3                                                                                         METAMORFOZE 
Boris A. Novak METAMORFOZE
AKTEON IN AKT
Lep je lov v gosti in globoki hosti, polni srn, volkov in vsakršnih skrivnosti. Kakšna slast je teči čez strmine in doline, ko se zvestim lovskim psom cedijo sline na sledeh divjadi, lajež pa odmeva skozi hram tišine in vročico dneva!
Mladi Akteon po vsej deželi slove
kot krepak, pogumen, noro strasten lovec.
Psi in drugi lovci ga imajo radi.
Ko nekoč si nalovi dovolj divjadi,
odpusti tovariše in si poišče
za počitek hladno, senčno skrivališče.
O, da bi nikdar ne našel tega kraja,
smrek in trave in studenca sredi gaja,
ki je posvečen Artemidi, boginji
lova: tam, v skrivni, pravljični votlini
se boginja kopa - gola, gola, gola!
Voda se ji zliva prek ramen do spola
in umiva čudežno telo boginje!
»Sveti kraj je prepovedan za stopinje
in oči človeka,« kliknejo družice
in zakrijejo telo gospodarice,
ki zardeva od sramu in slabe volje.
»Zdaj pa pojdi in povej ljudem, če moreš,«
poškropi boginja lovca s korcem vode.
Akteon začuti, da ga čudno bode
in iz čela mu že zrastejo rogovi;
na dlaneh zagleda parklje, po gozdovih
pa odmeva tožba - težki jok jelena!...
In zdaj lovec doživi usodo plena:
Boris A. Novak
4
gonijo ga lastni lepi, hitri hrti
in prijatelji vanj streljajo - do smrti!...
In zaman jih gleda z nemo bolečino,
in zaman, zaman ga kličejo v tišino:
»Kje si, Akteon?! Zamujaš lov! Kako je fino!«
POMLAD
V Art Institute of Chicago
je obešen Claude Monet,
Torrent, Creuse,
zimska pokrajina s hrastom.
Da bi ujel zamrznjeno drhtenje
razhrastanih oblik,
je slikar na platnu tako dolgo visel,
da je hrast začel zeleneti,
kajti v deželo je prišla pomlad.
Obupan, da bo izgubil podobo zimskega hrasta,
je Monet najel skupino delavcev,
ki so iz dneva v dan lupili
mlado zeleno listje s hrasta,
da bi ga za vsako ceno ohranili
zimskega, nagega, mrtvega,
slikarsko živega.
S poezijo je drugače.
Dolgo časa sem čutil zimo
v sebi in okoli sebe,
zdaj, ko hočem napisati zimsko pesem,
pa pesem zeleni,
kajti v deželo je prišla pomlad,
jaz pa nimam delavcev,
ki bi znali lupiti zeleneče
besede s prerojenega drevesa pesmi.
Pa četudi bi imel armado pridnih, spretnih škratov,
se pesem ne bi pustila,
saj besede brstijo,
kadar hočejo in kakor hočejo in nič,
čisto nič jim tega ne prepreči.
Zato hlastno, pomladno hitim. Kajti dobro vem: kadar bo v deželo prišlo poletje in jesen in naslednja zima,
METAMORFOZE
nič ne prikliče več nazaj
tega bolečega, boleče razkošnega
pomladnega prebujenja.
Nič ne prikliče ničesar nazaj.
O, nenapisane pesmi!
O, za vekomaj izgubljeno!
Hitim, hitim
in s sleherno besedo,
s slehernim listom
je zima vse bliže in bliže.
(Chicago, marec 1989)
5