SIMPOZIJ o SIMBOLIZMU
Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Tipološka problematika ob jugoslovanskem in širšem evropskem kontekstu. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 4. julija 1982, Obdobja 4, 1984, I. 396 str., II. 428 str.
Mednarodni simpozij o simbolizmu v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, ki je bil v poletnih dneh pred dvema letoma v Ljubljani, je z zbornikom dobil širši pomen in dostopno gradivo za vse, ki jih kakor koli privablja stroka v širokem razponu fenomena simbolizma. Pri tem je kot poprej v ospredju težnja po podrobnem, specificiranem, dopolnjujočem, primerjalnem, po novih vidikih, kjer je to možno. Pretežno gre za slovensko književnost, vendar tudi drugi primeri živo govorijo o raziskovalnih vidikih, ki jih je vredno upoštevati. Ne glede na različne raziskovalne metode so posamezni dosežki tem bolj tehtni, čim bolj so bili poglobljeni. Obravnave o simbolizmu so razdeljene v dvozvez-kovnem zborniku na književnost, jezik in kulturo. Zbornik v dveh zvezkih že sam po sebi govori o široki odmevnosti nastopajočih, pa čeprav jebil čas zareferat posameznika ome-
91
jen. V tem je včasih zadrega; nekateri referati so po svoji snovi taki, da jih je mogoče tvorno predstaviti v odmerjenem času, drugi pa bi spet terjali široko razlago in bolj celostne poglede, kar bi nujno privedlo do časovnega nesorazmerja z drugimi referenti. Za stvar pa bi bilo gotovo bolje, ko bi imel vsak referent v razumni meri na voljo toliko časa, da bi lahko izčrpal in strnil problematiko.
Ne da bi se podrobno posvetili prav vsakemu referatu v zborniku, pa velja omeniti vsaj tiste prispevke, ki po svojih dosežkih dopolnjujejo naše vedenje o simbolizmu in ga bogatijo s svežimi pogledi in dognanji. Posebej kaže opozoriti na Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma Franca Zadravca. Avtor je izpeljal svojo analizo v primerjavi s francoskim in ruskim simbolizmom, da bi razvidno strnil spoznanja o posebnosti slovenskega simbolizma. Utemeljil jo je z več vidiki: na sociološki ravni, na estetskih kategorijah in v poetiki besede. Simbolizem pri nas je pripet na življenjsko stvarnost, najsi izrazno daje drugačen videz. Pojem »wagnerizma« je povezan s pesniško besedo, ki je napolnjena z glasbo. Problem simbolizma v slovenski književnosti Borisa Paternuja postavlja nekoliko drugačna izhodišča v ospredje, tudi oporišča, že doslej znana stališča in vire, da bi prišel do jedra o simbolu in simbolističnega izražanja, kar se kaže na dvopomenski ravni jezika; upošteval je tudi glasovno in ritmično orkestracijo. Opozoril je tudi na razliko v pojmovanju umetniškega jezika pri Cankarju in Župančiču. Tudi Paternu je prišel do podobnih sklepov o naravi in posebnosti slovenskega simboUzma kot F. Zadravec. France Bemik je razgrnil problem modeme in njenega mesta v slovenski literaturi. Kot je že znano poprej, se naša modema ne kaže slogovno enovito, tudi v duhovnem razponu je zapletena. Bržčas je treba ločiti pojem moderne pri H. Bahru in pa v zoženem razponu pri nas. Tudi F. Bernik se je moral soočiti z jezikovno in umetniško