3 KRONIKA
nr3
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1995
Ludwig Kren
"Soseda, zdaj smo berači"
Korespondenca iz usodnih dni preselitve
"Soseda, zdaj smo beraä!". S temi besedami je
kmalu po prihodu v Cerklje, kamor so preselili
vaščane Stare Cerkve, moji materi potožila naša
soseda^. Tudi njej razmere v "novi domovini" niso
bile všeč. Kako bi ji tudi bile. Tako zelo drugačne
od razmer v domači vasi sredi "kočevske deželice"
so bile. In precej so se razlikovale od pričakovanih
in obljubljenih.
Vendar, kot kažejo pisma^, ki jih je naša soseda
redno pošiljala svoji najstarejši hčerki^ v München
(le-ta si je služila kruh v bavarski prestolnici, sama
pa je na domači kmetiji - kot preužitkarica - živela
z zetom Jožetom^), vsaj na začetku njen odnos do
preselitve očitno ni bil povsem negativen. Zaradi
italijanske okupacije se ji je pač zdelo, da je pre-
selitev edina možna rešitev za Kočevarje: "Naj se
naši otroci učijo italijansko?" Toda, bolj kot se je
bližala usodna odločitev, bolj je prihajala v os-
predje močna čustvena navezanost na rodno gru-
do. Če bi imela možnost izbire, se nikoli ne bi pre-
selila. Najrajši bi ostala v domači vasi, toda strah
pred samoto in zapuščenostjo je na koncu popol-
noma prevladal (zato mora "z njimi").
Po preselitvi je seveda globoko razočarana. Ne-
kaj časa sicer upa, da se bodo (če ne prej, kot po
vojni) razmere spet spremnile na bolje. Toda kma-
lu popolnoma obupa. Očitno se ne more navaditi
na novo domovino. Že poleti 1942 za vedno zapre
oči.
Njena pisma, ki jih v prevodu objavljamo, lepo
izražajo občutke velike večine kočevskih Nemcev
pred in po preselitvi.
1. Pismo brez datuma^
... nam ni bilo treba bežati, zelo smo se bali
Srbov, nam niso storili zalega in so mimo korakali
skozi vas. Jože (njen zet, op. prevajalca) je že dol-
go doma (bil je tudi vpoklican; op. prev.), šele vče-
raj so se poedini vrrdli, iz naše občine so se vsi
srečno vrriili. Pri nas je zdaj italijansko, govori se,
da bomo preseljeni, tudi Slovenci, pa ne z nami.
Še ni ničesar natančnejšega, morebiti v enem letu.
Pričakovali smo nemške vojake, pa so Italijani pri-
šli. Tako nimamo več posebne radosti tu. Eni naših
gospodov so bili pri Hitlerju, obljubil jim je nagra-
do in rodovitno deželo. Ne delaj si preglavic, glav-
no, da še živimo. Prikladno, da smo blizu želez-
nice; v slučaju, da bo treba iti, bomo, kot pravijo,
smeli vzeti vse s seboj.
Eni imajo težkoče, ker jim je zmanjkalo moke,
mi imamo dovolj hrane.
2. Pismo brez datuma^
... pravijo, da nas bodo preselili, pa še ni do-
končne gotovosti, morebiti šele, ko bo vojne konec
... pri nas je vse tako drago in povsod se sliši, da
dinar nima nobene vrednosti ... Jožetu ni posebno
mar ne eno ne drugo, četudi ima tukaj (kamor se
je priženil; op. prev.) prav lepe stavbe. Smo že vse
sejali in nasadili. Dobiš zdaj dve pismi morebiti na-
enkrat, moram jih imeti napisani, ker pošte ni in
če se eden naših sosedov poda na pot, da jih
vzame s seboj. Naj te misel ne teži, da mi je težko:
ali naj pošljemo naše otroke v italijanske šole?
3. Pismo (13. junij 1941)
Pri nas se meri sestoj gozdov, dobili smo pre-
merke, vse je treba zabeležiti v formularje, ki smo
jih dobili ... Pravijo, da nas bodo v treh mesecih
1   Rojena 19. 8. 1872.
^ Pisma obsegajo obdobje od aprila/maja 1941 do januarja
1942 in so deloma nedatirana. Pošta kot ustanova ne
funkcionira, rojaki, osebe, ki so slučajno na poti, jih
vzamejo s seboj, prenašajo jih takorekoč od postaje do
postaje (n.pr. iz Stare Cerkve do Maribora, od tod kdo
drug v Gradec in obratno). Mati piše takorekoč na za-
logo, zato se informacije ponavljajo, n.pr. v prvem in
drugem pismu.
3 Rojena 12. 4. 1909.
4 Rojen 19. 1. 1909.
^   Z veliko verjetnostjo pisano kratko po končani vojni za
Jugoslavijo.
Očitno pisano zato, ker ni bila gotova, ali je hči dobila
prvo pismo.
