NIZKA JEZIKOVNA RAVEN NAŠIH PREVODOV
Gotovo je upravičeno že večkrat izraženo nezadovoljstvo ob tem, da premalo kritiziramo svoje prevode. Pogostna kritika prevodov bi verjetno naredila več kakor številni splošni j članki o jezikovnih slabostih, ob katerih se nihče ne čuti posebej prizadet. Poleg preva- j jalcev bi kritika lahko zdramila še lektorje, urednike in založnike, ki so sokrivi za jezi- \ kovno pomanjkljive prevode. Sedanje težave v založništvu utegnejo imeti vsaj to dobro i plat, da se pri izdajanju knjig ne bo tako mudilo, pa bodo uredništva morda posvetila jeziku tisto skrb, ki mu gre.
Za zgled si oglejmo, kakšen je jezik v naključno izbranem prevodu,' ki verjetno ni nič slabši od večine takega »blaga« na našem knjižnem trgu. Prevajalka ni začetnica, njeno ime sem videl že večkrat zapisano v kaki knjigi. i
Kdor današnje dni pošilja v javnost kakršnekoli pismene izdelke, ga samo trdno jezikov- ' no znanje obvaruje, da se ne naleze modnih besed in drugih jezikovnih površnosti, ki jih ' je tako obilo v časnikarskem jeziku, žal pa tudi v jeziku naših esejistov in kritikov. Raba i nekaterih izrazov in besednih zvez zato zanesljivo kaže, da pisec nima trdnega znanja, i Tako je naša prevajalka recimo prevzela eno grdih razvad današnje slovenščine (po ; moje, SSKJ je drugačnega mnenja), rabo prislova pravkar v neustreznem pomenu prav \ zdaj, zdajle: »V kopalnici pravkar zamenjujejo ploščice« (str. 45); »Pravkar jo spremljam j domov« (181); »Pravkar razmišljam o tem« (206); »je pravkar nameravala iztrgati blazino« J (210). Le zakaj naj bi besedo, ki pomeni ma/o pre/, uporabljali tudi začasovnost, ki jo zlah- ! ka izrazimo drugače, namreč z zdajle, prav zdaj, tačas? >
Prav tako jo je obsedla beseda graditi, ki se v današnji publicistiki uporablja tako na de- i belo, da ni nikjer miru pred njo. Tako piše »Potrebujemo plemenito grajeno žival« (na- \ mreč psa, 203) namesto raščeno, in celo »če bi Franzi zgradili pasjo hišico« (213) - zdaj j naj bi torej še pasje ute gradili in ne izdelovali. j
Izmed bolj običajnih napak ne manjka Urša Plut (ta ima danes res že zagovornike): »kako ' preprosto se da namestiti leče« (65); »Saj se jih splch ne vidi« (68). In kajpada ne gre brez ' napačnega zanikovanja: »Menila je, da nam tako žaUtev stric ne bi odpustil« (94); »dokler zadnja postaja ni zaključila program« - povrh napačnega sklona še ,zaključiti' namesto norlnalnega/cončafi; kakor je tudi nekdo »z mojega obraza razbral pravi zaključek« (203) '
' Ephraim Kishon: Družinske zgodbe. Prevedla Meta Sever, lektorirala Darinka Petkovšek. Mladinska knjiga 1979.
200
namesto pravi sklep; in še en tožilnik namesto rodilnika: »katerega govorico nihče ne razume« (213). Prevajalka izgublja srednji spol pri zaimkih: »z antičnim pohištvom, kakršnega imajo« (121). Piše tudi »ko bi prenehal s pisanjem« (85) namesto nehal pisati.
