Darovnica
s Starega grada

Povest iz srednjega veka

Spisal

Josip Ogrinec.

V  Kamniku 1907

Nespremenjeno ponatisnila in založila
tiskarna A. Slatnar v Kamniku.

k'0'ioQ(p

I.

T ik prijaznega mesteca Kamnika  stoji čolnasta
gora, Brgantova  po imenu. Vrhu nje štrli
iz okrog in okrog zarastlega lesovja siva razvalina.
Zdi se, da ta mutasti ostanek iz davno že preteklih,
v mračno meglino nam zakritih časov, preti še dan¬
danes meščanom, čeprav ga je časov zob do malega
že zglodal in skrušil v prah in pepel. In človek, ko
dospe med samotno, zapuščeno ozidje ter premišljuje,
kako te črnomarogaste stene, dasi že toliko, toliko časa
podvržene kateremukoli vremenskemu razsajanju,'
vendar popolnemu poginu še zmeraj kljubujejo, živo
pričevaje, da naših pradedov tlačanske roke so zna¬
šale za tek in vek — ko premišlja vse to, polasti se
ga nehote neka sveta groza, in spominjaje se one pre¬
teklosti, ko se je na mestu le-te ogromne groblje še
veličast dvigala v ozračje, slika si v živih podobah
reči, ki so utegnile ondi gori biti in goditi se kedaj,
ali nikoli. — Na prostoru splošnega razdejanja,
kamor bi se nekdanji duhovi shajali in šepetali si v
nočni tišini, vidi naenkrat gizdavo poslopje, močno,
nepristopno trdnjavo, na kateri biva tuj, nemški gra¬
ščak, ki brezvestno zatira slovenskega kmeta, tla-

1

_ 1

čana svojega, ter se prešerno posmehuje njegovemu
pravičnemu srdu in groženju. Mesto posameznih,
narušenih sten, na katerih zdaj mačjeglavi sovnjak
o polnoči tožno skovika po zgrešeni samici, gleda
temno zagorele stolpove, iz katerih čuvajev rog za¬
molklo doni v nižavo, kadar kak protivnik preži kje
v obližji. Tod, preko peščenega blata, iz katerega
dandanašnji krčevito poganja drenova trs, predstavlja
si zalo okrašene stanice, prostorne dvorane in hrame,
obložene z raznovrstnim bogastvom. Tam, kjer se
požrešna orla kavsata za oropano mrho — plemenitih
vitezov dragocene gostije; njih divje rajanje ondi,
koder zdaj burja prosto vihra s prahom ter ovijaje
se okoli robatega zidovja cvili, sika in neznano buči.
In res, kaj velja, da se je nekdaj mehkužil graščak,
da si je postiljala grajska gospodična tamkaj, kjer
posehmal pisani gad leže strupeno zalego?

Vendar, to je res le negotova domišljija, katero
bi si častiti bralec utegnil z resnejo in primernejo
nadomestiti. Naj bode tu raje omenjeno, kaj kranjski
letopisec Valvazor znamenitega in zanesljivega spo¬
roča o nekdanjem, tamošnjem gradu, poprej „Kar-
n e k, “ dandanašnji „Stari grad“  po imenu. Pravi,
da so ga Ortenburški grofje dali sezidati v dva¬
najstem stoletji, in našteva nekatere slovite rodbine,
ki so potem prebivale v njem. Poslednji Karnečan
pak je bil Ah e c s Turna.  Ko mu je strela tam
gori ubila hčer, preselil se je z nemilega mu kraja
v Kamnik;  vendar pa je še zmerom z bornimi

2

tvarinami preskrbljeval zapuščeni grad, dokler se mu
1670. leta pogrezne ostrešje. — Pa tudi ljudstvo si
še marsikaj pripoveduje o starem gradu. Tako, na
primer, kaže obok, pod katerim bi bila mogočna, že¬
lezna vrata vrazila; drugje o napol zasuti jami pa
pravi: „To je bila podzemska ječa.“ Kdor je bil pah¬
njen tja noter, ta ni nikdar več videl belega dne.
Jedila so se mu s pepelom potrošena spuščala po vrvi,
dokler je revno preminil od glada in smrada! Teman
brlog, dober streljaj od zidovja, jim je nekdanje
skrivno izhodišče iz grada. Skozi tisti rov bi bili
Karnečanje vtekali, ako bi jim bila skrajna nevarnost
zažugala. Da, pa še več! Pripovedujejo tudi nenavadne
dogodke, sklepaje jih s Karnekom, kakor jih v po¬
glavitni črti podajajo naslednje vrstice.

II.

Bil je eden tistih prijetnih popoldnevov pomla¬
danskih, ki s svojim cvetjem in duhom tako dobro¬
dejno blažijo človeško srce. Solnce že sprekoma sije
v grad Karnek, in stekla žareče odsevajo. Ob oknu,
s katerega je lep, prostran razgled dol na Kamnik,
sloni graščakova hči. Dekle je še detinsko mično,
pa zdi se, da tudi nežnega devištva sladke slutnje
in želje že objemajo njene mlade ude. Ljubeznjivo
glavico opira v dlan do komolca gole, snežnobele
desnice. Krotek mir jej počiva na zalo cvetočih licih,
dokazovaje, da še nikaka bridkost ni ranila nje srca.

1 *

3

Lehka sapica jej dihlja v plave laske in se igra z
njimi, dvigaje jih z gladkih sencev. O nedolžna, pre¬
srečna Idal Ali želi kaj, ali hrepeni po čem? Mirna,
zadovoljna duša se jej le otroško vesela raduje nad
svetlim, črešnjevim cvetjem, katero lahek vetrič raz¬
tresa povprek ravno ozelenelega drevja. Šestnajstkrat
je že videla, kako hitro, hitro mine zali cvet, ki ga
rodeva rajska pomlad, pa nobenkrat jej še ni prišlo
na misel, da kakor to cvetje, razbeži mladosti cvet,
razprše se pomladne sanje v človeškem življenji!

Blizu pod oknom stoji staro kostanjevo drevo,
sloneč z debelo vejo na graščinsko steno. Tjakaj,
kjer se je bila mladika rogovilasto precepila, nanesla
si je ščinkovska družinica gnezdo. Kar je bila Ida
zagledala ga, bila jej je prevelika radost opazovati,
kako veselo in skrbno stara dva od zgodnjega jutra
do poznega večera obletavata zakonsko posteljico pa
pitata drobne gojenčke! Glej ravno je samica prile¬
tela s krivečo se gosenico v kljunu! Polgodni mladiči,
spoznavši takoj svojo mater, vsi ob enem dvignejo
glavice kvišku in široko zazijajo. V tistem hipu
zviškoma šine sokol nad nje, stegne ostre kremplje
po njih, pa predno ugrabi katerega — njega zadene
pušica od nekod, da se mrtev prekucne na zemljo.
Ida, ki je ravno otovrej vskliknila in zgenila z ro¬
čico, pač, da bi preplašila kruto grabežljivko, se
srčno zveseli te nenadne spremene. Kdo neki je tisti,
ki je rešil ljube živalice v skrajni nevarnosti in s
tem tudi njej tolikanj ustregel? Radovedna se neko-

4

liko nagne čez okno, da bi videla. Res zagleda člo¬
veka, ki ravno pobira tako dobro pogodeni plen. Pe¬
telinovo pero se mu guglja na klobuku, izpod kate¬
rega mu gosti, rjavi kodri visijo na rame. Lovsko
obleko ima lično in dragoceno; mora biti kakega
veljavnega kamniškega meščana sin.

Mladi lovec se zopet skloni po konci, in potem
tudi ozre na drevo, kjer stara ptiča zdaj vsa srečna
čivkata in s perotnicami božata svoje male ljub¬
ljenčke, razloči dekle, kako čvrst korenjak je ta
mladenič, kateremu zahvaljevati se jej srce veleva.
Zgolj detinska malosrčnost jo ovira, da si ne upa
nagovoriti nepoznanega človeka, vendar se nemirno
zgane tam gori, da njen gibljaj precej obme mla¬
deničevo oko na okno. Ida mu kar nehote prijazno
nakima, potem pa se urno skrije v stanico, sramovaje
se pred radovedno ozirajočim se lovcem. Bojazljivo
se stiska v zakraj, sope pomalo in tenko sluša,
dokler več ne čuje korakati oddaljujočega se mla¬
deniča. Tedaj skrivaj pogleda dol, ker enkrat bi
ga vendar še rada videla. In vidi ga, ozirajočega
se nazaj, naravnost proti oknu. Ida se drugič
umakne in čez nekaj časa zopet pogleda venkaj. Zdaj,
ko je bil lovec že izginil, pogumno obsloni na oknu,
želeč si ga nazaj, ker se jej dozdeva, da mu je ve¬
lika dolžnica, pa, da bi se mu posehmal vpričo lehko
zahvaljevala.

Mladi lovec je kmalu odšel iz grajskega obližja
ter se napotil navzdol po opolzki stezici, držeči v

5

znožj« Brgantove gore in od tod v mesto. Stopaje
mimo previseče, pečevnate strmine nenadoma čuje
znan glas:

„Ho-hoj, Kocijan! kam pa tako brž'?“

Lovec se ozre in ugleda svojega znanca Petaca,
ležečega na mahovitih tleh. Voščeč mu dober večer
povabi ga seboj, rekoč:

„Mrači se. Dej, vstani, greva skupaj, da domov
prideva pred nočjo.“

„Alo pa, vsi trije! Po konci, Tiktak! Saj si že
odpočil si!“ rekši podreza svojega tovariša poleg
v resji.

Poslednjega ni bil opazil Kocijan, in zdaj, ko
nenadoma izve o njegovi pričujočnosti, prihaja mu
nekako tesno v prsih. Tiktak namreč je bil že na
oči precej nenavadna prikazen. Visoka, koščena rast,
dolgoličen, mršav in resasto porastel obraz, goste,
staknjene, črno-čopaste obrvi, hude mačje oči in
dolge, rjave mustače kraj širokih nosnic: to vse na
eni osebi, pokriti z uhlasto kučmo in zaviti v temno
plahto dopetačo — bil je Tiktak.

Ker se je stanovitno ogibal meščanov in najraje
samotaril po hostah, šla je pri tedanjih Kamničanih
čudna govorica o njem. Nekateri so trdili, da zale¬
zuje čarovnice, ter da jim tudi vhaja čez mejo; ne¬
kateri, da je kos marsikaterim, nadzemskim duhovom
in kakeršnimkoli urokom; nekateri celo, da se brati
s samim peklenskim hudičem; vsem pak je bil velik
vedež, do katerega se jih je mnogo zaupno obračalo,

6

iskaje pri njem pomoči zoper neštevilne posvetne
križe in težave. In koder je Tiktak mimo hodil, po¬
vsod so otroci s pota begali pred njim, in stare babe
v gručah stikale glave za njim.

Ko Kocijan tedaj vidi, da se mu tudi le-ta malo
prijetni gost pridružuje, poseže vsaj po daljših ko¬
rakih, da bi ga kar najdalje imel za petami.

„Grum ti preklicani!" se shudi v sredi kora¬
kajoči Petac, spotoma spotaknivši se ob korenino.
„Glej, pa sem zopet ves božji dan krivorepil po gori
in Pijavšnjeku, pa za nič!“

»Vidiš, jaz pa prazen ne hodim!" pravi Kocijan
kazaje mu sokola.

„Saj res; ali kje te je vendar počakal tisti sra-
koper?" vpraša Petac zaničljivo.

»Sokolje, sokol!“ poudarja užaljeni Kocijan in
pristavi: »In pa le ti poskusi, kako le-ta skobja žival
čaka človeka. Dobro, dobro sem moral pomeriti, da
sem ga zbil z visocega kostanja, ko je ravno grabil
po mladih ščinkovcih. — Grajska gospodična mi
je še prikimala na tako srečo.“

»Kaj — grajska gospodična? Nu, ima že tebe
raje od mene! Sveti Pankrac, moj patron, naj mi ne
pomaga v nebesa, če se prav zavoljo nje ne vračam
tako prazen in gol!" trdi čemerni Petac.

„1, kako nje dolžiš tega?" — vpraša živo Ko¬
cijan. —

»Kako? Kakor vsi drugi, ki ti vedo in po mestu
govore, da je Ida, ta graščakova hči — čarovnica!"

7

»Ona — čarovnica? 11  ponovi Kocijan in strmi.
Čez nekaj časa dvomeč meni: „Ali pa to krivičenje
ni hudobno natolcevanje?"

»Kaj, natolcevanje praviš ti? Kar ljudje dosti
govore, je bilo od nekdaj rado res, pa je še zdaj. In,
če pomislim, da meni pa menda tudi vsakemu dru¬
gemu vse navskriž in narobe gre, pa naj reče, če ti
ni kakega gruma kje?“

„Da, marsikaj se marsikomu ne izteka po volji,
pa zakaj ? Čeprav so temu krive kaj tudi čarovnice
— moraš ti vedeti, da teh se dandanes ne manjka
nikjer 1 Na Idi pa jaz ne nahajam tistih znamenj, da
bi dejal —“

„Ho, ho, ho!“ zakrohoče se Petac in obrnivši
se proti zadaj hodečemu tovarišu meni: „No, je že
oslepila in urekla tudi tega, da se tako spakovo po¬
teza za njo; je ga, je, jeli Tiktak?"

Tiktak zamolklo zakolne, ne reče pa nič; Petac
pa nekaj hitreje stopivši za urnim kažipotom začne:

»Čakaj, čakaj, ti Mavrinov; naj ti jaz povem
eno svojo — boš videl! Dve leti se ženim že in že¬
nim, in vse je po tem, da bi moja Pocinka bila Pe-
taška — pa ni! Ravno narobe! Bolj ko pritiskam za
njo, dalje sva vsaksebi! Kako je to? Jeli, pa nihče
ne vtiče nekaj med naju?"