108
43
3 KRONIKA
1995
časopis za slovensko krajevno zgodovino
preselili; če se je prej govorilo, da bomo vzeli vse s
seboj, pravijo zdaj, da živila ne. Mnogim je težko,
posebno starejšim. Teta - uateljeva - pravi, da ne
bo šla. Jaz že moram (živi kot vdova v sklopu
družine z zetom, ki se je priženil; op. prev.)
Venomer se mi zdi - in to pravijo tudi drugi - da
se bo morebiti še predrugačilo.
4. Pismo brez datuma
... Otroka (se pravi vnukinji; op. prev.) rasteta,
jesta prav rada zdrob, riž in mehko kuhana jajca,
sedita že sama... Pšenico smo mlatili, bilo je 25
mernikov. Na Veliko Gospojnico smo imeli obilo
obiskov (to je bil dan farnega žegnanja v vasi
Stara Cerkev; op. prev.) Teta v Ljubljani se ne bo
preselila. Rihard ji je pravtako pisal, naj ostane.
Govori se, da pridemo 1. oktobra na vrsto, je pa
spet preloženo, nobeden ne ve nič natančnega. Jaz
moram z njimi (se pravi: sama ne morem ostati;
op. prev.), če ne bo šlo, grem k Francu (Franc je
njen sin, ki bi bil zatoašče, če se ji ne bi dalo živeti
z zetom Jožetom; op. prevajalca), vem pa, da
trajno tudi pri Francetu ne morem ostati. Toda ni
me strah ničesar, saj ni rečeno, da mora biti tako
slabo, kot mnogi prerokujejo. (Nisem dobila
nobene karte, nobene pošte; obvestila sem Te z
naslovom, ali naše vasi "Mitterdorf' ne znam slo-
vensko pisati ... In vprašaj pri sosedi H., ali že kaj
ve o preselitvi. Pri nas napovedujejo dan za dne-
vom nemško preselitveno komisijo, pa o njej ni ne
duha ne sluha ...)
5. Pismo (15. november 1941)
... Izposojeni denar sem dobila vrnjen, vplačala
sem ga v hranilnici v Kočevju. Ta in tudi hra-
nilnica v Ribnici bosta z nami preseljeni. Pa ne de-
laj si skrbi, naša vas pride kot zadnja na vrsto. Saj
veš. Kočevska ideželica ni tako majhna, to ne bo
tako hitro šlo. 21 družin jih gre na en transport,
včeraj so se prebivalci vasi Onek kot prvi odselili.
To je bil začetek. Mesto Kočevje pride kot zadnje
na vrsto, za njim pa šele naša vas Stara Cerkev
(ker moramo skrbeti za živila mesta). Morebiti smo
koncem januarja na vrsti, pravi Jože, za me je to
malo verjetno. Pa, ne delaj si skrbi. Ljudje si pre-
skrbujejo velike zaboje z močnimi ključavnicami.
Dve kravi bomo vzeli s seboj, mastno svinjo pa
mlade kokoši, oh, to so lepe, vse bele; stare bomo
zaklali. Lepo so jablane obrodile, jabolka mislimo
vzeti s seboj. Medtem so oblasti dovolile otvoritev
nemške šole, H. (najstarejša vnukinja; op. prev.) jo
obišče prav rada. Pridemo v vas Cerldje, kjer je
šola, cerkev in gimnazija. Jože se bo pred nami tja
podal, si vse ogledal in poskrbel za stanovanje, po-
tem pride po nas. Osem ur bomo na poti. Je že
ukazano, da morajo tisti, ki so že tam, skrbeti za
tiste, ki pridejo za njimi, posebno s hrano ob pri-
hodu; žene brez otrok so za to opredeljene. Da
omeriim: Teta - učiteljeva - ki se je dolgo obotav-
ljala, se je tudi odločila za preselitev, obenem s
hčerko - učiteljico. Prav tako je v vasi Gorenje
(Obrem), kjer so se mnogi zoperstavili preselitvi:
koncem koncev bodo vsi šli... Slabo vreme imamo,
že od 24. oktobra naprej leži sneg, mnogo
prezgodaj zima... Ne delaj si skrbi. Ti bom že
pisala, ko se bomo selili...
6. Pismo (9. december 1941)
Dan za dnevom odhajajo, pravijo da pride naša
vas Stara Cerkev že 4. januarja na vrsto. Tudi mi
smo začeli embalirati. Vse bomo vzeli s seboj:
pohištvo, orodje, kadi in drugo (spravili bomo
krompir pa še drugo za prvo potrebo v to poso-
do). Iz okolice Ribnice, pa tudi iz še bolj od-
daljenih krajev, pridejo kupci, katerim prodajamo
eno ali drugo. Menda imajo v Cerkljah vodovod,
pravijo pa, da so tam hiše brez štedilnikov. Za
gotovo vem, da jih bo mnogo med preseljenimi, ki
ne bodo zadovoljni s tem, kar jim bodo nudile
oblasti tam. Zvedela sem, da smemo vzeti le eno
kravo in le eno svinjo s seboj, menda bodo nam
tam dodelili tudi živino. V vlaku bodo starejši in
otroci sedeli v vagonih 2. razreda (takrat so bili na
železnicah v uporabi vagoni treh različnih razre-
dov; op. prev.), te bodo spremljale strežnice. Vče-
raj in danes so opredeljeni prebivalci iz Gotenice
(Göttenitz) in iz Grčaric (Masem); mi bomo praz-
novali Božič še tu, zadnji Božič ...
