nos duh po gobi. Takoj je zasukal svoje ro-žičke v tisto smer in lezel, kakor hitro je mogel, proti stari bukvi. Spravil se je na največjega jurčka. S hrapavim jezičkom ga je začel objedati. Ko se je polž proti jutru spet umaknil za lubje starega panja, je bil klobuk pošteno objeden. Letošnjo jesen so bukve bogato obrodile. Veverica je to prav dobro vedela. Vsak dan je bila na bukvah in glodala žir. Čeprav je imela rada zlasti lešnike in orehe, ji je tudi žir dodobra teknil. Mimogrede je iz bodičaste bukvice spravila trirobi plod, ga prijela s sprednjimi nožicami, se usedla na zadnje noge in ga začela glodati. Precej žira je pospravila v želodček. Še več pa ga je znosila v razpoke in v duplo, kamor je bila znesla že nekaj orehov in lešnikov za zimo. Pravkar se je lotila nove bukvice, ko je z bližnjega drevesa na ves glas zavreščala šoja in odletela. Najbrž je morala opaziti kaj nenavadnega, nevarnega. Veverica je v hipu spustila bukvico, stekla na konec veje, se zavihtela na naslednjo drevo in smuknila na smreko, kjer je imela gnezdo. Ko se je vrnila šoja, je tudi veverica spet priskakljala na staro bukev. Vse do večera je neutrudno plezala in skakala po drevju. Komaj se je znočilo, že se je prikazala iz dupla siva, kot veverica velika živalca z dolgim košatim repom, temnimi očki in dolgimi brkicami. Bil je polh. Noč za nočjo se je mastil z žirom, pošteno se je že zredil. Tudi v duplo, kjer je prespal dan in kjer bo prebil zimo, je nanosil kar precej tečne zaloge. Listje na bukvah je vsak dan bolj rumenelo, vsak dan je bil gozd lepši, bolj pisan. Počasi pa je začelo listje odpadati. Pozno jesensko sonce je spet posijalo na gozdna tla. Glej, citronček je spet priletel k stari bukvi in iskal zavetja pred hladno jesensko sapo. Tudi pikapolonica in čmrlj sta bila že pod listjem. Veverica si je že pripravila zimsko gnezdo ter si ga z mahom mehko postlala. Tudi polha ni bilo več na spregled. Ostal je v toplem duplu. Srna in njen mladič pa sta nosila tudi že topel siv zimski kožuh. Zima je bila vsak dan bliže ... Anton Polenec Saša Vegri JEDILNIK Ne vem, zakaj se moj jedilni list nikomur ne dopade. Očka pravi, naj si ga brž umijem z brade. Ali ni to fino: vzameš sira rezino, dodaš kolobar salame, priložiš zalogaj marmelade, olivo zeleno, majonezo rumeno in vrh vsega še smetano stepeno? To je zame najboljši jedilnik, ki ga skriva naš hladilnik. In res, ne razumem mame, zakaj je v skrbeh zame. SLOVENSKE LJUDSKE UGANKE Imam zelo majhno hišo, njena vrata so vseskozi odprta; ne bojim se, da bi mi kdo kaj ukradel, ker sama le od tatvine živim. v j/snu Črke jem, čeprav kaj je črka, ne vem; v knjigah noč in dan tičim, in vendar se iz njih nič ne naučim. fioui iu2ifuy V hribu posekano, v dolini obdelano, pa ne stoji ne v zraku ne na zemlji. upp Nič zob nima, pa vendar še železo je. vjj Bled je, pa vendar ni bled. pajg lvuy I KROŽEK MIADIH 1 KPBNIKOV I POGREŠAM DOMOVINO V tujini sem že dve leti. Starši so zaposleni, jaz pa hodim v šolo. Zelo rada obiskujem tudi slovensko šolo. Našo tovarišico učiteljico zelo spoštujem in cenim. Po njenem pripovedovanju o naši lepi domovini se v mislih vračam nazaj v moj stari dom, tam daleč za obronki zelenega Pohorja. Do šestega leta sem živela v okolici Maribora. Moje otroštvo sem preživljala lepo in brezskrbno. Babica in dedek sta mi nudila vse, maiterine bližine, njene topline in ljubezni pa mi nista mogla dati. Mamo sem pogrešala iz dneva v dan bolj, zato sem se tudi preselila. Živim v velikem mestu, moti me sivina velikih stavb, nenehen ropot, natrpane ulice, skratka vse. Kje so ostali travniki, polja, gozdovi, s slamo krite hišice, kje je ostala moja domovina? Morda prav zdaj ob naši nizki hišici cveti prva češnja. Kdo jih bo obiral? Tako rada sem se povzpela na drevo, zobala rdeče, sladke plodove, se smejala in prepevala. In kaj dela moja babica? Vem, da me pogreša pri raznih opravilih na polju. Zdaj spomladi jih je veliko. Dedek pa gotovo sedi na stari klopi med brajdami. Najbolj je bil zadovoljen, ko je opazoval majhne zelene grozdke in vlekel svojo pipo. Babica je bila vedno huda, zdelo se ji je, da preveč kadi. Pogrešam tudi svoje prijateljice, zavidam jim, da so še vedno deležne lepega življenja na deželi. Vsega tega v našem mestu nimam. Dostikrat se dolgočasim. Mama je ze- lo zaposlena, včasih se vidiva komaj zvečer. Veliko dela in bojim se, da ne bi zbolela, zato ji pomagam pri domačih opravilih, s tem pa tudi sebi krajšam čas. Veliko časa mi vzame tudi učenje. Sodelujem pri folklorni skupini. Naučili smo se že kar lepo vrsto prekmurskih in štajerskih plesov. Tudi nastopali smo na proslavah. Kako prijetno mi je bilo pri srcu, ko nam je publika navdušeno ploskala. Mama pravi, da ne bomo več dolgo v tujini. Tudi očim, ki je Nemec, pravi, da bo šel z nami v Jugoslavijo. Naučila sem ga že precej slovenskih besed. Moram reči, da je dober učenec. Doma si gradimo novi dom in komaj že čakam, da bo dograjen. Štejem ure, dneve, mesece, tedne. Upam, da ne bodo tudi leta. Tega ne vem, morda bo že jutri, morda pa bom že odraslo dekle, ko bom spet hodila po naši lepi slovenski zemlji. Darja Potočnik, 7. r. slov. dop. šole Esslingen IZLET V PARIZ Izletniška sekcija SKUD Triglav iz Stuttgarta je za prvomajske praznike organizirala izlet v Pariz. Tudi jaz, mamica, očka in sestra Irena smo se prijavili. Zbralo se nas je poln avtobus. Tako smo bili ena velika, vesela skupina, ki se je odpravila na pot v pričakovanju, da si bo ogledala znamenitosti Pariza. Potovali smo vso noč. Bili smo veseli in dobro razpoloženi. Peli smo, se šalili, poslušali domače pesmi in čas nam je hitro minil. V Pariz smo prispeli ob 8. uri zjutraj. Nastanili smo se v hotelu, se osvežili in naša pot se je nadaljevala. Na programu smo imeli ogled Pariza z avtobusom. Dobili smo tudi voditeljico, ki nam je povedala zgodovino in pomembnost vsega, kar smo videli. Ogledali smo si: cerkev-baziliko, grad Louvre in njegove vrtove, prostor de Concorde, Invalidendom, cerkev svete Magdalene, Eifflov stolp in cerkev Notre-Dame. Tukaj sem bila izbrana iz množice ljudi, ki si je ta dan ogledovala notredamski zvonec in sem z gospodom, ki nam je pripovedoval o zvoncu, zaigrala s tolkalom po njem lepo melodijo. Zvenelo je čudovito in bila sem presrečna, da je izbral iz množice ravno mene. Zvečer smo se z ladjo peljali po reki Seini. Vozili smo se pod dvaindvajsetimi mostovi. Ves Pariz pa jih ima kar štiriintrideset. V hotelu smo dvakrat prespali. Ob večerih smo imeli prosto. Vsak je lahko po svoje spoznaval Pariz in njegove skrivnosti. V ponedeljek smo se vračali. Bili smo veseli, saj se je marsikomu izmed nas izpolnila tiha želja, katero je že dolgo nosil v srcu. Omeniti moram tudi, da je bil izlet dobro ograniziran. Na avtobusu je bilo poskrbljeno za pijačo an jedačo in tudi tombolo smo igrali. Pohvaliti moram tovariša Feliksa Kosa, ki se je tako zavzel za nas in nam je bil vedno na voljo. Bilo je lepo. Upam, da bo uspel tudi naslednji izlet in da bo udeležba prav takšna. Erika Medle, 6. r. slov. dop. pouka Karlsruhe, ZR Nemčija NAGRADO ZA NAJBOLJŠI PRISPEVEK smo tokrat prisodili Darji Potočnik, ki je v svojem sestavku pokazala veliko jezikovnega znanja in sposobnosti. Prosimo jo, naj nam pošlje svoj naslov, da ji pošljemo knjižno nagrado. Lahko pa nas obišče tudi v uredništvu, kjer jo bo dvignila sama. Folklorna skupina slovenske dopolnilne šole iz Esslingena, ki jo vodi slovenska učiteljica Dora Svagan, ob nastopu na proslavi dneva republike [UMETNIŠKA BESEDA METULJI (ČRTICA) V nenehnem hrepenenju za nečem tam spodaj, nad njim in okrog njega, je človek, shiran, z napeto bolestjo na obrazu in razjedajočim nemirom v telesu hodil ob reld, reka pa je zdaj, kot sladkobna medena tekočina, v široki strugi umirjala svoj tek in nemila svoj obraz, da je bil gladek in bled, zdaj se je, kot nemirna žena, ki z dolgimi belimi prsti nabira oblačilo in ga spušča, da uhaja iz dlani, nabrekovala in razlivala, ko je bistreča tekla po plitvem prodišču. — Tisto, po čemer je hrepenel in je bilo spodaj, je bila reka, v reki pa se je razplavljalo nebo od zgoraj, otiralo je svoj neznosni nebeški sijaj, opotekajoč se je lesketalo, nemirni tok ga je silil, da je pozabljalo blaženo nevznemirljivost visokega svoda in to je bilo tisto nad njim, po čemer je hlepel. — Reka pa je vračala padec neba v svoja nedra, oplakovala je z njim sipki breg, plje-skala je luskinast lesket modrine med šelesteče trsje, dobro je vračala in ni zakrivala svojega zrcala srebrnim vrbam; vrbe pa so rasle vzdolž vode in to je bilo okrog človeka, po tem je koprnel, tega si je prav tako želel in je silil nekam med reko, nebes in vrbe. Silil je in v tem je bil zadovoljen. Prijetno mu je bilo, v drgetu je z bledimi nosnicami vpijal mehek zrak, visoka trava in nizke veje dreves so mu v lahnem vetru hladile razgreti obraz. V mislih pa je grabil čez, nekaj je hlastalo in prigovarjalo v betežnem nemiru, naj se vrže v reko, povalja naj se v rečnem blatu in leži dolgo v travi.. . Bil pa je že slab, težki so bili njegovi koraki, razbolelo telo je komaj zmagovalo vihranje strasti, ki so prigovarjale in razbijale sleherni trenutek pomiritve, še preden je vstopil vanj.. . Vzdolž reke pa je bilo brezdanje mnogo spravnih krajev, krajev, kjer bi človek našel svoj mir, razumel neutešljivi gon in bi se njegovo telo našlo skupaj z reko, nebom, travo in vrbovjem. Ni ga našel in jalovo je ostajalo njegovo iskanje. Človek je gledal po sebi in je dolgo mislil, zakaj raztrgane so bile njegove misli in daleč iz spomina so pri- hajale in jih ni razumel. Nepojmljiv mu je bil ves ta ogenj in iščoči gnev, ta pregon in bolestna naslada čudnega tavanja. — Bil je vendar tukaj ob reki in med vrbovjem, tukaj, kjer je vedno razumel; sinjina miru pa ni legla v njegovo srce, toka reke ni spoznal v svojih žilah, v spreletu vetra v vrbah ni zaslišal svoje najljubše melodije. — Naj se res vrže v močvirsko blato, da prepoji svoje telo z žveplenim vonjem dolgih vekov rečne struge, da otme razgrebajočo strast iz sebe? Tako je mislil mož, hodil je, hodil, opotekaje je stopal po visoki brežni travi, da je z nadkolenjo trgal prepletajoče bilke in je odletavalo travno klasje daleč naokrog . . . Potem je počasi drevenel in pojenjal nemir v njem, utrujen je po kolovozu, ki je paral lepko in svetlečo obrečno zemljo, da je zevalo dvoje dolgih spotegnjenih ran v blatu, prišel do kraja, kjer je vozil brod. Brodarja ni bilo na tej strani in z drugega brega, kjer je bil privezan brod, je reka prinašala hrapav stok lesenega plovila, ki ga je tok napenjal in je bil podoben dolgemu vzdihu, iz katerega je voda vpila v svoj šum vse, razen predirnega klica lesa . . . Moški se je odločil, da preplove reko in zaklical je: »Hej, brodar — hohoo!« Odmev je bil zamolkel, nobenega zloga ni ponovil razločno in je odgovarjal hripavo iz gostega in vlažnega loga. Tam čez se ni nihče oglasil in zavpil je močneje. Kričal je dolgo in iz polne sape, da je slednjič predramil brodnika, ki je spal v plitvi globe-lici med vrbovjem. Dremoten in nejevoljen je v racavi hoji stopil žilav starec k privezanemu brodu, ga odpel in vrgel težko verigo na pod, da je gromko zabobnelo. Stopil je nato h krmilu in se z bosimi nogami uprl v prašne most-nice; brod je škripaje oddrsel ob pomolu in voda je jasneje zašumela. Moški, ki ga je klical, je videl, kako se v mirni vodi, dokler nista priplula v rečni stržen, napenjata brod in brodnik, slišal je, kako slednji preklinja mrtvico ob rečnem bregu in onega, ki kliče in ga spravlja iz miru. Potem pa je v močnejšem toku škripec, na katerem je bil privezan brod, hitreje zašklepetal in moški je videl brodarjev porogljiv izraz na obrazu, iz njegovega nerazločnega govorjenja je razbral, da v bistrejši vodi, ko reka hitreje nosi, ni več jezen nanjo, ne na brod; godrnjal je nad njim, nadležne-žem. Vedno, odkar ga je poznal, je bil starec čmerikav in ni trpel ne ljudi, ne njih brodnine, rad je bil sam s svojo reko, revež, kakor je bil, s svojo nezamenljivo srečo .. . Človek ga je gledal in spomnil se je prejšnjega nemira, onega iskanja spokoja . . . »Eh, brodar, vi ste najsrečnejši človek!« mu je zaklical čez vodo v pozdrav. Starec je poznal moškega, velikokrat je prihajal k reki, nikoli ga ni razumel kaj hoče ta, ki mu vedno dopoveduje, kako da je srečen in sam ne izbere te sreče. »Še dobro, da včasih prideš in mi to poveš,« je odrezavo zamahnil, kakor splahuta vreščeča prodna ptica. Brod je trknil ob pomol in človek je stopil nanj. »Pa bogati ste, brodar, bogati,« je rekel. »To pa, to. Dvajset hektarov tega tu je mojega.