„Lehko; ali zato pa vendar ne smeš dolžiti
Ide." —

„1 molči, da jaz izgovorim svojo! Je, je ona
čarovnica, in še najzrelejih ena, da veš, ti prismoda!

8

No, kar se je ta spačja nemarost ozelenila na Kar-
neku, tolče nam toča strnino leto za letom; stari pa
tudi trde, da ves čas poprej ni padlo toliko peska.
In odkod ti huda ura vselej prihaja? Ali si brljav,
da ne vidiš, da se oblak vsakrat zgosti in počrni
ravno nad Karnekom, da se ravno nad gradom bliska,
grmi in rožlja v megli, kakor bi sam zlodej iz spod¬
njega kraja migal z rogmi in škripal z zobmi? In,
zakaj mi je strela lansko jesen razklala hruško s
sedmerimi vrhovi — zakaj? Zato, ker sem bil prej
ta dan do dobrega proklel vso čarovno zalego, ki mi
je s pišem in vriščem plesala in vihrala po strehi —
zato, če hočeš, da veš! A za tisto drevo naj bi ti že
bilo — da bi se ne bil še tisti dan prvikrat skregal
s svojo Poeinko, ki zdaj še danes ta dan nič kaj ne
mara za me! Zdaj mi pa reci, če to niso reči, ki v
oči drezajo človeka?"

„Sodiš lehko,“ ugovarja previdni Kocijan.

»Toda vse to še ni nič,“ nadaljuje Petac, „ko
bi še nekaj ne bilo. Le čakaj! Lani, o veliki žetvi
ti je zrela strn že tehtala v razore. Jaz ometem prazne
predale in takrat ti tudi zmečkam dva križasta pajka,
ko še nisem vedel, da čarovnice pašo tudi tisto go¬
lazen ! Kar, na večer tistega dne — pripodi se ti črn
oblak izza Karneka in na pomižaj se ti toča na vse
križe božje vsiplje iz njega. Jaz reva ti vlečem orodje
pod milo nebo, mečem in obračam ga narobe, to z
ostrino navzgor, to z rogovilo, češ, da preženem ča¬
rovnega vraga. He, boš ga! Ko je bil do zadnje bili

9

_,_____

strl polje, miroval je sam od sebe. Tedaj pa hitim k
bolni materi v hram, sporočit jim neznano gorje. Ali
groza, kaj menita? Že so pojemali, život jim je otrp¬
nil, ali desni kazalec se jim je še krčil in meril na¬
ravnost sem gor proti gradu. — In česar mi raj niče
jezik ni mogel več praviti, to sem bral v njih ste¬
klenih očeh, in sem bral: da vsa ta nesreča nam
vzhaja s Karneka! O rajna mati moja — zdaj se že
gori svete! to so se umeli na čarovnice drugače bolje
kakor jaz in ti in pa še kak drugi; umeli so se, umeli
vselej, zlasti pa umiraj e! Nikoli ne pozabim, kaj so
mi bili rekli ondaj, ko se je ta grajska spaka izlegla
tu gori. Dejali so: »Ponkrec, vešča, kadar zaleže
zarod, sama pogine". — Idi pa je mati umrla na
njenem porodu, veš! In meniš ti, da Trebuščak, njen
stari ne ve, kako spako goji? Dobro! Zato jo pa
tako skriva pred svetom, in zato, da bije ne poiskali
pri njem, ko nam nalačč prizadeva toliko škode po
njej. A kaj bi ti še pravil? Vprašaj, noben pameten
človek ti drugače ne poreče!"

Petac umolkne, ponosno nadejaje se, da je pre¬
pričal svojega ugovarjalca, ki pač nekaj potrt na
duhu, vender pa nepreverjen in izdajaje svoj bridki
dvom pravi:

»Naj ti vse to bode tako, ali tako, jaz pa Tre-
buščakove hčere ne dolžim hudega. Imel sem že ne-
kolikokrat priliko videti jo od blizu. Kako bi ta krotki,
ta ljubi otročaj mogel biti že grda, nevoščljiva ča¬
rovnica!? To ti naj verjame, kdor hoče — jaz ne!“

to

„Ha, ha! vidiš, da te je nemarost res žeurekla!
Da, da, krotkolična in brhka je ta zel spanja, to je.
Oni dan, ko sem jo gledal od strani, se mi je zdela
skoraj gorja od Pocinke. No, pa je tudi čarovnica že
zdaj večja, kakor bo moja — če bo kedaj moja, —
pri svojih devetdesetih letih, če jih učaka. Toda, jaz
pa nisem tak, ti bedak, da bi se spotikal nad nje¬
nim gladkim obnosjem, nikar da bi se zazijal vanjo,
kakor ti, prismoda ti prismojena — Mavrinov sem
ali pa tja! Ne, ne! jaz še le pravim: ta žival golo-
binja — pa ni golobica, je skobec, ki ima kremplje,
ki ima kljun zavihan in ki kavsa. Pa kavsala nas
bo in skubila, dokler jej ne zavišemo kljuna, tistega
krivega! O, pa saj to tudi njej ne odide! Moramo
jej posvetiti, kakor vsaki drugi taki!"

„Petae, to ti pravim —"

„Hm, kaj bi se trgal za hudiča!" hrešči Tiktak,
ki je dozdaj ves čas molče poslušal prepiranje. Ko¬
cijanu pripravljeni ugovor zmedli na jeziku, čudni
vedež pa začne modrovati:

„ Nečem tajiti, da imam opaženo, koliko zvezd
je na mali pedi neba, koliko grč v nebeških vratih,
koliko brazd pod strniščem zlati potoki teko; ali to
je zopet vsa druga — pečati se s čarovnim onega-
njem! — Na jesen, ko se žabe začno zarivati v
blato, ko navratič otresa seme, tačas bo ravno se¬
demnajst let, ko sem nekega dne po tem lesu iskal
divjine za sedmino po rajnem Koposeu — je tudi
toliko storil na tem svetu, da gori ne bo posejal za

n

vrati! Od jutra do večera begam in peham tod okrog,
iztaknem vsak brlog, preskakam grm in strm, in
vendar na vse zadnje nimam ne perja ne dlake. —
Prazen pa nočem domov! Truden se poravnam na
tla poleg debele peči, dober poskok od grajskega
ozidja. Pod-se napulim mahu, da bi na mehkejšem
počival! Hočem zadremati, pa kar ne! Nekaj mi šine
v glavo. Planem po konci, izrujem čop suhega resja,
ukrešem ognja, nažgem. Pri svetlobi na drobno pre¬
brskam ležišče, premencam od zglavja do znožja, ako
bi v njem bila kaka taka korenina? Nobene! Ležem
nazaj, križem sklenjene roke dam pod butico, in gle¬
dam navkvišku. Vedel sem pa že dobro, da nekdo
uganja uroke z menoj! Kar, na tisto zijalo goreča
svetinja strupeno pribrlizga mimo mene, žvižgaje,
kakor peklenšček, če ga na prste pokličeš po ve¬
černem zvonenju. Začnem premišljevati, kakšna kuga,
da ravno to noč ves čarovni hudelj preži na-me. In
spomnim se, kaj mi je bila botra zažugala leto po¬
prej, ko sem o grmenju na razpotju, kjer trije stu¬
denci križem izvirajo, pazil v tistem vodotoču, da
sem videl, kako se čarovna spakedrija zbira v obla¬
kih. Napovedovala mi je rekoč: Čarovnice se gotovo
maščujejo nad onim, ki se vtiče v njihove skrivnosti.
— Prokleto revno maščevanje! dejal sem si; kar na
tiste besede se strese grad Karnek, zmaje se vsa
Bergantova gora in okolo in okolo mene, nad menoj,
pod menoj drdra in buči, kakor bi gore letele na
kupe. In celo v gori prav pod grajskim temeljem pa

12

stvar bunkne ob stvar pa čuje se vik in krik člo¬
veških glasov tikoma za steno ob mojem ležišču. Jaz
hočem, da hlastno rinem po konci; ali naenkrat se
neki črn mrak, kakor mora, vleže name, in kaj
potlej — tega ne vem! Vsega raztrganega in potol¬
čenega kakor bi se bil pretepal s samim hudičem,
našli so me druzega dne in pobrali doli na bistriškem
produ. Kako sem se privalil tja doli, tega ni nobena
človeška glava uganila. Pozneje pa sem zvedel, da
je tisto noč graščakinja povila otroka in umrla.“

Tiktakova neznana pripoved tolikanj pretrese oba
poslušalca, da izprva nobeden ne črhne nobene, in
nekaj časa na to le popotnikov hoja moti večerno
tišino. Petac je prvi, ki potem natihoma reče:

„No, ti Kocijan! Jeli, miši so gomazele v no¬
tranji gori? Prismoda! Čarovna zalega je, ki nori,
je Ju notri. In naj se le ta skalna lupina enkrat
razpoči — to ti bo čarovna nemarost vrela na dan,
kakor roječe čebele iz ula. In tačas bodo ubogi ljudje
tudi skušali, kaj se pravi človeško gorje! No, pa do
tačas, — Bog ve, kje že bom jaz in Pocinka!"

Med tem trijaci dospo v znožje gore. — Petac,
prisvojevaje si dobitek pravde in nanašaj e se na
svojega privrženca na strani, bije ponosno s podplati
ob tla, da vsevprek odmeva. Tiktaku se grdo spa¬
čeni obraz kremži na hudoben posmeh, česar pa
nihče ni videl v mraku.

Le Kocijan se bori z bridkimi dvomi. Daši se
mu onih dveh neznani navodi dozdevajo tehtni, vendar

13

mu neki notranji glas ne pripušča, da bi jima pritezal
z dobro vestjo. In bolj ko premišljuje, kak grozen
sum njegova protivnika valita na dekle, kateri je
pred kratkim videl v ljubeznivi, nedolžni obrazek,
huje se mu srce vzdiguje na nju. Ne more se torej
premagati, da bi, ločeč se, skoro grozeč jima ne rekel:

„Le čakajta! Jaz pa sam hočem resnici v oči;
potlej naj se pa varuje, kdor Ido pripravlja ob dobro
ime! “

„Kaj? Kako se ustiš, ti mlečnik, ti, ki še ne
veš, kaj so čarovnice — da, varovati se jih mora!“
vpije Petac za odhajajočim Kocijanom.

„Le pusti, kar pusti ga, ker ni vreden, da mu
privoščiš besedo. Jaz hočem skrbeti, da mu bodo
njegove marnje presedale!" tolaži in žuga Tiktak.

„No, to pa povem, moji Pocinki povem, katero
ima Mavrinov! Saj jo ima — poznam človeka; pa
če tudi jo nima, povem ji pa le: naj potlej še kateri
drugi Kamničan zve, za kakšne ljudi se poteza ta
mladi Mavrin!“

„Petac, nič —■ kar tiho bodi in pa molči; zato
ti tvoj delež ne odide, jaz pravim! Zakaj, utegnem
te še dobro rabiti kedaj," opominja Tiktak in obeta
Petacu.

„No, pa molčim, saj lahko. — če me Pocinka
povpraša kaj, pa porečem, da nič ne vem — jeli —
pa bo."

Pomenkovaje se to, prikoračita do bistriške struge.
Petac se čez brv napoti v mesto. Tiktak pa se kakor

14

temna senca v mraku vleče ob Bistrici do tako
zvanega »črnega Jošta/' ki je samotno krčmaril »pod
goro. “

III.

Svoje dni — pripovedujejo — je bival na Kar-
neku sila glasovit graščak. Izmed treh reči, da je
njegovo ime slulo do devetega sela, bila je prva:
preveliko bogastvo njegovo. Ce se je namreč oziral
dol z vrtoglave višave, gledal je zelene gorice in temne
dole, prostrano polje in pasovne ledine: pa vse to je
bilo njegovo. Zraven tega je na prste prešteval svoje
gradove po sosednih deželah, zlato in srebro pa me¬
ril na mernike.

Drugo, radi česar so ga njegovi podložni spo¬
štljivo jemali v misel, bili sta njegova očetovska lju¬
bezen in blagodušnost do njih. Nasproti svojim vr¬
stnikom, ki so neusmiljeno odirali kmeta, tlačana
svojega, bil je on edini, ki je, v svoji s vesti si tr-
dobe kmečkega stanu, jemal le toliko, kolikor je
vsakdo lahko pogrešal. Zatorej so ga povsod radi
spoznavali za svojega gospodarja, ter ljubili ga in
blagoslavljali.

Malo menj, ko to dvoje, slul pa je tudi zavoljo
svoje sredotelosne obilnosti. Bil je namreč človek
majhne rasti, trebuha pa tako raznešenega, da so po
tem sploh imenovali ga Trebuščaka. Neokreten, ka¬
kor je bil zavoljo tega, zapuščal je le redkokrat pri-

15

ljubljeni grad Karnek in lepo pa prijetno površje
okoli njega.

Graščak se je dajal malokdaj, le kadar je imel
kak poseben opravek pri svojih bližnjih sosedih
Kamničanih, prenašati v nosilnici, ker tako se mu je naj¬
bolje zlajšala in skrajšala pot do meščanov. Dvanajst
odbranih čvrstih korenjakov ga je vsakokrat nosilo
s strme gore navzdol in ravno toliko jih ž njim so¬
pihalo nazaj gori. In ta težavni posel se nikomur ni
silil, ampak mladeniči kamniški so le skušali se med
seboj, kdo pojde pod Trebuščakovo sedlo. Graščak
pa vredno spoznavaje in ceneč to njihovo udanost,
odpusti zatorej vsakoršno davščino vsem meščanom.

