LiisM 87.
\ torek SO. Kozoperska
18-19.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in V,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še % gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
T—
Prosba kapelanov Linčke škofije.
(Konec.)
4. Da se pravično ravna pri premeste-nju kapelanov in podeljenju fara.
Mi ne tajimo, da je premestenje mnogokrat potrebno , ja mi spoznamo , da to za ka-pelana dobro, ja ugodno biti utegne, ako za čas svojega kapianovanja po različnih krajih škofije pastiruje: — pa tudi naj v. ordina-riat mora spoznati, da so takove velikrat neprevidene in nesaslužene, in pogoste prestave na velikobart zlo odalene alj telesnim močmi ne primerne kraje kapelanom zlo zlo vtežlive. Mimo tega , da potni stroški (Wan-derungskosten) njega ne redko prisilijo, svoje pervo delo na novem z novim zadolženjem začeti, tudi se pregosto premestenje pastirskemu delovanju ravno tečno (gedeihlich) ne zdi; zakaj nikolj nemore kaplan, kteri pri tej priči ptujec v župi postati more, tisto priklo-nost in ljubezen do nje si pridobiti, ktera je mu vender k pastirskomu delovanju potrebna; on nikolj ne vidi sadje svoje duhovne delavnosti , kar gotovo ni kos njegovo gorečnost k svojemu poklicu povišati. Zgubi se tudi tista duševna moč, ktero bi on imeti mogel, ki bi dalej tukaj ostal, pri dorastajočej mladini, ktere goreč in ljublen katehet je on bil v času njegovega detinstva: premestovanje ljublenih dušnih pastirjev razdraži srenje, zlasti ker mnogokrat dobro poznajo tiste skrivne in zvite ovinke, po kterih se je marsiktero premestenje dognati moglo; vsakteri se more prepričati, da se v tistih farah , v kterih se kape-lani pogostoma prestavlajo, tudi tedaj, kedar se nobeno pohujšanje ni dogodilo, nekako za-ničovanje pokazuje; — in ni se temu čuditi, — oni (farmani) vidijo, da se s kapelani ravno enako obhodi, kot s finančnimi stražniki, kteri se od mesta do mesta prestavlajo, da bi se le na nobenem kraju trohico ne soznanili. Zraven tega srenje tudi zvedo, kako lehko je, kaplana se znebiti, ino nekteri farmani težko premagajo ovo skušnjavo, se te lepe priložnosti poslužiti, ter še dela lotiti, kape-lana odpraviti, kteri je jim morebiti ravno zavolj tega tern v peti, ki je svoje dolžnosti zvesto spolnoval. —
Mi tedaj prosimo najvrednejši ordi-nariat, po mogočnosti paziti na čas, da ka-
pelan skoz leto ne bo dva tribart prestavlen,
—	na telesne moči, da slab na telu ne dojde med gore, da pri pervomu obhajenju že ne zboli in obnemaga, — in na daleči-n o, da bi ne bil primoran, na svoje stroške od enoga konca škofije do drugega potovati. Sploh bi ne blo prenapeto prositi, da bi se kapelanu povernili potni stroški tedaj, kedar svoje premestenje ni sam požele! alj zadolžil.
—	Kar se dalej povišanja kapelanov na fare vtiče, prosimo, da naj v. ordinariat, od-stranivši vsako pokrovitelstvo (Protections-wesen) bolj gleda na dobrozaslužene in stare duhovnike , da ne bojo clo pozableni in odrinjeni dušni pastirji na deželi, kterim priložnost, še bolj papriderznostzmankuje, svoje zasluge pred obličjem mogočnih prijateljev v najjasnejšej svetlobi razgrinjovati. —
5. Da se konkursne skušnje opravijo enkrat za vselej in to tudi od vikarov in ex-positov.
Kapelani, kot prijateli znanosti, v vsak-danjej potrebi pokazati to, kar so se bli naučili, občuvani tudi v tem obziru od svojih cerkvenih predpostavlenih, izpostavleni sojenju in kritici často omikanih, pa neprijatelsko mislečih srenčanov, — se ne strašijo nobene skušnje. Ravno pa tudi mislijo, da ob tej zadevi ne zaslužijo manj zaupanja, kakor vsi drugi vseučelišni oddelki (Fakultaten). Ta dosadajna navada je pelala k mnogim očevid-nim smešnjavam, ker, postavim, vikar (oskerb-nik) kako zlo obljudeno župo do konca svojega življenja brez konkursa pastirovati more, zraven se pa v tem času za kako drugo faro z veliko menj dušami brez njega oglasiti ne sme, itd. Ker se je pravedlivo nadati, da je to, v tej reči kej ustanoviti, od deržavne oblasti ordinariatam izročeno, mi zastran konkursne skušnje prosimo za dve reči: 1. da se po dveh ali treh v duhovnom pastirovanju spro-vedenih letih ova skušnja le samo jedno-krat mora storiti, in sicer pismeno in ustme-no tako , da je skušencem na volji dano , ali iz vsih predmetov na enkrat, ali iz jednega in kterega predmeta na enkrat skušnjo naredit, 2. Da bi ova skušnja naložena bila tudi tem, kteri kako evposituro in vikariat (oskerb-ništvo prazne fare) si pridobiti hočejo.
6.	Da se kapelanom, kedar ob času svoje delavnosti zbolijo, podpomaga, in borno stanje deficientov (nemočnikovj zbolša.
Stanje v bolezen padšega kapelana je večkrat zlo žalostno. Zanikerna strežba, negotovost, kak dolgo njegova bolezen terpela bode, zmankanje potrebnih denarjev in strah, da na ozdravlenje veliko pojde, vse to vkup pomaga na tem, da ga bolezen, ktero si je morebiti po zvestem spolnovanju svojih dolžnost nakopal, še bolj in globej tlači. Obzi-raje na to se podstopimo, pokazati na načert postav bratovščine za podporo bornih kapelanov", kterega smo mi že pred dvema letoma sostavili. Jednoglasno izustimo, da smo mi vsi in vsaki pripravleni, vsako leto primerni del svojih dohodkov darovati kot dar bratovske ljubezni, kir vemo, da nobeden med nami nema ^ podpisano, da nebo enkrat take pomoči moral iskati, ter le samo za to pro simo, da se kak dostojni in častiti mož na čelo postavi, in da naš naj višji, očetovski dušni pastir, podelivši nam svoje dovolenje in svoj blagoslov, našo dobro voljo uterdi in podpomaga. Če se bo gledalo na naš gorej-omenjeni načert, se bo očitno pokazalo, da je nam tudi osoda naših iznemoglih bratov bla pri sercu, in da mi radovoljno in po mogočo-sti pripomagati hočemo, stanje svojih bornih bratov zboljšati. Kir se sovražtvo združuje kir hudoba in pregreha družtva kuje, tam mora tudi keršanska ljubezen v jedno se zliti