« Brodar je odločno stresal roko in kazal na reko. Povedal pa je to počasi in pomenljivo, kakor kdo, ki ve, kje leži njegovo bogastvo, da, tudi nekaj posmehljivega je bilo v glasu in porog ni veljal njemu samemu. »Bogatejši sem že kot vi, ljudje, tam za vrbovjem in ne hodim vas nadlegovat,« se je zarežal brodar in obračal krmilo, da se je brod odlepil od pomola. Človek je z motnimi očmi strmel v odmikajoči se breg in vedel je, da tam čez, kjer je bil, na bregu, h kateremu se pelje, povsod, kamor se obrne, ostaja mir, brž ko zapusti tisti kraj, da ostane brez njega vse, kakor je bilo. Tisto, njemu dodeljeno v tem trenutku, bistrenje vode čez oni prod, ostane. On z brodom se je po naključju pripeljal in utrnil v svojih očeh lepoto prizora, ki se tudi brez njega razhaja v vseh smereh. Zrinil se je tukaj vmes med lesketajoči se preval vode in nekim nepoznanim in nevidnim potovanjem te lepote, v skrivnostni lik, ki ga naslikuje svetloba žarnega sonca nad reko, pramenom, ki seva med vrbe, vrbami... in zdaj je pridrsel že v drugačno postavje lepote, v onem pa je ostalo vse kakor prej, sam pa tega ne vidi in ne more za trdno vedeti, da je tisto še vedno lepo .. . On ne spne niti dveh trenov v brezbrežnem spletu lepote in ščemeča prašna megla lega na svetlenje, na tisto čisto preprosto in jasno svetlobo, ki more razvedriti misli, da niso temne in moreče. Kakor na steblu vrbe igrivo migota odboj sončnega žarka z reke, da postaja zbrazdani zelenkasti les voljan in misliš, kako zlahka bi z roko zagrebel v belo drevesno jedro in bi prhki vodeni vonj dišal iz prsi drevesa in bi ne bilo več tkiva, kamor bi ne mogel razprostreti svojega srca; tako bi ne želel nikoli več ustavljati trenutka sreče, ker bi bil povsod in bi ne bilo več neznosne zakrnelosti, kamor ne spe misel. Videl je, da človek ni razsejal gomile vzhičenj nad naravo v vse svoje življenje, pustil jih je ležati, trenutke srečanj z lepoto, tam znotraj, imel jih je dobro zaklenjene in niso prepojili njegovega časa. Srebal in pil je prelesti, željno je lokal; ostajal pa je tat, ki ljubi ukradeno in ga dobro skrije . .. Zato, da lahko pride znova, nahlasta se in nagolta, tatinska roka pa ne diši po nakradenem in lahko jemlje in jemlje ... In mož je dejal brodarju: »Da. Želel sem obhoditi reko od mostu navzdol, vso, ki se je zajedla vame s svojo lepoto, da bi stopil v vsak kotiček in si s hojo nasnul miru in bi ne taval več. Pa nisem zdržal, razhodil sem spokoj, ker nimam moči, da bi sedel in ne ujamem ritma življenja, da bi ne spodbijal misli z mislijo in časa z bežnim trenutkom ... Vem, brodar, vi niste tujec tukaj, da bi razumeli...,« in je človek gledal starca skoraj zavidljivo . . . Starec pa je s hrbtom slonel na krmilu, pridrževal ga je, da je rezalo penečo vodo za brodom in telo mu je podrgetavalo s sunki vode, ki so oblivali veslo krmila, da ni bilo videti, da brodar reže reko, temveč posluša njeno valovanje, in reka, brod in brodar so bili eno. Nič ni bilo vsiljenega in je bilo v vodi toliko starčeve moči, kolikor je bilo reke v njegovem zibajočem se telesu na brodu, on je bil v reki, ker je prepuščal njeno moč in ji sledil, reka je bila v starcu, plala je v njem in tekla skozenj. Nihče ni jemal, nobeden ni skrival. .. Po reki pa je od nekod, poplesujoč in lahkotno, priletel vijoličast metulj, nadihnjen z bakrenim prahom in z roso žameta po krilih. Drobno je 38 plapolal nad brodom nekaj časa, trepetal je z lahnimi krilci v cvetočem dnevu in se slednjič spustil na starčevo ramo. Starec ga je pogledal prijazno in milo, kakor ga človek še ni videl in je govoril metulju z nežnim glasom, kakor otroku, v otroški govorici in sladko: »A si prišel, si prišel mali! Našel si me, kajne? O, ti me vedno najdeš.« Pogledal je proti začudenemu možu s sijočim obrazom, dvignil je debelo zagorelo roko proti rami, da je metulj splezal na njegovo dlan. »Že prej, ko sem ležal tam v senci, me je ves čas obletaval in posedal po meni pa me je spet našel. Ne mali? Dobro dobro ... Si me pogrešal...« Pobožal ga je z nerodno roko po krilih in človek je vzkliknil: »Pazite vendar, posneli mu boste prah s krilc in ne bo mogel leteti!« Metulj pa je mirno strigel s tipalkami, kot da bi plesal, je dvigoval nožiče, razpiral in zapiral je bakrena krilca.. . Gibal se je in priklanjal in videti je bilo, da opravlja nenavaden obred čaščenja. Ljubkoval je umazano brodarjevo roko, hodil je po njem, vzletel in spet priletel. Človek je takrat, pa tudi pozneje na kopnem, ko so zapustili brod, ko je metulj zletel s starca in poplesaval nad njima, stegoval roko in nastavljal ramo, da bi se ustavil na njem ... Zaman. Obletel ga je, se dvignil više in znova sedel na brodarja k čudnemu obredu. Pozneje je človek, ko je še hodil ob vodi, dolgo in težko razmišljal, videl cel roj prav takih metuljev, kako so v enakem obrednem plesu posedali in spreletavali crknjeno podgano, ki je ležala v močvirskem blatu. V mirnem rečnem zalivu, v otišju reke, kjer so dolgi valovi, ki so razhajali od toka, v enakomernih presledkih in neslišno drseli proti bregu, da je drobno tlesknilo, ko so udarjali ob kopno, tam je plavalo in potrkavalo drugo ob drugo vse polno pločevink dišečih pršivk, mila, pralnih praškov, vrečk ... Ni pa bilo tam nobenega bakrenega metulja, bilo je nezaslišano grdo in pusto in celo frleče vrbovo listje, ki je počasi obletavalo in se v podsekanem loku izogibalo temu kraju, mrtvici... Štefan Smej, Beltinci LJUBLJANSKI IGRALCI V KANADI Srečanje z igralci Mestnega gledališča ljubljanskega v Kanadi (Rodna gruda je o samem gostovanju v Kanadi in ZDA že poročala) je bilo več kot toplo in prisrčno. Za vse nas pri Kanadsko-slovenski skupini, ki smo organizirali njihov nastop pri nas, je bilo to enkratno doživetje, prepričan pa sem, da imajo tak vtis tudi vsi rojaki, ki so si ogledali njihov nastop. Pri organizaciji gostovanja nam je veliko pomagal tudi znani slovenski zobozdravnik v Torontu dr. Anton Kačičnik, katerega prvotni poklic je bil tudi igralec. V prostih dneh so si ljubljanski igralci ogledali tudi del Kanade in tako jih je rojak Frank Kukoviča odpeljal na ogled Niagarskih slapov in Marine Land. Njihov »Večer slovenske poezije«, ki je bil posvečen 100-letnici rojstva Otona Župančiča, je bil bogat in prečudovit. Imeli smo priložnost slišati tako lepo in čisto slovenščino kot gorsko studenčnico. To je bila čudovita duševna hrana, ki nam je tako primanjkuje. Žal se je tega večera udeležilo premalo ljudi. Med gosti je bil tudi jugoslovanski ambasador v Kanadi Mitko Čalovski, generalni konzul v Torontu dr. Bečir Meholjič in drugi. Gledališčnike je predstavljal dr. Kačičnik in tudi sam recitiral. Prijetno je bilo tudi naslednji dan na prireditvi za otroke, ki so jih ljubljanski igralci obdarili tudi s knjigami. »Vdova Rošlinka« je svoj kanadski »krst« doživela v domu hamiltonske »Planice« v Beamsvillu. Dvorana je bila nabito polna. To je bil enkraten dogodek za vse rojake iz tega dela Kanade. Naslednji dan, v nedeljo, 7. maja, je bila predstava »Vdove Rošlinke« tudi v Torontu. Gledalcev je bilo okoli 350, čeprav bi jih bilo lahko precej več. A za to so bili opravičljivi razlogi, saj je bil v tistih dneh koledar slovenskih prireditev kar precej natrpan. Zadovoljni smo bili kljub vsemu. Glede na razmere, v kakršnih živimo Slovenci v Kanadi, mislim, da je turneja Mestnega gledališča ljubljanskega po Kanadi lepo uspela. Z uspehom pa smo obrnili nov list v knjigi, ki ji pravimo — sodelovanje z domovino. Leon Fister, Willowdale, Ont. ZELENI DNEVI V AMERIKI Pred štirimi leti je v Clevelandu v starosti dvainosemdeset let umrl slovenski izseljenec Ivan Kapel, doma iz Kala pri Pivki. Bil je znan društveni delavec, organizator v različnih slovenskih ameriških bratskih organizacijah, pri Slovenski narodni podporni jednoti št. 142 pa je bil skoraj trideset let uradnik za društvene dejavnosti. Bil je tudi publicist. V njegovi zapuščini je med drugim ostal še neobjavljen rokopis, v katerem je z vedrino in humorjem popisal svojo pot v Ameriko in svoje prve ameriške prigode. Iz obsežnega rokopisa smo izbrali poglavje, v katerem poroča o svojem prvem doživetju ameriškega življenja, kakor ga je po napornem potovanju čez ocean doživljal leta 1909. Najprej se je ustavil v mestecu Davis v West Virginiji. Največ delavcev nas je bilo zaposlenih pri Babcock Lumber & Boom Company. V tovarni so tri žage rezale samo iglavce. Pri tem delu je bilo zaposlenih okrog dvesto delavcev. Na drugem koncu naselbine je ob reki stala žaga za listavce. Drobili so jih dan in noč. Pri tej družbi nas je bilo tedaj zaposlenih približno sto »Austrime-nov«, kot so nam rekli. V Ameriki rojeni ljudje niso vedeli za Slovence. Mešali so nas s Poljaki ali Slovaki. Naša družba je najemala za delo samo »Austrmene«, za boljša dela pa v Ameriki rojene delavce. Zvečer si lahko poslušal, kako so skupine delavcev z zanosom pripovedovale druga drugi, koliko železniških voz so naložili tistega dne. Razlagali so, da jih je njihov »forman« pohvalil: »Ali right, boys!« To je nekaj veljalo. Tudi delavci, ki so les zlagali v visoke kope, so tekmovali, kdo bo zložil več lesa. Dobiček pa je žela družba. Za večino nas brez poklica je znašal dnevni zaslužek dva dolarja. Zaslužek prvih dveh tednov si je družba pridržala zase. Kovač je zaslužil dva dolarja in pol, in prav toliko stavbeniki. Za stanovanje je družba odbila dolar na mesec. Sobe, v katerih se nas je gnetlo prišlekov, so bile polne stenic, ki so ti pile kri takoj, ko si ugasnil petrolejko. Drugi dolarček je odletel za zdravnika, toda le za zdravljenje poškodb, ki si jih dobil pri delu. Trinajst dolarjev je bilo treba plačati za hrano. Ob koncu meseca sem prejel le 35 dolarjev. Od te vsote pa sem še moral plačati gospodinji tri dolarje za kuho in za pranje delovnega perila, ki je bilo brez strojev še težaško opravilo. Zenske so morale tedaj veliko prestati; trpele so že prej, preden so postale matere. Kako hudo pa je bilo, kadar se je mož znašel brez zaslužka, kar se je slej ko prej zgodilo vsakomur! Delodajalcu ni bilo dosti mar za njegove sužnje. Podrli so mu drevesa, jih zrezali v deske, pospravil je dobiček, delavec pa je lahko odšel na pot, saj dežela je bila velika ... Leta so tekla, v domovini so čakali tisočakov, njih mož, sin ali brat pa je v Ameriki lovil srečo za rep. Kadar je segel po njej, je že ni bilo nikjer. Na Davisu je bila tedaj papirnica, na drugem koncu naselbine proti Thomasu pa je zaudarjala strojarna. Tam so delali večidel Slovaki in Poljaki. Že drugi dan po mojem prihodu na Davis se je oglasila v boarding hous moja sovaščanka s sinom, ki je bil leto mlajši od mene in me povabila na izlet z lokomotivo, ki je vlekla dolgo verigo vagonov, na katere so nalagali stoletna in starejša debla. Družbi Babcock Lumber & Boom Company so naši ljudje podirali ogromna drevesa okrog deset let. Selili so svoje campe, dokler ni padlo zadnje drevo. Za njimi je ostalo samo pogorišče. Parni stroj je bruhal v suho travo iskre, tako da od mogočnega gozda ni ostalo drugega kot zažgana prst in golo kamenje. Slovenskim gozdnim delavcem v campu sem moral izročiti kopico naročil njihovih sorodnikov iz Kosanske okolice in Pivke. Naročila so bila vsa enaka: »Če kaj našega vidiš, mu reci, naj kaj pošlje, ker smo potrebni.« Potrebni so bili vsi, ki so ostali v starem kraju. Po novicah iz starega kraja so najbolj povpraševali tisti, ki so bili v Ameriki že po pet let in so mislili, da so že pravi Amerikanci. Ko sem končal z novicami, je bilo piva in vina na mizi, da bi se lahko kopali v pijači. Hišnik je moral nenehoma nositi na mizo nove »bakse«. »Kar zapiši,« so mu rekli. Hišnik si je zapisoval in ob plači brisal. Tako je šlo mesec za mesecem, doma pa so čakali na pošiljke, ki niso hotele prispeti. Ko so minila leta, ne da bi dobili pismo ali dolarje, so rekli: »Naš se je zgubil.