141
Kratkočasnica.
Napoleon III., študent v Augšburgi.
Sedanji francozki cesar Napoleon HI. je nekdaj prebival v mestu Augsburg na Bavarskem s svojo materjo Hortenzijo in je tam tudi v šolo hodil. Ker je bil rojen v Parizu, mu je gladko tekel le francozki jezik; nemškega je malo znal, toda kmalo se ga je tako navadil, da se je lepa pogovarjal po nemški s svojimi šolskimi tovarši. V tistem razredu, kjer je Napoleon bil, je učil zlo učen profesor, ki pa že prileten je popoldne, posebno poleti, večidel vsaki dan malo zadremal na leči. Napoleona je jezilo ucenikovo dremanje; zato reče nekega dne svojim tovaršem: „To se pač ne spodobi, da naš profesor vsaki dan popoldne na leči dremlje; bote vidili, jez ga bom odvadil in mu zaspanca pregnal".
Neki popoldne res spet zaspanec učenika posili. V tem pa, ko profesor dremlje, Napoleon na sprednjo steno leče zarisa s svinčenim klincom tri kroge, v sredi pa naredi černo piko. Napravil si je potem več kroglic iz papirja in pomaže jih s nekim mazilom, da se je vsaka prijela, kamor
142
jo je vergel. Take kroglice je metal Napoleon v ris in se vadil, da bi v sredi černo piko (centrum) zadel, kar mu je večkrat po sreči šlo. Šolarji so si kratek čas delali, gledaje, kako bo Napoleon zadel, kadar je namerjal kroglo vreči. Enega dne mu reče tovarš: „Daj, daj tudi meni kroglico, da jo veržem; rad bi videl, ali jo bom djal v ris ali ne". Napoleon pravi: „Nimam nobeneveč; jutri jih bom več prinesel in ti bos najpervi vergel". Že prav. Drugi dan popoldne že komaj čakajo študentje, da je profesor zadremal. Ko zadremlje, da Napoleon kroglico svojemu tovaršu rekoč: 5JTu imaš; ti boš zdaj pervi vergel; meri dobro, da zadeneš". Študent verze, pa joj! grozen strah po vsi šoli. Kroglica se je razletela in počila, kakor bi kdo s pištolo vstrelil. Profesor se je v svoji dremoti tako prestrašil, da s stola pade in meni, da je vstreljen. Kroglica je bila s smodnikom natlačena in tako napravljena, da kamorkoli bi bila priletela, se mora raznesti. Profesor se vendar zbrihta, se spravi na noge, gre naravnost direktorja klicat in ves prestrašen pravi: 55V to šolo ne grem več; končati me hočejo; streljajo v mene". Študentje vsi prestrašeni se pogledujejo, češ, kaj bo zdaj; samo Napoleon sedi pokojin in ni nič prestrašen ter se smehlja.
K malo pride šolski vodja, ž njim tudi profesor; natanko sta hotla zvediti: kdo je strelih Vodja vpraša serdito: „Kdo je to storil?" Vse tiho. „Kdo je to storil?" vpraša vodja še enkrat. Vse tiho. — Vodja pravi na to: „Ker nočete povedati dolžnega, bote pa vsi kaznovani. Na to vstane študent najpervi med vsemi in pohlevno reče: wGospod direktor! sej sami že lahko mislite, od kod shaja ta burka". Vodja ojstro pogleda Napoleona, kteri pa miren, nepre-strašen in kakor ves nedolžen sedi v stolu. Na vprašanje: ali je on strelil? serčno odgovori: „Pričo vseh šolskih to-varšev rečem, da jez tega nisem naredil". Tako terdno je tajil in se nikakor ni udal, da mu nič niso mogli storiti; njegov tovarš pa, ki je spoznal, da je kroglico s smodnikom vergel, da se je razpočila, je bil zapert.
Tako zvit je bil Napoleon še študent. Napoleon je že takrat imel terdne misli, da bo kdaj cesar, ker je več svojim šolskim tovaršem, kteri so mu bili prijatli, obljubil dati dobre službe, kar je tudi spolnil. Eden izmed tistih je cesarjev kaplan, drugi pa je spovednik.          Višnjogorski.