7.	Da se uvedejo tako znane korone (Dekanats-Conferenzen).
Govorivši od koron nemislimo se zbrati
)otrebujemo, da se nam od zgoraj oblast podeli, potrebujemo, mi to spoznamo, od zgoraj navodbe in svete, potrebujemo k temu tudi podbodivne opombe, in to je, za kar mi jonižno prosimo. Bogoslovski četvertleni časopis bi potem probudjeno, krepko katolško živlenje oznanoval in razprostiroval, ter pri-lodnim vekom dokazoval, da katolško duhov-ništvo gornoaustrijansko svoj čas ni zaspalo in zamudilo. Dalej alj bi ne ble take poob-lastene korone naj lepše priprave k škofisko-mu zboru, kteroga pričakujemo, tak poželu-jemo, in kteri se Tridentinskimu zboru po-jolno prileže.
To so prošnje in želje, ktere mi spodaj jodpisani kapelani Linčke škofije najvrednejšemu ordinariatu pred oči postaviti se irisilene čutimo. Večidel so k tem priložnost dali izrastki, kteri so se iz nedavno sverže-noga debla stare deržavne vlade presadili in usilili v vse primere in svete živlenja, in tako tudi v zvunajno cerkveno opravlenje. Stara deržavna vlada je namreč dobro spoznala, da le samo tako obstati zamore, ako se vse nižje višjemu nepogojeno in neobmezeno podverže. Ove izrastke ni rodila cerkvena zemlja; ne bo toraj cerkvi na škodo, temuč na korist, ako se najberžej odsekajo in strebijo. Zato nas kar trohice ne skerbi; da bo najvrednejši ordinariat naše prošnje nemilo sprejel. Na-opak mi upamo, da smo mi s tim svojim od-eritoserčnim, cerkvenim in postavnim kora-tom druge borivce in prenapetneže, če jih je med nami, v prave in primerne medje za-vernili. Ako bi najvr. ordinariat želil, da se te samo napomenute točke jasnejši razložijo, se ponudimo, izmed nas izubrati odbor, toji bo vsako točko razjasnil, in naše tožbe iz vsakdanje skušnje dokazal.
Naj naše prošnje, bodi na ktero vižo hoče , milostljivo uslišanje najdejo, mi in naši nasledniki bomo vse svoje žive dni gorečo ivalo peli najvrednejšemu ordinariatu, ja vsim naprejpostavlenom, trudivšim se na tem, nižjemu duhovništvu do svobodnejšega in primernejšega stanja pripomagati. Hvaležnost bo nas spodbadala, v resnici in djanju dokazati, da smo zavupanja svojih naprejpostavlenih vredni bli, bo nas spodbadala, naše težke dolžnosti naj zvestejši spolnovati; mi bomo vse svoje telesne in dušne moči, podpirovani od milosti božje, na to obračovali, da bi od naše svete katolške cerkve k nje živim udom prišteti in najvernejši sini imenovani biti zaslužili od svojega slavonosnega očetovskega verhnega pastirja, kterega Rog naj še dolgo let pri živlenju ohrani in tamkej večno poplačati blagovoli!	Svečan.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
samo za to, da bi se od naših zadev pomenkovali, ne, mi znajuči, da živa beseda mnogo več velja in zda, kot mertvo pismo, hočemo se v teh koronah pogovarjati od interesov cerkvenih, od povišenja bogoslovskih znanost in od djanskega dušnega pastirovanja, ter ne samo brez nasledka totej v en dan govoriti temuč redovno in dobro premišljeno se posve tovati o tem, kar je duhovništvu in keršan skemu ljudstvu potrebno in koristno. K temu
Ljubljana 26. t. m. Danes zarana še v tami je dospel slavni 4. bataljon našega domačega polka, ki se je 26. Aprila t. 1. od šestkrat jačjega sovražnika iznenadi napaden in zajet pred Komarnom s toliko serčnostjo obnašal in v vsi vojski blizo 500 mož zgubil, iz Ogerskiga v Ljubljano.
Komaj je bila Ljubljana veseli glas dobila, kedaj da hrabri bataljon v glavno mesto svoje premile domovine pride, sklenejo Ljub-
Ijanski mestnjani pri tej priči Komarnske junake s spodobno častjo in slovesnostjo spri-jeti in jih, kar ho le moč, dobro pogostiti.
Po kratkem spanju se zbere tedaj hrabro kardelo danes zjutraj ob enajstih v vojaškem redu s svojem pogumnim vodjem in z odme-vajočo turško glasbo Ljubljanske narodne straže na čelu, pred kolisejem na Celjovski cesti. Spodbujni in vbrani glasovi pisk, tromb in gromečiga bobna, ki se od hiše do hiše raz-legajo, privabijo kmalo roj Ljubljanskih pre-bivavcev na imenovani kraj, verle sinove domovine s serčnim „ŽiviIi" pozdravit. V praz-niški opravi stopijo zdaj tukajšni vojvoda g. Dej m in odbor Ljubljanske srenje z gosp. Gutmanom na čelu pred junaške verste. Potem ko jih g. vojvoda ogleda, stopi gosp. Gutman, namestnik mestnega poglavarja, pred junaško veršelo in jih — rojene Slovence — s kratkim pa krepkim slovenskim nagovo-ram pozdravi, njihjunakostvimenu cele Ljubljanske srenje po vrednosti očitno pohvali, ter konča z besedami: „Živio naš 4. junaški bataljon !" Živio! živio! povzame stoterno od vsih strani zbrana množica.