« Gnezdo, ki so mu rekli camp, je bilo dolgo 60 čevljev in široko 40 čevljev. Bilo je postavljeno v nadstropje. Spodaj je bila jedilnica z dolgimi mizami in klopmi. Zbite so bile iz surovih desk. V posebej ograjenem predelu so spala dekleta oziroma služkinje. Vstale so prve in odhajale k počitku zadnje. V tistem času nismo rabili priimkov. Delavci smo imeli samo imena in vzdevke, navadno po kraju, iz katerega smo prišli. Delovodja je bil Big Mike (boarding boss), čeprav ni ločil debel listavcev od debel iglavcev. Njegova prva skrb je bila, da so v njegovem campu podrli več dreves kot v sosednjem. Zvečer so se delavci prepirali, kdo je podrl več lesa. Mike, ki je bil zvečer gostilničar, jih je miril, češ vsi ste enako dobro delali, govorite vendar o čem bolj veselem, in zalijte pogovor z dobrim pivom in vinom. Pomignil je hčeram, naj postrežejo s pijačo. Bile 40 so zale in zrele za možitev — takole v dvajsetih, kateri fant bi se jim upiral, tudi če ne bi bil žejen! Fantje in možje so naročali, pili in se veselili. Obujali so spomine, kako »fletno je bilo v stari kontri«, kadar so šli na nabor. Mike je bil tudi trgovec. Na zalogi je imel vse, kar potrebuje gozdni delavec: čevlje, perilo, obleko, rokavice za zimski čas, naramnice. Zadnjo soboto v mesecu je bil tudi bankir. Spalo se je v tistem gnezdu na najbolj grobih ležiščih, kar si jih je mogoče predstavljati. Bila so narejena v nadstropje, drugo nad drugim, kakor na parniku. Ponoči nisem spal, ker so me stenice obdelovale do belega dne. Zjutraj sem ženskam v kuhinji potožil, da me je golazen vso noč budila. Potolažile so me, da se jim bom privadil. Prav kmalu sem se v Davisu zaposlil. Moj delovodja, ki me je ogledoval tako, kot so nekoč ogledovali sužnje iz Afrike, mi je obljubil, da bom za enajsturno delo plačan z dolarjem in tričetrt. Naslednje jutro sem že vlačil lesne odpadke okrog skladišč. Pomagali so mi Postojnčan, Cerkljan, Trnjan in Bistričan, ki so prišli za zaslužkom iz nekih premogokopov. Povedali so, da je tam stavka. Po enomesečnem delu me je delovodja premestil na žago trdega lesa. Skupaj s tovarišem sem moral riniti naložen voz v skladišče. Rinila sva kot vola. Za dva dolarja enajst ur znoja. Stari »Amerikanci« so me tolažili, da drugod plačujejo še slabše in da je delo še bolj nevarno. Rekli so mi, da sem še zelen in da še ne vem, kaj je Amerika. Kar nas je bilo mladih priseljencev, smo svoje starokrajsko perje (obleko) zavrgli takoj, ko smo zaslužili prve dolarje, samo da bi bili podobni starim Amerikancem. Novi obleki se je kmalu pridružil okrasek — nekakšna podveza, ki je držala rokav srajce nad zapestjem. Takšne okraske so tedaj nosili vsi. Na roki se je znašel prstan, v žepu pa ura, na svetli verižici z obeskom seveda. Misliti smo že začeli na to, da se bomo doma v »stari kontri« lahko izkazali, kadar se bomo vrnili. Popotni trgovci z zlatnino so imeli kar dosti dela. Na nedeljo po plačilnem dnevu se je jedlo in pilo. Prišel je tudi »bas« Še-mec s svojo soprogo. Všeč so mu bila kosila, kakršne znajo pripraviti Kra-njice. Naši ljudje so goste silili, naj jedo in pijejo. Tako je šlo ves dan. Pili, jedli in plesali so po zvokih harmonike. Služkinja Marijanca je stregla, dokler je mogla. Ko je pomila grmado posode, se je vlegla na svojo revno posteljo, da se vsaj malo spočije. Pa je to opazil Big Tony. Rdečo, rumeno, zeleno in zbito od dela je privlekel na plesišče, na katerem se je vrtelo deset mladih fantov in tudi mož, katerih žene so samevale v stari domovini. Marij anca ni imela ogledala, da bi se videla, kakšna je. Kar jo je ugledal F. Karis in jo pozdravil z laskavimi besedami: »Pej — oštija, Marijana, pojdi se umit!« Hitela je iskat zrcalo, da vidi, kaj je narobe. Vrnila se je za silo umita in že so jo vrteli po plesišču. Tako se je živelo v boarding house! Od ene popoldne v nedeljo pa do desetih zvečer je šlo kot na tekočem traku: zaboj piva, še in še kvartov vina in za povrhu ognjena voda. Starejši možakarji, ki so imeli v stari domovini družine, so si ta čas v potoku prali nogavice, delovne hlače in drugo perilo. V ponedeljek se je spet začelo garaško delo. Štirideset let stari možje so se nam zelencem zdeli stari. Pogosto so z rokami tipali hrbtenico, tako jih je vse bolelo od težaškega dela. Ivan Kapel IIWMERINSCINA SLOVENŠČINA ZA TUJCE Pod tem naslovom je letos julija izšel v Ljubljani nov učbenik slovenščine. Pripravila ga je Hermina Jug-Kranjec, izdal pa Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Filozofski fakulteti v Ljubljani. Učbenik Slovenščina za tujce je po uvodnih besedah avtorice »namenjen predvsem pouku slovenskega jezika na lektoratih, in sicer v začetni ter prvi nadaljevalni skupini«, se pravi predvsem za tuje študente, ki prihajajo v Ljubljano na počitniški seminar za slovenščino, vendar sem prepričan, da bo knjiga lahko dober pripomoček tudi za druge, na primer za drugi in tretji rod naših izseljencev, ki sami v tujini nimajo več možnosti za nadaljnje šolsko poglabljanje v slovenščino. Slovenščina za tujce na tej začetni, še nepopolni stopnji — manjkajo namreč še »posnetki na magnetofonski trak ali na kasete« — sicer ni najbolj primerna za samouke, ker ne morejo sproti primerjati na primer svoje izreke z naravno slovensko izreko, posneto na trak ali slišano iz učiteljevih ust, vendar je vestnemu učencu že na sedanji stopnji v marsičem pomagalo tudi s skrbno »akucentuacijo« posameznih delov besedil. Dobro se mi namreč zdi, da je v uvodu precej podrobno in izčrpno razgrnjeno glasoslovje slovenskega knjižnega jezika, in sicer v vsej njegovi težavnosti. Te strani so zadosti zgovorne zlasti za jezikovno razgledanega študenta, ob ustrezni pomoči učitelja pa uporabne tudi za posameznika samouka. Posebnost Slovenščine za tujce v sedanji fazi je tudi v tem, da slovenskih glasov ne primerja ob glasovju katerega od drugih jezikov, na primer angleščine, francoščine, nemščine, ruščine ali španščine, kakor jih večinoma drugi ustrezni učbeniki, namenjeni učencem z eno od teh materinščin, temveč je namenjena vsakemu »tujcu«, ne glede na njegov materin jezik. Se pravi, vse besedilo novega učbenika je samo slovensko, ne primeri ne navodila niso v nobenem tujem jeziku, in ravno zato sodim, da utegne biti novi učbenik v marsičem zelo primeren tudi za naše izseljenske kroge, in sicer za prvi rod, ki mu je slovenščina še edina materinščina, da bo ob učbeniku lahko šolsko sistematično obnovil svoje znanje in potem laže pomagal pri učenju slovenščine drugemu rodu, naj bo že v družinskem krogu ali tudi po raznih tečajih za odrasle in po drugih oblikah poučevanja slovenščine v tujini. Slovenščina za tujce poskuša zajeti vsa najnujnejša jezikovna vprašanja v dvanajstih lekcijah, metodološko sestavljenih tako, da so ob kratkem temeljnem besedilu, posebej za to pripravljenem ali vzetem iz prakse, dodane podrobne razčlenjevalne razlage in naloge, ki se igraje in nevsiljivo dotikajo bistvenih slovničnih in sistematičnih vprašanj slovenščine in na podlagi številnih vprašanj pomagajo usmeriti tudi samouka. V marsičem je tu vključena vloga učenca samega, ki naj ustvarjalno sodeluje in ki naj se ne nauči samo slovenščino razumeti in brati, temveč tudi pisati in govoriti. Pri samouku seveda utegnejo njegovi odgovori na vprašanja ali rešitve nalog obviseti v zraku, ker nima kontrole v pomočniku učitelju in tudi ne v »pravilnih« rešitvah, dodanih posebej ali na koncu knjige. Vendar vidim v tem spet hvaležno nalogo za člane prvega rodu naših izseljencev, pa tudi za učitelje v posameznih šolah in tečajih sloveščine na tujem, da bodo lahko poučevali po tem učbeniku. Učna metoda novega učbenika sloni predvsem na izkušnjah, dobljenih na seminarju za slovenščino pri ljubljanski Univerzi, zato je življenjska, neutrujajoča, spobbudna, dasi za samouka potemtakem manj primerna ali vsaj zelo zahtevna, zlasti še v nekaterih sorazmerno prekratkih jezikoslovno strokovnih razlagah, ki preveč računajo z osnovno precejšnjo jezikovno razgledanostjo učencev, hkrati pa seveda tudi z navzočnostjo učiteljev, ki lahko sproti priskočijo na pomoč z nadaljnjimi ali dodatnimi razlagalnimi pojasnili. Tudi v tem pogledu namreč Slovenščina za tujce v sedanji fazi še ni dokončen in celoten učbenik, temveč samo njegov temeljni del, saj so ob magnetofonskih trakovih ali pa kasetah predvideni še »slovarji v več jezikih, ki bodo vključevali tudi vse slovnično izrazje«. Ampak čeprav Slovenščina za tujce še ni pred nami v dokončni celoti in tudi če ni namenjena posebej našim izselencem, je že v tej fazi tudi zanje lahko zelo koristna, zlasti pa še za vse prijatelje slovenščine po vsem svetu, saj v razmeroma kratkem učnem tečaju strnjeno podaja vsa bistvena vprašanja slovenščine in je potemtakem tako poučna in spodbudna, da bo marsikdo lahko dobil v nji vse temelje napotke zlasti za oblikovanje živega, neposrednega, nešolskega, življenjskega besedila. Vsa slovnična vprašanja so namreč sproti obravnavana v besedilih in ob besedilih in ravno tako so tudi posamezne besede naravno vključene v zgovorna, vsakdanja sobesedila. Tako se je dosedanjim učbenikom slovenščine, o katerih se bomo poskusili podrobneje pogovoriti v prihodnji številki, pridružil še eden in mu želimo, da bi z uspehom opravljal svoje poslanstvo med vsemi, ki bi se radi naučili slovenščine ali na kratko obnovili svoje znanje. Janko Moder KAJ MORA MOŠKI VEDETI O SE- BI IN ŽENSKI, Cankarjeva založba v Ljubljani, cena 240 din. S to knjigo založba zaključuje svoj načrt »družinsko priročniške trilogije«. Knjiga, ki jo je tako kot prejšnje napisal dr. Bogdan Tekavčič, spremlja moškega skozi vsa življenjska obdobja, ves čas pa si avtor prizadeva, da bi oba spola čim bolje spoznala tako samega sebe kakor tudi drug drugega. Tekavčičeva knjiga, ki je izšla pred to, »Kaj mora ženska vedeti o sebi«, je doživela že pet ponatisov v skupni naldadi 42.000 izvodov. JOSIP VIDMAR: OTON ŽUPANČIČ, založba Partizanska knjiga, cena 120 din. Knjiga, ki je izšla v zbirki Znameniti Slovenci, je prenovljena kritično portretna študija o Otonu Župančiču, ki jo je Josip Vidmar končal že leta 1934. V knjigi avtor sledi notranjemu razvoju Otona Župančiča in s tem sledi tudi življenju, rasti in smrti poezije. K. F. / MARKO SELIN: NIČ VEČ STROGO ZAUPNO, založba Partizanska knjiga v sodelovanju z revirskim muzejem ljudske revolucije Trbovlje, cena 650 din. V tej knjigi je prvikrat predstavljen zamotan mehanizem nacistične obveščevalne službe in njene dejavnosti v Jugoslaviji, predvsem pa v Sloveniji. Knjiga je rekonstrukcija gestapovske organizacije in zvez na Slovenskem in razumljivo je, da je avtor moral predstaviti tudi razvoj nemške nacistične obveščevalne službe. Gradivo te Selinove knjige je prvo soočenje slovenske in jugoslovanske javnosti s številnimi zaupnimi dokumenti. KNJIGA O AVTU, založba Mladinska knjiga, cena 495 din. To je bogat priročnik, pravi avtomobilski leksikon, ki ga je založba priredila po podobnem nemškem priročniku, dopolnjen pa je s podatki o vozilih, ki jih je moč dobiti na jugoslovanskem avtomobilskem trgu. Knjiga bo prišla prav vsem avtomobilistom, ki želijo pri avtu čim več postoriti sami. Kljub preprostemu besedilu je knjiga izredno zanimiva tudi za zahtevnejšega bralca, saj je tehniška raven visoka, opremljena pa je s številnimi barvnimi fotografijami. Za ljubitelje čistega slovenskega tehniškega jezika bo knjiga zanimiva tudi z jezikovnega stališča, saj je tu pravilno poimenovanje številnih avtomobilskih delov, za katere so v vsakdanjem jeziku v uporabi tuje spakedran-ke. |2\UPNI FCMENKI PRIJATELJSTVO Prijateljstvo. Beseda, ki v nas vzbudi mnogo misli: včasih so sentimentalne, saj nas ponesejo daleč nazaj v zgodnja leta. V tista leta, ko smo trdno verjeli v prijateljstvo. Večkrat se tudi vprašamo: »Ali prijateljstvo sploh obstaja?« Takšna razmišlanja imajo svoje vzroke in tudi razlage. V življenju smo marsikaj doživeli, se navduševali in bili tudi razočarani. In vendar —- prijateljstvo med ljudmi je in tudi bo. Za nekatere je značilno, da imajo za prijatelje več oseb, za druge, da jih imajo manj. Toda, če razmišljamo — ne glede na svoja razočaranja ali navdušenja — o prijateljstvu, potem moramo priznati nekatera dejstva. Med ta dejstva tudi sodi, da so naše vrednote, kot sočustvovanje, lojalnost, altruizem, odvisnost — vedno povezane s predstavo dobrega in zrelega prijateljevanja. Prijateljstvo je odnos, ki ga posameznik izbira, odnos, v katerem sta oba enakopravna. V prijateljtsvu najdemo nekatere specifične dobrote, kot so: vzajemnost tistega, kar imamo radi, izmenjava življenjskih izkušenj, sproščenost in povezanost. Vse to pa nam daje tisti značilni občutek čustvene topline in sprejetosti, ki ga tako težko najdemo v svetu, o katerem trdimo, da je hladen. Verjetno je prav zaradi teh svojih značilnostih prijateljstvo sestavni del zdravega psihološkega prilagajanja. Pristnost prijateljstva v našem življenju nam navadno daje občutek zadovoljstva, svojstven pomen življenju nasploh, zmanjšuje občutke odtujenosti, prikrajšanosti ali osamljenosti. Toda, vsi vemo, da do prijateljev in prijateljstva ne moremo priti čez noč. Tudi prijateljstvo ima svoje zakonitosti razvoja. Učimo se ga od rojstva dalje. Učitelji prijateljevanja smo navadno mi, odrasli, naravni in poklicni vzgojitelji. Kako, se navadno vprašamo. Če začnemo skupaj premišljevati, bomo kmalu ugotovili, da lahko najdemo tudi odgovor na to vprašanje. »V skrbeh sva zaradi najinega 11-letnega sina. Prijateljev nima! Da jih ni imel doslej, sva pripisovala pač temu, da je še majhen in da potrebuje bolj naju kot pa vrstnike. Zdaj bi pa res bil že čas, da bi se nekoliko več družil z vrstniki, da bi imel sebi enake prijatelje,« sta skoraj hkrati govorila starša, ko sta opisovala probleme, ki jih imata s sinom. Razgovor pa je odkril nekaj, kar je pomagalo razložiti to sinovo osamljenost in nezmožnost navezovanja prijateljskih odnosov. Starša sta, ne načrtno, ampak v vsakodnevnih razgovorih, tu pa tam le dala vedeti, da prijateljev ni, da danes res nikomur ni verjeti, da se v prijateljih prej ko slej razočaraš! Mnenja in pripombe so se vrstile. Otrok jih je vpijal tako, kot to znajo samo otroci. Kaj drugega je mogel, kot da je osvojil mnenje in stališče: »Prijateljev ni!