Po Furijanovi pripovedi piše BOGIPRETNAR
Bilo bi hudo napačno misliti, da so nas ruski igralci, hudože-stveniki, ki so gostovali v Mari-boru, tako navdušili zato, ker nismo poznali nobenega dru-gega teatra. Sam sem se precej razgledoval tudi po tujih odrih, ne le po zagrebškem, posebno po praških in dunajskih. Ob koncu sezone 1932. ko so bile na sporedu le še operete, nni jc podžupan Golouh odobril 800 dinarjev »študijske štipendije« - pa hajd v Prago! Osemsto dinarjev, ljudje božji, to je bila takrat skoraj mesečna plača!
MAKS FURJAN (8)
Ko igralec vandra
Še sam sem dobival komaj po 1100 dinarjev. No. nekaj sem primaknil še iz svojega, pa je kar šlo. Od Vladimirja Skrbin-ška, našega znamenitega igral-ca in režiserja, sem dobil na-slov profesorja Murka v Pragi. Pri njem sem se najprej oglasil in bil je moj praški mentor. V Narodnem divadlu mi je iz-posloval ne le brezplačne vstopnice. marveč tudi dovo-ljenje, da smem poslušati vaje.
Gledališko življenje v Pragi je bilo tako bujno. da so ves čas igrali v dveh hišah. operni in dramski, publike pa se je kar trlo. Že mesec dni pred premiero so bile vstopnice raz-prodane. V Narodnem divadlu sem spoznal tudi doajena naše-ga gledališča Zvonimirja Ro-goza, ki je bil tam igralec in režiser. Velik gospod. Ko sem mu povedal, da sem iz Maribo-ra, sem se mu še posebej pri-kupil. Jemal me je povsod s se-boj. celo po zasebnih galerijah. Odpiral se mu je čisto nov svet. Rogoz me je vodil tudi v film-ske ateljeje v Barandovu.
Štirinajst dni sem stanoval privatno. v dragi najemniški sobi: potem pa so mi našli pro-
stor v študentskem domu, kjer res ni bilo razkošja, bila pa je dobra postelja in popolna svo-boda. Prago sem prekrižaril podolgem in počez, podnevi in tudi ponoči. Ker sta me pri gle-daliških vratarjh vedno čakali po dve brezplačni vstopnici, sem s seboj lahko povabil tudi kako dekle.
Nekoč sem ga pošteno polo-mil. Od očeta sem bil nekoč dobil pravi rdeči turški fes. Ker so se za gledališče vedno vsi tako imenitno oblekli, sem sklenil, da bom posebno ime-niten tudi sam. Oblekel sem smoking in na glavo poveznil fes. A že ko sem šel po cesti, so se ljudje obračali in govorili: »Glej ga, Turka!« Kako so me šele debelo gledali v teatru! Eh, česa vsega si ne privošči mlad človek, da bi zbujal po-zornost!
Hudega mi res.ni bilo. Hrana je bila strašno poceni - saj ve-ste knedlički in svinjska pe-čenka. Pa pivo. Veliko pivo je stalo komaj dve kroni! Ob ne-deljah smo hodili na izlete v Podbabje, kjer so bile veseli-ce. Koliko se je tam popilo pi-va! Natakarice so nosile vrčke
in kar na krožnikih delale za vsakega črto. Po deset črt je imel en pivec! Jaz pa sem z muko ves večer pospravil en sam vrček. Pa kakšne trebušč-ke so imeli! Ampak pivo je bilo prvovrstno. Tudi pri znameni-tem Fleku sem bil, pa samo enkrat, tam ni bilo za moj žep.
Jugoslovanskih igralcev v Pragi ni bilo dosti. Večinoma so hodili študirat na Dunaj. No, pa Dunaj sem obiskal tudi sam. Večkrat sem skočil tja za dan ali dva, da si ogledam ka-ko posebno znamenito pred-stavo. Pa me Dunaj ni tako navdušil kot Praga. V Burgt-heatru sem videl kralja Leara z Wernerjem Krausom - take-ga Leara nisem videl nikdar več! Dopoldne smo zavili v ka-varno, kamor so zahajali igral-ci. Nekoč sem postal posebno pozoren na starejšo gospo, ki so jo vsi zelo vkljudno poz-dravljali. Kdo je to, me je zani-malo. Maria Eiss vendar, so me sunili pod rebra. Kaj?!
Čudovita, bleščeča lepotica, sijoča od moči in strasti, ki sem jo bil prejšnji večer obču-doval na odru kot Goneril - to naj bi bila ta stara. krmežljava devica z očali?! Da, kaj vse sto-ri čar odra...
In potem sva rekla »da«
Leta 1928 je bil v Beogradu kongres dramskih igralcev. Jo-
ško Kovič je vzel tudi mene s seboj. Imel sem štiriindvajset let in vsaka možnost potovanja v neznane kraje me je vznemir-jala. Tudi v Zemun so me vle-kli, kjer so bile javne hiše, jaz pa še ves sramežljiv, tako da sem bil čisto srečen, ko me je neki klient rešil napadalne Madžarke. Mislil sem, da nie v Beograd ne bo nikoli več. Pa sem se motil. Celo poročil sem se tam!
Ženo sem spoznal v Maribo-ru, triintridesetega. Sedela je v kavarni, s prijateljico iz gle-dališča. Beseda je dala besedo, bila sva si na moč všeč. Daisy - Dionizija - je bila doma iz Laškega in prav tako nezakon-ska kot jaz. Odraščala je pri starih starših, nato jo je šolala očetova sestra. Dolgo tako ni moglo iti, pa je šla kot vzgojite-ljica že z osemnajstimi po sve-tu. Služila je v Žagrebu. Kar-lovcu. Vinkovcih, nazadnje pa se je zaposlila pri švedskem konzulu v Beogradu. Seveda sva ob spominih na podobno mladost hitro našla dosti skup-nega. Ko se je morala vrniti v Beograd, mi je bilo kar težko.
Potem pa me je 1934., leto pozneje, tenorist Sancin vzel s seboj na gostovanje v Beo-grad. Statiral sem v opereti, ki smo jo igrali kar na prostem na vThu Kolarčeve restavracije. Bila je prav nasproti Narodne-
ga gledališča. Med vojno so to lepo restavracijo bombe po-polnoma porušile....
In ker sem že ravno bil v Be-ogradu, sem se kar hitro odlo-čil. Obiskal sem Daisy na De-dinju.
»Vzemi dokumente pa gre-va,« sem oznanil. In sva šla. Švedski konzul nama je poso-dil avtomobil in šoferja. Šli smo na poroko, potem pa na kosilo na Avalo.
Žena je imela izredno razu-mevanje za moje delo in moj poklic. Veliko mi je pomagala. Pozneje je v prenekaterem tea-tru, kjer sem se zaposlil, dobila angažman tudi ona, saj je iz-vrstno pela.
Takrat, ob poroki, pa še slu-tila nisva, kako kmalu se bo začelo najino romanje po jugo-slovanskih gledališčih. Že Ieto 1935 je bilo moja zadnja sezona v mariborskem gledališču. Za-čele so se razprtije, posredi so bile seveda plače. In kaj dobim pod nos od intendanta, po de-setih letih dela? »Če vam ni kaj prav - pa kar nazaj k železni-ci!« Žaliti se ne dam. sem si rekel in čez noč sprejel ponud-bo režiseija in tenorista Djuke Todoroviča, da pojdeva z ženo z njim v Osijek. Pa je bila to le kratka epizoda v mojem življe-nju, saj me je Vladimir Skrbin-šek že naslednjo sezono pova-bil v Skopje.