Nato ogovori svetačno oblečena in ovenčana gospodična vodja, ki po naše ne razume, z besedami zadnjič v Sloveniji natisnjenega nagovora, v nemškem jeziku. —
Namesto banderonosca mora zdaj bandero neprestrašeni, v Planini rojeni naddesetnik Ku-žlan prevzeti, ki ga je nesrečni dan sovražnim rokam z redko pogumnostjo otel, in za to junaško delo z zlato svetinjo obdarovan bil. Na bandero se pripne dragocen, s srebrom in zlatom prešit trak, ki ga je junaškemu bataljonu v spomin 26. Aprila 1849 sestra kneza Hohenlohe Langenburškega podarila, nato pa ovenča omenjena gospodična bandero — v rokah z zlato svetinjo okinčanega junaka Kuž lan a— z zelenim lovorovim vencem, na kterem je blišeč slovenski trak pripet po zraku plaval.
Vodja se zalivali Ljubljančanam za ska-zano čast in pelje svoje slavno kardelo skozi gromovito „Živio!" na uno stran koliseja, kjer puške odložijo in se v veliko dvorano (Saal) podajo, se s pripravljenimi jedrni in sladkim vincam nekoliko pokrepčat. Cel roj gledavcev vsih stanov jih je prišel z odra gledat. Prav kratkočasno je bilo toliko gostov naenkrat okoli miz gledati. Iznenadno veselje se je pa slehernemu vojšaku na obrazu vidilo, kteri je znal brati, ko je nagovor, ki jim je bil pri mizah razdeljen, tudi v pre-milem maternem jeziku vgledal. Po pet takih, ki niso znali brati, je glavo proti bravcu tičalo in z očitno radostjo domorodne glase poslušalo.
Celi čas obeda — do štirih popoldne — jim je turška glasba igrala. Junaki so bili prav židane volje in so od sladkega vinca na-dušeni v naše razveseljenje tudi več slovenskih zapeli, ter „Bog živi" vpili, da se je vse treslo.
Kar nas pa naj bolj veseli, je to, da je gosp. Gutman naše junake, če tudi so ljudje poprej samo od nemškega nagovora pripovedovali, vender naj prej po slovensko nagovoril, in tudi v dvorani pri obedu hrabrimu polku jjHohenlohe" in njegovimu 4 bataljonu slovensko zdravico napil.
Tudi mi povzamemo: Bog živi naše hrabre slovenske junake! Bog živi pa tudi našega verlega gosp. Gutman a. Slava mu!
Iz spodnje Koroške konec Oktobra 1849. Šolski prazniki so dokončani, in ukaželjna slovenska mladost je zopet napolnila učilnice, de se vse tere. Ne dvomim, ljubeznivi stariši! da so Vas otroci vaši letos bolj razveselili od prejšnih let, kir so vsaj nekoliko slovenskega znanja prinesli domu, in ravno to je tudi znabiti vzrok, da ste njih letos v obilnejem številu od lani poslali v šolo,
ko vidite, da njihovi trud in vaša skerb nista bila zastonj, in da tudi šola prinese svoj prid in dobiček, ako je osnovana v narodnem duhu. Ne dvomim dalje, da ste jim tudi skerbno naročili, in jih živo opominjali, tudi v prihodnič v tem duhu napredovati, in svoje učitelje naprositi, jih podučevati, izobraževati in omi-kovati v njim prirojenim narodnim duhu t. j. v slavenskim jeziku. Kteri pa tega še niste storili, ne odlašajte in ne zamudite več nobene ure, ako se nočete prepozno kesati, glejte učitelstvo v Celovcu je pripustilo naši prosti volji, alj se smejo otroci vaši po slovensko učiti ali ne. — Dovolite saj v to ponudbo uči-telstva, ktero dobro misli z vami in z vašim otrokam; prosite šolske vodje in učitele, de se v maternim jeziku bode učila mladež naša, in ako tu ali tam na protivnike zadenete, terjajte to od njih terdo, ker poleg jednakoprav-nosti narodov to terjati pravico imajo, zakaj tudi Vam se je mesca sušca 1. I. luč svobode zasvetila, ktero ste prav razumeli, ako storite tako, s tem boste pokazali potem tudi hvaležnost in razum Vam danih dobrot in pravic; zakaj, ako boste vedno molčali in vse pri starim pustili, bi lehko vlada misliti vtegnila, da Vam za nje ni nič mar, ali da se clo v njih ne zaveste; vidite v kratkim se bodo postave v našim lastnem jeziku pisale; in se Vam oznanove, v ta namen je vladarstvo odbor za vstanovlenje slovanskiga postavniga slovja ali postavne terminologie na Dunaj poklicalo , toraj le pomislite, de zdaj bo resnica. —■
Ti pa predraga mladina! ki si svoje sta-riše s svojim lepim narodskim obnašanjem in vedenjem tako razveselila, se od truda spočila, in se zdaj k daljnemu podučenju zopet vernila v šole, vbogaj naročila in prošnje ro-ditelov svojih, potegaj se za svoj rod, in napreduj verlo v tvojim blagim početju; ti si naša nada, na te so obernjene oči naše, ti imaš še jasni um in pamet in nepopačeno voljo, Slovenja plakajoča, namest združena, zrušena, se na te ozira, in pričakuje od tebe spasitelje ali rešitelje svoje, zatoraj skazite se ijubi mladenči vselej in povsod verle sinove matere mile Slovenje, in ne vstrašite se sleherne sapice, ktera od strane pihlja.
Ino vi spoštovani učitelji! dajte si vonder dopovedati, oči odpriti, ino ne glušite se. Pomislite, doba je imenitna. Najte se toraj zbuditi iz svojega narodnega spanja! zakaj marsikteri učitelj se še najde po Slovenji, kteri v šoli — da bi temu tako ne bilo — od slovenščine molči, kakor tat, desiravno jih ona tudi šteje lepo število, kteri se marljivo prizadevajo za njeni blagor in srečo, katere je tudi že razglasila in jih očitno pohvalila.
Lani ste se nekteri izgovarjali: „Mi bi že učili po slovensko, ako bi slovenske šolske knjige imeli;" desiravno jih je bilo v Terstu razne verste po naj nižji ceni na prodaj na kupe, letos te izgovor še manj velja, ko imate „maliga Blažeta" za pervo malo šolo kaj umno zloženo knjižico, ktera se bo po ukazu vikšiga ogleda šol tudi v tukajšne male šole vpeljala.