« Vzrok pa niso samo izkušne in besede odraslih. Tudi na drugačne načine lahko prikrajšamo otroka, da bi dojel, kaj je to prijateljstvo. »Z možem se nikakor ne moreva sporazumeti o tem, ali naj se najina hči druži z drugimi otroki, vrstniki. Strašno je jezen, ko ugotovi, da k nam domov hodijo drugi otroci. Preprosto ne prenese tega. Ko mu razlagam, da otrok vendarle potrebuje druge otroke, mi zabrusi nazaj, da res ni treba te mularije. Otrok ima vsega dovolj, ima naju ... Jaz pa sama vem, da otrok potrebuje druge otroke. Saj sem se sama tako rada igrala z njimi. Vem, kaj mi je to pomenilo. Na to moževo nerganje sem se nekako navadna. Takrat, ko sem vedela, da ga ne bo doma, sem dovolila hčerki, da je povabila svoje prijateljice domov. Problem, in to velik, je nastal zdaj, ko sem mu omenila, da bi hčerka lahko šla taborit. Vsi njeni prijatelji so taborniki in bi se jim rada pridružila. Kaj hujšega sem lahko rekla? Tako daleč sva prišla, da me je spraševal, če sem morda že nora!« Včasih, kot da bi pozabil, da poleg nas staršev, vzgojiteljev in učiteljev pri oblikovanju mnogih življenjskih vrednot, predvsem pa vrednot prijatelstva, sodelujejo tudi vrstniki naših otrok. Še več! V nekaterih obdobjih otrokovega življenja so prav vrstniki nepogrešljivi, nepogrešljivi že zaradi tega, da si naš otrok izbira prijatelje in se uči tistih vrednot, ki jih lahko da le prjateljstvo. Včasih se vedemo tako, kot da bi pozabili, da k sreči našega otroka sodijo tudi njihovi prijatelji, tisti, ki jim pomagajo, da so enaki z enakimi, da znajo sprejeti drug od drugega. Prijateljstvo je ena od osnovnih potreb slehernega človeka. Med drugim tudi preprečuje občutek izoliranosti in osamljenosti, ki je značilen za svet sovražnosti. Azra Kristančič dipl. psihologinja laOENSKIl lONEC I DOMAČA KUHINJA V GOSTILNI Včasih se nam zgodi, da se preprosto nasitimo domače kuhinje, nenehnega brkljanja okrog štedilnika, pomivanja posode in vsega drugega, kar sodi zraven, in se z družino odpravimo na kosilo ali večerjo v gostilno ali restavracijo. Takrat pa se postavi vprašanje — kam? Tisti, ki zahaja v gostilne bolj poredko, se bo skušal spomniti, katero so mu že svetovali prijatelji, po čem katera gostilna slovi, kje imajo pravo »domačo« hrano. Kar tako na slepo zaviti v katerokoli gostilno se vsakemu izmed nas zdi presneto tvegana stvar. V Sloveniji je v zadnjem času na dobrem glasu vrsta gostiln, kar vsekakor kaže tudi na to, da se zasebni gostilničarji zavedajo, da morajo sloves, ki so si ga ustvarili, tudi ohraniti, predvsem pa da morajo ustreči gostom s hrano, ki naj predvsem ima okus po »domačnosti«. To vsekakor pomeni tudi to, da si žele ljudje vsaj včasih privoščiti nekaj domače salame, domačih krvavic in podobnega, ker si žele pač nekaj drugega kot industrijsko pripravljene mesne izdelke. Pa naštejmo nekaj gostiln, o katerih se govori po Sloveniji. Morda boste tudi vi kdaj ob obisku Slovenije zašli vanje. Na Goriškem je v Oslavju pri stari Gorici v Italiji znana slovenska gostilna »Pri Tildi«, ki blizu in daleč slovi po pristnih idrijskih žlikrofih, divjačini in dobrem domačem vinu. Med njihovimi gosti so predvsem Slovenci z obeh strani meje. Na ljubljanskem področju je ena izmed znanih gostiln »Pri Rusu« ob glavni cesti proti Trojanam, tik pred Lukovico. Gostilna ima več kot tristoletno tradicijo. Med njihovimi posebnostmi naj omenimo polžjo pojedino — po cigansko, v marinadi, ocvrti polži in v hudičevi omaki. Šerekova gostilna v Višnji gori na Dolenjskem slovi po domačih krvavicah in pečenicah, njihova specialiteta pa so tudi sveže postrvi in sladice. Mariborčani se radi napotijo v gostilno Lojzke Pec v Selnico. Tu si zlasti radi naroče pečeno raco s prilogo, za poslastico pa je redno na mizi prekmurska gibanica ali pohorska omleta. O drugih dobrih slovenskih gostilnah pa še kdaj drugič. FIIATELUA DCMAČE VAS VIZE KOTIČEK F. FILIPOVIČ in R. DRAGOVIČ 19. junija je Skupnost JPTT izdala priložnostno znamko za 1.50 din ob stoletnici rojstva revolucionarjev Filipa Filipoviča in Radovana Dragoviča. Filip Filipovič (1878—1938) je bil eden najpomembnejših voditeljev delavskega gibanja v Jugoslaviji, član centralnega komiteja KPJ in predstavnik KPJ v Komunistični internacionali. Radovan Dragovič (1878—1906) pa je bil praktični delavski borec, socialistični novinar in propagandist marksizma, organizator sindikalnih zvez, ustanovitelj prve sindikalne šole v Srbiji itd. Likovna in grafična obdelava znamke (doprsna portreta slavljencev) je delo akad. slikarja Andreje Milenkoviča iz Beograda. Znamko je natisnil Zavod za izdelavo bankovcev v Beogradu v večbarvnem ofsetnem tisku v običajnih prodajnih polah po 9 korov. XI. KONGRES ZKJ 20. junija letos pa je Skupnost jugoslovanskih PTT izdala vebarvno priložnostno izdajo v počastitev XI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije in sicer znamki za 2.— in 4.90 din ter blok za 15.— din. XI. kongres ZKJ je bil od 20. do 23. junija v kongresnem centru v Beogradu. Na kongresu je sodelovalo okrog 2.300 delegatov in okrog 1.000 domačih in tujih gostov. ZKJ šteje danes preko 1.700.000 članov. Od tega je tretjina delavcev, okrog 24 odstotkov članstva je žensk, skoraj 600 tisoč članov pa je mlajših od 27 let. Za znamki in blok so uporabili idejne rešitve za plakate kongresa avtorjev M. Tre-botiča in M. Žarkoviča, akad. slikarjev iz Beograda. Ob izidu obeh izdaj je Biro za poštne znamke SJPTT dal v prodajo tudi ovitke prvega dne po 2.50 din. Na VIII. zamejskem festivalu domače glasbe v Števerjanu (v Brdih) je letos nastopilo rekordno število ansamblov (kar 25!) iz Slovenije, Italije in Koroške. Nagrado za ¡najboljšo melodijo je prejel CERKLJANSKI INSTRUMENTALNI KVINTET za napev »Spomin v planinah«, drugo nagrado v isti kategoriji pa MEIAŠI iz Gorice za skladbo »Daleč«. Prvo nagrado za najboljšo izvedbo so osvojili DOBRI PRIJATELJI iz Brežic, drugo pa debitanti šte-verjanskega festivala -— ansambel TERCA iz Lesc. Občinstvo, ki je v dveh dneh navdušeno pozdravljalo godce pod borovci Formentinijevega parka, je prvo nagrado prisodilo ansamblu HANZIJA ARTAČA iz Železne Kaplje na Koroškem, drugo pa ansamblu TAIMS iz Opčin pri Trstu. Nagrado za najboljši zamejski ansambel so prejeli MEJAŠI iz Gorice, nagrado za najboljše besedilo pa Ivan Malavašič za pesem »Zapoj nam godec, zaigraj«, ki jo je na festivalu predstavil ansambel FRANCIJA ZEMETA iz Vojnika. * * * Bogata bera domačih viž in napevov, bodisi na ploščah ali kasetah, je bila v dneh, ko obišče domovino največ rojakov, dopolnjena s ponatisnjenimi izdajami nekaterih najbolj priljubljenih ansamblov. Najbolj so se tega najbrž razveselili prijatelji AVSENIKOV in SLAKOV, saj sta tako tovarna gramofonskih plošč Obzorja-Heli-don kot Produkcija kaset in plošč RTV Ljubljana znova natisnili tako novejše kot nekatere starejše melodije obeh ansamblov. Med drugim so ponatisnili tudi ploščo in kaseto ZLATI ZVOKI, za katero so Avseniki pred dvema letoma prejeli Oskarja evropske unije za glasbo. H« * * Jubilejni — X. festival domače glasbe v Ptuju, —- ki so mu organizatorji pridali ves spektakularni lišp in noto, je letos trajal tri dni — od petka 25. avgusta do nedelje 27. avgusta. Prvi večer so se zvrstili s po dvema skladbama vsi prijavljeni ansambli, v soboto je bil finale in podelitev nagrad najboljšim, v nedeljo pa revijski nastop, na katerem so poleg letošnjih nagrajencev nastopili tudi najboljši ansambli prejšnjih festivalov. Obljubljeno je, da bo letos ptujski festival snemala televizija, Produkcija kaset in plošč RTV Ljubljana pa bo izdala izbor najboljših festivalskih skladb na posebni plošči in kaseti. * * * Gostovanje PIHALNEGA ORKESTRA RTV LJUBLJANA pod vodstvom Francija Puharja, napovedano za letošnje poletje v ZDA, je padlo v vodo. Podrobnosti o tem niso znane, zato pa je zanesljivo, da bo še pred koncem jeseni poletel »čez lužo« ansambel FRANCIJA MIHELIČA iz Sodražice pri Ribnici. Na dvomesečni turneji bodo razigrani godci in pevci igrali rojakom v Kanadi in Združenih državah. Podrobnosti o turneji Miheličeve skupine pa prihodnjič. LP PLOŠČA ANSAMBLA »VIKIS« Slovenski narodno-zabavni ansambel »Vi-kis«, ki ga na Švedskem vodi Viktor Sem-primožnik, je pred kratkim izdal svojo prvo LP ploščo z naslovom »Zvoki slovenskih Alp«. Plošča je posneta v stereo tehniki, vsebuje pa deset pesmi, lastnih skladb vodje ansambla. Ploščo lahko naročite neposredno na naslov: Viktor Semprimožnik »Vikis« Karlavagen 18, 280 23 Hastveda, Sverige. MALI OGLASI V Žurkovem dolu, 3.5 km oddaljenem od Sevnice, prodam manjše posestvo v izmeri 3.95 ha. Posestvo se sestoji iz nedograjene hišice (voda in elektrika na parceli), sadovnjaka, travnika, gozda in njive. Naslov: Marija Nahtigal, Delavska 11, Ljubljana-Polje. Na Dolenjskem, 30 km od Ljubljane, 10 minut do glavne ceste, prodam nedograjeno hišo (dve sobi in kuhinja izgotovljeno) z gospodarskim poslopjem, vrtom, pašnikom in gozdom v skupni izmeri 2 ha. Kraj je primeren za obrt in gostinstvo, hiša pa je vseljiva takoj. Podrobnejše informacije v popoldanskem času dobite na naslovu: Hribar, tel.: 061-76-251 ali pri Kalan, tel.: 061-344-405. Osebno se lahko zglasite na naslov: Hribar Vinko, nova hiša, 61291 Škofljica ali Kalan Jožica, Triglavska 36, 6113 Ljubljana. Novo vrstno hišo z več sobami, centralno ogrevano z mestnim plinom, vseljivo po dogovoru, ugodno prodam zaradi odhoda v tujino. Ivic Branko, Agrokombinatska 12 b (Zalog), 61260 Ljubljana-Polje. V Krškem (na Vidmu) prodam enostano-vanjsko hišo z velikim vrtom, ki se nahaja v neposredni bližini mesta. Stanovanje je centralno ogrevano. Informacije od 1. 8. 1978 naprej. Medved Miloš, KRŠKO, Kajuhova 5. Prodam 28 arov zemlje s sadovnjakom, zgrajeno kletjo, elektriko in vodo. Emil Kodrič, Cesta krških žrtev 57, 68270 KRŠKO. Prodam dvosobno komfortno stanovanje v Ljubljani. Stanovanje je svetlo, sončno in ima zelo ugodno lego glede na urejeno infrastrukturo. Podrobnejše informacije se dobe na naslovu: Lavrič Ivanka, Ljubljana, Aljaževa 22, tel. 061-533-313. Prodam ali dam v najem večjo stanovanjsko hišo z več poslovnimi prostori. V hiši je telefon, centralna kurjava, elektrika in vodovod. Hiša se nahaja v bližini Celja, na prometnem kraju in je primerna za kakršnokoli obrt. Telefon (063) 704-228. Ponudbe lahko pošljete na naslov: Bernarda Šavrič, 63301 Petrovče 97. Prvič prihaja v vas dom ^ PETDESET® NAJLEPŠIH po izboru bralcev PFR OUOF EKSTR&U P"'* plesala je eno Romani, novele in povesti najboljših domačih pisateljev in velikanov svetovne književnosti vam bodo pričarali svet in dogodke, osebe in pokrajine, usodne ljubezni in očarljive lepote iz raznih dežel in iz različnih obdobij človeške zgodovine. 