Te, tako prijateljske razmere med Trebuščakom
in njegovimi najbližjimi podložniki store, da je Tre-
buščak dovolj srečen, zmerom vedrega duha, ter da
toliko manj čuti nadlego svoje telesne preobilnosti,
katera bi mu bila sicer utegnila greniti življenje. Da
pa se še menj zmeni za to, temu je vzrok Ida, edino
njegovo dete. Poslej o prvem porodu umrle mu žene
je živel in skrbel skoraj le za-njo. Živeti ga je
veselilo zlasti le zavoljo nje, ki mu je bila vr¬
hunec vse sreče na zemlji. Varuje jo toraj kakor
punčico lastnega očesa. Najrajši sam kot najzanes¬
ljivejši varuh čuje pri nji in se pogovarja ž njo. Po
tem je tudi njegova očetovska skrb za-njo. Brž nam¬
reč, ko deklica toliko odraste, da se ji jame duh
razvijati, izbere ji po tedanji šegi njegovih vrstnikov
dušnega gojitelja, patra Lazarja, iz bližnjega samo-

16

stana. Ta mu je bil že od nekdaj mil prijatelj in
osebni svetovalec v marsičem, torej mož vreden po¬
polnega zaupanja.

Tako postaja mlada Idica dan na dan lepša na
duši in na telesu, gojitelju, kakor očetu na preveliko
srečo, katero on daleč od posvetnega hrupa tih in
miren vživa zraven nje.

Vendar, kaj in dotlej pač je pozemska sreča
človeku ?

Blizu sto let pred tem je bila neka pravda
vnela resnoben razpor med Kamničani in slovito de-
dino Gkillenberško. Prepirajoči stranki se dalj časa
pikata med seboj, na zadnjo pa se Nikolaj Gtallenberg
oboroži in pridruživši si tropo privržencev ter poslu-
ževaje se tedanjega načela: „kdor jačji, ta tlači," pri-
jaše v Kamnik, polasti se šiloma najzoprnejega mu
protivnika, sodnika mestnega, odpelje ga s sabo pa
nekaj let obdrži v zaporu. Meščan Habakuk, ki je
pri ti priliki hrabro zaslanjal svojega soseda, je ob¬
ležal na mestu mrtev*).

Taka surova silovitost tolikanj huje podkuri po¬
prejšnjo zdražbo. Doslej so Kamničanje črtili samo
Gallenbergovce, poslej začno pisano gledati pa tudi
njihove sorodnike, Karnečane, ki so bili ravno kmalu
po tisti dogodbi pridobili ta grad v svojo last. Ven-

*) Iste dominus Nik. de Gallenberg commitatu equitum,
inter quos Gallus et Apfalter fuere, irruit in civitatem Stein,
juxit in vinoula judicem conjici, et in turri castri Gallenberg
detinuit, et Habacue, civem ibidem interfocit. — Schonleben.

2

17

der se sčasoma to sovraštvo zopet bolj in bolj po¬
leže, zlasti pa za blagodušnega Trebuščaka. Tačas se
razun dveh oseb že nobeden drug meščan ni spo¬
minjal, kaj je bilo. Prvi Eražem Mavrin, mestni gla¬
var in vnuk tistega sodnika, nad katerim se je bil
omenjeni plemenitaš svoje dni tako zelo pregrešil!
Njemu ni še zastarela njegova zadolžitev. Vselej, ka¬
darkoli se je domišljal, koliko sramoto in krivico
je trpel njegov ded, mu je vrela kri v glavo. —
In kolikor srečnejša je videl sedanja Karnečana, Tre¬
buščaka in hčer, toliko huje je hlepel, kako bi se
znesel in svoje nevoščljivo srce ohladil nad njima.
Ali kako? Da mu odkloni podložnik prijaznost, ter
tako izpodnese njegovo blagostanje, to se mu zdi ne¬
dosegljivo: bili so mu preveč udani! Ali kako dru¬
gače vender uresničiti svoje naklepe ? Ta uganka mu
noč in dan greje in beli glavo.

Premišljevaje to naleti Mavrin nekega poznega
večera na Tiktaka. Pri vrču vina se je njiju pogovor
sukal že o marsičem, ko beseda nanese tudi na gra¬
ščaka Trebuščaka. In tu mestni glavar kmalu spozna,
da temu, njegovemu novemu znancu, gospodar na
Karneku nič kaj ni v čislih, iz nadaljnega moževanja
celo posname, da je Tiktaku Trebuščak še prav go¬
rak! In ko potem živo povpraša po vzroku, izve na
svoje naj večje veselje, da je ta čudni mož, ki njemu
tako zelo po srcu govori v marsičem, potomec onega
Habakuka, ki je bil po tistih Gallenbergovcih pretr¬
pel krivico, še večjo od njegovega deda. Mavrin od

18

zgolj radosti ne ve, kaj početi, da je našel takega
človeka! Ne more si kaj, da bi tudi on temu ne ra¬
zodel: kako in koliko je tudi njemu do Trebuščaka,
ter zakaj to? Potem začne strastno šibati in udrihati
po graščaku in njegovem zarodu, k čemur mu Tiktak
navdušeno pribija. To ga nazadnje tolikanj izpodbode,
da mu po malih ovinkih zaupa svoje skrivne, za¬
gatne želje.

„Ali kako bi človek le prišel mu v živo?“ —
vpraša strastno Mavrin, upiraje svetle oči svojemu
tovarišu v resasti obraz.

»Mala skrb! Zavoljo tega sem jaz davno storil
že izdatno stopinjo," odgovori prevzetno Tiktak.

„Kaj res?“ čudi se glavar in oči se mu žare.
In pomaknivši se bliže tja k njemu pa natočivši mu
kozarec do vrha, ga začne sladko nagovarjati:

„Dej, meni brez skrbi poveš, kako si ti tako
moško izmodroval to reč?"

„Tako-le: našim meščanom je še prokleto živo
v spominu, kaj so že izkušali, pa kaj jim je torej še
pričakovati po teh tujih, nemških krvopivnih klopih,
ki se po vrhu slovenskih gričev in goric nasajajo v
nepristopnih stavbah, da nas tako brezskrbneje dero
do nazega, in nas bodo ! To se jim še in še zabiča s
pristavkom, da ta Karnečan nas nekaj boža le zato,
da bo njega naslednik huje drl nam jermena raz ste¬
gen. Pa še nekaj. Ljud je lahkoveren in poln praznih
vraž. Jaz sprožim: graščakova hči je čarovnica, in

19

2 *

videli bodete, kako se bodo potlej spogledovali sTre-
buščakom!"

Mavrin strmi, kakor zamaknen. — Sodil je bil
namreč tega človeka doslej tako, kakor meščanje
sploh; zdel se mu je čudna, nerazvozljivauganka.—
Ali pri ti priči razvidi, kako popolnem se je motil
o njem! Zdaj naenkrat spozna, da Tiktak je le pre¬
meten človek, da kmalu ne takega! In jame se mu
na vso dušo priverjati, da tako modre pa prebrisane
glave nima ves Kamnik, niti je ni tri dni hoda na
okoli.

„Le stojte!“ — nadaljuje poprešnji ravnodušno,
kakor da mu ni bogve koliko na tovariševi hvali. —
„Pa jaz samo s tem nisem še pobotan s Trebuščakom,
in mislim, da tudi vi ne, ka-li?"

Ker posehmal Mavrin le prikimuje in odma-
juje Tiktaku, na katero plat namreč se njegova beseda
bolje prilega, pove le-ta brž na vsa usta, kam meri,
rekoč :

„Kedar Kamnik začne režati gor v Karnek, poj¬
dem, pa njega ali njo ali pa oba potipam za gol¬
tanec. — Ali vsaj eden — eden pa mora iti, pre¬
kleto bodi! “

„Mora, če vse ne vem kaj!“ pritegne Mavrin
in pristavi podpihovaje ga:

„ Tisti tvoj ran j ki Habakuk je moral umreti, in
moj ded moral trpeti tako krivico! Samo, kako neki
bi ti tem vragom prišel v okom, brez svoje škode in
nevarnosti, to ? “

20

»Nič se ne bojte! Že vam spazim to kugo in
pa zalezem, že! Sicer pa sem s to rečjo tudi že skoro
pri kraji."

Na to se mu izpove, kako in po kateri poti
misli, da utegne najročneje dognati odzdaj vzajemni
naklep, zagotovljaje mu, s koliko večjim pogumom
in veseljem se vrže zdaj na-nj, ko ž njim tudi še
glavarju postreza. Po tem in po vsem se Tiktak to¬
liko prikupi Mavrinu, da mu mora za trdno obljubiti,
da ga od zdaj za naprej prav pogostoma, pa kolikor
mogoče skrivaj obišče; češ, saj mu ne bode zastonj,
če dobro dovrši, za kar se je odločil.

Nekaj dni po tem shodu na enkrat poči v mestu
glas: Ida, Trebuščakova hči, je čarovnica! Tistikrat
zares sosebno babjeverno ljudstvo, ki je skoraj sle¬
herni okršaj svoje posvetne sreče kar na vrat na
nos pripisovalo zavidljivim čarovnicam, ter že komaj
čakalo, da se mu s prstom pokaže kdo, na katerega
bi zvračalo vso svojo sumnjo in togoto: popade le-to
novico, kakor lačen pes najdeno kost. Nihče ne po¬
vprašuje, odkod, če je res, ali ni res? Vsak le na¬
vaja brez števila stvari, ki mu pričajo, da je Ida res
hudodelnica. Ker so nekateri pripovedovali, da tudi
Tiktak sodi njo, verjeli so vsi toliko trdneje. In proti
Karneku, kamor so Kamničanje ravnokar blagoslov-
ljaje obračali obraze, tjakaj gor je zdaj donelo pre-
klinjevanje, neznano groženje, in vzdigale so se tudi
že žugajoče pesti.

21

IV.

V tedanjem času je blizu devet črevljev visoka
in šest debela ograda obdajala grad krog in krog;
razen na zapadni strani, kjer je bil vtemeljen na pe-
eevnato steno, molečo navpik iz vrtoglavega prepada
ter tako tu in tam že po svoji prvotni legi zelo ne¬
pristopen. Znotraj ograde je na nevelikem prostem
prostoru rastlo sem ter tja kako drevo. Trebuščakje
mnogokrat in najraje pohajal tu notri, in tudi Ida je
todi v varnem, senčnatem zavetju prebila večino vsa¬
kega prijaznega dneva.

Tako tudi nekega dne graščakova hči že precej
časa sedi pod košato lipo na dvoru. Naenkrat, kakor
izrastel iz tal, stoji pred njo Pomek, grajski spak*).

Ta je za svojega prvega gospodarja, mislečega,
da je pritlikavec menj človek od vsakega druzega,
prestajal marsikako bridko nadlogo; ali zdaj, dobro
dva komolca visok, širokolic in po obrazu gosto ko¬
smat možiček, je bil dosti zadovoljen s svojo usodo.
Trebuščak namreč spoznavši, da bi neusmiljeno rav¬
nanje z nekoliko še norčavim človekom bila še to¬
liko večja surovost, mu je dal na dobro voljo, da je
mogel in smel, kamor bi mu drago bilo. Toda Pomek
je preveč ljubil svojega sedanjega gospodarja, da bi
si hotel druzega iskati. Razgrajal in burkljaril je rajši
po svoji navadi vse vprek po dvorišču, vesel, če se

*) V srednjem veku so velikaši imeli pritlikavce, da so
jim delali kratek čas ter uganjali burke.

22

mu je hotel kdo smejati. Ida, ki je zmerom iz srca
pomilovala tega norčka, se je razgovarjala mnogokrat
ž njim za svoj kratek čas, ker tudi on se je vselej
dobrikavo in postrežljivo obnašal proti njej. Le danes,
tam pod znanim kostanjevim drevesom — kar molči
in tako čudno zre v njo, da ona kar prestajati ne
more njegovega trpkega pogleda. Nekaka groza jo
spreletava in nehote se domišlja, da graščinski jem¬
ljejo njegovo količkaj nenavadno vedenje za dober
ali slab pomen. V tistem trenotku se list z drevesa
privrti in pade tik pred njega na tla. — Pritlikavec
obme oči nanj, gleda ga zamišljen, potlej pobere.
Vsklonivši se jame sukati se ob peti ter tako od
vseh strani ogledovati rahlo vejevnato drevo. Na to
nenadoma zažene jek, da Idi po vseh udih mraz za-

šumi. čez dalje časa si še le upa, da ga vpraša, za¬

kaj pač počenja to ? In spak se vrže na kolena pred
njo, hiti božati njene nožiče in obraz stiskati jej v
krilo. Potlej pogleda vanjo, v vsakem očesu se mu
..zablišči debela solza, in s čudnim, otožnim glasom
zajavka:

„Ah, ah! Kmalu nobenega peresa več gori ne
bo — “

„Kaj bo tačas?“ vpraša Ida malosrčno.

„Ah gospodična! tačas tudi vas ne bo več — tu
pod drevesom!" Rekši to in stopivši izpred nje tja

k deblu, vtikuje tisti list toliko časa za skorjo, da

gori obvisi.

23

V tem Trebuščak prikorači mimo. Pomele hitro
zapleše pred njim, potlej leže na trebuh, hoteč tako
splaziti se do njega; ali graščak mu veli na noge.

„Kaj pa je tebi, da se vidiš tako plašna!" —
povprašuje skrbno hčer, ki se mu je bila brž pri¬
družila.

„Oj, ta Pomek!"

„Kaj ti je storil — kaj žalega?' 1

„0 nič; pa danes mi je tako neznan! Kar bojim
se ga."

„Ne maraj za njegovo spakovanje in brbljanje,
ko je reva norčav! Pojdi, stopiva malo venkaj na
piano. Dan je lep."

Ida se vsa vesela napoti. Gresta proti grajskim
vratom. Pomek od daleč za njima, otiraje si s pestjo
solze in milo pogledovaje za odhajajočima, dokler iz¬
gineta skozi velika vrata. Pritlikavec sede na bližnji
kamen in tožno s komolcem podpre glavo.