Nekteri se zopet bojete nemškutarskih svojih predpostavljenih duhovskih in deželskih gospodov, kteri mislijo, de le nemščina sama je edinozveličavna, ktera pa je bila ravno doslej overik vse omike in prosvete; zakaj ptuji jezik leži kakor mora na duši naroda, je za narod naj veči sramota, in zaminjo pod-jarmenja ali opadenja pod drugiga. Ne pazite toraj mili bratje na besede, ktere vam taki enostranski gospodiči na ušesa trobijo, temuč ravnajte po pravilu ministerstva javnega uka, ktero spoštuje enakopravnost narodov, in toraj ukazuje, da v krajeh slovenskih tudi učilnice imajo biti slovenske, spolnujte postavo od svitliga cesara dano, kjer narodnost zagotovljeno imamo, deržite se Njih veličanstva lepega gesla: „Zjedinjeno močjo," ali če z pesnikam rečem:
„Urno tedaj kresavnike v dlan, zjedinite
iskre,
Ino ne motite se, če pisano gleda pro-
tivnik."
Mi že pred skoraj pisano gledati nesmo smeli, še zdaj bi trebalo, de bi kar besedice ne zinili, tako n. pr. ko je slavjansko družtvo v Terstu pohvalno pismo poslalo ruskimu caru za dodeljeno vojaško pomoč na Ogerskim, da je razkropila puntarje in ukrotila, in tako celost cesarstva ohranila, so nekteri nemški časopisi, ko vsaj hvaležnost še noben pameten človek napčno spoznal ni, hitro zagnali hrup in družtvo grajati jeli, ko jih je ravno toliko tikala ta reč, kakor žabe lešniki na veji. Toraj dragi učitelji! le serčno in zakonito po poti pravice, in nič se ne bo treba vam bati, kteri bi vas še zaverati hteli, store to le iz zlobnosti, ali iz nevednosti glede dane ustave.
Nekteri vas tudi želite imeti lastni šolski časopis, kakor so že večkrat želje in prošnje izustene bile, in kakor se je ravno undan zopet eden v Sloveniji oglasil; res bi bilo dobro , ako bi se tak časopis vstanoviti zamo-gel, pa vender politiski časopis „Slovenija" je občen in obširen, in obseže zostavke raznih predmetov. Naša ljuba Slovenijo z milimi svojimi glasovi je tudi velika prijatlica šol, nikdar jili ni pustila v nemar, timuč se je vsigdar prizadevala za njih blagostanje in povzdigo, kar tudi zanaprej opustila ne bode; prav serčno se toraj ona priporočiti zamore uradnikam, učiteljam in duhovnikam; zakaj ona, kakor občeljubezniva mati se poteguje tudi krepko za sv. cerkev, kakor smo ravno brali lepe in krasne sostavke od sedajnega stanja cirkve v 78, 79, 80 in 81 listu od nevtrudnega in za slovenščino mnogo mnogo zaslužnega pisatelja slavnega Svečana, zakaj karkoli se kaj slovenskega osledi na Koroškim, je le skoz njegovo delo in prizadetje, še nekoliko takeh mož, in Slovenija bi rešena bila; — zatoraj blagi Gospod! delajte tako naprej v blaženim svojim načinu na polji slovenščine, in Vaše ime se bo svetilo v zgodovini sveta, kakor danica na nebu.
In kar je že enbart omenjeno bilo, omenim še jaz jedanpot, de bi nam hotel kaki rodoljubni kupec oskerbeti podobo svetnikov s slovenskimi imeni, kterim bi se pristavile tudi kake besede iz svetiga pisma, ali kake druge kratke in krepke molitvice zadevajoče živlenje svetnikov in pobožnost budeče. Slovenska mladost grozno hrepeni po njih, tode dobiti jih nikjer ni. Toraj dragi rodoljubi! včinite nam to stvar iz ljubavi do pobožne mladine, in položili boste zaklad na domovine žertvenik.
Skrjanc.
Hervaska in serltska dežela.
Odbor banskiga svetovavstva za šole je načert za napravo šol na Hervaškim in Slavonskim dokončal. Pa ti gospodje govoreč od docentov in vseučeliš so na eno in narpo-trebniši pozabili namreč na ljudske šole. Kaj pomaga prazni kinč in lišp vikših šol, če je pa podlaga slaba. Kdaj se bode začelo v resnici za potrebe prostiga ljudstva skerbeti, in ga iz divjačnosti saj na stopnjo omike pripeljat. Pa tudi načert vseučiliš, kakor so ga Hervati izdali, se nam zdi le lepa posoda v kteri sladke pijače ni.
Govori se, de je g. Rušnov c. k. sodnik pri vikši sodbi v Galicii poklican sodniške zadeve na Hervaškim urediti. —
Miloš Popovič, urednik serbskih novin v Belimgradu zbira narodne pesmi od zadniga boja z Madjari, in jih bode kmalo na svitlo dal. — Tudi bode gospod Vincenc Kappel c. k. kameralni svetovavec v Gradcu v kratkim v Zagreb prišel zavoljo vredjenja kameralnih opravil na Hrovaškim. Njemu pridjan je g. Eduard Merzljak ministerialni koncepist. —
Od černogorske granice se zmiraj ker-vave novice razglašajo. 28. d. kimovca je
blo 22 Černogorcov, ki so razno žito iz Cente domu peljati botli od podgorskih Turkov posekanih. Vladika je zlo serdit, in vsak čas se pričakuje, de se bodo Černogorci maše-vali. Pravijo, de so poprej Cernogorci 3 turške pastirje umorili, njih glave kričeči in vriskajoči v Cetinje prinesli.
luslrljaiiska dežela.
Dunaj. Načert nove kaznovavne pravde je že dokončan, in v kratkim bode na posebne komisie v raznih kronovinah v presojo razposlan , in pri ministerstvu še enkrat pretehtan. Radenske in tiringske postave so bile za podlago vzete. Paragrafi, ki so s tem enoglasni so posebej zaznamvani. Porote nastopijo namesto do zdaj navadnih sodivnih sklepov. Razloček med liudodelsti in teškimi policijskim prestopki je bolj na tanjko ko do zdaj postavljen , tudi so do zdaj navadne kazni tepeži v druge prenarejene. Povzjetje preiskovanje je bolj obširno, ko do zdaj. Tudi žlalitniki in dediči umerliga obsojeniga znajo tirjat, de se preiskovanje povzame, ako se zamore skazat, de je bil razsodek po krivi priči itd. storjen. Sploh se iz celiga načerta vidi, de je vlada na okoljšine sedajnih časov gledala.