naravo simbola. Pri Cankarjevi prozi je škoda, da ni vzel v analizo esejističnega deleža. Avtor postavlja svoje spoznanje, da moderna na Slovenskem ne pomeni niti doslednega zanikanja tradicije niti radikalne izrazne inovacije. Pri Predragu Palavestri, ki je obravnaval simbolizem in moderno med balkanskimi slovanskimi narodi, je premalo razvidno in podkrepljeno obravnavanje, da bi mogli slediti silnicam vsega in tudi vseh, ki so vidno zaznamovali svoja dela s simbolizmom oziroma modernizmom. Mnogo bolj je oprijemljiv v skiciranih Odmevih simbolizma v hrvaški moderni Miroslav Šicel. Branko Miladinović je s skico Vitalnost zrelega simbolizma prikazal simbolizem kot pojav, ki se v tem primeru ne kaže kot šola, gibanje. Manfred Jähnichen je razmišljal o vprašanju socialne angažiranosti v simbolizmu ter izhajal iz nasprotja med hermetičnim simbohzmom, kot ga pozna ruska književnost pred 1905, in angažiranimi simbolizmi pri Čehih in Slovencih. Pri obojih gre za sorodne tipološke lastnosti in odprtost k narodnim in socialnim aktualnim vprašanjem ter za slogovni sinkretizem. Matjaž Kmecl je opozoril na predimpresionizem in predsimbolizem v slovenski literaturi, torej na področje, o katerem se poprej ni sistematično govorilo. Pomembna pridobitev je tudi razglabljanje Štefana Barbariča o nazorskih diferenciacijah v slovenski književnosti konec stoletja. V ospredju pa je razmerje med novo strujo in moderno, seveda pa so vidni tudi drugačni miselni in nazorski razkoraki. Tudi S. Barbaric je ugotovil, da moderna ni pomenila fiksne stilne formacije. Te ideje tudi ne poznajo matematičnega zaporedja. Pri A. Stamaću in Vprašanju secesije v modemi gre za literarno možnost poimenovanja književnih del na prelomu 19. in 20. stoletja z nazivom »secesija«. Meni, da naziv »secesija« »plava« tudi na področju likovne umetnosti. Prav v zvezi s secesijo, art noveau, Jugendstilom ipd. je izšlo v dobrem desetletju izobilje resnih strokovnih del, tako da s secesijo na likovnem področju ni videti zadrege. Prenesti pojem secesije na književnost kot opredeljujoč pojem pa je sila tvegan poskus, če že imamo dovolj oprijemljive drugačne pojme in nazive. Tudi nekatere primerjave ostajajo v zraku, ponekod pa se zrcali nasilno iskanje, edino odcep od tradicije je lahko vsebinska vez med npr. uporabno umetnostjo, arhitekturo, in med književnostjo, le da slednja ni pretrgala vezi z literarno tradicijo, vsaj pri nas ne. Ustalitev modernega soneta in naglasno-silabičnega verza je prej nasledek tradicije kot tistega, kar naj bi sodilo k secesiji. Maria Bobrownicka je spregovorila o slovenski modemi in kategoriji
92
književnih tokov. Meni, da je impresionizem v vseh slovanskih književnostih tega časa prevladal nad drugimi tokovi. Prepoudarjeno je, da bi Cankar v toliki meri koreninil v naturalizmu. Simbolizmu naj bi bila najbližja Kette in Mum, a zaradi prekratkega življenja nista mogla izoblikovati celotnega sistema. Oporeka, da bi bila Cankarjeva Lepa Vida simbohstična. Nevzdržen je dvom v Cankarjev simbohzem v Hlapcu Jerneju, češ da naturalistična observacija nadvlada simboliko.