Ida, da je le na cvetoči ledini, kmalu pozabi
Pomekove besede, katere so jo bile v prvem trenotku
hudo vznemirile. Vsa vesela pisane trate, trga dišeče
pomladanske cvetke poleg pota in si spleta kitico.
Polno radovednih vprašanj pojasnjuje jej oče voljno
in kratko. Tako dospeta do loga, kjer se Ida, še
otroško bojazljiva, zopet oklene očetove roke.

Velikokrat, kadar je prijazno’ vreme vabilo iz
ozidja, je zahajal Trebuščak rad sem noter v mračni
gozd, kjer so stoletne smreke in jelke molele svoje
kosmate vrhove visoko v zrak; sem noter v hladno

24

senco, katero so prijetne in zdrave dišave pojile dol
z gostega hojevja. Saj tudi tu, kjer so le rjava in
siva debla srečavala oko, kjer je kraljevala veličastna
tišina, katere ni druzega motilo, kot kaka veverica,
hlastno praskaje gor po drevesu v svoje gnezdo, ali
pa zdaleč doneča kosova pesem: tudi v ti dobrodejni
samoti se je Trebuščak vedno kratkočasil s svojo
ljubljeno hčerjo in se čutil srečnega.

Poslednji solnčni žarki so zlatili Triglava sne¬
žene vrhove, ko sprehajalca, prehodivši v polkrogu
gozd, stopita na drugi strani na piano.

Tam pri kraji, kjer se log stiče s tratino, za¬
gleda dekle najlepšo cvetico, kako jej ob razprezanem
popji rosa žari v večernem odsevu.

»Še to-leP vsklikne in se oddalji po njo.

Ravno počene in nastavi prste ob upognjeno
bil, ko v grmovju zraven nje zahrplje divja zver in
hipoma strašen mrjasec plane proti njej. Ščetine se
mu ježe na hrbtu, kleplje z zobmi ji grozeč. Razjar¬
jenemu bele pene vro iz žrela.

Ida od strahu in groze kar omedli, da se ne
more ganiti. V tistem hipu zalaja pes v obližju, rine
nad zver in predno še Ida ve, kaj in kako, stoji
mlad lovec na mestu ter preteči zveri sulico zabode
v prsi, da se zvrne in poginjajoča rohni.

Resni junak ovije zdaj Idi okoli lepih, belih
ramen ogrinjalo, katero jej je bilo zdrsnilo na tla;
potlej utrga ono cvetlico in jej jo ponudi — kakor
da je bil videl, kako bi jo rada! Ida se še le zdaj

25

popolnoma zave. V naglici in v preveliki vznemir¬
jenosti vidi v tem človeku le resnega angelja iz smrtne
nevarnosti, a brez premisleka seže po poklonjeni dar.

Ali zdaj, ko jo on prijazno tolažeč prime za
roko in pelje k očetu, ki je sam sila oplašen hropel
proti njima — zdaj si hiti domišljevati, kje in kdaj
je pač že videla tega mladeniča?

Lovec, izročivši očetu hčer, se hoče zopet po¬
sloviti; ali oče, ki mu zmanjkuje primernih besedi,
s katerimi bi se čim iskreneje zahvalil za pomoč,
ga ne pusti nikakor od sebe. Mora ž njima v grad.

Kocijan — ta namreč je ravnokar obvaroval
Trebuščakovo ljubo hčer — je bil edini potomec
Eražma Mavrina. Oče je zelo ljubil svojega sina in
skušal mu tudi vcepiti kali svojega duha, zlasti so¬
vraštvo do Gallenberških sorodnikov na Karneku,
katere je sam mrzil tako na vso moči Vendar sinu
se ni hotel noben, niti najmanjši sovražen čut Kar-
nečanov ganiti v srcu. Narobe! Kar je bil prvikrat
videl ljubeznivo Ido, in brž potem slišal, česa jo ne¬
kateri dolže, se mu je jelo v srcu buditi pravo po¬
milujoče sočutje do nje; in to tem bolj, kolikor huje
jo je črtil njegov oče ter sodil jo tamošnji svet.

Da, jel je posehmal celo hrepeneti, kako bi Ido
opravičil pred svetom. V ta namen je gledal, da se
je seznanil in spoprijaznil s patrom Lazarom, o kate¬
rem je vedel, da je skoraj vsakdanji gost na Kar¬
neku. Vendar, takoj s početkani še hotel temu razo¬
deti svojih teženj in skrivnih želja; le, ko bi očitna ne-

26

varnost utegnila Idi zažugati, bi bil to storil, češ, da
bi ta s svojo besedo pomagal tamkaj, kje bi pešala
njegova.

Drugo, kar si je Kocijan zategadelj ravno tako
srčno želel, je bilo to, da se, če le mogoče, seznani
tudi s Trebuščakom in Ido. Zatorej je odslej prav
pogostoma zahajal na lov po vrhu Bergantove gore
in zlasti vobližje gradu Karneka. In usodepolno na¬
ključje mu je danes postreglo, da so se mu tako
kmalu in popolnoma uresničile njegove najgorkejše
želje.

Spotoma v grad se Kocijan kar najsrečnejšega
šteje, da more prijazno povprašujočemu Trebuščaku
med marsičem drugim imenovati tudi svoje ime. —
Neprimerna večja radost pa ga obhaja, kadarkoli se
ozre grajščaku na levo stran, poleg katere mu Ida
stopa ter semtertja ljubo-prijazno pogleduje nanj,
kakor bi mu hotela povedati, kako hvaležna mu je.
Ali ko bi bil Idi šele videl v srce, bil bi vedel, kako
dobro se joj je zdelo, da jo ta, katerega si je pred
malo dnevi tako gorko želela nazaj pod grajsko okno,
v tem trenotku spremlja v grad, očetu kot mil
prijatelj in gost, in njej kot rešitelj iz smrtne nevar¬
nosti !

V sobi za mizo pri zlatih čašah bliščečega vina
mora jima torej še enkrat pripovedovati, kako mu je
sreča naklonila, da je tako naglo končal hudo, ne¬
varno zver. In tu je videl, kako zvesto in s hvaležnima
srcema poslušatelja pazita na vsako njegovih besedi,

27

ter kako gorko in resnično se mu oba na zadnje še
in še zahvaljujeta za njegovo rešno pomoč, s katero
je bil on sam vendar tako srčno rad Idi priskočil!
In zdaj, ko iz oči v oči gleda to dekle, kateri svet
podtikuje tako strašne reči, in zavoljo katere je on
zadnji čas sem prestajal toliko bridkega nemira —
zdaj tudi spozna, da jo ljudje res po krivem dolže.
— Rajska nedolžnost, katero vidi tako lepo sijati iz
njenih oči, ta mu je poroštvo najboljše, da on se ni¬
koli ni motil o njej, kako je čista! O, kako rad bi
bil zdaj tudi njej razodel to svoje prepričanje! Ali
kako? Moral bi jej potlej tudi razkriti, česa jo dolži
svet! Kako bi pa mogel to? Ne, ne more!

Predno Kocijan zapusti svoja draga, nova pri¬
jatelja, mora Trebuščaku trdno obljubiti, da ga hoče
posehmal prav pogostoma obiskati. O poslovu mora
obema še seči v roko, in kako srečen je pač, držeč
nežno-belo ročico Idino v svoji!

Trda noč je že, ko stopi iz grajskih vrat; pa
povzdignenega srca in neizrekljivo vesel današnjega
dneva se napoti po dobro znani stezi proti domu.
Nekaj korakov od grada nenadno zarenči njegov
pes. Kocijan se ozre. Zdi se mu, da se nekoliko pred
njim nekaj, kakor podolgasta, Črna senca umika,
dokler kakor megla izgine v hosto. Slutnja mu pravi,
da je videl Tiktaka, in kar znebiti se ne more te ne¬
prijetne misli, ki mu tako čudno stiska srce: češ da
ta človek mu bode enkrat še na nesrečo 1

28

v.

Na vzhodni strani Kamnika, tam „Pod goro“,
kakor še dandanašnji rekajo, stala je majhna hišica,
umaknena tako pod gorsko previsečo pečino, da je
ta kakor naravna streha visela preko vsega poslopja
podolgoma. Tuje bila krčma pri ,.črnem Joštu," kakor
so imenovali krčmarja. Jošt je bil vkljub svoji na¬
vadi, da je vsakrat veliko onegal in onegavil, predno
je povedal kaj, prav zgovoren možiček, ki je znal
svojim gostom zmerom mnogo pripovedovati, kadar
jih je imel kaj. Ali to je bilo, kakor rekajo, v vsa¬
kem svetem času po enkrat: bodisi, da se je kam¬
niškim meščanom nekaj preodročno zdelo do njega,
bodisi, da prenevarno. Sem ter tja namreč je kaka
odkrušena pečina z gore prigrmela sem doli, in Jošt
je res trikrat že doživel tak strah; vendar škode do¬
slej ni trpel druge, kot da je bil nekega lepega jutra
našel ogel hišnega ostrešja pod kapom. Gotovo je
bilo le, da so zato sosedje od strani pogledovali krč¬
marja „izpod gore,“ ker je bilo vsem znano o njem,
da se brati s Tiktakom, za kar so mu tudi pridevali,
priimek: „črm."

Nekega večera je tudi ravno ta premijevani,
čudni gost, Tiktak, sedel v Joštovi krčmi za javor-
jevo, od črvov razjedeno mizo in pil iz ilnatega vrča
pred seboj. Jošt mu vzame v misel:

„One — zdaj si vendar ti, kakor ongavijo, za¬
lotil, kje je tisti zlodej, in pa kdo, ki nam točo na-

29

reja in pa kaj druzega, kar škoduje. Ali zdaj je pa
to še veliko one, kako se znebimo vraga, znebimo,
če se ga? Saj veš, ti, Tiktak — ravno sem se do¬
mislil — kaj pa ti meniš: ali je to res kaj one, da
čarovnice človeku naredejo, da potlej, če hoče ali noče,
trapari za njimi?“

„Da-te narede, narede, prokleto bodi! čarovna
kuga se spakuje s človekom, kakor se hoče! To se
pravi: s tistim, kdor se jej daje.“

„1 no, saj tebi verjamem. Ti si drugače bolje
umeš na take reči, kakor jaz, ali pa kak drug tak,
to rečem, drugače! No potlej je pa že lahko takisto,
kakor je predsinočnjim tu-le pripovedovala tista Po¬
cinka, ki se Petac ženi pri njej. Veš, je pa dejala,
da, ko je gobe brala po gori, je videla mladega Ma-
vrina, kako je kretil in kretil okoli grada s Trebuš-
čakom in hčerjo. Tako po domače neki je onegavil
ž njima, kakor sam Bog ti ga ve, kaj bi eden do
druzega imel? In na zadnje, kaj meniš — šel ti je z
njima še v grad! Pocinka je tiščala, češ, daje Ida tako
urekla Kocijana, da zdaj tava za njo: ker baje gaje
že večkrat videla samega, kako je s povešeno glavo,
kakor bi iskal nekaj, pohajal okoli Karneka. Jaz
sem jo sicer pobijal, češ, da ta njena je bosa, da vse
skup so le marnje, kar ona natvezuje fantu: ali veš,
to pa le zato tako, da bi se preveč ne razneslo. Za¬
kaj, če pa sam pri sebi premišljujem in preongavljam,
kako to, da bi se bil ta Mavrinov tako udomačil pri
Karnečanih: pa naj rečem kaj, če to res ni kakov

30

one ? Uh, pa le, ko bi stari poizvedel kaj o tem; no,
to menim, kako bi se mlademu pačil in pa kremžil
— kaj praviš? In to bi hvaležen bil tistemu, kdor
bi s poti zongavil to urekovalnico hudikovo, ko bi
bil kateri tak?"

„Tak, tak — prokleto bodi!“ zahršči Tiktak in
trkaje si na prsi pristavi:

„Predno se dvakrat zdani, poginila ti je kuga
na Karneku, poginila!"

In ogenj mu šviga iz oči, da ga je groza po¬
gledati, ko brž na te besede izvrne polni vrč va-se,
potem pa rine po koncu in hlastno odide iz krčme.

VI.

Od pomilovanja do ljubezni je samo ena sto¬
pinja. Morda pa še toliko ne! Kdor pomiluje, ali ne
ljubi že tudi?

Mavrinov sin je pomiloval Trebuščakovo hčer.
In, ako bi mu že to pomilovanje ne bilo v srcu ro¬
dilo ljubezni do nje, vnela mu jo je njena lepota. —
Občevaje ž njo se je namreč prepričal, da je Ida
nežna, kakor jutranja zarja, in zala, kakor jablanov
cvet. In vrhu tega: kolikor sovražneje je razdraženo
in podpihovano ljudstvo posehmal prežalo va-njo,
toliko bolj jo je on pomiloval, toliko gorečeje ljubil!
In boječ se za njo, ter ljubeč jo, ni našel več miru,
ne po dnevi ne po noči. Tudi vpričo ljubljene Ide,
katero po spoprijaznenju obiskuje skoraj sleherni dan,

31

in kateri vsakrat tako rad gleda v nedolžne, ljubez-
njive oči — ni srečen popolnem! Strašna zavest, da
jo ljudstvo psuje s čarovnico, to mu zlasti zraven
nje kakor kamen težko leži na srcu, posebno še, ker
si jej ne upa razodeti te mučne skrivnosti. Ali mnogo,
mnogo bolje, kakor to, teži ga neprestano misel, da
tista, kateri on posvečuje svoje srce, ta je hči ple¬
menita ! Da je tudi on sam sin najodličnejšega, spo¬
štovanega veljaka in prvaka v kamniškem mestu,
to, zdi se mu, da mu niti zdaleč ne opravičuje lju¬
bezni do dekleta iz vitežkega stanu.' In druzega pa
tudi po vsem svojem motrenju ne najde ničesar, kar
naj bi mu poravnalo neenako razmerje med njim in
njo, ter podajalo mu le količkaj sladkega upanja!