— Poprejšni vradnik časopisa Presse bode zdaj nov časopis pod imenam „Oesterreichi-sche Reichszeitung" izdal. Tud bojo na Dunaju izhajale novice „Die Zeit" ktere kakor se iz nagovora vrednika vidi, ne bodejo v nemški rog trobile, temuč za samostalno Austrijo se potegovale.
Znani Fiister jo je iz Londona 6. t. m. v Ameriko potegnil. Pred svojim odhodam je še knjigo čez Dunajske prekucije dokončal, ktera bode v kratkim v Frankobrodu na svitlo prišla.
Dunaj 27. t. m. Danes je bilo v ministerstvu sklenjeno, de se zanaprej same poli-tiške hudodelstva na Ogerskim ne bodejo več s smertjo kaznovale. Sel je s tem sklepam nagloma v Pest odšel. Tudi bojo nek vjeti v klase uredjeni in potem potlej obsojeni. Ti stim pak ki niso tak teško obdolženi, bode odpuščeno — Staro cesarico bi bila v Solnim-gradu kmalo huda nesreča zadela. Nje Kočija se je zvernila, nje drugarica pa žlahtna Khevenhiillerjeva je zlo oškodvana. — Cesarska armada bode za naprej tako le zložena: vsak regiment pešeov bode imel 6 bataljonev, vsak konjiški regiment, 6 eskadronov in 1 od-del za jezdarstvo, vsak topniški regiment pa bode imel 24 batterij, opravo, ženijske šole bodo kakor na francozkim napravljene. Vse terdnjave bodo v tem stanu kakor o času vojske, in vsi prelazi v austrijansko deržavo bodejo vtaboreni.
leska in Moravska dežela.
V pretečenim polletju se je češki kmeto-vavec Matejovski v Serbijo podal, de bi tam naseliše za češke rojake napravil. Serbska vlada je pač njegov načert čez to reč poter-dila, vunder je zraven pristavila, de bi češki naselniki ne smeli ne katolškiga ne protestan-tovskiga duhovna sabo vzet, zato kir je na Serbskim gerška vera samovladna. Matejovski torej svoj namen ni mogel izpeljati.
Ogerska in Erdelska dežela.
Časopis „Wiener Zeitung" od24.t.m. prinese provizorno osnovo politiških uradov na Ogerskim. Cela dežela je v vojaške okrožja razdelena, in vojaškim glavarjam so tudi civilni komisarji pridjani, te velke okrožja pa bodo tudi v majnši civilne kantone razdeleni, v kterih bodejo kantonski komisarji svojo službo opravljali. Pri tej priložnosti je opomneno, de bode ministerstvo prihodno omejenje Serb-ske vojvodine kmalo svojo predlogo storilo.
— Ravno tako je tudi postava dana, de
se na Ogerskim ima sploh kataster zazemlj ški davk vpeljati, kir bo za to delj časa po treba, bode za čas provizorium zemljiški davkov vpeljan, kir bode tak dolgo terpel dokler kataster ne bo popolnama dokončan Pri temu provizoriumu se bo ravnalo po se dajnih zmirjenih zemljiših če tud ne prav na tanko. Dokler pa ta provizorium ne nastopi mora na Ogerskim poprejšni znesek tako ime novanih vojskenih in domestikalnih davkov, ki so bili za leto 1849 spisani, od gruntnih in hišnih gospodarjev dežele, ki so morali do leta 1848 davke plačevat, od perviga Novem bra 1849 kakor splošni davk plačan bit. Ka ko bodo tisti gospodarji, ki so do zgorej za znamvaniga leta od davšin oslobodeni bil, zanaprej sopet davku podverženi, to bo posebna postava odločila. Ravno to je tudi za Sed-mograško deželo vkazano.
Iz Pešta pridejo sopet žalostne novice 20. dan t. m. so bili trije glavni vodji ogerske armade obešeni. Pervi je bil knez Wo ronjewski lep mož, poprej je bil častnik v austrijanski armadi, v zadni madjarski vojsk je on poljsko legio napravil, postal je pozneje nje polkovnik, in pri Szuregu je bil od Hay nava vjet. Drugi je bil Avankur. Že v zadnjim poljskim puntu je bil k dvajsetletni ječi obsojen. Pa Cesarja Ferdinanda milost mu je ječo odperla, vunder se je sopet pri madjarski vojski vdeležil, kakor adjutant Dembinskiga in še le pred nekimi tedni so ga v Peštu za sačili. Pogumno je umeri in pred smertjo še ljudstvo nagovoril. Treti pak je bil Giron, oče treh otrok. On je vodil nemško legio, znajden vojšak je bil, in že so ga Madjari za začasniga povelnika komornske terdnjave postavit hotli.
— General Major Hauslab je iz Dunaja v "VViddin prišel, govoril je s tamošnjim Pa šefam, in Ogerskim begunam na znanje dal, de je vsim vojšakom od stražmojstra dol njih pregreha od milostljiviga cesarja odpuščena, in de se brez kazni nazaj v Austrijo verniti znajo. Potem je v Carigrad odšel, kir bode kakor se govori, zopet prav ojstro tirjal, de naj Turčija Madjarske begune Austriji čez da.
Konc grozovitnih sodb v Pešti se noče približat. 23. dan t. m. zjutraj so bili zopet 3 obešeni. Pervi je bil baron Sigismund Pe-renyi. Pred sušcam pretečeniga leta je bil drugi predsednik zgorne zbornice (Magnaten tafel) in ud narvikši ogerske sodnice tako imenovaniga Septemvirata, pozneje je bil puntu ves vdan in izvoljen za uda deželskiga bram-bovskiga odbora. Znan manifest ogerskiga naroda na Dunajski ustavodajavni zbor je on zložil in podpisal. Povsod je potval z Mad-jarskim zboram. Iiošuth ga je zvolil za „Ju dex curiae" pri novi nar vikši sodnici. V zborih je ojstro in krepko govoril, in svoje nasprotnike' zmiraj užugal.