30 del v 37 knjigah, ki izidejo letos in prihodnje leto, so na podlagi sodobno in strokovno pripravljene ankete izbrali tisoči bralcev in knjižničarjev iz vse Slovenije. V naš dom prihajajo torej najljubše prijateljice slovenskih bralcev z ilustracijami naših najboljših slikarjev. Večina del v zbirki PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV je že doživela filmsko, gledališko ali televizijsko upodobitev, kar je najlepši dokaz, da so ta priljubljena leposlovna dela proniknila globoko v zavest in srca milijonov ljudi. W!N :mrjR ERNEST kreirnh ERNEST i HEMiNGim\ mm % V" GIOIMNI BOCCACCIO déanteron mu JURČIČ KEim rokom, %vomZ naxcx m/uAk pod svobodnim soncem CIRIL t KOSM/IČ balada o trobenti inob/afcu 1JHN CEINKAR nu/rtin kačur založba mladinska knjiga 20 del za tretji letnik zbirke PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV bodo izbrali naročniki prvih dveh letnikov, zato upamo, da boste tudi vi med njimi, saj boste lahko s pomočjo anketnega lista izbirali po svojih merilih in občutkih o vrednosti literarnih pripovedi. Tako bo nova knjižna zbirka najbolj priljubljenih leposlovnih del postala vam in vašim otrokom najljubša prijateljica za vse življenje. Petdeset očarljivih in vedno živih pripovednih del DROGOCEMA KNJIŽNA ZBIRKA PO ŽELJAH BRALCEV Ljubezen do dobre knjige in vedno žive umetniške besede je ena najglobljih in najzvestejših ljubezni, kar jih pozna človeštvo. In s takšno ljubeznijo so naši zvesti bralci in knjižničarji iz vse Slovenije izbirali priljubljena pripovedna dela najboljših domačih in tujih mojstrov peresa za novo knjižno zbirko PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV. Zdaj prihaja v vaš dom, da se bo kakor globoka simpatija, ki se bolj in bolj spreminja v resnično ljubezen, naselila v vaš intimni svet ter vas osrečevala in bogatila z novimi spoznanji o življenju in svetu, o ljudeh in narodih na vseh koncih sveta. Z glasovanjem na podlagi strokovno pripravljene ankete, v kateri je sodelovalo več tisoč bralcev in knjižničarjev iz vse Slovenije sta v naši založbi že pred leti nastali knjižni zbirki ZLATA SLIKANICA in ZLATA KNJIGA, ki sta doslej dosegli naklado 25.000 in 35.000 izvodov. Tedaj so mladi bralci odločili, katere izmed prebranih knjig sodijo v zbirko najboljših in najljubših knjig. Tokrat pa so po najbolj sodobnem in demokratičnem načelu na podlagi ankete glasovali odrasli bralci in izkušeni knjižničarji za tista dela, ki so jim bila med vsemi prebranimi deli v letih 1975, 1976 in 1977 najbolj všeč. Izbrali so naslednjih 30 del, ki bodo izšla v prvih dveh letnikih nove knjižne zbirke PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV: Knjige so enotno vezane v sodoben knjigoveški material menetrel, na naslovni strani platnic vsake knjige pa je odtisnjen izrez ene izmed ilustracij, ki so v knjigi. V vsaki knjigi je od 10 do 40 ilustracij naših najboljših slikarjev. Cena: I. letnik 145 US $ II. letnik 152 US $ Zbirko naročite na naslov MLADINSKA KNJIGA, TOZD Trgovina, izvozni oddelek, Titova 3/I. Plačate lahko s čekom na gornji naslov ali pa z denarnim nakazilom na devizni račun pri Ljubljanski banki, št.: 50100-620-107-25730-821 PRVI LETNIK - 1978 1. Franc S. Finžgar POD SVOBODNIM SONCEM 2. Jurčič — Kersnik ROKOVNJAČI 3. Ivan Tavčar VISOŠKA KRONIKA 4. Ivan Cankar MARTIN KAČUR 5. Prežihov Voranc SAMORASTNIKI 6. France Bevk KAPLAN MARTIN ČEDERMAC 7. Ciril Kosmač BALADA O TROBENTI IN OBLAKU 8. Giovanni Boccaccio DEKAMERON 9. Alexandre Dumas ČRNI TULIPAN 10. Lev N. Tolstoj ANA KARENINA 11. Maksim Gorki MATI 12. Ernest Hemingway KOMU ZVONI 13. Morris West SALAMANDER 14. Per Olof Ekstrom PLESALA JE ENO POLETJE 15. Heinz G. Konsalik KIRURGINJA DRUGI LETNIK - 1979 1. Josip Jurčič DESETI BRAT 2. Josip Jurčič DOMEN 3. Josip Jurčič SOSEDOV SIN 4. Ivan Tavčar CVETJE V JESENI 5. Prežihov Voranc DOBERDOB 6. Miško Kranjec POVEST O DOBRIH LJUDEH 7. Beno Zupančič SEDMINA 8. Ivan Potrč NA KMETIH 9. Anton Ingolič GIMNAZIJKA 10. Ivo Andric TRAVNIŠKA KRONIKA 11. Lev N. Tolstoj VOJNA IN MIR 12. Jack London DOLINA MESECA 13. Honore de Balzac OKROGLE POVESTI 14. Archibald J. Cronin ŠPANSKI VRTNAR 15. Mario Puzo BOTER DARILO ZA VAS! Dragoceno nalivno pero z vtisnjenim naslovom zbirke PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV vam bo v trajno zadovoljstvo in korist. industrija in montaža izolacij TERMIKA ljubljana, kamniška 25 Proizvodnja: KAMENA VOLNA TERVOL izdelki za toplotne, hladilne, zvočne in protipožarne izolacije v gradbeništvu, industriji in ladjedelništvu. EKSPANDIRANI PERUT izolacijski gradbeni material, filtracijski za kemično in prehrambeno industrijo in za vrtnarstvo KITI trajnoplastični, dvokomponentni TIO, silikonski kiti za tesnenje v grabeništvu, industriji in ladjedelništvu. AKUSTIČNE IN DEKORATIVNE STROPNE OBLOGE defon L, dekorativne plošče in dampa lamele. ARMIRANI POLIESTRI elementi za interiere in eksteriere v gradbeništvu, elementi za avtomobilsko industrijo, elementi za ladjedelništvo, kemično industrijo itd. STREŠNE KRITINE fasadni zidovi, fasadne obloge iz trapezaste alu in jeklene pločevine, krovoterm sendvič elementi za strešne in zidne obloge. Montaža: IZVAJANJE TOPLOTNIH, HLADILNIH, AKUSTIČNIH, PROTIPOŽARNIH, AKUSTIČNO DEKORATIVNIH STREŠNIH IN FASADNIH IZOLACIJ, lastne proizvodnje v sodelovanju z drugimi proizvajalci. IZDELAVA IN MONTAŽA AKUSTIČNE OPREME. IZDELAVA AKUSTIČNIH TELEFONSKIH GOVORILNIC, PREDMETOV IN POSOD S POSEBNIMI IZOLACIJSKIMI LASTNOSTMI. IZVAJANJE INVESTICIJSKIH DEL DOMA IN V TUJINI. ‘-¿A?/.. • fed® ■ ENGLISH SECTION, pages 19f 25 JUGOBANKA TEMELJNA BANKA LJUBLJANA, n.sub. o. SEDEŽ JUGOBANKE V LJUBLJANI, TITOVA 32 FILIALA: Maribor, Razlagova 11 - EKSPOZITURE: Ljubljana, Pražakova 14; Ljubljana-Šiška, Celovška 106; Ljubljana-Bežigrad, Titova 64; Celje, Titov trg 7; Jesenice, Maršala Tita 20; Murska Sobota, Staneta Rozmana 5; Sežana, Partizanska cesta 7; Maribor, Svetozarevska 9; Nova Gorica, Kidričeva 7; Maribor, Cankarjeva 11; ZR NEMČIJA Frankfurt, München, Stuttgart, Düsseldorf, Hannover, Hamburg, Berlin, Nürnberg - AVSTRIJA, Dunaj - Wien - FRANCIJA, Pariz — NIZOZEMSKA, Amsterdam — ITALIJA, Milano - VELIKA BRITANIJA, London - ČSSR, Praga -ZSSR, Moskva — LIBIJA, Tripoli — ZDA, New York (JUGOBANKA, Representative Office 500 Fifth Avenue, Room 3026 New York N.Y. 10036) — Chicago (JUGOBANKA, Representative Office Room 3012 875 North Michigan Avenue Chicago, lllionis 60611) — KANADA, Toronto (JUGOBANKA, Representative Office 401 Bay St. Room 1703, Toronto Ontario) — ŠVEDSKA Stockholm — AVSTRALIJA, Sydney. Banka ima korespondentske zveze s 1300 tujimi bankami v 130 državah na svetu Zelo ugoden sprejem med številnimi bralci je doživela zbirka Znameniti Slovenci, ki jo ureja Josip Vidmar in ki na poljuden, vsakomur dostopen pa hkrati osebno obarvan način riše portrete velikanov slovenske kulturne preteklosti. Zbirka naj bi prinesla biografije najmanj sedemdesetih slovenskih umetnikov, znanstvenikov, političnih delavcev, doslej pa je izšlo 8 knjig: N. Košir: France Prešeren J. Pogačnik: Jernej Kopitar F. Mesesnel: Janez in Jurij Šubic J. Javoršek: Primož Trubar D. Moravec: Ivan Cankar J. Martinovih: Dragotin Kette J. Vidmar: Oton Župančič J. Snoj: Josip Murn - Aleksandrov Podobo Ivana Cankarja je zarisal Dušan Moravec, ki je znan poznavalec njegovega dela, zlasti pa se je temeljito ukvarjal z njegovim gledališkim opusom, ki sodi med viške Cankarjeve umetnosti. V preprosti in lepi besedi je v knjigi zbral vse, kar mora o Cankarju vedeti sodobni Slovenec. Knjigo o Otonu Župančiču je napisal Josip Vidmar, ki je kot pesnikov dolgoleten sodelavec vsekakor eden najboljših poznavalcev tega svojstvenega poeta. Josip Vidmar je izrisal predvsem duhovni portret Župančičeve umetnosti in za njim vidimo tudi skico osebe oziroma življenja, ki je to umetnost rodila. Monografijo o Dragotinu Ketteju je napisal Juraj Martinovih, ki z vso znanstveno prizadevnostjo in veliko ljubeznijo do slovenske kulture že dalj časa raziskuje tega zanimivega in možatega pesnika. Knjigo je napisal v srbohrvaščini (Juraj Martinovih je profesor na Filozofski fakulteti v Sarajevu), v slovenščino pa jo je prevedel pesnik Severin Šali. Četrta knjiga v zbirki, posvečeni stoletnici moderne slovenske literature, predstavlja delo o Josipu Murnu Aleksandrovu. S svojstveno kritično radovednostjo in smislom za odkrivanje neznanega ga je napisal Jože Snoj. JUGOBANKA TEMELJNA BANKA LJUBLJANA, n.sub. o. partizanska knjiga ENGLISH SECTION NEWS GOOD TRADE EXCHANGE WITH THE U. S. A. Over 300 prominent delegates, representing 88 Yugoslav and 79 of the most important American enterprises and banks, took part in the annual general meeting of Yugoslav and American businessmen. These regular meetings certainly have a good influence on the development of trade exchange between the two countries, as the total value of this exchange was 670 million dollars in 1974, and 842 million dollars in 1977. In view of the satisfactory growth of trade between Yugoslavia and the U. S. A. it is expected that in 1978 the value of trade exchange between Yugoslavia and the U. S. A. will reach 1000 million dollars. WINTER OLYMPIC GAMES 1984 TO BE HELD IN SARAJEVO At a recent meeting of the International Olympic Committee in Athens Sarajevo was chosen to be the host-city for the Winter Olympic Games to be held in 1984. Three cities were competing to be the organizer of these games: Göteborg, Sapporo and Sarajevo. In the second round of voting, after Göteborg had been eliminated, Sarajevo got 39 votes and Sapporo 36. For the people of Sarajevo the fact that they have been entrusted with the organization of the Winter Olympic Games is a big responsibility and obligation, but at the same time it is a mark of the trust placed in them by the international sports world. PLANS FOR “TOMOS” FACTORY IN ITALY Discussions are going on at the “Tomos” factory in Koper about a proposal to construct a new factory of its own in Italy, near Gorica. In the new factory component parts would be manufactured which “Tomos” is now building into its final products. Sixty percent of the necessary finance is to be invested in the new enterprise by “Tomos”, 20 percent by Tomos’s present partner in Italy, and 20 per cent by the Slovene Cultural-Economic Association, the Slovene minority’s organization in Italy. THE REVITALIZATION OF DALMATINSKO ZAGORJE A new law about the accepting and use of foreign exchange for the increasing of employment and for the employing of emigrants returned from working abroad was recently passed by the Assembly of Yugoslavia. It is likely that the new law will be first used in the case of Dalmatinsko Zagorje, whence a large number of emigrants have gone out into the world. This emigration is still going on today. Dalmatinsko Zagorje is also to become a test-case for the realization of the project of OECD, the Organization for Economic Cooperation and Development, and financial aid for the project is to be provided by several countries, where workers from this region are temporarily employed. Interest in this project was first shown by Holland, and cooperation has been promised in principle by West Germany and Sweden, too. THE SLOVENE AUTOMOBILE MANUFACTURING INDUSTRY By an amendment to the fundamental standpoints of the plan of S. R. Slovenia up to the year 1980 the automobile manufacturing industry is to be given a position of priority in our republic. Four vehicle-manufacturers are to manufacture in the year 1980 a total of approximately 172.000 cars, 14,000 lorries, 5,000 buses and coaches, 10.000 tractors and approximately 150,000 motor-vehicles of other kinds and motor-bicycles. What is involved is an extremely rapid increase in production to which Slovene and Yugoslav industry will have to adopt. Extensive international cooperation is planned by all four manufacturers. By the year 1980 this branch of industry will need roughly 420.000 tons of steel, which is more than can be managed by the Slovene iron and steel industry alone. COMPUTERS — MADE IN YUGOSLAVIA A common plan for the mastering of the domestic production of computer equipment has been drawn up by “Iskra” of Kranj, “Elektronska industrija« of Niš and “Rudi Čajevec” of Banja Luka. Together these three enterprises represent 80 °/o of the Yugoslav electronics industry. The plan for the Yugoslav manufacture of computers is to a great extent the result of efforts made by “Iskra”, which has already set up contacts with the “Jožef Stefan” Scientific Institute of Ljubljana, and concluded with the American firm of Control Data Corporation (CDC) a contract about commercial and technical cooperation. A BOOK DESIGNED FOR FOREIGNERS Increasing interest in foreign countries in the numerous original elements of our socio-political and legal system, and unsatisfactory informedness about the latter, as well as the needs of foreign lawyers and businessmen who have for one reason or another business with Yugoslavia — these are the main reasons which led Ludvik Toplak, M. A., a lecturer at the Higher School of Law at the University of Maribor, to start writing a book to fill this RODNA GRUDA Magazine for Slovenes Abroad Cankarjeva l/II 61001 Ljubljana Slovenia-Yugoslavia Tel. 061/23 102 Published by Slovenska izseljenska matica, Ljubljana Editors: Drago Seliger (Editor-in-chief), Jože Prešeren (responsible Editor) and Janez Kajzer English translations: Milena Milojevič-Sheppard, M. A. RODNA GRUDA is published monthly. Numbers 8 and 9 are published together as a double issue. Yearly subscription for overseas countries is 6.