Priložnostna izdaja Special Edition DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE Social Science Forum XL / PI1/ 2024 Glavni urednici / Main editors Natalija Majsova in Tanja Oblak Crnic Gostujoci urednici posebne izdaje 1 (2024) / Guest editor of the special issue 1 (2024) Maša Filipovic Hrast in Aleksandra Kanjuo Mrcela Uredniški odbor / Editorial board Milica Antic Gaber (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Hajdeja Iglic (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Andreja Vezovnik (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Marko Lovec (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Marina Lukšic-Hacin (Znanstevno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti / Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts) Mateja Sedmak (Znanstveno-raziskovalno središce Koper / Science and Research Centre Koper) Ksenija Šabec (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Iztok Šori (Mirovni inštitut / Peace Institute) Veronika Tašner (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Andreja Trdina (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Mednarodni uredniški odbor/International editorial board Maria Teresa Consoli (Univerza v Catanii / University of Catania) Jasmina Petrovic (Univerza v Nišu / University of Niš) Caroline Roth-Ebner (Univerza v Celovcu / University of Klagenfurt) Boris Ružic (Univerza na Reki / University of Rijeka) Julija Sardelic Winikoff (Univerza Victoria, Wellington / Victoria University, Wellington) Irina Souch (Univerza v Amsterdamu / University of Amsterdam) Marta Soler-Gallart (Univerza v Barceloni / University of Barcelona) Andelina Svircic Gotovac (Inštitut za družbene raziskave v Zagrebu / Institute for Social Research in Zagreb) Liza Tsaliki (Univerza v Atenah / University of Athens) Uredniški svet/ Editorial council Nina Bandelj (Univerza Kalifornije / University of California) Chiara Bertone (Univerza vzhodnega Piemonta / University of East Piemont) Marjan Hocevar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Jana Javornik (Univerza v Leedsu / University of Leeds) Matic Kavcic (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Tina Kogovšek (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Roman Kuhar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Miran Lavric (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Blaž Lenarcic (Znanstveno-raziskovalno središce Koper / Science and Research Centre Koper) Vesna Leskošek (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Sabina Mihelj (Univerza v Loughborough / Loughborough University) Brina Malnar (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Katarina Prpic (Inštitut za družbene raziskave v Zagrebu / Institute for Social Research in Zagreb) Sabrina P. Ramet (Norveška univerza za znanost in tehnologijo / Norweigan University of Science and Technology) Ana Tominc (Univerza kraljice Margarete v Edinburgu / Queen Margaret University Edinburg) Alenka Švab (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Boris Vezjak (Univeza v Mariboru / University of Maribor) Anja Zalta (Univerza v Ljubljani / University of Ljubljana) Judit Takacs (Madžarska akademija znanosti / Hungarian Academy of Sciences) David Paternotte (Svobodna univerza v Bruslju / Free University of Brussels – ULB) Tehnicna urednica / Technical editor: Jasmina Šepetavc, technicalDR_SSF@sociolosko-drustvo.si Urednik recenzij knjig / Reviews editor: Rok Smrdelj, rok.smrdelj@ff.uni-lj.si Jezikovno svetovanje / Language editors: Nataša Hribar, Tina Lengar Verovnik, Murray Bales Spletni urednik / Web editor: Igor Jurekovic Bibliografska obdelava / Bibliographical classification of articles: Janez Jug Oblikovanje / Design: Tina Cotic Prelom / Text design and Typeset: Polonca Mesec Kurdija Tisk / Print: CICERO, Begunje, d.o.o. Naklada / Number of copies printed: 320 Naslov uredništva / Editors’ postal address: Revija Družboslovne razprave / Social Science Forum Journal Tanja Oblak Crnic in Natalija Majsova Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5, SI-1000 Ljubljana Elektronska pošta / e-mail: editorDR_SSF@sociolosko-drustvo.si Spletna stran / Internet: https://www.sociolosko-drustvo.si/druzboslovne-razprave/ Revijo sofinancira / The Journal is sponsored by: Produkcijo priložnostne izdaje 1 (2024) sta sofinancirali FDV, UL in Slovensko sociološko društvo. / The production of the Special Edition 1 (2024) was co-funded by the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana, and the Slovene Sociological Association. Letna narocnina (3 številke) / Annual subscription (3 issues): individualna narocnina / individual rate: 25 EUR; za organizacije / institutional rate: 50 EUR; za študente in brezposelne / students and unemployed discount rate: 16 EUR; cena posameznega izvoda / single issue rate: 16 EUR. Za clane Slovenskega sociološkega društva je narocnina vkljucena v društveno clanarino. / The annual Slovenian Sociological Association membership fee includes the journal’s annual subscription rate. Družboslovne razprave je mogoce narociti na naslovu uredništva ali na spletni strani revije. / Subscription requests can be sent to the editors’ postal address. Ce želite prekiniti narocniško razmerje, nam to sporocite najkasneje do 15. decembra. / If you decite to cancel the subscription, please write to editors‘ postal address by 15th of December. Druz.boslovne razprave so abstrahirane ali indeksirane v / Druz.boslovne razprave is abstracted or indexed in: CEEOL (Central and Eastern European Online Library), COBIB.SI, CSA (Cambridge Scientific Abstracts): • CSA Worldwide Political Science Abstracts • CSA Social Services Abstratcs • Sociological Abstracts (Online), EBSCOhost • Current Abstracts • Political Science Complete • SocINDEX • SocINDEX with Full Text • TOC Premier, OCLC • Scopus• Sociological Abstracts (Online) • DOAJ (Directory of Open Access Journals) • Ulrich’s Web • De Gruyter • dLib Uredniška politika: Družboslovne razprave so revija, ki objavlja kolegialno recenzirane znanstvene clanke in recenzije knjig. V recenzijski postopke sprejema clanke v slovenšcini in anglešcini s podrocja sociologije, komunikologije, politologije in kulturologije ter tem raziskovalnim podrocjem bližnjih družboslovnih disciplin. Pri izboru clankov za objavo se upošteva njihova raziskovalna inovativnost ter aktualnost glede na trende v znanstveni skupnosti, v kateri je revija zasidrana. V teoretskem in metodološkem pogledu je revija pluralisticno naravnana, posebno skrb pa posveca utrjevanju slovenske družboslovne terminologije. Editorial policy: Družboslovne razprave is a peer reviewed journal which publishes papers and book reviews. Contributions are invited in fields of sociology, media studies, political science, cultural studies and other studies which are close to these fields. The published contributions should display high level of research originality and address the themes which seem relevant to the scientific communities in which the journal is grounded. Both in theoretical and methodological respects the journal stands for pluralism. KAZALO UVOD Prvi priloz.nostni izdaji revije DR na pot Tanja Oblak Crnic in Natalija Majsova 7 Uvodnik: Refleksije sociologije Maša Filipovic Hrast in Aleksandra Kanjuo Mrcela 9 PRISPEVKI UVODNI POGOVOR S PROFESORJEM ZDRAVKOM MLINARJEM: SOCIOLOGIJA KOT »ENFANT TERRIBLE«? Aleksandra Kanjuo-Mrcela in Maša Filipovic Hrast 15 DRUŽBENE VEDE, SOCIOLOGIJA – PREDVCERAJŠNJIM, DANES, POJUTRIŠNJEM – IN NJIHOV (JUGOSLOVANSKI, SLOVENSKI) DRUŽBENI KONTEKST Niko Toš 31 OD CLOVEKA DO LJUDI OBEH SPOLOV V SOCIOLOŠKEM IZOBRAŽEVANJU Maca Jogan 57 OBLIKOVANJE SOCIOLOŠKEGA POKLICA V SLOVENIJI SKOZI PRIZMO PREDMETNE SESTAVE IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV Ivan Svetlik 75 »ALI NE VIDIŠ, DA GORIM?« SOCIOLOŠKA SKICA Tanja Rener 87 SOCIOLOGIJA IN RAZVOJ KAPITALIZMA: MARGINALNI ODZIV ALI OSNOVA EMANCIPATORNIH POLITIK? Aleksandra Kanjuo Mrcela 97 DRUŽBOSLOVNA INFORMATIKA V SLOVENIJI: MED TRADICIONALNIM RAZUMEVANJEM IN NEIZKORIŠCENIMI PRILOŽNOSTMI Gregor Petric 109 »PREKLETI SOCIOLOG«: O SOCIOLOGIJI IN NJENI DRUŽBENI UMEŠCENOSTI Nina Perger 127 UVOD Prvi priložnostni izdaji revije DR na pot Drage bralke, dragi bralci! Pred vami je prva priložnostna izdaja Družboslovnih razprav, ki predstavlja novost v dosedanji zgodovini publikacij revije. Oddelek za sociologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je namrec na uredništvo DR naslovil idej­ni osnutek posebne številke, ki bi temeljila na predhodno izvedeni okrogli mizi ob njegovem slavnostnem 60. jubileju. Nabor predlaganih prispevkov je poleg vsebinske pestrosti predstavljenih socioloških razprav odlikovala tudi žanrska raznolikost besedil. Poleg problemskih, konceptualnih in preglednih znanstvenih razprav o aktualnih socioloških problemih je predlog obsegal še zgodovinske stro­kovne uvide v sam razvoj sociologije v širšem družbenem in politicnem kontekstu ter informativen in živahen ekspertni intervju. Uredništvo DR je orisani kompendij precej raznolikih žanrov, publicisticnih stilov in vsebinskih dilem na bogatem sociološkem polju prepoznalo kot relevanten prispevek k beleženju, obeleževa­nju in kriticni refleksiji o razvoju sociologije v Sloveniji. Obenem ni moglo mimo dejstva, da so prispevki oblikovno in predvsem zaradi svoje besedilno-slogovne raznovrstnosti presegali obicajne standarde, ki veljajo za sodobne znanstvene revije, saj slednje praviloma ne objavljajo drugega kot znanstvene razprave in recenzije znanstvenih monografij. V skupnih premislekih in ob konzultacijah z vodstvom Slovenskega sociološkega društva ter v neposredni navezavi na soro­dne trende v primerljivih znanstvenih publikacijah smo tako soglašali, da gre za svojstven nabor, ki si nedvomno zasluži pozornost širše strokovne javnosti, ki pa ga ne moremo predstaviti v sklopu redne številke revije DR. V iskanju primernih rešitev, ki bi uresnicile tako pricakovanja aktualnega ure­dništva in Slovenskega sociološkega društva kot tudi izhodišcnih namer Oddelka za sociologijo na FDV, smo zato v odgovoru na nastali izziv zasnovali poseben zvezek, ki je pred vami. Predstavljamo hibridno izdajo, katere namen je predvsem obeležitev pomembnih premikov v razvoju sociologije in ki v marsicem sega cez obicajne tematske bloke in posebne oziroma tematske številke revije. Zato smo jo poimenovali priložnostna, in ne zgolj posebna izdaja, saj ponazarja uredniško kurirano paleto esejev, strokovnih in skozi recenzentsko sito presejanih znanstve­nih clankov številnih avtoric in avtorjev, ki so in še vedno oblikujejo sociološko znanstveno pot, a so v svojstven metadialog stopili predvsem zaradi predhodne posebne priložnosti – praznovanja 60 let sociologije na FDV. Vsebinski in oblikovni razpon tega zvezka je tako v celoti rezultat idejne zasnove in truda gostujocih urednic Maše Filipovic Hrast in Aleksandre Kanjuo Mrcela, ki sta dolocili tako nabor avtorjev in avtoric prispevkov ter njihove vsebinske smernice in strukturne poudarke kot tudi koncno strukturo oziroma kazalo pricujoce izdaje. Gostujoci urednici sta poskrbeli tudi za nujno potrebno sofinanciranje nove publikacije, saj financna sredstva revije DR dodatnih edicij ne omogocajo. Za priložnost, ki ste jo s tem v branje dobili tudi vi, bralci naše revije in širša strokovna javnost, pa gre zasluga trenutnemu uredništvu revije DR, ki je v casu dolgega ustvarjalnega procesa skrbelo za vse recenzentske postopke, tehnicne preglede in lekturo tukajšnjih prispevkov. Uredništvo revije DR si je obenem prizadevalo, da bi priložnostno izdajo kot novum zastavilo tudi vizualno. Predvsem z željo, da bi že navzven v posebni stilno-oblikovni ravni bolje prepoznali in tudi lažje locevali »redne številke« revije od tukajšnje in morebitnih naslednjih »priložnostnih izdaj«. Iskrena zahvala za novo oblikovno podobo gre ponovno naši oblikovalki Tini Cotic. Rezultat vseh teh skupnih prizadevanj in resnih premislekov je tako prva edi­cija, ki je tokrat namenjena praznovanju sociologije na FDV. Kot del znanstvene skupnosti namrec verjamemo, da je posebne dogodke nujno zakoliciti v primerni publicisticni obliki, a ne le zato, da z njimi zabeležimo posebne premike ali slavja, temvec da skupaj trajno sooblikujemo tudi skupne temelje za kolektivni spomin o ustvarjenem védenju in ekspertnem znanju na podrocju družboslovja in tudi širše. Z malo poguma in predvsem z zaupanjem v znanstveno skupnost pa upamo, da bo tukajšnji poskus tovrstnih obeležij postal tvorna platforma tudi za bodoce podobne velike obletnice, prihajajoce slavnostne dogodke in nove, danes še nepoznane posebne priložnosti, ki sledijo. S tem apelom vas v imenu vseh sodelujocih, ki so tvorno pomagali pri njenem soustvarjanju, prijazno vabimo k branju prve priložnostne izdaje revije DR. Tanja Oblak Crnic in Natalija Majsova, sourednici DR Uvodnik: Refleksije sociologije Obletnice so obicajno priložnost, ko se ozremo v preteklost, jo ocenimo in premislimo, kaj nam pomeni glede na trenutne izzive. Pri tem pa je kljucno vprašanje, kaj ta preteklost pomeni za prihodnost in za razvoj ter ali lahko služi kot usmeritev. Ob 60-letnici FDV, ki pomeni tudi 60 let razvoja sociologije na FDV, smo se ob izbranih dogodkih ozrli tako v preteklost kot tudi v prihodnost sociologije. Oddelek za sociologijo se je leta 2022 pridružil Slovenskemu so­ciološkemu društvu pri organizaciji letnega srecanja z naslovom Socioekološka tranformacija, ki je potekalo na FDV. Na srecanju so udeleženke in udeleženci na okroglih mizah in predavanjih predstavljali analize in premisleke kljucnih tem, povezanih z v prihodnost uzrto okoljsko problematiko in prihodnjo ureditvijo družbe, med drugim v povezavi s tem, kar je plenarni predavatelj prof. Ulrich Brand poimenoval »imperialni nacin življenja in ekološka kriza kapitalizma«. V istem letu smo na Oddelku za sociologijo organizirali akademsko razpravo z naslovom »Vloga sociologije v družbi: vceraj, danes, jutri«. Vabljeni uvodnicarji in uvodnicarke – prof. dr. Zdravko Mlinar, prof. dr. Niko Toš, prof. dr. Maca Jogan, prof. dr. Ivan Svetlik, prof. dr. Tanja Rener, prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrcela, prof. dr. Andrej Rus, prof. dr. Gregor Petric, izr. prof. dr. Marjan Hocevar, doc. dr. Nina Perger in dr. Klemen Ploštajner – so predstavili svoje premisleke o 60 let FDV in sociologije na FDV ter vlogi sociologije v družbi v preteklosti in o izzivih prihodnosti. Okrogli 60. obletnici sociologije sta sledili še dve obletnici: leta 2023 50. obletnica študijske smeri Sociologija – kadrovski menedžment in leta 2024 40. obletnica študijskega programa Sociologija – Družboslovna informatika. Kot prispevek k obeležitvi obletnic Oddelek za sociologijo FDV v priložnostni izdaji Družboslovnih razprav ob 60-letnici FDV z naslovom Refleksije sociologije nadgrajuje omenjene dogodke z zapisi razmislekov sociologinj in sociologov. Izdajo uvodno zacnemo s pogovorom gostujocih urednic s prof. dr. Mlinarjem, ki spregovori o svojih izkušnjah in pogledih na razvoj sociologije v Sloveniji in Jugoslaviji, pomembnih mejnikih in teoretskih izzivih. Prispevek prof. dr. Nika Toša ravno tako reflektira preteklost sociologije, ki se zrcali v njenem položaju v sodobnem casu. Toš govori o razvoju sociologije, umešcenem v zgodovinsko­-politicni kontekst ter strukturne in sistemske spremembe v jugoslovanski družbi, ter v državi po drugi svetovni vojni. Pomemben vpogled v razvoj sociologije z vidika tako položaja kot vloge žensk na Fakulteti za družbene vede ter tudi vsebin, povezanih s feministicno sociologijo, nudi prispevek prof. dr. Mace Jogan. Zgodovinsko in razvojno o sociologiji in sociologih razmišljata tudi prof. dr. Svetlik in doc. dr. Perger. Prof. dr. Ivan Svetlik oriše razvoj in položaj sociologa kot poklica, pri cemer ugotavlja, da ta »ni nastal pretežno z diferenciacijo prak­ticnega dela starejših poklicev, kot so pravniki, filozofi, zgodovinarji, ekonomisti in psihologi, temvec z deduktivno opredelitvijo novega polja proucevanja, to je strukture in funkcije medcloveških odnosov«. O vlogi sociologov v družbi se v svojem prispevku »Prekleti sociolog« sprašuje doc. dr. Nina Perger. Premislek umesti v zgodovinsko-razvojni kontekst razmerja med sociološko vednostjo in javno angažiranostjo oz. družbenopoliticnostjo sociologov. Prispevka torej tematizirata kljucno vlogo sociologov in sociologije v družbi, ki postavlja nova podrocja dela v sodobni družbi, hkrati pa ima tudi kljucno vlogo pri kriticnem premišljevanju družbene realnosti, naslavljanju družbenih konfliktov in angaži­ranosti za izboljšanje družbe. V skladu s tem prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrcela v obravnavi relevantnosti sociološke analize kapitalizma ugotavlja, da zaradi (samo)umika sociologije iz analize, razlage kompleksnosti kapitalizma, zniževa­nja statusa sociološke profesije in zoževanja njene jurisdikcije nad podrocji, kot sta npr. družbena neenakost in ekonomska moc, umanjka specificni sociološki vpogled, kar onemogoca kakovostno analizo in iskanje ustreznih odgovorov na razvojne izzive današnje družbe. Prof. dr. Tanja Rener se v svojem prispevku sprašuje o napredku sociologije kot znanosti. Spregovori o temeljnih teoretskih prebojih, pa tudi dilemah, ki jih za sociologijo predstavlja že samo opredelitev enote analize, tj. »družbe« ter njenih sprememb in oblik. Sprašuje se, kako uspešno je na primer sociologija kot enoto proucevanja analizirala »kapitalisticno svetovno ekonomijo«. Pre­vec parcialna sociologija torej lahko spregleda »gozd zaradi dreves«. S tem avtorica izpostavlja eno od pomembnih dilem sociologije v diferenciranem in specializiranem akademskem svetu. Je prihodnost sociologije, kot pravi Rener, v »rekuperaciji moralne razsežnosti družbenih ved« in torej na vecjem poudarku angažiranosti za dobro družbo? Nadalje, prof. dr. Gregor Petric kot kljucno izpostavi razumevanje sociologije in vloge družboslovne informatike v identi­fikaciji, analizi in razumevanju sodobnih vprašanj, povezanih z odnosom med družbo in novimi tehnologijami, kar se kaže kot kljucni izziv za sociologijo v prihodnosti, ob izrednem razvoju tehnologij in umetne inteligence. Tematiziranje kljucnih družbenih izzivov torej ostaja temeljna naloga sociolo­gije. Vprašanja, ki so jih izpostavili_e avtorji_ce v posebni izdaji Družboslovnih razprav, so zagotovo pomemben del kljucnih tem sociološke analize, nedvomno pa bodo sledile refleksije tudi na drugih podrocjih. Nadaljnje kriticno prouceva­nje vloge novih tehnologij v sodobni družbi in sociološko reflektirano razumevanje kapitalisticne svetovne ekonomije je povezano tudi z vprašanji glede drugih temeljnih sodobnih družbenih izzivov, kot so spremembe v odnosih med spoli, (re)definicija cloveka in cloveškosti ali v uvodu omenjeni okoljska problematika in podnebna kriza. Kljub porastu študij številni avtorji (gl. npr. Klineberg, Araos in Koslov 2020) opozarjajo na (pre)pocasen odziv sociologije na ta izziv, ki torej še vedno ostaja na obrobju njenega proucevanja. Gostujoci urednici upava, da bodo prispevki, zbrani v priložnostni izdaji Družboslovnih razprav, zanimivo branje sociološki profesionalni skupnosti in širši zainteresirani javnosti ter spodbuda in izziv za nadaljnje razmisleke in kontinuirano samorefleksijo (družbene vloge) sociologije v prihodnje. Maša Filipovic Hrast in Aleksandra Kanjuo Mrcela Gostujoci urednici se zahvaljujeva urednicam Družboslovnih razprav za uvrstitev priložnostne izdaje v letošnjo produkcijo revije ter Fakulteti za družbene vede in Slovenskemu Sociološkemu društvu za sofinanciranje njene izdaje. PRISPEVKI Intervju UDK 316(497.4)(047.53) DOI: 10.51936/dr.40.PI1.15-29 Aleksandra Kanjuo-Mrcela in Maša Filipovic Hrast UVODNI POGOVOR S PROFESORJEM ZDRAVKOM MLINARJEM: SOCIOLOGIJA KOT »ENFANT TERRIBLE«? Jeseni 2023 sva se sourednici te priložnostne izdaje Družboslovnih razprav pogovarjali s sociologom in akademikom, rednim profesorjem za prostorsko sociologijo (v pokoju) in zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani Zdravkom Mlinarjem o razvoju sociologije v Sloveniji in v jugoslovanskem prostoru. Prof. dr. Mlinar je kot eden kljucnih akterjev spregovoril o svojem doživljanju razvoja sociologije na splošno in konkretno v okviru (takrat nastajajoce) Fakultete za družbene vede ter reflektiral izzive tistega casa. Prof. dr. Mlinar ocenjuje temeljne protislovnosti sociologije ter se sprašuje o njeni prepoznavnosti in uporabnosti, nujnosti posploševanja in konkretizacije v sociološkem delu, profesionalizaciji in podružabljanju, vkljucujoci ali izkljucujoci naravi sociologije ter o odnosu med posameznikom, družbo in naravo. Spoštovani prof. Mlinar, ste sociolog ter eden najpomembnejših ak­terjev uveljavljanja sociologije na Slovenskem in razvoja institucije, ki obelez.uje 60. obletnico. Zacnimo pogovor z najbolj splošnim vprašanjem: kaj so kljucne znacilnosti sociologije kot vede? Sociologija kot (najbolj) splošna in posplošujoca družboslovna disciplina je najbolj vkljucujoca, pa hkrati tudi izkljucujoca. Vkljucujoca je vsebinsko, prostorsko in casovno, vendar ne v smislu nizanja in kopicenja posameznosti, njihovega agregiranja, ampak v smislu zmožnosti za posploševanje, ko naj bi zgošceno in sinteticno izražala svoja spoznanja. Hkrati pa ugotavljamo, da je izkljucujoca z vidika determinizmov osebnosti in naravnega okolja. Tu se sicer nakazuje visoka znanost na (naj)bolj abstraktni ravni v svetovnem merilu, ki pa se odmika od konkretne prakse. Ravno v zvezi s tem pogrešam ozavešcenost o nujnosti in pomenu nenehnega prevajanja tako v smislu posplo­ševanja konkretnega kot tudi konkretizacije splošnih spoznanj. To terja pozornost do (potencialnih) prispevkov širokega kroga profesionalnih in tudi laicnih akterjev znotraj in prek meja t. i. akademske sfere znanosti, ljudi iz zelo razlicnih delovnih in življenjskih okolij. Hkrati pa tudi ozavešcenost o nesprejemljivih zamejitvah na posamezne predmete, fakultete, univerzo, na Slovenijo. Ali nam lahko poveste vec o vašem lastnem ukvarjanju s sociologijo in njeno profesionalizacijo? Verjetno sem se z vprašanji o sociologiji in družboslovju pri nas ukvarjal širše, kot so se drugi, še posebej ko je šlo za našo fakulteto, za Teorijo in pra­kso, za Slovensko sociološko društvo in Jugoslovansko sociološko združenje, v nekaterih pogledih tudi za Mednarodno sociološko združenje (ISA) in za (so) delovanje s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Vsaj delno je to razvidno iz preglednice »Posvetovanja, delavnice, seminarji« v prilogi, ki kaže, da sem v teku svojega profesionalnega delovanja poizkušal v svojem raziskovalnem delu upoštevati in vkljucevati veliko raznovrstnost tako vsebinsko kot organizacijsko. Nisem se omejeval na organizacijske spremembe; v osnovi so me zanimala vse­binska vprašanja, vendar ta zahtevajo daljši cas in tudi zato dostikrat ostajajo nedorecena. V jugoslovanskem kontekstu je prevladala osiromašena enostranskost, ki je podružbljanje izenacevala z institucionalizacijo, te pa ne z raznovrstnostjo vklju­cevanja, ampak z okrepljeno enosmernostjo in nadzorom od zgoraj navzdol, kar pa seveda ni bilo zgolj znacilnost sociologije v Jugoslaviji. V nakazanem družbenem kontekstu sem torej poizkušal uveljavljati sociologijo in vlogo FSPN kot hkratno prizadevanje za vse širše vkljucevanje in kot prizadevanje za pro­fesionalno preseganje zdravorazumskega delovanja. Zlasti v zvezi z ekologijo sem se s casom vse bolj zavedal, da je izkljuce­vanje biološke in fizicne determiniranosti življenja ljudi del problematicnosti (razumevanja) marksizma. Emancipatorna logika in dozdevna moc cloveka sta zasencili pomen narave in podnebja. Kolektivisticna usmeritev pa je podcenje­vala moc posameznika, razen takrat, ko je šlo za vlogo »vodilnih subjektivnih sil« socialisticnega razvoja. Ta razlaga je izrecno ali implicitno – pod zornim kotom teorije organizacije –upoštevala predvsem spontanost in organsko rast od nižjega k višjemu (tudi v univerzitetnem okolju). Za razliko od tega sem tako v spoznavnem procesu kot v širši družbi razkrival skupni teoretski imenovalec, tj. protislovnost, ki vkljucuje enotnost nasprotij, še posebej nujnost posploševanja in konkretizacije uveljavljanja družbenega (skupnega) in individualnega. Kot urednik in soavtor knjige Kakšna sociologija? Za kašno družbo? (2016) v okviru širše zasnovanega niza Prispevki in izzivi sociologije na Slovenskem sem pritegnil 120 avtorjev, ki delujejo v Sloveniji in po svetu, da predstavijo svoja najpomembnejša sociološka spoznanja in delovanja, ki so dosegla zaželen odziv v teoriji ali praksi, ter tista, ki odziva niso dosegla, in ocenijo, kaj najbolj ovira uveljavljanje socioloških spoznanj in delovanj na njihovem podrocju delovanja v praksi. Kolegice in kolegi so opozorili na številne izzive, ki so pred sociologijo in njeno profesionalizacijo. Pavel Gantar je opozoril na splošno neprepoznavnost sociologije – predvsem v primerjavi z ekonomijo in pravom – v družbi na splošno. Sociološko znanje se le redko šteje kot ekspertno znanje; pri nesociologih je pogosto dojeto kot nekakšno splošno in nezavezujoce razmišljanje o družbenih problemih, ki ga zmore vsak. Prav razbijanje mita o sociologiji kot zdravora­zumskem rezoniranju bi moralo biti glavna naloga sociološkega društva. Drago Kos je ugotovil, da je sociološka produkcija v splošni javnosti in vplivnih dejavnikih dojeta kot hermeticna, abstraktna in nerazumljiva, kar je poenosta­vljeno in zato pretežno napacno prevedeno v neuporabnost, odvecnost oz. neaplikativnost socioloških spoznanj. Odgovornost pa je seveda tudi na drugi strani, tj. v pricakovanju, naj sociologija, ce zmore, prispeva samo k »tehnicne­mu«, obrtniškemu servisiranju družbe. V istem kontekstu je Breda Luthar opozorila na to, da je v javnem prostoru bolj sprejeta esejisticna, ohlapna in retoricno všecna retorika kot sociološko rigorozna in empiricno natancna analiza, ki je izgubljena in pozabljena v an­tiintelektualisticnem duhu, ki se izraža v kulturi mnenj brez argumentov, v kateri je mnenje vse in argument nic. Tudi Jožica Puhar je opozorila na problem predstavljanja rezultatov sociološke dejavnosti razlicnim ciljnim skupinam ob prevajanju strokovnega izrazoslovja v preprost vsakdanji jezik, ki ga ljudje lahko razumejo. V ta namen ostajajo malo ali skoraj nic izkorišceni množicni mediji, predvsem TV kot najmocnejši medij, ki bi lahko stroko in vrhunske rezultate raziskovalnega dela bolj intenzivno pro­movirali. Na osnovi skoraj štiridesetletnega delovanja na Zdravstveni fakulteti (kjer so sociologi_nje v okviru Katedre za družbene vidike zdravja in zdravstva razvili preko deset na sociologijo oprtih dodiplomskih in podiplomskih predmetov) je Majda Pahor kriticno opozorila na probleme pri povezavah in pretoku znanja med sociologijo in zdravstvenimi vedami/zdravstvom (npr. hermeticni jezik soci­ologije, ki je usmerjen le na obcinstvo iz svoje stroke, kar zmanjša komunikacijski domet sociologije; neprepoznavnost specificnega sociološkega pristopa, njenih konceptov in metodološkega aparata; ni sociološke programske skupine za podrocje zdravstvenih tem, ki bi omogocila dolgorocnejše projekte, težave pri ohranjanju sociološke identitete v okolju drugih disciplin, kjer sociologi sodelujejo pri konceptualnem in metodološkem razvoju, ker ni možnosti zaposlovanja na lastnem podrocju, in podobno). Tudi Ciril Mezek govori o deficitu na podrocju sociologije zdravstva oz. medicine. Prepušcanje tovrstnih tem drugim fakultetam, kjer so prioritete drugacne in so sociološke teme obrobne, je nesprejemljivo. Težko si je predstavljati, da bi se npr. pravna fakulteta tako zlahka odrekla maticnosti na podrocju, ki je za pravno stroko visoko relevantno. Primerjava s svetom nam pokaže, da imajo sociologi medicine tudi znotraj nacionalnih socioloških društev svoje zelo mocne sekcije. Pri nas pa FDV ne zaznava svoje potencialno pomembne maticne vloge. Skratka, ob 60-letnici bi tudi na FDV tej vlogi lahko posvetili vecjo pozornost. Marjan Hocevar je opozoril na razlicne stopnje profesionalizacije: ta je visoka, ko gre za pravnike, zdravnike, arhitekte. A ravno pri tem nastopa tudi problem, da izkljucujejo širše okvire spoznavanja in delovanja v praksi, kar – lahko bi rekli – nominalno ali dejansko zadeva tudi vkljucevanje. Pri svojem delu sem si vedno prizadeval, da pridejo do besede akterji s po­drocja sociologije in družboslovja (op. ur.: glej prilogo »Posvetovanja, delavnice, seminarji«). Tako dobivamo vpogled v problematiko sociologije z vidika razmerja med teorijo in prakso ter njeno (ne)uporabnostjo, na kar nas je opozorila starej­ša generacija sociologinj in sociologov. Pricakujem pa še vkljucevanje mlajših z njihovimi drugacnimi zaznavami in predlogi. Sicer pa je to široka tema, ki je predmet pozornosti tudi v svetovnem merilu. Glede na relevantnost za fakulteto naj navedem še to, da sem kot prvi s FSPN deloval tudi na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Najbolj ocitno je to prišlo do izraza z mojo pobudo in posvetovanjem Stanje in razvoj družbenih znanosti na Slovenskem. To smo organizirali skupaj z Raziskovalnim inštitutom FDV pod predsedovanjem Nika Toša. V ta namen sem pripravil obsežno temelj­no uvodno študijo na 120 straneh in celo vsebinsko preusmeril svoje nadaljnje raziskovanje. Ali nam lahko poveste vec o uveljavljanju sociologije na Slovenskem? Ali je šlo za vsebinske, epistemološke in metodološke spore pri uvelja­vljanju sociologije kot discipline in raziskovalnega podrocja? Pri uveljavljanju sociologije v Sloveniji je z drugo svetovno vojno prišlo do popolne diskontinuitete. Zgodovinski materializem naj bi apriorno razreševal vsa temeljna vprašanja o družbi in v tem smislu kar nadomestil družbene znanosti ter še posebej sociologijo kot »buržoazno kvaziznanost«. V zanosu revolucionarnega vizionarstva (pa bodisi v uradni inacici ali kasneje, po uporniškem letu 1968, v mladeniškem klicu radikalnih študentov k izvirnemu marksizmu) se je zdelo ukvarjanje z danimi razmerami, ki naj bi jih odpravili, zelo pritlehno pocetje. Raziskovalec, ki se je temu posvecal, je bil obravnavan skoraj tako kot carski sel na kitajskem dvoru, ki je prinesel neželena sporocila. To so mi dali vedeti tudi tako angažirani študentje pri predavanjih, ko sem se zavzemal za operacionalizacijo splošnih pojmov in empiricno sociološko raziskovanje. Hkrati pa so bolj analiticno usmerjeni študentje ravno v tem prepoznavali tisto, kar jih je najbolj usposabljalo za profesionalno, poklicno delovanje. Ciril Baškovic ugotavlja, da se je iz interesno heterogene skupne zahteve do oblasti po realizaciji obljubljenega družbenega sistema (ki bi zajemal tudi rešitve konkretnih študentskih statusnih problemov) razvilo nekaj razlocljivih struj, in dodaja, da je študentsko gibanje temeljilo na prizadevanju demokracije pluralizma interesov; vedelo se je, da je podstat tega družbena stratifikacija. Pa vendar so prav spoznanja iz empiricnih socioloških raziskovanj med prvimi zacela izpodkopavati skonstruirani svet ideologije in prispevala h konstituiranju sociologije kot znanosti po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Politicna avantgarda ni uveljavljala svoje legitimitete na podlagi vecinskega mnenja ljudi. Njeno vzvišeno poslanstvo je bilo utemeljeno na prepricanju o – po marksizmu – že (pre)poznanih razvojnih zakonitostih. Edino, kar jo je vezalo, je bila odgovornost pred zgodovino, ne pa odgovornost do konkretnih ljudi in njihovega mnenja. Že a priori je bila opredeljena progresivna vloga manjšine (komunisticne partije oz. zveze komunistov), tako da ni bilo potrebno in primerno šele z empiricnim raziskovanjem ugotavljati, kakšne so dejanske razmere, in preverjati mnenja ljudi. V zvezi s tem je Stane Saksida zapisal, da je šlo za kljucno redukcijo »socio­loške refleksije na golo teoretiziranje in nanašanje nacel ter kategorij zgodovin­skega materializma. Politicna hierarhija je od sociologije pricakovala potrditev pravilnosti svojih osnovnih izhodišc in morebitno iskanje novih ‘pravilnih’ poti znotraj teh okvirov.« Razkrivanje resnicnega stanja je postajalo neželeno, ce že ne kar nekakšna sovražna dejavnost. Nacelno naj bi bila sociologija marksisticna, kriticna in revolucionarna, konkretno pa poslušna, spravljiva in konformna v odnosu do vsakokratne akcije in uradnih stališc »vodilnih subjektivnih sil«. Po eni strani naj bi v ospredje postavljala interese delavskega razreda, po drugi strani pa so bili z negodovanjem sprejeti ali pa prikriti izsledki empiricnih raziskovanj, ki so od­stopali od apriorno idealiziranih predstav o njem, vzemimo o štrajkih delavcev (npr. rudarjev v Trbovljah), o majhnem vplivu delavcev (npr. v delavskem svetu Železarne Jesenice) idr. Primer grobega poseganja politike v empiricno razisko­valno delovanje je bila ukinitev raziskovalnega centra za samoupravljanje pri Zvezi sindikatov Slovenije. Raziskovanje pri Zvezi sindikatov Slovenije, ki ga je vodil Slavko Splichal, je bilo še prav posebej namenjeno razkrivanju dejanskega družbenega položaja delavcev, na katere se je s svojim poslanstvom sklicevala tudi Zveza komunistov Jugoslavije. Opirali so se tudi na izsledke Slovenskega javnega mnenja in druge podatke o dejanski vlogi delavstva. V publikaciji Delavci o družbenoekonomskem razvoju in nalogah sindikatov (1982) seveda niso predstavili le tistega, kar je bilo zaželeno, ampak so avtorji razkrivali tudi dejansko (ne)uveljavljanje samoupravljanja v praksi. To je vkljucevalo razkrivanje neenakosti in pomembnih razlik glede na kvalifikacijo, izobrazbo in družbeno­politicno aktivnost zaposlenih. Predstavili so tudi stališca o »prekinitvah dela« (izraz, s katerim je politika prekrivala štrajke delavcev) in drugo. V obsežnejšem tekstu sva letos z Nikom Tošem predstavila prispevek z naslo­vom »Sociologija, politologija in politika, ob ‘šestdesetletnici FDV‘« za objavo v knjigi Ivana Svetlika Od visoke šole za politicne vede (1961) do Fakultete za družbene vede (1991) – Pogled skozi prizmo razmerja med politiko in stroko (v tisku). Pri tem sva imela prednost pred mlajšimi kolegi, saj sva lahko iz prve roke, doživljajsko in bolj podrobno predstavila spremembe v zgodnejšem obdobju tega zavoda. Gre za spremembe od prvotnega izkljucevanja sociologije k njenemu uveljavljanju; za pomembne vloge sociologov, ko smo s pobudo nekako »od zunaj«, predvsem prek Društva sociologov Slovenije, že izhodišcno prispevali k uveljavitvi zamisli o združitvi študijev sociologije, politologije in novinarstva. Z zapisniki (tedaj imenovanega) Društva sociologov Slovenije (glej Društvo sociologov Slovenije 1966–67) samo tematsko nakazujem prizadevanja, ki jih je sprejelo in podprlo tudi vodstvo tedanje VŠPV v vse bolj jasni težnji, da bi presegali okvir prvotno ozko zasnovane partijsko-politicne šole. Sedaj pa sva (glej tudi Repe 2010) v že imenovanem prispevku podrobneje prikazala grobo politicno poseganje v delovanje sociologov v okviru FDV, še posebej s sankcijami zoper Veljka Rusa, Janeza Jerovška, Vladimirja Arzenška in Tineta Hribarja. Kaj pa lahko recete o vlogi sociologije pri razvoju FDV? Izhodišcni namen ustanovitelja Visoke šole za politicne vede, tj. Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, je bil osnovati posebno kadrovsko šolo partije, ker delovanje v okviru Univerze v Ljubljani, ki je že vkljucevalo tudi študij sociologije na Filozofski fakulteti, ni ustrezalo temu namenu. To posebnost so uveljavljali: – z izbiro politicno preverjenih in lojalnih uciteljev na VŠPV, – z izbiro in posebno obravnavo politicnih funkcionarjev kot slušateljev, ki so jim preprosto podaljševali njihovo zaposlitev, – s prostorsko locitvijo od strnjene univerze v južnem predelu mesta in politicno izsiljeno lokacijo za Bežigradom (ki je dejansko predstavljala urbanisticni prekršek). Kasneje je – neodvisno od tega – ta šola dobila sosedo, tj. Ekonomsko fa­ kulteto, ki je bila ena od fakultet Univerze v Ljubljani, kar je nadalje vplivalo na to, da se je nekako ex post izoblikovala predstava o družboslovnem kampusu ljubljanske univerze za Bežigradom. To je bil dodaten izziv za fizicno strnitev petih fakultet: Fakultete za družbene vede, Ekonomske fakultete, Pedagoške fakultete, Fakultete za upravo in Fakultete za socialno delo. Vendar pa intenziv­nejše sodelovanje med njimi, ki bi ustrezalo sociološkim pricakovanjem o poveza­nem in celostnem delovanju, kljub nekaterim pobudam vodstev naše fakultete še vse do danes ni zaživelo. Ali nas to opozarja na prepricanje o samozadostnosti, mogoce tudi o superiornosti (ekonomisti) dolocenih disciplinarnih podrocij, ko niti fizicna bližina ne privede do inter- oz. transdisciplinarnih študijskih programov? Nasploh je politika v šestdesetih in sedemdesetih letih nasprotovala uvelja­vljanju integritete univerze kot pomembnega intelektualnega središca v Sloveniji. Vsak del univerze naj bi bil zamejen v posebno obcino upravno razcepljenega mesta Ljubljane. Našo fakulteto je poizkušala zamejiti v obcino Bežigrad, pac v smislu nacela: Divide et impera! Vloga sociologije v preobrazbi VŠPV/FSPN/FDV ni bila že nekako prede­terminirana, ampak vkljucuje, priznano ali pa tudi ne, pomemben vpliv posa­meznikov znotraj in zunaj tega zavoda. Hkrati pa je ravno zaradi takega vpliva mogoce razumeti, zakaj se FDV razlikuje od fakultet za politicne vede v nekdanji Jugoslaviji, ki ne vkljucujejo študija sociologije. Poimenskemu izpostavljanju tistih posameznikov, ki so najbolj nasprotovali ali ovirali moja in naša prizadevanja, se na tem mestu izogibam, cetudi to ostaja sporno, in s tem odstopam od konkretnosti zgodovinopiscev. Na Filozofski fakulteti je bila sociologija le nekakšen dodatek k že uveljavlje­nim podrocjem študija (vec o tem v Mlinar 2006; Društvo sociologov 1966–67). Od tu je sledila tudi moja pobuda za povezovanje in združitev z VŠPV. V okviru predmeta Sociologija, katerega nosilec je bil prof. Jože Goricar (oba tedaj zaposlena na Pravni fakulteti), sem leta 1961 na VŠPV predaval o družbenih skupinah. Oboje sem opiral na raziskovanje na Inštitutu za socio­logijo in filozofijo. Priložnost za uveljavljanje empiricno usmerjene sociologije sem imel kot predstojnik sociološke katedre, ko sem to vlogo z zaposlitvijo na VŠSPN prevzel od Borisa Ziherla. Uvedli smo vrsto »posebnih sociologij«, cemur je Ziherl še kasneje nasprotoval. Možnost za vkljucevanje kvalificiranih sociologov v raziskovalno dejavnost sem imel, ko sem svoje maticno podrocje – širše vzeto – prostorske sociologije prav zaradi njih razširil tudi na delovne organizacije in industrijsko sociologijo (vec o tem v knjigi Družboslovno raziskovanje med profesionalizacijo in podruž­bljanjem (2022)). Na široko sem odprl vrata že usposobljenim in samostojno mislecim posameznikom, ki se niso vkljucevali na osnovi (aktivne) kadrovske politike same ustanove. Prav to pa je bil najvecji izziv tudi za politiko in njene »obracune« na FSPN. Ob uvajanju študija sociologije smo na FSPN povecali obseg specificno soci­ološke vsebine na racun splošnoizobraževalnih predmetov (ki so prvotno poleg ožje politicnih prevladovali na VŠPV) in tako dolocneje oblikovali novo identi­teto sociologije. Da bi presegli aprioristicni shematizem in prazno špekulacijo, smo morali vecjo pozornost posvetiti predmetom, ki naj bi študente analiticno usposobili in jih s tem spodbujali tudi k empiricnemu raziskovanju konkretnih družbenih razmer pri nas. V tem smislu smo kot prvi v Jugoslaviji v sociološki študij vkljucili racunalništvo, kar je pospešilo modernizacijo pedagoškega in raziskovalnega delovanja (vec o tem Mlinar 1986b). Skoraj celo desetletje prepricevanj, neskoncnega sestankovanja ter spopadanja s shematizmi in for­malizmi je bilo potrebno, preden smo z reformo na univerzi in pripravami novih »vzgojno-izobraževalnih programov« dobili potrebna soglasja vseh številnih republiških organov za uvedbo študijske smeri Družboslovna informatika. Vecstopenjski postopki preverjanja so terjali vkljucevanje na desetine ali stotine ljudi, ki dostikrat niso bili usposobljeni za strokovno presojo, preden smo lahko uvedli doloceno inovacijo (recimo nov predmet). Nasploh je bilo težko prodreti z novimi idejami, ki jih ni bilo mogoce enostavno uvrstiti v že obstojece sheme. Pri tem naj bi šlo za podružbljanje, dejansko pa je to predstavljalo le nacin uveljavljanja politicnega nadzora zaradi nezaupanja v univerzitetne akterje. Treba je tudi opozoriti, da je bila sociologija kot splošna in posplošujoca družboslovna disciplina osnova in je (nujno) prisotna na vseh podrocjih po katedrah štirih oddelkov FDV. Lahko npr. omenimo že delo Vladimirja Benka, ki se je posvetil »sociologiji mednarodnih odnosov«. Obramboslovje ima globoke sociološke korenine. Anton Bebler je svojo profesionalno angažiranost pri nas in v svetovnem merilu že v izhodišcu izražal v okviru sociologije vojske. Nasploh pa v univerzitetnem merilu poznamo prikrito in vcasih kar utopljeno vlogo sociologije, npr. pod imenom andragogika oz. pedagoško delovanje, kriminologija, socialno delo, gerontologija, urbanizem, javno mnenje, marketinško raziskovanje, etnicne študije, ženske študije, futurologija idr. Sociologija je kot enfant terrible motila socialno harmonijo, nacenjala nove probleme ter povzrocala dvom v situacijah in v družbi, v kateri sta bili v ospredju le agitacija in mobilizacija »ljudskih množic«. Zato se je za »vodilne« povsem resno pojavljala dilema: ali sploh potrebujemo sociologijo ali bi jo rajši ukinili oziroma »razselili«? Edvard Kardelj je nasprotoval uvajanju posebnih sociologij in s tem naši empiricno usmerjeni sociologiji. Pri tem ni presegel enostranskosti kolektivizma s pogledom od zgoraj navzdol. Kljub temu pa se zdi sociološko neprimerno, da se danes že kar a priori izkljucuje njegovo delo Smeri razvoja politicnega sistema socialisticnega samoupravljanja (1978). Tukajšnja retrospektiva naj ne bi sledila prirocni praksi, ko se s kritiko drugih izogne realni oceni lastne vloge. Že leta 1976 (Mlinar 1976) sem npr. ugotavljal, da je bilo v naših raziskovalnih institucijah (samo v Ljubljani) opravljenih vec kot sto empiricnih socioloških raziskav. Vendar so bili rezultati vecinoma zelo fragmentarne narave, ne da bi dosegli tudi pomembnejša sinteticna spoznanja. Skoraj pol stoletja kasneje ugotavljam, da to ni bila le otroška bolezen, saj v tem pogledu vse do danes nismo napredovali. Npr. kot predsednik sveta Teo­rije in prakse nisem dosegel sprememb, za katere se sicer zavzemam, da bi v objavljanju presegali enostavno nizanje razlicnih spoznanj. Seveda pa gre tudi za objektivno zamejenost, ki jo težko presegamo v okvirih majhnega naroda, ko hocemo krepiti stik z ljudmi in dogajanjem v Sloveniji. Vendar izpostavljam problem, ki sem ga zaznaval že ob kongresih in drugih srecanjih v svetovnem merilu, ki vkljucujejo tudi vec tisoc referatov. Pri tem tudi splošnejše obravnave predstavljajo le kot dodatno specialnost. Kakšno pa je bilo povezovanje v okviru Jugoslavije in kakšno je bilo mednarodno sodelovanje? Še v devetdesetih letih je bil na FSPN samo en pedagoški delavec, ki je pridobil visokošolsko izobrazbo, s tem da ni diplomiral na ljubljanski univerzi, ampak v Beogradu. Postopoma pa se je fakulteta vse bolj odpirala, in danes že vkljucuje številne programe in študente, ki presegajo teritorialno zamejenost na Slovenijo in Jugoslavijo. Seveda pa tudi s tem ne moremo biti zadovoljni, saj sedanja odprtost dejansko še ne pomeni vkljucevanja študentov iz družbeno, družboslovno in širše znanstveno najbolj razvitih držav. Pot v svet nam je v številnih pogledih neposredno in posredno v šestdesetih letih odpiral najzahtevnejši projekt primerjalnega raziskovanja v tistem casu – o vrednotah lokalnih voditeljev in udeležbi oziroma sodelovanju obcanov (knjiga Values and the Active Community (1971)). Pobudnika zanj sta bila Philip in Betty Jacob, privržena vrednotam kvekerjev, veliko oporo pa jima je nudil teoretsko in metodološko najbolj usposobljeni politolog in družboslovec Henry Teune, vsi iz oddelka za politicne znanosti univerze v Pensilvaniji, Filadelfija. V celoti ali delno je sodelovalo veliko število družboslovcev iz ZDA, Jugoslavije, Poljske in Indije. Pri nas pa je to raziskovanje na samem zacetku nadgrajevalo in delno nadomešcalo naš prejšnji ter za nas izhodišcni jugoslovanski projekt »Komuna«. Širina tega mednarodnega delovanja se je najprej nanašala na Inštitut za sociologijo in filozofijo, nato pa je vse bolj zadevala tudi FSPN in naše vkljucevanje v druge mednarodne projekte, še posebej v okviru Mednarodnega sociološkega združenja (ISA) in njegove sekcije (raziskovalni komiteji, delovne skupine). Ob mednarodnem sodelovanju smo bili hkrati realisticni, ko smo iskali in dobivali znanje tam, kjer ga je dejansko tudi najvec bilo, tj. v ZDA (ne glede na politicne interese tu in tam, vec o tem Mlinar (2020)). Verjetno je – vsaj simbolno – pomembno (na kar me je opozoril Mitja Ve­likonja) ter je ilustracija našega mednarodnega delovanja in angažiranosti sociologov dejstvo, da smo uspeli pritegniti znamenitega ameriškega sociologa Talcotta Parsonsa, da je po udeležbi na svetovnem kongresu sociologije v Varni, Bolgarija, 1970 predaval na naši fakulteti in v Knjigo gostov fakultete zapisal svoje prve vtise. Paradoksalna se zdi ugotovitev, da smo dostikrat prav po ameriških po­vezavah vzpostavljali stike z evropskimi kolegi in mednarodnimi ustanovami. Ozavešcenost o enostranskostih takšnega povezovanja, ki bi nas zamejevala in podrejala z utrjevanjem radialnih komunikacij, pa mi je narekovala, da sem pobudil tudi intenzivnejšo (tangencialno) povezovanje s poljskimi družboslovci. Ce se morda sedaj iz preteklosti obrnemo še proti prihodnosti, kje vidite kljucne razvojne spremembe? Problemi današnjega sveta z vidika naravnega okolja opozarjajo na za­mejenost naše miselnosti in delovanja. Perspektive v takšnem casu ne moremo nakazovati preprosto na osnovi retrospektive. Zaostaja ozavešcanje, da ima cloveštvo eksistencno svoj skupni imenovalec z vidika podnebja in okolja, kar presega do sedaj znacilne konfliktne interese v sami družbi.1 Sociološki pristop in moje predmetno podrocje – teritorialne skupnosti in prostorska sociologija – sta me že v izhodišcu navajala k celostni obravnavi družbenega življenja. To je presegalo (sub)disciplinarne in enoravenske (lokalno, nacionalno, globalno) obravnave kot tudi zamejenost bodisi na teorijo ali na prakso. Naj v zvezi s tem izpostavim delovanje v okviru Raziskovalnega komiteja 24, ISA – Social Ecology. Kot njegov predsednik sem vstopil v dedišcino ožje socioloških in politoloških preokupacij. Tudi tedanja marksisticna usmeritev, zlasti spisi F. Engelsa, je v ospredje postavljala moc in odlocilno vlogo cloveka in cloveštva v družbenem razvoju. To je hkrati vkljucevalo kritiko prevzemanja biološkega razumevanja družbe, ki je poudarjalo ravnotežje in prilagajanje na okolje. V okviru delavnice na FSPN leta 1976 smo pojasnjevali razlicno dinamiko razvojnih sprememb v družbi, pri cemer pa fizicno okolje ni bilo upoštevano kot pomembnejša determinanta. Vendar sem tudi osebno vse vecjo pozornost posvecal spremembam v naravnem okolju in tudi sekcija ISA je dobila novo ime: Research Committee 24 on Environment and Society. 1. Ob indijskem predsedovanju skupini držav, ki so vkljucene v veliki G20, poudarjajo, da se kot »ena zemlja« združujemo za oskrbo našega planeta, da kot ena družina podpiramo drug drugega in skupaj gremo proti skupni prihodnosti ob vse vecji medsebojni odvisnosti. To je seveda programatska usmeritev, ki pa izraža težnjo k poenotenju cloveštva ob prepoznavanju naše ogroženosti. Pri nas je v tem smislu pot trasiral Andrej Kirn, med drugim tudi s svojim prispevkom za svetovni kongres ISA v New Delhiju 1986 o fragmentarnosti in interdisciplinarnosti v povezovanju ekologije in družbenih znanosti (Kirn 1996). Poseben poudarek sem tej temi namenil v dveh »žirovskih knjigah« (2022). Z izredno širino, ki jo je vkljuceval moj profesor in kolega Rudi Supek na osnovi svojega poznavanja in preucevanja cloveka in okolja, je tudi on že leta 1983 izpostavljal osebnostno in okoljsko determiniranost družbenega, kar je seveda presegalo že utrjene, a zamejene okvire sociologije kot družboslovne discipline. Pri tem se je opiral na misel, ki jo je zapisal Ralf Dahrendorf: »Družbe ne moremo razumeti, ce ne prepoznamo dialektike stabilnosti in spremembe, integracije in konflikta, funkcije in gibalne sile, soglasja in prisile« (Supek 1983). Ko sem poizkušal presegati miselno zamejenost sociološkega in družboslovne­ga delovanja na univerzo oz. t. i. akademsko sfero, sem pred štirimi leti dobil podporo tedanjega prodekana za raziskovalno dejavnost na FDV, sedanjega dekana Iztoka Prezlja, ki je menil, da usmeritev, ki se v svetu uveljavlja pod ime­nom citizen science, lahko deluje le, ce ji znanost nudi okvir, v katerega se potem lahko vkljucujejo obicajni ljudje. To lahko predstavlja zelo pomembno povezavo univerze z lokalnimi okoljem, in ta koncept bi morali vkljucevati v vec projektnih prijav. Pri tem ne gre le za enkratno vprašanje in rešitev, ampak za nenehno obojesmerno povezovanje ter vkljucevanje raziskovalnih in pedagoških spoznanj na vseh ravneh. Tako kot na ravni univerze naj bi že okrepili tudi prizadevanja, da dijaki in ucenci ne bi le prevzemali dokoncnih resnic iz obveznih ucbenikov, ampak bi razmišljali in delovali kot raziskovalci. Na tej osnovi se vkljucujejo v kar množicno organizirana tekmovanja in priznanja, ki jih ob podpori številnih naravoslovcev organizira Zveza za tehnicno kulturo Slovenije (ZOTK-a). Temu se vsebinsko podrobno pridružuje tudi Slovenska znanstvena fundacija. Ob tem ostaja praznina in izziv: kje pa sta delovanje in maticna vloga, ko gre za zaostajanje na podrocju sociologije in družboslovja? Vlogo FDV z vidika razmerja med teorijo in prakso lahko opiram na spo­znanja, do katerih smo prišli ob pripravi knjige Izzivi obcanskega raziskovanja, Izkušnje in pricakovanja iz Žirov in od drugod, v kateri Primož Kokalj, Andrej Kohont in Neli Babic opisujejo možnosti za izmenjavo univerzitetnega znanja in podjetniške, poslovne prakse. Kaj bi radi poudarili na koncu? Razumevanje dosežkov in zamejitev sociologije v okviru dosedanje preo­brazbe od VŠPV k FDV terja pozornost tako do njene izrecne kot tudi prikrite prisotnosti. Po eni strani je bila vsebinsko, casovno in prostorsko najbolj vklju­cujoca, hkrati pa v svoji splošnosti najmanj uporabna in ni našla možnosti za konkretne zaposlitve. Kot splošna in posplošujoca se razlikuje od vseh drugih družboslovnih disciplin, ki so v svoji parcialnosti lahko tudi samozadostne. Njena zmožnost, da se osredinja na pojasnjevanje družbenih sprememb, pa izkljucuje determinizem posameznika kot osebnosti ter naravnega okolja in podnebja. Opravljena analiza nam je pokazala, da imajo tudi posamezniki velik vpliv na to, kakšna institucionalna ureditev postane prevladujoca. Preteklo pa je pol sto­letja, da smo zadosti prepricljivo spoznali, kako emancipatorna logika cloveka kot gospodarja tega sveta podcenjuje pomen ekologije. Ce preucujemo zato, da bi spreminjali obstojece, naj dodam: moj namen ni le v tem, da razkrivam širino neprepoznane prisotnosti sociologije, ampak tudi to, da rešujemo vprašanje, kako abstraktna sociološka spoznanja zbliževati in prežemati s participativnimi zmožnostmi ljudi. To naj bo izziv, da ne bi zaostajali v kategorijah danosti, ampak za neneh­no prizadevanje za posploševanje konkretnega in za konkretizacijo splošnih spoznanj, kar presega samoumevnost sedanjega (nepovezanega) delovanja v zelo razclenjeni organizaciji Fakultete za družbene vede. Mi, sociologinje in sociologi, pa poskrbimo, da dejanska vloga sociologije tudi po 60-letnici Fakultete za družbene vede ne bo ostajala praznina, s katero se srecujejo naši zgodovinarji. Najlepša hvala za pogovor, prof. Mlinar. Priloga: Posvetovanja, delavnice, seminarji Akademik prof. dr. Mlinar je bil urednik, sourednik ali (so)organizator naslednjih po­svetovanj: 1. Posvetovanje o sociološkem raziskovanju komune v Jugoslaviji. Inštitut za sociologijo in filozofijo, Ljubljana, 1965 – 28 avtorjev. 2. Družbeni konflikti in socialisticni razvoj Jugoslavije. Jugoslovansko združenje za sociologijo, Portorož, 1972, v treh knjigah – 61 avtorjev. 3. Ob tem je bilo prisotnih še 33 udeležencev iz drugih držav. 4. The social ecology of change: from equilibrium to development. Delavnica na FSPN, Ljubljana, 1978 – ožji izbor – 14 avtorjev. 5. Usmerjanje družbenega razvoja. FSPN – Ziherlovi dnevi, Škofja Loka, 1981 – 24 avtorjev. 6. Odgovornost v samoupravni družbi. FSPN – Ziherlovi dnevi, Škofja Loka, 1982 – 65 avtorjev. 7. Poljsko-jugoslovanski seminar o urbano družbenih strukturah in razvoju. FDV, Lju­bljana, 1981 – 42 avtorjev (sicer še dve srecanji na Poljskem). 8. Stanje in razvoj družbenih znanosti na Slovenskem. SAZU in FSPN, Ljubljana, 1984 – 22 avtorjev. 9. Technology, Restructuring and Urban / Regional Development. ISA, RC 21 (Regio­nal and Urban Development) in RC 24 (Social Ecology), Inter-University Centre for Postgraduate Studies, Dubrovnik, 1987 – vec kot 40 avtorjev. 10.The international conference conducted by the research council ISA on: “Cross­-Cultural and International Research: Theory, Method, Project, Organization” and “Centralization vs. Decentralization”. Ljubljana, 1988 – 22 avtorjev. 11. Prostorski (ne)red in izzivi crnih gradenj. Center za prostorsko sociologijo in Teorija in praksa, Ljubljana, 1993 – 13 avtorjev. 12. ISA – Thematic Group, kasneje Working Group, WG 01 Sociology on Local-Global Relations, 2005, posvetovanje v Ljubljani – 16 avtorjev. 13.Demokratizacija, profesionalizacija in odpiranje v svet. Ob štirideseti obletnici Teorije in prakse, 2004 – 28 avtorjev. 14.O sociološkem razgrinjanju življenja v prostoru in casu. Teorija in praksa, FSPN, 2010 – 34 avtorjev. 15.Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?. Ob 50-letnici Slovenskega sociološkega društva, 2016 – 120 avtorjev. 16.Izzivi obcanskega raziskovanja, Izkušnje in pricakovanja iz Žirov in od drugod. Dve knjigi, 2022 – 140 avtorjev. 17. Skupno vec kot 600 sodelujocih. Literatura Bruhn, John G. (2001): Why Can‘t Sociology Apply Itself? Progress and Limitations in Making Sociology Useful. Sociological Practice, 3 (3). Društvo sociologov Slovenije (1966–67): Dokumenti o pobudi in prizadevanjih za zdru­ževanje študija sociologije, politicnih ved in novinarstva, 27. apr. 1966; o akciji za ustanovitev nove fakultete; 8. jun. 1966; o pouku socioloških predmetov l. 1966/67, 6. okt. 1946; reorganizacija študija sociologije, 13. dec. 1966; razgovor o obci sociologiji v študijskih nacrtih Filozofske fakultete, VŠPN in Pravne fakultete, 15. apr. 1949; skup­šcina Društva sociologov Slovenije o reorganizaciji visokošolskega študija sociologije v Sloveniji (vse v mandatu Z. Mlinar, predsednika in N. Toš, podpredsednik DSS). Gerdina, Otto, in Jure, Novak (2016): FDV danes in jutri: kakovost univerzitetnega izobraževanja v družboslovju z vidika študentov in študentk sociologije. V M. Kalin Golob (ur.): Odgovornost za razvoj družboslovja: deset let prenovljenih programov Fakultete za družbene vede: 225–243. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Đeric, Branislav (1989): Posebne sociologije i marksisticko obrazovanje. Beograd: Naucna knjiga. Hocevar, Marjan (ur.) (2014): Izzivi globalizacije in sociologija Zdravka Mlinarja. Teorija in praksa, 51 (posebna številka). Kamin, Tanja, Perger, Nina, in Kalin Golob, Monika (2022): 60 let kasneje: UL FDV od A do Ž. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kardelj, Edvard (1978): Smeri razvoja politicnega sistema socialisticnega samoupra­vljanja. Ljubljana: Komunist. Kirn, Andrej (1996): Fragmentariness and Interdiscplinarity in Linking Ecology and Social Sciences. V P. Ester in W. Schluchter (ur.) (1996): Social Dimensions of Contemporary Environmental Issues: International Perspectives: 41–48 Tilboury: Tilboury University Press. Landecker, S. Werner (1951): Thypes of Integration and Their Measuerment. American Journal of Sociology, 56 (4): 332–340. Malešic, Marjan (1990): Obramba in varnost – podružbljanje, profesionalizacija, voluntarizem. Teorija in praksa, 27 (3/4): 422–429. Mlinar, Zdravko (1965): Samoupravljanje u komuni. V Društveno samoupravljanje u Jugoslaviji, Jugoslovansko udruženje za sociologiju, prvo godišnje strucno saveto­vanje. Beograd: Jugoslovensko udruženje za sociologiju. Mlinar, Zdravko (1978): Samoupravljalci kot raziskovalci. Teorija in praksa, 15 (10): 1119–1132. Mlinar, Zdravko (1986a): Protislovja družbenega razvoja: osamosvajanje in podruža­bljanje: od izkljucenosti k vzajemnosti. Ljubljana: Delavska enotnost. Mlinar, Zdravko (1986b): Internacionalizacija družbenih znanosti. Teorija in praksa, 23 (6): 403–410. Mlinar, Zdravko (2006): Štiridesetletnica Slovenskega sociološkega društva: v spopa­danju z logiko izkljucevanja. Družboslovne razprave, 22 (51): 7–31. Mlinar, Zdravko (2020): Sodelovanje z ameriškimi družboslovci. Družbeni kontekst in osebne izkušnje. V V. Simoniti in Š. Truden (ur.) (2020): A kot Amerika: sodelovanje clanov SAZU z znanstvenimi in umetniškimi ustanovami v ZDA: 54–59 Ljubljana: SAZU. Mlinar, Zdravko (ur.) (2016): Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? Ljubljana: Fakulteta za družbene vede in SAZU. Mlinar, Zdravko (2011): Družbeno-politicni kontekst in vloga sociologije v delovanju in preobrazbi VŠPV/FSPN/FDV. V M. Kalin Golob in A. Grizold (ur.): Fakulteta za druž­bene vede: 50 let znanosti o družbi: 27–37. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Mlinar, Zdravko (ur.) (2022): Izzivi obcanskega raziskovanja: Izkušnje in pricakovanja iz Žirov in od drugod. Žiri: Muzejsko društvo, Obcina Žiri, prvi in drugi del. Mlinar, Zdravko, in Toš, Niko (2023): Sociologija, politologija in politika: ob »šestdese­tletnici FDV«. V I. Svetlik (ur.): Od visoke šole za politicne vede (1961) do Fakultete za družbene vede (1991) – Pogled skozi prizmo razmerja med politiko in stroko (v tisku). Mlinar, Zdravko, Trampuš, Cveto, in Ferligoj, Anuška (1982): Podiplomski seminar: Družbene spremembe in razvoj. Bilten št. 2. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Repe, Božo (2009): Slovenski »liberalizem« šestdesetih let in vloga Staneta Kavcica. V Z. Cepic in B. Praper (ur.): Slovenija in Jugoslavija: krize in reforme 1968/1988: povzetki: znanstvena konferenca: 14–17. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Radovanovic, Miroslav (1972): Savremena jugoslovenska sociologija. Sociologija: ca­sopis za sociologiju, socijalnu psihologiju i socijalnu antropologiju, 14 (3): 527–563. Saksida, Stane (2016): Od dogmaticnosti zgodovinskega materializma k empiricnemu sociološkemu raziskovanju. V Z. Mlinar (ur.) (2016): Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?: 77–80. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, SAZU. Splichal, Slavko (ur.) (1982): Delavci o družbenoekonomskem razvoju in nalogah sin­dikatov. Ljubljana: Raziskovalni center za samoupravljanje. Supek, Rudi (1983): Zanat sociologa: strukturalna analiza. Zagreb: Školska knjiga. Toš, Niko (1983): Integracioni i dezintegracioni procesi u jugoslovenskom društvu. Ljubljana: Jugoslovensko udruženje za sociologiju, Raziskovalni inštitut FSPN. Toš, Niko (v tisku): Družbene vede, sociologija … predvcerajšnjim, danes … in njihov/ jugoslovanski, slovenski/družbeni kontekst. Družboslovne razprave (v tisku). Kramberger, Anton, in Kolaric, Zinka (ur.) (1995): Zbornik ob 30-letnici Slovenskega sociološkega društva. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo. Ziherl, Boris (1974): Historicni materializem in sociologija. V B. Ziherl (ur.): Vceraj in danes: izbor clankov in razprav iz let 1934–1974: 147–183. Ljubljana: DZS. Podatki o avtoricah prof. dr. Aleksandra Kanjuo-Mrcela Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana E-mail: aleksandra.kanjuo-mrcela@fdv.uni-lj.si izr. prof. dr. Maša Filipovic Hrast Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana E-mail: masa.filipovic@fdv.uni-lj.si Esej UDK 316(497.1+497.4)(091) DOI: 10.51936/dr.40.PI1.31-55 Niko Toš DRUŽBENE VEDE, SOCIOLOGIJA – PREDVCERAJŠNJIM, DANES, POJUTRIŠNJEM – IN NJIHOV (JUGOSLOVANSKI, SLOVENSKI) DRUŽBENI KONTEKST Deset fragmentov in pomembni viri IZVLECEK V sestavku z zgornjim naslovom avtor opisuje poteke porajanja in razvoja sociologije kot poucevalne in raziskovalno utemeljene družboslovne discipli­ne. Pokaže na njeno prvotno dogmatsko zamejenost in njen postopni razvoj v empiricno utemeljeno znanstveno- spoznavno dejavnost. To nakaže z opisom prehoda iz prvotnega predmeta poucevanja (na pravnih fakultetah) v zacetku šestdesetih let v zasnovo študijskih programov sociologije (kateder oddelkov na filozofskih fakultetah, predvsem v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu) ter razi­skovalnih programov (ustanavljanja inštitutov za družbene vede in sociologijo). Pokaže na vso protislovnost v razmerjih med vladajoco politiko in sociologijo, kar se izrazi v prehajanju iz odnosov odpiranja in dopušcanja v preprecevanja in onemogocanja njenega spoznavnega delovanja in avtonomnega raziskovanja ter vnašanja kriticnih spoznanj v javnost. KLJUCNE BESEDE: družbene vede, sociologija, poteki institucionalizacije, dogmatski vplivi Social Sciences, Sociology – the Day Before Yesterday, Today, the Day After Tomorrow, and Their (Yugoslav, Slovenian) Social Context ABSTRACT In the essay, the author describes how sociology as a teaching and research-based social science discipline emerged and developed in Slovenia (and Yugoslavia). He shows its initial dogmatic narrowness and gradual development as it became an empirically grounded scientific-cognitive activity. He does this by outlining the transition from the original subject of teaching (at law faculties) in the early 1960s to the conception of study programmes of sociology (department chairs at philosophy faculties, mainly in Belgrade, Ljubljana and Zagreb) and research programmes (the establishing of institutes for social sciences and sociology). The author reveals all the contradictions in the relationship between the ruling politics and sociology, as expressed in the transition from a relationship of opening up, supporting, tolerating and preventing, to a dogmatic blocking of its cognitive activity, autonomous research and bringing critical insights into the public domain. KEY WORDS: social sciences, sociology, institutionalisation trajectories, do­gmatic influences Uvod Nedavno sva Z. Mlinar in N. Toš (2023) kot udeleženca in sooblikovalca sociologije kot znanstvene discipline opisala in zapisala najine poglede na po­teke njenega umešcanja in pomen sociologov in sociologije pri zasnovi ter rasti raziskovalno-izobraževalnega družboslovnega središca – od VŠPN do FSPN in FDV – z vsemi nujnimi »infrastrukturami«; na njegovo vkljucitev v akademski okvir ljubljanske univerze; ter na njegovo družboslovno interdisciplinarno, nacionalno, jugoslovansko in mednarodno umestitev. Pokazala sva, da so sociologija, prav sociologi (Benko 1996; Mlinar 2011), s svojo invencijo in profesionalno-eticno zavezanostjo, z empiricnim raziskovanjem iz družbenokriticnih izhodišc kljub odporom in žrtvam – ter sistemskim zamejitvam – najvec prispevali k temu, kar danes oznacujemo kot Fakulteto za družbene vede (FDV); oziroma kriticno, kar naj bi FDV bila: za sociologijo, ob najširšem, posplošujocem (Lukic 1957; Goricar 1957), vseobsegajocem in združujocem pomenu, v širokem razponu družboslovnega, sociološkega spoznavnega delovanja: raziskovanja, kriticnega preucevanja in posredovanja spoznanj o kljucnih problemih družbe. Ta kratki, fragmentarni zapis se temu vidiku sicer ne izogne, pac pa poizkuša zgolj v nekaj zarisih v obliki zabeležk pokazati, da se sociologija, družbene vede – s konca petdesetih v zacetek šestdesetih let prejšnjega stoletja – »pojavljajo«1 v enakih institucionalnih oblikah kot instituti za »družbene vede« za sociologijo; katedre in študiji sociologije, filozofije kot visoke šole, fakultete za politicne vede, socasno v treh univerzitetnih središcih. In dalje, da za (skoraj) vse veljajo enaki ideološko-dogmatski kalupi in podobna programska izhodišca. Skratka, da na poteke te institucionalizacije pomembno, tudi protislovno, a vidno in enotno vpliva osrednji vrh vladajoce politike. Torej sociologija po volji politike? In ka­kšna sociologija? Ob tem ne moremo zaobiti vpliva zgodovinsko-politicnega konteksta ter osvobodilnega in revolucionarnega gibanja z zacetka štiridesetih do prehoda v petdeseta leta ter vseh globokih strukturnih in sistemskih sprememb in preobratov, ki jih je jugoslovanska družba, država v tistem casu doživljala. In da se družboslovci, sociologi po vseh teh spremembah na mnogih institutih, katedrah, oddelkih, šolah postopoma sprošcajo zacetnih dogmatskih spon, si zastavljajo vprašanja in odgovarjajo na vprašanje, kaj so (sociologi) in cemu služijo, sprožajo kriticno samorefleksijo in se uveljavljajo kot pomembni druž­benokriticni intelektualci. In še dodam: fragmenti ne sestavijo celote, tudi ne z dodajanjem novih fra­gmentov. 1 PRVI FRAGMENT. Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? Za kakšno sociologijo torej gre? Povzeto po Raymondu Aronu (1972), je sociologija (humanisticne in družbene vede) plod prosvetljenstva in mešcanske revolucije. Bistveni pridobitvi francoske revolucije sta: državljan kot izraz politicne emancipacije posameznika in socio­logija (humanisticne in družbene vede) kot izraz duhovne revolucije, ki se skozi stoletja iz renesanse sproža v moderni cas. Naravoslovnim so se tako pridružile znanosti o cloveku, njegovi družbenosti in ustvarjalnosti, skratka humanisticne in družbene vede – torej sociologija v svojem najširšem razumevanju. Socio­logija je veda, znanost o cloveku v družbi in o družbi, o družbah, ki se skozi neverjetne razvojne vzpone, a hkrati zatone in globoke krize nenehno spremi­njajo, revolucionirajo svoje strukture in sisteme, prenavljajo medsebojne odnose ter širijo – in ožijo – obsege duhovne ustvarjalnosti in materialne produkcije. 1. Pojem »pojavljajo« ne pomeni zanikanja prisotnosti družbenih ved, posebej sociologije v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem, v obdobju pred drugo svetovno vojno in pred tem (o tem npr. Jogan 1995a, 1995b; Mitrovic 1982 in drugi), res pa je, da ta spis tja ne posega. In ki v delitvi proizvodov in dosežkov te ustvarjalnosti nenehno ohranjajo in poglabljajo temeljna neravnovesja med ljudmi, med družbami. Ko so eni, ene vseskozi neskoncno bogate, vse bogatejše in drugi, druge nepojmljivo revne, vse revnejše; tudi znotraj bogatih revni in vse revnejši ter znotraj revnih bogati in vse bogatejši. Ko med njimi, posamezniki, skupinami, sloji, razredi, državami prevladajo globoke, strukturno (ekonomsko in socialno) ter kulturno usidrane neenakosti in neravnovesja. Ko se vsled teh neenakosti in neravnovesij zgošcajo konflikti, poglabljajo krize in sprožajo spopadi. Tudi v svojih skrajnih in vendar (skozi zgodovino in v sedanjem casu) vseprisotnih izrazih, kot nenehne vojne, umešcene med ljudi in družbe, v dežele globalnega juga in razvitega severa, znotraj njih in med njimi, na meje sistemov, s težnjo po prevladi. Ko eni, ene kot družbe v vojnah nenehno »umirajo«, drugi, druge pa z vnašanjem vojn neiz­merno bogatijo. Svet, v katerem državljan kot politicno emancipiran posameznik in družbe kot demokraticne v razmerah, ko velika vecina vseh ljudi ne dosega ravni »preživetvene emancipacije«, ostaja zgolj iluzija oz. privilegij maloštevilnih posameznikov in družb. In vprašamo se lahko, ali je ob zatonu prosvetljenskega duha, ki ga za­stirajo poteki globalizacije, digitalizacije, nadomešcanja clovekovega uma z umetno inteligenco (UI), koncentracije in prilašcanja vsakršnega izraza (eko­nomske, financne, politicne) moci ter razkroja »državljanskih« in demokraticnih ter razrašcanja avtoritarnih sistemov, torej v razmerah prevladujocega neoliberalnega kapitalizma ne glede na sistemske (demokraticne ali avtoritarne) preobleke, sociologija sploh še mogoca. Ali vendar vse to – ob hkratnem porajanju zamisli o novih oblikah reguliranja odnosov med posamezniki, znotraj skupin in med njimi, med sloji in družbenimi razredi, med narodi, državami ter njihovimi geopoliticnimi interesnimi združbami; ob oživljanju in prenavljanju idej o enakosti, pravicnosti; ob novem razumevanju bistva oblasti, pravne države, clovekovih pravic, zamisli o udeležbi, novih civil­nodružbenih gibanjih, uporih, idejah o novem družbenem redu, o novi družbeni pogodbi – sociologiji (humanisticnim in družbenim vedam) ne doloca novega epistemskega, znanstveno spoznavnega smisla in zagona, novega profesional­nega etosa, novih nalog in odgovornosti? Da se v raziskovanju in kot studijska, izobraževalna veda sprosti zamejitev, ki izhaja iz prevladujocih neoliberalnih paradigem in prisile rigidnih (bolonjskih; Rizman, 2020), po svojih ucinkih profesionalno-eticno spornih promocijskih mehanizmov ter se v raziskovanju in izobraževanju osredotoca na kljucne probleme trajnostnega in sonaravnega razvoja? Znotraj tega razumevanja in zavzemanja se je razvijala in se razvija sociologija v povojnem casu ter vse do danes. 2 DRUGI FRAGMENT. In za kakšno družbo? Za Jugoslavijo – v osvobodilnem uporu (1941–1945), v porevolucijskem obdobju (1945–1948), v obdobju vpeljave delavskega samoupravljanja – in v casu po tem. Osvobodilni upor zoper okupatorje ter ideja o pravicnejši družbi in enakopravni združbi narodov so ob koncu vojne v znamenju socialne revolucije in vladavine ene partije dobili svoj prvotni izraz kot formalno demokraticna in federalisticna, dejansko pa centralisticna, avtoritarna državna struktura, zgra­jena in uveljavljana po stalinisticnem vzoru – s historicnim materializmom kot postulativnim ideološkim temeljem. Iniciativo je nadomestila direktiva, prostor osebne, ekonomske, politicne in idejne svobode je bil zamejen; sociologija kot akademska disciplina na pravnih fakultetah univerz v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani (Mitrovic 1982) je bila ukinjena ter nadomešcana z dialekticnim in historicnim materializmom na filozofskih fakultetah teh univerz. Jugoslovanska družba se ob koncu vojne – osvobodilnemu zanosu navkljub – znajde v novi globoki krizi, ki se izrazi v grobem dogmatskem in totalitarnem oklepu stalinisticnega modela pretvorbe družbenega reda in upravljanja države; sovjetski modeli in stalinisticni vzori so bili v popolnem nasprotju z vrednotami, ki so vodile upor in osvobodilno gibanje v Jugoslaviji, Sloveniji v letih 1941–1945. Tip (proletarske) revolucije, znacilen za vse družbe realnega socializma, ni od­piral prostorov svobode, družbene in humanisticne vede je omejeval, sociologijo pa odpravil (Supek 1966). Vse to so znacilnosti tudi jugoslovanske družbe oz. družb (Hafner - Fink 1994) glede na njeno, njihovo kulturno-zgodovinsko ter socialnostrukturno raznolikost in mnogoznacnost. Ko je kriza dosegla dno, se je osrednje politicno vodstvo odmaknilo od sov­jetskih vzorov ter omejilo njihov vpliv in nadzor, kar je nujno vodilo v zaostrene konflikte, do Resolucije Informbiroja,2 obsodbe jugoslovanskega komunisticnega vodstva, do poizkusov njegovega spodkopanja, do izkljucitve Jugoslavije iz sovjetskega bloka. Jugoslovansko politicno vodstvo (KPJ, Tito) se je tem priti­skom odlocno uprlo. In to je bil odlocilen, zgodovinski dogodek in priložnost za preobrat, za zavrnitev sovjetskega ter uveljavitev lastnega, humanejšega in bolj demokraticnega sistema upravljanja države, kar je vplivalo na ves njen nadaljnji avtonomni politicni in družbeni razvoj Jugoslavije. Jugoslavija je po izstopu in 2. Informbiro (IB), formalno mednarodna povezava komunisticnih partij, dejansko pa instrument za obvladovanje »socialisticnega bloka« skladno s sovjetskiSWmi interesi in modeli. Jugoslovansko politicno vodstvo (Tito) je vztrajalo pri enakopravnih odnosih med »socialisticnimi« državami in partijami ter zavracalo zahteve po podreditvi; 28.ju­nija 1948 je Informbiro sprejel resolucijo »O stanju v KPJ«, v kateri je vodstvo KPJ (Tita) obtožil, da vodi protisovjetsko politiko, politiko izdaje protiimperialisticne fronte itd. izkljucitvi iz sovjetskega bloka (1948) predstavljala izjemo. Odprl se je prehod; še vedno dogmatskemu marksizmu zavezana politicna elita je iskala izhode ter zacrtovala nove modele odnosov upravljanja države in gospodarstva, nove vloge delavcev pri upravljanju podjetij, utemeljene na zamisli o osvobajanju dela (Supek 1966), na njihovem sodelovanju v upravljanju in prevzemanju dela družbene moci (Županov 1969). Odprl se je nov razvojni horizont, vseskozi prisoten in hkrati odmaknjen, v razponu med stvarnostjo in zamislijo, idejo. In ob tem so še vedno veljala stara, dogmatska izhodišca in stare metode, sidrani v nove sistemske modele upravljanja. Kopicili so se konflikti, štrajki delavcev proti »samim sebi«, novi idejni konflikti in spopadi v polju kulture in sociologije. Porajale in poglabljale so se nove/stare krize. Obdobnim odpiranjem, liberalizaciji so sledila obdobja zapiranja in obracunavanja z nosilci odpiranja. Šlo je za po­navljajoca se iskanja novih rešitev. In izhodi iz kriz so se nakazovali v odpiranju, liberalizaciji – in vendar v nenehnem vzdrževanju, obdobnem popušcanju ali zaostrovanju ideološkega in vsakega drugega nadzora. Lahko bi torej rekli, da je ta družbeni in politicni proces potekal ciklicno. Obdobja politicnih zaostritev so vodila v krize. In izhodi iz kriz so se kazali kot odpiranje, kot liberalizacija, kot razcvet iniciativ … in to je nujno porajalo obcutke negotovosti, celo ogroženosti, da partija izgublja nadzor, kar je sprožalo nova zapiranja, ponovne krize – in ponovna odpiranja. In prav pogoste ustavne spremembe so oznacevalec teh obratov. In vendar se je v tem previranju med idejami in stvarnostjo odpiral prostor za vec enakosti, za zmanjševanje razlik v dostopu do dobrin in kulturnih vrednot, za gospodarsko rast in razvoj, za inovativnejše in produktivnejše delo, za vec blagostanja, za družbeno kritiko in vznikanje novih, alternativnih humanisticnih zamisli, projektov, gibanj. Odpiral se je prostor (svobode) družbenim znanostim – sociologiji. Politicna oblast je omogocila (dopustila) institucionalizacijo sociolo­gije, ki se je postopoma, z zastoji, lahko vzpostavljala kot vse bolj profesionalna, eticno utemeljena, spoznavna aktivnost. Z ustanavljanjem institutov, kateder za sociologijo na filozofskih fakultetah in socioloških (družboslovnih) raziskovalnih institutov v treh univerzitetnih središcih na prehodu v šestdeseta leta se je soci­ologiji znotraj novih institucionalnih okvirov odpiral prostor svobode, možnost za metodološko utemeljeno (Supek 1960) družboslovno empiricno raziskovanje (Saksida in dr. 1962; Supek 1963; Tadic in dr. 1964), za sociološko imaginacijo (Supek 1966; Micunovic 1984) in kritiko. Med sociologijo – in družbo, politiko – so se razvijala nova razmerja, in to vsaj v štirih smereh (Roter in Saksida 1985): prvic, v primitivno funkcionalisticni smeri, s poizkusi teoretskega utemeljevanja oz. legitimiranja institucionalnega reda kot »estetizacije politike«; drugic, iz izhodišc njene humanisticne, emanci­pacijske vloge, torej kot družbena kritika, z razvijanjem realne kriticne zavesti (npr. Frankfurtska šola kriticne teorije o družbi; Perspektive; Praxis; Korculanska šola kriticnega marksizma idr.); tretjic, v smeri analiticnega družbenokriticno utemeljenega empiricnega sociološkega raziskovanja o socialnih dejstvih (strukturah, procesih, odnosih, o njihovi vzrocni povezanosti ipd.); in cetrtic, kot samorefleksija (Rizman 1975)3 lastnega položaja v družbi (npr. »svincena leta«, sociologija sociologije ipd.). Z institucionalizacijo so se znotraj, med ustanovami, skupinami, posamezniki sprožale – so družboslovci sprožali, je politika s svojim ideološkim monopolom sprožala – »bifurkacije«, razcepi, ko so nekatere, nosilce družbene kritike izpo­stavljali politicni »kritiki«, preprecevanjem, ukinjanjem ipd., drugim, konformnim institucionalistom pa omogocili na videz ugodno »preživetje« na profesionalno­-eticnem obrobju … Ti razcepi med družboslovjem in politiko so potekali tudi znotraj družboslovja, npr. kot razcepi med sociologijo in politologijo (Mlinar in Toš 2023), ter tudi znotraj sociologije same. In tega smo se na zacetku »gibanja za sociologijo« zavedali, pa ceprav (še) nismo brali Arona. Sociologijo je bilo treba sprostiti dogmatskih pritiskov – in družbo raziskovati takšno, kakršna je (Supek 1966). In vendar Jugoslavija z zacetka petdesetih in v vsem obdobju do konca osemdesetih, ko je v globoki krizi razpadla, v svetu predstavlja enkraten, s svojim modelom humane(jše)ga socializma z današnjega izhodišca izviren zgodovinski pojav, vreden kriticnega proucevanja in vrednotenja. Ter povzemanja in pre­vzemanja njenega pozitivnega, humane(jše)ga bistva, prakse in najstva. 3 TRETJI FRAGMENT. Institut za družbene vede v Beogradu – prvic (1949–1953) Ni nekega novega koncnega stanja niti konca zgodovine. Prostor idejne svobode se odpira – in je hkrati zamejen. Osrednje politicno vodstvo je po spopadu z IB-jem ustanovilo »Institut za družbene vede« v Beogradu, po direk­torju poimenovan kot »Ziherlov institut«, centralno ustanovo za usposabljanje predavateljev osnov marksizma na fakultetah in drugih visokih šolah po vsej Jugoslaviji. Pri tem je šlo za odgovor na t. i. leninsko vprašanje, »kdo bo vzgajal 3. Tudi kot »sociologija sociologije«, kot kriticna refleksija lastne vloge v družbi, njenem vplivanju na družbo; o njeni družbeni, politicni zamejenosti, determiniranosti itd. Se­veda tudi kot »zgodovina sociologije«, kot vedenje, zavedanje o preteklem razvoju in spoznanjih sociologije. Oba pristopa ostajata pri nas nerazvita, sta neatraktivna, nepromotivna itd. Sociologija v svojem »aktualnem izrazu« se zdi kot izven casa, brez temeljev, grajenih v desetletjih svojega razvoja in spoznavnega upora. vzgojitelje« (Jakšic 2022). Socasno je bila na beograjski univerzi ustanovljena posebna katedra za marksizem-leninizem. Dvoletno študijsko delo je potekalo po programu, ki je vkljuceval zgodovinski in dialekticni materializem, politicno ekonomijo, zgodovino VKPb4, zgodovino KPJ ter splošno in nacionalno zgodo­vino. Cilje inštituta je ob otvoritvi skladno z zgoraj zapisanim vprašanjem jasno opredelil M. Đjilas: »/O/blikovanje novih socialisticnih intelektualcev, ki bodo prispevali k znanstvenemu razcvetu naše dežele« (Lolic 2022)5. V program instituta je bilo v casu delovanja vkljucenih vec kot sto »slušateljev«. Šlo je za poizkus spodnašanja starega, sovjetskega z novim dogmatizmom. Institut je bil po štirih letih delovanja kot ideološko zgrešen projekt leta 1953 ukinjen. 4 CETRTI FRAGMENT. Uvod v sociologijo kot študijski predmet na pravnih fakultetah – leta 1952 in po tem Prvi znanilci odpiranja prostora sociologiji so programi uvoda v družbene vede (Goricar 1951–53) oziroma sociologije, v bistvu še vedno osnov marksistic­ne splošne teorije družbe, ki pa je že odpirala pogled na osnovne kategorije in pojme moderne sociologije, tudi na zgodovino in pregled socioloških teorij. Kot predavatelji nastopijo profesorji Radomir Lukic (Lukic 1957, 1995) na beograjski, Jože Goricar (Goricar 1957; Toš 1978) na ljubljanski in Oleg Mandic (Mandic 1959) na zagrebški univerzi itd. Na univerzah se zbirajo aspiranti za študij sociologije; prvi asistenti so diplomirani filozofi, pravniki, psihologi. Ob obisku v tem casu je Georges Gurvitch pouk sociologije na pravnih fakultetah ocenil kot zgleden. Profesorja Lukic in Goricar sta vzpodbujala razpravo o odpiranju prostora sociologiji kot študijski smeri in kot raziskovalni dejavnosti; presoja o tem pa je ostajala predvsem v rokah osrednje politike. Šele s formalno ustano­vitvijo Instituta društvenih nauka (IDN) v Beogradu leta 1957 se je nakazovalo odpiranje prostora za družbene vede – za sociologijo. 4. Dobro leto po Resoluciji Informbiroja (1948) in V. Kongresu KPJ je B. Ziherl ob otvoritvi IDN jeseni 1949 v nastopnem predevanju dejal, da je marksisticno-leninisticna teorija »najzanesljivejši kompas tako v znanosti kot v politiki«; v letih 1951 in 1952, ob objavi predavanj na IDN ter kasneje je Ziherl veljal za vodilnega uradnega jugoslovanskega interpreta marksizma. 