Edino, kar Kocijanu v tako britkem stanu kot
prijazna zvezdica miglja izza temnih oblakov, to je
prvič Trebuščakovo veliko prijateljstvo do njega, in
drugič Idino gorko sočutje ž njim. Ono sodi sosebno
po veselju, s katerim je Trebuščak spremljeval njega,
občujočega zlasti z Ido; to mu pri sleherni priliki
govoreče dokazujejo nje miloprijazne oči. In v svoji
blagodušnosti celo ne jemlje v poštev svojega važnega
čina nasproti Idi v smrtni nevarnosti, marveč dobiva
le v onem dvojnem toliko poguma, da si tudi sam
vsak čas zvesto prizadeva s svojim vedenjem Ido
prepričati o srčnem nagnenju do nje. Skoraj brezupno
ljubeč mu vendar mnogo sladke tolažbe daje spo¬
znavanje, da tudi ona nikakor ne prezira njegove
gorke udanosti, marveč vsak čas le skuša, kar naj-

živeje povračevati mu jo, zlasti ko se tako raduje
njegovega prihajanja in pa žaluje o njegovem slo¬
vesu. Saj je tudi ona gorko ljubila Kocijana! Sa¬
motno živeči in družeči se do zdaj le z očetom, je
bil zali lovec prvi, ki je v njenem mladostnem srcu
vzbudil vse tiste vzorne sladke slutnje in želje, ki preši-
njajo ravno vscvetajočo devico. Vrh tega je, kakor
Kocijanu iz pomilovanja, njej iz hvaležnosti vzkalila
ljubezen do njega. Kako velika dolžnica se mu je
zdela za vse to, kar jej je bil storil po spoznanju
ž njim! In kolikor manj se je še otroško bojazljiva
upala, da bi očetu razodela to svojo sladko skrivnost,
da bi mu na srcu potožila svoje dušno hrepenenje
ter ž njim pogovarjala se o dragem jej znancu, to¬
liko večkrat in živeje je mislila nanj, toliko iskre-
neje je tlela jej 'v deviških prsih tiha ljubezen. Naj¬
rajši je torej posehmalsamovaje slonela na graščinskem
oknu ter ozirala se dol na Kamnik, kjer si je mislila
njega.

Tudi danes že nekaj časa tamkaj globoko za¬
mišljena trpi, težko pričakovaje svojega drazega ljub¬
ljenca. Pa dan se je že toliko nagnil, daveč ne more
verjeti, da jo še obišče. Tedaj žalostna zapusti pri¬
ljubljeni kraj, in da bi si vsaj nekoliko nadome¬
stila drazega pogrešanca, vzame iz skrivnega pre¬
dalčka ves čas skrbno varovano cvetico, katero je
sprehajaje se z očetom po tistem groznem, nepozab¬
ljivem prizoru prejela od njega. Odhajaje na prostorni
dvor znotraj ograde si jo vtakne v nedrije.

3

33

Ali zdaj jej tudi tukaj nič ne ugaja. Kmalu se
vsede na klopico pod znanim kostanjem, pa globoko
va-se vtopljena trpi tamkaj. Kar se ji velo peresce
pritaklja v naročje. To naključje jo spomni hipoma
na Pomekovo prorokovanje ter jo zbode britko v
srce. In boječ se neznane prihodnosti trpko vzdihne:

„Kaj bo?"

„Kdaj, mila gospodična?“ vpraša prijazno Ko¬
cijan, ki tačas potihoma prišedši od zadaj stopi
pred njo, ter jej spoštljivo poljubi drobno ročico, v
kateri jej še vedno trepeče ravnokar padlo peresce.
Ida se vrlo oveseli nenadnega ljubljenca. Na obrazu,
zopet veselem, se jej ziblje ljubek smehljaj za od¬
govor na njegovo vprašanje.

Kocijan, še zmerom držeč njeno ročico v svoji
in k nji spustivši se na klop, radovedno povprašuje:

„Kaj vas je vznemirjalo — če smem tudi jaz
vedeti?"

„Oh, zakaj ne? Glejte to peresce!"

„To peresce ?“ ponovi Kocijan začuden, vzemši
jej iz roke listič in .ogledovaje ga od vseh strani.

Ida mu rada razloži pomen tega velega kosta¬
njevega drevesa.

„Za Boga, ljuba gospodična!“ jo zavrne prija¬
teljski Kocijan, „kako pač si morete s takimi pritli-
kavčevimi marnjami težiti svoje mladostno srce? —
Vendar bi si s prijaznimi mislimi kratili zlati, mladi
čas!" rekoč se jej hrepeneč ozre v krotka očesca.

„0, saj sem mislila, mislila —", pravi dekle ka¬
kor sanjaje.

»Povejte, povejte, prosim vas lepo, draga go¬
spodična! kaj ste mislili, predno sem jaz prišel?" sili
mladenič, nežno stiskaj e jej ročico.

„Mislila sem — mislila, kje se danes toliko
časa mudite — če nas vendar obiščete in — mislila
sem le na vas!“ pravi mu Ida naravnost od srca,
radovedno in skoraj milo proseče opiraje va-nj svoje
nocoj nenavadno bliščeče oči, v katerih ji trepeče skrivna
solzica. Saj ona, tolikanj otroško pohlevna ne vidi
nikakoršne stanovske razlike med njim in seboj; ona
gleda in čisla v njem le svojega drazega ljubljenca,
kateremu posvečuje vse svoje misli in toliko, toliko
sladkih, skrivnih želja, pa sama sebe popolnoma!

Rajski čuti sprelete srečnega Kocijana o tej
njeni tako odkritosrčni in resnični izjavi. Neizrek¬
ljivo hvaležen jej za te besede privzdigne njeno belo
ročico k ustom in gorko poljubovaje jo zagleda in
spozna ono usodepolno, od njega samega podarjeno
jej cvetico, kako jej rahlo treslja na razvnetih, de¬
viških nedrijih! O, ta srečna najdba — priča mu vse,
vso njeno tiho skrivnost, ki jej zdaj v tem milem
trenotku tako žarko tli v mladostnih prsih, ki jej
zdaj tako angeljsko milino odseva na ljubezniva, na
lepa ličica, in ki ga zdaj, popolnoma mu razodeta,
dela tolikanj rajsko srečnega! Nikoli še ni Ide videl
tako mično lepe, pa tudi nikoli mu ljubeče srce še
ni tako strastno utripalo zanjo. Zdaj tudi sam nič

3 *

35

več ne čuje vesti, opominjajočo g a na rodovinski
razloček med njima; zdaj čuti edino le burne utripe
svojega srca, ki se mu ljubeč s plamenom vžiga. In
objemši ljubo dekle pa gorko pritiskaje jo k sebi na
srce pravi in zagotavlja ji z gorečimi besedami: da
jo ljubi, pa kako da jo ljubi!-

Precej pozno je že po noči, ko Kocijan prišedši
z gradu Karneka počasi po mračnem in tihotnem
mestu koraka proti svojemu domu, vedno še misleč
na današnji, zveličavni in najsrečnejši trenotek, kar
jih je bil še doživel do zdaj. Naenkrat začuti, kako
dve osebi tiho kramljaje in polagoma stopata po
glavni mestni ulici proti njemu. Kocijanovo bistro in
sluteče oko tudi v temi kmalu razloči, da je ena v
črni haljini Tiktak, in ena v dolgem plašču z uhlji
čez ušesa — njegov lastni oče.

Groza obhaja Kocijana, ko spozna svojega očeta
v taki družbi. In boječe se jima skrije v zakotje, da
ne bi izvedela o njegovi pozni ponočni hoji.

Kar skoraj tik njega obstojita in Kocijan čuje
Tiktaka dovolj razločno šepetati:

„Erazem, le verjemi mi: tvoj sin tihotapi za
Trebuščakovo! Videl sem ga na svoje oči, ko je v
polnoči pritaval iz grada. In zapomni si: ti bi imel
še pravo, zlodjevo sitnost in sramoto, da ne bi jaz—“
naslednje besede mu zamolklo prišepne na uho. —

„Vse prav, že velja! Oe ona le tudi res spi tam
notri, kakor trdiš ti’?“ meni Erazem dvomljivo.

36

»Dobro vem, dobro! Nekaj večerov že sem pre-
ležal v grmovja pod ogrado, pa slehernega se je ona
napol že razoblečena prišla tjakaj obešat čez okno,
časih do polnoči, časih pa še dalj. O, prokieto imam
spaženo!"

„Prav, prav: da je le, in naj le bode tako! —
Tedaj, takoj jutri večer, je-li?“

»Kar, kar! Jutrišnjega večera je Trebuščak druga
leta obhajal svoj god; tudi letos ga hoče. Čuvaja
tačas nobenega na ozidju; družinstvo pijano po kotih;
mesec v zadnjem krajcu, tema! Vse kaže! Zato —
jaz pojdem in tudi ti ne pozabi: doli pri krvavem
znamenju po polnoči! Nož je nabrušen: pošast ni, če
ti ne prinesem nje glave pod pazduho!“

Oče Mavrin proži Tiktaku roko, želeč mu:

„Le, kar sreča da in kolikor da! Po polnoči
gotovo!“

Po tem zmenku se razideta. Kocijan iz svojega
skrivališča vidi svojega očeta oditi domov ter zakle¬
pati vrata za seboj. Tedaj stopi iz zakotja.

Kakor izdramljen iz strašnih sanj bega dalje
po temni ulici. Lasje se mu ježe od groze. Slišal je
njun neznani pogovor; ne more se motiti, komu je
tako žugal krvoločni ubojica. In kakor bi ga grde
pošasti gonile, tava še dolgo brez cilja in konca kri¬
žem po mestu, ne vedoč, kaj bi začel? Slo je že na
jutro, ko se skrivaj zmuza v domačo hišo, potem pa
v svoji sobi čedalje nemirnejši hodi gori in doli z
divje razsajajočim obupom v srcu. Zavest, da je ravno

37

v svojem očetu zalezel morda najstrastnejšega so¬
vražnika izvoljene kraljice svojega srca, ta ga še naj-
bridkejše reže v prsih. A ena misel, čeravno še ni¬
kakor ne ve, kako bi jo uresničil, rodi mu sto in sto
druzih, nerešeno podečih se mu po glavi, misel nam¬
reč, da hoče, da mora rešiti svojo tolikanj ljubljeno
Ido. —

In premišljevaje to, pa trpeč neznane muke za¬
voljo svoje drage v skrajni nevarnosti, se nasloni
na okno in ozira gor proti gradu, kjer mu ona zdaj
morebiti mirno spava in sladko sanja — morda o
njem.

VIL

Tiha noč. Temni oblaki se počasi plazijo dalje
po nebu. — Hrup človeškega vrvenja je polagoma
minul.

V znožji Bergantove gore, doli pod Karnekom,
ležita med grmovjem v mahu dva človeka, tiho kram¬
ljaje med seboj: Tiktak in Petac.

„Kako ti ta Bistrica verno šumi dalje po strugi;
kako ta golazen cvrči in striže po tleh; kako te žabe
regljajo po drevju! No, pa ta žival naj se že tako ali
tako spakuje zvečer, da bi le — Tiktak, ali čuješ :
ču-uk, ču-uk gori na Karneku? Ej, kako čudno ti
čuka! Pravijo, kadar se oglaša ta tič, tačas vselej
pomenja nekaj slabega. Še Pocinka — kolikokrat mi
je že dejala:

38

„„Preljubi moj Petac! Oe imaš katerikrat ponoči
kam iti, pa slišiš čuka: le kar obrni se, obrnil""
premišljuje Petac sebi in svojemu pajdašu na pre¬
udarek.

„Obrni — pa se obrni! Ne maram, če takoj te¬
češ domov, pa se skriješ za peč. Ko bi pa meni ču¬
kovo vpitje križalo pota, bi še danes ta dan ne znal
druzega, kakor hruške peči!“ pripoveduje Tiktak, za-
ničevaje Petaca.

„Ne bodi neumen, Tiktak ! Ti menda že res mi¬
sliš, da se jaz bojim kaj, da je mene kaj strah, ka-li?
Kaj pa da! Še brez tiste korenine, ki mi jo potlej
daš, ne bojim s$ ti devet škratov, tistih rogatih, glej!
Jaz bal? Kako je bilo pa tistega večera, ko sem
prvikrat hodil k Pocinki v vas. Le čakaj! Veš, tam
pri Srovedkarjevi pristavi ti je bilo na vsem svetu
tako, kakor bi bil sam peklenski peklenšček kamenje
hrustal na groblji — kakor bi bil hrustal ga! Pa
meniš, da sem tekel? Kdo drugi bi jo bil plel, da bi
si bil rušine metal na hrbet; jaz pa še tekel ne, samo
malo hitreje sem posegel naprej. Potlej pa mene
strah? He, čuk — naj ti le čuka tam gori, če hoče;
midva sva pa le tu-le, kaj ne? Jaz grem, sapa na¬
peta! grem kamor ti — pa naj škrat pozoblje me,
kar živega in pa kosmatega! Saj se mu zaletim v
goltancu, pa me izbruha! — Pa, če tudi ne — saj
škoda me ni velika! Za Poeinko bi bila nesreča še
največja! Ona bi morebiti že nekaj pojokala za menoj,
če bi kaj ?“

39

„Petae!" zareži Tiktak precej osorno, „ ali iti
nad čarovnega vraga — to ti pa niso norčije, to se
ne pravi steno gladiti pod ljubice — oknom!“

„Vem, da ne!“ potrdi Petac.

„Pa je tudi velika dobrota za naše meščane in
vse okoličane, spoti spraviti to hudičevo grajsko za¬
lego, ki že toliko časa uganja svoje ujedne uroke z
nami!“ stavi mu Tiktak pred oči.

„Verjamem. Potlej tudi meni ne bode več tres¬
kalo v hruško in krhalo jej vrhov, in nihče ne bo
oviral moje ženitve, ki se že vleče in vleče, kakor
štiridesetdanski post!"

„In glej," nadaljuje Tiktak, „vkljub temu pa se
vendar še nahajajo, ki se bratijo s tem zlodjevim za¬
rodom Karnečanskim."

