Žabi.
Priobčil Ivan Podgornik.
j)iveli sta veselo dve žabi vsaka v svoji luži — prva blizu Vrhnike, a druga blizu Ljubljane -— dokler se jih nekega dne ne poloti želja po potovanju. Vrhniška žaba bi rada vide]a Ljubljano, a ljubljanska Vrhniko. In obe hkrati ostavita svoji luži ter se vzdigneta na pot. Ali ta je bila dolga in težavna, ker jima je bilo prekoračiti hrib, za katerega so jima povedali kuščarji in martinčki, da se mu pravi Pešivčev grič. S hudo težavo prilezeta vrhu tega hriba, kjer se srečata in bratski pozdravita.
»Kvak,  kvak,  kvak!  Jaz sem žaba iz vrhniške luže,  rega,  rega,  rega!« reče prva.
»Kvak,  kvak,  kvak!  A jaz sem dorna iz Ljubljane,  rega,  rega,  rega!« odgovori druga.
Potem zasučeta pogovor na druge reči.
-&4        104       r-g-
Ko pove vrhniška žaba ljubljanski, čemu potuje in kam je namenjena, toliko da ta ni počila od smeha.
»Rega, rega, rega, pa tudi jaz samo zato potujem. Jaz bi pa Vrhniko rada videla.«
»Kvak, kvak, kvakl«
Ker sta bili obe lačni in utrujeni, sne vsaka po nekoliko mušic, potem pa se zavalita v travo, da se malo oddahneta-
Obe zadremljeta. Ko se prva prebudi, se ozre okrog sebe in zagleda mesto v daljavi.
»Kvak, kvak, kvak!« pokliče tovarišico. »Ti, saj lahko odtod vse raz-gledava.«
»Rega, rega, rega!« se nasmehlja zadovoljno druga. In obrne se vsaka na eno stran. Ali kakor sta bili neumni, nista niti opazili, da gleda vsaka tja, odkoder je prišla.
»Rega, rega, rega!« se začudi prva, »saj tvoja Ljubljana je pa prav takšna kakor moja Vrhnika . . .«
»Kvak, kvak, kvak! In tvoja Vrhnika je čisto takšna kakor moja Ljub-ljana . . . Prav po nepotrebnem sva napravili to dolgo pot«
In obe žabi se objameta, pozdravita in poslovita.
In ves svoj živ dan sta mislili obe: prva, da je Ljubljana takšna kakor Vrhnika, a druga, da je Vrhnika takšna kakor Ljubljana.