5. »Podiplomci«, »novi socialisticni intelektualci« so bili umešceni visoko, v razlicne podsis­teme, tudi v polje družbenih ved, npr. Ljubomir Tadic kot predstojnik pravno-politicnega odd. IDN, kasneje profesor politicne sociologije, akademik, disident; ali Najdan Pašic, urednik, profesor in dekan FPN, Beograd, predsednik Jugoslovanskega združenja politologov, tudi predsednik Ustavnega sodišca SR Srbije ipd. 5 PETI FRAGMENT. Inštitut za družbene vede (IDN) v Beogradu – drugic: od rdece akademije do institucije nacionalnega pomena (Bašic 2022; Jakšic 2022). Jugoslovansko politicno vodstvo se je leta 1957 odlocilo ustanoviti nov osre­dnji jugoslovanski institut za družbene vede. Institut sta vodila svet z najvidnejšimi predstavniki zveznega in republiških politicnih vodstev ter direktor. Nezapisana zamisel je bila, da IDN preraste v jugoslovansko akademijo družbenih ved (Pavlovic 2022) – in izbrani so bili prvi redni clani (akademiki); za direktorja je bil imenovan Boris Ziherl, ki je inštitut vodil vsega nekaj mesecev, in sicer v obdobju konstituiranja.6 IDN je deloval v okvirih oddelkov za sociologijo, za politicne in pravne vede, za ekonomske vede, za zgodovinske vede (oddelek se je kasneje izlocil kot samostojen institut). V letih neposredno po odprtju pa so bili ustanovljeni še oddelki za proucevanje razvoja socialisticne misli, za filozofijo, za demografske raziskave ter koncno (1965) še Center za politološke raziskave in javno mnenje. Med clani, predstojniki in sodelavci so zabeležena imena vidnih družboslovcev, profesorjev, pravnikov, filozofov, sociologov7 in vrsta drugih, med njimi tudi Slovencev8, ki so ostajali oziroma prehajali na druge inštitute, katedre oz. v politiko. Že zgodaj, v sredini šestdesetih, je postal ociten potek razhajanja med sistemsko konformnimi, »institucionalisti«, »uradniki v znanosti« (Tadic 1967) in družbenokriticnimi intelektualci, družboslovci. Slednji, pretežno so se zbrali po ustanovitvi katedre za sociologijo na filozofski fakulteti beograj­ske univerze, predstavljajo jedro razvoja nove, nedoktrinarne, humanisticno in kriticno usmerjene sociološke šole (npr. Tadic 1967; Micunovic 1969; in drugi). Tu so zbrani praxisovci, povezani tudi s študentskimi upori in zasedbo Filozofske fakultete (1968) v Beogradu. Konec šestdesetih in na prehodu v sedemdeseta 6. Ob otvoritvi konec leta 1958 je vodenje prevzel Vlajko Begovic, študent tehnike v Pragi, španski borec, organizator francoskega odporniškega gibanja, predavatelj na moskovski univerzi narodnostnih manjšin Zahoda, direktor Borbe – in kasneje direktor VŠPN. 7. Radomir Lukic, Jože Goricar, Rudi Supek, Boris Ziherl, Jovan Đordevic, Anton Vratuša (kasneje direktor IDN), Vuko Pavicevic, Ljubomir Tadic, Predrag Vranicki, Andrija Krešic, Zagorka Golubovic, Veljko Korac, Leon Gerškovic, Mihajlo Markovic, Vojin Milic, Mladen Zvonarevic, Najdan Pašic, Dragoljub Micunovic, Miroslav Peculjic, Vladimir Goati – in vrsta drugih – ter v razlicnih vlogah in obdobjih delovanja IDN. 8. Med slovenskimi imeni zabeležimo še: Dušan Breznik, Dolfe Vogelnik, Metod Mikuš, Ivan Lavrac, Jože Vilfan; med podiplomci leta 1959: Zdravko Mlinar, soc. odd., ter Adolf Bibic in Niko Toš, polit. odd. (N. Toš sem po treh mesecih IDN Beograd zapustil in se decembra 1959 vkljucil v ISU, Ljubljana); v CFDT 1984 kot zunanji sodelavci: Taras Kermauner in Vladimir Arzenšek (1984). leta so bili izpostavljeni ostri kritiki, grobim sankcijam, izkljucitvam z univerze in izgubi poklicnih možnost (Popov 1989). Ti poteki in izlocanja so posegali tudi v zagrebško in ljubljansko družboslovno okolje (politicni obracuni; Mlinar in Toš 2022), le da so bili v Sloveniji sproženi mnogo prej, ob ukinitvi Revije 579 in nato revije Perspektive (Repe 1990; Kermauner 1996; Kreft in Kermauner 1989). Sistemsko konformni del družboslovcev, kasneje predvsem tudi politologov, je ostajal10 na profesionalno-eticnem obrobju – in se deloma »vzdrževal« tudi s kritiko družbenokriticnih sociologov in filozofov, disidentov, »korculancev«, praxi­sovcev, funkcionalistov, empiricnih pozitivistov, krizologov in drugih, kakorkoli že so politicni kritiki poimenovali te »rušilce socialisticnega sistema«. In protislovnost tega ideološkega napada oz. spopada z nosilci družbene kritike, skratka z disidenti, je morda prav v dejstvu, da so ti v svoji družbeni kritiki – vsaj v zacetku – izhajali pretežno iz socialno-filozofskih marksisticnih izhodišc, tudi pod vplivom frankfurtske šole. In da je šlo »napadalcem« predvsem za ideološki primat, monopol, za oblast ene parije, ceprav že »razpršeno«, in za iste, le delno pomlajene ozke skupine njenih vecnih upravicencev. Vse to je vodilo v poglabljanje družbene krize in koncno v propad države. 6 ŠESTI FRAGMENT. Socasnost potekov institucionalizacije družbenih ved, sociologije in politologije v akademskih središcih (1959–1965) – ter izvirnost v razvoju in prehodu VŠPV v FSPN v Sloveniji Da se je osrednje politicno vodstvo odlocilo za institucionalno umestitev druž­benih ved – sociologije – potrjujejo podobni programski okviri in socasen potek ustanavljanja institutov, kateder in visokih šol: Institut društvenih nauka (IDN)11 je zacel delovati konec leta 1958 (Bašic 2022); Visoka škola politickih nauka (VŠPN), Beograd, leta 1959; Institut za sociologijo in filozofijo v Ljubljani (ISF, kasneje ISU) konec leta 1959 (Kroflic 1999); katedre za sociologijo na filozof­skih fakultetah – v Ljubljani leta 1960 (Lešnik 2010), v Zagrebu in Beogradu pa leta 1959 (Bogdanovic 1990); Visoke šole za politicne vede (VŠPV) v Ljubljani leta 1961 (Benko 1969; Mlinar in Toš 2023; Korošec 1996; Kramberger 1996), Fakultet politickih nauka (FPN) ter Sociološki oddelek na Filozofski fakulteti 9. Z drakonsko obsodbo J. Pucnika (Pesek 2013). 10. Ostajali so na IDN oz. na socasno nastajajocih institutih, visokih šolah, kasneje na fakultetah za politicne vede. 11. Formalno z zveznim zakonom ustanovljen leta 1957. v Zagrebu leta 1962 – ter z zakasnitvijo še Inštitut za društvena istraživanja (IDIS), Zagreb, leta 1964 (Petak 2004; Skledar 2004) in Institut za sociološka istraživanja (ISI) na Filozofski fakulteti v Beogradu leta 1972. Poseben pomen za potek spoznavnega utemeljevanja sociologije kot empiricne vede sta v tem zacetnem obdobju imela izida dveh metodoloških ucbenikov. Prvega, ki je po­sredoval izkustvo ameriškega, predvsem kvantitativnega socialnopsihološkega in sociološkega raziskovanja (Supek 1960); ter drugega, ki je posredoval poglo­bljen vpogled v epistemološka izhodišca in metodološko širino družboslovnega raziskovanja nasploh (Milic 1965). Iz opisanega poteka institucionalizacije izstopa ustanovitev Centra za fi­lozofiju i društvenu teoriju (CDTF), ki je bil ustanovljen na pritisk mednarodne javnosti okviru IDN leta 1981. V centru so se kot v neke vrste »azilu« (Jakšic 2022) zbrali in ponovno pridobili pogoje za znanstveno delovanje sociologi, filozofi, profesorji FF UB, ki so bili sredi sedemdesetih izgnani12 (Popov 1989) iz beograjske univerze. Center je predstavljal »tujek« v sicer pragmaticnem in konformnem kolektivu IDN v Beogradu. In ob vsem tem iz enotnega programskega kalupa in casovnega poteka izstopa razvoj VŠPV do FSPN – z združitvijo študija sociologije, politicnih ved in novinarstva (komunikologije) v skupno akademsko ustanovo13, Fakulteto za sociologijo, politicne vede in novinarstvo (FSPN, 1970) ter njeno vkljucitev v Univerzo v Ljubljani. K združitvi je z argumentiranim zavzemanjem znatno prispevalo vodstvo tedaj (1965) ustanovljenega Društva sociologov Slovenije (Mlinar in Toš 2023). Združba sociologije, politicnih ved in novinarstva (komunikologije) z moc­no oporo v razvoju sociološkega empiricnega raziskovanja, z ustanavljanjem raziskovalnih centrov14 in z njimi povezanih posebnih sociologij je sociologijo, sociologe na FSPN, podprte z raziskovalci na Institutu za sociologijo (Roter in Saksida 1985), umestilo v ospredje razvoja družboslovnega središca (danes FDV) ter razvoja sociologije v Sloveniji, Jugoslaviji in širše v mednarodnih povezavah. Slovenski sociologi, nosilci družbenokriticne empiricne »ljubljanske sociološke šole« so delovali povezano z zagrebškimi in beograjskimi kriticnimi družboslovci, 12. Mihajlo Markovic, Zagorka Golubovic, Ljubomir Tadic, Dragoljub Micunovic, Sveta Stojanovic, Nebojša Popov, Trivo Indic ter Mihajlo Đuric, Kosta Cavoški, Vojislav Ku­štunica idr. 13.Najprej v prehodni obliki kot Visoko šolo za sociologijo, politicne vede in novinarstvo (VŠSPN), 1968. 14. Kot prvi je bil leta 1966 ustanovljen Center za raziskovanje javnega mnenja. Kasneje, po izvedeni politicni kritiki in sankcijah so bili na politicno zahtevo vsi centri povezani v Raziskovalni inštitut FSPN, prvotno z nadzorno vlogo. zbranimi pretežno na filozofskih fakultetah. V prehodu v sedemdeseta leta15 so pomembno vplivali na usmerjanje socioloških raziskav in razprav k osrednjim družbenim dilemam in temam takratne jugoslovanske družbe (socialni konflikti; integracijski in dezintegracijski procesi; družbena kriza in dr.) (Mlinar in Toš 2023; Mlinar in dr. 1972; Toš 1982; 1983), k razvijanju sociološke profesionalne sku­pnosti (Slovensko sociološko društvo, Jugoslovansko združenje za sociologijo16) ter k zašciti napadanih sociologov, profesorjev in raziskovalcev. 7 SEDMI FRAGMENT. Inštitut za sociologijo in filozofijo univerze v Ljubljani (ISF, 1959) ter Katedre za sociologijo na Filozofski fakulteti UL (1960), ustanovljeni v zaporedju dveh let znotraj UL, sicer na razlicnih ravneh, vendar znotraj istega ideološkega »kalupa«. Navzven vidna povezava med obema je bil njun programski snovalec in prvi direktor oziroma predstojnik Boris Ziherl, profesor obce sociologije (Ziherl 1974) in sociologije kulture, že na prehodu v petdeseta leta profesor marksisticne filozofije na FF v Ljubljani (Ziherl 1980–1989). Njuno (ISU in Katedra za sociologijo) skupno programsko izhodišce je bil historicni materializem kot obca sociologija (Ziherl 2010; Mocnik 2010) – in obe sta se izvili iz dogmaticnega oklepa in se kot skupnosti kriticnih intelektualcev razvili v ustanovi, pomembni za ves nadaljnji razvoj poucevalne in raziskovalne sociologije v Sloveniji in širše. Vsaka ima na videz svojo zgodbo nastanka, raz­licno opredeljene cilje in poslanstva – in vendar ob ustanovitvi veliko skupnega. Najprej spregovorimo o navzven najbolj vidni povezavi, o profesorju Borisu Zi­herlu (1910–1976), njihovem ustanovitelju. V jubilejnem zborniku ob 40. obletnici ISF oz. ISU (Boh 1999) je Boris Ziherl predstavljen kot17 pomemben partijski ideolog. B. Ziherl, profesor historicnega materializma in splošne teorije o družbi na FF UL; leta 1947 je postal izredni, leta 1958 redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1959 je po narocilu slovenskega politicnega vodstva prevzel nalogo ter v sodelovanju s prof. J. Goricarjem zasnoval in kot prvi di­rektor vodil (1959–1964) Inštitut za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani. 15.V casu politicnih pritiskov in ukinitve revije Praxis, 1964–1974. 16. Z. Mlinar, predsednik JUS, 1971/73; R. Supek, predsednik, N. Toš, podpredsednik JUS,1971/73 in 1973/75; N. Toš, predsednik, V. Rus, podpredsednik JUS, 1981/83 in 1983/85. 17. Boris Ziherl: absolvent prava, partizan, ki je že leta 1943 predaval in vodil partijsko šolo v Kocevskem Rogu, nato vseskozi deloval v agitpropu na razlicnih ravneh, naza­dnje pri CK KPJ v Beogradu, tudi kot predstavnik KPJ v Moskvi, kot minister za kulturo in izobraževanje v vladi RS ter koncno kot predsednik ideološke komisije CK ZKS. Zgodovina slovenskega družboslovja beleži tudi, da je k sebi kot asistenta na filozofski oddelek FF povabil Veljka Rusa18, diplomanta beograjske FF – in nekaj kasneje svojega študenta kot pomožnega asistenta Jožeta Pucnika19. Bil je kriticni opazovalec njune20 intelektualne rasti, odklanjal je kulturno-literarne projekte in družbenokriticne ekskurze, objavljane v revijah Revija 57 in Perspektive (Rus 2019). Bil je kriticen do izpisanih stališc obeh svojih sodelavcev – in dopustil grob, oblastniški obracun z njima, z vso za tisti cas znacilno dogmatsko ostrino (Mlinar in Toš 2023; Repe 1990; Kermauner 1996 in drugi). Po programskem izhodišcu naj bi bil ISF oz. ISU (1959) – sicer z dvema oddelkoma, za filozofijo in za sociologijo – neke vrste podiplomski študijski program marksizma, povzet po programskem kalupu Inštituta za družbene vede iz Beograda. Izbrana je bila prva skupina aspirantov, med njimi dva pravnika, biolog, primerjalni književnik, zgodovinar in akademski kipar21. Delo je potekalo v obliki posvetovanj z mentorjem in dolocanja študijskih nalog.22 Knjižnica IS je bila ob ustanovitvi napaberkovana iz razlicnih partijskih in zasebnih knjižnic in skladišc. Aspiranti so se dvakrat mesecno zbirali na posvetovalnih pogovorih z mentorjem in prevzemali študijske naloge. Takrat je stekla razprava o študijskem programu sociologije in ustanovitvi katedre za sociologijo na FF; profesorja Ziherl in Goricar sta usklajevala svoje razlikujoce se zamisli o tem, aspiranti, kasnejši profesorji na sociološkem oddelku, pa so pri tem asistirali. Sredi leta 1961 – kot da gre za novo ustanovo. Sociološki oddelek ISU je ob Goricarjevi podpori in idejah S. Sakside (1967, 1985, 2016) postal dejavno 18. Veljko Rus je bil izkljucen iz partije, odvzeta mu je bila pravica do obrambe že za­kljucene doktorske teze in odpušcen je bil po sklepu disciplinske komisije Univerze v Ljubljani; obe reviji sta bili ukinjeni, Perspektive leta 1964. Veljko Rus se je uveljavil kot eden vodilnih jugoslovanskih in slovenskih sociologov (Rus in Arzenšek 1984; Toš in Rus (ur.) 2019; Toš (ur.) 2020 itn.). 19. Jože Pucnik je bil zaradi objav v Reviji 57 in reviji Perspektive (o kmetijski politiki) od­pušcen kot pomožni asistent, kasneje izkljucen iz partije in obsojen. Prestal je najprej pet in nato – po preklicu pogojne izpustitve zaradi objave clanka v Perspektivah – še dve, torej skupaj sedem let zapora! Poleg tega sta mu dekan FF in rektor UL preprecila izrocitev dokumenta (diplome) o zakljucenem študiju filozofije! 20.V skupino kritiziranih piscev v Reviji 57 in Perspektivah sodi tudi Taras Kermavner (Ker­mauner, 1996). 21. To so bili: Anton Žun, Niko Toš, Božidar Debenjak, France Vreg, Ludvik Carni in Janez Pirnat. 22. Sam sem v skupini deloval vsega tri mesece – in nato odšel na služenje vojaške obveze. Spomnim se vzdušja na pravkar ustanovljenem ISF v casu pred odhodom: bilo je tihotno, tajinstveno, srecevanja so bila redka, v središcu dogajanja so bili prostori vodstva, veliki »kabineti« direktorja, sekretarja in tajnice, od koder so prihajala narocila. družboslovno središce.23 Pricelo se je snovanjem empiricnih projektov; zdelo se je, kot da je dogmatski kalup razbit. Prvi in brez dvoma najobsežnejši kulturno­-medijski sociološki empiricni projekt Množicna komunikacijska sredstva, MKS 1962, pod dejavnim vodstvom Staneta Sakside (Saksida in dr. 1962) je bil za veliko skupino sodelujocih neke vrste raziskovalna in metodološka šola. Tak ra­zvoj je v šestdesetih in sedemdesetih letih podpirala tudi sociološka knjižnica24. Izkazalo se je, da je bil MKS eden od temeljnih kamnov kasneje uveljavljene »ljubljanske empiricne sociološke šole« (Saksida 2016), ki jo je v nadaljnjih desetletjih dograjeval program empiricnega sociološkega raziskovanja v okvirih ISU, RI FPN – in še posebej program Slovensko javno mnenje, ki kot longitudinalni sociološki empiricni program poteka od leta 1968 dalje – vse od danes25. B. Ziherl je leta 1964 opustil vodenje – in ISU se je v naslednjih letih razvil v jugoslovansko povezano in mednarodno primerljivo družboslovno raziskoval­no ustanovo. Vodilno vloga v prostoru takratnega sociološkega raziskovanja v Jugoslaviji je ISU zavzel z uvajanjem modernih kvantitativnih analiticnih metod, v raziskovanju socialne stratifikacije (Saksida 1967; Pirjevec 1999), mobilnosti, kakovosti življenja, v raziskovanju vidikov participacije v sistemu (samoupravljanje), v medijskih in kulturoloških raziskavah, v raziskovanju metod družbenega planiranja itd. V ISU je prevladala družbenokriticna obravnava in bil je odprt za sociologe, ki jih je politicna kritika izgnala iz njihovih maticnih ustanov26 (Mlinar in Toš 2023; Kuhar in Toš 2023). Podobno kot na ISU, kjer je »Saksida ukradel igro Ziherlu«, le z nekaj ca­sovnega zamika, je skupina mlajših sociologov in sociologinj na Oddelku za sociologijo FF27 razvila in poglobila program v smeri sociološke teorije, kri­ticne teorije družbe, sociologije kulture in medijev ter njene pedagoške vloge 23. Vse se je dogajalo v velikem klubskem prostoru v skupinski razpravi mladih filozofov, psihologov, pravnikov v dolgotrajnih debatah. 24.Knjižnica je z nabavo moderne sociološke teoreticne in metodološke literature, predvsem s sredine šestdesetih in vsa sedemdeseta leta, postala vodilna sociološka knjižnica v Jugoslaviji; konec sedemdesetih je zašla v krizo in bila leta 1985 s knjižnico FSPN združena v obstojeco ODK Jožeta Goricarja. 25.Glej: Toš, N., ur., 1997/2020: Vrednote v prehodu, I.–XIII.; Dokumenti SJM, FDV, CJMMK, Ljubljana. 26.S FSPN na ISU sta bila leta 1975 »premešcena« Veljko Rus in Vlado Arzenšek (Rus in Arzenšek 1984; Arzenšek 1984). 27. Po razpletu »nesporazumov«, ki so nastali med FF in VŠPV ob uvajanju raziskovalno-ana­liticne sociologije kot programskega temelja nove FSPN in njene vkljucitve v Univerzo v Ljubljani. Sociološki oddelek je v celoti ohranil maticnost na podrocju marksisticne obce sociologije, sociologije kulture in predvsem v izobraževanju sociologov za pedagoške poklice. (profesorji sociologije). Profesor B. Ziherl se je iz vloge predstojnika umaknil na FSPN, kjer v zacetku sedemdesetih sodeloval v politicno kriticnih razpravah, v t. i. »politicnih obracunih na FSPN«, tudi tokrat z V. Rusom in T. Hribarjem (glej Mlinar in Toš 2023) – in ostajal, kot vseskozi, zvest partijski ideolog, na enakih izhodišcih. Potek konstituiranja družboslovnega središca (FDV) se je na programski ravni z dogovorom med ISU in FSPN, s prehodom raziskovalcev in raziskovalk, zakljucil s sporazumom o združitvi v novo akademsko ustanovo: Fakulteto za družbene vede in njen Institut za družbene vede (dejansko leta 1990, potrjeno z zakonom leta 1991).28 8 OSMI FRAGMENT. Protislovnost v razumevanju »celote« in njenih potreb po sociološkem raziskovanju Da je v razumevanju Jugoslavije, sicer ob njeni vecnarodnostnosti, prevladal enotnostni, centristicni vidik, kaže tudi ves potek raziskovalnega vstopanja »tujih« družboslovcev, sociologov, ki je bilo vselej usmerjeno na »celoto« ali izbrane entitete iz nje, nikoli na njene narodno-kulturne tvorbe oziroma na republike. To velja za vse raziskave »samoupravljanja«, problemov v zvezi z udeležbo pri upravljanju v podjetjih, lokalne samouprave (v obcinah), za raziskave politicne kulture, vrednot, medijskega prostora ipd., z redkimi izjemami. Pretežno so bili v take raziskave vkljuceni prav slovenski sociologi, sociologinje, a vselej kot reprezentanti »celote«. Anekdoticen je primer, ko so se v program ISSP29 želeli vkljuciti raziskovalci ISU, pa jim to ni uspelo; in ko so enako zahtevo leta 1988 ponovili raziskovalci iz Centra za raziskovanje javnega mnenja, so dobili od­govor, da »ne predstavljamo naroda«.30 Protislovnost se pokaže tudi v dejstvu, da lahko skupne, »jugoslovanske« raziskave naštejemo na prste ene roke. Ce izvzamemo nekaj letnih meritev 28.Najprej (1987) je bil sprožen postopek re-habilitacije V. Rusa, v naslednjih letih so se kot univ. ucitelji habilitirali vsi nosilni raziskovalci ISU, npr. V. Antoncic, N. Sadar - Cer­nigoj, S. Žižek, S. Mandic, F. Adam, I. Svetlik, K. Boh, M. Novak, B. Verlic – in drugi; z združitvijo so se v RI FSPN oziroma kasneje IDV vkljucili novi raziskovalni centri: za evalvacije in strateške študije, za teoretsko sociologijo, za filozofske študije – tudi za metodologijo in informatiko itd. 29. International Social Survey Programme; projekt SJM se je v ta mednarodni primerjalni infrastrukturni projekt vkljucil leta 1991 (Religion, ISSP 1991; glej: Toš, N. (ur.) (1999): Vrednote v prehodu II: FDV, CJM: Ljubljana.). 30.O omejitvah, ki so veljale za mednarodno raziskovanje, še posebej za empiricne sociološke raziskave ob sodelovanju raziskovalcev iz Zahodne Evrope in ZDA, je vec zapisanega v: Mlinar in Toš (2023). (1964–1970) »jugoslovanskega javnega mnenja« (JJM), ki jih je na »slucajnih vzorcih prebivalstva Jugoslavije«, proporcionalno po republikah in pokrajinah, izvedel Center za politološke raziskave in javno mnenje, IDN, Beograd (Pantic in dr., 202231), ostajajo samo trije »vsejugoslovanski« družboslovni projekti oziroma raziskave. Prva raziskava, leta 1962, na IDN, Beograd: »Jugoslovensko javno mnenje o prednacrtu novog Ustava«. Izvedena je bila na »reprezentativnem vzorcu državljanov Jugoslavije«. Rezultati raziskave, analiza in obsežne teoreticne študije so bili objavljeni v knjižni obliki (Tadic 1964); pokazali so »visoko stopnjo informiranosti in soglasja državljanov zvezi z napovedano ustavno prenovo«. Raziskava je tipicen primer »legtimitetne« (Roter in Saksida 1985) oziroma »institucionalisticne« empiricne sociologije, zasnovane na nereflektiranem funk­cionalizmu, svojevrstni propagandni komentar …« (Mitrovic 2010), kot poizkus »dokazovanja javnomnenjske podpore prebivalstva nacrtovanim spremembam Ustave«. Raziskovalno skupino je vodil Ljubomir Tadic32. V opravicilo tej raziskavi lahko dodamo, da gre za zgodnjo (1962)33, za »pionirsko študijo« in rojstni dan raziskovanja javnega mnenja v tedanji Jugoslaviji« (Pantic in dr. 2022). Center za raziskovanje javnega mnenja IDN, ki je izvajal raziskavo JJM, je leta 1970 izgubil (zvezno) financno (politicno) podporo in ukinil (bil je ukinjen) program longitudinalnega raziskovanje jugoslovanskega javnega mnenja. V okrnjenem obsegu – z raziskavami pretežno v Beogradu – je v naslednjih dveh desetletjih vegetiral na konformnem obrobju empiricnega družboslovja. V istem casu je bil ukinjen program raziskav javnega mnenja na Hrvaškem34, ki je potekal v okvi­rih IDIS; le v Sloveniji je program Slovensko javno mnenje – kljub ostri politicni kritiki – ohranil svojo prvotno problemsko in metodološko zasnovo, preživel sedemdeseta »svincena leta« in po devetdesetih postal pomembno središce mednarodnega primerjalnega sociološkega raziskovanja. Leta 1989 je takratna zvezna vlada podprla zasnovo in izvedbo vsejugoslo­vanskega javnomnenjskega projekta, ki je potekal v okvirih Centra za politikološka 31. Dokumentacija in datoteke teh raziskav, razen redkih publikacij, niso ohranjene. 32. Ljubomir Tadic, pravnik, predstojnik pravno-politicnega oddelka IDN, kasneje profesor za politicno sociologijo FF UB, družbenokriticni sociolog, akademik (Tadic 1967), v zacetku sedemdesetih izkljucen iz UB, v osemdesetih je deloval v Centru za filozofijo in družbeno teorijo, IDN, Beograd; med soavtorji, podpisniki znanega Memoranduma SANU itd. 33.Leta 1961 je bila zasnovana, leta 1962 pa izvedena metodološko zgledna raziskava MKS, ki velja za enega od temeljev »ljubljanske družbeno-kriticne empiricne sociološke šole«. 34.Program je zasnoval in vodil M. Zvonarevic; ukinjen je bil leta 1970. istraživanja i javno mnenje, IDN, Beograd. Rezultati in analiza so izpisani v knjigi Jugoslavija na kriznoj prekretnici (Bacevic in dr. 1990). Raziskava je potekala ob podobnih metodološko-vzorcnih predpostavkah, kot prva (1962). Zasnovana je bila kot kriticni pogled v kalejdoskop problemov razpadajoce, razpadle Jugoslavije kot države. In še dodajmo, v programskih okvirih IDN, Beograd, je bila leta 1962 izvedena prva in konec leta 1989 zadnja raziskava t. i. jugoslovanskega mnenja. In koncno, tretja, sociološka raziskava Razredna bit sodobne jugoslovanske družbe, zasnovana na stratifikacijskem modelu (Toš 2014) ter izvedena na re­prezentativnih vzorcih prebivalstev vseh republik in pokrajin (skupni N = 15.956). Obsežno terensko anketarsko delo je potekalo v letih 1986/1987. Raziskava je pokazala, da je »jugoslovanska družba« postala fikcija, da jo sestavlja mnoštvo družb kot kulturno-socialno-ekonomskih in politicno-zgodovinskih entitet, družbenih enot, družb z lastno identiteto.35 Protislovnost te raziskave je v dejstvu, da je nastala pozno, kot prepozen sociološkoraziskovalni odziv na ocitno razpadanje jugoslovanske družbenosti, ki so jo postulativno, preko sintagme o »bratstvu in enotnosti« gojili, branili, dejansko pa vse bolj razkrajali vodilni (nacionalisticni) partijski ideologi. In protislovnost je tudi v dejstvo, da je prvo vsejugoslovansko sociološko raziskavo – zasnovano na modelu socialne stratifikacije, pod zgornjim naslovom – na reprezentativnih vzorcih prebivalstev vseh republik in pokrajin v letih 1986/87, v casu globoke krize in razpadanja jugoslovanske države, financno omogocil in njeno izvedbo podprl Center za družbene raziskave CK ZKJ, torej ustanova zvezne Partije, ki je v tistem casu vse bolj ocitno izgubljala ideološko nadzorno vlogo in politicno moc. Gradivo raziskave je pomemben sociološko-zgodovinski dokument, vreden nadaljnjega proucevanja in poglobljene analize.36 Iz prikazanega sledi, da v vsem 45-letnem obdobju Jugoslavije kot skupne dr­žave in v 30-letnem obdobju razvoja in delovanja sociologije kot empiricne razi­skovalne discipline niso bili podani pogoji, niso bila zaželena, niso bila dopušce­na snovanja skupnih, vsejugoslovanskih družboslovnih raziskav. Tuji družboslovci so vstopali v Jugoslavijo kot v skupen družbeni prostor, nacionalno-republiške 35.Pri snovanju, operacionalizaciji in izvedbi projekta so kot nosilni raziskovalci sodelovali Peter Jambrek, PF Ljubljana; Ivo Šiber, FPN, Zagreb; Vlado Goati, IDN Beograd in Niko Toš, RI FSPN, kot nosilec projekta – ter vrsta družboslovcev iz drugih univerzitetnih središc. 36.Obsežna dokumentacija iz raziskave je dostopna v publikacijah Dokumenti SJM, Vrednote v prehodu IX. in v knjigi: Klinar in Toš (2023). Dokumentacija in datoteke vseh osmih republiških in pokrajinskih prebivalstvenih anket hrani Arhiv družboslovnih podatkov FDV. politokracije pa so si ta »skupni« družbeni prostor vse bolj delile in po »delih« prilašcale, ga fevdalizirale37 – v prid povecevanja svoje lastne moci na pohodu v razpad države. 9 DEVETI FRAGMENT. Za kakšno družbo? Sociologija, sociologi so se vseskozi zapletali, prepletali in izpletali iz razmerij z vladajoco politiko in kasneje, v osemdesetih, s civilnodružbenimi gibanji. Ta razmerja med sociologijo, sociologi in politiko, oblastvom, še posebej v razme­rah avtoritarnih sistemov – in jugoslovanski je vsem samoupravnim konceptom in praksam navkljub bil tak – so profesionalno-eticno obcutljiva, zapletena. Od kemika v kemicni tovarni pricakujejo znanje, inovacije; od sociologa v »politicni tovarni«, stranki, oblasti, pricakujejo pritrjevanje..? V prvi sprožajo in nadzoru­jejo kemicne procese , v drugi ideološke, prevajane v dane, trajne resnice, kot postulate. Ali se je v odnosu politike do politike, vsem »obratom« in s casom kaj bistveno spremenilo? Ali mar ne delujejo nove, na videz bolj prikrite oblike »diamatov«, pac prikrojenih danes vladajocim silnicam in strukturam? (Rizman 2014 in drugi). Že smo nakazali razcepe znotraj družboslovja, sociologije, med družbeno­kriticnimi, ki raziskujejo, in »institucionalisti«, ki institucije razlagajo, utemeljujejo, krasijo … In ta razhajanja so bila in so vseskozi prisotna, tudi ob prehodu, v demokraticnih sistemih. Razmerja med sociologijo in politiko zapletajo civilno­družbena gibanja, civilna družba, saj se zdi, da je v njih razvita recepcija za spoznanja, za družbeno kritiko in za »inovacije« sociologov38. Civilnodružbena gibanja in kriticna sociologija so v avtoritarnih sistemih zatirana, ob odpiranju, liberalizaciji dopušcena; lahko tudi izrazito regresivna in celo vzpodbujana. 37. »Fevdalizacija« je zapozneli izraz idejnega razsežja, duha, znacilnega za politicne, tudi kulturne in intelektualne, družbene kriticne elite, tudi za sociologe, ki ga lahko ozna­cimo kot nacionalizem. Ta pojav, ceprav nenehno prisoten (v polju politicnih odnosov, kulturi, športu, gospodarstvu, v razmerjih med razvitimi in nerazvitimi, seveda vnašan med pripadnike narodov in narodnosti, v odnosih v vojski – in tudi med sociologi) in ob vsej svoji vseprisotnosti izbruhne kot »vulkan«, ki v sredini osemdesetih zalije vse prvine sistema, kar privede do razpada skupne države in se v vsej svoji grobosti izrazi v nacionalisticno vzpodbujanih spopadih, vojnah, vse do genocida. 38.Prav je, da na tem mestu dodamo, da je z zacetka osemdesetih v okvirih Slovenskega sociološkega društva delovala Sekcija za družbena gibanja, ki je imela svoje zaledje na ISU in FSPN; v njej se je oblikovala zamisel o civilni družbi, ki je v sredini osem­desetih v Sloveniji postala prevladujoc koncept v družbenem vrenju tedanjega casa. Koncept civilne družbe je vodil v razgradnjo avtoritarnega in graditev demokraticnega družbenega sistema. In ob družbenih prehodih se, ne zgolj libertarna, pretakajo v vezne sisteme oblasti. In vsa ta zapletena razmerja, razcepi in prehodi so znacilni, so prisotni tudi v prostoru in razmerjih med družboslovci, politologi, sociologijo, oblastjo in civilno družbo, vseskozi, v Jugoslaviji, tudi v Sloveniji – vse do danes. Velika vecina družboslovcev v Sloveniji deluje znotraj profesionalno-eticnih zamejitev, lahko bi rekli trajnostno, v prostoru znanosti in iz njega (Mlinar 2006; Kerševan 1995). Posamezniki, tudi skupine v njih pa se »cepijo«. Iz civilnodružbenega prostora prehajajo v prostor aktivne politike; pogosto v protislovne in ekstremne vloge in zavzemanja: iz družbeno-kriticnih izhodišc v skrajno nacionalisticno­-apologetska, iz »levih« v skrajno »desna«, iz demokraticnih v avtoritarna. In tudi oni, že v politiki, se cepijo, prehajajo, menjajo izhodišca – iz »potrebe«, celo iz pohlepa po oblasti. In še vedno ohranjajo videz javnih družboslovcev, politologov, sociologov. In še vedno reprezentirajo »znanost«, ceprav so jo že pred desetletji zapustili. Lahko recemo, kot predvcerajšnjim. In vsi ti poteki so znacilno prisotni v obdobju in za okolje, ki bi ga oznacili kot »kontekst razpadanja jugoslovanske federalne in nastajanja novih demokraticnih nacionalnih držav«. So torej znacilni za vse »nacionalne« kontekste razvoja razmerja med družboslovjem, politiko in civilno družbo v tridesetletnem obdobju slovenske, srbske … državne samostojnosti. Ti poteki so nekoncani, vedno znova se ponavljajo – ter nacenjajo demokraticno zasnovo družb in žlahtno, profesi­onalno-eticno substanco disciplin, strok in skupnosti raziskovalcev. Oblikujejo se novi neoliberalni, tržno-kapitalski kalupi kot izrazi nove »libertarne« dogma­tizacije, ki služi obvladovanju vzvodov oblasti in razstavljanju sistema socialne države. Družboslovje, sociologija nista bila in nista imuna ob tem. Izgubljata svoj fokus: nenehno poganjanje, zavezanost svoji epistemski, spoznavni vlogi in upor zoper vse, kar ju omejuje. Dostop do »sredstev«, »virov« promocije kot kriterij obstanka, rasti in razvoja ter dolocanja in izbire podrocij in problemov raziskovanja (lahko) vodi družboslovne institucije v »institucionalizem«, v meta­staze. Napajanje iz novodobnih kalupov rojeva nove »dogmatizacije« in druž­boslovje vraca v razmere »predvcerajšnjim«. In to ne zadene le družboslovja, temvec vse vede, ce ne delujejo kot skupnosti raziskujocih, poucujocih, poklicanih in delujocih, ki se ne prepustijo lagodju »vgnezdenosti v svoje institucije«. Ali se bo kriticno (družbo)slovje preselilo v polje civilne družbe, se prekariziralo? 10 DESETI FRGMENT. Zakljucek. In še enkrat ponovimo: Za kakšno sociologijo? Za kakšno družbo? Še bi lahko nizali in opisovali fragmente, bolj nakljucno nabrane in ne iz sistema zapovedane, kot v dekalogu. In vendar iz tega zapisa in v uvodu nave­denega spisa (Mlinar in Toš 2023) lahko povzamemo, da se je sociologija – v jugoslovanskem, v slovenskem kontekstu – morda takrat prav zaradi spopada z dogmatizmom, torej v uporu, razvijala in razvila svoj epistemski, spoznavni potencial – in spoznanja predajala družbi. In morda je, prosto po Aronu, kot prosvetljenska v svoji humanisticni zavzetosti ne le vstopala v prostore svobode, kot so se odpirali, temvec jih tudi sama odpirala, se vkljucevala v procese duhov­nega revolucioniranja in politicne emancipacije. Zdi pa se tudi, da po prehodu v nov, demokraticni red njen družbeno-kriticni spoznavni zagon plahni, da v njej ni dovolj moci za spopadanje, za upor zoper nove »kalupe«, zoper prevladujoce neoliberalne paradigme (Rizman 2014). Da v njej (v sociologiji!) ni vec, še vec upora. In da se (te neoliberalne paradigme) kot dolocujoce uveljavljajo tudi znotraj družbenih ved, znotraj sociologije – kot kriteriji vrednotenja »uspešnosti«. In s tem ko vrednotenje spoznavnega dometa raziskav nadomešcajo s profesionalno­-eticno spornimi scientometricni izkazi, njihovo humanisticno spoznavno bistvo odrinjajo na obrobje, kjer ostaja brez odzivov in izzivov. Kot da gre za delova­nje (znanstvenih) »uradnikov«, ki so zgolj karierno usmerjeni. Tempora mutantur et … brez dvoma, (družba) sociologija, sociologi se v casu spreminjajo. Njeno spoznavno poslanstvo in njihova profesionalno-eticna zavezanost pa ostajata! In za vnaprej (jutri, pojutrišnjem?) velja družbenim vedam, sociologiji, soci­ologinjam in sociologom kot kriticnim intelektualcem, ki prvenstveno izhajajo iz zaznav pomena trajnostnega razvoja in trendov bodocnosti, poziv h družbeno­kriticni raziskavi. Poziv k osebni profesionalno-eticni odgovornosti; k preseganju pragmaticne uspavanosti in poziv k »uporu« – kot spoznavno-kriticnemu odzivu na vladajoce neoliberalne koncepte. Samo tak spoznavni, epistemski zagon lahko osmišlja sociologijo kot vedo o družbi – in vedo za družbo! Kot vedo, ki se vzpenja v moderni cas in po njem – po Aronu – kot izraz duhovne revolucije s ciljem politicne, ekonomske, socialne, kulturne, vsakršne emancipacije posa­meznika, skupin, slojev, narodov. Torej za sonaravno, humanejšo, demokraticno družbo. Literatura Aron, Raymond (1973): Etudes politiques. Paris: Gallimard. Arzenšek, Vladimir (1984): Struktura i pokret, IDN, Centar za filozofiju i društvenu teoriju, Beograd. Bacevic, Ljiljana in dr. (1990): Jugoslavija na kriznoj prekretnici. Beograd: Institut dru­štvenih nauka, Univerzitet u Beogradu. Bašic, Goran (2022): Institut društvenih nauka: o mitovima, ideologiji in presvega o nauci. V: G. Bašic (ur.): Institut društvenih nauka od crvene akademije do institucije od nacionalnog znacaja: 8–21. Beograd: Institut društvenih nauka. Benko, Vlado (1996): Zacetne dileme in soocenja s politiko. V A. Kramberger (ur.): Slovenska država, družba in javnost: 23–25. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Bogdanovic, Marija (1990): Sociologija u Jugoslaviji: institucionalni razvoj. Beograd: Institut za sociološka istraživanja; Filozofski fakultet. Boh, Katja (ur.) (1999): Družboslovne spremembe na Slovenskem: ob 40-letnici Instituta za sociologijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo. Goricar, Jože (1951/1953): Uvod v družbene vede, I/II. del: 277. Ljubljana: Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani. Goricar, Jože (1957): Sociologija: oris splošne teorije o družbi. Ljubljana: DZS.39 Hafner - Fink, Mitja (1994): Sociološka razsežja razpada Jugoslavije. Ljubljana: Fa­ kulteta za družbene vede. Jakšic, Božidar (2022): Institut društvenih nauka – od crvene akademije do institucije od nacionalnog znacaja. V: Bašic, G (2022): Institut društvenih nauka od crvene akademije do institucije od nacionalnog znacaja: 32–43. Beograd: Institut dru­štvenih nauka. Jogan, Maca (1995a): Stoletje sociologije na Slovenskem. V M. Orožen (ur.): Informativni kulturološki zbornik: 197–207. Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Jogan, Maca (1995b): Sociologija na Slovenskem od konca 19. do konca 20. stoletja. V A. Kramberger in Z. Kolaric (ur.) (1995): Zbornik ob 30-letnici Slovenskega soci­ološkega društva: 51–57. Ljubljana: SSD. Kermauner, Taras (1996): Slovensko perspektivarstvo. Ljubljana: Društvo za preucevanje zgodovine, literature in antropologije, Znanstveno-publicisticno središce. Kerševan, Marko (1995): Slovenska sociologija med socialnim okoljem in znanstveno skupnostjo. V A. Kramberger in Z. Kolaric (ur.): Zbornik ob 30-letnici Slovenskega sociološkega društva: srecanje Portorož ’95: 41–49. Ljubljana: SSD. 39.Opomba: knjiga je v izvirniku in redigirana izšla v mnogih ponatisih v slovenšcini ter v najmanj sedmih izdajah v založbi Rad, Beograd, v srbohrvašcini. Korošec, Tomo (1996): Ob 35-letnici FDV – poskus periodizacije. V A. Kramberger (ur.): Slovenska država, družba in javnost: zbornik ob 35-letnici Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani, prispevki okrogle mize, 27.–29. november 1996: 15–22. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Klinar, Peter, in Toš, Niko (2023): Sociologija in teorija mednarodnih migracij. Dokumenti SJM. Ljubljana: UL FDV, CJMMK. Kreft, Lev, in Kermauner, Taras (1989): Zajeban od Absolutnega: perspektivovci in per­spektivaši: portret skupine. Ljubljana: Znanstveno-publicisticno središce. Kramberger, Anton (ur.) (1996): Slovenska država, družba in javnost: zbornik ob 35-letnici Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kroflic, Marjan (1999): Prispevek v mozaik zgodovine Inštituta za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani ob njegovem jubileju. Družboslovne razprave, 15 (30/31): 17–34. Lešnik, Avgust (2010): Oddelek za sociologijo – prvih petdeset let. V K. Vidmar Horvat in A. Lešnik (ur.): Vceraj in danes: jubilejni zbornik socioloških razprav ob 50-letnici Oddelka za sociologijo: 1960–2010: 15–22. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Lolic, Marinko (2022): Institut društvenih nauka – stvaranje novog identiteta intelektualne elite. V: Institut društvenih nauka od crvene akademije do institucije od nacionalnog znacaja: 44–57. Beograd: Institut društvenih nauka. Lukic, Radomir (1957): Uvod u sociologiju. Beograd: Savez udruženja pravnika Jugoslavije. Lukic, Radomir (1995): Sabrana dela akademika Lukica. Beograd: SANU. Lukic, Radomir (1969): Društvena struktura Jugoslavije i stvaranje javnog mnijenja. Beograd: Institut društvenih nauka. Mandic, Oleg (1959): Uvod u opcu sociologiju. Zagreb: Narodne novine. Kuhar, Roman, in Toš, Niko (2023): Stane Saksida (1931–2023), Delo, 30. 9. 2023. Micunovic, Dragoljub (ur.) (1984): Liberalizam i socializam. Beograd: Institut društvenih nauka, Centar za filozofiju i društvenu teoriju. Micunovic, Dragoljub (2022): Faktografski prilog historiji IDN. V G. Bašic (ur.): Institut društvenih nauka od crvene akademije do institucije od nacionalnog znacaja: 22–31. Beograd: Institut društvenih nauka. Milic, Vojin (1965): Sociološki metod. Beograd: Nolit. Mitrovic, Ljubiša (1982): Jugoslovenska predratna sociologija. Novi Beograd: Istraži­ vacko-izdavacki centar SSO Srbije. Mitrovic, Ljubiša (2010): Sociologija u Srbiji izmedu profesionalizacije i instrumentali­zacije. Sociologija (posebna izdaja), 52: 242–252. Mlinar, Zdravko (2006): Šestdesetletnica Slovenskega sociološkega društva: v spopa­danju z logiko izkljucevanja. Družboslovne razprave, 22 (51): 7–31. Mlinar, Zdravko, Rus, Veljko, in Toš, Niko (ur.) (1972): Društveni konflikti i socialisticki razvoj Jugoslavije. Portorož: VI. naucno savetovanje, Jugoslovensko udruženje za sociologiju in Slovensko sociološko društvo. Mlinar, Zdravko (2011): Družbenopoliticni kontekst in vloga sociologije v delovanju in preobrazbi VŠPV v FDV. V M. Kalin Golob, Monika in A. Grizold (ur.): Fakulteta za družbene vede: 50 let znanosti o družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Mlinar, Zdravko (ur.) (2016): Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, SAZU. Mlinar, Zdravko, in Toš, Niko (2023): Sociologija, politologija in politika – ob 60-letnici FDV. V I. Svetlik: Od visoke šole za politicne vede (1961) do Fakultete za družbene vede: pogled skozi prizmo razmerja med politiko in stroko – ob 60-letnici FDV. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Mocnik, Rastko (2010): Od historicnega materializma k sociologiji kulture: Digresija, deviacija, dubitacija? Komentar k nastopnemu predavanju Borisa Ziherla (1954). V K. Vidmar Horvat in A. Lešnik (ur.): Vceraj in danes: jubilejni zbornik socioloških razprav ob 50-letnici Oddelka za sociologijo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Pavlovic, Momcilo (2022): Institut društvenih nauka – jugoslovenska akademij društvenih nauka. V G. Bašic (ur.): Institut društvenih nauka od crvene akademije do institucije nacionalnog znacenja: 58–79. Beograd: Institut društvenih nauka. Pantic, Dragomir, Pavlovic, Zoran, in Todosijevic, Bojan (2022): Kratka istorija Centra za politikološka istraživanja i javno mnenje: prvih šestdeset godina. V Institut društvenih nauka – od crvene akademije do institucije od nacionalnog znacenja: 108–123. Beograd: Institut društvenih nauka. Parsons, Talcott in dr. (ur.) (1961): Theories of Society. Glencoe Free Press of Glencoe. Prevod v srbohrvašcino uredil: Micunovic, Dragoljub (1969): Teorija o društvu. Osnovi savremene sociološke teorije. Beograd: Vuk Karadic.. Pesek, Rosvita (2013): Jože Pucnik. Celje: Mohorjeva družba. Petak, Antun (2004): Osnivanje, razvoj i organizacija IDIS-a /IDIZ-a. V Institut za dru­štvena iztraživanja: 9–18. Zagreb: Institut za društvena istraživanja. 1964–2004. Pirjevec, Dušan (1999): Pripombe k vprašanju razslojenosti sodobne slovenske družbe. prispevek k razpravi o družbeni stratifikaciji. V K. Boh (ur.): Družboslovne spremembe na Slovenskem: ob 40-letnici ustanovitve Inštituta za sociologijo Univerze v Ljubljani. Družboslovne razprave, 15 (30/31): 64–85. Popov, Nebojša (1989): Contra Fatum. Slucaj grupe profesora filozofskog fakulteta u Beogradu 1968–1988. Beograd: Založba Mladost. Rizman, Rudi (1975): Sociologija sociologije: od radikalne sociologije do konstituisanja posebne sociologije. Sociologija 17 (4): 655–666. Rizman, Rudi (2014): Cas (brez) alternative: sociološke in politološke refleksije; Ljubljana: Znanstvena knjižnica FDV – Refleksije in Znanstvena knjižnica Filozofske fakultete. Rizman, Rudi (2020): Družba in politika v casu retrotropije: teme iz politicne sociologije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Repe, Božo (1990): Obracun s Perspektivami. Ljubljana: Znanstveno-publicisticno središce. Roter, Zdenko, in Saksida, Stane (1985): Stanje in razvoj sociologije na Slovenskem. Petindvajsetletnica Sociološkega društva Slovenije. V J. Goricar in dr. (ur.): Stanje in razvoj družbenih znanosti na Slovenskem: 66–85. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Rus, Veljko (2019): Deset filozofsko-socioloških spisov Veljka Rusa. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Rus, Veljko, in Arzenšek, Vladimir (1984): Rad kao sudbina i kao sloboda. Zagreb: Sveucilišna naklada Liber. Saksida, Stane in dr. (1962): MKS 1962 – kulturološko-medijska empiricna raziskava, 12.000 respondentov izbranih na osnovi reprezentativnega vzorca polnoletnih prebivalcev Slovenije. Ljubljana: Institut za sociologijo, Univerza v Ljubljani. Saksida, Stane (1967): Družbena stratifikacija v Jugoslaviji. Problemi 58. Objavljeno tudi: K. Boh (ur.): Družboslovne spremembe na Slovenskem: ob 40-letnici ustanovitve Inštituta za sociologijo Univerze v Ljubljani. Družboslovne razprave, 15 (30/31): 86–104. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo. Saksida, Stane (2016): Od dogmaticnega zgodovinskega materializma do empiricnega sociološkega raziskovanja. V Z. Mlinar (ur.): Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?: 77–80. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, SAZU. Skledar, N. (2004): Uz 40. obljetnicu Instituta za društvena istraživanja u Zagrebu: 7–8. Zagreb: Institut za društvena istraživanja. Supek, Rudi (1960): Ispitivanje javnog mnijenja. Zagreb: Naprijed. Supek, Rudi (1963): Omladina na putu bratstva: psiho-sociologija radne akcije. Beo­grad: Mladost. Supek, Rudi (1966): Sociologija i socializam, eseji. Zagreb: Znanje. Tadic, Ljubomir in dr. (1964): Javno mnenje o prednacrtu novog ustava. Beograd: Institut društvenih nauka. Tadic, Ljubomir (1967): Poredak i sloboda, prilozi kritici politicke svesti. Beograd: Kultura. Toš, Niko (1978): Akademik profesor dr. Jože Goricar. V Zbornik znanstvenih razprav. Ljubljana: Pravna fakulteta, Ljubljana. Toš, Niko (ur.) (1982): Savremeno jugoslovensko društvo: sociološko istraživanje uzroka krize i mogcnosti izlazka: material za okrugli sto. Ljubljana: Jugoslovensko udruže­nje za sociologiju, Raziskovalni institut Fakultete za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Toš, Niko (ur.) (1983): Integracioni i dezintegracioni porocesi u jugoslovenskom društvu. Ljubljana: Jugoslovensko udruženje za sociologiju, Raziskovalni institut Fakultete za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Toš, Niko (2014): Raziskava socialne strukture jugoslovanske družbe. V N. Toš (ur.): Vrednote v prehodu IX, FDV, CJM: 309–334. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV-CJMMK. Toš, Niko, in Rus, Andrej (ur.) (2019): Deset filozofsko-socioloških spisov Veljka Rusa. Znanstvena knjižnica FDV – Refleksije. Ljubljana. Velikonja, Mitja (1996): Nova soocenja s perspektivami. Casopis za kritiko znanosti, 14 (178): 284–285. Ziherl, Boris (1974): Temelji marksisticne obce sociologije. Ljubljana: Filozofska fakul­teta, UL. Ziherl, Boris (1980–1989): Zbrana dela, I. – V. del. Ljubljana: ZRC SAZU. Ziherl, Boris (2010): Historicni materializem in sociologija; nastopno predavanje redne­ga profesorja B. Z., 1954. V K. Vidmar Horvat in A. Lešnik (ur.): Jubilejni zbornik socioloških razprav ob 50-letnici Oddelka za sociologijo 1960–2010: 137–159. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Županov, Josip (1969): Samoupravljanje i društvena moc. Zagreb: Naše teme. Podatki o avtorju zasl. prof. dr. Niko Toš Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: niko.tos@fdv.uni-lj.si Izvirni znanstveni clanek UDK 378.093.5(497.4)FDV:316.346.2"1961/2011" DOI: 10.51936/dr.40.PI1.57-73 Maca Jogan OD CLOVEKA DO LJUDI OBEH SPOLOV V SOCIOLOŠKEM IZOBRAŽEVANJU IZVLECEK V prispevku je predstavljen razvoj Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani (1961–2011) glede na dinamiko vecdimenzionalnega odpravljanja prevladujoce enospolnosti s postopnim vkljucevanjem žensk v pedagoški proces ter feministicne vsebine v študijske in raziskovalne programe. Spolno obcutljiva analiza vsebine študijskih programov in nacrtov predmetov ter nacinov njihove izvedbe kaže: a) da so izjemno redki moški pedagogi oplajali »resno« znanost o cloveku in družbi z razlagami, ki upoštevajo oba spola, b) da so bili temeljni predmeti pretežno tradicionalno vsebinsko usmerjeni (androcentricna interpre­tacija objektivnega sveta) in c) da so praviloma spolno obcutljivo obravnavo v pedagoški proces vnašale predvsem ženske z novimi izbirnimi predmeti, v zelo omejenem obsegu so to pocele pri rednih splošnih in posebnih predmetih. KLJUCNE BESEDE: androcentrizem, diskriminacija žensk, moško pristranska znanost, sociologija, spolno obcutljivo raziskovanje From Man to Engendered People in Sociological Education ABSTRACT The article presents the development of the Faculty of Social Sciences of the University of Ljubljana (1961–2011) according to dynamics of the inclusion of women in education and feminist content in study and research programmes. A gender-sensitive content analysis of study programmes and course plans and methods of their implementation reveals that: a) very few male university tea­chers expanded the science of man and society with explanations considering both genders; b) the basic subjects were mostly traditionally oriented in terms of content; and c) gender-sensitive treatment was introduced into education mainly by women with new elective subjects. KEY WORDS: androcentrism, discrimination against women, gender-sensitive research, male-biased science, sociology 1 Uvod Razvoj sociologije od zacetka 19. stoletja in njeno vstopanje v akademsko izobraževanje v 20. stoletju je potekalo v okolišcinah tradicionalne delitve druž­benega dela po spolu, v kateri je bilo samoumevno, da ženskam pripada prostor v (njegovi) zasebnosti, moškim pa kreativni javni prostor. Proti koncu 20. stoletja je ta zgodovinsko dolgotrajna samoumevnost, dojeta kar kot naravno dejstvo, postajala eden od prednostnih predmetov globalnih politicnih zavracanj in vedno pogosteje problematizirana tudi v družboslovju. Z množicnim vstopanjem žensk v akademsko izobraževanje, zlasti v drugi polovici tega stoletja, in postopno v raziskovanje družbenih pojavov se je s feministicno »optiko« (Delamont 2003) zacelo razkrivanje strukturnih in institucionalno varovanih determinant, ki so stoletja zagotavljale reprodukcijo družbenega reda kot objektivnega pojava. Spolno obcutljivi izsledki (Jogan 2016: 199–203) so namrec porajali dvome o nevtralnosti objektivnega sveta, saj so vsi pomembni kazalniki pricali o kreativni nadvladi moškega spola v gospodarstvu, znanosti in svetovni politiki. Na nevidnost ženskega spola v objektivnem svetu je sicer že v zacetku 20. stoletja s svojo znamenito enacbo objektivno = moško opozoril G. Simmel (1911), vendar je glavni tok sociologije ni posvojil in je do sredine osemdesetih let prej­šnjega stoletja1 brez pridržkov sprejemal objektivno stanje družbe kot dano oziroma »naravno«, teoretski pojem »cloveka« pa vezal na empiricno podlago, ki jo predstavlja le moški (Jogan 1990: 10). Ta vpetost v objektivnost se je izražala na vseh ravneh znanstvenega delovanja sociologije, od predpostavk (tudi ce niso bile izražene) preko analiz in razlag (harmonicnega) delovanja družbe­nega sistema do vkljucenih vzorcev uporabe teh znanj (Jogan 1990: 46–76). Sociologija torej ni bila spolno nevtralna, kot ni bil družbeni red, iz katerega je izhajala in se vanj vracala (Jogan 1990:11–12). Tako se je tudi ob znanstveni podpori moškosredišcno dolocena hierarhija med spoloma lahko reproducirala kot celovit strukturni pojav od mikro do makro ravni na vseh podrocjih ter z vsemi razpoložljivimi sredstvi institucionalnega urejanja medcloveških odnosov (Jogan 2001: 2). Vkljucevanje žensk kot subjektov v ustvarjanje in prenašanje znanj 1. V tem casu se vkljucenost družbene neenakosti spolov pojavi v splošnih socioloških ucbenikih, npr. A. Giddensa (1989) in M. Haralambosa (1989); zadnji je bil kasneje preveden v slovenšcino za uporabo v srednjih šolah. naj bi pomenilo tako radikalen zasuk, da ga nekatere raziskovalke oznacujejo s »kopernikanskim preobratom« (Lerner 1986). Osrednji namen pricujocega prispevka je predstavitev zgodovine postopnega vkljucevanja žensk na vsa podrocja in ravni delovanja Fakultete za družbene vede v prvih desetletjih njenega obstoja. Spoznavno zanimanje je usmerjeno na troje kljucnih vprašanj: a) kako se je spreminjala spolna sestava pedagoškega in vodstvenega osebja ter študentske populacije, b) kako, koliko in kdaj se je tematika ženskega spola vkljucevala v študijske programe in nacrte posameznih predmetov ter njihovo izvajanje na vseh stopnjah izobraževanja in (delno tudi) v raziskovanje ter c) znotraj katere znanstvene discipline se je zlasti uresnicevalo vkljucevanje in katere so bile nosilne osebe. Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja so kot predmet spolno obcutljive analize upoštevani arhivski podatki o vseh sode­lujocih v izobraževanju (pedagoško osebje in študentska populacija), vsi študijski nacrti in drugi pisni viri (porocila) iz obdobja 1961–1991, predstavitev rezultatov analize pa sledi razclenjeni dinamiki celovitega izobraževalnega procesa. Ob analitski osredotocenosti na notranji razvoj FDV glede na odprtost do ženskega spola je na mestu pripomba, da stanja v tej instituciji ne smemo razu­meti kot izjemno, temvec ga je treba uvrstiti v množico primerov podobnih praks, ki jih je razkrilo šele spolno obcutljivo raziskovanje v razlicno razvitih družbah. Raznolikim družbenopoliticnim sistemom je (bil) namrec skupen androcentrizem z obce veljavnimi vzorci nevidnosti žensk v znanosti kot najpomembnejšem podrocju racionalne regulacije moderne družbe. Za vstop v polnejše razumevanje polprete­kle zgodovine FDV je zato treba vsaj v grobih potezah orisati širše institucionalno akademsko okolje glede na prevladujoce pojmovanje o vlogi in mestu žensk. 2 Univerza kot moška trdnjava Za ohranjanje racionalnega (»naravnega«) reda je bila odgovorna tudi najpomembnejša (vsestranska) institucija za ustvarjanje in razširjanje znanj – univerza,2 ki se je dolgo branila vdora »neobrzdanih« žensk (Jogan 2001: 82–86). V dobi sekularizacije in deteologizacije je tudi znanost poskrbela za obrambo pred »vdiranjem žensk v hram ucenosti« z utemeljitvami o izraziti drugacnosti, neprimernosti tega spola za tako resne dejavnosti, s poudarjanji primarne »naravne vloge«, iracionalnosti žensk itd. (Sommerville 1995: 11–17). S podobnimi razlagami o pravi identiteti žensk so zoper njihovo vstopanje v svet 2. V Avstriji so smele ženske študirati na univerzi (na sistemsko »nenevarnih« študijskih programih) od 1897. Za to pravico so se borile tri desetletja, v sovražnih razmerah, saj so se v javnosti množila svarila o negativnih posledicah, o potencialnem neredu, celo razkroju družbe, ce bi se to res zgodilo (Jogan 1997). uma že v zacetku 20. stoletja nastopali tudi prvi (katoliški) sociologi na Sloven­skem (Jogan 1990: 151–189; Jogan 2023: 128–140), ki so bili prepricani, da morajo biti ženske »sposobne za rodbinsko življenje, za dobre gospodinje in dobre matere« (Ušenicnik 1910: 754). Zlasti v drugi polovici 20. stoletja je prišlo do množicnega vstopa žensk v akademsko izobraževanje in z zamikom tudi v znanstveno raziskovanje. Sprico trdovratnih seksisticnih vzorcev o pravem mestu in vlogi ženskega in moškega spola pa se ženske v znanstvenem in akademskem okolju na vseh ravneh (od vstopa, delovanja in napredovanja do materialnega in moralnega nagrajevanja) povsod po svetu srecujejo z ocitnimi in prikritimi ovirami. O težjem položaju žensk v znanosti prica vrsta spolno obcutljivih raziskovalnih izsledkov v zadnjih desetle­tjih, ki se umešcajo v razlicne dimenzije razvejene družbene strukture, od vzorcev in pricakovanj do organizacijske kulture. Manjše možnosti napredovanja žensk temeljijo na podcenjevanju dela žensk, na negativnih stereotipih in prepricanjih, da so ženske intelektualne zmogljivosti nižje kot moške in da je delo žensk manj kakovostno, na strožjem nadzoru pri napredovanju (Bagilhole 1994: 22), na izkljucevanju iz neformalnih mrež (Stolte-Heiskanen 1991: 56; Bagilhole 1994: 18–20; Benokraitis in Feagin 1995: 29–30), na neenakomerni obremenjenosti žensk v primerjavi z moškimi (Siemienska 1992) in obremenjevanju žensk z »umazanimi«, neprijetnimi deli v akademskih ustanovah (Benokraitis 1995: 128; Jogan 1997) ter tudi na pristranskem ocenjevanju »znanstvene kompetentnosti« in podcenjevanju uspešnosti (Wenneras in Wold 1998: 24–25). Splošno je veljavno spoznanje, da je ocetovstvo združljivo z neprekinjenim profesionalnim razvojem in napredovanjem v karieri, medtem ko je materinstvo zelo resna ovira (Evetts 1996: 85–87). Vsi ti pojavi so prispevali in prispevajo k temu, da je delovno okolje do žensk bolj neprijazno kot do moških (Kettle 1996: 54), da prevladuje »hladna klima« (Harding 1996: 9), kar pa spet prispeva k temu, da so ženske tudi pri upravljavski, vodstveni dejavnosti marginalizirane (Hornby in Shaw 1996: 79). Ceprav so navedene znacilnosti težjega položaja žensk v znanosti pretežno s konca 20. stoletja, se do konca drugega desetletja 21. stoletja stanje ni toliko (bistveno) spremenilo, da bi bila ta spoznanja zastarela in nepomembna (Jogan 2006; Ule in dr. 2013; Hofman 2017). Ob pravni izenacenosti se akademsko delujoce ženske pogosto srecujejo še zlasti s prikrito, posredno diskriminacijo, ki se kaže na razlicne nacine (Jogan 2014: 135–180). Posebnosti položaja žensk v družbi in znotraj akademskega okolja je treba upoštevati tudi pri predstavljanju delovanja FDV3 od zacetka do konca opazovanega obdobja. 3. Spolno zaznamovano podobo o polstoletnem razvoju se lahko razume tudi kot do­polnitev k zborniku Fakulteta za družbene vede: 50 let znanosti o družbi (2011). 3 FDV in družbena neenakost spolov: 1961–2011 Predhodnica fakultete, Visoka šola za politicne vede (VŠPV), je zacela de­lovati, ko je bila znanost izrazito moško pristranska, univerza pa cvrsta »moška trdnjava«. Ob ustanovitvi sta se v VŠPV srecali moško vodena politika in moško pristranska družboslovna znanost, sama dejavnost visokošolske ustanove pa je bila mogoca z vkljucevanjem »drugega spola« predvsem v podpornih vlogah. V kolektivni zavesti je bila takšna vloga takrat pretežno še dojeta kot normal­na, hkrati pa so se v zgodnjem socializmu poleg idejnih že vzpostavljali tudi materialni temelji za enakovredno vkljucevanje žensk v vse vrste in na vse ravni delovanja v javnosti.4 V slovenski družbi si je namrec ženski spol že priboril enake politicne, ekonomske in socialne (clovekove) pravice, zacenjali so se uresnicevati tudi ukrepi za doseganje enakih možnosti. K usmerjanju spoznavnega zanimanja za »njeno zgodbo« so v slovenskem okolju pomembno spodbujevalno vlogo odigrale prav zunajakademske družbene okolišcine; te so se v nekaterih relevantnih razsežnostih razlikovale od tistih, v katerih se je napajala družbena znanost (sociologija) v »razvitem« svetu, ki pa je (tedaj) veljala za cisto, vrednotno in seveda spolno popolnoma nevtralno.5 V tem neskladju med razvito teorijo in nastajajoco novo prakso je potekalo vsto­panje žensk v pedagoški proces na FDV, ki je bila v prvem desetletju primarno usmerjena v politicne vede, medtem ko je bila vecdisciplinarnost institucionalizi­rana proti koncu desetletja z vkljucitvijo sociologije v raziskovalno in pedagoško dejavnost. Vpogled v zgodovino vnašanja feministicne perspektive v sociološko izobraževanje na tej fakulteti mora zato zajemati to »troedinost«, zacenja pa se pri glavnih nosilcih in nosilkah pedagoške in raziskovalne dejavnosti. 3.1Spreminjanje strukture pedagoškega osebja Vpogled v spreminjanje spolne sestave pedagoškega osebja je oprt na sta­tisticne podatke,6 spremembe pa so vidne po desetletjih.7 Ko je zacela delovati VŠPV, so vecino pedagoškega dela opravljali zunanji moški habilitirani ucitelji; 4. Opazen je bil delež žensk med vsemi vpisanimi na Univerzi v Ljubljani, npr. v štud. letu 1960/61 je znašal 28,9 %, v štud. letu 1965/66 pa že 38,3 %. 5. V prvih desetletjih FDV (VŠPV, FSPN) ta vzorec (»paradigma«) sploh še ni sprožal dvomov. 6. Natancen opis zbiranja in vrednotenja vseh podatkov, na katerih temelji ta (zelo kratek) prispevek, je v obsežnejši študiji – zaenkrat še v rokopisu – pri avtorici. 7. Za predstavljanje dinamike je primerno združevanje posameznih let v skupine; tako se lažje »odcita« težnje v spreminjanju. Mimogrede: petletna ali desetletna obdobja so obicajna mera tudi v mednarodnih skupnostih (npr. srednjerocni akcijski nacrti za zagotavljanje enakih možnosti spolov v EU; desetletje v OZN). med redno zaposlenim osebjem je bila le ena ženska, postopno pa se je njihov delež poveceval, kar kaže tabela 1. Tabela 1: Struktura pedagoškega osebja po nazivu in spolu v letih 1961–2011.8 Poloz.aj leto 1961 1971 1981 1991 2001 2011 Spol M Ž M Ž M Ž M Ž M Ž M Ž Redni 1 0 0 0 6 0 19 2 12 2 17 9 profesor (90,6%) (9,4%) (85,7%) (14,3%) (65,4%) (34,6%) Izredni 0 0 1 0 3 1 7 6 11 7 20 12 profesor (75,0%) (25,0%) (53,9%) (46,1%) (66,7%) (33,3%) (62,5%) (37,5%) Docent 0 0 1 0 3 1 10 6 16 9 16 20 (75%) (25%) (62,5%) (37,5%) (64,0%) (36%) (54,5%) (55,5%) Asistent 0 1 9 1 8 7 9 5 23 27 18 8 (90,0%) (10,0%) (53,4%) (46,6) (64,3%) (35,7%) (46,0%) (54,0%) (69,3%) (30,7%) Že v prvem desetletju se je na novo zaposlilo nekaj (žensk) asistentk, ki so v prevladujoco moško kategorijo uciteljev in sodelavcev prinesle novo težavo: odsotnost zaradi porodniškega dopusta, ki pa ni bila upoštevana pri merjenju uspešnosti in ustreznosti merilom za ohranitev naziva ali za napredovanje. Pri­merjava z ugodnejšim položajem mladih asistentov, ki se jim je zaradi služenja obveznega vojaškega roka podaljšala elekcijska doba, je vodila do spoznanja o diskriminaciji žensk.9 Glede na prevladujoce razumevanje, da je vse, kar je povezano z družino in gospodinjstvom, pravzaprav »naravna« dolžnost žensk in nekako sodi k »ljubezenskim vezem« v družini (kot je ucil tudi prvi »nepopra­vljivi teoretik« tedanje svetovne sociologije T. Parsons), na univerzi med moškimi profesorji ni bilo posebnega spraševanja, ali lahko mlade ženske pod enakimi pogoji tekmujejo z moškimi kolegi. 8. Od leta 1961 pa do konca opazovane dobe je v vsakdanjem govoru prevladovalo moško oznacevanje ženskih nosilk nazivov, ki so kazali na njihovo mesto v hierarhiji. Tako se tudi simbolno vlece priznavanje, da gre za privzemanje necesa, kar je samoumevno moško. Pa je to le drobec v zacetni stopnji vstopanja žensk v znanost. 9. Tako se je konec prvega desetletja pojavila tudi zahteva, da se ta oblika prikrajšanosti žensk asistentk formalno pravno odpravi; prošnja je bila uslišana v zacetku sedemdesetih let (Jogan 2019: 15–16). Bralstvu v letu 2024 je treba omeniti, da je bil porodniški dopust takrat zelo kratek in da se je v teku prvega desetletja s 105 dni podaljšal na 135 dni. Tako je bila marsikatera asistentka pred težko odlocitvijo, komu oz. cemu dati prednost, kar so še otežile picle možnosti otroškega varstva v vrtcih. K povecanju števila žensk (na asistentski ravni) v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prispeval tudi velik projekt »Mladi raziskovalci«, ki se je zacel leta 1985 (v okviru Raziskovalne skupnosti Slovenije). Ta projekt je zacel delovati v casu, ko se je sestava študentske populacije že nagnila v prid ženskam in ko je že bila ocitna vecja uspešnost žensk kot moških na dodiplomskem študiju. Ucinki tega projekta so vidni tudi v povecevanju deleža žensk v višjih nazivih v zadnjem desetletju. 3.2 Pocasno vstopanje žensk na vodstvena mesta Ena od obcih znacilnosti udeležbe žensk v znanosti je vertikalna segregacija, ki se ji FDV nikakor ni izognila, kar je glede na vse zunajznanstvene (struktur­no-kulturne) in znotrajznanstvene (male-biased science) okolišcine razumljivo. Napredovanju žensk v znanstveni hierarhiji je z zamudo sledilo zasedanje vo­dilnih položajev: od zacetka vodenja te ustanove do prve ženske na najvišjem položaju je minilo 42 let. Vendar se je že v devetdesetih pojavila tudi ženska slovnicna oblika za »ženskega dekana«: dekanja. Z delovnimi raziskovalnimi in voditeljskimi zmogljivostmi so se dokazale tudi tiste ženske, ki so bodisi ustanovile katerega od raziskovalnih centrov10 ali pa prevzele predstojništvo. V prvih treh desetletjih po letu 1966, ko je bil ustanovljen prvi raziskovalni center, sta bila ustanavljanje in predstojništvo centrov (skupaj 13 centrov) izkljucno v moških rokah. V zadnjih dveh desetletjih pa sta z »ženskim spocetjem« nastala dva žensko vodena raziskovalna centra,11 poleg tega pa je v petih centrih (od skupno 23) prišlo do ženskega predstojništva.12 3.3 Feminizacija študentske populacije: od študenta do doktorice Ko sta se politologiji v drugi polovici prvega desetletja prikljucili sociologija in novinarstvo, se je okrepila tudi feminizacija študentske populacije, ki je bila v zacetku izrazito moška. Upadanje deleža vpisanih kakor tudi diplomiranih 10. V pregledu so upoštevani a) tisti centri, ki so delovali vsaj dve desetletji, in b) tisti, ki so (po razcepitvi enega v dva) zaceli delati najkasneje v letu 2011. 11. Center za metodologijo in informatiko leta 1992, Center za socialno psihologijo pa leta 1994. 12. Prvic leta 1993 (Center za organizacijske vede, ki je obstajal do leta 1999, ko je bil združen s Centrom za proucevanje organizacij in cloveških virov), potem pa: leta 1997 na Centru za politološke raziskave, 1999 na Centru za proucevanje družbene blaginje, 2001 na Centru za antropološke raziskave ter 2008 na Centru za družboslovno-ter­minološke in publicisticne raziskave. moških študentov kažejo tako letni13 kot izbrani podatki mejnih tock med desetletji v naslednjih dveh tabelah. Po dveh desetletjih delovanja FSPN so med vpisanimi prevladovale ženske, kar se je nadaljevalo do konca opazovanega obdobja (tabela 2). Primerjava spolno locenih deležev med vpisanimi in diplomiranimi pa kaže na vecjo uspešnost žensk pri študiju. Tabela 2: Vpisani v 1. letnik po spolu in izbranem študijskem letu. Študijski leto M Ž Skupaj M (%) Ž (%) 1991/92 262 337 599 43,74 56,26 2001/02 302 702 1004 30,08 69,92 2011/12 330 565 895 36,87 63,13 Tabela 3: Diplomirani po spolu v letih 1963–2011. Študijsko leto vsi diplomirani moški z.enske 1963/64 35 32 (91,4 %) 3 (8,6 %) 1971/72 14 10 (71,4 %) 4 (28,6 %) 1981/82 112 57 (50,9 %) 55 (49,1 %) 1991/92 70 26 (37,1 %) 44 (62,9 %) 2001/02 421 107 (25,4 %) 314 (74,6 %) 2010/11 816 188 (23,0 %) 628 (77,0 %) Iz podatkov nedvoumno izhaja, a) da je postopna feminizacija do konca tretjega desetletja privedla do približne izenacitve obeh spolov med diplo­miranimi in b) da se je v zadnjih dveh desetletjih pojavila izrazita asimetrija v korist ženskega spola med diplomiranimi. Izrazita feminizacija se kaže tudi pri magistrskem študiju, pri doktorskem pa je bila nekoliko šibkejša, vendar še vedno ocitna. Med magistri v prvem desetletju ni nobene ženske, od leta 1972 do leta 2011 pa se je njihov delež poveceval, in sicer v odstotkih tako: 17,6 / 27,5 / 51,4 / 71,0; ali v številu od 6 izmed 28 do 496 od 698. Podobno, ceprav manj obsežno je tudi povecevanje deleža doktoric znanosti: prvi dve sta v drugem desetletju (8 %), v zadnjem pa je njihov delež 45,6 % (62 od skupno 136). 13. Vsi letni podatki so v elektronski evidenci na FDV. Podatki za eno leto se nanašajo na cas od 1. oktobra v prvem letu do 30. septembra v naslednjem letu. Zaradi obsežnosti so tu navedeni le mejni podatki po desetletjih. 3.4Od tradicionalnih programov do vkljucevanja družbene neenakosti spolov v izobraževanje Vkljucevanje družbeno-spolne dimenzije v družboslovno izobraževanje in raziskovanje se je v Sloveniji, zlasti na FDV, intenzivneje zacelo konec sedemde­setih let 20. stoletja ter se v osemdesetih in devetdesetih še okrepilo.14 Ocitno in odlocno preusmerjanje na »žensko vprašanje« v raziskovanju in izobraževanju znotraj FSPN ni bilo enostavno – tako glede na znotrajakademski »objektivni svet« (Jogan 2022) kot z ozirom na prevladujoce urejevalne mehanizme druž­benega reda nasploh v Sloveniji, ki so ga – kljub poudarjani egalitaristicni usmeritvi – v veliki meri dolocale »tradicionalne« vrednote o delitvi dela po spolu. Izhod iz tega stanja je bilo (delno) prikrito vkljucevanje novih tem v poucevanje in raziskovanje na podrocju utrjenih disciplin, zlasti sociologije družine in obce sociologije. V tem procesu je bila nosilna katedra za sociologijo, katedra za politologijo pa je odpirala feministicna obzorja v okviru antropologije. Ko so nekatere uciteljice svoje spoznavno zanimanje usmerile na odnose med spoloma, so takšne teme pri moškem akademskem osebju veljale za tuje in ne dovolj resne za znanstveno raziskovanje; zato je že izražanje zanimanja zanje pogosto naletelo na posmeh, pa tudi zavracanje. Kako se je v pedago­škem procesu širila obcutljivost za podrocje neenakosti spolov, kažejo podatki ovsebnosti te tematike v študijskih programih in nacrtih. 3.4.1Druz.bena neenakost spolov po programih in ucnih nacrtih na dodiplomski stopnji Ob koncu prvega desetletja se je vprašanje spolov pojavilo le pri enem tradi­cionalnem15 splošnem predmetu (Socialna in politicna antropologija16, Južnic). V drugem desetletju (1972–81) se mu je z omembo spola pridružila Obca sociologija (Klinar). Pri vseh drugih temeljnih predmetih za vse smeri študija pa v prvi dekadi ni zaslediti nicesar, celo pri nekaterih novih predmetih (npr. Socializem v sodobnem svetu) ne. Posebnih predmetov s težišcem na neenakosti spolov še ni bilo. 14. Že v zacetku devetdesetih je bila do problematike spolov odprta Visoka šola za socialno delo, v drugi polovici devetdesetih pa se je raziskovanje in akademsko izobraževanje problematike spolov utrdilo tudi na sociološkem in nekaterih drugih oddelkih Filozofske fakultete v Ljubljani. 15. V analitske namene so predmeti razdeljeni v štiri kategorije: tradicionalni splošni predmeti, tradicionalni posebni predmeti, novi predmeti s težišcem na družbeni neenakosti spolov in novi predmeti z možno vsebnostjo neenakosti spolov. Zaradi prostorske omejenosti so navedbe izvedbe predmetov skrcene na minimum. 16. Z zapisom v kurzivu so glede na vecino predmetov tudi vidno izpostavljeni tisti, ki so v izobraževanje nacrtno vnašali spolno obcutljiv pristop. V drugem desetletju tudi pri posebnih tradicionalnih socioloških predmetih (npr. Sociologija dela) ni ugotovljena vsebnost tematike spolov. Izstopajoca izjema je Sociologija družine (Boh), ki pa je bila vkljucena le v program študija sociologije pri Analitsko raziskovalni usmeritvi. V tretjem desetletju (1982–1991)17 pri tradicionalnih splošnih skupnih predmetih, obveznih tako za vse študijske smeri kot znotraj posamezne smeri, še vedno ni najti tematike spolov; pojavila pa se je pri dveh tradicionalnih posebnih predmetih, in sicer pri Sociologiji znanosti in znanja (Kirn), še natancneje pa je bila obravnavana pri Sociologiji družine (Boh, Rener). Med temeljnimi, splošnimi, skupnimi nikoli ni bilo predmeta, ki bi celovito obravnaval družbeno neenakost spolov. So pa v tem desetletju vzniknili posebni štirje predmeti, ki so bili usmerjeni izkljucno v sociološko pojasnjevanje družbene neenakosti spolov, a so bili uvr­šceni pod izbirne predmete in/ali izbirne seminarje. To so: Žensko vprašanje v preteklosti in sodobnosti (Jogan 1987/88); Lik ženske v množicnih obcilih (Jogan in Šadl 1989/90); Politicna participacija žensk v Sloveniji (Rener 1990/91); Ženskost in moškost (Južnic 1990/91). Ti predmeti, še zlasti pa prva dva, so bili izrazito raziskovalno usmerjeni. Pritegnili so veliko študentk in študentov (ne le z maticne, predvsem sociološke smeri študija) in spodbudili njihovo zanimanje za družbeno neenakost spolov, kar se je pokazalo v povecanem številu diplomskih del o razlicnih vidikih te tematike. Ceprav so bili po statusu niže kot splošni predmeti, so ti seminarji omogocili, da se je tematika spolov pojavila v izobraževanju kot pozornosti vredna samostojna tematika, torej je dobila vrednost »resne« teme, ceprav so jo v tradicionalne programe v glavnem vnašale ženske. Vzpostavljena je bila zasnova za razvijanje spolno obcutljivega izobraževanja in raziskovanja, na kateri se je lahko oblikovala »nadgradnja« v naslednjem desetletju. V cetrtem desetletju (1992–2001) pri skupnih tradicionalnih (splošnih) pred­metih ni sledi o vnašanju problematike spolov, razen pri dveh že omenjenih pred­metih (Socialni in politicni antropologiji ter z nekaj drobci pri Obci sociologiji). Pri nekaterih tradicionalnih posebnih predmetih (Sociologija dela, Prostorska sociologija, Politicne stranke in interesne skupine) v študijskih nacrtih ni nikakršne­ga znamenja, da bi bila pozornost usmerjena tudi na spolno neenakost. Verjetno je vsaj minimalna pozornost tej tematiki namenjena pri Sociologiji organizacij (Mesner Andolšek, Kanjuo), izraženo ukvarjanje z razliko in neenakostjo spolov 17. V tem casu je bila struktura predmetnika taka: prvi dve leti splošni skupni predmeti, 3. in 4. letnik po smereh in znotraj smeri usmeritve: Sociologija najprej s tremi smermi, v štud. letu 1984/85 pa se ji je pridružila nova smer – Družboslovna informatika (vec v prispevku I. Svetlika). pa je pri predmetu Socialna demografija (za analitsko usmeritev in za kadrovski menedžment: Šircelj) ter pri Sociologiji in politologiji vojske (Jelušic, Garb). V tem obdobju se je obcutno povecalo število novih predmetov, vendar je vsebnost neenakosti spolov ugotovljena le pri treh18 (od izbranih domnevnih dvanajstih, ki pa ne predstavljajo vseh predmetov te kategorije): Sociologija vsakdanjega življenja (izbirni predmet za sociološko smer, Rener); Sociologija spolnosti (sociološki seminar, Bernik, Godina, Hlebec) in Nova politicnost (po­litološki izbirni, I. Lukšic). V teku cetrtega desetletja se je kot izbirni ves cas izvajal nov predmet s teži­šcem na družbeni neenakosti spolov; sprva se je imenoval Sociologija odnosov med spoloma (Jogan), od 1996/97 pa Sociologija spolov (1997/98, Jogan, Šadl). Kot izbirni seminarji so se izvajali: Seksizem, telesnost, custvenost (Jogan in Šadl 1992/93), Socialna zgodovina žensk v Sloveniji v prvi polovici 20. stoletja (Rener 1998/99, 99/2000) ter Feminizem in sociologija (Rener 2000/01). V petem desetletju (2002–2011) je z uvajanjem bolonjske reforme dodiplom­skega študija prišlo do sprememb tako v številu programov in predmetov (ter njihovih obsegov) kot tudi v vsebinskih usmeritvah. Do uvedbe 12 univerzitetnih bolonjskih študijskih programov 1. stopnje (s 1. letnikom v štud. letu 2005/06) je študij potekal po nekoliko spremenjenem nacrtu iz prejšnjega desetletja. Raz­meroma jasna disciplinarna razmejitev, utemeljenost in specificna usmerjenost posameznih nosilnih programov in smeri se je s popolno uvedbo bolonjske re­forme (v štud. letu 2008/09) razkrojila v množico programov (oziroma nacrtov) z visoko stopnjo dvojne izbirnosti (po sidrnih in programskih izbirnih predmetih). Leta 2005 je FDV imela potrjenih (akreditiranih) 29 programov 2. stopnje,19 v štud. letu 2009/10 je bil prvi vpis v drugo- in tretjestopenjske programe. Tradicionalni (splošni) predmeti v glavnem ostajajo v okvirih »ciste« znanosti. Med predmeti z vkljucenim vidikom spolov pa je prišlo do sprememb: na prvem mestu (ceprav s skromnim deležem) je Obca sociologija (ki pa nima vec statusa temeljnega predmeta za vse programe, temvec je izbirni predmet, Bernik). Po bolonjski reformi ima predmet Uvod v sociologijo (Makarovic, Šadl in Iglic) vkljucenih nekaj vidikov družbene neenakosti spolov, študijski nacrt predmeta Teoretska sociologija (Bernik) pa podobno kot vecina drugih ne vsebuje nicesar 18.Nekaj domnevno »okuženih« nacrtov, ki so bili v tem desetletju izvedeni seminarsko, v arhivu ni bilo mogoce najti (po oceni pregledovalke Larise Lavrencic). To so: Sociološki vidiki rodnostnega vedenja (Cernic Istenic 1997/98, 2000/01), Sociološki in psihološki vidiki prostega casa (Cernigoj Sadar 1995/96) ter Družina in socialni problemi (Rener 1995/96). 19. V tem pregledu so upoštevani samo predmeti, ki so vkljuceni v univerzitetne študijske programe. v zvezi z družbeno neenakostjo spolov. Do spolne neenakosti je odprt nacrt za predmet Socialna in politicna psihologija (Miheljak, Mencin Ceplak, v nekaterih programih izbirni sidrni), podobno znacilnost (v manjšem obsegu) kaže na­crt predmeta Socialna in politicna antropologija (Godina, Šterk, priporocen fakultetni izbirni predmet). Morebiti lahko k vsaj delno odprtemu nacrtu do spolne neenakosti prištejemo še predmet Temelji prava (Rajgelj, Cerar). Nacrti mnogih drugih splošnih predmetov – tako pred bolonjsko reformo kot po njej – ne vsebujejo tem o družbeni neenakosti spolov. Pri tradicionalnih posebnih predmetih je zanimivo preveriti, ali je zamenjava nosilne osebe glede na spol prinesla kakšne novosti. Prvi predmet, ki daje pritrdilni odgovor na to vprašanje, je Sociologija dela (Kanjuo Mrcela, izbirni v razlicnih programih). Predmet Socialna demografija (Šircelj), katerega študijski nacrt je v letih 06/2005 in 07/2006 vseboval nekatere teme v zvezi s spolno razliko in neenakostjo, je bil z bolonjsko reformo ukinjen. Študijski nacrti razlicnih drugih tradicionalnih posebnih predmetov pa bodisi ne vkljucujejo tematike spolov ali pa je vkljucujejo zelo malo (Mesner Andolšek, Jelušic, Garb). V tem desetletju se je pred bolonjsko reformo in po njej povecalo število novih predmetov s težišcem na družbeni neenakosti spolov (ki so razlicno izbirni), hkrati je prišlo do vsebinske razširitve (z vkljucitvijo tematike istospolno usmerjenih) in do razširitve na nova disciplinarna podrocja (komunikologija, politologija). Že uteceni izvedbi predmeta Sociologija spolov (Šadl) so bili dodani: Sociologija spolov in emocij (Šadl, fakultetni, priporoceni); Spolna dimenzija clovekovega razvoja (Rener); Uvod v gejevske in lezbicne študije (Rener, Mencin Ceplak in Kuhar, programski izbirni); Ženski žanri in politike spolov (Luthar, Pušnik); Politika, spol in emocije (Šadl, programski izbirni), Ženske in politika (Krašovec) ter Politologija seksuacije (Balažic). Med množico novih predmetov (za katere se je domnevalo, da bi lahko vkljucevali tudi spola) jih je le nekaj, katerih študijski nacrti kažejo na vsebnost neenakosti spolov. Neposredno je to opazno pri predmetih Sodobne družbe (Bernik) in Nova politicnost (I. Lukšic). Posredno pa lahko o vsebnosti družbene neenakosti spolov sklepamo pri predmetih Sociologija spolnosti (Bernik, Hlebec, seminar), Sociologija vsakdanjega življenja (Rener), Sociologija socialne politike (Kolaric, Kopac) in Socialna gerontologija (Hlebec). Množica drugih predmetov, ki so po vsebini usmerjeni v sodobne družbene procese, pa glede na študijske nacrte ne kaže vsebnosti spolne dimenzije (niso engendered). Poleg predmetov, ki so navedeni za cetrto desetletje, so to na primer še20 predmeti Evropska javna sfera, Mednarodne organizacije, Evropske 20.Navedeni so le tisti izbrani predmeti, katerih študijski nacrti so bili pregledani na podlagi predhodne domneve o možni vsebnosti. Naj na tem mestu prosim vse nosilke in nosilce institucije, Politicna participacija, Sociologija družbenih sprememb, Evropsko varstvo clovekovih pravic (vsi v programu Evropske študije), Kadrovski menedž­ment, Socialna izkljucenost in politike vkljucevanja. Ob koncu predstavitve vsebnosti spolne dimenzije na dodiplomski stopnji študija je upraviceno spoznanje o tem, a) da so redki moški pedagogi – z nekaj izjemami – oplajali »resno« znanost o cloveku in družbi z razlagami, ki upoštevajo oba spola, ter b) da so spolno obcutljivo obravnavo bodisi v usta­ljene in utrjene bodisi v nove predmete in z novimi predmeti praviloma vnašale predvsem ženske nosilke.21 To se kaže tudi v izrazito asimetricni spolni razpo­reditvi mentorskih vlog pri diplomskih in magistrskih nalogah,22 ki se ukvarjajo z družbeno neenakostjo spolov. 3.5 Diplomske naloge po mentoricah in mentorjih Posledice postopnega vdiranja spolno oznacenih vsebin v izobraževanje na dodiplomski ravni so vidne v pregledu diplomskih nalog po mentoricah in (bolj redko po) mentorjih. Ti podatki kažejo, kako se je povecevalo zanimanje za to tematiko, kako je bilo tovrstno (mini) raziskovalno delo spolno neenako vodeno in kako se kopicenje prenaša od zacetne nosilke na širši krog mentoric. Seznam diplomskih nalog na temo spolne neenakosti sega le v štiri desetletja (1971–2011), kajti v prvem desetletju23 na VŠPV in FSPN ni bilo niti ene vsebinsko tako naravnane naloge. V naslednjih desetletjih pa se je število nalog in mentoric povecevalo. V drugem desetletju (1972–1981) je bilo 16 nalog pri eni mentorici (M. Jogan), v tretjem desetletju (1982–1991) je bilo pri njej 39 nalog in 10 še pri dveh mentoricah (M. Ule – 9, A. Židan – 1). V cetrtem desetletju (1992–2001) je bila najveckrat mentorica M. Jogan (65 študentom in študentkam od skupno 117), sledila ji je T. Rener (31), od enega do šest mentorstev pa so imele še M. Ule, N. Cernigoj Sadar, M. Bucar, M. Cernic Istenic, V. Godina, A. Kanjuo Mrcela, M. Košir, D. Mesner Andolšek, A. Židan. predmetov, katerih študijski nacrti ne kažejo vsebnosti spolov, upoštevajo pa to tematiko pri izvajanju predmetov, da avtorico pregleda s tem (natancno) seznanijo. 21. V vsebinske vidike se v tem pregledu ne spušcamo; za takšno vrednotenje bi bile po­trebne poglobljene analize vsebine celotnih izvedb posameznih predmetov, vkljucno z obvezno literaturo. 22.Zaradi zelo skrcenega prostora ni mogoce vkljuciti predstavitve podobnih tendenc razvoja tako na magistrskem študiju kakor tudi pri mentoriranju magistrskih del (kar sicer vsebuje obsežna študija). 23.Ker se je študij sociologije kot samostojnega poklica zacel na Filozofski fakulteti (1960), je v tem obdobju na Oddelku za sociologijo že bilo nekaj takšnih diplomskih nalog, med drugimi tudi naloga avtorice tega prispevka. V zadnjem desetletju (2002–2011) se je število nalog izjemno povecalo (274), zlasti na študiju sociologije (skoraj dve tretjini nalog), kjer so prve tri najbolj »produktivne« mentorice imele skupaj 126 mentorstev (A. Švab – 59, A. Kanjuo Mrcela – 35, T. Rener – 32). O postopnem vkljucevanju moškega akademskega osebja v mentorsko vlo­go govore naslednji podatki: v drugem desetletju sta bila 2 mentorja, v tretjem (1982–1991) so bili 3, v cetrtem jih je bilo 12 in v zadnjem kar 33 (2001–2011). Po osebah pa je na prvem mestu S. Južnic (sedem nalog), sledita mu A. Debeljak in V. Miheljak (vsak s po štirimi nalogami), vecina drugih pa z enim ali dvema mentorstvoma. Ce primerjamo skupno vkljucitev žensk v mentoriranje diplomskih nalog o družbeni neenakosti spolov v obdobju 1972–2011, je njihov delež de­vetkrat višji kot delež moških (v zadnjem desetletju se je mnogokratnik zmanjšal na osemkrat). Ob tem procesu lahko recemo »eppur si muove«, kar velja (s casovnim zamikom) tudi za podiplomski študij. Pregled magistrskih in doktorskih nalog kaže, da je zanimanje zlasti za sociološke vidike družbene neenakosti spolov raslo od spodaj navzgor, in tako je v pol stoletja od skupnega števila 275 doktorskih disertacij na FDV le sedem težišcno usmerjenih v temo neenakosti po spolu, pri treh pa je delno spoznavna pozornost namenjena tudi tej temi. Razen ene izjeme so se težišcno s to tematiko ukvarjale izkljucno ženske. 