„Se, se, tisti Mavrinov Kocijan že!" pristavi
hitro Petac.

„In ko bi kak tak morda zvedel o najini no-
cojšni poti, ali videl tisto kri, ki poteče nocoj, uteg¬
nilo bi se zgoditi, da bi kričal na vse grlo in prežal
na naju,“ razlaga Tiktak.

„Kar gotovo! Šlo bi nama za kožo, obema!"

„Zato pa — to ti rečem: kar vidiš in slišiš no¬
coj — molči in drži jezik za zobmi, dokler ti jaz
morda pozneje ne porečem, da govori, in kako mi
govori! Za vse to pa — zanesi se na moje besede —
ti dober delež ne odide ne pri meni, še manje pa pri
starem Mavrinul"

40

„0, saj si mi že pravil; rad ti verjamem! Pa
tudi — kar in kakor le hočeš, molčim ti, kakor ta
češminjev grm ondi-le. Rajši molčim, kakor pa se
beričem dajem v kremplje, da bi me pehali po
ječah."

»Zdaj pa še nekaj," pristavi Tiktak. „Ko bi se
zgodilo — kar se pa ni bati — da bi jaz prišel v
kake stiske v tem čarovnem žrelu grajskem, potem
poj deš ti k našemu mestnemu glavarju Mavrinu spo¬
ročit mu to. Nič druzega."

»Pojdem, rad in kakor le hočeš; nikar naj te
nič ne skrbi! “ obeta in tolaži Petac.

Zdaj v kamniškem zvoniku udari kladivo, na¬
bije enajst. Tiktak ročno zleze na noge, opominjevaje
svojega tovariša:

»Če pojdeš, le hitro po koncu! Ura je bila. Pot
je navkreber. Četrt še najmanj poteče, predno zri¬
neva k vrhu. Pod gradom pa ti bode tudi še nekaj
pomude."

Petac polagoma spravljajo se kvišku, si srčno
prigovarja:

„No le, kar napreziva jo! — če pride kosmati
škrat, ne maram! Kar pomakniva se; toda za kaži¬
pota bodi pa ti: jaz od te strani nisem prav dobro
vajen steze."

Spotoma Petac debelo gleda le po temni hosti.
Kobalečemu čez neki strmec mu spodrsne po listna¬
tih tleh, da se dobra dva sežnja nazaj poplazi po
trebuhu. Prihropevši na vso sapo za urnim Tiktakom

4

41

ter hlastaje z rokami pred seboj, kje bi se obdržal ob
čem, ubere kažipota za peto, pa povleče še tega sabo
navzdol. Nazadnje vendar oba zelo spehana prema¬
gata vse ovire in srečno prisopišeta na površno rav¬
nino, nekoliko korakov od gradu.

»Jaz sem se peklensko segrel!" šepeta Petac
sopihaje in si briše pot s čela. „Toda kaj, če je
človek malo moker; da bi le vse drugo že bilo pri
kraju! — Saj res, ali nisva pozabila tiste korenine,
ki praviš, kakšno moč ima v sebi?"

„Stoj, tam pod onim-le bezgom, ki raste na se¬
dem precepov!“ rekši se oddalji Tiktak, odlomi s
prvega grma košček mladike ter jo prinese Petacu
rekoč:

»Tu je tista korenina. Tam v onem-le tovorišču,
kjer je že pred šestnajstimi leti čarovna kuga uga¬
njala svoje uroke z menoj in je tam vsa prst še zdaj
dobrih devet črevljev očarana v tla, hranim jaz take
reči, da pridobivajo to čudežno moč. Na, le kar vtakni
si jo pod jezik! Tako! Zdaj pa, če ves pekel reži
va-te, ne more ti do živega, in ti ne more: jaz ti
pravim!“

»Kaj res ne? — Aha, saj že res čutim, kako
se nekaj preganja po meni. Hudirja, zdaj pa le kar!
Le odkaži mi, kje naj jaz maham," vprašuje osrčeni
Petac.

»Le čakaj!“ veli Tiktak in se ozre v temno
graščinsko ozidje pa nekaj opazuje. Ko nikjer ne za¬
loti ničesar sumljivega, pravi Petacu potihoma:

42

„Vse dobro. Sezuj sel“

Petae počene, potegne obuvalo z nog in vpraša:

»No, kaj pa zdaj?“

„Zdaj pa — pomni, kaj ti porečem! S to les-
kovko na dva precepa potegnem ris okoli tebe. Ti
stopiš vanj, stojiš zmerom samo na levi, držaje se z
desno roko šibe, v sredi vsajene. Ne ganeš se ves
čas nikamor in verno molčiš, pa ko bi tudi sam pe¬
klenšček režal v te! V tem grem jaz, da kugo za¬
davim. Tako — veš zdaj?"

„Vem: v risu stati — zmeraj na levi — mol¬
čati — peklenšček bo režal v me, potlej Počne! potlej
ti prideš."

»Prav. Tako mi stori! Vsaka minuta ti lehko
nosi rumen zlat. Ni vrag, da bi se potlej ne oženil!"

„Menim da: pretepale se bodo zame, najbolj pa
še Pocinka! Pa bom gledal in še dobro premišljeval
si, če bo, da bi jemal njo. Pa res — dozdaj sem jaz
krivokretil za njo, zdaj pa naj ona mene po koncu
piše v uho, če hoče, po koncu! 11

Tiktak popusti Petaca v risu pa hiti tik tja pod
črno ogrado. Tu vrže haljo raz sebe, potipa, če se
ga dobro drže nožnice, od pasa viseče mu ob levem
stegnu, potem počene in sezuvaje se mrmra: »Srč¬
nost velja! Oe se posreči, Petac, ta priprosta prismoda
mi priča, ako bi le kazalo; Mavrin, oni bogati po¬
glavar, me založi s srebrom, in zlodej ni, da bi še po¬
tem moral slepareč neumni ljud živeti ob suhi skorji,
ko mi Eražern obira piščeta!“

43

Potem se vskloni in začne tipati po zidu, dokler
očuti bršljanovo trto, vijočo se navzgor ob ogradi,
krepko zacepaje stoterne koreninice v razprezani omet.
Oprijemši se najdebelejše trte, spleza do vrha kakor
maček, pa zajaše ogradin greben. Oddehovaje si po¬
čaka in posluša. Vse tilio, v kakor mrtvo. V Kamniku
bije polnoči.

Tiktak se na pet dobrih preteg naglo približa
močni veji, katero kostanjevo drevo sem naslanja.
Te se poprime in ravno zravna še po koncu, ko na¬
enkrat Petac doli pod njim milo zajavka:

»Tiktak, slišiš Tiktak!“

»Kaj ti je, kuga?" — zahršči ta zamolklo dol
na-nj.

„Ov, ov, izgubil sem korenino, tisto korenino!
Delala mi je toliko slin, pa sem jo ž njimi vred
pljunil iz ust, pa ne vem kam. Ne najdem je več!
Stopi dol, stopi; daj mi brž drugo I Ti ne veš, oj pe¬
klenšček —

„Greš, budalo priprosto! Ne hodi mi semkaj!
Nihče ti nič ne more v risu, jaz rečem!" hudi se na-nj
Tiktak.

Petac hiti nazaj iskat resnega kroga, a zdaj še
tega ne najde. Pade na kolena, kobaca po vseh šti¬
rih in tipa in tipa, pa nič ne otipa. Preverjen, da so
mu duhovi zdaj umaknili tudi še tisto edino pribe¬
žališče, trepeta na vsem životu, obliva ga mi
in ravno že v drugič hoče nazaj po Tiktaka,

44

poma zadene ob leskovko. Hitroma se zravnavši ob
nji obstoji na levi, trpeč polno stisk na duši in na
telesu. Prebridko stanje se mu hujša z vsakim tre¬
nutkom. Prenategnena leva stran mn otrpnuje, in
mravlje mu rojijo po nji. Ce pogleda po temi okrog
sebe, dozdeva se mu, da ognjene strele švigajo okoli
njega: če zamiži, da mu sam škrat kreše utrinke
pod nos. In v ušesih mu cvili in brenči, pa vrti se
mu v glavi, da že prav nikakor drugače ne misli,
kakor da že precejšna kopica peklenskih pošasti reži
in preži vanj, pred katerimi ga varuje samo še ris in
leskova šiba.

Medtem je bil Tiktak, pazljiv na sleherno gi¬
banje v svoji bližnji okolici, polagoma zlezel na ko¬
stanjevo vejo ter potiho priplazil se na drugo tja do
graščinske stene pod Idinim oknom.

Ko se tukaj v drugo prepriča, da je povsod vse
mirno, izdere bodalo iz nožnice in kakor za poskušnjo
trene ž njim po priročnih mladikah, ki z lahka ce¬
pijo na tla. Na to prime za oklep pri oknu pa izte-
govaje vrat gleda v stanico.

Notri je črna tema, in vse mirno. Tiktakovo
mačje oko vkljub temu razloči svetlo belino, pač po¬
stelj graščakove hčere. Zlahka pritisne na stekla, ki
se odmaknejo. Tiktak nastavi tanko uho: dobro čuje
lahno sopenje. Satanski smeh mu nakremži obraz.
Kakor senca z drevesa zmakne na okno, odtod tiho
v spalnico.

45

VIII.

Proti večeru, še predno sta še bila Tiktak in
Petae napotila proti Karneku, je sedel v gradu Tre,-
buščak v družbi svojega milega prijatelja patra La-
zara in hčere Ide obhajaje svoj šestdeseti god. Iz
dragocenih posod jim diše okusna jedila in blišči se
dobrodejno vince. Priletni godovnjak, kar nič se še
nadejaje, kako se do malega jasni obzor njegove po-
zemske sreče že gromonosno oblači od vseh strani,
je ves vesel današnjega dne. Razen svoje rajne žene,
katere se pri tej priliki posebno živo spominja, je
mladi Mavrin edini, katerega ta mala družbica v tem
trenotju živeje pogreša, ker je bil včeraj zagotovo
napovedal svoj zgodnji prihod, pa vendar še izostaja
na pozni večer. Zlasti Ida postaja čedalje nemirneja
in skrbneja zavoljo svojega ljubitelja, boječ se že celo,
da je utegnilo morda kaj hudega se mu pripetiti. —
Ravno že hoče potožiti to svojo skrb, ko strežaj
pride oznanit prihajajočega Kocijana, ki brž potem
sam vstopi.

Ali kako se vsi zavzemo v prvem trenotju, videč
hudo skrb, globoko vpisano v njegov resni obraz!
Se le, ko njegove oči srečajo vprašujoče Idine in mu
moža pozdravljajo pa vabeč ga prožita roki, razvedri
se mu čelo in prisije mu zadovoljna radost na lice,
kakor solnce izza temnih oblakov.

Na Trebuščakova hlastna povpraševanja: kje
.vendar se je mudil toliko časa ter kakšnih nemilih

46

novic jim hoče sporočiti, odgovarja Kocijan vidoma
olajševaje si srce rekoč:

»Nekdo, (po imenu izdajati lastnega očeta ne
more,) ki vam zavida vaše blagostanje, oviral me je
do te ure; ali, bodi Bogu hvala! mila gospodična je
še zdrava — prišel nisem prepozno!“ Pri teh besedah
se sočutno ozre po Idi, ki je zelo radovedno in s
strahom pričakovala, kaj hudega pač bode povedal
nje ljubljenec.

„A razloži nam, ljubi prijatelj!" prosi pater La¬
zar, „kako gorje je, ki nam žuga?"

Kocijan na kratko razjasni, kako je bil snoči
prestregel Tiktakovo zakletev Idi na smrt; razodene,
zakaj meni, da grdi morilec namerava svoj črni na¬
klep izvršiti po zračni poti preko ograde, potem pa
pristavi:

»Zato velja, da nemudoma daste prestreči tega
krvoločnega hudodelnika ter tako nenevarnega storite
za vselej.“

' Brž potem odidejo trije oboroženi čuvaji prežat
v Idino spalnico.

»A ti moj Bog!“ čudi se Trebuščak, „kako, da
tisti hudobni človek mojemu dobremu otroku streže
po življenju? Kako to? Saj moja Ida vendar pod
milim Bogom nikomur ne prizadeva prav ničesar
žalega! “

»Jaz bi se ne upal izpregovoriti,“ pravi na to
Kocijan, „lcake strašne hudobije je ravno tisti človek
obdolžil vašo nedolžno hčer, ne upal bi se — ali

47

grozna nevarnost, ki preti, ta me sili, ta mi dela
dolžnost, da vam hočem in moram biti odkritosrčen
v vsem.“

Na to Kocijan razodene, kako je pred malo časa
v Kamniku počil glas, da je Ida čarovnica, kako da
mnogo Kamničanov kar slepo jemlje tako nesramno
obrekovanje za resnico in se zatorej zgraža, pa da
je vsega tega kriv brez dvoma le hudobni Tiktak.

Ida, kateri so že dalje časa bridkostne solze
igrale v očeh, zakrije pri tem mladeničevem razodetju
z obema rokama obraz in začne glasno ihteti. Da je
prišla na tak glas, to ji z neznano bolečino navdaja
nedolžno srce.

„Le utolaži se, dragica nedolžna! Saj Bog ti je
priča in mi, da ti niti z mislijo nikomur najmanj ža¬
lega ne prizadevaš," tolaži jo pater Lazar, odjemaje
jej ročice raz lic.

„Da, mila gospodična! le mirni bodite in brez
vse, vse skrbi! On naj trpi, on, ki se je drznil tako
smrtno žaliti vas, in po vas blazega pa drazegavam
očeta, kakor tudi vse nas, vaše prijatelje, ki smo
prepričani o vaši čistosti in o blagodušnosti vse vaše
plemenite sorodovine."