— U, S., Canadian or Australian dollars. Payment can be made direct to our Account, No. 50100-620-010-32002-575 at Ljubljanska banka, or by international money order, or by check — payable to »Slovenska izseljenska matica — in a registered letter gap. The book, which contains both the elements of a theoretical work and a handbook, was recently published in English by the “Delo” Commercial Publishing-House of Ljubljana. It is entitled “The Yugoslav Legal System”. The book has five parts. In the first part a description is given of the principles of the new constitution, of social ownership and self-management. In this introductory part explanations are provided by the author for foreign lawyers and businessmen, and for other readers who are interested, of the basic principles of the constitution and social relationships, a grasp of which is necessary if an understanding of our economic practice and legal regulations is to be obtained. In particular, Ludvik Toplak has dealt with some theoretical problems, such as the question of ownership and similar, and it is of particular importance that he has found suitable expressions in a foreign language for some of our specific relationships, which occur in associated labour and self-management. The second part of the book provides an essential survey of the Yugoslav legal system, with special emphasis on laws concerning business and ownership. In the third part is found a glossary of terms, characteristic for our constitution. Here considerable original work has gone into the finding of certain expressions in English. The fourth part of the book is again of the “problem” type. This involves a commentary on the Law of Associated Labour. The fifth and last part of the book contains systematically arranged data on legislative bodies, administrative and executive powers and politics. Because of the usefulness of the information contained in this book, it would certainly deserve to be translated into some other languages, in particular into the languages of those countries with whom Yugoslavia has more strongly developed economic and other kinds of links. FROM CLEVELAND’S SLOVENE COMMUNITY THEATRE TIME To a poet every word is a jewel and every phrase becomes a necklace of well-matched pearls. The assembly of Slovenian verse was recited by eleven Ljubljana City Theatre actors at Cleveland State University Ljubljana City theatre. Recitation of prose at Cleveland State University on Thursday evening May 11, 1978 sponsored by American Slovene Committee for Cultural Exchange. The poetry of verse honored Oton Zupancic’s 100th birthday. Nostalgia and yearning for ancestral identity governed the selection of prose. Kiva amphitheatre appropriately suited the twenty-four poets locales as similes and hyperboles described mountains, alps, one room birthplace abodes, trodden fields and emotions felt for friends, country and loved ones. Both old and contemporary poets measured infinity to oceans vastness and depths. Only the conclusion of recitations returned the listeners from imaginative past experiences to present reality, the search into space and the beginning of new behavior. The next evening the A.S.C.C.E. brought the three act comedy “Widow Rošlinka” to the stage of the Slovenian National Home on St. Clair Avenue. It was the first time a Slovenian professional theatre group appeared on the American stage. Local Cleveland past performers familiar with their own 1945 stage presentation witnessed a modern actress (Maja Šugmanova) apply widow’s experienced eroticism in her search for a young husband (Marko Simčič) whose intentions are meant to capture the widow’s daughter (Jožica Avbljeva). The farce is furthered by a wandering beggar (Janez Eržen) whose lowland dialect adds tang to advice. An appreciative audience applauds all attempts and arrangements and asks for more! Jo Mišič CONTINENTALE AFTERNOON Andre Blumauer staged a three hour show during United Slovenian Society’s “Continentale Afternoon” on May 21, 1978 at the Slovenian National Home in Cleveland, Ohio. The versatile musician, accompanied by a four piece ensemble, reached for the harmonica and harmonetta when he performed his compositions “Veseli Ribničan” and “Kamnik” polkas and trumpeted through New Orleans jazz and bogie wogie. The unyielding musician pampered his audience with vocals, yodels and strumming guitar strings while adjusting electronic units to enhance the mellow, brassy and loud amplifications. Photographer Nancy Hribar and Joseph Opalak Slovenia bom Blumauer entertains Ontario and Quebec Slovenians. Simultaneously, paintings, ceramics, wood carvings, crafts, needlepoint photography and sketching were exhibited by thirty members of the Slovenian National Art Guild. The art show was co-sponsored by the United Slovenian Society whose membership represents some fifty fraternal, cultural and beneficial organizations. Jo Mišič MAGNETIC ETHNIC Fifteen years and four months Tony’s Polka Party radio programs beamed Slovenian music and community announcements into thousands of Cleveland and suburban homes. Seven thousand five hundred hours of Tony Petkovsek’s programs came to a halt when the WXEN-FM “Station of the Nations” broadcasters changed their format. All ethnic category had to seek new sources of communication in February, 1977. Disc jockey Petkovšek along with twenty foreign-speaking announcers summoned their listeners to protest, rally and boycott. Cradle to grave sentiments, origin, nostalgia and dedication had to give way to the business pendulum. Popular, contemporary music became the station’s replacement. Petkovšek was given new time on Cleveland station WZAK-FM and his metropolitan, ethnic efforts reached new frontiers. His daily programs are gaining popularity with central Ohio’s farmers and small town residents. More of Ohio’s American-Slovenian youth is learning about its ancestral heritage. The sound of zithers and diatonic accordions is heard among campers and canoers and ethnicity is gaining more awareness among Ohio’s youth. Said one observing Ohio mother, “Our young find these sounds luring and appealing and ethic knowledge they’ll apply to their Brownie, Boy and Girl Scouting and 4H clubs.” Give radio announcer Tony Petkovšek a centimeter and he’ll take sixty kilometers! Jo Mišič SLOVENIAN STUDENTS AWARD AT KENT Mark Sfiligoj, the son of Mr. and Mrs. Marko Sfiligoj, 1535 Sheridan Road, South Euclid, was the recipient of the Slovenian Studies Award 1978 at the May 14th Honors Day Program at Kent State University. The award, which was established several years ago by KSU Foundation and The Slovenian Research Center of America, was presented to Mark in a public ceremony by KSU President Brage Golding. Mark, who will graduate this year from KSU with a degree in journalism, has taught beginning to advanced Slovenian language courses under the auspices of KSU Critical Languages Program for the last two years. He has also completed, with excellent results, a 5-credit Honors Course about Slovenian American history and culture. “We are very proud of Mark’s accomplishments not only in Slovenian Studies but also in other areas,” said KSU Professor Edward Gobetz who was instrumental in starting Slovenian Studies at Kent and a number of other American and Canadian universities and schools. Born in Cleveland, Mark attended the Saturday Slovenian Language School at St. Vitus and was an active member of the Slovenian Dramatic Sooiety Lilia. A talented actor, he also appeared in the role of Bossanio, together with the famous Shakespearean star Morris Camovsky, at the Jewish Community Center in 1973. His professional career includes a stint as general assignment writer and later editor of Soap Bubble Magazine. Since July 1977 he has been working as writer and account representative for North- eastern Ohio’s weekly, SCENE magazine. In spite of his busy schedule, Mark has also been an enthusiastic and most valuable participant in Slovenian Studies at KSU. WHAT ARE THE NON-ALIGNED COUNTRIES STRIVING FOR? During the second half of May a meeting of the coordinating committee of the non-aligned countries was held in the capital of Cuba, Havana. It was attended by the foreign ministers of the 25 non-aligned countries who together form the coordinating committe. The Yugoslav delegation was led by the newly-appointed Minister for Foreign Affairs, Josip Vrhovec. This meeting was his first official visit abroad and his first international meeting in his function as the head of Yugoslav diplomacy. The meeting in Havana (which was originally to have been held in Kabul, Afganistan but was, owing to the coup which took place a few days before the meeting was due to start, transferred to Cuba) was devoted to the preparations of the non-aligned countries for a number of important conferences. The first one is the Conference of the foreign ministers of the non-aligned countries to be held this July in Belgrade, at which preparations will be made for the next conference of the heads of state and prime ministers of the non-aligned countries, to be held next year in Havana. These conferences and meetings are, of course, not held for their own sake. Today the non-alignment movement includes the majority of the countries in the world and has become a factor in international relations without which no important question on a world-scale can actually be discussed or decided upon. Such a situation imposes an obligation and duty upon the non-aligned countries to coordinate and develop their own points of view and activities regularly and systematically, both within the non-alignment movement itself and within all international bodies and organizations with which they are affiliated, and particularly within the United Nations Organization. Thus such meetings as, for instance, the meeting held in Cuba in May, the forthcoming meeting in Belgrade and even the “summits” such as that to be held in Havana next year, are no longer exceptional events but rather links in the chain of continual getting-together and agreementmaking of the non-aligned countries. The topics of these agreements include all current issues and problems in the world, the emphasis being, of course, laid on those topics with which the non-aligned countries are particularly concerned. Among such topics, which were paid special attention at the recent meeting in Havana as well, is the struggle for the promotion of a new economic order in the world which should enable the non-aligned countries — the majority of which belong to the group of developing countries •—- to dispose of their own natural resources themselves, to sell their raw-materials and agricultural products at more reasonable prices, to benefit from the achievements of the developed countries — in short, to begin to breathe and live in an economic order based on greater justice and equality. One of the important and relatively new topics within the non-alignment movement is the liberation and independence of the non-aligned countries in the field of information, for these countries have so far depended, to a considerable degree, on the information systems of the developed countries and have thus often been exposed to biased and even ill-intended informing. The press agencies, as well as the radio and T. V. companies of the non-aligned countries, have recently started to co-operate more closely so that the conditions within the world information network are gradually beginning to change. At the recent meeting in Havana the situation within the non-alignment movement was discussed at considerable length as well; this issue will be given even more prominence at the forthcoming conference in Belgrade. The non-aligned countries are faced with a number of difficulties and problems, particularly in Africa, where, due to historical, ethnical, social and other differences and contracts existing between the individual countries, disputes and even military conflicts often break out. In a number of such crises the non-aligned countries are involved, too, and on opposite sides at that. This is the case with Ethiopia and Somalia, Algeria and Marocco, Angola and Zaire — to mention just a few of such centres of crisis. Whenever such conflicts break out the Great Powers, as a rule, immediately intervene, the sphere of crisis thus becoming a field of competition for prestige between at least two super-powers. This, of course, causes additional trouble and further increases the existing danger. At their meetings and conferences the non-aligned countries have so far, as a rule, not discussed the conflicts between individual members of the non-aligned movement but have dealt with questions of a more general nature. However, recently the idea that the non-alignment movement should at least try to find ways and means of offering help and useful service to their members who are involved in these kinds of disputes and conflicts is gaining an increasing number of supporters. This is one of the extremely important questions which will have to be specially considered at the Belgrade conference of foreign ministers. The non-aligned countries — including, of course, Yugoslavia, who is one of the most prominent and influential members of the non-aligned movement — have thus already entered “the long hot summer”, which will practically be going on until the next summit conferece. Janez Stanič THE 50th ANNIVERSARY OF SLOVENE RADIO AND THE 20th ANNIVERSARY OF SLOVENE T.V. This year the 50th anniversary of