4 Sklep: v sociološkem izobraževanju je že mesto za cloveka ženskega in moškega spola Ta sociološko-zgodovinski prispevek nudi prvi spolno obcutljiv delni vpogled v prvih pet desetletij razvoja FDV s težišcem na pedagoškem procesu. Rezultati analize vsebine relevantnih pisnih virov od zacetka (1961) do izteka pol stoletja omogocajo spoznavanje dinamike vkljucevanja vecdimenzionalnega »ženskega vprašanja« predvsem v izobraževanje. To je na predhodnici današnje fakultete v zacetku potekalo brez pomembne vsebnosti sociologije, ki se je sredi 20. sto­letja v svetovnem okolju širila kot cista, politicno in vrednotno neobremenjena znanost ter podobno kot druge družboslovne discipline nastajala in ucinkovala kot moško pristranska disciplina. Pretežno tako usmerjena sociologija je že pred koncem prvega desetletja postala ena glavnih nosilk razvoja na pedagoškem in raziskovalnem podrocju Fakultete za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Družbena neenakost spolov z ocitno diskriminacijo žensk pa v tistem casu v glavnem toku sociologije kot znanosti še ni bila upoštevana in dojeta kot znan­stveno relevanten pojav, kar se je zacelo popravljati šele proti koncu 20. stoletja. Prenašanje sociološkega znanja je na Slovenskem potekalo v razmerah, v katerih so že bili ustvarjeni prvi nujni pogoji za odpravljanje diskriminacije žensk. Krepitev emancipativnih procesov v zgodnji samoupravni socialisticni družbi je potekala vzporedno z razkrivanjem diskriminacije in institucionalnimi ukrepi za izboljšanje položaja žensk, z njihovim množicnejšim vstopanjem na univerzo ter z vkljucevanjem v znanstvenoraziskovalno delovanje; k oblikovanju žensk kot subjektov razvoja in h krepitvi politicne moci žensk je v svetovnem okviru s priporocenimi ukrepi prispevala tudi Organizacija združenih narodov, posebej z desetletji za ženske. Spremembe položaja žensk so bile v slovenski družbi že tako množicno ponotranjene, da jih tudi sprememba družbenopoliticnega sistema s težnjo po repatriarhalizaciji (Jogan 2001: 210–214) ni bistveno razrahljala. V takšnih domacih in svetovnih okvirih lahko dojemamo tudi polstoletni razvoj sociologije in drugih ved na FDV s poudarkom na sociološkem izobraževanju. Vpogled skozi spolno obcutljiva sociološka ocala v polstoletno zgodovino iz­obraževanja in raziskovanja na tej fakulteti zanesljivo kaže: a) da so izjemno redki moški pedagogi oplajali znanost o cloveku in družbi z razlagami, ki upoštevajo ženski in moški spol, b) da so bili temeljni predmeti (zlasti obvezni skupni za vse smeri študija, pa tudi posebni) pretežno tradicionalno vsebinsko usmerjeni z vkljuceno androcentricno interpretacijo objektivnega sveta in c) da so spolno obcutljivo obravnavo v pedagoški proces praviloma vnašale ženske z novimi izbirnimi predmeti, medtem ko so v zelo omejenem obsegu to pocele pri rednih splošnih in posebnih predmetih. Za poglabljanje vednosti o razvoju integralnega sociološkega izobraževanja pa bo v prihodnje potrebno še vse­stransko raziskovanje na FDV in v drugih akademskih okoljih. Literatura Bagilhole, Barbara (1994): Being Different is a Very Difficult Row to Hoe: Survival Strategies of Women Academics. V S. Davies, C. Lubelska in J. Quinn (ur.): Chang­ ing the Subject: Women in Higher Education: 15-28. London: Taylor & Francis Ltd. Benokraitis, Nijole V., in Feagin, Joe R. (1995): Modern Sexism: Blatant, Subtle and Covert Discrimination (2. ed.) Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice Hall. Delamont, Sara (2003): Feminist Sociology. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. Evetts, Julia (1996): Gender and Career in Science and Engineering. London: Taylor & Francis Ltd. Harding, Sandra, in McGregor, Elizabeth (1996): The Gender Dimension of Science and Technology. Paris: UNESCO (UNESCO World Science Report). Hornby, Pat, in Shaw, Sue (1996): Women in Management Education: The Token Topic?. V L. Morley, V. Walsh (ur.): Breaking Boundaries: Women in Higher Education: 78–89. London: Taylor & Francis. Hofman, Ana (ur. 2017): Znanost brez mladih. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jogan, Maca (1978): Sociologija reda. Maribor: Založba Obzorja. Jogan, Maca (1990): Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Jogan, Maca (1997): Položaj znanstvenic v Sloveniji. Ljubljana: FDV (raziskovalno porocilo). Jogan, Maca (2001: Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Jogan, Maca (2006): Enakost žensk in moških v znanosti in raziskovanju kot sestavina zavesti in cilj (politicnega) delovanja na razlicnih podrocjih. V D. Mladenic (ur.): Enakost žensk in moških v znanosti in raziskovanju v Sloveniji: 20–83. Ljubljana (raziskovalno porocilo). Jogan, Maca (2014): Sociologija in seksizem. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Jogan, Maca (2016): Transdisciplinarnost in ženske študije. V Z. Mlinar (ur.): Kakšna sociologija za kakšno družbo?: 199–203. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Jogan, Maca (2019): Pisma. Ljubljana: Samozaložba. Jogan, Maca (2022): FSPN: osvajanje moške trdnjave. V T. Kamin in dr. (ur.): 60 let kasneje: UL FDV od A do Ž: 144–146. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Jogan, Maca (2023): Na dvorišcu poganov. Katoliška cerkev in družbeno zlo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Kettle, Jane (1996): Good Practices, Bad Attitudes: An Examination of the Factors Influencing Women‘s Academic Careers. V L. Morley in V. Walsh (ur.): Breaking Boundaries: Women in Higher Education: 52–66. London: Taylor & Francis . Lerner, Gerda (1986): The Creation of Patriarchy. New York: Oxford University Press. Parsons, Talcott (1956): Family. Socialization and Interaction Process. London: Routledge & Kegan Paul Ltd. Rener, Tanja (1997): Slovenia. V C. Krops (ur.): European Women‘s Studies Guide: 177–179. Utrecht: WISE. Siemienska, Renata (1992): Academic Careers in Poland: Does Gender make a Diffe­rence?. Higher Education in Europe, XVII (2): 60–84. Sommerville, Margaret, R. (1995): Sex and Subjection: Attitudes to Women in Early ­Modern Society. London, New York Sidney, Auckland: Arnold. Stolte-Heiskanen, Veronica (ur.) (1991): Women in Science. Oxford, New York: Berg Publishers Limited. Ule, Mirjana, Šribar, Renata, in Umek Venturini Andreja (ur.) (2013): Ženske v znanosti, ženske za znanost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Ušenicnik, Aleš (1910): Sociologija. Ljubljana: Katoliška bukvarna. Wenneras, Christine, in Wold, Agnes (2004): How to survive in medical science. V B. Evengard (ur.): Women in White: 8–35. Stockholm: Stockholm County Council. Podatki o avtorici zasl. prof. UL Maca Jogan Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: maca.jogan@fdv.uni-lj.si Kratek znanstveni prispevek UDK [331.54:316-051]:[378.016:316](497.4) DOI: 10.51936/dr.40.PI1.75-85 Ivan Svetlik OBLIKOVANJE SOCIOLOŠKEGA POKLICA V SLOVENIJI SKOZI PRIZMO PREDMETNE SESTAVE IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV IZVLECEK V prispevku izpostavimo dve razlicni poti oblikovanja poklicev: izkustveno in konceptualno. Prva temelji na praksi izvajanja delovnih nalog, druga pa na ope­racionalizaciji konceptov in raziskovalnih izsledkov ter njihovem posredovanju bodocim sociologom skozi proces izobraževanja. Poklic sociolog/sociologinja je nastajal in se razvija predvsem po drugi poti. Analiza razvoja dveh dominantnih socioloških izobraževalnih programov pokaže dve smeri razvoja sociološkega poklica v Sloveniji: humanisticno-pedagoško na Filozofski fakulteti in uporab­no-raziskovalno na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Jasnost te razmejitve se scasoma zmanjšuje. Delovne naloge sociologov ostajajo razpršene in le redko strnjene v zaokrožene delokroge, znacilne za vecino poklicev. KLJUCNE BESEDE: izobraževanje sociologov, poklic sociolog Formation of the Sociological Profession in Slovenia from a Curriculum Perspective ABSTRACT Two ways of occupational formation are exposed in the introduction: experiential and conceptual. Experiential formation focuses on the tasks performed in various working environments. Conceptual formation focuses on the operationalisation of concepts and research findings that are also conveyed to future sociologists by means of education. The sociologist has first of all been formed conceptually through education. Analysis of the two dominant educational programmes in sociology in Slovenia reveals two streams: a humanistic-pedagogical one at the Faculty of Arts and a utilitarian, research-oriented one at the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. The sharpness of this distinction has gradually been blurred. Although sociologists have performed a great variety of tasks, they are seldom rounded up and focused like in other professions. KEY WORDS: education of sociologists, sociological profession 1 Uvod Poklic sociologa/sociologinje je eden tistih, ki so bili najbolj izpostavljeni tako imenovanemu »pošolanju«. S tem mislimo na pojmovanje, da izobraževanje po dolocenem izobraževalnem programu ne vodi zgolj do pridobljene vrste in sto­pnje izobrazbe, temvec tudi do poklica. Tako so diplomanti po zakljucku študija pogosto zahtevali delo, za katerega opravljanje naj bi se izobraževali. Šolsko razumevanje poklica je bilo še posebej mocno v casu planskega gospodarstva, ko ni bilo konceptualnega razlocevanja med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili oziroma njenih kompetencah. Ponudba delovne sile se namrec v veliki meri oblikuje skozi izobraževalni sistem, povpraševanje po njej pa izhaja iz tehnološke in organizacijske strukture proizvodnih procesov. Na drugi strani obstaja bolj razširjeno in utrjeno pojmovanje poklica kot celote delovnih nalog. Gre za »statisticno-analiticno kategorijo, v katero se razvršca delo, sorodno po vsebini in zahtevnosti in ki ga opravlja ali bi ga lahko opravljala praviloma ena oseba« (SURS 2023). Te naloge so v okoljih organizacij povezane oziroma zaokrožene v delovna mesta. Vendar pa danes v sistemizaciji delovnih mest razlicnih organizacij le izjemoma najdemo delovno mesto, poimenovano sociolog/sociologinja. Pogosto pa najdemo razlicna delovna mesta, kot so analitik, kadrovik, svetovalec, nacrtovalec itd., za katerih zasedbo med drugimi lahko pricakujejo tudi izobrazbo sociologa. Iz navedenega bi lahko izhajal dokaj presenetljiv sklep, da poklic sociolog/ sociologinja tako rekoc ne obstaja, obstajata le izobraževanje in izobrazba. Vendar pa je tako ostro razlocevanje med poklicem in izobrazbo neživljenjsko oziroma pretirano. Po mnenju Pavlina (2007: 70) poklic predstavlja tako celoto delovnih nalog, ki se zaokrožijo v delu ene osebe, kot tudi predstavo o opravljanju teh nalog v družbi (…) ravno ti skupni vzorci vedenja pri delu in predstave o njih, ki izhajajo iz skupne izkušnje, predstavljajo temelj posameznikove oziroma poklicne identitete. Delovnim podrocjem sociologa se še najbolj približa opis poklica sociolog/ sociologinja, kot ga najdemo na straneh Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije. Ta pravi, da »sociolog opravlja analiticno raziskovalno, nacrtovalno, svetovalno in pedagoško delo. Na podrocju prostorskega nacrtovanja pripravlja kriticne analize posegov v okolje, industrijski sociolog pa proucuje procese dela in predlaga ukrepe za boljšo organizacijo dela« (ZZRS 2024). Pri razvoju dolocenega poklica se je tako treba pozorno ukvarjati z obojim: z izobraževalnimi programi in z delovnimi nalogami, do katerih ti programi vodijo. To velja tudi za sociologa/sociologinjo. V tem prispevku bomo zelo strnjeno pokazali, kako se je v Sloveniji od zacetkov sociološkega študija leta 1960 do nekakšne ustalitve izobraževalnih programov na Filozofski fakulteti (FF) ter Fa­kulteti za sociologijo, politicne vede in novinarstvo (FSPN) oziroma Fakulteti za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani spreminjala vsebina izobraževalnih programov, opazovana skozi njihovo predmetno sestavo. Spraševali pa se bomo tudi, kaj te spremembe povedo o poklicu sociologa. Analiza bo omejena na programa sociologije na FF in FSPN/FDV, kjer se je ta študij najprej zacel in je vseskozi predstavljal glavnino vpisanih študentov. Pri tem se zavedamo omejitve, izhajajoce iz dejstva, da je sociologijo danes pri nas mogoce študirati tudi na drugih ustanovah in da se predava tudi v okviru drugih študijskih programov. Druga omejitev našega pristopa pa je v tem, da se ne bomo spušcali v vsebino posameznih predmetov in njihovo izvedbo, kar bi nedvomno poglobilo razumevanje opazovanega razvojnega procesa. To bi bilo za namen tega prispevka prostorsko, casovno in metodološko prezahtevno. Ob strani bomo pustili tudi eno najbolj zanimiv raziskovalnih vprašanj, namrec predstave ljudi s sociološko izobrazbo o opravljanju razlicnih poklicnih vlog in njihove posebne vzorce vedenja. 2 O oblikovanju poklicev Do množitve poklicev pride zaradi industrijske delitve dela. »Da bi bolj ucin­kovito proizvajali dobrine in storitve, se clani industrijske družbe specializirajo za posamezne vloge (…) so odvisni od specializiranih vešcin drugega in ta medsebojna odvisnost predstavlja podlago organske solidarnosti.« Tako Hara­lambos in Holborn (1999: 192–193) na kratko predstavita Durkheimov nauk o delitvi dela in družbeni povezanosti. Za nadaljevanje te razprave je bolj pomembno pogledati mehanizme, ki ge­nerirajo delitev dela in nastajanje novih poklicev kot pa zgolj preštevati poklice. Kaj torej povzroca, da se zaokrožena celota delovnih nalog dolocene skupine ljudi, dobrine in storitve, ki jih proizvajajo, njihovi vedenjski vzorci pri delu in samozaznave zacnejo razlikovati od drugih skupin ljudi? Ali ljudje pri soljudeh zaznajo potrebo po nekem novem, drugacnem, boljšem proizvodu ali storitvi in se trudijo to potrebo zadovoljiti v želji, da bi s tem zaslužili ali/in crpali svoje zadovoljstvo iz zadovoljstva drugih? Ali se pri svojem delu tako izurijo ter izpo­polnijo svoje znanje in vešcine, da hitreje in bolje od drugih opravijo svoje delo, ki vodi k cenejšim, boljšim in novim proizvodom in storitvam, s tem da opušcajo dolocene delovne naloge, dodajajo druge, uporabljajo drugacna delovna sredstva in postopke? Ali do uvida v možnosti ucinkovitejšega in kakovostnejše­ga dela pridejo inženirji in organizatorji dela, ki v delovni proces uvedejo nove stroje in naprave ter nove postopke dela, ali pa kar delavci sami, ki so spodbujeni k inoviranju? Ali so ideje za nove dejavnosti v smislu novih zaokroženih celot delovnih nalog rezultat konceptualnega premišljanja in temeljnega raziskovanja posameznih vprašanj na podrocjih naravoslovja in družboslovja? Na navedena vprašanja avtorji ne dajejo zelo dolocnih odgovorov. Imajo težave z dolocitvijo odlocilnih dejavnikov in njihovega vpliva. Tako Kramberger (1999: 163), ki razlocuje med poklicnim in podjetniškim prostorom, zapiše: Akterji poklicnega prostora, za razliko od akterjev v podjetniškem pro­storu, ubirajo pri zavarovanju lastnih virov takšno strategijo, da predvsem poklicno specificno znanje kot posebno dobrino institucionalizirajo, avtorsko zašcitijo in ga skušajo vzpostaviti kot infrastrukturno dobrino, v smislu splošne dobrine. Institucionalizacija po Krambergerju poteka na tri nacine. Prva oblika je av­tonomni nadzor nad izobraževalnimi, kadrovskimi in socialno-zavarovalniškimi funkcijami ter trgom lastnih storitev, za kar obicajno potrebujejo soglasje oblasti. To je znacilno za mocne poklice oziroma profesije. Druga oblika so interni, za posamezne organizacije ali panoge znacilni poklicni prostori, kjer si doloceni poklici izborijo svoj poseben položaj v smislu dela in ugodnosti, ki iz njega izhajajo. Tretja oblika pa je zašcita intelektualne lastnine – izdelkov, storitev in delovnih postopkov, znacilnih za dolocen poklic. Te oblike institucionalizacije pa nenehno izziva tehnološki dejavnik v smislu pojavljanja novega znanja, ki nastaja v procesih dela, raziskovanja in eksperimentiranja v razlicnih oblikah vedenja, izkušenj in spretnosti ljudi ter tehnoloških postopkov, kakor tudi v obliki sistematicnih zapisov v clankih, knjigah in tehnološki dokumentaciji ter v obliki novih proizvodov in storitev. Iskanje generatorja poklicev nas na koncu pripelje do novega znanja (Pavlin 2007: 69–91). Novo znanje je tradicionalno nastajalo skozi prakso posameznikov, ki so na podlagi poskusov in zmot, delovne rutine in premišljanja o problemih, na katere so naleteli pri delu, postopno ustvarjali zalogo prakticnega znanja. To zna­nje je v pretežni meri implicitno, skrito v rutinah samih delavcev. Del tega znanja so jim skozi proces socializacije posredovali sodelavci in starejši, izkušenejši mojstri. Ko so se prakse posameznikov, tj. delovne naloge, nacini njihovega izvajanja, kakor tudi njihovi izdelki in storitve, zaceli znatno razlikovati od standardnih, ki so jih opravljali drugi, so se pokazali obrisi novega poklica. Novi poklic je nato izpodrinil prejšnjega ali pa sta zaživela vzporedno življenje, na primer mehan­ski in digitalni urar. To velja za vecino podrocij, kjer prevladuje fizicno delo, za opravljanje katerega so potrebne rocne in druge telesne spretnosti. Razvojno gledano se znanje prakticnih poklicev postopno nadgrajuje z abstrak­tnim in teoreticnim znanjem. To znanje je eksplicitno, zapisano v skicah, nacrtih, tehnicni dokumentaciji, clankih in knjigah. Posamezniki so ga zaceli pridobivati s sistematicnim izobraževanjem v šolah, najprej osnovnih in splošnih, kasneje tudi v poklicnih in tistih, ki vodijo k posameznim profesijam. Ta proces tece tako dalec, da nazadnje novo znanje v dolocenih poklicih nastaja vse manj skozi prakso izvajanja delovnih nalog in vse bolj na podlagi sistematicnega raziskovanja, proucevanja pisnih virov, logicnega premišljanja in primerjanja, grajenja konceptov in teorij ter njihovega preizkušanja v praksi in v razpravah s kolegi. Nov poklic tako ne nastane izkustveno, temvec deduktivno. Primer takega poklica je filozof. 3 Oblikovanje sociološkega poklica Za sociologa bi lahko rekli, da ni nastal pretežno z diferenciacijo praktic­nega dela starejših poklicev, kot so pravniki, filozofi, zgodovinarji, ekonomisti in psihologi, temvec z deduktivno opredelitvijo novega polja proucevanja, to je strukture in funkcije medcloveških odnosov. Jogan (1974) je že pred petdesetimi leti ugotavljala, da vprašanje konkretnih delovnih nalog oziroma klasicno poj­movanega poklica sociologa »postane aktualno takrat, ko je v konkretni družbi sociologija že institucionalizirana, torej ko postane akademska disciplina in ko se na akademski ravni vzgajajo strokovnjaki sociologi«. Torej gre najprej za novo celoto znanja, za nove koncepte ter nova raziskovalna spoznanja in šele potem za uporabo teh znanj v konkretnih delovnih in življenjskih okoljih. Sklicujoc se na ameriške in nemške vire, Jogan že takrat ugotavlja, da in­ženirsko pojmovanje poklica sociologa išce možnosti za neposredno uporabo njegovega znanja, na primer v raziskovanju mnenj razlicnih družbenih skupin, reševanju socialnih problemov posameznikov in nadzoru njihovega deviantnega vedenja. Razsvetljensko razumevanje poklica sociologa pa vidi možnosti bolj za posredno uporabo njegovega znanja, na primer kot svetovalca centrom odlo­canja pri vprašanjih enakosti spolov in ras ali pri nacrtovanju družbenih reform na podrocjih izobraževanja, socialnega varstva in podobno. Kljub stalni težnji po neposredni uporabi sociološkega znanja so se sociologi najprej zaposlili kot raziskovalci in ucitelji na univerzah, šele kasneje pa tudi drugod. V Nemciji so bili tako skepticni glede neposredne uporabnosti sociološkega znanja, da so odsvetovali samostojen študij sociologije, saj da ni nikakršnih poklicev v smislu zaokroženih delovnih nalog zanje (Jogan 1974). Nekje vmes med obema skrajnostma je poklic sociologa nastajal tudi pri nas. Najprej je šlo za prenos socioloških znanj v smislu temeljnih konceptov iz okolij, v katerih je bilo to znanje že dobro strukturirano. Potem je šlo za presežek znanj, ki so nastajala v okviru disciplin, kot so filozofija, pravo, zgodovina, psihologija, geografija in druge družboslovne discipline. Presežek v smislu, da so ga izvorne discipline težko uvršcale v svoj kategorialni aparat in ga pojasnjevale z njim. Tretji vir so bile izvirne raziskave družbenih pojavov oziroma vprašanj, ki so se jih praviloma lotevali mladi diplomanti prava, filozofije in ekonomije, ki so svojo raziskovalno radovednost širili preko meja svojih disciplin. Vse to je ustvarjalo novo zalogo sociološkega znanja (body of knowledge), ki so ga zaceli prenašati na prve študente sociologije. Vsakdo od njih je v svojih študijskih izdelkih k celoti tega znanja nekaj dodal. Nekateri so se po diplomi spustili v nove raziskave in na specificna družbena podrocja. Tako je zaloga sociološkega znanja narašcala. Dejansko v zacetku ni bilo mogoce najti zaokrožene celote delovnih nalog, ki bi jih lahko oznacili kot naloge sociologa. Teh prakticno ni vse do danes, ce izvzamemo poklic ucitelja sociologije in sociologa raziskovalca na univerzi ali v srednji šoli. Kazalec tega so prakticno neobstojeca delovna mesta za sociologe v razlicnih delovnih okoljih. Hkrati pa je vstop na zelo razlicna delovna mesta, kot so kadroviki, analitiki, nacrtovalci, projektni vodje, svetovalci itd., odprt tudi za diplomante s sociološko izobrazbo. To potrjuje bolj posredno kot neposredno uporabnost znanja sociologov in nakazuje, da je proces poklicne formacije sociologa še v teku. Vsekakor pa gre za deduktivno oblikovanje poklica od abstraktne h konkretni ravni, od raziskovanja do morebitne uporabe izsledkov pri odlocanju, od izobraževalnega programa h konkretnim delovnim nalogam in potrebnim spretnostim za njihovo izvajanje. Težavnost tega procesa dokazuje tudi vec poskusov iskanja podrocij uporabe sociološkega znanja tekom razvoja programov izobraževanja za sociologe. 4 Kaj kaže razvoj socioloških programov? 4.1Zacetki Oblikovanje sociološkega poklica po izobraževalni poti se je pri nas zacelo leta 1960 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zacelo se je skromno in pri temeljih s petimi predmeti: Obca sociologija, Zgodovina družbene misli, Metodologija sociološkega raziskovanja, Statistika in Politicna ekonomija. Cez deset let je sociološki program štel osem predmetov. Obca sociologija je segala v tri smeri: sociologija družbenih struktur, sociologija kulture in teorija družbenega razvoja. Sociološki program so dopolnjevali predmeti: Družbeni sistem SFRJ, Zgodovina politicne misli, Zgodovina 19. in 20. stoletja s posebnim ozirom na zgodovino delavskega gibanja, Socialna psihologija in Politicna ekonomija. Uvod v sociologijo je postal skupni predmet Filozofske fakultete. Leta 1970 je postala nova clanica Univerze v Ljubljani Fakulteta za socio­logijo, politicne vede in novinarstvo (FSPN) s samostojnim sociološkim študijem (Svetlik 2023). Dogovor s Filozofsko fakulteto je bil, da bo ta izobraževala ucitelje sociologije, medtem ko naj bi FSPN izobraževala sociologe raziskovalce. Njen sociološki program je štel 50 predmetov. V temelju je bila Obca sociologija I in II. Na njeni podlagi pa so nastajale nove sociologije: lokalnih skupnosti, mladine, kulture, religije, dela ter izobraževanja in vzgoje. Glede na raziskovalno naravnanost programa je bilo v njem vec metodolo­ških in statisticnih predmetov: Metodologija družboslovnega raziskovanja I in II, Metodološki praktikum, Metode in tehnike kadrovanja, Praktikum za izdelavo normativnih aktov, Viri socialne statistike, Temelji družboslovne statistike, Statistika II, Kadrovska statistika in Metodološki praktikum. V istem casu v sociološkem programu Filozofske fakultete metodologije in statistike ni bilo vec. V predmetni strukturi sociološkega programa FSPN se je kazala njegova tesna povezanost s programoma politološkega in novinarskega študija. Hkrati pa je bila v njem že leta 1970 posebna kadrovsko-organizacijska usmeritev kot izraz nacrtne usmerjenosti k neposredni uporabi sociološkega znanja in zaposlovanja izven akademskega oziroma šolskega prostora. To je zahtevalo dopolnjevanje socioloških vsebin z vsebinami s podrocij psihologije, ekonomije in prava, saj sociologija ni premogla vseh potrebnih metod in tehnik. So se pa s to širitvijo bogatili tudi drugi programi FSPN, na primer s predmetom Teorija delovnih or­ganizacij. Poskus sociološkega prevzema kadrovskega poklica se je izkazal kot prevec ambiciozen, saj je bila konkurenca tradicionalnih poklicev – pravnikov, ekonomistov, socialnih delavcev in psihologov – premocna (Svetlik 1980). Pa tudi narava kadrovskega delovnega podrocja je izrazito interdisciplinarna. 4.2 Ekspanzija V naslednjih dveh desetletjih, tj. od 1970 do 1990, se je število predmetov sociološkega programa povecalo tudi na Filozofski fakulteti, in sicer na 18, vendar še vedno ni dohajalo števila predmetov (in razdrobljenosti) sociološkega programa FSPN. V socioloških predmetih FF se je kazala rahla težnja po širitvi oziroma specializaciji, vendar je program ostal na podrocju humanistike s so­ciologijo kulture, morale, umetnosti, literature, likovnih umetnosti ter znanosti in znanja. To je nedvomno ustrezalo sociologu pedagogu. V tem casu je bilo tudi v sociološkem predmetniku Filozofske fakultete zaznati politicnoideološki pritisk, ki se je izvajal na družboslovje v svincenih sedemdese­tih letih. Izkazoval se je v predmetih Temelji marksizma in sociologija, Družbeni sistem SFRJ, Zgodovina marksizma ter Samoupravno organiziranje kulture in kulturnega življenja. Ti predmeti so izginili s seznama predavanj takoj po za­menjavi oblasti leta 1991. V sociološkem programu FSPN se v istem obdobju število predmetov ni pove­cevalo. Dosežena je bila zgornja meja razdrobljenosti in obremenitve študentov s številom predmetov na letnik. Predmete je bilo mogoce le še zamenjevati ali jih umešcati v program kot izbirne. Obca sociologija je bila okrepljena s predmetom Razvoj socioloških teorij. V program sta bili umešceni še dve posebni sociologiji: znanosti in znanja ter družine. Sicer pa za sociološki program FSPN velja še bolj kot za tistega na Filozofski fakulteti, da je podlegal politicnim pritiskom. Vanj so bili vkljuceni številni predmeti, ki so obravnavali družbenopoliticni sistem SFRJ, samoupravljanje in marksizem. Kot primere lahko navedemo: Filozofski temelji z zgodovino marksizma, Aktualni problemi marksizma, Politicni sistem SFRJ, Družbeno politicne organizacije SFRJ, Teorija in praksa samoupravljanja, Soci­alizem v sodobnem svetu in podobne. Ti predmeti so bili leta 1991 odstranjeni iz programa. Za sociološki program FSPN je bilo razvojno pomembno, da se je kadrovsko­organizacijska smer ohranila in utrdila tako skozi dokoncanje izrednega študija številnih kadrovikov kot tudi skozi zaposlovanje vse vecjega števila diplomantov rednega študija na kadrovskem podrocju. Ceprav so bili sociologi dalec od vzpostavitve monopola nad poklicem kadrovika, je sociološka izobrazba postala ena kljucnih vstopnih poti vanj. Po zgledu kadrovskega študija so bili izvedeni še trije poskusi v smeri razvoja neposredno uporabnega sociološkega znanja. V sedemdesetih letih je sociološki program FSPN posegel na socialno podrocje s tako imenovano usmeritvijo za socialno delo. Temu ustrezno se je oblikovala tudi predmetna struktura, na primer s posebnimi predmeti Socialno delo, Socialna gerontologija, Socialna patolo­gija, Rehabilitacijsko svetovanje in podobni. Ta poskus je bil opušcen zaradi prerašcanja samostojne Visoke šole za socialno delo v fakulteto. V predmetniku pa je ostala izbirna skupina predmetov Socialna politika in socialni razvoj. V osemdesetih letih je po vecletnih prizadevanjih prišlo do širitve sociološkega programa na podrocje družboslovne informatike. To je bila nedvomno razvojna niša, saj je šlo za razmeroma novo podrocje poklicnega delovanja. Sledila je ustrezna dopolnitev predmetne strukture programa s posebnimi predmeti, kot so Osnove informatike, Informacijski sistemi, Podatkovne strukture in baze po­datkov, Sociologija informacijskih procesov, Multivariantna analiza podatkov in programski paketi, Napovedovanje in planiranje, Indikatorji družbenega razvoja in podobni. Družboslovna informatika se je soocila z zrcalnim vprašanjem tistemu s kadrovskega podrocja. Tu ni šlo za to, da bi se z zaokroženo skupino delovnih nalog ukvarjalo mnogo razlicnih disciplin in posledicno tudi diplomantov, pac pa za to, da je podrocje informatike vseobsežno in torej prisotno povsod. Zato je bila že v izhodišcu sprejeta omejitev na družboslovno informatiko, kjer pa se diplomanti sociologije še vedno srecujejo tudi z diplomanti z drugih podrocij, kot so ekonomija, organizacija dela, informatika ipd. Povratni ucinek širitve socio­loškega programa na podrocje informatike je bila krepitev metodoloških znanj tudi za druge smeri znotraj sociološkega študija oziroma krepitev raziskovalne usposobljenosti diplomantov sociologije nasploh. Tretji poskus širitve sociološkega programa na FDV sega v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Razumeti ga je treba kot odziv na poskuse narediti sociologijo neposredno uporabno ter kot povratek k bolj razsvetljenskim in humanisticnim koreninam. Najprej je bila oblikovana izbirna skupina kulturoloških predmetov s predmeti, kot so Kulturna politika, Sociologija množicne kulture, Sodobna or­ganiziranost bibliotekarstva, Sociologija umetnosti, Zgodovina slovenske kulture in podobni. Kmalu pa smo dobili samostojni študijski program kulturologije. Pri tem ne kaže spregledati, da je kulturološki program, takrat že na FDV, do neke mere predstavljal prelom dogovora s Filozofsko fakulteto, kjer je bil sociološki študij vseskozi bolj obci s primesmi kulturoloških vsebin. Še vec, prelomljen je bil temeljni dogovor o delitvi med pedagoško naravnanim programom na FF in raziskovalno usmerjenim na FSPN. Slednja je namrec v program sociološkega študija uvedla izbirno skupino pedagoških predmetov, ki so tudi njene diplomante kvalificirali za pedagoško delo. 5 Sklep Od devetdesetih let dalje sta se študija sociologije na FF in FDV postopno konsolidirala in nista doživela velikih strukturnih sprememb. Programa gresta vsak svojo pot, ne da bi se posebej ozirala na pretekle dogovore med fakultetama. Program FF sloni na mocni obci sociologiji ter hkrati ostaja kulturološko in peda­goško naravnan. Vendar pa ponovno vkljuci predmet Metodologija sociološkega raziskovanja. Dodani so tudi predmeti, kot so Sociologija medijev, Sociologija politicnih institucij, Sociologija in zgodovina družbenih gibanj, za katere se je zdelo, da so bolj v domeni FDV. Na FDV se je ustalil razvejan program s svojima aplikativnima smerema: kadrovsko-organizacijsko in informaticno. S skupinami izbirnih predmetov se še naprej spogleduje s socialnim in pedagoškim podrocjem. Program Kulturologija ubere svojo samostojno pot. Skozi številne posebne sociologije je sociološki študij posegel na vsa mogoca podrocja: v prostor, religijo, družino, znanost in znanje, izobraževanje, socialno politiko, delo, zaposlovanje, družbene spremembe, vsakdanje življenje, okolje, turizem, spol in emocije, kulturo, ekonomijo, zdravje, organizacijo, socialna omrežja itd. V tem se kaže trenutni domet uporabnosti sociološkega znanja, ki ga odlikuje predvsem širina. Vsa navedena podrocja je mogoce uspešno sociološko raziskovati in analizirati ter dobljena spoznanja posredovati v ustrezne kanale odlocanja. Nekdanja ambicija inženirskega obvladovanja teh podrocij s strani sociološkega poklica pa se izkazuje za preambiciozno in morda tudi humanisticno vprašljivo. Predmetna struktura programov ne pokaže vsega. Ne pokaže vsebine, ki bi jo bilo treba razkriti s podrobnim proucevanjem ucnih nacrtov predmetov in nji­hove izvedbe. Ta bi pokazala, da se znotraj konsolidiranih študijskih programov sociologije, ki dajejo stabilen videz, dogajajo pomembne vsebinske spremembe. Zaznali bi pomnožitev razlicnih raziskovalnih pristopov in metod raziskovanja, ki so zmanjšale pomen obsežnih terenskih raziskav z zbiranjem in podrobno statisticno obdelavo množice podatkov, ter prenos poudarka na raziskovanje na manjših vzorcih, študije primerov, fokusne skupine, analizo vsebine in druge kvalitativne pristope. Ugotovili bi relativen upad poudarka na obci sociologiji in na klasicnih socioloških temah, kot so socialna stratifikacija, mobilnost, migracije in konflikti. V ospredje so prišle nove teme: spol, emocije, vsakdanje življenje, življenjski potek, socialna omrežja ipd. Skozi obravnavo teh tem postaja so­ciologija bolj problemsko usmerjena oziroma odzivna na sodobna družbena dogajanja, s tem pa tudi bolj aplikativna. Literatura Haralambos, Michael, in Holborn, Martin (ur.) (1999): Sociologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jogan, Maca (1974): Sociologija in dejavnost sociologov v razvoju naše družbe. Razi­skovalno porocilo. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo. Kramberger, Anton (1999): Poklici, trg dela in politika. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete za družbene vede. Pavlin, Samo (2007): Vloga znanja pri profesionalizaciji poklicev. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete za družbene vede. Svetlik, Ivan (1980): Naloge kadrovske dejavnosti v organizacijah združenega dela: pregled in analiza z vidika organiziranja in nosilcev kadrovske dejavnosti. Kadrološki prirocnik. Ljubljana: Univerzum. Svetlik, Ivan (2023): Od Visoke šole za politicne vede (1961) do Fakultete za družbene vede (1991): pogled skozi prizmo razmerja med politiko in stroko. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Viri Arhiv Univerze v Ljubljani. Seznami predavanj. SURS (2023): Metodološka pojasnila k Standardni klasifikaciji poklicev. Dostop prek: http://www.stat.si/klasje/klasje.asp (2. 7. 2023). ZZRS (2024): Opis poklica sociolog. Dostop prek: https://www.ess.gov.si/iskalci-za­poslitve/poklici-in-kompetence/opisi-poklicev/?idpok=805/#/opis-poklica/805 (16. 2. 2024). Podatki o avtorju prof. dr. Ivan Svetlik Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: ivan.svetlik@fdv.uni-lj.si Kratek znanstveni prispevek UDK 316"197/202" DOI: 10.51936/dr.40.PI1.87-96 Tanja Rener »ALI NE VIDIŠ, DA GORIM?« SOCIOLOŠKA SKICA IZVLECEK Avtorica se v clanku sprašuje, ali je v zadnjega pol stoletja sociologija napre­dovala ali ne; ali je bolje odgovarjala na temeljna sociološka vprašanja in ali morda slednja niso bila ustrezno postavljena. Videti je, da so napredovale posamezne nosilne paradigme sociološke vede, med katerimi pa doslej ni bilo veliko povezav. Z metaforo »gorece hiše sociologije«, s katero avtorica ozna­cuje sodobna družbena dogajanja, je potreba po preseganju paradigmatskih in tudi disciplinarnih omejitev vse bolj ocitna. Kar potrebujemo, pravi, je dejavno, kriticno, profesionalno družboslovje, ki bo postavljalo ustrezna vprašanja in odgovore umešcalo v utopistike demokraticnega egalitarizma. KLJUCNE BESEDE: razvoj sociologije, enota analize, moralna sociologija, profesionalna sociologija, utopistike, demokraticni egalitarizem “Can’t You See I’m Burning?” – A Sociological Sketch ABSTRACT In the article, the author asks whether sociology has at all progressed in the last half century; whether it has answered the fundamental sociological questions better and whether the latter were perhaps not adequately posed. Although it seems the basic paradigms of sociological science have advanced, not many connections between them have been established thus far. Using the metaphor of the “burning house of sociology”, with which the author characterises contem­porary social events, the need to overcome paradigmatic and also disciplinary limitations becomes ever more evident. What we need, she says, is an active, critical, professional social science that will ask the right questions and locate the answers in the area of utopistics within democratic egalitarianism. KEY WORDS: development of sociology, unit of analysis, moral sociology, pro­fessional sociology, utopistics, democratic egalitarianism Znamenito vprašanje iz sanj enega od Freudovih pacientov se sicer glasi: »Oce, ali ne vidiš, da gorim?« V psihoanalizi so ga vecinoma interpretirali v matrici razmerja med gospodarjem in hlapcem, tu pa ga postavljamo, da bi si pomagali odgovoriti na vprašanje, ali je sociologija nasploh in bržkone s tem tudi pri nas v zadnjega pol stoletja napredovala ali ne, in ce ni, zakaj ne. Ena od možnosti je, da se vprašamo, ali je v tem casu sociologija dosegla vec in boljše odgovore na kljucna sociološka vprašanja. Tako se je vprašal Colin Campbell v knjigi Has Sociology Progressed? (2019). Brez dvoma se je veda mocno razširila, pravi Campbell, ni pa gotovo, ali je v tem casu prišlo do velikih prebojev v razumevanju družb in družbenega življenja. Vsaj ne do takšnih prebojev, ki bi jih vecina sociologinj in sociologov tako razumela. Zato tu odgovor ni preprost; težava je v tem, da sociologija ni kumulativna, pac pa paradigmatska veda, se pravi, da ne nalaga znanja na doloceno, razmeroma konsenzualno trdno osnovo, ki bi se jo scasoma popravljalo, razširjalo in po­glabljalo. V sociologiji, prav nasprotno, z velikim veseljem razdiramo vednost, ki se je akumulirala do nas; in tudi to je nedvomno zelo ustvarjalen proces. Pri naravoslovju oziroma v nomoteticnih vedah, kjer so posamezne discipline skoraj brez izjeme kumulativne, ni nobenih dilem; nesmiselno se je spraševati, ali so v pol stoletja napredovale medicina, fizika, biologija, kemija itd. Nekateri sicer trdijo, da je bila v sociologiji parsonovska sistemska teorija zelo velik teoretski preboj in pozneje teorija racionalne izbire, sama bi nedvomno izpostavila feministicne teorije in svetovno-sistemsko analizo kot kljucna preboja v drugi polovici 20. stoletja ne le v sociologiji, pac pa v družbenih vedah nasploh, vendar se s tem vecina najbrž ne bi strinjala.1 Gotovo se lahko strinjamo s Campbellom, da je prišlo do napredka znotraj posameznih paradigem, na splošno pa se tega za sociologijo ne da trditi. Nic posebnega sicer, enako velja za filozofijo ali pa za ekonomsko vedo, pravi Campbell, ki je temu vprašanju v omenjeni knjigi posvetil precej pozornosti. 1. Ceprav: v resnejših pregledih razvoja sociologije v zadnjega pol stoletja, kakršen je Burawoyev (2005), bomo našli misel, da so feministicno usmerjene avtorice in avtorji dramaticno prispevali k razvoju sociologije. Ali je bilo tako tudi pri nas, razpravlja Maca Jogan v tej publikaciji. Manj se je ukvarjal s posameznimi paradigmami; jih lahko dolocimo? Ve­cjih zadreg tu ni videti. Kjerkoli po svetu skoraj ni ucbenika sociologije, ki bi se izognil utemeljiteljem sociologije, Durkheimu, Webru in Marxu, od katerih se je prvi imel za sociologa, drugi šele proti koncu življenja, tretji pa sploh nikoli. Za to standardno ucbeniško trojico, ki se je sociološko kanonizirala po drugi svetovni vojni, je najbolj zaslužen Parsons; ta si je namesto Marxa sicer priza­deval uvrstiti Pareta, pa mu ni uspelo. Tri zacetne in po razmeroma splošnem konsenzu temeljne sociološke paradigme so se vecinoma razvijale vzporedno, ne dopolnjujoce, in še manj kumulativno: »/Š/e nisem srecal sociologa, ki bi se razglašal za durkheimovca-marksista-weberijanca,« pravi nekdanji predsednik Mednarodne sociološke zveze (Wallerstein 1999: 82). V sociologiji torej nimamo konsenzualnega temelja, ki bi usmerjal tok soci­ološkega mišljenja, in dobro je, da ga nimamo, vendar to ni usodno vprašanje, še pomembno bržkone ne. Bistveno pomembneje je, ali imamo vsaj razmeroma enotno predstavo o tem, kaj je naša »enota analize«. Družba, ki jo sestavljajo posameznice in posamezniki, skupine, ustanove in razmerja med naštetimi, bi bil najbrž najkrajši odgovor. Problematicen, še vec, zavajajoc odgovor, so prepricani svetovno-sistemski analitiki. Med njimi Wallerstein celo pravi, da je analiza sve­tovnih-sistemov v resnici protest proti zavajajocim teoretizacijam družbenih ved devetnajstega stoletja in proti intelektualni zagati, v katero so nas te potisnile. Od nas zahteva, da ponovno premislimo, s cim se je treba ukvarjati, ce hocemo razu­meti, kaj se v družbenem življenju zares dogaja. Svetovno-sistemska analiza zato zacne z zelo preprostima vprašanjema: Kaj je ustrezna enota analize? V katerem okviru se družbeno delovanje v resnici dogaja? Vecinski odgovor se nam je tako globoko zalezel pod kožo, da se o njem že dolgo ne sprašujemo vec. Izhaja iz devetnajstega stoletja, ko so nastale moderne države in tako rekoc hkrati z njimi družbene vede s sociologijo vred, in pravi, da naj bi se družbena akcija dogajala v okviru držav; družba si je tako postopoma nadela obliko nacionalne države. Tako govorimo o »slovenski družbi«, in ta naj bi obstajala v okviru države, ki se imenuje »Slovenija«. Slovenija naj bi imela ekonomijo, politicni sistem, kulturo, družbo. Niti vprašamo se ne, ali tisto, kar ima ekonomijo, družbo, politicni sistem, ni nemara kaj drugega, in ne država. Danes govoriti o slovenski ali kakšni drugi nacionalni družbi je nesmiselno, neresnicno in zavajajoce. Vzemimo katerikoli družbeni fenomen ali družbeno dogajanje, ki lahko pritegne pozornost sociolo­gije, in poglejmo, ali ga lahko razumemo in pojasnjujemo zgolj v okvirih nacio­nalne države. Neenakost? Migracije? Prekarnost? Razmerja med spoli? Slabitev socialne države? Podnebne in druge globalne krize? Tu in tam se bo seveda našla kakšna »slovenska posebnost«, kaj vec pa gotovo ne. Na kratko, svetov­no-sistemski analitiki mislijo, da je mogoce razumeti, kaj se resnicno dogaja, ce za enoto analize vzamemo tisto, cemur recejo »svetovni-sistem«, ki je nastal v 16. stoletju in se je pozneje kot kapitalisticna svetovna ekonomija razširil domala povsod. Ko se sprašujemo, ali je v zadnjih desetletjih sociologija napredovala, se velja najprej vprašati, kaj je bila pravzaprav njena »enota analize« in v kolikšni meri ji je kapitalisticna svetovna ekonomija kot enota analize ušla iz pogleda. Vrnimo se še k drugim vidikom (ne)napredovanja sociologije. Razlogi, zakaj sociologija ne napreduje, pravi Campbell, so notranji in zunanji. Med endogene dejavnike prišteva premocno ideologizacijo, prazni empiricizem in preveliko specializacijo, med zunanje pa, da so se univerze postopoma preobrazile v neoliberalne kapitalisticne korporacije z novim razredom uspešnih akademskih poslovnežev na eni strani in izkorišcanim prekariatom na drugi. Zakaj je razvoj potekal v tej smeri? So bili pritiski predvsem zunanji ali pa smo k njemu prispevali tudi sami? Vprašanje je prej ko ne retoricno. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja, pravi Burawoy v svojem danes že kultnem clanku (2005), so vodilni sociologi razglasili, da se je »moralna predzgodovina sociologije« koncno zakljucila. Skrajni cas da je, so rekli, da sociologija postane znanost. V sporu »dveh kultur« so si mocno prizadevali skociti na nomoteticnega konja in v nekaj desetletjih jim je to vecinoma povsod tudi uspelo. Izvorna strast po socialni pravicnosti, enakosti, clovekovih pravicah in politicni svobodi ali, na kratko, kar želja po boljšem svetu, ki je mnoge usmerjala v sociologijo, se je preusmerila v akademsko konsolidacijo, v doseganje poklicnih kompetenc, v standardizacijo študija, v razvoj raziskovalnih tehnik in metod, v proliferacijo publiciranja (»ob­javljaj ali izgini«) in v dokazovanje lastne uporabnosti na vsej paleti koristnosti, od lokalne do svetovno-sistemske. Na univerzah, kjer je še najbolj doma profe­sionalna sociologija, je to videti takole: že desetletja se zmanjšuje delež javnih sredstev in povecuje delež tistih, ki se dosegajo »na trgu«, kar sproža vec in vec neprodukivne tekmovalnosti, zato tudi javne univerze odgovarjajo s tržnimi re­šitvami. Na vse mogoce nacine novacijo študentke in študente, ker so sredstva, javna in zasebna, odvisna od »glavarine«; za pomoc se obracajo na zasebne donatorje; prekarno zaposlujejo, vpeljujejo študij na daljavo, poblagovljajo in pocenjujejo izobraževanje ipd. (Burrawoy 2005: 7). Vec kot le kaj od na­štetega prav dobro poznamo. Ce je bil torej v petdesetih letih »skrajni cas« za profesionalno in aplikativno sociologijo, je zdaj skrajni cas za javno in kriticno.2 2. V pregledu razvoja sociologije v omenjenem clanku Burrawoy sicer pravi, da se je od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej sociologija politicno ozavestila, radikalizirala in vse bolj postajala to, cemur sam pravi »kriticna sociologija«, se pravi kriticna vest profesionalne sociologije. Eden od razlogov za to je tudi v tem, da so v tem casu ve­liko publicirali in dosegli pomembne položaje v sociološki vedi ljudje iz »generacije 68«. Razvoj družb, ki jih sociologija proucuje, pa je šel v povsem nasprotni smeri – v Cas, v katerem živimo, temu zanesljivo ni naklonjen; etos ekonomskih in politicnih režimov, v katerih živimo, je globoko protisociološki, je celo protidružben, pravi Burawoy (ibid.). Dodajmo: natanko zato je cas za novo rekuperacijo moralnega tkiva sociologije; tu ležijo možnosti in izzivi za javno in za kriticno sociologijo, ki nikakor nista negaciji profesionalne sociologije, pac pa njen nujni popravek, bolje, njen okvir, njen telos. Kar bi sociologijo moralo delati posebno, je to, da ni le veda, pac pa tudi moralna in politicna (z)možnost; to, cemur feministicna teorija rece sila, foucaultovska pa potentia. Vrnimo se h Campbellu in njegovemu vprašanju o (ne)napredovanju sociolo­gije. Si je postavil pravo vprašanje, ce nas zanimajo razvoj in kljucna dogajanja v sociologiji? Na videz se je namrec postavil v neki meta položaj, v domnevni sociološki univerzalizem, iz katerega motri dogajanja v sociologiji zadnjih 60 let. Kot da bi tak univerzalizem obstajal in kot da bi sam stal zunaj paradigem. Ce pogledamo, kaj so njegova temeljna sociološka vprašanja (katere sile vzpo­stavljajo in ohranjajo družbeni red, kako iz kolektivnega delovanja nastajajo družbene strukture, kakšno je razmerje med kulturnimi in drugimi dejavniki v oblikovanju modernih družb), vidimo, da izrazito govori z webrovskega gledišca. S tem kakopak ni nic narobe, prej nasprotno, webrovska paradigma je v samem jedru profesionalne sociologije, brez katere si sociologije ni mogoce zamišljati. Profesionalna sociologija namrec vsakomur, ki se ukvarja z družbo in družbenimi vprašanji, priskrbi korpus specificne sociološke vednosti, konceptualne možnosti za razumevanje in raziskovanje ter preverjene metodološke poti. Problem na­stane, ko profesionalna sociologija, pa naj bo utemeljena v webrovski ali kakšni drugi paradigmi, ne zaznava dima po zažganem. Gori nam namrec hiša. Naj ilustriram. Colin Campbell je imel na Fakulteti za družbene vede pred nekaj vec kot dvaj­setimi leti predavanje ob izidu slovenskega prevoda njegove knjige Romanticna etika in duh sodobnega porabništva (2001). Predavanje je bilo odlicno, izvrsten prikaz profesionalne webrovske sociologije. In vendar sem se ob poslušanju ves cas spraševala, kakšen smisel ima razglabljanje o barvi tapet v hiši, ki gori.3 retrogardno krepitev negativnih teženj na vseh kljucnih podrocjih svobode, enakosti in družbene kohezije (Burawoy 2005: 7). Sinergija med štirimi tipi sociologije je sicer možna in je zaželena, a se dosega izredno težko, pravi (ibid.: 16). 3. Hiša sociologije, družba, zdaj gori že z visokimi plameni: družba se vec kot razslo­juje, razredno se polarizira v vse bolj izkljuceno, prekarizirano vecino in politicno nenadzorovano plutokratsko kasto; narašcajo neenakost, revšcina in ponižanja vseh vrst, krepita se razredno stratificirano izobraževanje in zdravstvena oskrba, vse bolj se gostijo »izredne razmere« zaradi globalnih epidemij, vojn in podnebnih sprememb … Ta hip ni nikakršnih znakov, da bi se v cemerkoli od naštetega trendi obracali na bolje. Zdaj nam hiša gori še mnogo bolj kot pred 20 leti, zato se je po mojem treba vprašati: Kakšno sociologijo potrebujemo v casu, ko nam hiša gori? Mislim, da dejavno, angažirano, moralno sociologijo, ker je mimo cas, ko bi zadošcala še tako izvrstna profesionalna sociologija, ce ji razen znanstvene odlicnosti ni mar za smoter lastnega pocetja. Podlago za razmislek smo poiskali v tem, cemur nekateri pravijo »emancipa­toricne družbene vede« (Olin Wright 2010), drugi »javna in kriticna sociologija« (Burawoy 2005), pa v smeri »realnih utopij« (Olin Wright 2020) in utopistik (Wallerstein 1999). Naštetim avtorjem sta kljub precejšnjim razlikam v tem, kako sami prakticirajo emancipatoricne družbene vede, se pravi v diagnozi in kritiki obstojecih družb, v zamišljanju alternativ družbenega razvoja ter v refleksiji možnosti in ovir za njihovo uresnicevanje, skupni dve izjemno pomembni kon­ceptualni izhodišci. Prvo je rekuperacija moralne razsežnosti družbenih ved, se pravi izrazit poudarek na socialni in politicni pravicnosti kot temeljnem smotru poklicnega analiticnega dela, in drugic v zamišljanju tega, kar na najbolj splošni ravni hocemo in zato želimo, da se v to smer gibljejo družbene preobrazbe. Na tem mestu je celo besedna zveza, o kateri pišejo, identicna: demokraticni egalitarizem. Vec svobode in vec enakosti, pravijo, pa je mogoce dosegati samo s povezovanjem v skupnosti in s solidarnostjo kot temeljnim socialnim vezivom.4 Tudi ce smo usmerjeni k takim utopistikam kot alternativam družbenega razvoja, kajpada vemo, da nas v naslednjih desetletjih v najboljšem primeru cakajo »sestavljene družbe« (Marshall 2012), nekakšne mešanice kapitalizma in socialdemokratskih nacel, torej socialnega kapitalizma. A še to le v primeru, ce se sedanja globalna erozija demokracije ne bo nadaljevala v enakem tempu kot v zadnjih desetletjih. Bolj ko je kapitalisticna država demokraticna, vecje so možnosti za podporo nekapitalisticnih alternativ. Velja seveda tudi obratno. 4. Prav nacelo solidarnosti in njegove institucionalne, pa tudi skupnostne uresnicitve so v obdobju po drugi svetovni vojni v nekdanji Jugoslaviji in morda še posebej v Sloveniji vzpostavljale in ohranjale družbeno kohezivnost, ker so razmeroma ucinkovito regulirale sistemske neenakosti. Ce se je tukajšnja družba po cem odlikovala, je bila to delujoca socialna država, ki tako kot povsod, kjer se je vsaj delno uveljavila, najbolj varuje in krepi prav prikrajšane in utišane družbene skupine, ženske, stare, migrante, revne. Ali, kot pravi Dragoš (2016), zelo verjetna je teza, da imamo v Sloveniji še danes solidarnost razvito bolj kot v drugih nekdanjih socialisticnih državah prav zato, ker smo manj od njih razkrojili socialno državo, ceprav so trendi pri nas sila neugodni. Najvec solidarnosti je še zmeraj v nordijskih družbah, se pravi tam, kjer je tudi socialna država najbolj razvita. Zato je varcevanje pri socialnih izdatkih, ki v Sloveniji od njene osamosvojitve naprej nikoli niso dosegli evropskega povprecja, nesmiselno in zgrešeno, saj namesto solidarnostnih vezi uveljavlja instrumentalni egoizem. Neoliberalizem kot globalni ideološki kontrarevolucionarni odgovor na spremembe, ki jih je iniciirala prav tako globalna kulturna revolucija 19685 (Wallerstein 1989; Mocnik 2021; Kralj in dr. 2023), je v zadnjih desetletjih de­mokracijo uniceval na štiri temeljne nacine; prvic, s pritiski na države, ki so vse bolj le servisne enote globalnega kapitala, da odstranjujejo kar najvec ovir za pretok kapitala, in hkrati z vzpostavljanjem kar najvec ovir za mobilnost ljudi s svetovne periferije; drugic, z deregulacijo financnega sektorja se je povecala njegova moc in s tem pritiski na države, da še bolj omejujejo svoje redistribu­cijske politike; tretjic, mocni pritiski v privatizacijo javnih storitev, s cimer slabi moc države in zaupanje ljudi vanjo; in cetrtic, zakonsko in politicno so se ošibili združevalni mehanizmi delavskega gibanja, katerega družbeni položaj se vse bolj preobraža v svetovni prekariat, s katerim so vse manj povezane fragmen­tirane identitetne skupine in politike. Kako je demokracijo uniceval »covidni re­žim«, smo imeli priložnost opazovati in vivo po svetu in doma. Zanj najbrž velja podobno, kot je veljalo za napad na newyorška dvojcka; neoliberalne elite si ga niso izmislile, so ga pa izjemno ucinkovito uporabile v svoj prid. Ce naj bodo kakršnekoli demokraticno egalitarne alternative sploh možne, se je treba sedanji eroziji demokracije upirati na vse nacine, z demokraticno decentralizacijo odlocanja, z novimi oblikami participativne demokracije, z demokratizacijo volilnih pravil in z nenehno nastajajocimi predlogi alternativ na vseh ravneh, od mikro ravni vsakdanjega življenja do makro zamišljanja možnosti izhodov iz kapitalizma. Kapitalizem je v strukturni krizi, zato imajo zdaj sociologija in družbene vede nasploh izjemno priložnost za sinergicen razmislek o možnostih radikalnih preo­brazb tega sistema ali vsaj o možnostih delnih ali zacasnih izhodov iz njega. Sredi sedemdesetih let je bila rast v najbolj razvitih predelih sveta – ZDA, Evropi in na Japonskem – le še polovica tiste iz preteklih desetletij, in od takrat se v resnici ni vec pobrala. To pomeni, da se kriza nadaljuje in se v resnici še poglablja. Zato je to strukturna, sistemska kriza, in ne ena od manjših, prehodnih kriz, ki so imanentne kapitalizmu kot svetovnemu-sistemu, se ciklicno pojavljajo in jih sistem ciklicno premaguje. Ta kriza ima obliko crke L, ne crke U. Ko smo enkrat v krizi L, majhne strukturne spremembe ne zadošcajo vec. To je zelo nevarna situacija, saj kapitalizem in tisti, ki ga podpirajo, ne bodo kar mirno cakali na svoj konec. Ravno obratno, vedli se bodo bolj in bolj surovo, da bi ohranili svoje privilegije. Ne moremo se zares izkopati iz krize, ce se ne zacnemo premikati iz samega 5. V zgodovini sta bili samo dve svetovni revoluciji, pravi Wallerstein; prva leta 1848, druga leta 1968. Obe sta bili zgodovinska neuspeha in obe sta spremenili svet (Wallerstein in dr. 1989: 97). sistema, kar je gromozanski izziv. Izhoda ne bo jutri, ne pojutrišnjem, mi in naši potomci ga bomo iskali desetletja. Ne moremo si privošciti, da bi cakali na cas, ko nas bo sistem pripeljal v vojno velikih razsežnosti ali v ekološko katastrofo. Premiki iz sistema so nujni in so zgodovinsko možni. Kako? Na globalni ravni, pravijo svetovno-sistemski analitiki, z regulacijo trga in nadzorom globalizacije tako, da se cim bolj nevtralizirajo ucinki globalne hegemonije, tako sedanje kot tiste, ki se nakazuje v prihodnosti. Na lokalnih in na­cionalnih ravneh, na primer, s politicnimi inovacijami, ki dajejo prostor »glasovom ljudstva«. Zadnje, kar slišimo s te strani v Sloveniji, se je izoblikovalo v 138 zahtev,6 ki jih je ta iniciativa naslovila politicnim strankam. Razdeljene so v 11 tematskih blokov, med njimi najdemo povecanje obdavcitve kapitala, uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, uvedbo novega davka kot sistemskega vira financiranja neprofitnih stanovanj, vzpostavitev sklada za pravicen prehod iz fosilne energetike v panoge prihodnosti, zagotovitev delavskih in socialnih pravic za prekarne delavke in delavce, skrajšanje delovnega casa, brezplacne vrtce in brezplacno javno izobraževanje, prepoved dvoživk v zdravstvu, gradnjo 30.000 neprofitnih stanovanj … Utopistike. Politicna volja zanje torej obstaja, alternative družbenega razvoja so vselej obstajale, med njimi tudi premišljene, možne in uresnicljive, le da ponavadi na napacnem koncu hodnika moci. Ali je sociologija pri tem lahko v pomoc? Wallerstein je z Gulbenkianovo komisijo v knjigi Kako odpreti družbene vede (2000) predlagal maksimalno odprtje/so-delovanje družbenih ved, tudi povezovanje z naravoslovnimi vedami. Nobenega intelektualno prepricljivega argumenta ni, da bi sploh locevali med posameznimi družbenimi vedami.7 In, seveda, pravi Wallerstein, družbene vede se morajo v vse gostejšem nizu kriz kapitalisticne svetovne ekonomije nujno ukvarjati 6. Vse predloge si je mogoce ogledati na spletni strani: https://glas-ljudstva.si/. 7. To nikakor ne pomeni brisanja meja med disciplinami, še manj je zanikanje disciplin samih; to je klic k njihovemu tesnemu sodelovanju. Vsaka med njimi ima specificna znanja o specificnih podrocjih, a nobena od njih nima vsega znanja celo o podrocjih, ki jih ima za »svoja« ali maticna. Poziv Gulbenkianove komisije k eno(tno)disciplinarnosti ne pomeni niti trans- niti multi- niti interdisciplinarnosti, pac pa napor, da z vsem znanjem, ki ga premoremo, odkrivamo resnicnost družbenega sveta in ga s tem tudi že vsaj malo spreminjamo (Wallerstein 2006; Wallerstein in dr. 2000). Ali, kot je v svojem sociološko poeticnem izražanju zapisal Bauman: družboslovni_a intelektualec_ka je oseba, ki je svet zapustila za milimeter boljši od tistega, v katerega se je rodila (Bauman 2008). Burrawoy je do predloga Gulbenkianove komisije zelo kriticen, rece mu »pozitivisticna fantazija«, ker se v enotni znanosti vse prehitro porazgubi kriticna refleksivnost, zato bi hitro postala lahek plen elit. Podrobneje pa svoje kritike ne pojasnjuje (Burrawoy 2005: 22). z utopistikami. Utopistika, pravi, je resna ocena zgodovinskih možnosti, je vaja v presoji substantivne racionalnosti alternativnih zgodovinskih sistemov; to niso vaje v fantaziranju, ampak trezno, racionalno in realisticno ovrednotenje možnosti, ki jih ima cloveška ustvarjalnost. To ni podoba popolne ali neogibne prihodnosti, temvec obraz alternativne prihodnosti, za katero verjamemo, da bo boljša, in za katero vemo, da je zgodovinsko možna, a je dalec od tega, da bi bila zanesljiva. To je hkrati vaja v znanosti, politiki in morali8 (Wallerstein 1999: 7). David Graeber je v svoji zadnji knjigi Pricetek vsega: Nova zgodovina clove­štva pravzaprav predlagal enako: nujno potrebujemo svobodo za zamišljanje in oblikovanje povsem novih družbenih stvarnosti ali vsaj za možnosti prehajanja med razlicnimi družbenimi stvarnostmi (Graeber in Wengrow 2022). Zato je zdaj, ko hiša gori, temeljna sociološka vprašanja treba iskati drugje. Na primer, temeljno vprašanje za profesionalno sociologijo bi najbrž moralo biti: Kaj je enota analize? Za javno: Ali ima kapitalizem prihodnost? In za kriticno: Katere so njegove alternative? Sociološko znanje se – tako kot vsa druga znanja, prav posebej pa druž­boslovna – zdaj sooca z usodnimi tveganji cloveškega obstoja, in to soocenje neizbežno zahteva izbire. Izbire vkljucujejo odlocitev o tem, kaj je v dolocenem zgodovinskem obdobju substantivno racionalno, kar že samo po sebi transcen­dira in mora zato tudi zavestno presegati dosedanje paradigmatske razlike na eni strani in slabo propustne disciplinarne locnice na drugi. Ce sociologija, bolje, sociologija skupaj z drugimi družbenimi in tudi naravoslovnimi vedami v casu, ko nam gori hiša, ne bo izbrala prav, se pravi profesionalno, angažirano, odgovorno in moralno, ali se bo odlocila, da sploh ne bo izbirala, tvega, da bo (p)ostala irelevantna. Vsaj dva znaka vidim, da smo v tem morda že (pre)pozni: sociologijo na njenem lastnem terenu družbene analize in kritike že presegajo mnoge umetniške prakse; in drugic, najbolj vznemirljivo sociološko znanje se že dolgo dosega v enajstih šolah pod mostom zunaj institucionalnega izobra­ževalnega sistema. Povsod, tudi pri nas. 8. Wallerstein (1999: 71–74), ki sicer zelo redko omeni kakršnokoli konkretno utopistiko in raje nenehno ponavlja, da je prihodnost odprta zelo razlicnim scenarijem, v spisu Utopistike piše, da se demokraticni egalitarizem odpoveduje profitno usmerjenim podjetjem in namesto njih vzpostavlja neprofitno usmerjene organizacije, kakršne so na primer bolnišnice ali javne izobraževalne ustanove kot primeri »prihodnjega splošnega produkcijskega nacina«. Pa še nekaj je kljucno: utopistike kot egalitarnodemokraticne alternative družbenega razvoja nikoli niso prisile; to je ena njihovih najpomembnejših lastnosti, ki omogoca, da jih ljudje po svoji presoji in glede na okolišcine izberejo trajno ali le zacasno. Vselej se lahko vrnejo v prejšnje razmere ali izberejo drugacne alternative. Literatura Bauman, Zygmunt (2008): Identiteta. Pogovori z Benedettom Vecchiem. Ljubljana: Založba *Cf. Burawoy, Michael (2005): For Public Sociology.American Sociological Review, 70: 1–28. Dostopno prek: http://burawoy.berkeley.edu/Public%20Sociology,%20 Live/Burawoy.pdf (5. 6. 2022). Campbell, Colin (2019): Has Sociology Progressed. Reflections of an Accidental Aca­demic. London: Palgrave MacMillan. Dragoš, Sreco (2016): Socialna država in solidarnost, Teorija in praksa, 53 (posebna številka): 148–173. Graeber, David, in Wengrow, David (2022): Pricetek vsega. Nova zgodovina cloveštva. Ljubljana: Založba UMco. Kralj, Ana, in dr. (2023): Abortion and Reproductive Rights in Slovenia. A Case of Resistance. London: Routledge. Taylor and Francis Group. Mocnik, Rastko (2021): Casi jugoslovanskega leta 1968. V: M. Juvan (ur.): Med majem ‘68 in novembrom ’89: Transformacije sveta, literature in teorije: 95–113. Ljubljana: Studia Literaria, Založba ZRC SAZU. Marshall, Thomas H. (2012): Državljanstvo, razred in socialna država. Ljubljana: Sophia. Olin Wright, Erik (2010): Envisioning Real Utopias. London, New York: Verso. Olin Wright, Erik (2020): Kako biti antikapitalist v 21. stoletju. Ljubljana: OPRO, zavod za aplikativne študije. Immanuel Wallerstein, in dr. (1989): Antisystemic Movements. London: Verso. Wallerstein, M. Immanuel (1999): Utopistike. Dedišcina sociologije. Ljubljana: Založba *Cf. Wallerstein, M. Immanuel in dr. (Gulbenkianova komisija) (2000): Kako odpreti druž­bene vede. Ljubljana: Založba *Cf. Wallerstein, M. Immanuel (2006): Uvod v analizo svetovnih-sistemov. Ljubljana: Za­ložba *Cf. Wallerstein, M. Immanuel (1989): 1968. Revolution in the World-System. Theory and Society, 18: 431–449. Podatki o avtorici zasl. prof. dr. Tanja Rener Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: tanja.rener@fdv.uni-lj.si Kratek znanstveni prispevek UDK 316:330.342.144-027.12 DOI: 10.51936/dr.40.PI1.97-108 Aleksandra Kanjuo Mrcela SOCIOLOGIJA IN RAZVOJ KAPITALIZMA: MARGINALNI ODZIV ALI OSNOVA EMANCIPATORNIH POLITIK? IZVLECEK V prispevku je obravnavano vprašanje relevantnosti sociološke analize kapitaliz­ma. Avtorica trdi, da se je sociologija v veliki meri (samo)umaknila in da številne pomembne teme, ki so bile izvirno predmet sociološke analize, danes obravnavajo druge družboslovne discipline, predvsem ekonomija, ceprav ima sociologija vec in boljša orodja za analizo in razlago kompleksnosti kapitalizma. »Izguba« po­drocij ni problem primarno zaradi tega, ker se znižuje status discipline ter njenih pripadnikov in pripadnic, ampak je bistvo problema v tem, da zaradi zniževanja statusa sociološke profesije in zoževanja njene jurisdikcije nad podrocji, kot sta npr. družbena neenakost in ekonomska moc, umanjka specificni sociološki vpogled, kar onemogoca kakovostno analizo in iskanje ustreznih odgovorov na razvojne izzive današnje družbe. V prispevku premišljujemo o ustreznih smernicah temat­skega in metodološkega razvoja sociološke analize kapitalizma. KLJUCNE BESEDE: sociologija, kapitalizem, feminizem, družbene in razredne neenakosti, platformna ekonomija, metodologija sociološkega raziskovanja, postsocializmi Sociology and the Development of Capitalism: A Marginal Response or the Basis for Emancipatory Politics? ABSTRACT This paper considers the question of the relevance of sociological analysis of capitalism. It is argued that sociology has largely (self)withdrawn and that, even though sociology has more and better tools to analyse and explain the complexities of capitalism, many important topics that originally were the su­bject of sociological analysis are now being addressed by other social science disciplines, especially economics. This ‘loss’ of fields is not chiefly a problem of status of the discipline and its members being lowered. Instead, the core of the problem is that this lowering of the sociological profession’s status and narrowing of its jurisdiction in areas like social inequality and economic power have led to a lack of specific sociological insight, in turn making it impossible to analyse capitalism qualitatively and find appropriate responses to the development challenges of today’s society. In this contribution, we reflect on the appropriate directions for the thematic and methodological development of the sociological analysis of capitalism. KEY WORDS: sociology, capitalism, feminism, social and class inequalities, platform economy, methodology of sociological research, postsocialisms 1 Uvod Položaj in družbeni vpliv sociologije lahko ocenjujemo glede na njeno uspe­šnost pri razlagi in usmerjanju družbenega razvoja. V tem prispevku želimo opozoriti na sociološke vpoglede, ki so bili in so ostali osnova za razumevanje družbenih sprememb in za emancipatorne politike, na eni strani ter na nekatere probleme in trende marginalizacije sociologije na drugi strani. Prispevek zaklju­cimo s predlogi epistemološke in vsebinske prenove sociološkega delovanja, ki bi prispevala k ohranjanju relevantnosti sociološkega pocetja v okolišcinah korenitih sprememb družbene in ekonomske ureditve, katerim smo prica danes. V prispevku se osredinjamo na sociološko refleksijo kapitalizma. Evropska sociologija se razvije kot »znanost modernosti« (Fuller v Dingwall in dr. 2018), kot odziv in razlaga družbenih, ekonomskih in politicnih sprememb v casu, ko nastaja in se krepi kapitalisticna ureditev, ki danes doživlja spremembe, po pomenu in obsegu primerljive tem z zacetka kapitalisticnega razvoja. Sociološke analize, znacilne za obdobje globalno povezanih, v okvire nacionalnih držav pa moc­no vpetih gospodarstev, so razlagale procese sekularizacije, industrializacije, sprememb organizacije dela in življenja v moderni družbi. Lahko recemo, da so sociološki in družboslovni vpogledi klasikov (vse od Comteja in – najbolj vplivno za generacije za njimi – Marxa, Webra in Durkheima) spremljali, razlagali in sooblikovali družbeni razvoj. Skozi desetletja akademske institucionalizacije in razvoja discipline pa se vpliv in položaj sociologije spreminja v smereh, ki nadaljujejo zacetno vlogo, in tudi v smereh, ki odpirajo vprašanja relevantnosti in prihodnosti sociološkega delovanja. 2 Odnos sociologije in ekonomije Položaj sociologije je med drugim dolocen z delitvijo dela med družboslovnimi disciplinami in znotraj sociologije same. Za analizo kapitalisticne ureditve je naj­bolj pomemben odnos med sociologijo in ekonomsko znanostjo. Razlicni pristopi v analizi ekonomskega dogajanja med ekonomijo in sociologijo imajo spoznave posledice, na katere je opozarjal že Durkheim konec 19. stoletja. Kriticen do poe­nostavljanja kompleksne ekonomske realnosti se je zavzemal za razvoj ekonomije kot »veje sociologije« (po Smelser in Swedberg 1994), ker je ekonomska analiza, po njegovem, spregledala vpetosti ekonomskih akterjev v družbene odnose ter njihovo oznacenost s casom, pripadnostjo državam, veram in politicnim idejam.1 Umešcanje ekonomije v sociološko znanost se ni zgodilo. Nasprotno, delitev dela med družboslovnimi disciplinami2 je povezana z vse vecjo dominacijo ekonomske nad drugimi družboslovnimi disciplinami. To je še posebej znacilno za zadnja štiri desetletja. Ce je še po drugi svetovni vojni sociologija imela primat pred eko­nomsko disciplino ter je v Evropi in ZDA pridobivala hitreje in vec akademskega prostora, se je to do konca 20. stoletja popolnoma spremenilo. Superiorni položaj ekonomije se razlaga z enostavnim in enovitim pogledom discipline na ekonomsko dogajanje, s pragmaticno držo ter ambicioznim subjektivnim obcutkom avtoritete in upravicenosti ekonomistov. Fourcade in dr. (2015) porocajo o raziskavah, ki kažejo, da se imajo ekonomisti za vecvredne v primerjavi z drugimi družboslovci, in to argumentirajo z mocjo lastnega analiticnega aparata in vec zahtevnejšega (matematicnega) znanja. Ta superiorni položaj jim priznava tudi okolje. Mnogi ekonomisti imajo boljše placane službe in vecjo možnost zaslužka s svetovalnim delom kot drugi družboslovci. V zadnjih desetletjih smo prica povecevanju števila poslovnih šol, ki imajo eliten status v primerjavi z deli univerz, kjer se ustvarja znanje v drugih družboslovnih disciplinah, vkljucno s sociologijo.3 Eden od 1. Drugi avtorji so predlagali preucevanje ekonomskega dogajanja kot multidisciplinar­no pocetje. Weber v Grundriss der sozialokonomik iz 1908 »socialno ekonomijo« (Sozialoknomik) opredeli kot nov tip ekonomije, široko multidisciplinarno podrocje poizvedovanja, ki vsebuje ekonomsko teorijo, ekonomsko zgodovino in ekonomsko sociologijo (Weber 1978). 2. Swedberg (v Swedberg in Granovetter 2001) govorijo o, po njegovem, »nesrecni de­litvi dela med ekonomisti in sociologi«, ki se zgodi v 19. stoletju, ko zacnejo ekonomisti proucevati ekonomijo, sociologi pa vso družbo razen ekonomije. 3. Ceprav so najbolj znane poslovne šole v anglosaksonskem prostoru, je zanimivo, da se je priljubljenost ekonomskega izobraževanja v zadnjih desetletjih povecevala povsod v svetu. Ilustrativen je primer Francije, kjer se je število študentov, vpisanih v programe poslovnih ved, menedžmenta in financ, s 15.800 v letu 1980 povecalo na 239.150 leta 2022 (Statista 2023). pomembnejših razlogov dominacije ekonomske discipline pa je zagotovo skladnost ekonomske doktrine glavnega toka in dominantnega ekonomskega razvojnega diskurza na prelomu stoletja. Imperialni položaj ekonomske discipline v družboslovju je veliko manj posledica epistemološke in metodološke fizionomije ekonomije kot eksaktne, preverljive, neideološke in zaradi tega verodostojne znanosti ter veliko bolj posledica podpore zastopnikov prevladujocega ekonom­skega in družbenega diskurza delu ekonomske znanosti, ki ta diskurz podpira in razvija. Pomembno pa je poudariti, da poenostavljena razlaga ekonomskega dogajanja kot tekmovanja enakopravnih posameznikov brez upoštevanja njihove razredne pripadnosti, spola, starosti in drugih lastnosti niti ne opisuje ustrezno dejanskega stanja v gospodarstvu, kjer so navzoce velike razlike, normativno pa ni nevtralna (kot se prikazuje), ampak prispeva k ohranjanju ali celo poglabljanju teh razlik (vec v Kanjuo Mrcela 2012).4 Imperializem ekonomske znanosti povzroci kriticen odziv številnih sociolo­gov_inj. Bourdieu (1986) trdi, da je dominacija ekonomske discipline v analizi ekonomskega dogajanja preprecila ustvarjanje splošne teorije ekonomije praks, ki bi omogocila celovito razumevanje odnosov moci v ekonomski sferi. Daoud in Larsson (2011) ugotavljata, da ne glede na velike razlike v pristopih, teore­ticnih perspektivah in empiricnih podrocjih študija sociološki teoreticni projekt združuje željo po razvoju alternativ (neoklasicnim/neoliberalnim) ekonomskim razlagam ekonomskega delovanja in organizacije. Swedberg in Granovetter (2001) spodbujata ta razvoj in ugotavljata, da je potrebna akademska razpra­va o ekonomiji, ki bo vkljucevala družbeno perspektivo in v središce razprave postavila odnose med ljudmi. Smelser in Swedberg (1994) govorita o razlikah med ekonomskim in sociološkim pristopom, ki se kažejo že v osnovi analiticne usmerjenosti, enoti analize, metodah in namenu dela. Ekonomija vidi ekonom­sko dogajanje loceno od drugih podrocij življenja; osnovna enota analize je racionalni ekonomski akter, ki tekmuje z drugimi za redke vire; metoda dela je izdelava modelov z namenom napovedi in priporocil. Sociologija po drugi strani analizira umešcenost ekonomije v družbo, prepletenost socialnih in ekonomskih dejavnikov; glavna enota analize so ekonomski akterji, umešceni v strukturo družbenih odnosov moci; v analizi prevladujejo kvalitativne metode in analize 4. Celo ko npr. v poslovnih šolah eksplicitno obravnavajo družbene neenakosti, npr. pri predmetih, kot sta poslovna etika ali družbena odgovornost podjetij, se to zgodi kot »okras v trženju poslovne šole in kot figov list za pokrivanje vesti dekanov poslovnih šol, kot da bi bilo govoriti o etiki in odgovornosti enako kot narediti nekaj glede tega. Skoraj nikoli pa se ne obravnavajo sistematicno preproste zamisli, da je treba spremeniti družbene in ekonomske odnose, ki povzrocajo probleme, ki jih proucujejo predmeti, kot sta etika in družbena odgovornost podjetij« (Parker 2018). empiricnih podatkov z namenom opisa in razlage. Odlicna metafora metodo­loških razlik med dvema disciplinama je metafora ekonomskih »cistih modelov« in z empiricnimi podatki »umazanih rok« sociologov (Hirsch in dr. 1990). Na prelomu stoletja opažamo intenzifikacijo sociološke refleksije – kot alter­nativne ekonomski analizi – na tematikah, med katerimi so vpliv informacijskih tehnologij na ekonomsko življenje, pospešena globalizacija financnih in blagovnih trgov, novi odnosi med Zahodom in Vzhodom po padcu berlinskega zidu, po­blagovljenje socialnega življenja ter spreminjanje družinskih in delovnih vzorcev. Analize sociologov in sociologinj (med njimi Beck 2000, 2001; Giddens 1999; Hutton in Giddens 2000; Bourdieu 1986; Burawoy 2001, 2005, 2007; Hochchild 2003; Wallerstein 1995, 1999 in drugi_e) prispevajo pomembno alternativno videnje ekonomije, utemeljeno na realisticnem razumevanju njenega delovanja v razpravah o trgih, državi blaginje, okolju, modelih razvoja in kritiki neoliberalne­ga kapitalisticnega modela. Zelizer (2012) meni, da je 25 let izjemno bogatega razvoja znanstvenega podrocja ekonomske sociologije, ki ponuja alternative neoklasicni ekonomiji, »vitalno, celo vizionarsko akademsko pocetje«. 3 Feministicna kriticna analiza kapitalisticnega in patriarhalnega reda Eden pomembnejših socioloških vpogledov, ki je prispeval k razumevanju delovanja kapitalisticne ureditve, je feministicna analiza5, ki je razkrila nacela dominacije, utemeljene na neenakostih zaradi družbeno definiranih vlog po spolu ter povezane z razrednimi, rasnimi in drugimi družbenimi neenakostmi. Ekonomsko življenje ima spolno dimenzijo, ki jo ekonomske analize glavnega toka pogosto spregledajo. Feministicna analiza je prispevala po spolu specificno in do glavnega toka ekonomske analize kriticno raziskovanje ekonomskih fenomenov ter opozorila na nujnost razumevanja prepletenosti emancipatornih politik v javni in zasebni sferi sodobnih družb. Skozi razvoj od ženskih študij do študij spolov in spolnosti je odpirala kljucna vprašanja strukturiranja ekonomskih pogojev ži­vljenja ljudi v sodobnih družbah. Socialna in kulturna umešcenost ekonomskega dogajanja povzroca neenakosti po spolu. Ekonomskih fenomenov, akterjev in procesov (kot so trg, place, sindikati, organizacije ipd.) ne moremo razumeti brez upoštevanja spolno specificne analize. Neekonomski dejavniki, ki dolocajo odnose med spoloma, so kljucni za razumevanje družbene in ekonomske ureditve. Ceprav gre za univerzalno in skozi celotno zgodovino prisotno lastnost 5. Feministicna analiza je vecdisciplinarna, ker pa je predmet analize v tem besedilu položaj in vloga sociologije, imamo tukaj v mislih delo sociologinj in sociologov, ki v svojem delu uporabljajo in razvijajo feministicni pristop. ekonomskih sistemov, feministicna analiza še vedno prispeva k razumevanju in odpravljanju neenakosti, ki se kažejo v horizontalni in vertikalni segregaciji na trgu delovne sile, v razlikah v placah in nadobremenjenosti žensk z neplacanim delom. Feministicna kriticna analiza je mocen del alternativ »standardni« eko­nomski analizi in neoliberalnemu diskurzu. Na mnogih podrocjih, povezanih z izsledki feministicnih analiz, sta sociološka refleksija in imaginacija bili uspešni, kar je rezultiralo v institucionalizaciji socioloških vpogledov in konceptov ter njihovi prisotnosti v splošno uveljavljenem diskurzu in v javnih politikah. 4 (Samo)marginalizacija in problemi sociologije danes Ekonomska in politicna ureditev se je v drugi polovici dvajsetega stoletja spre­minjala v smeri, ki je tlakovala pot velikim spremembam odnosov moci v globalni ekonomski ureditvi v prvih desetletjih enaindvajsetega stoletja. Ureditev, v kateri imajo pomembno vlogo nacionalni akterji, ki zastopajo interese dela in kapitala v nacionalnih državah ter so vpeti v širše družbene dogovore oz. odnose moci na osnovi spola, rase, starosti, etnicne in verske pripadnosti, znacilne za obdobje moderne, se spreminjajo. Spremembam, ki so vkljucevale financializacijo ekonomije in beg kapitala iz nacionalnih okvirov, šibitev zastopnikov kolektivnih ekonomskih in politicnih interesov, intenziviranje porabništva, individualizacije in narašcajoce negotovosti posameznikov_ic, so sledile spremembe, povezane z razvojem digi­talnih tehnologij in umetne inteligence ter s tem povezanimi nacini organizacije ekonomskega in politicnega dogajanja ter vznikom novih nosilcev ekonomske moci. Za nov okvir ekonomske ureditve v zacetku tega stoletja je znacilna pospešena koncentracija kapitala in moci v platformnih podjetjih v okolišcinah narašcajocih tveganj, ki jih povzrocajo vojne in posledice podnebnih sprememb. Tovrstne spre­membe zahtevajo poglobljeno sociološko analizo in odziv. Poleg novih predmetov analize se sociologija (in druge družboslovne disci­pline) srecujejo z izzivi, povezanimi s trendi antiintelektualizma ter negativnih odzivov na progresivne zamisli in politike, ki prispevajo in bi prispevale k vecji ekonomski in družbeni emancipaciji. Negativni odzivi kulminirajo v zdravo­razumskih in emocionalno nabitih razlagah ekonomije in družbe. Privlacnost teh lahko razumemo kot posledico strahu in negotovosti, ki se kopicijo sprico neoliberalnih politik in narašcajoce splošne prekarizacije življenja v zadnjih štiridesetih letih. V družbi negotovih in prestrašenih posameznikov_ic sta kritika in negativna drža do znanosti, do dela institucij, v katerih se ustvarja in prenaša znanje, kot so univerze, in do intelektualcev nasploh hitra pot do medijske in politicne moci. Mnogi si želijo, da bi se njihova negotovost in negotovosti okrog njih, predvsem ekonomske, vse bolj pa tudi zdravstvene, okoljske in varnostne, hitro razrešile. Pri rešitvah so mnogi zdravorazumski odgovori in poenostavitve privlacnejši od kompleksnih in praviloma manj razumljivih znanstvenih razlag. Vrnitev v »naravne« vloge, »naravne« odnose med ljudmi razlicnih ras, nacij, spolov se sliši kot privlacna rešitev, posebej ce se zdi, da so znanstvene in med njimi sociološke razlage bolj namenjene same sebi kot tistim, ki jih potrebujejo. Hookway (v Dingwall in dr. 2018) meni, da sociologi zamujamo z odzivom na kriticna vprašanja današnjega casa, kot so digitalizacija in podnebne spremem­be. Pravi, da so »sociologi postali opazovalci namesto oblikovalci sedanjosti in prihodnosti«. Namesto da bi se posvecali »velikim vprašanjem«, razvijamo nišne ekspertize na zelo ozkih podrocjih raziskovanja. Tudi Ford (2022) opozarja na nevarnosti sociološke usmerjenosti v raziskave na mikroravni, ki niso artikulirane z »vecjimi vprašanji«. Sama na osnovi izkušenj dela v Mednarodni organizaciji dela meni, da ima angažiran in kriticen glas sociologije potencial vpliva na sisteme in družbe. Zato Szelényi (2015) vabi, da se sociologija vrne k skrbem vecine – »razredni, rasni in spolni neenakosti, moci, revšcini, zatiranju, izkorišcanju in predsodkom«. Nekateri avtorji pa ob tem opozarjajo, da mora sociologija nujno ohranjati znanstveno analiticno držo in distanco do aktivizma. Dingwall (v Dingwall in dr. 2018) meni, da obstaja nevarnost, da se disciplina namesto v razumevanje družbe usmerja v aktivisticno delovanje in degenerira v »študije pritožb« neza­dovoljnih družbenih skupin, medtem ko prej kljucne sociološke teme prevzemajo druge discipline (npr. delo, poklice in organizacije proucujejo na poslovnih šolah, analize znanosti in tehnologije pa postajajo »študije inovacij«). Tovrstni prevzemi imajo epistemološke posledice – sociološki kriticni vpogled se zamenja s pra­gmaticnim. V tem smislu je marginalizacija sociologije povezana z delovanjem oz. pomanjkanjem delovanja sociologov pri pomembnih temah, kot so npr. v (post)tranzicijskem okolju relevantne teme neenakosti in koncentracije moci ter razredno prestrukturiranje po prehodu v neoliberalni kapitalizem. Szelényi (2015) meni, da se disciplina sooca s trojno krizo – politicno, me­todološko in teoretsko. S prvo zaradi pomanjkanja radikalnega poslanstva, z drugo, ker ne zaupamo v lastne metodološke prednosti, s tretjo pa zaradi zmede glede tega, ali obstaja skupno sociološko teoretsko jedro in ali je takšno jedro sploh zaželeno. Po njegovem mnenju so ekonomisti in politologi prevzeli primat v debati o predmetih, ki jih je sociologija imela »v lasti« (med te šteje neenakosti v moci, dohodku in življenjskih možnostih glede na razred, raso in spol, izobraz­bene in poklicne dosežke, družbeno mobilnost)6. 6. Omenja vidna prispevka Thomasa Pikettyja in Josepha Stiglitza na podrocju družbene neenakosti. Treba je poudariti, da »izguba« podrocij ni problem primarno zaradi tega, ker se znižuje status discipline ter njenih pripadnikov in pripadnic, ampak je bistvo problema v tem, da zaradi zniževanja statusa sociološke profesije in zoževanja njene jurisdikcije nad podrocji, kot sta npr. družbena neenakost in ekonomska moc, umanjka specificni sociološki vpogled, kar onemogoca kakovostno analizo in iskanje ustreznih odgovorov na razvojne izzive današnje družbe. Izzive pred družboslovje in sociologijo zagotovo postavljajo tudi smernice, znacilne za sodobne nacine organizacije znanstvenega in akademskega dela, tako tudi dela sociologov in sociologinj, ki niso izvzeti iz procesov neoliberal­nega zasuka, birokratizacije, poblagovljenja in prekarizacije. Pospešeno se soocamo tudi z izzivi glede analiz velikega podatkovja z novimi tehnologijami, ker financna zahtevnost teh analiz vpliva na odlocanje o podrocjih in namenih raziskovanja. 