Ponekod se kaže neznanje slovnice ah pravopisa, ki se zdi pri prevajalcu (ali prevajalki) komaj verjetno: »neštevilne gospodinje« (55) - kljub zmešnjavi po naših besednjakih niso neštevilne, temveč so neštete aH pa ravno številne, mnoge; »mi je bilo pri izbiri števil 1, 2 in X v napoto« (91) - to so pač številke in ne števila; »na razvejanem drevesu« (132) -splošno razširjena napaka, a prevajalci pogosto vedo, da je prav razvejenem,- »se ne more več podajati na izlete« (170) namesto hoditi na izlete; »Žena je podvomila v to« (178) namesto o tem; »Oče se vleže na hrbet« (183) namesto uleže; »predpisane en-dva-tri gibe« (186) - ob tem človek kar vidi nemški stavek, slovensko pa je to »gibe ena-dve-tri«; »Meni ne bo nihče nič tvezil« - tvezel; »lezti po lestvi« (201) in »grizti« (209) namesto lesti, gristi - celo take temeljne slovnične resnice so prevajalki neznane; in medtem piše vedno narazen: med tem.
Niso redke nedomače besede in po tujih zgledih narejene zveze: »vzdušje« (121), »smatrajte« (139); »ni bilo to nič lepo od nje« (180) - čeprav se marsikdo tega ne zaveda, je to čisto po nemškem 'schön von ihr'; »Bilo je naravnost podlo« (180) - prav nizkotno; »Brez oklevanja« (204) - ko imamo več domačih izrazov; tu je tudi že modna raba glagola 'izstopati': »sem se spomnil obljube, v kateri so vedno izstopale besede« (15); pa še »O ravnanju s kompjuterji« (137) - Marjan Rožanc je v svoji knjigi o slovenskih mitih razvil celo filozofijo o tem, kako narobe je, da smo izraz kompjuter (Computer) posloveniU v računalnik, vendar pri tem navaja razloge, ki sploh ne vzdržijo kritike. Proti 'kompjuterju' dovolj govori že preprosto dejstvo, da slovenščina nima glasovne skupine 'pju'.
Slab besedni red: »Zdravnik pravi, da pogosto opažamo ta fenomen pri pripadnikih sesalcev« (196) - povrhu še tujka fenomen namesto pojav, in še pripadniki so odveč. Pravilen stavek: »da ta pojav pogosto opažamo pri sesalcih«, »kako je ime psu« (203) bi moralo biti »kako je psu ime«; »besedo, ki naj bi se ji po možnosti izognili v kultivirani družinski skupnosti« - prav: ki naj bi se ji v kultivirani družinski skupnosti ognih.
Nekaterim oblikam se kar vidi nemško ogrodje: »so nama silile v uho krpe pogovorov« (51) namesto drobci, odlomki; »v tisti nepozabni Bartolomejski noči« (82) - v slovenščini je to že izdavna Šentjemejska noč.
Pasha je v vmesni opombi pojasnjena kot »židovski velikonočni praznik«. Kar koU že kdo misli o dvojnici »judovski« in »židovski«, kjer gre za verski praznik, je edino prav judovski, saj tudi ta prevod potem govori o »pravovernih judih«, torej vernikih.
Še ena malomarnost Ne vem, kako Kishon piše ime arhitekta Bosinneya, ampak ker je to oseba iz romanov o Forsytih, bi bila prevajalka pač lahko kam pogledala, preden je zapisala »Bossini« (188). Podobno je tudi z Bicketom, ki ima v forsytski Moderni komediji ženo z imenom Viktorija, pravi ji pa Vika. Tukaj pa beremo (188): »To je Bicket, Vicin mož.« In naposled tu zapisani »Wilfred« ni Wilfred, temveč je Wilfridl
Uganka mi je stavek na str. 155: »Ni se treba odpovedati hrani, treba je opustiti le določene jedi, vključno okuševalne živce.« Razumi, kdor moreš!
Knjiga ima 321 strani, vendar sem se prej naveličal (avtorja) in prišel le nekako do dve-stote, a to menda zadostuje. Vsaj za sodbo o prevodu je bilo, mislim, dovolj, da je na koncu ni treba še posebej izrekati, hudih besed sem zapisal že prej dovolj.
Janez Gradišnik Ljubljana
201