Andreas Leitner se je lotil s posebnega zornega kota kritike umetnosti fin de siecla. Prikazal je kategorijo zanimivega pri Levu N. Tolstoju in Maxu Nerdauu - ob še nekaterih drugih imenih. V sestavku o razmerju med slovensko literaturo in literarno vedo v obdobju moderne je Darko Dolinar poudaril, da se je v tem času konstituirala slovenska literarna zgodovina kot samostojna stroka. Le-ta se je iz razumljivih razlogov usmerila predvsem v slo-venistiko, oprla pa se je na pozitivizem. Strnjen prikaz simbolističnega preporoda pesniškega jezika in umetniškega mišljenja pri Andreju Belem je razložil Aleksander Skaza v vzročni povezanosti, sproti pa opozoril na nekatere posebnosti pri mikroanaUzi Belega, kar je pisatelj uveljavil pred Proustom. Gerhard Schaumann se je pri poetiki ruskega simbolizma omejil na novelo Belega »Adam«, kar je premalo za tako zastavljeni naslov. Josip Matešić si je zadal v obravnavi Slovenski simbolizem in književnost ruskega simbolizma primerjavo po načelu divergentnosti. Izhajal je iz prepričanja, da so slovenski simbolisti imeli stičišča s francoskimi simboUsti, z nemškimi inpresionisti, z rusko romantiko in rea-hzmom, ne pa s simbolizmom. Pri tem je upošteval zlasti formalni model in vsebinski okvir z izpovedjo. O simbolizmu in avantgardi v ruski književnosti je razpravljal Rolf-Dieter Kluge in osveüil literarne pojave med 1910 in 1932, ko je postal prelom s tradicionalno mimetično umetnostio razviden. Znotiaj obsežne problematike, ki je ni mogoče stisniti v časovno omejen referat, je Kluge v šestih tezah strnil ugotovitve o formi, simbolu in premenah v izraznosti. O Župančiču in Verlainu je razglabljal Joža Mahnič in s primerjalno metodo utrdil spoznanje, da gre lahko za Verlainov vpliv, vendar Župančičev položaj nikakor ni bil podrejen, marveč enakovreden. Govoriti se da o povezujočih stilnih elementih, o oblikovno-izraznem značaju, med obema pesnikoma pa so tudi vidne razločnice. Andrej Capuder se je lotil Bergsona in Župančiča v okviru pesmi iz zbirke Samogovori, kjer je najlaže najti stičišča z bergsonizmom. Avtor domneva, da je Župančič našel pri Bergsonu bolj intelektualno oporo za lastno izkušnjo na osebni in kolektivni ravni, berg-sonizem pa tudi presega. Henry R. Cooper je obravnaval vplive in sorodnosti med Travnimi bilkami Walta Whitmana in zgodnjo poezijo Otona Župančiča. V eseju je primerjal sorodne misli, kot jih je mogoče pokazati pri Whitmanu in pri Župančiču, ko govori navidez protislovno v svojem eseju Adamič in slovenstvo, ko so korenine doma, človek pa povezan s svetom. Pri Zdzislawu Daraszu gre za primerjanje v ritmu kot izrazu svetovnega nazora: Župančič in Lešmian. Juraj Martinović je zožil opazovanje o odnosu do soneta kot znaka diferenciacije naših književnosti v dobi moderne bolj v parnasovskem duhu kakor v tipološki prevladi v formi, ki ji modema daje prednost, in ugotavlja odsotnost interesa za francoski parnas pri slovenskih modernistih. Seveda so opazne tudi izkušnje iz literarne preteklosti, ki so različne pri jugoslovanskih narodih. Klaus D. Olof se je posvetil orientalskim elementom v pesništvu slovenskega simbolizma. Pri tem ni mogoče prezreti A. Aškerca, čeprav gre za dmgačne prvine in dmgačno naravnanost orientalskih motivov, eksotike ipd. in ne nazadnje stilizacijo. Gerhard Giesemann se je lotil barv in barvnih simbolov v zgodnji liriki Otona Župančiča in se pri tem oprl na Župančičev pesniški prvenec (po izidu). Tu vidi prehod od tradicionalnega simbola k modernemu. Alenka Glazer je opozorila na simbolistične sestavine v Župančičevi zgodnji liriki in se usmerila na cikel mladinskih pesmi, ki jih je Župančič poprej objavil v Jutru in jih vključil v Čašo opojnosti. Pesmi vsebujejo simbolistične elemente, pesnik uporablja večpomenske besede, značilna sta ritem in verz. Rudolf Neuhäuser je nanizal Obrobne opombe k zgodnjemu pesništvu Josipa Murna: od Noči do Fin de siecla. Po nekaterih pokazateljih je Murn sledil splošnim tendencam pesniškega razvoja, kot se kaže tudi drugod, zlasti v okolju dunajske modeme.