Drugi je bil Csernatony. Od začetka je on pisal v časopis „Marczius Tizenotodike" v zmislu Pariškiga lista Charivari, nesramne reči je proti cesarski hiši na svitlo dal. Po. zneje ga je Košuth za tajnika v svojo pisar nico poklical, tudi poslal ga je v politiških opravilih v Pariz.
Treti obešenih je bil Szacsvay tajnik pri Madjarskimu zboru v Debrečinu.
hotla pokazati, de se nad tem grobam vpanje prerojene Italie vzdigne.
Nemška. Sin kneza Vindišgreca po imenu Hugo se je 21. t. m. s meklenburško prin-cesno Luizo oženil. Pa skoz to ženitev ta princesna ni zgubila svoji poprejšne časti in imen. V ženitvanskim listu je za to presker-bljeno, de jo vsi morajo imenovati: Njih voj-vodska visokost Luiza princesna od Vindišgrec, ali o kratkim: Gospa voj-vodska Luiza.
Klapka poprejšni komandant Komorna je prišel 18. t. m. v Hamburg. Z njim je bilo veliko ogerskih oficirjev, in tudi en poprejšni adjutant Gorgeya, ktir je po predaji pri Vi-lagos srečno v Komorn pobegnil. Ti možje mislijo ali v francozko ali v angleško službo it.
Pruska. Ženstvo na nemškim napreduje, kakor se vidi iz „Breslauer Zeitung". V tem časopisu je poklic neke Marie žlahtne Colomb na device tega mesta. Ta ženska se uči na Breslavskim vseučilišu zdravilstvo in babištvo. Učeniki so ji dovolili z učenci, vred šolo obiskat. „To veliko srečo, tako govori leta nemška Marula, se v tako visocih vednostih omi-kati, nočem sama vživat, jest hočem de bi veliko veliko mojiga spola tudi te sreče deležne postale. Torej sim na vodstvo tega vse-učiliša prošnjo dala, de bi tudi ženske smele visoko šolo z gospodi vred obiskat, ino jest imam veselo upanje, de mi ta prošna ne bo overžena. Torej na vse device vzdignem svoj glas, naj ne zanemarite ta čas, kir se znate kaj koristniga naučit, naj preberete zapisnik, v ktirim so vednosti, ki se na vseučilišu razlagajo napovedane, de bote lahko potem tisto razlaganje ki je vam ušeč poslušale."
— Jakobi voditel pruskik demokratov se je iz Švajca na Prusko vernil, misleč se on-dotnim sodnicam podvreči. Prusi so ga pač neke dni pri miru pustili, vunder vKonigsber-gu so ga zaperli, kjir sodbo persežnih možev pričakuje.
Francozka. Predsednik francozke republike je poslal na Dunaj poslanca Persigni, kir bi imel pri Austrijanski vladi sprosit, de bi se dovolilo truplo rajnciga vojvoda od Reich-stadt Napoleonoviga sina iz Dunaja v Pariz prepeljat, de bi ravno tisti dan tje prišel kakor so Napoleonovo truplo tam pokopali. Pa na Dunaju niso hotli v to dovo!it,kir je Napoleonov sin od austrijanske nadvojvodove rojen, torej naj tudi pri svoji materi, ktira je na Dunaju pokopana, počiva.
Ptuje dežele.
Laška. Truplo Karla Alberta je bilo 12. t. m. ob eni popoldne iz Genove v Turin pripeljano in tam pokopano. Piemonteški časopisi žalost in plakanje Lahov ne morejo popolnama popisat. Vse okna po ulicah, skoz ktere so mertviga peljali, so bili z černimi perti obviseni, povsod so napisi junaštvo in krepost rajnciga oznanvali. Še nebo, tak reko časopisi, je s človeki vred žalovalo — deževalo je, in ko so ga v grob položili, se je nad cirkvijo maverca razpela, kakor de bi
Turška. Iz Boznije piše v „Agramer Zeitung" 18. d. t. m. sledeče: Potem ko so se Rosnjaki z Veziram Tahi Paša pogovorili, je streljanje priBihaču nehalo. Vezir pustiv-ši v terdnjavi 150 Arnavtov odide v Banja-Iuko, odtod je poslal v Carigrad prošnjo, de bi Car novi zbor dovolil, v ktirim bi se prava mera prihodnih davkov postavila. Turški car je v to dovolil, de bode v Travniku zbor deržan,in de bosta razun poslancov kti-rih vsaka nahia po 2 pošle, tudi Mostarski in Zvorniški vezir pričijoča, de naj se davki lonižajo, de bode enkrat vsiga prepira konec, ri zgovoru z veziram Tahir Paša so Bošnjaki tudi to tirjali de ne bodejo k zboru dopuščeni Bihaški Paša Biscevič in Bečirevič in Arnav-tovič, kir ljudstvo teh treh ne more terpeti. Še ni znano, kdaj se bodo začeli posvetvat, )a de bo ta čas kmalo nastopil, se istega vidi, kir sta se Svorniški in Mostarski vezir že na pot podala,tudi so že poslanci v vsih nahijah zvoljeni.
V raznih časopisih se bere iz Carigrada novica, de se je turški Sultan z austrijanskim in Rusovskim caram zavoljo madjarskih begunov poravnal. On ne bode nobeniga izdal, temuč odpeljat jih bode pustil na kak turški otok, gotovo na Kandijo, tudi ne sme on no-jeniga poturčenih begunov v svojo zlužbo vzeti.
^ e i» o 1 i i i § k i del.
Slovenskim vojakom
prišli m iz Ogerskega v Ljubljano 26. oktobra.
Kervava igra je tedaj končana, Serdit sovrag ne žuga z smertjo več, Njegova moč pobita in razgnana, Razlomljen, stert njegov morivni meč.
Na tla podert leži oltar krivice, S prestola pahnen je kervav prepir, Postavljen z novega oltar pravice, Kraljuje v njemu zopet sveti mir.
Deržava krasna rešena razsutja Kot siva skala v vihri spet stoji, Dvoglavni orel mračnega perutja V višini vertoglavni se verti.
In vi junaki — vam se slava poje — Ker stali v vojski ste kot siva peč, Junaško vderli se nad ljutc roje, Junaško bili se za sveto reč!