5 Sklep: Kakšna renesansa sociologije danes? Kljub izzivom antiintelektualizma in prekarizacije znanstvenega dela ter zaradi njih vsaj del sociologov in sociologinj lahko še vedno (tudi na ekonomski in politicni margini ter mogoce prav zaradi tega položaja) odpira nedogmatska, za družbo relevantna vprašanja in preizkuša kombinacije razlicnih metodoloških pristopov – tako ustrezno reflektiranih kvantitativnih kot za razumevanje družbe nujnih kvalitativnih – ter prispeva k sintezi najboljšega, kar je bilo doseženo v dosedanjem razvoju discipline. Številni so sociologi in sociologinje, ki so že eksplicitno prispevali k razpravi o odgovornosti sociologije, o njeni javni dimenziji, nujnem preseganju abstraktnega teoretiziranja in odpiranju akademskega pocetja družbi z jasnim smotrom pomagati izboljšanju družbe. Millsovo zahtevo po uporabi »sociološke imaginacije«, po združevanju »zasebnih problemov« in »javnih vprašanj« lahko razumemo natancno v tem smislu, kot tudi prej omenjeno feministicno pocetje politizacije zasebnosti in zavedanja, da so življenja žensk in moških strukturno družbeno dolocena. Zahteva, da se sociologija zave svoje odgovornosti do javnosti, govori o epistemološki drži in o spoštljivosti do predmeta raziskovanja. Buroway (2004) ima sociologijo za »ogledalo in vest družbe«, ki naj »definira, spodbuja in informira javno razpravo opoglabljanju razrednih in rasnih neenakosti, novih spolnih režimih, degradaciji okolja, tržnem fundamentalizmu, državnem in nedržavnem nasilju«. Pri tem ima sociologija prednost pred drugimi družboslovnimi disciplinami. Szelényi (2015) jo vidi v artikulaciji »glasov tistih, ki nimajo glasu«. Predlaga, da se vrnemo h klasicni tradiciji Marxa in Webra ter namesto težnje po posnemanju metodologije drugih znanstvenih disciplin in politicno korektne pripovedi vztraja­mo v svojem refleksivnem, interpretativnem nacinu analize. Tudi Flyvbjerg (2011) verjame v prednost refleksivnosti; meni, da bo sociologiji koristilo reformiranje metodološkega pristopa ter opušcanje težnje po posnemanju naravoslovnih znanosti in ustvarjanju kumulativne in napovedne teorije, kajti ta pristop po njegovem ne ustreza družbenim znanostim. Flyvbjerg (2011) meni, da bi sociologiji koristila premislek o predmetu raz­iskovanja in pospeševanje komunikacije rezultatov lastnih analiz. Obravnavali naj bi probleme, ki so pomembni za življenje v lokalnih, nacionalnih in global­nih skupnostih, v katerih živimo, in to po vzoru velikih družboslovcev (omenja Aristotla, Machiavellija, Webra in Bourdieuja) z osredotocenjem na vprašanja konteksta, vrednot in moci ter v komunikaciji s sodržavljani in javnostjo. Verjame, da je moc družboslovja v bogati, refleksivni analizi vrednot in moci ter da je družboslovje bistvenega pomena za socialni in ekonomski razvoj vsake družbe. Na koncu tega prispevka bi k naboru predmetov, potrebnih še intenzivnejše sociološke analize, lahko dodali dva, katerih raziskovanje se zdi nujno za ra­zumevanje kapitalizma v tem trenutku in iskanje razvojnih poti v prihodnje. Prvo je poglobljena sociološka analiza novih trendov organizacije dela v sodobnem gospodarstvu (predvsem v zvezi z digitalizacijo, robotizacijo, uporabo umetne inteligence in platformizacijo ekonomije). Novi nacini organizacije dela in kon­centracije ekonomske moci imajo pozitivne in negativne vidike, ki še niso doživeli celovite analize. Med drugim bo treba analizirati spremembe ter brisanje meja med neformalno in formalno ekonomijo, globalno organizacijo dela in tekmova­njem za delo; neviden brain-drain iz držav (pol)periferije v najrazvitejše države sveta; vpliv novih ekonomskih modelov na politicne institucije in mehanizme socialnih politik ipd. Drugi del raziskovanja, ki ga lahko vidimo kot povezanega s prvim in katerega analiza bi lahko ponudila dragocene razvojne vpoglede, je razprava o postsocialisticnem kapitalisticnem razvoju. Kriticnost do prevladujo­cega ekonomskega režima je bila v mnogih tranzicijskih državah mocnejša in glasnejša pred tranzicijo kot po njej, govorila pa je o nedoseganju ekonomske in politicne emancipacije, ki sta bili proklamirani in obljubljeni. Po tranziciji se je izoblikovala podoba zgodovinske zmage enega modela gospodarske ureditve, kateremu se ni mogoce niti smiselno upirati. Prav to lahko razumemo kot razlog, da takrat umanjka (za sociologijo eminentna in nujna) podrobna analiza razre­dne strukture, prestrukturiranja in neenakosti v družbi, še posebej v okolišcinah postsocialisticne tranzicije.7 7. Hvaležna sem anonimni_emu recenzentki_tu tega besedila, ki je opozoril_a na vecjo zainteresiranost sociologije in družboslovja v casu tranzicije za preucevanje elit kot za preucevanje razrednih neenakosti. Vladajoci diskurz obdobja tranzicije je narekoval Po štirih desetletjih dominacije neoliberalnega diskurza in v situaciji, ko se za mnoge ni povecala niti politicna niti ekonomska svoboda, se zdi, da bi lahko obudili debato o postsocialisticnih kapitalizmih ter analizo razlicnih preteklosti in razlicnih dimenzij ureditve bivših socialisticnih držav. Zanimivo je, da v sve­tovnem družboslovju postkolonializem predstavlja mocno epistemološko držo in je podlaga za premislek o razvojnih vprašanjih družbenega razvoja, medtem ko postsocialisticna tranzicija še ni prinesla polne emancipacije družboslovja bivšega socialisticnega sveta, ki bi samo ocenilo lastne izkušnje in ekonomske modele kot osnovo teoretizacije in premišljevanja prihodnih strategij. So avtor­ji, ne nujno sociologi_nje, ki ugotavljajo nujnost prepoznavanja izgubljenega emancipatornega potenciala socialisticnih projektov in tranzicij kot priložnosti za nov premislek o radikalno demokraticni viziji družbe (Žižek 2015; Horvat in Štiks 2014; Horvat 2021). Treba pa je premišljevati, kakšne dolgorocno usmerjene strategije lahko razvijamo, da spremenimo dolgo trajajoce negativne trende ekonomskega razvoja v postsocialisticnih in drugih okoljih. Literatura Beck, Ulrich (2001): Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. Beck, Ulrich (2000): The Brave New World of Work. London: Polity Press. Burawoy, Michael (2001): Neoclassical Sociology: From the End of Communism to the End of Classes. American Journal of Sociology, 106 (4): 1099–1120. Burawoy, Michael (2005): For Public Sociology. American Sociological Review, 70: 4–28. Burawoy, Michael (2007): Public sociology vs. the market (v Economic sociology as public sociology - Discussion Forum). Socio-Economic Review, 5 (2): 356–367. Bourdieu, Pierre (1986): The Forms of Capital. V J. Richardson (ur.): Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education: 241–258. Westport, CT: Greenwood. Daoud, Adel, in Larsson, Bengt (2011): Economic sociology – old and new. Int. J. of Pluralism and Economics Education, 2 (3): 255–269. Dingwall, Robert, Hookway, Nicholas, Fuller, Steve, Prickett, Pamela, in Taylor, Laurie (2018): Group think: scholars assess the state of sociology. Times Higher Education, 4. 10. 2018. – v skladu s Harveyjevo (2007) trditvijo o uspešnosti neoliberalizma v vracanju samo­umevnosti razredne prevlade tem, ki so jo po drugi svetovni vojni, v casu dominacije socialnodemokratskih politik, izgubljali, družboslovno analizo tega, katera politicna ali/in katera gospodarska elita (naj) ima moc, v okviru nevprašljive dogme o prevladi interesov kapitala nad interesi dela in družbene zaželenosti ter normalizacije narašca­jocih ekonomskih razlik. Flyvbjerg, Bent (2011): Making Social Science Matter. V G. Papanagnou (ur.): Social Science and Policy Challenges Democracy, Values and Capacities: 25–56. Paris: United Nations Educational Scientific and Cultural Organisation (UNESCO). Fourcade, Marion, Ollion, Etienne, in Algan, Yann (2015): The Superiority of Economists. Journal of Economic Perspectives, 29 (1): 89–114. Ford, Michel, in Laurence Larochelle, Dimitra (2022): Acting Globally: Sociologists Defending Labor Rights. Dostopno prek:: https://globaldialogue.isa-sociology. org/articles/acting-globally-sociologists-defending-labor-rights-an-interview-with­-michele-ford (8. 3. 2024). Giddens, Anthony (1999): Runaway World: How Globalization is Reshaping Our Lives. London: Profile. Harvey, David (2007): Neoliberalism as Creative Destruction. The Annals of the Ame­rican Academy of Political and Social Science, 610 (1): 22–44. Hutton, Will, in Giddens, Anthony (ur.) (2000): On The Edge: Living with Global Ca­pitalism. London: Vintage. Hochchild, Arlie Russell (2003): The Commercialization of Intimate Life: Notes from Home and Work. Berkeley: University of California Press. Horvat, Srecko, in Štiks Igor (2014): Welcome to the Desert of Post-Socialism: Radical Politics After Yugoslavia. London: Verso. Horvat, Srecko (2021): After the Apocalypse. London: Polity Press. Hirsch, Paul., Michaels, Stuart, in Friedman, Ray (1990): Clean Models Versus Dirty Hands: Why Economics Is Different from Sociology. V S. Zukin in P. DiMaggio (ur.): Structures of Capital: The Social Organization of the Economy: 2–39. Cambridge: Cambridge University Press. Kanjuo Mrcela, A. (2012): Ekonomska sociologija: Prispevek k razumevanju ekonom­skega dogajanja. Teorija in praksa, 49 (6): Ljubljana: FDV UL. Parker, Martin (2018): Why we should bulldoze the business school. The Guardian, 27. 4. 2018. Dostopno prek: https://www.theguardian.com/news/2018/apr/27/ bulldoze-the-business-school (8. 3. 2024). Smelser, Neil. J., in Swedberg, Richard (1994): The sociological perspective on the Eco­nomy. V N. J. Smelser in R. Swedberg (ur.): The Handbook of Economic Sociology: 3–27. Princeton: Princeton University Press. Statista 2023. Dostopno prek: https://www.statista.com/statistics/781515/number­-students-business-schools-france/ (8. 3. 2024). Stigler, George. J. (1984): Economics: The Imperial Science? The Scandinavian Jo­urnal of Economics, 86 (3): 301–313. Dostopno prek: https://www.jstor.org/ stable/3439864 (8. 3. 2024). Szelényi, Ivan (2015): The Triple Crisis of US Sociology. Global Dialogue. Dostopno prek: https://globaldialogue.isa-sociology.org/articles/the-triple-crisis-of-us-so­ciology (8. 3. 2024). Weber, Max (1978 [1908]). Economy and Society: an outline of Interpretative sociology. Berkley, Los Angeles, London: University of California Press. Wallerstein, Immanuel (1995): Historical Capitalism, with Capitalist Civilization. London: Verso. Wallerstein, Immanuel. M. (1999): Utopistike ali Izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja; Dedišcina sociologije: obljuba družbenih ved. Ljubljana: Založba /*cf. Zelizer Rotman, Viviana (2012): Preteklost in prihodnost ekonomske sociologije. Teorija in praksa, 49 (6). Ljubljana: FDV UL. Žižek, Slavoj (2015): Trouble in Paradise. London: Penguin Random House. Podatki o avtorici prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrcela Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: aleksandra.kanjuo-mrcela@fdv.uni-lj.si Kratek znanstveni prispevek UDK: 3:659.2:004(497.4) DOI: 10.51936/dr.40.PI1.109-125 Gregor Petric DRUŽBOSLOVNA INFORMATIKA V SLOVENIJI: MED TRADICIONALNIM RAZUMEVANJEM IN NEIZKORIŠCENIMI PRILOŽNOSTMI IZVLECEK Družboslovna informatika se je leta 1984 vzpostavila kot prvi študij na svetu s tem nazivom, hkrati in vzporedno s tem pa se je zacela razvijati tudi kot specificna znanstvena dejavnost na presecišcu sociologije, informatike in družboslovne metodologije. Namen prispevka je refleksija razvoja družboslovne informatike v Sloveniji, pri cemer so identificirane tri omejitve, ki predstavljajo priložnosti za nadaljnji razvoj: a) zoženje družboslovne informatike na metodologijo in informatiko; b) mešanje rabe kvantitativnih metod in kvantifikacije kot družbe­nega procesa; c) sociologija med tehnofobijo in nezanimanjem za razvoj novih IKT. Veljavnost omejitev je podkrepljena z relevantnimi teoretskimi razmisleki in empiricnimi raziskavami ter manjšo lastno empiricno raziskavo. Prispevek v za­kljucku ponudi nastavke za bolj sinergicno delovanje družboslovne informatike in sociologije. KLJUCNE BESEDE: družboslovna informatika, informacijsko-komunikacijske tehnologije, družboslovna metodologija, sociologija tehnologije Social Informatics in Slovenia: Between Traditional Understanding and Unrealised Opportunities ABSTRACT Social Informatics was established in 1984 as the first academic programme in the world with this title. Parallel to this, Social Informatics as a specific scientific activity at the intersection of sociology, computer science, and social science methodology began to develop both locally and globally. The purpose of this article is to reflect on the development of Social Informatics in Slovenia, identi­fying three limitations that point to opportunities for further development: a) the reduction of Social Informatics to methodology and informatics; b) conflating the use of quantitative methods with the process of quantification in society; and c) sociology between technophobia and disinterest in the development of new ICTs. These limits are substantiated through relevant theoretical reflections and empirical studies, including the author’s own research. The conclusion proposes ways for Social Informatics and Sociology to work more synergistically. KEY WORDS: social informatics, information and communication technologies, social science methodology, sociology of technology 1 Uvod Ob praznovanju 60. obletnice Fakultete za družbene vede (FDV) se tudi družboslovna informatika ponosno bliža 40-letnici, saj se je leta 1984 prva generacija študentov vpisala na študijski program Sociologija – Družboslovna informatika. Na ta nacin se je Slovenija vzpostavila kot ena izmed zacetnic akademsko-znanstvene ideje in gibanja družboslovne informatike, saj je prva v svetu vzpostavila študijski program s tem nazivom; pojem se je v mednarodnem prostoru sicer pojavil le leto poprej na Norveškem, v ZDA pa šele slabo desetletje pozneje (Rosenbaum 2014). Družboslovna informatika ni le študijski program, temvec zajema tudi razlocno znanstvenoraziskovalno dejavnost, pri cemer se lahko pri iskanju njene enotne definicije hitro znajdemo v zagati, saj obstaja vec znanstvenih šol (Smutny in Vehovar 2019), ki so dokaj svojevrstne in vsaj do nedavnega med seboj precej nepovezane. Družboslovno informatiko nekateri opisujejo kot postmoderno znanost, ki ima sicer razlicne geografske tradicije s svojimi poudarki, vendar jih povezuje skupni interes za razlicne vrste interakcij med družbenimi sistemi in informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami (IKT) (Smutny in Vehovar 2019). V širšem mednarodnem razumevanju družboslovne informatike prevladuje ameriška šola, ki jo opredeljuje kot vedo o nacrtovanju, rabi in posledicah informacijskih sistemov v njihovi interakciji z družbenimi kon­teksti (Kling in dr. 2000; Kling 2007). V zadnjih letih se družboslovna informa­tika sooca z doloceno mero zbliževanja razlicnih tradicij (Petric in Atanasova 2013; Smutny in Vehovar 2019), pa tudi stagnacijo v prisotnosti pojma, saj se z vseprisotnostjo internetnih tehnologij hipoma vzpostavljajo – predvsem v smislu poimenovanja študijskih programov, raziskovalnih skupin in organiziranosti – tr­žno privlacnejši pojmi, kot so npr. Information society, ICT and society, Internet studies, human-computer interaction, computational social science (Vehovar in dr. 2022). Slovenska tradicija razvoja družboslovne informatike v mednarodnem prostoru uživa pomembno priznanje, doma pa ima bogato in dinamicno zgodo­vino, prepoznavne študijske programe na vseh ravneh študija ter visoko stopnjo institucionalizacije v podobi dveh raziskovalnih centrov, pedagoške katedre in študentskega društva. Kljub temu pa ugotavljam, da v slovenskem prostoru obstaja nekaj omejitev in neizkorišcenih priložnosti, katerih obravnavanje bi potencialno omogocilo vecjo in pomembnejšo vlogo ne le družboslovni informatiki, temvec tudi sociologiji v širši družbi. V tem prispevku se tako osredotocam predvsem na te neizkorišcene priložnosti in zaviralne dejavnike v kontekstu razvoja družboslovne informatike v zadnjih 40 letih. Osredotocam se izkljucno na procese, znacilne za slovenski prostor, saj je bilo o družboslovni informatiki z mednarodnega vidika v zadnjem casu objavljenih precej refleksij in analiz (Fichman in dr. 2015; Kolin 2021; Smutny in Vehovar 2019; Vehovar in dr. 2022; Wulf in dr. 2021). Glavni namen prispevka je predstaviti tri kljucne omejitve glede razumevanja družboslovne informatike ter njene znanstvene in družbene vloge. Menim, da je lahko njihova osvetlitev pomemben korak k boljšemu izkoristku priložnosti, ki jih predstavlja znanstvenoraziskovalna in akademska dejavnost družboslovne informatike v Sloveniji. Te omejitve so: a) zoženje družboslovne informatike na metodologijo in informatiko; b) mešanje rabe kvantitativnih metod in kvantifika­cije kot družbenega procesa; c) sociologija med tehnofobijo in nezanimanjem za razvoj novih IKT. Prepoznava in predstavitev omejitev izhajata predvsem iz refleksije (omejenih) osebnih izkušenj, ki segajo od vpletenosti v pedagoške aktivnosti od konca 90. let prejšnjega stoletja naprej prek aktivne vkljucenosti v pripravo novih študijskih programov v sklopu bolonjske reforme (Petric 2006) do clanstva v razlicnih delovnih skupinah in vloge predstojnika katedre v ob­dobju priprave prenovljenih študijev (Iglic in dr. 2016). V opredelitvi in refleksiji omejitev se je v skladu z Bourdieujevo idejo refleksivne sociologije (2004) treba zavedati, da gre za razmisleke s tocke, ki je družbeno strukturirana in izhaja iz lastne sociobiografske trajektorije, ki jo doloca. Na tej trajektoriji, ki je na tem mestu niti približno ni mogoce celovito razkriti, je treba omeniti predvsem Habermasovo teorijo komunikativnega delovanja (1984, 1987), s katero sem se temeljito spoznal v zgodnjem obdobju znanstvenoraziskovalne dejavnosti in pomembno doloca moje nadaljnje delo in tocko pricujoce refleksije. Habermas namrec opozarja na pretiran vdor instrumentalne racionalnosti v družbene podsi­steme in dokazuje, da je za zdravo reprodukcijo družbe potrebno komunikativno delovanje, ki sloni na medsebojnem razumevanju, sodelovanju in stremljenju k skupnim eticnim in družbenim ciljem. Nadalje se v ponazoritvi veljavnosti raz­poznanih omejitev sklicujem na teoreticne refleksije in empiricna dognanja tujih avtorjev, v predstavitvi tretje omejitve pa ponujam vpogled tudi z lastno empiricno analizo. V smislu manka rigorozne znanstvene metode za analizo glavnega namena tega clanka je treba ugotovitve, ki se ne morejo izogniti pristranskosti, jemati predvsem informativno in nikakor konkluzivno. 2 Kaj sploh je družboslovna informatika? Dejstvo, da je družboslovna informatika eden od študijskih programov na Oddelku za sociologijo na FDV, ni sporno, so pa razprave o družboslovni infor­matiki kot znanstveni disciplini neizogibno kontroverzne. Družboslovna informa­tika je bila kot znanstvena disciplina prvotno vzpostavljena v okviru delavnice na Univerzi v Indiani, ki jo je organiziral Rob Kling, udeležili pa so se je številni raziskovalci predvsem iz ZDA, ki so se ukvarjali z razlicnimi družboslovnimi vidiki IKT in njihove vloge v družbi. Zaradi manka enotnega pojmovnega okvira je bil sprejet dogovor o vzpostavitvi novega koncepta, pod okriljem katerega bi delovali raziskovalci, ki so se ukvarjali z organizacijskimi, psihološkimi, komuni­kacijskimi, politološkimi in drugimi družboslovnimi vidiki novih IKT (Kling 2007; Smutny in Vehovar 2019). V Sloveniji se je znanstvenoraziskovalna dejavnost sprva razvijala okoli študijskega programa Družboslovna informatika, ob obele­žitvi 20. obletnice študija pa je postalo jasno, da se tudi v Sloveniji družboslovna informatika vzpostavlja kot svojevrstna znanstvena disciplina (Vehovar in Petric 2006). V splošnem raziskovalci, ki analizirajo razvoj družboslovne informatike, izpostavljajo vec globalnih tradicij družboslovne informatike, in sicer nemško, japonsko, norveško, rusko, slovensko, angleško in ameriško (Fichman in dr. 2015; Smutny in Vehovar 2019; Vehovar in dr. 2021; Vehovar in dr. 2022). Medtem ko je za ameriško, angleško in norveško tradicijo znacilna visoka stopnja kon­vergence (Smutny in Vehovar 2019) v smislu ukvarjanja z ucinki IKT v razlicnih družbenih kontekstih (Fichman in dr. 2015), pa je slovenska tradicija prepoznana kot svojevrstna s poudarkom na uporabi IKT v družboslovnem raziskovanju v smislu razvoja racunalniških orodij za zbiranje in analizo družboslovnih po­datkov. S prihodom interneta in predvsem vseprisotnostjo spleta, ki ni vec samo orodje komuniciranja, temvec platforma družbenega delovanja (Castells 2010; Rheingold 1993), so IKT postale predmet sociološke obravnave tudi v slovenski družboslovni informatiki. V tem pogledu se slovenska družboslovna informati­ka približuje anglosaški tradiciji, vendar pa o visoki stopnji konvergence med razlicnimi tradicijami družboslovne informatike ne gre sklepati (Vehovar in dr. 2022). Analize družboslovnoinformaticnega delovanja v zadnjih letih (Vehovar in dr. 2022) kažejo, da je pojmovanje družboslovne informatike v mednarodnem smislu še vedno zelo raznoliko, pri cemer sta v namen vecje prepoznavnosti in vloge družboslovne informatike kot znanstvene discipline potrebna višja stopnja poenotenja glede kljucnih pojmov in vecje sodelovanje med razlicnimi tradicijami (Fichman in dr. 2015; Vehovar in dr. 2022). Razpravo o splošnih znacilnostih mednarodnega razvoja družboslovne informatike na stran; tukaj se osredotocam na svojevrstno zgodovino razvoja družboslovne informatike v Sloveniji ter iz tega izhajajoce znacilnosti in prilo­žnosti. Vsaka znanstvena disciplina je dinamicni organizem, ki ga uokvirja druž­beni kontekst, v katerem se razvija (Kuhn 1970). V Sloveniji se je družboslovna informatika razvila v specificnih okolišcinah, ki so uokvirile njene znacilnosti in delovanje. Hkrati ugotavljam, da iz tradicije razvoja slovenske družboslovne informatike izhajajo vsaj tri omejitve v razumevanju in delovanju družboslovne informatike v slovenskem prostoru, ki jih izpostavljam v nadaljevanju. 2.1 Prva omejitev: zoženje družboslovne informatike na metodologijo in informatiko V slovenskem prostoru se je pojem družboslovne informatike prvic pojavil kot naziv študijskega programa, v znanstvenoraziskovalnem smislu pa predvsem kot uporaba racunalniške tehnologije v družboslovnem raziskovanju – kot orodje za zbiranje, analizo in predstavitev podatkov (Petric in Atanasova 2013; Smutny in Vehovar 2019). Vzpostavitev študija družboslovne informatike sredi 80. let prejšnjega stoletja na takratni Fakulteti za sociologijo, politicne vede in novinar­stvo, je bila izjemno pogumno, pa tudi vizionarsko dejanje, ki je bilo prebojno ne le lokalno, temvec tudi mednarodno, saj je šlo za eno prvih institucionalizacij interdisciplinarnosti, ki je združevala na eni strani sociologe, na drugi pa mate­matike in informatike (Mlinar 2022). Ce za prvo obdobje razvoja družboslovne informatike v Sloveniji velja, da je bilo omejeno predvsem na rabo racunalniških orodij v družboslovnem raziskovanju, pa je za obdobje zadnjih dveh desetletij znacilna širša znanstvena dejavnost, ki se ukvarja z najrazlicnejšimi vidiki interak­cije IKT in družbe – od razvoja orodij za analizo (npr. Batagelj in Mrvar 1998) in zbiranja podatkov (npr. 1ka; Manfreda in dr. 2008) ter merjenja z digitalizacijo povezanih pojavov (npr. Vehovar in dr., 2006) do obravnave kljucnih socioloških vprašanj v povezavi z novimi IKT: družbene neenakosti v povezavi z digitalnimi neenakostmi (npr. Dolnicar in dr. 2014; Grošelj in dr. 2022), digitalne kompetence (npr. Petrovcic in dr. 2022), opolnomocenje v internetnih družbenih okoljih (npr. Atanasova in dr. 2017; Petric in Petrovcic 2014), otroci in nove IKT (npr. Lobe in dr. 2021) ter vprašanja zasebnosti (npr. Bartol in dr. 2023) in varnosti (npr. Orehek 2023), ce naštejem samo nekaj relevantnih tematik. Z vseprisotnostjo interneta, predvsem pa s prehodom svetovnega spleta v vse pore družbenega življenja se je družboslovna informatika ustalila kot specificna disciplina s svojim konceptualnim aparatom in temeljnimi naceli (Kling 2007; Sawyer in Tapia 2007). V povezavi s tem opažam prvi zaviralni dejavnik razvoja, in sicer se zdi, da je zgodovinski kontekst vzpostavitve družboslovne informatike v Sloveniji pomemb­no uokviril in omejil njeno poznejše razumevanje v tem prostoru. Ugotavljam, da vsaj do dolocene mere vztraja predstava o družboslovni informatiki kot predvsem zbirki informaticnih in metodološko-statisticnih pripomockov za raziskovanje. V zvezi s tem identificiram notranje in zunanje razloge. V sklopu prvih je pomembna ugotovitev, da se veliko posameznikov, ki delujejo v institucionalnih okvirih, po­vezanih z družboslovno informatiko, v znanstvenoraziskovalnem smislu ukvarja pretežno z družboslovno metodologijo in statistiko. Nenazadnje je pedagoška katedra, ki deluje na podrocju družboslovne informatike, pojem družboslovne informatike v svoj naziv vkljucila šele pred dobrimi desetimi leti, saj se je do tedaj imenovala Katedra za informatiko in metodologijo (sedaj Katedra za družbo­slovno informatiko in metodologijo). Pri zunanjih razlogih razlocim tri kazalce. Prvi, ki je delno tudi notranji, se nanaša na izkušnjo, da smo posamezniki, ki delujemo na družboslovnoinformaticnem podrocju, v medosebnih, formalnih in neformalnih interakcijah pogosto zreducirani na »informatike« ali »metodologe«, kar je morda samo jezikovna bližnjica za dolgovezne »družboslovne informa­tike«, a ima lahko tudi vsebinske implikacije. V zvezi s tem je moc opaziti tudi antagonisticno-redukcionisticni izbruh, ki vsekakor ni reprezentativen, a nazorno sporoca, da so raziskovalci na podrocju družboslovne informatike »slabi ma­tematiki, ki so unicili družboslovje« (Trcek 2013). Drugi indikator se nanaša na opažanja iz obdobja prenov študijskih programov na FDV (bolonjska reforma v letu 2009 in prenova študijskih programov v letu 2016), ko so razprave o so­delovanju z drugimi katedrami potekale predvsem pri metodološko-statisticnih predmetih, ne pa tudi pri predmetih, ki bi potencialno obravnavali vlogo IKT v razlicnih družbenih procesih. Tretji indikator se nanaša na ugotovitev, da se pri nacrtovanju in evalvaciji fakultetnih informacijskih sistemov raziskovalcev s podrocja družboslovne informatike – z redkimi izjemami – ni vkljucevalo (npr. Kramberger in dr. 2005). Z redukcijo družboslovne informatike na metodologijo in statistiko je pogo­sto spregledana njena vloga v obravnavanju kljucnih družbenih vprašanj, ki so povezana z novimi IKT. Družboslovna informatika namrec prinaša pomembno perspektivo na družbeno vlogo novih tehnologij, ki se odmika od prevladujocih determinizmov, še posebej od t. i. tehnološkega determinizma, ki tehnologijo prevec poenostavljeno in enostransko razume kot rešitev družbenih problemov ali pa ravno nasprotno – kot njihovega povzrocitelja (Kling 2007; Sawyer in Tapia 2007). Eden glavnih razlogov za vzpostavitev družboslovne informatike v ZDA je bil ravno odmik od tehnološkega determinizma in snovanje temeljnih nacel, ki oznacujejo zapleten odnos med tehnologijami in družbeno spremembo, npr. nacelo kontekstualne odvisnosti, nacelo latentnih in manifestnih posledic, nacelo vzajemnega spreminjanja tehnologij skozi rabo (Kling 2007; Sawyer 2005). Z redukcijo družboslovne informatike na metodologijo, informatiko ali druga podrocja se tovrstna nacela težje in pocasneje uveljavljajo, kar je vsekakor omejujoce, saj se zdi, da se pogosto ne znamo ustrezno in proaktivno soocati z razumevanjem novih IKT ter njihovimi rabami in posledicami. Da je tehnološko­deterministicna paradigma še vedno globoko prisotna na razlicnih ravneh, se je nedavno manifestiralo z vpeljavo »novega« informacijskega sistema na Univerzi v Ljubljani, pri cemer lahko vsi zaposleni cutimo posledice zmotne predstave o tem, kako ucinkovito vpeljati in uporabljati IKT. V tem pogledu sicer Univerza v Ljubljani niti ni izjema, saj se šele v zadnjem casu pojavljajo študije o tem, kako naj poteka implementacija poslovnih informacijskih sistemov v univerzitetnem okolju, da ne pride do konflikta med korporativno in akademsko kulturo ter v koncni fazi višjih stroškov, neucinkovitosti in upora zaposlenih do uporabe sistema (Bamufleh 2021). Ce je bil pred štiridesetimi leti uspešen klic po interdisciplinarnosti, ki je združila družboslovce ter matematike in informatike v družboslovnoinformatic­no gibanje (Mlinar 2022), pa je tokrat na mestu ponoven klic k vecji integraciji družboslovne informatike kot znanstvene discipline na eni strani in drugimi druž­boslovnimi disciplinami za obravnavanje kljucnih problemov sodobne družbe, ki so nelocljivo povezani z novimi IKT. 2. 2 Druga omejitev: mešanje rabe kvantitativnih metod in kvantifikacije kot družbenega procesa Naslednji zaviralni dejavnik izhaja iz opažanja, da se raba IKT za (kvantita­tivno) družboslovno raziskovanje obcasno interpretira/razume kot mehanizem spodbujanja kvantifikacije kot širšega družbenega procesa. Slovenska tradicija razvoja družboslovne informatike je sprva dajala primat podrocju razvoja ra­cunalniških orodij za razlicne faze – pretežno kvantitativnega družboslovnega raziskovanja, kar sovpada s širšim družbenim procesom kvantifikacije (Porter 1996). Kvantifikacija kot družbeni proces se nanaša na širši razmah vloge šte­vil v družbi, preštevanja pojavov z namenom objektivizacije, nadzora (Porter 1996), z vseprisotnostjo interneta in zbiranjem podatkov o aktivnosti cloveške družbe pa se soocamo s pojavi nadzorskega kapitalizma, vdora v zasebnost, manipulacijami, redukcijo cloveškega delovanja in invazivno birokratizacijo, ki so problematicni družbeni procesi z negativnimi implikacijami na vec ravneh (npr. Morozov 2011; Pasquale 2015; Zuboff 2019). Vsaj dva posredna kazalca kažeta, da se kvantitativno družboslovno raziskovanje ter z njim povezani po­stopki merjenja in zbiranja podatkov ter statisticnih analiz pogosto razumejo kot mehanizem ideologije kvantifikacije. V okviru prvega je to morda najbolj ocitno v kontekstu številnih pobud po ukinitvi kvantitativnih metod v znanstveni evalvaciji in bibliometriki (Mali 2021). Tu gre po eni strani za odziv na veliko deviacij in manipulacij, ki zlorabljajo nacine tockovanja znanstvenih del in publikacij (Fong in Wilhite 2017), zaradi njih pa se je morda razvilo neko širše nasprotovanje do uporabe kvantitativnih metod v družboslovnem raziskovanju. Pri tem je na mestu opozorilo, da je kvantifikacija nujno potrebna za transparentnost razisko­valne politike, še posebej v majhni družboslovni skupnosti, kjer je hitro prisotna nevarnost konfliktov interesa (Mali 2021). Neupraviceno mešanje kvantitativne metodologije in ideologije kvantifikacije se je nenazadnje manifestiralo v sprejeti metodologiji ocenjevanja programskih skupin s strani Univerze v Ljubljani, ki se na izjemno neroden nacin izogiba pojmu »kvantitativnega« v ocenjevanju vse­binskih kriterijev na nacin, da pušca odprt prostor subjektiviteti v »kvalitativnem pripisovanju številskih ocen«, kar je metodološki nesmisel (Univerza v Ljubljani 2023). Drugi kazalec se nanaša na ugotovitve, da je bila v procesih prenavljanja družboslovnih programov na FDV tako v obdobju bolonjske reforme kot pri prenovi študija v letu 2016 prisotna dolocena tendenca po zmanjševanju in uki­njanju vsebin s podrocja kvantitativne metodologije in statistike (Vehovar 2016). Tu lahko le špekuliramo, da gre za rezultat upora proti družbenim procesom kvantifikacije in zmotnega razumevanja kvantitativne metodologije kot njenim agensom. Morda je v tem pogledu simptomaticen nedavni poziv visokošolskega sindikata na FDV k odmiku od »hladne laboratorijske objektivnosti na podrocju cloveških zadev, ki prinaša akademske tocke« (Mekina 2024), ki zmotno meša stremljenje k objektivnosti pri rabi (kvantitativne) metode in podleganje ideologiji kvantifikacije. V zvezi z vlogo kvantitativnega raziskovanja v družboslovju zmote in kon­troverznosti niso znacilne samo za slovenski prostor, ampak je to ena izmed ponavljajocih se tem na podrocju sociologije in družboslovja nasploh (Bryman 2000; vec v Lobe 2006). V tem pogledu je morda cas, da se postopoma znebimo izkljucevanja in paradigmatske »slepote« ter zacnemo stremeti h komplementarni rabi kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja, saj so klici po tem v sociologiji stalno prisotni (npr. Bourdieu 2004; Cooley 1926; Gouldner 1970). Kvantita­tivno raziskovanje je metoda, orodje in tehnika v družboslovnem raziskovanju, ki se uporablja za zbiranje, analizo in interpretacijo družbenih pojavov na osnovi številskih podatkov, to pa ne pomeni, da je v ozadju pozitivisticna ideja ciste objektivnosti, vrednotne nevtralnosti in nekriticnega sprejemanja statusa quo. Kriticen odnos do kvantitativnega raziskovanja v veliki meri izhaja tudi iz paradigmatskih izhodišc, vendar je že Lazarsefeld (1941) argumentiral, da kvantitativne metode lahko služijo tudi kriticnemu družboslovnemu raziskovanju (Jerábek 2001). Kvantitativno raziskovanje se danes v vecji meri naslanja na postpozitivisticno perspektivo (Clark 1998), ki se zaveda, da objektivnosti in vrednotne nevtralnosti ni mogoce v celoti doseci, je pa treba k njima stremeti. Aktualna, kriticna družbena vprašanja, kot so narašcajoci globalni konflikti in družbene neenakosti, lahko zelo empaticno raziskujemo tudi s kvantitativnimi metodami brez ambicij po akademskih tockah. V zvezi z razvojem družboslovne informatike je na mestu še pojasnilo, da slovenska tradicija sicer razvoju kvantitativnih metod daje primat zaradi speci­ficnih institucionalnih okolišcin, v splošnem pa je družboslovna informatika izra­zito problemsko usmerjena (Kling 2007; Sawyer 2005) in multiparadigmatska znanost (Petric in Atanasova 2013; Smutny in Vehovar 2020), ki za analizo in reševanje družbenih in raziskovalnih problemov posega po razlicnih kvalitativnih in kvantitativnih metodah, v zadnjem casu pa spodbuja kombiniranje teh dveh pristopov. Še vec, v navezavi na naslednjo tocko lahko trdim, da je družboslov­na informatika neobhodna za razumevanje, obravnavanje in reševanje težav, povezanih z družbenim procesom kvantifikacije, saj je za temeljito razumevanje in razbijanje »crnih škatel« v ozadju družbenih medijev, umetne inteligence in algoritmov nujno potrebno kombiniranje racunalniškega, informaticnega, stati­sticnega in družboslovnega znanja (Meyer in dr. 2019). 2. 3 Tretja omejitev: sociologija med tehnofobijo in nezanimanjem za razvoj novih IKT Družboslovna informatika je tesno in na razlicne nacine povezana s soci­ologijo – odvisno od specifik razvoja posamicnih tradicij družboslovne infor­matike. V Sloveniji je ta povezanost primarno formalno-institucionalne narave in se nanaša predvsem na umešcenost študijskega programa pod širše okrilje sociološkega oddelka, medtem ko je v ZDA družboslovna informatika s soci­ologijo bolj povezana na ravni teoretsko-konceptualnega aparata. Trdim, da bi morali biti – vsaj v idealnem svetu znanstvenega sodelovanja – sociologija in družboslovna informatika v simbioticnem odnosu. Družboslovna informatika potrebuje sociologijo: še posebej je bilo to pomembno v zgodnjem razvojnem obdobju, ko je od nje crpala glavne ideje in koncepte ter jih aplicirala v svojem polju. Danes, ko so IKT – ce to želimo ali ne – nelocljivo povezane s temeljnimi sociološkimi vprašanji glede družbenih neenakosti, reprodukcije znanja, spola, mobilnosti, casa in prostora, delovanja organizacij, izobraževanja in drugih podrocij družbenega delovanja, pa menim, da tudi sociologija nujno potrebuje družboslovno informatiko. A ugotavljam, da je ta odnos neizkorišcen in omejen pretežno zaradi dveh procesov: zaradi prisotnosti antiutopicnih determinizmov, prežetih s tehnofobijo, in zaradi nezanimanja za razvoj novih tehnologij. Antiutopicni determinizmi so v veliki meri rezultat postmodernega odcaranja od modernisticnega razumevanja tehnologij kot temeljnega gonila cloveškega razvoja (Feenberg 2012; Touraine 1995). Tehnologije so na pretirano determi­nisticen nacin razumljene predvsem kot mehanizem reprodukcije železne kletke birokracije, nadzora, družbenih neenakosti in drugih problematicnih družbenih pojavov (Webster 2014; Zuboff 2019). Tovrsten odpor ima pogosto tudi realne razloge, saj smo kot državljani, zaposleni ali posamezniki pogosto sooceni z implementacijami tehnologij, ki kršijo osnovna nacela družboslovne informatike (npr. neupoštevanje uporabnika in družbenega konteksta, v katerem ta deluje) in vodijo v negativne družbene posledice. Še vec, nove IKT, kot že omenjeno, omogocajo problematicne procese, ki posamezniku jemljejo moc in reproducirajo ali celo povecujejo družbene neenakosti (Helsper 2021). Ne glede na to pa je zatekanje k antiutopicnemu determinizmu problematicno, saj pogosto ne gre za kriticno obravnavo tehnologij, ampak za neke vrste tehnofobni refleks, ki lahko hitro spregleda potenciale novih tehnologij za pozitivno družbeno spremembo. Simptomaticno je Baumanovo razumevanje tehnoloških sprememb (Bauman 2016), ki jih vidi kot vzrok za izpraznjenost medosebnih odnosov, družbene medije pa smatra kot sekundarno okolje, ki so kvecjemu slab nadomestek za »realne« odnose in strukture. Tovrstno gledišce predstavlja tipicen odmik od ene­ga glavnih nacel družboslovne informatike, ki govori o dvojnosti ucinkov novih tehnologij na družbene odnose (Sawyer in Tapia 2007). Raziskave na podrocju družboslovne informatike tako kot tudi na številnih drugih podrocjih jasno kažejo, da so internetno posredovane družbene strukture, odnosi in procesi ravno tako »realni« kakor fizicni prostori v smislu vpliva na posameznika, odnose in družbo, pri cemer vplivi segajo od zelo pozitivnih do zelo negativnih (npr. Boyd 2014; Rainie in Wellman 2012; Shirky 2011; Van Dijck 2013). Ce je antiutopicni determinizem znacilen za sociološke obravnave novih tehnologij, pa se zdi, da je še bolj prisotno nezanimanje za nove IKT. Že ko sem v prvih letih novega tisocletja spremljal sodobne sociološke avtorje (npr. Beck, Bauman, Bourdieu, Giddens), sem preseneceno ugotavljal, da so internetne tehnologije prakticno v celoti odsotne iz njihovih analiz in komentarjev – seve­da z izjemami (npr. Castells). Zanimanje sociologije za internetne tehnologije je postopoma raslo šele pozneje in se v polni meri manifestiralo s pandemijo koronavirusa, ko je postalo zelo nazorno jasno, da nove IKT niso samo komuni­kacijska orodja, temvec platforme prakticno vsakršnega družbenega delovanja, ki sega od vsakdanjega življenja, intime in odnosov do organizacij, kulture in družbenih sistemov. Glede na to, da je internet prisoten že vec kot 50, svetovni splet pa vec kot 30 let, se zdi, da se sociologija v Rogersovi krivulji razširjanja inovacij (Rogers 1995), ki identificira pet kategorij – inovatorji, zgodnji posvoji­telji, zgodnja vecina, pozne vecine in zamudniki –, uvršca v zadnji dve katego­riji. V obstojeci literaturi ni zaslediti empiricnih študij doma ali v tujini, ki bi bile skladne s to opazko, lahko pa iz teoretskih razprav vsaj posredno sklepamo, da se sociologija dokaj pocasi odziva na spreminjajoci se družbeni svet (Goul­dner 1970), kar je nenazadnje povezano z njeno paradigmatsko naravo (Kuhn 1970). Ceprav ne analizira IKT, pa Bhatasara (2015) nazorno ugotavlja, da se sociologija (pre)pocasi odziva na vprašanja podnebnih sprememb. Tabela 1: Prispevki na slovenskih socioloških dnevih, ki vsaj posredno obravnavajo IKT. Sociološko srecanje Št. vseh prispevkov Prispevki, povezani z IKT Odstotek prispevkov, povezanih z IKT 2011 54 5 9,3 % 2012 64 1 1,6 % 2013 39 4 10,3 % 2014 42 2 4,8 % 2015 56 5 8,9 % 2016 57 2 3,5 % 2017 54 1 1,9 % 2018 32 1 3,1 % 2019 53 5 9,4 % 2020 52 6 11,5 % 2021 51 10 19,6 % 2022 60 7 11,7 % 2023 79 13 16,5 % Vir: avtor. Za delen vpogled v situacijo v našem prostoru je bila izvedena naslednja empiricna analiza. Na osnovi zbornikov povzetkov Slovenskih socioloških srecanj, ki so od leta 2011 naprej v celoti dostopni (na sociolosko-drustvo.si), je bil opravljen pregled vseh prispevkov, pri cemer so bili identificirani tisti, ki se ukvarjajo z dolocenim družboslovnim pojavom v okviru IKT (npr. varnost na internetu) ali vplivom IKT na družbo (npr. platformizacija dela). Postopek kodi­ranja sta opravili dve osebi, pri cemer so bila razhajanja usklajena, tako da je medkoderska zanesljivost popolna. Rezultati (glej Tabelo 1) pritrjujejo zgoraj navedeni opazki, in sicer je bolj intenzivno ukvarjanje z IKT zaslediti v zadnjih nekaj letih, v splošnem pa je prisoten nizek delež prispevkov, ki se kakorkoli ukvarjajo z novimi IKT in digitalizacijo. To seveda ne pomeni, da se slovenska sociologija ne ukvarja s pomembnimi temami; želel sem le ponazoriti, da nove IKT v sociološko razpravo prihajajo dokaj pozno. Tudi nasploh se zdi, da je digitalizacija na FDV dokaj obrobna tema, saj lahko v publikaciji ob 60-letnici fakultete zasledimo le en tekst, ki eksplicitno obravnava družbene vidike digita­lizacije in internetizacije (Splichal 2019). Zakaj menim, da je pomanjkanje sociološkega zanimanja za IKT problematic­no? Družboslovna informatika govori o reciprocnem vplivu med tehnologijami in družbo (Sawyer in Tapia 2007), pri cemer so nove tehnologije še posebej plastic­ne v zgodnji fazi prisvajanja. Ko tehnologija doseže pozno fazo prisvajanja, se v družbi že dodobra normalizira, težje jo je regulirati in usmerjati (Feenberg 2012; Hughes 1987). Za sociologijo v usmerjanju razvoja tehnologij in soustvarjanju njihove vloge v družbi ležijo izjemne priložnosti, vendar se je v krivulji razširja­nja inovacij treba premakniti v zgodnejše faze, da se lahko iz pogosto otopele reaktivnosti transformira v proaktivno držo. Družboslovna informatika ji lahko pri tem izjemno pomaga z identifikacijo kljucnih vprašanj, povezanih z novimi tehnologijami, še preden ta postanejo aktualna v smislu medijske pokritosti. 