93
Helga Glušič se je lotila zahtevnega vprašanja o simbolističnih elementih vMurnovi poeziji, saj se njegovo pesništvo močno izmika oznakam.
Maja Ryzova se je posvetila pesnikom slovenske modeme in delu A. V. Koljcovain je ocrtala zgodnje obdobje modeme, ljudski element v pesmi Koljcova in s tega gledišča posebej spregovorila o Mumovi kmečki pesmi. Vlado Nartnik je spregovoril o spremnih delih besedila v Cankarjevem Hlapcu Jerneju. Jože Pogačnik je razmišljal o problemu ,alir-mativne kulture'v Cankarjevem delu in povezoval svoja spoznanja s Cankarjevim poskusom vrniti besedno umetnost na aristotelovske osnove, poglavitni ideološki navezovalni člen pa mu je bil H. Marcuse. Urszula Kowalska je primerjala model književnosti in kulture v službi naroda pri Ivanu Cankarju in Štefanu Žeromskem. Drugo knjigo pričenja Peter Scherber s Tematskimi rekurencami v delu Ivana Cankarja. Zanimiva so izvajanja Julije Be-Ijajeve o Ivanu Cankarju v ruski kritiki na začetku 20. stoletja. Kot posebnost sprejemamo referat Jif ija Skahčke o Bohušu Vybiralu in slovenski modemi. Pri Marli Dabrowski-Party-ki gre za sodobno branje Cankarjeve proze, kjer primerjava z Žeromskim in žeromščino ni prikladna, je pa premišljanja vredna avtoričina težnja po aktualizaciji in hierarhizaciji branja. Marija Mitrovič se je posvetila problemu razdvojene osebnosti v jugoslovanski drami v prvem desetletju tega stoletja. Ugotavlja, da je bil Cankar prvi pri nas, ki je pisal drame z izključno sodobno problematiko, in opozarja na junakov odnos do družbe, do sebe in do občih in filozofskih vprašanj. Nina Kiräly pojmuje obnovo romantične tradicije v ruski, poljski in madžarski dramatiki kot boj proti ustvarjanju mitov, Istvan Lökös pa se je posvetil simbolizmu in socialnemu angažiranju. Zanimive podatke je navedel Pavle Blažek o de/i7i. /. Cankarja na sceni Hrvaškega narodnega gledališča v Osijeku. Pregleden je prikaz simbolizma v bolgarskem pesništvu Marina Miladinova. Martina Orožen se je posvetila ob-likovno-pomenski preobrazbi ljudskih slovstvenih oblik v knjižni pravljici, legendi in pripovedki, na prelomu stoletja. Svojevrstno vzporednico je dal Milan Hladnik s tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja. Besedni in besedilno-organizacijski komiki v Cankarjevi kratki prozi se je posvetila Alicija Pakulanka. Evald Koren je strnil opažanja o slovenskem naturalizmu in socialnem vprašanju. Z naslovom Na križišču realizma in simbolizma je Ivan Cesar spregovoril o pripovedni tehniki v Cankarjevi Hiši Marije Pomočnice. Slobodanka Pekovič je razpravljala o urbanizaciji srbske proze na začetku 20. stoletja. Aleksandra Stankowicz razmišlja o slovanskih spodbudah slovenske moderne, ne drži pa misel, da so šele modernisti začeli odkrivati slovanske romantične književnosti. Na pri-mem ruske književnosti je Wilfried Potthoff zarisal nekaj tehtnih ugotovitev ob pojmu »nadčasovnega« simbolizma. Božena Tokarz je pri sodobnih oblikah simbolizma apostrofirala zlasti mnogopomenskost kot globlji pomen besede in stilizacije, govori o dvoravnin-ski konstrukciji in avtonomnem odnosu umetnosti.