In Ida, posnemaje iz teh Kocijanovih besedi,
da mu njegovo tolikokrat zagotavljano pa tolikanj
drago jej spoštovanje do nje res še ni izginilo iz
srca, jame se vse bolj in bolj pomirovati pa s hva¬
ležnimi pogledi pričati mu, kako močno je zadovoljna
ž njim. Kocijan, zavzemši potem prostor pri mali

48

družbici poleg Ide, natanko pripoveduje vse, karkoli
in kakor je kdaj čul črniti Ido ter kako neskončno
srečnega se pač čuti, da je utegnil grozno, Idi žuga¬
joče gorje odvrniti od Trebuščakove hiše.

V tem je bila polnoč. Kmalu na to vstopi v
gostilno dvorano čuvaj, poročajoč:

„Imamo ga zasačenega! Pazno je bil prilezel
skozi okno do postelje in — kjer se mu je zdelo, da
bije gospodične srce, tja je porinil, glejte, le-to ostro
bodalo, ob enem pa tudi težko padel pred-se na le¬
žišče, da bi s svojim prokletim životom zadušil morda
kak bolestni vzklik. A tedaj mi vsi trije izpod po¬
stelje po njem, k tlom ž njim in okove mu na roke
in noge. Pošast vam je velika, koščena in grda, kot
sama hudoba iz pekla. Hlastal je okrog sebe in rjul
je, tulil, kakor črni volk — a zdaj je ustrahovan in
ukroten! — Ali vam ga pripeljemo pred oči, ali —
kaj zapoveste?"

»Ne, moje oči ne žele videti take divje zveri?
Vrzite ga v podzemsko temnico, naj se mi tam notri
pokori do smrti!" ukaže graščak.

Poročevalec odide. Trebuščak pa se obrne proti
Kocijanu in objemaj e ga zelo ginjen pravi:

„Ti pa, moj blagi, moj dragi prijatelj! kaj sem
tebi dolžan? O, govori: s čim naj ti poplačam to
delo ? Vse svoje premoženje — rad ti ga dam, rad ti
ga dam!"

Kocijanu neskončna radost zaigra na obrazu.
Od zgolj sreče ne ve, kaj bi govoril, pa reče:

5

49

„0 kaj-li mi hočete dajati? Kaj nisem bil dolžan
odvrniti toliko strašno nevarnost ? Kaj nisem iz celega
srca rad storil tega?“

»In vendar,“ ugovarja Trebuščak, »tvoja zasluga
je nepoplačljiva. Zdaj vidimo vsi, da le tvoja nocojšnja
pot do nas je Ido rešila gotove smrti! Kaj bi jaz
počel brez Ide? Kako bi jaz preživel tolikanj drago
mi dete? In gladeč ji rumene lase raz gladkega čela
pravi Kocijanu:

„Da, da, moj dragi prijatelj! le govori: kaj naj
ti storim, da vsaj nekoliko povrnem svoj nepoplač-
ljivi dolg. Glej, kar le morem, kar je tebidrazega —
vse, vse sem iz celega srca rad pripravljen storiti
za te!“

„0,“ vzklikne Kocijan po malem premisleku,
»da si smem le še v prihodnje v svesti biti vašega in
vaše ljube hčerke tolikanj drazega mi prijateljstva,
poplačan sem in bodem dovolj — najbolj!"

»Najine prijaznosti ti želiš, blagi mladenič?“
vzklikne Trebuščak ginjen. „0, pa to že imaš, imaš
jo v popolni meri, odkar se poznamo: o tem si lahko
prepričan! In glej,“ pristavi s povzdignenim glasom
in prime Ido za roko, »jaz se prav nadejam, da moja
ljuba hči čuti do tebe in goji tudi že več kakor zgolj
samo prijateljstvo, in to po pravici! Že dvakrat si jej
bil v skrajni nevarnosti mili varuh! Nocoj si jej
očitno otel drago, drago mlado življenje! Zato — kaj
ji hočem druzega varha iskati? Kaj se jej more najti
kje le en zaslužnejši spoštovalec, meni povoljnejši,

50

njej dražji in bolje pri srcu? Ida, sama govori, od¬
kritosrčno, naravnost! Jaz ti le blago srečo želim!“

„Dragi moj oče! Kar so vaše želje, kako ne bi
bile tudi moje!" zagotavlja dekle sramežljivo rude in
povešaje obraz ter gorko oklepaje se roditeljeve
roke.

„Povej — ti ljubiš Kocijana?"

Ida povzdigne obraz, pogleda z vsem otroškim
zaupanjem očetu v oči, ozre se potem hrepeneč v
Kocijana pa globoko in gorko čuteno pravi:

„Da, ljubim ga! Sam ve, da ga ljubim; saj ga
moram lj ubiti 1“

„Da, da, ljuba moja! ti moraš, da, moraš ljubiti
tega našega, drazega prijatelja!"

Po teh besedah prime njo in njega za roko, pa
gledaje mladeniču v obraz, od zgolj radosti in ne¬
nadne sreče žareči, reče:

„Ce more moja hči osrečevati tebe, ki si jej
izkazal neizmerno dobroto — ohranil in podaljšal
življenje, če to more —“

„0!" vzklikne Kocijan, ne da bi čakal grašča¬
kovega izgovora, in jasna sreča mu sije z obraza, „o,
ni je pod rumenim solncem stvari, ki bi meni dražja
bila pa delala me srečnejšega, ko ljubezen Idina! Ali
kako bi se drznil jaz —*

Trebuščak, ki je na hip uganil, kak premislek
pač teži mladeniča, položi brž njeno roko v njegovo
rekoč:

5 *

51

„Srce plemenito je vredneje, je bolje od plemeni¬
tega rodu. Zato, Kocijan — ti bodi moj zet, moj na¬
slednik, Ida je tvoja!"

Pater Lazar pobožno povzdigne roke in Boga
prosi blagoslova za presrečna mlada zaročenca, ki od
sladke sreče, ki ju je tako nenadoma zadela, kar ne
vesta, kako bi živeje in gorkeje zahvaljevala se si¬
vemu očetu.

Družba potem še precej časa skupaj ostane na
Karneku, veselo in zadovoljno. Na Kocijanovo opo-
minjevanje, da graščakovi družini tudi še posehmal
nevarnost žuga po zlih, zavidljivih ljudeh, sklene
Trebuščak kmalu obhajati Idino možitev še na Kar¬
neku, na ti stari dedini njegovih slavnih pradedov,
potem pa nemudoma preseliti se v kako drugo graš¬
čino. To je popolnoma po volji tudi Kocijanu in La-
zaru, ki mu rada obljubita, da hočeta kamorkoli ž
njim in v zvesti prijaznosti do njega ne zapustiti ga
nikdar več.

IX.

Nekaj dni potem, kar so se tako resne stvari
godile na Karneku, je korakal Eražem Mavrin srdito
po sobi gori in doli. Kedarkoli pogleda skozi okno,
skozi katero se je ravno videlo na grad, vselej zaškrta
z zobmi in zamolklo zakolne. Ker ni namreč še
dozdaj ne duha ne sluha po Tiktaku, ne more nič
več dvomiti, da se je tam gori v Karneku njegov
pobratim ujel v past. In 'zategadelj ravno premišljuje,

52

po kateri drugi poti bi zdaj dosegel svoje črne na¬
mene proti Trebuščakovi družini.

V tem vstopi pri njem mlad človek z zvežnjem v
roči in tresoč se na vsem životu, kakor božjasten.
To je Petac, katerega je tista ponočna hoja na Kar-
nek navdala s toliko grozo in strahom, da mu je jezik
otrpnil in krč zašel v ude. Ko je namreč trpeč v risu
pod ogrado čul Tiktaka zarjoveti, zazdelo se mu je,
da hudobni duh voha tudi že njega po plečih, in —
rinil je iz obrisanega kroga ven in navzdol, da je
šlo po petah in glavi, kakor in kamor je samo bolje
in raje hotelo. Druzega jutra se ves razcapan komaj
privleče domov in potem onemogel in bolan preleži
do včeraj. Danes še le je mogel iti svojega izgub¬
ljenega pokrivala iskat na goro; pa poleg tega je
našel tudi še nekoli Tiktakove obleke: obuvalo in
haljo. To ga je tudi spomnilo na njegovo naročilo.
In povezavši vse skupaj v culo, se napoti k Mavrinu,
češ naj mu tovariševa zapuščina priča, kar mu njegov
zaletavi jezik ne bo mogel dopovedati.

Molče razvozla culo na tleh pred glavarjem,
izvleče iz nje in vzdigovaje kvišku pojecljava Tik-
takovo ime.

„Kje je Tiktak? Kje?" povprašuje živo Mavrin,
ki ga je brž razumel.

Petac pokaže skozi okno proti Karneku in
zaječi.

„Kaj se je zgodilo ž njim?"

Petac zmaje z ramami in spet zaječi.

53

Mavrin ga poplača z zlatom in mu namigne,
naj odide.

Dve nedelji pozneje na noč je jug podil črne
oblake preko obnebja. Zdaj pa zdaj se je okresal
kak krvav blisk in razsvetlil trdo temo, in časih je
zamolklo zagrmelo nad Karnekom. Kamničanje so
pozaprli veže pred žugajočo nevihto. Nobenega ni
več zunaj, le Eražem Mavrin, trdo zadelan v plašč,
hiti po velikih ulicah naravnost proti črnemu Joštu
pod goro. Na umu ima, da si nocoj ohladi že dolgo
gojeni srd nad Karnečani ter obenem maščuje svojega
tam gori ponesrečenega privrženca, Tiktaka. Izmed
veliko kamniških, Karnečanom zakletih sovražnikov
si je namreč zlahka skrivaj pridobil peščico najstra-
stnejših za-se in svoje namere. Nocoj se hoče v ta-
mošnji zakotni krčmi z zarotniki posvetovati o za¬
gatnem podjetju.

O Mavrinovem prihodu že vsi sede okoli mize
in si natakajo iz skupnega vrča.

„Ste nekaj mokri, gospod glavar!" nagovori ga
prvi, videč njegovo obleko okapljano.

„Hm, izza juga se žene črn oblak, iznad Grin¬
tovca podi ga burja, in onkraj Karneka ti vse križem
leti in vre in kreše utrinke, da je groza! Boste vi¬
deli, možje, to bo še prokleti ples nocoj!" prorokuje
glavar zavzemaje prostor med njimi.

„Bo, bo," priteza mu sosed, kimaje z glavo.
..Davi so gobe pognale iz gnojišča, ves dan se ribja

5i

žival že narobe preobrača v vodi pa meče kvišku, in
plivek že tretji dan poganja iz kadi."

„Hm, časih sem se tudi jaz zanašal na taka
znamenja, ali danes ta dan — čemu pa bi človek
še verjel kaj ? Niti za dež še ni podobe, pa ti pri-
hruje že toča! Brez škrbine zadremljem le ene noči,
kar se je ta hudičeva spaka ozelenila na Karneku!"
srdi se tretji.

»To je, vse nam pojde pod nič, če navskriž
držimo roke!" meni sivobradat meščan poleg desne.
»Glejte, snoči vam pridem v hlev, pa vidim prelaz-
nico, lepo živinče domače prireje, kako steguje vrat
po stelji. Pristopim, ogledam jo in otipam. Koža
zgrbljena po rebrih — ovčič ni! Mrzla ušesa, suhe
nosnice: žabica, nič druzega! Puščam na ušesih, na
repu — časih je to pomagalo. Ali dandanašnji — stori
kar češ: zdravi, moli, dajaj za maše in kolni — vse
je zastonj! Ni je pomoči več zoper nobeno bolezen,
zoper nobeno nadlogo ! Goved — opolnoči se je iz¬
tegnila. “

»Glejte besa! Kako pa pri meni?" zahršči maj¬
hen možek, jezno stopivši na noge. »Onega tedna
še imel sem zareje poln svinjak. Obe plemeni sta bili
vrgli enega dne. Ena dvanajst lepih, lepo zraščenih
prascev, dolzega života, dolzih ušes, dolzih repov; ena
pa osem tudi postavnih in zdravih, deveti pa — čuda
božja, nu, svinjska prikazen! Imel je šest nog, dva
rilca, pa vendar ni hodil ne cvilil. Skaza svinjska
— kaj bi ž njo? Primem ga za zadnji nogi pa treščim

55

ob korito, da pri priči pogine. Moja se huduje nad
mano, češ, naj bi bil tudi spak živel onemu na čast,
kdor je hotel imeti takega — jaz se jej smejem. Ali
brž še tisti večer — kaj menite? Ona z osmerimi
požre jih že sedem, osmega jej komaj polovico iz¬
trgam iz rilca. In oni dvanajsteri — do danes so za¬
pored počepali, kakor ščurki, kadar se čemerike na¬
jedo. Nu, pa recite: kdo je kriv, da nobena žival ne
ostane v svinjaku ?“

„Kdo pa tega, da se moje tele ne da pridojiti?
Da poprej krotko kravče otresa in brca, kakor bi
silil ježa pod njo, ne pa teleta? Kdo? Ej, dobro
vemo. Ta-le gori-le, čarovnica prokleta!" roti se
onega sosed, kazaje s palcem proti Karneku, potem
pa posadi zviškoma izprazneno posodo na mizo, da
se razspe v drobne črepinje.

„Le počasi, možje!“ opominja glavar. „Saj vsi
le predobro vemo, kje nas žulji črevelj! Karnek, to
prokleto gnezdišče in vališče tuje, navratne zalege
— to je naše gorje! Toda samo besede nam ne iz-
dado nič; gori moramo po njih, po njih!"

„Moramo, nad-nje!“ kriče zarotniki vse križem.

Še se hrup ne poleže, kar rdeč blisk seže skozi
okno ter razsvetli vse v pivnici, in trdo zagrmi, da
se zemlja potresa. Ob enem tudi že nastane neznan
polom, z vsakim trenotkom huje drdraje, dokler se
vsem zarotnikom nenadoma zaguglje krčma in zaječi
v tla, in se mernik debela skala, hipoma porušivši
ogrodje in strop s hruščem in strašnim polomom

56

pogrezne v hišo sredi med nje. Nekoliko ledenih,
nenavadno debelih zrn cepne skozi narejeno lino
za njo.