7. Pismo (6. januar 1942)^
... V soboto, 10. januarja, se bomo ob pol štirih
odpeljali, zato Ti še enkrat pišem iz naše ljube
domovine. Ne vem, a Ti bom mogla takoj pisati
od tam, mnogi so obljubili, da bodo pisali, pa ni
bilo nobenih informacij, pa toliko vem, da večina
preseljenih ni zadovoljna. Za spomin: 24. julija
1884 sem bila prvič v naši cerkvi, bilo je prvo sveto
obhajilo, 7. januarja t. 1. pa zadnjič. Naš župnik je
zaprosil za upokojitev, potem bo prišel za nami.
Venomer se oglašajo Slovenci iz okolice, 40 se jih
je že zanimalo za našo hišo, vsi pa pravijo, da je
tukaj lepše kot tam, kamor nas bodo preselili. Vse
preveč so se eni od nas veselili; tisti, ki zdaj
Pismo je v originalu datirano s 6. 1. 1943, kar je očitno
pomota. Iz vsebine je razvidno, da je bilo napisano
januarja 1942.
109
3 KRONIKA

časopis za slovensko krajevno zgodovino
1995
zapustijo Kočevsko, so vsi zelo žalostni. Pravijo, da
so hiše boljše kakovosti že vse zasedene; kot iz-
gleda, zaenkrat ne bo vsak od priseljencev prišel v
njemu namenjeno hišo, menda bodo hiše za ene
postavljene šele tekom časa. Jože se nadeja, da bo
kaj boljšega dobil. Pravijo tudi, da bo oblast na
vsak način skrbela za starejše in za otroke. Ena je
pisala naši znanki Zefi, da ji je bila odkazana hiša,
v kateri ne more stanovati - prav ona je imela
doma v Grčaricah tako lepo hišo - zaenkrat živi pri
bivši sosedi. Naj omenim, da gre hranilnica z
nami, tam bomo potem dvigovali naše imetje v
markah. Pravijo, da bodo preseljeni dobili marke
bolj poceni, če bo res tako. Sosedje iz vasi Koblerji
(Koflem) so se že odselili. Tako se vse izprazni, ne
bi mogla tu ostati, sama. In spet so preložili naš
transport za en dan: odpeljali se bomo 11. januarja
popoldne, v smeri Brežic in ne bo treba prestopiti
... ZADNJE POZDRAVE IZ DOMOVINE ...
8. Osmo pismo (20. januar 1942)^
... Srečno in zdravi smo dospeli. Ni tako, kot je
bilo obljubljeno: Nobeden, da se ne bi pritožil, hiše
v slabem stanju. Vsi skupaj (zakonski par, njih štiri
otroci in stara mama; op. prev.) smo v eni sobi in
srečni, ker v mnogih primerih stanuje več družin
v eni hiši. PRAV SE JIM GODI, SO JIM NASEDLI,
KI SO TOLIKO obljubili, pa da je tako lepo tukaj
in kar nič mrazu, nasprotno, bolj mrzlo kot pri
nas. ... Zdaj ne smeš priti na obisk, nimamo ne
prostora, ne postelje za Tebe, kuhinja je zelo zane-
marjena, v sprednji sobi je nameščena še policija.
Naša (bivša) vas je precej raztrgana, za dve
družini vem (v Stari Cerkvi sta obe imeli gostiHni;
op. prev.), da še nimata strehe nad glavo, in
Lenka, zasebnica, živi v kajži, s slamo kriti, brez
ognjišča. V naši hiši je vpeljana elektrika in tudi
vodovod, tri postelje smo postavili. Dve kravi smo
vzeH s seboj, tako imamo mleko, kurimo, da nam
zima ne more nič. Teta - učiteljeva in njena snaha
sta odšla v Maribor k Herbertu, tetina hčerka, uči-
teljica, noče tukaj ostati. Naša dva bližnja soseda
sta nekje na enem griču, obe družini sta odločeni,
odklanjati jim odkazani hiši.
Kar čudim se, da sem vse to zdrava prestala
(oseba, ki piše ta pisma, je rojena 19. avgusta 1872;
op. prev.), ta mraz v sobi. Jože se je pritožu pri
županu, uspešno se je pogajal. Če bodo še kuhinjo
usposobili, potem bo že šlo. Včeraj je bil brat
zasebnice Lenke pri njej (živel je na Štajerskem,
blizu Gradca; op. prev.) in jo je ostro grajal, ker je
zapustila Kočevsko. Bi mar morala sama ostati v
zapuščeni vasi...?
Q
Tudi to pismo je v originalu datirano v leto 1943, kar je
očitno pomota.
110