Kjer je na boj vojaška tromba pela, Kjer smertonosna krogla žvižgala, Kjer nar groznejša bitva je gromela, Ste gledali obraz sovražnika.
Obvarvali ste smerti domovino, Rešili nje sinove zlih nadlog, Pregnali grozožugajočo tmino, Zapahe ječ razsuli krog in krog.
Očetov starih, ki so Torke bili, Za vero in za dom se dvigali, Ste vredni se v domači Ion vernili Oviti z venci lovorovimi.
Slovenja vriska vam nasprot junaki, Horivci hrabri, bratje ljubljeni! O čujte nje preserčni klic, rokaki! Kar ona pravi brez pnmembe ni!
„Ak kdaj bi žugalo mi hudo vreme, Ostudni tuje obropal moj bi plod , Kervav trinog požgal mi dvor in sleme, Moril železne duše moj zanid:"
»Takrat za sveto zgrabite orožje, Naj serce vname vam pravični serd, Naj čuti divji vrag sovražtvo Božje, Ak padete —za dom je sladka smert
„Za dom je sladka smert in tudi slavna, S kervavega bojiša v hram miru K očetom starim pelje steza ravna; Odperta le junaku hrabremu."
P. Cegnar.
Jugoslovanske cvetlice.
(Nabral F. Cegnar.)
5.	Davorie.
Junaške pesmi, ki se od starega bojnega boga Davor tudi Davorie imenujo, razlagajo večidel serbski slepci. Veselijo se in ljubijo oni to svoje opravilo. Skušajo se med sabo o znajdbi čudnih pravljic, junaških in roparskih povesti. Mladenči, ki so njih lastni sinovi al bližne žlahte, jih vodijo od sela do sela,kjer se v senco kakega drevesa, al pred kako cerkev vsedejo in pojejo stare znane al novozloženo neznane pesmi. K vsaki rodo-vinski slovesnosti so povabljeni, gostoljubno sprejeti in bogato obdarovani. Od njih si mladi fantje junaške pesmi naučijo, ki se potem okrog razširijo, in tako v prihodni zarod ohranijo. Mera junaških pesem je pctčlenni trohej. Period serbsko pismenstvo nima, tudi bi mu ne bile primerne. Kolikor starejše so te pesmi, tolikor več imajo narodnega duha.
6.	Ženitba.
Mladeneč, ki se ženiti nameni, si narpopred prizadeva misli deklice zvediti, ktero bi rad vzel. Če zve, de bi mu ona ne odrekla, jo ali sam snubi, ali kar se večkrat zgodi, njegov oče, ali kak prijatelj. Starši mu deklico malokdaj odrečejo; ako se pa vonder to
prigodi, je mladenču še pripuščeno deklico odpeljati. Čaka jo tedaj z več oboroženimi mladenči na tistem mestu, kamor po vodo hodi, kjer kolo pleše, na polju ali kjer drugod. Malokdaj se odpeljanje brez kervi zgodi. Ako deklica radovoljna z njim gre, se lahko kak duhoven najde, ki jo z mladenčem poroči, in ženinuvni težko se pri starših neveste prikupiti. Če pa deklica pri njemu neče ostati, se odpeljavec težko kaznuje, in ona se v očetu dom poverne. Na Serbskem je odpeljanje od dobevČernega Jurja hudo prepovedano.
Če je oče ali prijatelj ženina pri snubitvi srečen, se tudi koj za darila zmenijo, ktere ženin nevestini žlahti podeli. V današnih dnevih se je ta navada večidel zgubila, in ženin sam darove deli kakoršne mu je drago, ter tudi čas odloči, kdaj de hoče nevesti svoj per-stan dati, ki ga ji v kakem jabelku, v vozlu lepe rute, ali v kakem drugem darilu da. Tudi nevesta mu kaj daruje, večidel kako lepo delo lastnih rok. Ravno to uro se ženitvanski dan odloči. Nekoliko dni popred zbere ženin svate. lvlicar (čavš) jih gre povabit na pir, in nosi z cvetlicami in dnarji okinčano leseno čutaro po vasi od hiše do hiše. Ko je en po-žirk na zdravje povabljenca spil, mu ta po navadi en denar v čutaro verze. Ko so vsi svatje povabljeni, se napotijo po nevesto.
Dever, navadno nar mlajši brat ženina, včasih tudi dva brata, in ako ženin nobenega nima kak prijatelj, ki pa neoženen biti mora, gre naprej in drugi za njim po nevesto, kega nar obilniše obdaruje. On je nje prijatelj in za zmirej, ako ravno ni nje svak. Na piru streže nevesti in skerbi, da ji ničesar ne manjka. Med svati ga spoznaš po cvetlici za kapo ali za pašam. Svati so: zakonski boter (kum vjenčani) ki se v imenu Rožjem in svetega Jovana nikdar odreči ne sme; njegov pomagavec (prikumak), ki je večidel tudi za-stavnik (barjaktar); stari svat; vojvoda; kli-car (čavš); (ludljar (gadljar), žlahta, prijatli in znanci. Večidel tudi ženin z njimi gre, iz kega kape bela ruta ferči. V praznični obleki, vsak z vencem okinčan, po navadi jahajo po nevesto. V mestih Rosnije in Serbskega so tudi žene med njimi, ki se po serbsko d j e-veružc po turško jentjebule imenujo. Med potjo veselo pojejo. Ko na doni neveste pridejo, jih slovesno sprejmejo in dobro pogostijo. Med južno jokajočo nevesto v spavnici napravijo v svatovsko oblačilo in ji obraz za-gernejo. Svati so kmalo nepoterpežljivi in klicar opomne, da je čas odrinuti. Brat tedaj jokajočo nevesto iz spavnice pripelje ter jo deverju zroči. Potem se vsakemu svatu posebej prikloni, mu roko poljubi in ko darove razdeli se obernejo z njo na ženinov dom. Dva oznanovavca jo dirjata naprej.
