266
nesla bi bila šopek sama, pa je nekoliko bolehna."
Vojvodič je bil iznenaden in vesel, da bi bil najrajši zaukal na glas. Naročil je služkinji, naj pove knežnji, da se ji prisrčno zahvaljuje za krasni spominček. Vojvodič seveda še slutiti ni mogel, da tega šopka ni zvezala Viljenica, ampak kneginja Širita sama ter ga poslala po služkinji v imenu knežnje ...
„Moja bode Viljenica!" si je drugo jutro radostno govoril sam sebi Magnus, ko je s svojimi vitezi, bodriškima knezovičema in z njunim spremstvom odrinil iz Ljubeka. „Moja bode, mora biti!"
„Nikdar!" bi bila zatrdno odgovorila Viljenica, da je vedela, kaj vse si Magnus domišlja.
Nekdo drug pa je vedel, kaj si domišlja. Bil je to svečenik starih bogov, Slavomir. Po služkinji Godislavi, ki je bila skrivoma zakleta nasprotnica novi veri in njegova častilka, je izvedel, kako se saksonski vojvodič zanima za Viljenico in tudi ona zanj — saj mu je poslala krasen šopek — in da na dvorcu že vsi govore, da jo bo vojvodič kmalu zasnubil. A ko je Slavomir vse to čul, je ponosno zmajal z glavo in dejal samozavestno sam pri sebi:
„Motiš se, vojvodiče saksonski! Viljenica nikoli ne bo tvoja. Zanjo imam izbranega jaz drugega ženina, lepšega in boljšega, kakor si ti! Imam ga, da, tam gori, tam gori na Rujani sveti!" — —
(Dalje.)
5š^
ANTON MEDVED:
POMLADI.
i.
Que suis — je helas! et de quoy sert ma vie ? Je ne suis fore qun corps prive de cueur, un ombre vain, un objet de malheur, qui n'a plus rien, que de mourir en vie. Maria Stuart.
Ze poje kos, že grlice grče, priroda veličastna vstaja,
že topo, zmučeno srce
v veselih čuvstvih se pomlaja.
Naj pojem li vesel in čvrst, naj tihi togi se podajam?
Naj omahujem, kakor trst,
naj vse na svetu kolnem, grajam?
Prijazni jaglec, ti povej, povejte ptice, dragomile,
kako bi živel jaz poslej, zatiran od življenske sile!
Rumeni jaglec, kakor ti in kakor ptice milodrage
vesel življenja, dokler tli,
poslednje čakal bom premage.
Jeseni pojdem mimo griv, prevzet od živega spomina:
Kako je krasni svet minljiv, pove mi — suha korenina.
Moj dom je gozd. Tramove moje mirne hiše bohotno divji trs zastira, vse drevje na okoli diše s šepetom nežnega cefira.
Moj dom je gozd.
V njem bivam sam, navidez žalosten in pust,
osatega pogleda —
a kdaj privre iz mojih ust o tebi, dolgčas, le beseda? -Narava neoskrunjena zvestobo mi deli družice, vsa duša je presunjena od njene sladke govorice. Vsega se čutim srečnega, kot da bi peli sirom krilatci Boga večnega z nebeškim svojim mirom.
Pozdravljene mi šmarnice v pomladi blaženem naročji, ve mile hčerke stvarnice, ob tihem vonjate potočji.
Kadar na prsi vas pripenjam pod goro v hladnem logu sam, s spominom   sladek up zamenjam in daleč se zamislim — kam?
Vrhovi vsi šumljajo rahlo, vse bilje mir svečan ovija in vendar kliče vse navdahlo Marija, o Marija!
Solnčni žarki izpod neba, ki obsevate prirodo kaj je neki meni treba bridko tčžiti usodo?
Na pravične in krivične dež in solnce Bog pošilja, duše, vekomaj resnične, s tajno milostjo mazilja.
Mi smo deca, on je Oče, On je močen, mi smo slabi, On stori, kar modro hoče, On nas nikdar ne pozabi.