radio and the 20th anniversary of T. V. in Slovenia are being celebrated. On October 28th, 1928 Radio Ljubljana began broadcasting and on October 11th, 1958 the first T. V. program was transmitted from the Ljubljana studio. These two important anniversaries are being celebrated throughout the year, but the main celebration is to be held in October. Let us take a look at how Slovene radio came into being and then at how Slovene T. V. was established. First of all we have to mention that Slovenes can boast of a number of first-class technicians and engineers, who, as pioneers, began, together with other European specialists, to investigate, eagerly and without delay, the phenomenon of the wireless transmission of signs and words over long distance. “The father of Slovene radio,” ing. Marjan Osa-na, left good and reliable records of that time, from which it can clearly be seen that Slovene technicians recorded storms by means of a relay as early as in 1899 and 1900. They were the first Slovene radio-amateurs. However, their really important contribution came only after 1925, when 22 Frank Groser, National President of S.N.P.J., is greeting thousands of participants of traditional Slovene emigrants’ picnic at Škofja Loka on July 4th. Visitors came from all over the World . . . Ljubljana got its first own radio-broadcasting station which began transmitting on March 8th, 1925. Then, on September 1st, 1928 a Slovene song was first heard over the air; it was broadcasted from the Domžale station with a transmitting power of 2.5 kW. This station had been built according to technical instructions provided by ing. Marjan Osana. The first to speak during the program broadcast on September 1st, 1928 was the Slovene writer Fran Šaleški Finžgar. He was followed by Oton Župančič, who recited a few passages from his poem “Duma”. The station was ceremonially opened only later, on October 28th, 1928 at 3.50 p.m. The program began with speeches for this special occasion, which were followed by a concert of the Singers’ Association, in which 800 singers took part. As has already been mentioned, there were plenty of good technical experts in Slovenia, and it is mainly thanks to them that radiophony began its victorious march in Slovenia almost at the same time as radiophony in other European countries. Among our pioneer experts mention must be made of the famous constructer of marine radiotelegraph communications, Codelli from Ljubljana, who, among other things, made a design for the transmission of a picture over a distance as early as in 1908. He managed to elaborate his invention and sold it to the German firm “Telefunken” in 1929. He offered it to the Post Office Company in Ljubljana, too, but the latter could neither afford it nor make use of it at the time. Although the later development of T. V. took another direction it must be pointed out that Codelli, whose name is borne by a part of the Slovene capital even today, ensured Ljubljana fame First time in the old country? Women’s singing nonet from the village Zeljne near Kocevje as being one of the places where T. V. started to come into being. So much about the beginnings of T. V., now let us return to radio. During the first five years of its existence the programme of the Ljubljana radio-station lasted for six hours daily on week-days and ten hours on Sundays and holidays. Three characteristic features of this programme must be mentioned. The first involved the so-called national hour, a program of nationalistic nature broadcast in the Serbo-Croatian language. There was a lecture on religion and a broadcast of Mass every Sunday morning. The third important feature of Radio Ljubljana involved the endeavours made since its very beginning to make it into some kind of popular educational institution. The popular educational programs become something very special, which had not been practised by any other European radio stations. The latter gradually began to follow the educational trend first introduced by Radio Ljubljana. Radio Ljubljana could be heard in far away parts of the world, even in the United States. During the German attack on Yugoslavia, on April 6th, 1941, the transmitter of Radio Ljubljana at Domžale was completely destroyed. Ljubljana Radio was silent until it was replaced in another form by the underground Radio “Kričač”. This secret radio station, hidden in the centre of Ljubljana, was unique of its kind in the whole of occupied Europe. The Italians constantly made great efforts to find it, but they never met with success, partly because the radio kept being moved from one building to another. There were 23 flats from which “Kričač” is known to have broadcasted. The transmitter was built by ing. Rado Luznar and the first programme went on the air on November 17th, 1941. Until April 1942 “Kričač”, the radio broadcasting station of the Liberation Front, used to broadcast a 15-minute programme three times a week. The program was prepared by an editorial board including the writer Prežihov Voranc, Franc Albreht, Rudolf Kobilica, Mirko Jeršič and Jože Dolenc. The programme began with the ticking of the clock, symbolizing the slogan “Our time is coming”! The signal was followed by the Slovene national anthem and reports on the situation at the front and on the battles of the partizan units. Then followed the call to fight against the Nazi and Fascist enemy and our quislings, as well as appeals to Italian soldiers broadcast in the Italian language. The programme was concluded by slogans, the Slovene national anthem and some verses of France Preseren’s poetry. Especially well-known was the programme on February 7th, 1942, which was devoted to our greatest poet, France Prešeren and which lasted a whole hour. The role played by “Kričač”, the radio of the Liberation Front, during 1941 and 1942 was extremely important. The radio broadcasted regularly in the midst of Ljubljana, surrounded by barbed wire and Italian bunkers, and the enemy never managed to discover it despite their great efforts and anger. On one occasion there were as many as 20 cars with radio-detectors searching for “Kričač”, but without success. “Kričač” stopped its broadcasting in April 1942 when the Italians, furious and helpless at not having been able to discover it, confiscated all radio-sets and removed all aerials in town. No other resistance movement in Europe had anything similar to Ljubljana’s “Kričač”. Its successor, Radio Liberation Front (ROF) was a special phenomenon of that time, too. It was situated at Črnomelj in the liberated territory and it broadcasted not only the necessary news, but also full programmes, including plays, concerts given by choirs, speeches of partizan fighters and well-known cultural workers. Such a programme could be found nowhere else in occupied Europe. After the liberation Slovene radiophony developed with great momentum. Today there are a number of radiostations in Slovenia, both central and local, which offer a wide range of programmes. Ljubljana Radio has a powerful transmitter, which enables the Slovene word and song to be heard far away in the world. According to surveys made, Ljubljana Radio is very popular among Slovenes A TRIP INTO THE PAST — 1933: THE LJUBLJANA SKYSCRAPER REACHES THROUGH THE THE CLOUDS temporarily working abroad, as well as among many Slovene emigrants. And now a few words about the development of Slovene T. V. Soon after the war Slovenes began to make plans for their own T. V. Technical experiments carried out in Slovenia soon gave their first promising results. However, in other countries television had left the laboratories by that time, and had become the leading force among the mass media intended for providing information, education and entertainment. Our radio was faced with difficulties due to an insufficient number of subscribers to provide the funds necessary for further development, let alone television. But T. V. had to be introduced. Its first beginnings are connected with practically no base of subscribers, for who could have afforded a T. V. set in those days, and it was coming into being during the period when the consequences of the Cominform economic blo-cade of Yugoslavia were still being strongly felt. In spite of all difficulties Slovenia has opened a new window into the world. Since the very beginning of its existence, our T. V. has been cooperating with our neighbours with information and cultural exchange based on the principle of equality, which was promoted much later by the Helsinki Agreement. The initial period in the development of Slovene T. V. was followed by a period of searching for its own typical T. V. expression. All the above-mentioned principles and aspirations had to be given a modern form and content. This search has been the main task of the recent development of Slovene T. V. and will be continued in the future. A postcard of Ljubljana cannot be imagined without a picture of the Ljubljana skyscraper (“Nebotičnik’*) on it. For Ljubljana, its skyscraper means the same as the Eiffel Tower does for Paris. Today the Ljubljana skyscraper has, of course, quite a few “brothers” and “sisters”, soaring up into the sky and destroying our complex of smallness, but in the thirties all Ljubljana’s buildings were still low and humble. However, the eyes of its inhabitants were fixed on higher places even at that time. Every day the newspapers wrote about the magnificant American skyscrapers, adding up the kilometres of corridors in the style “if we put all the corridors together we’d get a road which one could cover in no less than ...” In a tense and impatient atmosphere the people of Ljubljana demanded a piece of America in their home town. In a newspaper article, entitled “We want a new and big Ljubljana”, we can read: “Ljubljana is growing up from a former provincial town into the real capital of Slovenia. Its growth must proceed unhindered. Including its near environs Ljubljana will soon have 100,000 inhabitants, and will thus join the circle of big cities.” However, the Ljubljana of that time bore, in fact, much less resemblance to city life than it does today. Squeeling trams used to drive along its narrow streets, there were stables in the centre of the town, etc. Then suddenly, with the effect of a bomb, the news spread that the Institute for Pensions was going to build, in the centre of the town, a huge reinforced-concrete building, taller than Ljubljana’s highest church-tower. The new building was immediately named “Velenebotičnik” or “su- Apartment-houses in Vipava (photo: Janez Zrnec) per-skyscraper”. A lot of people greeted the ambitious plan with great enthusiasm. However, the more artistically-minded inhabitants and advocates of the old look of Ljubljana strongly disapproved of the plan, maintaining that a skyscraper wouldn’t suit Ljubljana, since it would spoil its baroque look. It would also affect the aesthetic value of Ljubljana castle. The skyscraper would be a real monstrosity which would put off any foreigner and would make the local people lose their sleep. The construction of a skyscraper was called “a blow to baroque Ljubljana”. Just as the Parisians once stood up against the building of the Eiffel Tower so did the people of Ljubljana oppose the construction of the Skyscraper — its present symbol. A young architect, 35-year-old Vladimir Šubic, was chosen to make the design for the skyscraper. He was the first architect in Slovenia who insisted on using reinforced-concrete construction, thus promoting modern construction techniques. The design was soon finished and, with minor alterations, presented for approval. Originally, the Skyscraper was to have had fewer stories than were actually built. The public, who showed keen interest in any news about the Skyscraper, was informed that there would be no need to walk all the way up to the top since two lifts, a “Paternoster” lift and a fast lift would be installed. Enthusiastic tourists would, of course, be able to climb the stairs if they so wished. The foundation works were soon started. When digging for the foundations, the builders came across a nice well In the wine-cellar in the Valley of Vipava made of blocks of Karst marble; many years ago there had stood a monastery at that place. The digging went on for six months and than a start was made to the foundations. The latter had been originally conceived as a 1.5 metre thick reinforced-concrete slab, which would transfer the weight of the skyscraper evenly onto the ground. This original plan had to be altered just because of the well. Our ancestors used to build wells by first digging out a cone-shaped hole, and later filling in the