Ko se svati z nevesto približajo, jim grejo ostali nasprot ter jih pozdravijo z strelom in napitjem. Klicar v en pot norce brije. Nevesti, še preden iz konja stopi, fantiča v naročje dajo, v znamenje, da bode tudi ona enega porodila. Prinesejo ji tudi kos platna, čez kterega do hišnega praga gre, in kruha in soli, ki ju na prag položi. V drugih krajih prag poljubi, ko je iz podanega sita vrehe raztresla. Dever jo v hišo pelje, kjer poljubi ženinovo mater, sestre in žlalito. Drugi dan, ko je že poroka minula, se spet svati na pir snidejo. Po kosilu gre nevesta z deverjem k vsakem gostu, mu vode za umiti da, in prejme od njega darilo v denarjih. Tudi ima pravico svatom kar mora zmuzniti. Na piru je veliko vpitja, pijače, draženja in vsake sorte krat-kočasnosti, pri tem se čujejo vesele napitnice in lepe pesmice in kolo se pleše. Nevestna mati dobi večerno in ženinova zjutrajno pijačo iz žganja in medu, ki jo ženin v okinčanih čutarah z venci, lošem in dnarjem po deverju pošlje. Na Šumadskem se mladenči zgodej ženijo, nevesta je po navadi nekoliko let stareje kot ženin; v Rosni in Hercegovini pa ravno narobe.
Tudi v cerkvi pri poročenju imajo posebne navade. Svatje na sredi cerkve obstojijo, in med molitvijo nad poročencama dve bronasti z svetimi podobami okinčani kroni deržijo, zatorej se poročenje tudi zakonsko kronanje imenuje. Po dokončani molitvi vzame duhoven obe kroni, in nar pred eno ženinu na glavo dene, ter govori: Tega sluga Rožjega J. J. kronam za Božjo služabnico J. — Potem vzame drugo krono in na enake vižo nevesto krona.
Kroni vstanete na pokritih glavah. Če pa ima nevesta na glavi lep venec, ki bi se zavolj krone razdreti znal, se duhoven neveste
s krono le dotakne, ter jo potem na stran položi. V starih časih so imeli iz cvctlic ali zelenih veje lepo spletene vence namest kron, s temi venci so nezvenljivo mladost in čistost zaznamovali; zdaj pa imajo navadno sreberne ali bronaste krone. V nekterih krajih so te krone razne po raznosti stanov. —
Pri navadnih porokah poda duhoven poročenima iz čaše rudečega vina trikrat piti, ne le v spomin ženitvanja v Kani, ampak to pitje iz čaše je tudi znamenje skupnega veselja in žalosti. Duhoven med poroko večkrat poročencama reče: „Cerkev Rožja se veseli, da nad vama nova uda dobi." Kum in stari svat sta priča in stojita z gorečimi lučmi v roki za poročencama.
Na zadnje se oberneta poročena in poljubita vsim svatom roke, svati pa poljubijo svete podobe na kronah. Cela svečanost prav dolgo terpi.
Radeckova rodovina.
V narodnih novinah slavni pisavec češke zgodovine F. Palackj dokaže de je rodovina Radeckova staročeška.
Nje pervi sedež je bil grad Radeč, pa morebit že v husitskih bojih je bil razdjan, in potem ne več sozidan. Ril je v fličovskim okrogu, ktir je zdaj pod grajšino Kumberg ali Sarkov blizo vasi Chomutic in Nevratic. Znabiti de se še zdaj v tistih krajih kakšna pristava, ali kakšen gojzd ali razvalina Radeč imenuje, kar bi se pri kmetih lahko zved-lo. De je v tistim kraju ta grad stal pričajo že stare knige „libri ereetionum" praške škofije, pa še bolj na tajnko je od njega govor v pisanju, v kterim so bile te posestva v gruntne bukve českiga kraljestva zapisane, ktire so bile v letu 1548 kir so stare zgorele iz noviga napravljene. Vencel Badecky je dal svojo dedišno po očetu v letu 1548 pod imenam „p ris tava in vas Radeč" vpisat, kakor tudi svoje posestvo v vaseh Nevratic in Chomutic. Badeckovi prededi so bili, kar se iz starih cerkvenih listov vidi, patroni Chomoti-ške cerkve, oni so tudi to cerkev zidali. V plemenitiskih knigah šestnajstiga stoletja je od te rodovine večkrat govor. Paprocky jih v svoji knigi „cliadochus" imenuje Hradec-ky. Ta viteška rodovina je bila v 17 stoletja v baronski, v letu 1764 pa v grofovski stan povzdignena.
X m e s.
Novo sredstvo zoper kolero. Slavni nemški kemikar je od nekiga dohtarja Maucelia iz Indije pismo dobil, v ktirim se imenovan gospod hvali, de je gotovo sredstvo zoper to bolezen znajdel, namreč vogelnokrsli natron, ktiriga tudi v naših apotekah dobivamo. Prav ga vsim zdravnikam priporoča. Bomo vidili, al ga bodejo europejski dohtarji tudi poter-dili! —
*	Te dni je gospod Dohtar Miklošič na svitlo dal svoj „besednjak s t aro slavenski." Z ponosam znamo reči de je Slovenc bil, ktiri se je tak teškiga in obširniga dela lotil, in ga tudi slavno dokončal.
*	Tudi Drobničev besednjak ktiriga je ilirska matica natisnit dala, je z gramatiko vred na 26 polah natisnjen, in zdaj je že pri bukvovezu.
#	Na čaši (kozarcu), ki jo je Jelačič Kni-čaninu o njegovem odhodu iz Dunaja na Serbsko poklonil, so tile napisi: Na jednoj strani: „Josip baron Jelačič Bužimski svom bojnom drugu Štefanu Petroviču Kničanin«"; na dru-goj strani: „Pančevo i Mošorin"; na tre tj oj sta vdolbljena dva topa z napisom: „Jedanod 1'ančevah, a drugi od bana dobiven (dobljen.)" Na pokrovcu stoji sreberna postava Serbina v narodni obleki v jednoj roki serbsko narodno trojobarveno bandero, drugo na sabli deržč.
(Prašk. N. N.)
#	Pripoveda se, de je sedajni vojniški poglavar Dunaja ..Baron \Velden" želeč obse-do v temu mestu končati, k sebi poklical župane Dunajskih predmestov in jih v tej reči za svet poprašal. Eden izmed teh gospodov stana obsede kar prehvalit ni mogel, in rekel je, de on obsede clo nič ne čuti, m prav teško bi mu bilo, če bi nehala. Na to je nek Wel-den odgovoril: „Moj gospod jest Vas pa zagotovim, de je meni obseda že kaj zoperna."