Danijel Defoe. (Dalje.) Ob neki priliki sem našel med svojimi rečmi nekoliko platnenih vrečic. Pripravne so se mi zdele, da bi v njih porazdelil svoj smodnik in ga potem shranil na različnih. mestih, ker sem se bal, da mi ga vsega naenkrat strela ne užge. V eni izmed teh vrečic so držali na ladji ječmen za živino. Zdaj sem našel notri samo še nekaj prahu, ker so bile na delu miši in so zrnje izgrizle. Iztresel sem vrečico zunaj pred skalo in dalje na to nisem mislil. V tem času je začela deževna doba in moral sem ostati par tednov pod šotorom. Ko sem zopet mogel ven, sem zapazil tu in tam neke zelene bilke; čez nekaj Łasa sem spoznal v njih ječmen, Ikakršnega sejejo na Angleškem. Bilo je kakih dvanajst bilk. Ko je ječmen dozorcl, sem klase vestno zbral, in ko je zopet nastalo deževno vreme, sem zrna posejal. Tako sem sejal vsako leto, ali še le po četrtem letu je ječmen toliko rodil, da sem mogel porabiti del zrnja za moko. Kako vesel sem bil, ko sem zopet jedel krub, ki ga dolgo časa nisem imel. Ker je bil otok v vročem podnebnem pasu, sem imel samo dva letna časa: poletje in zimo. Zima je nastopila tako, da je par tednov dan za dnevom deževalo. Tedaj nisem mogel na lov in sem ves čas sedel doma. Z ladje sem bil prinesel staro sveto pismo, katerega sem v takem času često prebiral. Nekega dne me je zgrabila mrzlica. Začudil sem se temu, ker v tem kraju ni bilo nikoli preveč hladno. Drugega dne sem se tresel po celem telesu in glava ine je zelo bolela. To je bil napad mrzlice, iki se je ponavljal par dni. V vsem tem času nisem mogel nič jesti, samo vodo sem pil. Zelo sem oslabel. Nazadnje je začela bolezen popuščati, napadi so bili čimdalje redkejši in nazadnje sem popolnoma zopet ozdravel. Že dolgo sem gojil željo, da bi prehodil in tako natančneje spoznal svoj otok. Nekega dne sem šel ob potočku, ki je teikel mimo mojega bivališča, ob strugi navzgor. Po !kakih dveh miljah hoda sem dospel do lepe livade, ki je bila porasla z gosto zeleno travo. Naž»l sem tudi več tobačnih rastlin ter sladkorni tra, ki je tu uspeval prav ugodno, samo da ni im<tl mnogo sladkega soka. Malo dalje je bil kaj cel gozdiček limon, naranč in drugega raznavrstnega drevja. Z mnogih dreves je visela vinska trta, katera je baš tedaj bila polna zrelih grozdov. Ta kraj mi je toliko ugajal, da sem si tu postavil kolibico ter često prebil po dva, tsi dni. V tej dobi se je moja mala rodbina povečala. Mačka mi je bila izginila pr&d nekaj časa. Mislil sem že, da se ji je kaj pri.petilo. Ali nekega dne je bila zopet tu in z njo tri lepe male mačice. Ulovil sem tudi mlado papigo in naučil sem jo izgovarjati par besed. Lahko si mislite, kako sem bil vesel, ko sem čul še drug glas in ne samo svojega! Polagoma sem se izvežbal tudi v raznih obrtih. Naučil sem se spletati košars in košarice. V njih sem prenašal in shranjeval sadje. Po mnogoštevilnih poskusih sem izde.al očl gline nekoliko loncev, v katerih s m mogel segrevati vodo in tudi kuliati kako juho. V. Stopinje v pesku. Tako je preteklo nekoliko let. Ves čas nisem videl ne ladje, ne človeka. Težl.o mi je bilo, ali polagoma sem se temu privadil in živel sem povsem mirno. Pravijo: nesreča pi-iuči človeka na mnogokaj. Tako sem se bil naujil izdelovati razne potrebne stvari, bile so v resnici enostavne in surovo izvršene, ali meni so <j.obro služile. Vem, da vas zanima vedeti, ikakšen sem bil tedaj videti. Na glavi sem nosil kapo od kozje kože, katera jc imela vzadi pokrivač za vrat, da me čuva od močnega solnca in ud dežja. Nič ni bolj sitnega, kakor to, če človeku dežuje za vrat. Suknja in hlače — tudi to je bllo iz kozje kože z dlako nazven. Namestu nogavic sem imel kožne gamaše, kot obutev pa sta ml služila dva kosa kože, lcatera sem zavezoval :i usnjatimi trakovi. Opasal sem se s široikiin k,>žnatim pasom, za katerega sem zataknil n», eni strani malo sekiro, na drugi strani- pa žagico. Preko ramen sem nosil na kožnatem traku dve vreči, eno za smodnik, drugo pa za Jivinčene krogle. Na hrbtu sem nosil košaro, v roki pa solnčnik, ¦ki sem ga istotako izdelal iz ikože. Brado sem se skrajšal s škarjami, brl.e pa scm pustil, da rastejo. Nekega dne sem hodil po peščeni obali precej daleč od doma, kamor dotlej še nisem bil prišel. (Dalje sledi.) •7 V ; ^ ,? '¦; v ^ // f ¦¦. /¦¦ ' > ¦ ¦•$) .•:¦ • ... -— .s y