V jezikovnem delu je Breda Pogorelec nazorno zarisala slogovni razvoj v Cankarjevi prozi in dopolnjujoče ugotovila, da pri Cankarju ne gre za tri različne stopnje sloga, ampak za stopnje »v Cankarjevem gibljivem slogovnem postopku«, jedro je v širše pojmovani simbolistični poetiki. V sestavku Beseda sonce v Cankarjevem delu je Stane Suhadolnik skrbno analiziral mikrotekst, in sicer v razvidni podobi pomenske in funkcionalne razsežnosti te besede, sledeč tudi statistični ponazoritvi. Podobno strukturalno pot je ubral Tomaž Sa-jovic s poskusom skladenjsko-pomenskega določanja Cankarjevega slogovnega razvoja. Franc Jakopin se je posvetil Pleteršnikovemu slovarju in sočasnemu slovanskemu slovaro-pisju. Albinca Lipovec je osvetlila bohemizme v Pleteršnikovem slovarju. Barbara Oczkowa je s stahšča Lenardovega Razvoja historične slovanske slovnice opazovala zgodovino slovenskega jezikoslovja. O ilešičevstvu je z analizo bistvenih pojavov postregel Jože Toporišič. Miloš Okuka je raziskal novoilirske odmeve v zvezi z Vedino ariketo o jeziku v Bosni in Hercegovini. Tone Pretnar je razglabljal o »proznem« in »verznem« v dialogu Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski in menil, da menjava obojega govori o enem osnovnih postulatov modemistične drame, temelječe na kontrastu. Vasilij Melik je osvetlil
94
probleme slovenske družbe 1897-1914. O ljudski kulturi kot stvarnosti in mitu je strnil poglavitna spoznanja Slavko Kremenšek. Frane Jerman pa je analiziral filozofijo dr. Aleša Ušeničnika in slovensko moderno. Ilustrativen je prispevek Primoža Kurenta o vplivih modernih struj na slovensko glasbo pred prvo svetovno vojno, ki osvetljuje dostikrat premalo upoštevano vzporednico k literarni modemi. Tomaž Brejc je upošteval nekatere novejše vidike, ko je prispeval prikaz od impresije k simbolu: tokovi v slovenskem slikarstvu 1902-1918. Upoštevanja vreden in marsikomu nov je prikaz Tineta Kurenta o simbolizmu v Plečnikovih prevodih iz Prešerna, Cankarja, Župančiča, Seliškarja in iz ljudskih rekel v arhitektonski jezik. Kljub temu da je bila na simpoziju pretežno v ospredju književnost, pa smo znova dobili potrdilo, da s širšega vidika ni mogoče dobiti kulturne in umetnostne podobe brez interdiscipliniranih osvetlitev.
Pred nami je obsežno in bogato gradivo, ki ga je vredno upoštevati v praksi, zlasti tam, kjer gre za kompleksna spoznanja in živ raziskovalni utrip. Verjetno je na vseh simpozijih te vrste nekaj podobnega: zaradi demokratične egalitamosti in omejenega časa so posamezni referati fragmentarni, ponekod gre za mirkoprobleme, za komparacije po sili, kar moramo razlikovati od tistih samoumevnih primerjav, ki argumentirano govorijo in so organsko nastale, pa mikroanaUze, ki so potrdile veljavo pri specifičnih problemih in vidikih. Ni se mogoče izogniti misli, da bi ta ali oni avtor mnogo več prispeval k problemskemu vozlišču, če bi imel na voljo več časa za referiranje študijske vsebine. Ne kaže pa prezreti, da so nekateri razpravljavci vseeno uspeh, da so v mejah (časovnih) možnosti strnili vse bistveno in prispevali z inovativnimi pogledi, s poglobitvami, in tako lahko upravičeno govorimo o obogatenih spoznanjih.
Igor Gedrih Srednja vzgojiteljska šola v Ljubljani