extra space with earth. Such ground was, of course, not particularly reliable. If a thick slab had been put in it might have broken and the building would have leant over. What an exceptional opportunity for Ljubljana to get her own leaning tower! Yet, the geologists and experts in statics decided to place the body of the skyscraper upon sixteen strong reinforced-concrete columns, reaching all the way down to solid rock. Finally the great day of the ceremonial laying of the foundation stone came. The Archbishop of Ljubljana himself built into it a small copper box holding papers about the building of the skyscraper. A large crowd gathered, but the people waited in vain for the ministers who were supposed to come from Belgrade for the occassion. They had been held up by a financial meeting in Belgrade. The citizens of Ljubljana had to be satisfied with the Mayor’s speech only. The Mayor of Ljubljana said: “Let the building to be erected here remain a witness to the stability and strength of the institution which is going to build it for many generations to come!” It was reported that the skyscraper was going to be the highest building in Europe. Ljubljana had entered the world arena and the skyscraper helped it to get rid of its inferiority complex. Then the day come when the “crown” of the skyscraper — the café on top of it — was finished as well. A reporter who was present at its ceremonial opening was overwhelmed with enthusiasm: “. .. The most modern café in the whole of Yugoslavia ... From its windows there is a magnificent view of Ljubljana and the surrounding area ... A most up-to-date ventilation device provides fresh air in the café. Especially charming is the lighting in the evening, which is discretely reflected from the golden ceiling.” At the opening journalists were told that it was their bounden duty to spread the fame of this proud building throughout the world. The chairman of the Ljubljana branch of the Journalists’ Association pointed out “the moral significance of such a magnificent building, which embodies the self-confidence of all the social strata who helped to build the skyscraper”. For thirty years the skyscraper held its monopoly over the buildings in Ljubljana. Then the city began to acquire more and more tall buildings, so that the original skyscraper already has a whole troupe of brother and sister skyscrapers. But the Skyscraper has nevertheless remained a symbol. All school trips pay a visit to its summit, and foreign tourists rush up it, too, only the people of Ljubljana don’t visit its viewing platform too often. To a lot of people it still gives the impression of a foreigner in a baroque city, even after all these years, but nevertheless they’ve got rather fond of it. They wouldn’t be able to imagine their city of Ljubljana without its skyscraper. ENCUENTRO EN NOVA GORICA Ya hace veinte años seguidos que los emigrados de todas partes de Primorska se reúnen en el tradicional encuentro de Nova Gorica. Este año en especial fue éste más solemne pues celebraron al mismo tiempo dos fechas importantes, el 35° aniversario de la decisión de anexar Primorje a la madre patria y el 30° aniversario de la llegada del barco Partizanka. Esta última trajo a nuestra patria los primeros inmigrantes de Sud América, algunos de ellos estuvieron reunidos en el encuentro que tuvo lugar en el Hotel Park de Nova Gorica. El nombre de la sucursal del Centro esloveno de emigrantes de Nova Gorica saludaron a todos los presentes su secretario, el repatriado de 82 años Kristian Bavdaž y la ex emigrada Ana Krasna que vive ya hace seis años en Ajdovščina. En nombre de la Intendencia de Nova Gorica habló su presidente Jože Šušmelj. Este recalcó el significado del encuentro y pidió a su vez a los emigrantes visitantes que vuelvan a sus actuales naciones de residencia con la idea de no olvidar nuestro idioma esloveno y expander la verdad sobre nuestra Yugoslavia socialista y autogestora. El encuentro de los emigrados fue coronado con un programa cultural en el cual actuaron el coro mixto de Brije, la agrupación musical a viento de Vogrsko y recitadores del Teatro estable de Primorje. El baile fue amenizado por la orquestra Lapos. El encuentro se alargó hasta la madrugada. El despertar de los recuerdos no tenía fin ni principio. A más de uno se le aparecieron lágrimas en los ojos. Al término, todos prometieron encontrarse el año venidero en Nova Gorica. EL CENTRO EN ADELANTE INSTITUCIÓN INTERNACIONAL A comienzos del año entrante el Centro Internacional de Administración de Empresas nacionales de los países en desarrollox, se convertirá aficialmente en una Institución común de los países en desarrollo. Funciona en Ljub-ljana ya cuatro años y durante este tiempo dessarrolló una actividad bastante amplia en el campo de las investi-gacines, educacionales e informativas. Su meta principal es estudiar los distintos puntos de vista sobre la dirección de empresas nacionales de los países en desarrollo. Intercambiar las experiencias entre ellos y ayudar a su vez al mayor progreso de las empresas de los países en desarrollo. Estos tienen cada vez mayor importancia. El interés principal es lograr la canalización de los intereses en general para alcanzar así el progreso economico-social de los países en desarrollo. Esto es el acuerdo principal al cual se llegó después de tres días de reuniones y debates en el primer Congreso del Centro Internacional que tuvo lugar en Ljubljana. Estuvieron presentes 28 paises miembros de esta institución. Concurrieron además un gran número de observadores y huéspedes invitados, entre éstos estuvieron también presentes los representates de las Naciones Unidas y miembros de algunas de sus oficinas especiales. En el primer congreso, en el cual el Centro Internacional se ha convertido en una institución internacional los países en desarrollo, aceptaron también el plan de trabajo bianual (para el período 1979/80) que está basado sobre las investigaciones deteerminadas hasta ahora y otros deberes. Los asistentes al Congreso aceptaron unániamente este programa por estar de acuerdo con las necesidades y problemas que se enfrentan los países en desarrollo en la administración de las empresas nacionales, por lo cual es necesario continuar con este tipo de finalidad. La ampliación del numero de los socios miembros significa por otro lado no sólo la afirmación defenitiva del Centro Internacional sino además la posibilidad de ampliar nuevos conocimientos y alcanzar mayor éxito con las experiencias adquiridas en todas las fases administrativas de las mencionadas empresas. Además de la aceptación del programa, lo cual es antedodo el resultado de nuestros esfuerzos, es de gran significado la confianza brindada a nuestro país al ser elegido el Dr. Žiga Vodušek presidente del Directorio del Centro. Aparte hemos tenido la satisfacción de ser felicitados por los asistentes por el trabajo realizado y los éxitos alcanzados por el Centro en el mandato anterior. Los países miembros del centro 'han propuesto se unan los esfuerzos para contactar con otras instituciones similares ya existentes en los países en desarrollo y con institutos que funcionan en las Naciones Unidas. Entre las ya existentes figuran UNIDO y UNDP. Ambas ya han colaborado con el Centro International en la financiación de algunos proyectos de investigación o en la organización de varios encuentros. Con la reforma que tendrá el centro se convertirá éste en una Institución Internacional que abre las posibilidades de desarrollo para el mundo no alineado. La reforma del Centro brindará además seguramente la fuerza necesaria, para llegar a la consecución que los países, miembros con la intervención de acuerdos especiales que se irán aceptando en el futuro. Ya en el año 1970 en la Conferencia cumbre de Lusaka se pusieron las bases de la idea fundamental de los países en desarrollo para el progreso, fundar un Centro Internacional que albergase todos los países miembros de los países en desarrollo. 20 del za tretji letnik zbirke PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV bodo izbrali naročniki prvih dveh letnikov, zato upamo, da boste tudi vi med njimi, saj boste lahko s pomočjo anketnega lista izbirali po svojih merilih in občutkih o vrednosti literarnih pripovedi. Tako bo nova knjižna zbirka najbolj priljubljenih leposlovnih del postala vam in vašim otrokom najljubša prijateljica za vse življenje. Petdeset očarljivih in vedno živih pripovednih del DROGOCENA KNJIŽNA ZBIRKA PO ŽELJAH BRALCEV Ljubezen do dobre knjige in vedno žive umetniške besede je ena najglobljih in najzvestejših ljubezni, kar jih pozna človeštvo. In s takšno ljubeznijo so naši zvesti bralci in knjižničarji iz vse Slovenije izbirali priljubljena pripovedna dela najboljših domačih in tujih mojstrov peresa za novo knjižno zbirko PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV. Zdaj prihaja v vaš dom, da se bo kakor globoka simpatija, ki se bolj in bolj spreminja v resnično ljubezen, naselila v vaš intimni svet ter vas osrečevala in bogatila z novimi spoznanji o življenju in svetu, o ljudeh in narodih na vseh koncih sveta. Z glasovanjem na podlagi strokovno pripravljene ankete, v kateri je sodelovalo več tisoč bralcev in knjižničarjev iz vse Slovenije sta v naši založbi že pred leti nastali knjižni zbirki ZLATA SLIKANICA in ZLATA KNJIGA, ki sta doslej dosegli naklado 25.000 in 35.000 izvodov. Tedaj so mladi bralci odločili, katere izmed prebranih knjig sodijo v zbirko najboljših in najljubših knjig. Tokrat pa so po najbolj sodobnem in demokratičnem načelu na podlagi ankete glasovali odrasli bralci in izkušeni knjižničarji za tista dela, ki so jim bila med vsemi prebranimi deli v letih 1975, 1976 in 1977 najbolj všeč. Izbrali so naslednjih 30 del, ki bodo izšla v prvih dveh letnikih nove knjižne zbirke PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV: Knjige so enotno vezane v sodoben knjigoveški material menetrel, na naslovni strani platnic vsake knjige pa je odtisnjen izrez ene izmed ilustracij, ki so v knjigi. V vsaki knjigi je od 10 do 40 ilustracij naših najboljših slikarjev. Cena: I. letnik 145 US $ II. letnik 152 US $ Zbirko naročite na naslov MLADINSKA KNJIGA, TOZD Trgovina, izvozni oddelek, Titova 3/I. Plačate lahko s čekom na gornji naslov ali pa z denarnim nakazilom na devizni račun pri Ljubljanski banki, št.: 50100-620-107-25730-821 PRVI LETNIK - 1978 1. Franc S. Finžgar POD SVOBODNIM SONCEM 2. Jurčič — Kersnik ROKOVNJAČI 3. Ivan Tavčar VISOŠKA KRONIKA 4. Ivan Cankar MARTIN KAČUR 5. Prežihov Voranc SAMORASTNIKI 6. France Bevk KAPLAN MARTIN ČEDERMAC 7. Ciril Kosmač BALADA O TROBENTI IN OBLAKU 8. Giovanni Boccaccio DEKAMERON 9. Alexandre Dumas ČRNI TULIPAN 10. Lev N. Tolstoj ANA KARENINA 11. Maksim Gorki MATI 12. Ernest Hemingway KOMU ZVONI 13. Morris West SALAMANDER 14. Per Olof Ekstrôm PLESALA JE ENO POLETJE 15. Heinz G. Konsalik KIRURGINJA DRUGI LETNIK - 1979 1. Josip Jurčič DESETI BRAT 2. Josip Jurčič DOMEN 3. Josip Jurčič SOSEDOV SIN 4. Ivan Tavčar CVETJE V JESENI 5. Prežihov Voranc DOBERDOB 6. Miško Kranjec POVEST O DOBRIH LJUDEH 7. Beno Zupančič SEDMINA 8. Ivan Potrč NA KMETIH 9. Anton Ingolič GIMNAZIJKA 10. Ivo Andric TRAVNIŠKA KRONIKA 11. Lev N. Tolstoj VOJNA IN MIR 12. Jack London DOLINA MESECA 13. Honore de Balzac OKROGLE POVESTI 14. Archibald J. Cronin ŠPANSKI VRTNAR 15. Mario Puzo BOTER DARILO ZA VAS! Dragoceno nalivno pero z vtisnjenim naslovom zbirke PETDESET NAJLEPŠIH PO IZBORU BRALCEV vam bo v trajno zadovoljstvo in korist. industrija in montaža izolacij TERMIKA ljubljana, kamniška 25 Proizvodnja: KAMENA VOLNA TERVOL izdelki za toplotne, hladilne, zvočne in protipožarne izolacije v gradbeništvu, industriji in ladjedelništvu. EKSPANDIRANI PERUT izolacijski gradbeni material, filtracijski za kemično in prehrambeno industrijo in za vrtnarstvo KITI trajnoplastični, dvokomponentni TIO, silikonski kiti za tesnenje v grabeništvu, industriji in ladjedelništvu. AKUSTIČNE IN DEKORATIVNE STROPNE OBLOGE defon L, dekorativne plošče in dampa lamele. ARMIRANI POLIESTRI elementi za interiere in eksteriere v gradbeništvu, elementi za avtomobilsko industrijo, elementi za ladjedelništvo, kemično industrijo itd. STREŠNE KRITINE fasadni zidovi, fasadne obloge iz trapezaste alu in jeklene pločevine, krovoterm sendvič elementi za strešne in zidne obloge. Montaža: IZVAJANJE TOPLOTNIH, HLADILNIH, AKUSTIČNIH, PROTIPOŽARNIH, AKUSTIČNO DEKORATIVNIH STREŠNIH IN FASADNIH IZOLACIJ, lastne proizvodnje v sodelovanju z drugimi proizvajalci. IZDELAVA IN MONTAŽA AKUSTIČNE OPREME. IZDELAVA AKUSTIČNIH TELEFONSKIH GOVORILNIC, PREDMETOV IN POSOD S POSEBNIMI IZOLACIJSKIMI LASTNOSTMI. IZVAJANJE INVESTICIJSKIH DEL DOMA IN V TUJINI.