Zarotniki, planivši pokoncu, se strahoma pogle¬
dujejo. Vsi, kakor okameneli, strme. ,

Krčmarica trešči z vrati v pivnico in lomeč
roke vpije:

»Sladko ime, nazarensko ime Ježeš, Marija in
sveti Jošt! Saj ti pravim, ti dedec! Ongavil in one-
gal boš toliko časa, da se ti Bergantova gora po¬
vezne na mrho! Boš, boš! pravim ti, pa ti še po¬
rečem ! “

Ko Jošt potem zvali nepovabljenega, kamenitega
gosta ven pod kap in krčmarica po stari šegi pre¬
žene hudo uro, zavzemo zopet oživeli gostje prostore
okoli omizja.

»Ste li videli čarovnega vraga!“ spregovori prvi
glavar. „Kakor da nas je čula! Toda to nas ne straši!
Hej možje! —*

Vrata se odpro in noter stopi čudna, neznana
človeška prikazen. Mršavo lice je bledo in upadlo,
steklene oči globoko vdrte pod čelo, razoglava, bosa,
samo v srajci in v hlačah.

Zarotniki v drugič strme, kakor okameneli. No¬
beden drugače ne misli, da imajo pred seboj tistega
iz spodnjega kraja.

„Možje, meščani, nikar se ne bojte!" spregovori
hripava prikazen.

57

Zarotniki se zganejo; ne zine nobeden.

»Vem, verjamem, da več ne morete spoznati
— Tiktaka! Tako gospodar na Karneku počenja s
poštenimi ljudmi!"

»Gorje! Ali je mogoče — ti, Tiktak ?“ začudi
se glavar Mavrin, hiteč sezati mu v roke, v tem, ko
se vsi pričujoči čudom čudijo.

»Resnično, ti si, ti nesrečni Tiktak! Ali govori,
govori nam, kaj strašnega se je godilo s teboj!“
povprašuje Mavrin.

Tiktak radovedno ogleduje nepričakovano dru¬
štvo in začne:

„Da, povem vam vse. Glejte, ta, tam gori-le,
Trebuščak je kar z lepa, meni nič, tebi nič dal pre¬
streči me in vreči v podzemsko, grajsko temnico
nekaj sežnjev v tla. Koliko časa sem že prebil v
tistem prekletem, okuženem žrelu — ne vem; vem
pa, kako je notri! Kamor roka seže ali noga, povsod
groblje človeških kosti in črepin! Nihče ne sešteje,

■ koliko poštenih ljudi je kar na tihoma že požrl tisti
grajski goltanec. Pa tudi jaz, vživaje samo tisto
smrdljivo mlako, ki se mi je menda vsaki dan po
motvozi od zgoraj spuščala v temnico, bil bi že skoraj
omagal in poginil, da ni pišla druga, ki je prekrižala
graščakove nakane z menoj. Poprej-le namreč, ravno
sem se bil že ulegel zadremat na vse čase, zbobni
vsa tista pečevnata votlina okrog mene in se potrese,
da ono človeško ogrodje priskakuje od tal in se
križem prekucava. Jaz rinem po koncu, kar, v tistem

5.3

hipu zadrdra v drugo, skalovita stena se odvali pred
menoj in skozi narejeno razpoko me hladen veter
opiše in obenem bliskov žarek razsvetli vso mojo
grozno kotlino. Srečna nada me izpodbode. Zlezem
po vseh štirih kobaeaje v razpoko, lezem naprej,
prilezem do stopnic navkreber in navkreber po rab¬
ljenem rovu in, kaj menite? — pririjem na grajsko
dvorišče. Malo premišljujem — hitro se potopim
nazaj noter in tavaj e po istem rovu navzdol prode-
rem ne dolgo potem — saj vam je znano — pod
»suhim robom" na zrak."

»Ali ste čuli, možje?" poprime Mavrin po ti
Tiktakovi pripovedi.

Zarotniki le zamolklo mrmraje kimajo z gla¬
vami. Govoriti nobeden ne more, tako je mrzla groza
prevzela vse.

»In glejte," povdari Mavrin, »kakor je ta, ka¬
terega je Trebuščak hotel uničiti le zato, ker je vešča
glava, da take nobene, razgrnil in razodel njegovo
čarovno zalego, tako je brez dvoma tudi že marsi¬
kateri drugi naših meščanov trpčl tam gori pa tudi
našel že bridki konec. “

Take glavarjeve paleče besede podkurijo zarot¬
nike, da so vsi kar žerjavica in ogenj nad Karne-
čane. Vsi so takoj nocoj pripravljeni iti nadnje, zlasti,
ker posehmal več ne trebajo posvetovati se in ugi¬
bati, kako priti v sicer nepristopni grad. Tiktak
namreč jih hoče sam peljati tja gori po poti, ki se

59

je nocoj sama tako povoljno naredila in ugladila skozi
odprši se rov v grajsko osrčje.

Dobro uro pozneje si tedaj vsak zarotnik skri¬
vaj pridruži še po enega ali dva zaupna privrženca,
in brž potem se precejšna, temna druhal oboroženih
maščevalcev tihotapsko napoti po Bergantovi gori
naravnost proti Karneku.

X.

Kar je Kocijan po tako nenavadnih naključjih
dospel do svoje, nepričakovane, zorne sreče, do za¬
roke s Trebuščakovo hčerjo, živel je jako nemirno,
v vednem upu in strahu boreč se sam s seboj. Hudo
ga je bolela v srce zavest, da je njegov oče zaklet
sovražnik njemu najdražjih oseb. To je tem huje bo¬
lelo Kocijana, ker je zelo ljubil svojega očeta in
dobro čutil, koliko bridke nevolje in muke jim on
prizadeva, kar so bdi po Tiktaku zvedeli o njegovi
skrivnosti, ko pa pustiti ljubljene neveste Ide vendar
ne more in nikdar ne more: to čuti! Ta očetova, tiho
preteča nevolja mu dan in noč kakor težek kamen
leži na srcu ter ga navdaja s hudo skrbjo, kaj bo.
Za trdno v svesti si je namreč, da bo njegov oče
napel vse skrajne sile, zaprečiti mu zvezo, katero on
namerava za vselej skleniti s Trebuščakovo hčerjo.
In, kakor tudi ugiba in preudarja, kako bi začel, da
bi očetu manj jeze in žalosti prizadel, sam sebi pa
vendar popolnoma ustregel, ne najde nobene poti

60

blažje: ker cilj njegovih vernih želja mu je in ostane
nepremakljiv.

V teh stiskah mu čas toliko hitreje poteka, in
zazori dan, za kateri je Trebuščak odločil hčerino
poroko ter dal pripraviti vse, kar treba, da se on
sam v mali družbi svojih najdražjih, obhajaje ženi-
tovanje, še enkrat vedro veseli, potem pa priljublje¬
nemu Karneku in svojim najbližjim, izneverjenim so¬
sedom da slovo za vselej.

S težkim srcem, kakor še nikoli v življenju,
je hodil Kocijan poročnega dne gori in doli po sobi
v očetovi hiši. — Danes mu velja, danes hoče, da
pač za zmeraj zapusti te mile prostore, v katerih
je preigral svoja otroška leta, presanjal mladeniško
ljubezen in prejemal toliko dobrot zlasti od svojega
očeta, kateremu hoče ravnokar in skrivaj uiti.

V teh težečih ga mislih nasloni se na okno, s
katerega pogled seza do Karneka. Tu mu pri srcu
postaja vedno tesneje, vedno bridkeje, in že mu pri¬
haja tudi celo misel, da bi se očetu razodel ter prosil
ga milostljivega usmiljenja in dovoljenja; ali ravno
tako naglo živo sprevidi, da bi mu taka smela po-
skušnja bila popolnoma brezvspešna. Že ga prešine
volja, da se Idi odpove; ali ozrši se proti Karneku,
hipoma čuti, da mu je to nemogoče. Kocijan stori
toliko trdnejši sklep.

V tem se je za nastajajoče hude ure tem hi¬
treje pomračilo. Kamničanje so pozapirali vrata, po

6i

ulicah je veter vihral s prahom in vlegala se tema.
Kmalu ni nikogar več zunaj varujočega ostrešja.

Kocijan ravno hoče od okna, ko se nenadoma
odpro vrata pod njim in venkaj stopi njegov oče.
Sin brž sodi, da ta pozna očetova hoja velja čemu
posebnemu, da ga torej tudi skoraj ne bode nazaj.
In to mu tudi prežene skrb, ki ga je ves čas do
zdaj še težila, skrb namreč, kako bode neopažen od
očeta odhajal nocoj.

Kakor hitro mu tedaj oče izpred oči zgine v
temi, odmakne se od okna in pripravi za odhod. Se
enkrat ozrši se po svoji mili sobi, vošči jej poglasno
„z Bogom," da tožno odjekne, potem pa hiti ven,
najprvo poklicat še patra Lazara, potlej pa ž njim
napotit se proti Karneku, da ga poroči še to noč.

Ob tem času je bilo v gradu precej živahnega
gibanja. Vse družinstvo, srčno veseleč se nocojšnje
slovesnosti, je bilo že pripravilo spodobno postrežbo
prihajajočima gostoma in ju zdaj že težko pričako¬
valo. Trebuščak sam je pohajal po zalo okrašeni
svatbeni dvorani, srčno zadovoljen, da je učakal dan,
ko bo svoje ljubljene hčere prihodnjo srečo in blagor
izročil zanesljivim rokam nadepolnega in čislanega
mladeniča. Le grajska kapelica je podajala miren,
ganljiv prizor. Pred žarko razsvitljenim, z nežnimi
cvetkami okrašenim altarjem je mlada nevesta v
snežnobelem, svatovskem odelu klečala in v tihi
molitvi prosila blagoslova za resni, bližajoči se tre-
notek.

62

Kar se v tem splošnem pričakovanju razlegne
neznan, pritlikavčev krik po vsem gradu, in brž na
to nastane strašen hrup po vsem notranjem pro¬
storu.

Ida plahoma zapustivši svetišče, pa k družinstvu
hiteč po hodniku vidi, kako preko razsvitlj enega dvo¬
rišča neznana druhal temnih, v črne halje zagrnjenih
prikazni z divjim vikom in krikom vse križem vre
ter z zvenečim orožjem v pesteh klesti in seka po
vsem, kar živega prihaja pod roke. Idi se noge po-
šibe od groze in strahu, ko jej Trebuščak smrtno
splašen prihiti nasproti pa oklenivši se je z rokami,
vzklika:

„Ida, Ida! — Tuj neznan sovražnik v gradu

— čuvaji že pobiti-beživa, beživa se skriti 44

Ali predno še se obrneta kam, dohite ju pridrli
tolovaji, razločijo, očeta potolčejo k tlom, z Ido pa
drveč se po stopnicah doli kriče:

»čarovnica, čarovnica 1 Tu je prokleta čarovnica!*
Na dvorišču, kjer je večina graščinskega dru-
žinstva, hoteča varovati svojega čislanega gospodarja
in njegovega drazega otroka, že našla konec ležeč v
krvnih mlakah po tleh, privre ostala krvoločna dru¬
hal skup, popade Ido in za lase vlekoč omedlelo
nežno žrtev za seboj rjove:

„Na grmado, na grmado s čarovnico! 44
Pri vratih se pritlikavec Pomek, skočivši iz
zakotja in bridko ječeč ovije nesrečni v krilo; ali
razbojna roka pobije ga mahom na zemljo, da pri

63

tisti priči mrtev obleži. Na to se vsa druhal skozi
vrata zgnete na prosto, potem pa po zapadni strani
Bergantove gore drvi navzdol.

Nekoliko pozneje mladi ženin Mavrin Kocijan
in pater Lazar prispeta po drugi, izhodni plati gore
proti Karneku. Kar začujeta strašen Človeški hrup
in zagledata žareč svit, ki z nasprotne strani rdeče
poobseva grad.

Kocijan, misleč, da gori, popusti Lazara pa na
okoli hiti poleg ograde tja do skrajnega robu, pod
katerim zeva grozni prepad. Ozrši se doli od strahu
ostrmi.

Okoli nakupičene hoste, izpod katere se debel
dim vali in semtertja tudi že švigajo rdeči zublji,
razloči roj neznanih ljudij, kako vriščeč vse kri¬
žem vro.

Kaj je to?

V brezdnu se vzdigne divji hrup, iz katerega
Kocijan dobro razloči le hrščeče krike:

..Prokleta čarovnica!“

Najstrašneja slutnja bridko vreže mladeniča v
srce. Nagnivši se naprej z očmi skuša prodreti mrak,
da bi se prepričal.

V istem trenotju ogenj šiloma pribode iz kupa,
in velik, žareč plamen se hipoma hzaje ovije okoli
z veje na grmado viseče ženske v beli obleki.

»Kocijan 1“ čuje se iz brezdna nežen, bridko
bolesten krik izmed divjega hrupa.

G4

„To je Ida, moja nevesta! — o večni Bog!“
vzklikne Kocijan in se iztegne naprej, ko mu ravno
za hrbet prišedši pater Lazar hoče položiti roko na
ramo, pa — že ga ni več! Odkrehnil se mu je bil
rob pod nogo — zvrnil se je v grozno globočino.

Osameli pater v tihi molitvi povzdigne oči proti
nebesom. Ozrši se v prepad vidi dve trupli na grmadi.

Siv, star pastir, ki pod današnjim Starim gra¬
dom pase ovčjo čredo, kaže obiskovalcu razvaline
sivo, ploščato peč pa pravi:

Tu na grmadi so včasi zažigali coprnice:

Zadnja je bila Ida, — Trebuščakova hči.

65

NRRODMR IM UMIUERZITETNR
KNJI2NICR