3 Zakljucek V tem prispevku sem želel ob naslonitvi na zgodovino razvoja družboslovne informatike v Sloveniji izpostaviti in reflektirati nekatere omejitve, ki izvirajo iz svojevrstnega razvoja družboslovne informatike kot znanstvene discipline ter njenega odnosa do sociologije in družboslovja nasploh. Treba se je zavedati, da opredelitev omejitev in razmislek o njih izhajata iz avtorefleksivnega procesa z delnim empiricnim vpogledom ter vzporednicami z empiricnimi opažanji in teo­retskimi refleksijami drugih avtorjev. Nenazadnje se zdi, da je bolj kot empiricna rigoroznost pri ugotavljanju, v kolikšni meri so te omejitve dejansko prisotne, po­membno to, da jih prepoznamo in da se o njih sporazumevamo. Obravnavanje teh omejitev se zdi odlicna odskocna deska za bolj sinergicno delovanje druž­boslovne informatike in sociologije ter posledicno vecji vpliv na vlogo novih IKT v sodobnih družbah. Za doseganje tovrstnega cilja bi bilo smiselno delovanje na vec ravneh. Redukcijo družboslovne informatike na metodologijo in statistiko bi bilo moc preseci z aktivnejšim vkljucevanjem raziskovalcev na podrocju družboslovne informatike v javne razprave o družbeni vlogi novih IKT. Slednje bi bilo nasploh izjemno pomembno, saj se zdi, da obstaja velik razkorak med bogato razisko­valno dejavnostjo in diseminacijo njenih ugotovitev v širši javnosti. Nadalje bi bila smiselna vecja stopnja sodelovanja pri ustvarjanju in izvajanju skupnih študijskih programov in predmetov, saj bi to pomagalo spodbuditi izmenjavo znanja in idej med družboslovno informatiko in drugimi družboslovnimi disciplinami. Potrebna bi bila tudi višja stopnja sodelovanja in podpore pri skupnih raziskovalnih projektih in sodelovanje na razlicnih forumih s ciljem boljšega razumevanja, pojasnjevanja in napovedovanja družbenih vplivov IKT ter v koncni fazi posredovanja v teh proce­sih. Vse tovrstne aktivnosti že obstajajo, vendar pa je še veliko prostora za njihovo krepitev in s tem za aktivnejšo vlogo v obravnavanju vprašanja, kako lahko IKT uporabimo za reševanje družbenih problemov in izboljšanje kakovosti življenja. Literatura Atanasova, Sara, in Petric, Gregor (2013): Družboslovna informatika med metodologijo raziskovanja, uporabno informatiko in internetnimi študijami. V T. Gornik (ur.): Dvajset let pozneje: zbornik prispevkov. 20. konferenca Dnevi slovenske informatike, Por­torož, 15.–17. april 2013. 1. izd: 38 –39. Ljubljana: Slovensko društvo Informatika. Atanasova, Sara, Kamin, Tanja, in Petric, Gregor (2017): Exploring the benefits and challenges of health professionals’ participation in online health communities: Emergence of (dis) empowerment processes and outcomes. International journal of medical informatics, 98: 13–21. Bartol, Jošt, Vehovar, Vasja, Bosnjak, Michael, in Petrovcic, Andraž (2023): Privacy concerns and self-efficacy in e-commerce: Testing an extended APCO model in a prototypical EU country. Electronic Commerce Research and Applications, 60: 101289. Bamufleh, Dalal, in dr. (2021): User acceptance of Enterprise Resource Planning (ERP) systems in higher education institutions: A conceptual model. International Journal of Enterprise Information Systems (IJEIS), 17 (1): 144–163. Batagelj, Vladimir, in Mrvar, Andrej (1998): Pajek-program for large network analysis. Connections, 21 (2): 47–57. Bauman, Zygmunt (2016): Intervju – Social media are a trap. Intervjujal Ricardo De Querol. Dostopno prek: https://english.elpais.com/elpais/2016/01/19/inengli­sh/1453208692_424660.html (30. 1. 2024). Bhatasara, Sandra (2015): Debating sociology and climate change. Journal of Integra­tive Environmental Sciences, 12 (3): 217–233. Bourdieu, Pierre (2004): Znanost o znanosti in refleksivnost. Ljubljana: Liberalna aka­demija. Boyd, Danah (2014): It›s complicated: The social lives of networked teens. New Haven: Yale University Press. Bryman, Alan (2000): Quantity and quality in social research. London: Unwin Hyman. Castells, Manuell (2010): The rise of the network society (second edition). Chichester: John Wiley & Sons. Clark, Alexander M. (1998): The qualitative-quantitative debate: moving from positi­vism and confrontation to post-positivism and reconciliation. Journal of advanced nursing, 27 (6): 1242–1249. Cooley, Charles Horton (1926): The roots of social knowledge. American Journal of Sociology, 32 (1): 59–79. Dolnicar, Vesna, Prevodnik, Katja, in Vehovar, Vasja (2014): Measuring the dynamics of information societies: Empowering stakeholders amid the digital divide. The In­formation Society, 30 (3): 212–228. Feenberg, Andrew (2012): Questioning technology. London: Routledge. Fichman, Pnina, Sanfilippo, Madelyn, in Rosenbaum, Howard (2015): Social informatics evolving. Chapel Hill: Morgan & Claypool Publishers. Fong, A. Eric, in Wilhite, W. Allen (2017): Authorship and citation manipulation in aca­ demic research. PloS one, 12 (12): e0187394. Gouldner, Alvin (1970): The Coming Crisis of Western Sociology. London: Heinemann. Grošelj, Darja, Reisdorf, C. Bianca, Dolnicar, Vesna, in Petrovcic, Andraž (2022): A decade of proxy internet use: the changing role of socio-demographics and family support in nonusers’ indirect internet access to online services. The Information Society, 38 (4): 240–256. Habermas, Jurgen (1984): Theory of Communicative Action, Volume One: Reason and the Rationalization of Society. Boston: Beacon Press. Habermas, Jurgen (1987): Theory of Communicative Action, Volume Two: Lifeworld and System: A Critique of Functionalist Reason. Boston: Beacon Press. Helsper, Ellen (2021): The digital disconnect: The social causes and consequences of digital inequalities. London: SAGE. Hughes, Thomas P. (1987): The evolution of large technological systems. The social construction of technological systems: New directions in the sociology and history of technology, 82: 51–82. Iglic, Hajdeja, in dr. (2016): Prispevek delovne skupine za strateško-razvojna vprašanja (KARP) k prenovi študijskih programov. V M. Kalin Golob (ur.): Odgovornost za razvoj družboslovja: deset let prenovljenih programov Fakultete za družbene vede: 63–80. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Jerábek, Hynek (2001): Paul Lazarsfeld – The founder of modern empirical sociology: A research biography. International Journal of Public Opinion Research, 13 (3): 229–244. Kling, Rob (2007): What is social informatics and why does it matter?. The Information Society, 23 (4): 205–220. Kling, Rob, Rosenbaum, Howard, in Sawyer, Steve (2005): Understanding and Com­municating Social Informatics. Medford: Information Today, Inc. Kolin, Konstantin (2021): Social informatics: 30 years of development of Russian scientific school. Acta Informatica Pragensia, 10 (3): 289–300. Kramberger, Anton, in dr. (2005): Zasnova prenovljenega spletnega mesta FDV. Študije FDV, 2 (2): 2–40. Kuhn, Thomas S. (1970): The Structure of Scientific Revolutions. Enlarged (2nd ed.). University of Chicago Press. Lazarsfeld, Paul F. (1941): Remarks on administrative and critical communications rese­arch. Zeitschrift für Sozialforschung, 9 (1): 2–16. Lobe, Bojana (2006): Združevanje kvalitativnih in kvantitativnih metod–stara praksa v novi preobleki?. Družboslovne razprave, 22 (53): 55–73. Lobe, Bojana, in dr. (2021): How children (10–18) experienced online risks during the Covid-19 lockdown-Spring 2020: Key findings from surveying families in 11 Euro­pean countries. Dostopno prek: https://www.duo.uio.no/handle/10852/84143 (29. 1. 2024). Manfreda, Katja L., in dr. (2008): Web surveys versus other survey modes: A meta­-analysis comparing response rates. International journal of market research, 50 (1): 79–104. Mali, Franc (2021): Ali vsako kvantitativno merilo nujno ogroža kvaliteto v znanosti? Kratek miselni utrinek ob današnjih dilemah vrednotenja znanosti. V T. Kamin, N. Perger in M. Kalin Golob (ur.): 60 let kasneje: UL FDV od A do Ž: 207–209. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Mekina, Igor (2024): Tudi zaposleni na Fakulteti za družbene vede obsojajo genocid v Gazi, pricakujejo, da se vlada pridruži tožbi proti Izraelu. Dostopno prek: https:// insajder.com/slovenija/tudi-zaposleni-na-fakulteti-za-druzbene-vede-obsojajo­-genocid-v-gazi-pricakujejo-da-se (29. 1. 2024). Meyer, Eric T., in dr. (2019): The social informatics of knowledge. Journal of the Asso­ciation for Information Science and Technology, 70 (4): 307–312. Mlinar, Zdravko (2022): Družboslovno raziskovanje: med profesionalizacijo in podruž­bljanjem. Prvi zvezek. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Morozov, Evgeny (2011): The net delusion: How not to liberate the world. Penguin UK. Orehek, Špela (2023): Vecnivojska analiza vloge komunikacijskih procesov v informa­cijskem varnostnem vedenju (Doktorska disertacija). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Pasquale, Frank (2015): The black box society: The secret algorithms that control money and information. Massachusetts: Harvard University Press. Petric, Gregor (2006): Uvod. V G. Petric (ur.): Znanilci informacijske družbe: 20 let študija družboslovne informatike: 1–2. Ljubljana: Katedra za informatiko in meto­dologijo, FDV. Petric, Gregor (2007): Social informatics: what is it, history, principles, findings, and areas of research. Predavanje na Univerzi Pordenone, 7. 2. 2007. Petric, Gregor, in Atanasova, Sara (2013): Družboslovna informatika: Razvojne kon­vergence in raziskovalni dosežki. Teorija in praksa, 50 (2): 347. Petric, Gregor, in Petrovcic, Andraž (2014): Individual and collective empowerment in online communities: the mediating role of communicative interaction in web fo­rums. The Information Society, 30 (3): 184-199. Petrovcic, Andraž, Reisdorf, Bianca C., Grošelj, Darja, in Prevodnik, Katja (2022): A typology of aging internet users: exploring digital gradations in internet skills and uses. Social Science Computer Review: 08944393221117753. Porter, Theodore M. (1996): Trust in numbers: The pursuit of objectivity in science and public life. Princeton: Princeton University Press. Rainie, Harrison, in Wellman, Barry (2012): Networked: The new social operating system. Vol. 10. Cambridge, MA: MIT Press. Rheingold, Howard (1993): A slice of life in my virtual community. Global networks: Computers and international communication: 57–80. Rogers Everett, M. (1995): Diffusion of innovations. New York: Free Press. Rosenbaum, Howard (2014): Social informatics as a scientific and intellectual movement. V P. Fichman in H. Rosenbaum (ur.): Social informatics: Past, present and future: 2–28. Cambridge, UK: Cambridge Scholars Publishing. Sawyer, Steve, in Tapia, Andrea (2007): From findings to theories: Institutionalizing social informatics. The Information Society, 23 (4): 263–275. Sawyer, Steve (2005): Social informatics: Overview, principles and opportunities. Bul­letin of the American Society for Information Science and Technology, 31 (5): 9–12. Shirky, Clay (2011): The political power of social media: Technology, the public sphere, and political change. Foreign affairs, 28–41. Smutny, Zdenek, in Vehovar, Vasja (2019): Social informatics research: Schools of thou­ght, methodological basis, and thematic conceptualization. Journal of the Association for Information Science and Technology, 71 (5): 529–539. Splichal, Slavko (2019): UL/FDV v dobi globalizacije in internetizacije. V M. Kalin Golob (ur.): Odgovornost za razvoj družboslovja: deset let prenovljenih programov Fakultete za družbene vede: 23–27. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Touraine, Alain (1995): Critique of modernity. Cornwall: Blackwell. Trcek, Franc (2013): Razširjeni intervju (dopolnitev FDV-jevca) – doc. dr. Franc Trcek. Intervjuval Rok Ramšak. Dostopno prek: https://socioklub.wordpress. com/2013/04/02/razsirjeni-intervju-dopolnitev-fdv-jevca-doc-dr-franc-trcek/ (30. 1. 2024). Univerza v Ljubljani (2023): Metodologija ocenjevanja raziskovalnih programov Uni­verze v Ljubljani. Dostopno prek: https://www.uni-lj.si/mma/metodologija_ocenje­vanja_raziskovalnih_programov_univerze_v_ljubljani_sprejeta_dne_9_6_2023/ 2023120414233131/?m=1701696211 (30. 1. 2024). Van Dijck, Jose (2013): The culture of connectivity: A critical history of social media. Oxford: Oxford University Press. Vehovar, Vasja, Sicherl, Pavle, Hüsing, Tobias, in Dolnicar, Vesna (2006): Methodological challenges of digital divide measurements. The information society, 22 (5): 279–290. Vehovar, Vasja (2016): Izzivi procesa reakreditacije študijskih programov FDV. V M. Kalin Glob (ur.): Odgovornost za razvoj družboslovja: deset let prenovljenih progra­mov Fakultete za družbene vede: 95–112. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Vehovar, Vasja, in Petric, Gregor (2006): Družboslovna informatika: disciplina v na­stajanju. V G. Petric (ur.): Znanilci informacijske družbe: 20 let študija družboslovne informatike: 5–14. Ljubljana: Katedra za informatiko in metodologijo, FDV. Vehovar, Vasja, Smutny, Zdenek, in Robbin, Alice R. (2021): What is social informatics from an international perspective?. Acta Informatica Pragensia, 10 (3): 207–210. Vehovar, Vasja, Smutny, Zdenek, in Bartol, Jošt (2022): Evolution of social informatics: Publications, research, and educational activities. The Information Society, 38 (5): 307–333. Webster, Frank (2014): Theories of the information society. London in New York: Rou­tledge. Wulf, Volker, Weibert, Anne, Aal, Konstantin, Rüller, Sarah, in Rohde, Markus (2021): The praxeological research programme of socio-informatics–the Siegen school. Acta Informatica Pragensia, 10 (3): 333–348. Zuboff, Shoshana (2019): The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontier of Power. New York: PublicAffairs. Podatki o avtorju prof. dr. Gregor Petric Univerza v Ljubljana, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: gregor.petric@fdv.uni-lj.si Kratek znanstveni prispevek UDK 316.74:316 DOI: 10.51936/dr.40.PI1.127-138 Nina Perger »PREKLETI SOCIOLOG«: O SOCIOLOGIJI IN NJENI DRUŽBENI UMEŠCENOSTI IZVLECEK V prispevku obravnavamo sociologijo in njeno družbeno umešcenost, ki je pogosto objekt tematizacij, še toliko bolj takrat, ko mislimo tista sociološka preucevanja, ki se osredotocajo na naturalizirane družbene pojave (npr. spol). Sledec Durkheimu in njegovemu odnosu do družbenopoliticnega pomena so­ciologije – odnosu, ki je še posebej razviden skozi njegovo javno intervencijo v casu afere Dreyfus –, pokažemo, da so dileme glede družbene pozicioniranosti sociologije pravzaprav vpisane v sam znacaj sociologije in njenega objekta preucevanja. S pomocjo Bourdieuja izpostavimo (in pri njih vztrajamo) kljucne naloge sociologije, torej naloge denaturalizacije družbenega ter razgrinjanja simbolne dominacije in njenih ucinkov, tj. naloge, ki so – in to ne po nakljucju – najveckrat tudi tiste, na katere se sklicujejo ocitki o neznanstvenosti in ideo­loškosti sociologije. KLJUCNE BESEDE: sociologija, Durkheim, Bourdieu, denaturalizacija “Sociologue maudit”: On Sociology and Its Social Positioning ABSTRACT In the article, we discuss sociology and its social positioning, which is often su­bjected to polemics, especially considering those studies which concentrate on naturalised social phenomena (e.g., gender). Drawing on the insights of Durkheim and his orientation to the socio-political significance of sociology, particularly as evident in his intervention during the Dreyfus Affair, we show that dilemmas to do with the broader socio-political positioning of sociology are ingrained in the very core of sociology and its object of analysis. Following Bourdieu, we highlight (and insist) on the core tasks of sociology – the tasks of denaturalising the social and revealing symbolic domination and its effects which, non-coin­cidentally, are often the tasks most often referred to in reproaches of sociology and its supposed non-scientific and ideological status. KEY WORDS: sociology, Durkheim, Bourdieu, denaturalisation 1 Uvod V casu tako imenovane afere Dreyfus med 1894 in 1906, ko je Émile Zola 13. januarja 1898 v L‘Aurore objavil odprto pismo z naslovom J‘accuse …!, dan kasneje pa je temu pismu sledila še objava »Manifest intelektualcev« (Lukes 1973: 335), se na podoben, a nekoliko svojstven nacin v polje intenzivnih so­ciopoliticnih diskusij takratnega casa vkljuci tudi Émile Durkheim, in to nekaj let prej, preden zasede mesto predstojnika katedre Znanost o edukaciji [Science of Education], ki je bila šele leta 1913 – z vidika nastajajoce sociologije simbolno pomembno – preimenovana v katedro Znanost o edukaciji in sociologiji [Science of Education and Sociology] (Lukes 1973: 366). Ob dolgotrajnih poskusih for­miranja sociologije kot svojstvene, legitimne in avtonomne znanosti na evropskih tleh, še posebej pa v Franciji (gl. npr. Durkheim [1903] 2014; [1909] 2014), se Durkheim, ki sicer nikakor ni apoliticen,1 je pa še posebej previden in zadržan glede neposredne politicne participacije intelektualcev oziroma – bolj speci­ficno – sociologov,2 s svojim neposrednim odgovorom na pogoste javne ocitke intelektualcem, neposredno vkljuci v žarišce takratnega civilnodružbenega in politicnega dogajanja. V svojem prispevku z naslovom Individualizem in intelektualci (1898, obja­vljeno v Lukes 1969), ki je objavljen po Zolajevem pismu, odgovarja na ocitke nasprotnikov Dreyfusa in njegovih podpornikov, ki v intelektualcih tistega casa uzirajo eno izmed bolj destruktivnih in za družbo destabilizirajocih silnic. V razlicnih javnih odzivih, ki jih mestoma spremljajo tudi vdori v predavalnice in prekinitve predavanj (gl. Lukes 1973: 334), so intelektualci tistega casa – pred­vsem s strani katoliških polemikov – konstituirani kot »neplemenita rasa«, kot tisti, ki »kvarijo duše« in vse svoje življenje posvecajo poucevanju o »napacnih vsebinah«. Pri tem se os obtožb, pravzaprav javnih sodb še posebej neposredno usmeri ravno v tako imenovane »metafizike sociologije«, anarhiste izza katedre oziroma »skupino arogantnih norcev«, ki kljucne figure avtoritete – na primer 1. V posvetilu ob Durkheimovi smrti Séailles zapiše, da so Durkheima »družbene vede vodile v politicno kot teorija v njene aplikacije« (Mergy 2009: 10). 2. V nadaljevanju uporabljamo moški in ženski slovnicni spol v genericnem smislu. generale – percipirajo kot »idiote«, kljucne družbene institucije kot »absurdne«, temeljne družbene tradicije pa kot »nezdrave« (ibid.: 335; gl. tudi Lukes 1969). Kot posebno nevarno in neutemeljeno je razumljeno prilašcanje avtoritete v imenu posedovanja specializirane vednosti s strani teh »anarhistov izza katedre«. Na podlagi te avtoritete vednosti oziroma »aristokracije vednosti«, ki si jo, piše eden izmed nasprotnikov Dreyfusa, Brunetičre, intelektualci prilašcajo, se slednji ob­dajajo v duh superiornosti in lastne distinktivnosti, ta privzeta superiornost in duh znanstvenosti3 pa po Brunetičreju le prikrivata domnevno »individualna mnenja« intelektualcev (ibid.: 337). Srž ocitkov je torej naslednji: intelektualci, vkljucno ali še posebej z »metafiziki sociologije«, so v svojem delu in pozicioniranju, in še zlasti kolikor segajo izven meja, ki jih postavlja samo polje (institucionalne) znanosti, antisocialni, protidružbeni (ibid.: 337). Ekskurz k Durkheimovemu odzivu in njegovi umešcenosti služi namenu tega prispevka: v njem nas namrec zanima predvsem sámo konfiguriranje razmerja med sociološko vednostjo in javno angažiranostjo, tudi z ozirom na prakse delegitimizacije, ki jim je sociologija izpostavljena, pri cemer si upamo trditi, da jim je izpostavljena bolj kot druge vednosti; in to trditev bomo, upamo, v nadaljevanju tudi vsaj nekoliko utemeljili. Pri tem sledimo W. Brown (2023: 3) in njeni nedavni tematizaciji vzpona in krepitve sodobnih protidemokraticnih silnic oziroma silnic, ki podpirajo »avtokracijo, teokracijo, nasilna izkljucevanja ali rasno, etnicno in spolno nadvlado«, ter pojava »nihilisticnih casov«, kakor Brown opredeli sodobne dezorientacije »filozofskih, socialnih, ekonomskih, ekoloških in politicnih koordinat« v povezavi z vrednotami (ibid.: 2). V diskusiji pojavnosti teh protidemokraticnih silnic se tudi Brown opira na dela drugega klasicnega sociologa, M. Webra. Pri tem opozarja, da se v namen tematizacije sodobnih družbenih pojavov seveda ne gre zanesti izkljucno na intelektualne tradicije nekega drugega, preteklega casa, ki najverjetneje ne ponujajo vseh (ali ustreznih) orodij za premisleke o akutnih današnjih, z družbo povezanih vprašanjih (npr. podnebne spremembe), vendar pa v zagovor njihove kontinui­rane relevantnosti danes našteje vsaj dva razloga. Prvic, sedanjost je vendarle sooblikovana z dolgotrajnejšimi »zgodovinskimi silami« (ibid.: 4), ki jih torej velja jemati v obzir za poglobljeno analizo sedanjosti; in drugic, ta miselna orodja klasicnih sociologov – v primeru Brown so to miselna orodja, kot jih razvija in 3. Po Durkheimu »razumevanje« oziroma posedovanje vednosti nikakor ni monopol inte­lektualcev, saj prakticno vse družbene funkcije terjajo vednost in razumevanje.Specifika funkcije intelektualca, s katerim se referira na delovanje v širšem polju znanosti in ume­tnosti, pa je, po Durkheimu, da je njegovo razumevanje namenjeno širjenju razumevanja, obogatitvi z »vednostjo, idejami, novimi obcutki« (Lukes 1969: 19, op. 5). uporablja Weber – so nastala tudi v imenu spoprijemanja s »kartografijo njihovih dezorientirajocih casov« (ibid.: 5) in so kot taka lahko pomenljiva tudi z vidika sodobnih dezorientacij.4 V tem oziru se nam naslonitev na Durkheima, njegovo javno angažirano delovanje in njegovo koncipiranje odnosa med (sociološko) vednostjo in druž­benopoliticnostjo zdi na mestu, še toliko bolj, ker je ravno Durkheim tisti, ki ga najveckrat oznacujemo za kljucnega utemeljitelja sociologije kot znanstvene discipline. Z ekskurzom skozi njegovo delovanje v okviru afere Dreyfus5 tako skušamo nakazati dvoje. Prvic, razmerje med sociološko vednostjo in njeno angažiranostjo6 v družbenopoliticnem prostoru je že od samih zacetkov socio­logije na prelomu 19. v 20. stoletje pravzaprav razmerje, ki je objekt sociološke misli, in to ne po nakljucju. Drugic, velja tudi, da je sociologija od svojih zacet­kov izpostavljena praksam delegitimizacije in marginaliziranja sociologije kot »podrejene vednosti« ali »manj znanstvene znanosti«, o cemer nenazadnje vsaj bežno prica tudi Durkheimovo zgoraj omenjeno besedilo, zaradi cesar je odziv in nacin spoprijemanja sociologov s temi praksami nekoc pomenljiv tudi danes (gl. tudi npr. Bourdieu 2003a). 2 Družbeno umešcanje sociologije ali »prekletstvo sociologije« Durkheimova vkljucitev v afero Dreyfus v okviru tega prispevka tako ni toliko relevantna z vidika same vsebine Durkheimovih odgovorov na javne ocitke zoper intelektualce z javno angažirano držo, ki jih strne v prispevku, objavlje­nem v Revue Bleue (Lukes 1969), ceprav je seveda tudi ta vredna premisleka. V vsebinskem oziru naj omenimo, da tudi Durkheim že izpostavi, da se v javnih 4. Za zagovor rabe klasicnih socioloških teorij danes, a z drugacno utemeljitvijo, gl. npr. tudi Lukes (2021). 5. Njegovo vstopanje v javnopoliticni diskurz v kontekstu prve svetovne vojne tokrat pušcamo ob strani, napotujemo pa na njegovo delo, v katerem tematizira pogoje in dejavnike prve svetovne vojne (Durkheim in Denis 1915), pa tudi na poglavje The war, ki je objavljeno v Emile Durkheim, his life and work: a historical and critical study (Lukes 1973). 6. Razprave o vlogi sociologije se sicer pogosto približujejo parametru »uporabnosti« sociologije, a z namenom jasnega distanciranja od sodobnih parametrov, v katerih se »uporabnost« meri predvsem skozi ekonomsko perspektivo, vztrajamo pri »angažiranosti« kot enem izmed kljucnih parametrov, ki preci – oziroma naj preci – premisleke o pomenu sociologije. Ce ostajamo pri Durkheimu ([1902] 2014: 10): tudi on že na prelomu stoletja problematizira prevlado ekonomskih funkcij, tudi v smislu njihovega vse vecjega prodora v polje znanosti: »/D/anes znanost komajda uživa še kaj ugleda, razen kolikor jo je mogoce uporabiti v praksi, kar pomeni vecinoma v poklicih, povezanih z ekonomijo.« sodbah intelektualne javno angažirane drže neredko zgodi premik v samem jedru odvijajocih se razprav, ki se premaknejo od razprave o samih (socioloških) dejstvih in argumentacijah k diskreditaciji figure javno angažiranega intelektu­alca in k razpravi o »stanju uma ‚intelektualcev‘« (ibid.: 19). Povedano drugace, argumenti in dejstva, ki jih predstavljajo sociologi, so, izpostavi Durkheim v kontekstu afere Dreyfus, neredko diskreditirani na ravni »osebe« sociologa, ne pa na ravni argumentov, kar je nenazadnje razvidno tudi iz zgoraj omenjenega Brunetičrejevega pristopa.7 K tovrstnim diskreditacijam se bežno vracamo še v nadaljevanju, na tem mestu pa nas najbolj zanima Durkheimova koncepcija vloge, pomena sociološke znano­sti in koncipiranje nacinov njenega družbenopoliticnega umešcanja. Pri Durkheimu in njegovi intervenciji v kontekstu afere Dreyfus se tako ustavljamo, ker nam ta intervencija daje uvid v to, kako je Durkheim koncipiral pozicijo sociologije v druž­benem prostoru, še posebej z vidika nalog in vlog, ki ji jih namenja, ter pogojev (bolj) angažirane drže. Neposredni politicni participaciji sociologov Durkheim sicer ni naklonjen; z zadržanostjo spremlja neposredne politicne aktivnosti svoje skupine L‘annee sociologique, med drugim tudi svojega necaka M. Maussa (gl. Lukes 1973: 329) – ampak ne (le) zaradi implikacij za znanost kot tako, temvec (tudi) zaradi energije, ki jo vsakodnevna institucionalna (in manj institucionalna) politicna participacija terja na racun znanstvenega udejstvovanja clanov njegove skupine. Njegova tovrstna zadržanost ne pomeni, da je zagovarjal umik socio­logije iz širše družbenega angažiranja v smislu (samo)zapiranja v slonokošceni stolp akademskega sveta. Nasprotno, v uvodu v prvo izdajo Družbene delitve dela ([1893] 2014: 4) zapiše: »Našega raziskovalnega dela ne bi ocenili za vrednega ene same ure dela, ce bi njegov interes bil izkljucno špekulativen.« Torej: ce raziskovalno delo ne bi stremelo k izboljšanju družbene realnosti. Vprašanje angažiranosti sociologije v širšem družbenem življenju se pri Durkheimu tako ne zastavlja kot vprašanje »Ali sodelovati?«, temvec kot vprašanje »Kako sodelova­ti?« (Lukes 1973: 331). Še vec, po njegovem je takšno ali drugacno sodelovanje sociologov pravzaprav njihova dolžnost, in to ravno v imenu (vecje) pravicnosti družbe (gl. Durkheim [1893] 2014: 4; gl. tudi Durkheim [1902] 2014: 28), in ta dolžnost je toliko vecja, kolikor vecje so kljucne sociopoliticne dileme danega casa (Lukes 1973: 331). Nenazadnje tudi Durkheim svojo intervencijo v okviru afere Dreyfus utemelji z »velicino« moralnih in družbenih vprašanj oziroma težav, ki se razgrnejo v obdobju afere in ki zato (iz)terjajo sociološki angažma (ibid.). Pri tem pa je vendarle pomembno tudi, da avtoritete znanosti – ki ni osebna 7. Za sodobne politicne prakse tovrstnih diskreditacij gl. npr. Wodak (2015) in njeno analizo politik strahu. last sociologa, temvec je zavezana pravilom znanosti oziroma polju znanosti – sociolog ne zlorabi v neposredne politicne namene. Vloga, ki jo Durkheim pripiše sociologiji v odnosu do družbenopoliticnega, je tako usmerjevalna, podporna in ne neposredno »agitatorska«. Naloga znanosti je podpora sodobnikov pri njihovem prepoznavanju »idej in custev«, usmerjanje družbe, kolektivne zavesti na ravni splošnih nacel in ne konkretnih reform – in to še posebej takrat, ko, kot zapiše Durkheim v duhu svojega casa, družba ne zmore organsko in spontano najti svoje »normalne« poti (Durkheim [1893] 2014: 4; Durkheim [1902] 2014: 24; gl. tudi Mauss [1927] 2005), tj. še posebej v casu intenzivnejših sprememb in kriz. Naloga sociologije tako ni vladanje sodobnikom, temvec to, da jim po­nudi orodja, s katerimi se družba in njeni agenti lahko mislijo: »/I/n kakšno bolj koristno vlogo lahko igramo v stanju mentalne zmedenosti, v katerem živimo?« (Durkheim 1904: 4). Temu nekoliko kasneje sledi tudi Durkheimov necak in etnograf Marcel Mauss ([1927] 2005: 80), ki kot nalogo sociologije izpostavi to, da politiki in ljudem pokaže, koliko in kako so politicni problemi in vprašanja pravzaprav problemi in vprašanja družbenega znacaja. 2.1 Sociologiji specificni izzivi Vsekakor pa drži, ce sledimo Maussu (1927] 2005) še nekoliko dlje, da se sociologija kot znanost z vidika lastne družbene umešcenosti spoprijema z ne­katerimi zanjo specificnimi težavami z ozirom na lastno družbeno umešcanje. Kot znanstvena disciplina je namrec izjemno blizu polju politicnega: tako soci­ologija kot polje politicnega si namrec delita isti objekt zanimanja, tj. družbo, le da slednje z namenom prakticne umetnosti oziroma neposrednega politicnega delovanja, prva pa v imenu »misli in imaginacije« (Lukes 1973: 331).8 A vendar je ravno z namenom izpolnjevanja naloge oziroma socialnih funkcij sociologije pomembno, da meja oziroma razmik med enim in drugim poljem vendarle ostaja ne glede na njuno siceršnjo bližino (Mauss [1927] 2005: 77). Šele na ozadju tega razmika lahko sociologi sploh opravljajo naloge, ki so jim »naložene«. Kot zapiše Wacquant (1992: 51), nenazadnje ravno s tem, ko sociologija postaja vse bolj znanstvena, postaja tudi vse bolj politicno relevantna, in to predvsem kot šcit pred ucinki simbolne dominacije, ki družbenim agentom pogosto preprecujejo, da bi sploh postali politicni agenti. Podoben doprinos sociologije oziroma znanosti 8. Za nekoliko podrobnejšo Durkheimovo razdelavo locnice med umetnostjo, kamor umešca tudi politiko, in znanostjo gl. Durkheim (1965: 5–8). Razliko v modaliteti delo­vanja znanosti in politike tematizira tudi Bourdieu (1999a), ko zapiše, da je za polje politicnega znacilno, da moc idej izhaja iz moci skupin, ki te ideje zagovarjajo, medtem ko naj bi v polju znanosti moc bila notranja idejam samim. kot take v smislu omogocanja, zagotavljanja in ponujanja orodij, priložnosti in možnosti za poglobljene in informirane premisleke o družbenem svetu, še posebej v pogojih demokracije, ki se pomembno zanaša na informirano državljanstvo, izpo­stavlja tudi Brown (2023: 100–103). Ob sodobnem vzniku protidemokraticnih silnic zadnjih desetletij, narašcajocega antiintelektualizma in ob spremenjenih zunanjih pogojih polja znanosti, predvsem v smeri njegove komercializacije (Brown 2023), torej vse tesnejše prepletenosti z ekonomskimi funkcijami, na nevarnost katere opozori že Durkheim (gl. op. 6), so naloge sociologije, kolikor zadevajo njen do­prinos k izgrajevanju družbe in njenih institucij prihodnosti, ki bo manj prepušceno »slepemu tipanju«, toliko bolj perece in pomembnejše (Mauss [1927] 2005: 80). Poleg same umešcenosti sociologije ob bok politicnemu zaradi istovrstnosti samega objekta – družbe, ki je objekt preucevanja za sociologijo in objekt politicnega delovanja za politicno sfero – se sociologija po Maussu ([1927] 2005) spoprijema s sebi specificnimi izzivi tudi zaradi tega, ker se družbenim agentom neredko zdi, da o družbi vedo vse, in to ravno zaradi tega, ker so njen konstitutivni del, ceprav je ta vednost, z besedami Bourdieuja, prakticnega, ne sholasticnega, znacaja (Bourdieu in Wacquant 1992). S tega vidika družbeni agenti, po Bourdieuju in sledec Durkheimu (Bourdieu in Wacquant 1992), izkazu­jejo tendenco po tako imenovani »spontani sociologiji«, »samozainteresirani viziji socialnega sveta« (ibid.: 66) ali la science infuse, »intimni vednosti o družbenem svetu« (Bourdieu in Wacquant 1992: 186), viziji sveta, ki izhaja iz družbene po­zicioniranosti agenta, iz njej lastnih specificnih interesov in zdravorazumskosti.9 Sociologija je tako zaradi svojega objekta preucevanja (družbe) na eni strani in prakticne vednosti družbenih agentov, ki tvorijo ta objekt preucevanja, na drugi strani bolj kot druge discipline obremenjena s tako imenovanimi »ekster­nimi sodbami«, ki izhajajo iz družbenega univerzuma kot takega in nekaterih njegovih specificnih družbenih prostorov (npr. mediji, politika), nenazadnje pa tudi iz drugih znanstvenih polj (Bourdieu 2002: 2; Bourdieu 2003a). V tem oziru lahko – tudi s pomocjo Bourdieujeve opredelitve kolektivnih intelektualnih funkcij, tj. negativne funkcije v smislu analiziranja in razgrinjanja razmerij in ucinkov simbolne dominacije, ter pozitivne funkcije v smislu znan­stvenega doprinosa h kolektivnemu izgrajevanju politicnih inovacij in pogojev za »produkcijo realisticne utopije« (Bourdieu 2003b: 21) – osmišljamo razlicne odpore in obracune, spoprijeme s sociološkim znanstvenim delom, o katerih prica tudi Durkheimova intervencija. Te namrec, kot izpostavljamo zgoraj, neredko 9. Na ta pojav samozainteresirane vizije sveta niso odporni niti sociologi, še vec, slednja je v njihovih rokah tudi nevarna, saj se formira znotraj polja znanosti in s tem s pridihom znanstvenosti in njene avtoritete (Bourdieu in Wacquant 1992: 66). vodi samozainteresirana vizija sveta, družbeni poziciji specificen zdrav razum, skratka, vizija sveta, ki je zainteresirana za reprodukcijo pogojev lastnega ob­stoja in ki se zato tudi upira poskusom sociologizirane dedoksifikacije in kriticne refleksije. Povedano drugace, sociologija je na osnovi sebi lastnega objekta preucevanja – družbe, družbenega življenja – (bolj) izpostavljena temu, da lahko vsakdo podaja svoje mnenje o sociološkem delu in dognanjih, vihtec moc zdravega razuma oziroma moc idej, skladnih z zdravim razumom in kot takih legitimiziranih z »aplavzom najvecjega števila ljudi« (Bourdieu 1999a: 339), ne pa nujno (tudi) legitimiziranih z znanstvenimi normami sociologije. To zagotovo v manjši meri velja za druge, še posebej naravoslovne discipline, kjer je pre­vladujoci nacin spoprijema z znanstvenim delom ta, ki vsaj v osnovi upošteva nacela samega specificnega znanstvenega polja: »za obracun z matematikom lahko uporabim le matematicna orožja« (Bourdieu 2002: 2). To je opazno tudi v Durkheimovem odzivu na prakse delegitimizacije, ki so jim bili izpostavljeni intelektualci, angažirani v aferi Dreyfus, danes pa nena­zadnje tudi na primeru odpora proti sociološki denaturalizaciji sveta v relaciji s številnimi znanstvenimi podpodrocji, še posebej tistimi, ki preucujejo najbolj naturalizirane družbene strukture, od preucevanja rasnih razmerij do preucevanja spolov in seksualnosti. V relaciji s slednjimi tako Paternotte in Verloo (2021) na primeru mobilizacij proti »teoriji spola« obravnavata poskuse delegitimizacije in diskreditacije institucij znanstvene – predvsem družboslovne – produkcije. Ta je izpostavljena diskreditaciji in delegitimizaciji njenih znanstvenih, neizbežno temporalnih in kompleksnih resnic o svetu. Pri tem se kot ena izmed kljucnih strategij delegitimizacije izkazuje uokvirjanje sociologije oziroma, natancneje, sociologije in študij spolov in seksualnosti kot agenta »kulturnega marksizma«, tj. kot izjemno pristranskega, ideološkega in zato neznanstvenega podrocja, tj. uokvirjanje, ki pravzaprav mocno spominja na ocitke »družbene škodljivosti«, antisocialnosti sociologije (in širše, družbenih ved) ter destabilizacije družbe, ki so jih »metafizikom sociologije« ocitali v preteklosti (gl. zgoraj). Namen tovrstnih delegitimizacij je – vsaj – formiranje »novih politik resnic« (Paternotte in Verloo 2021: 556), bolje ukrojenih po merah obstojece simbolne dominacije oziroma, bourdieujevsko, formiranje nove stare in s pomocjo podrejene znanosti tudi bolj konsolidirane vizije o svetu, ki je utemeljena v naturalizirani simbolni dominaciji.10 10. Paternotte in Verloo (2021; gl. tudi Paternotte in Verloo 2020) popišeta nekaj vecjih tovrstnih mobilizacij proti študijam spolov: na primer javni medijski prispevki o »ideo­logizaciji« flamskih univerz, poskusi preiskovanja politicnih preferenc na nizozemskih univerzah, preklic akreditacije programa s podrocja študij spolov na Madžarskem; v doloceni meri pa tovrstnim mobilizacijam seveda lahko sledimo tudi v slovenskem prostoru. V odziv na kolektivno znanstveno delo družbenih ved, vkljucno s sociologijo, se tako na ozadju tovrstnih delegitimizacij v okviru procesov de-demokratizacije skuša vzpostaviti »alternativno znanstveno ekspertizo« (Paternotte in Verloo 2021: 570, gl. tudi Kuhar 2015), pri cemer se tako ali drugace mobilizira tudi moc notranjih hierarhizacij polja znanosti kot takega, znotraj katerega je sociologija »izobcena« oziroma marginalizirana disciplina [pariah discipline] (Wacquant 2013: 20). Mobilizacija notranjih hierarhizacij je razvidna s sklice­vanjem na vednost bolj naravoslovno usmerjenih disciplin kot domnevno edino »pravih znanosti«, razkorak med dognanji ene in druge vednosti, naravoslovne in družboslovne, pa se, vsaj ko gre za podrocje spola in seksualnosti, neredko mobilizira – da ne recemo izkorišca in zlorablja – za domnevno enosmerno dokazovanje ideološkosti družboslovnih ved oziroma sociologije. Te ocitke in diskreditacije, bourdieujevsko, pravzaprav poganja odpor zdravega razuma in simbolnih dominacij proti znanstveni objektifikaciji in denaturalizaciji tistega, kar je dojeto in doživeto kot sestavni, naravni, enostavno dani del družbenega sveta, kakršen je, ki se kaže kot nevprašljiv in ki zato na ravni družbenih agen­tov in njihove prakticne vednosti tudi prevladujoce ostaja nepreizpraševan. Povedano drugace, poganja jih odpor proti kljucnim nalogam sociologije, ki spremljajo sociologinje od samih zacetkov konsolidiranja sociologije, tj. dopri­nos k izgrajevanju družbe vecje pravicnosti, in to na nacin, ki je manj prepušcen slepim silam kolektivnosti (Mauss [1927] 2005), ki sicer prevladujoce tendirajo k reprodukciji pogojev družbenega stanja, kakršno je, vkljucno z vsemi razmerji simbolne dominacije, ki jih to stanje poraja in vzdržuje. 3 Zakljucek Ce je dedoksifikacija prvi korak, ki družbi – njenim agentom, institucijam – omogoca, da se misli danes in (za) jutri s tem ko razgrinjamo naturaliziranost simbolnih dominacij in razkrivamo vse tiste lateralne možnosti, ki so ob natu­raliziranosti obstojecega sveta (p)ostale nemisljive, izkljucene, pozabljene in napacno prepoznane kot nemožnosti (Bourdieu 2000: 174), potem je na mestu Maussov zapis v njegovem poglavju z naslovom Prostor aplicirane sociologije ali politike ([1927] 2005: 75–84). Zapiše namrec, da sociologija – in to kljub svoji angažiranosti in svojim doprinosom – ne more zadovoljiti niti razlicnih te­les suverenosti oziroma nosilcev avtoritet niti razlicnih delov družbe, vendar po Maussu to nikakor ni razlog za nezadovoljstvo ali zaskrbljenost nad sociologijo kot tako: ta namrec »ni sredstvo za osrecevanje cloveka« (ibid.: 84). Bourdieuje­vsko bi lahko celo predpostavljali obratno; ce sociologizirana denaturalizacija in dedoksifikacija družbenega sveta predstavljata tudi prelom z domacim in »udomacenim«, z zdravim razumom, ki privzema razmerja dominacije kot eno­stavno dana, normalna ali naravna, sta kot taki – vsaj prevladujoce, ce ne že v celoti – vir vsaj dolocene mere nelagodja. Ob podelitvi francoske nagrade Gold medal of the National Center for Sci­entific Research leta 1993 – torej sto let po tem, ko je Émile Durkheim uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo z naslovom Družbena delitev dela –, ki jo je kot prvi sociolog prejel Pierre Bourdieu Wacquant (2013: 23) zapiše, da lahko Bourdieu ob takšni institucionalni »posvetitvi« koncno slece opravo »prekletega sociologa« (sociologue maudit), saj je s prejemom nagrade socio­logijo postavil na njeno pravo mesto v »znanstvenem zenitu«, vsaj na francoskih tleh. Wacquantov zapis je morda – z ozirom na širšo umešcenost sociologije in sociologinj – v splošnem nekoliko prehiter. Glede na spremenjene pogoje družbenopoliticnega prostora – v smeri narašcajocega antiintelektualizma, ki spremlja vzpon in krepitev antidemokratskih silnic (Brown 2023), intenzivnejših poskusov delegitimizacije družbenih ved v splošnem in sociologije specificno (Paternotte in Verloo 2021), v manjšem delu pa tudi naravoslovnih znanosti –, ter spremenjene pogoje polja znanosti kot takega, v katerih sociologija opravlja delo dedoksifikacije (npr. družbenospolnega reda) in kolektivnega znanstve­nega doprinosa k izgrajevanju realisticnih utopij (Bourdieu 2003b), tj. delo, ki je neizbežno znanstvenega in družbenopoliticnega znacaja, ta oprava »pre­kletega sociologa« trmasto vztraja: »[Sociologija] ne bo nikoli dosegla statusa nekontroverznosti naravoslovnih ved« (Wacquant 1992: 51). Odvec, vsaj upamo, je trditi, da se težo te oprave – ki si jo moramo nade­vati, ce si jo sploh še nadevamo –, ki spremlja sociologizirano dedoksifikacijo in znanstveni doprinos k izgrajevanju družbe danes in jutri po nacelu »študija z zavezanostjo« kolektivnim znanstvenim intervencijam v neznanstvena polja (Bourdieu 2003b; Bourdieu in dr. 1991; Bourdieu in Wacquant 1992), lažje nosi v pogojih, ki omogocajo, spodbujajo in krepijo znanstveno produkcijo, tj. v pogojih kolektivne znanstvene skupnosti, zavezane kolektivnim znanstvenim normam in instrumentom, ter v pogojih avtonomije znanstvenega polja, ki pa jih, izpostavlja Bourdieu (Bourdieu in Wacquant 1992: 183), ni mogoce misliti izven širših družbenih pogojev, ki to avtonomijo polja znanosti sploh omogocajo, in izven pogojev razbremenjevanja samega polja znanosti od polju zunanjih pritiskov. Literatura Bourdieu, Pierre (1999a): Scattered remarks. European journal of social theory, 2(3): 334–340. DOI: https://doi.org/10.1177/13684319922224563. Bourdieu, Pierre (1999b): Postscript. V P. Bourdieu: The weight of the world: Social suffering in contemporary society: 627–629. Stanford: Stanford University Press. Bourdieu, Pierre (2000): Pascalian meditations. Stanford: Stanford University Press. Bourdieu, Pierre (2002): The role of intellectuals today. Theoria: A journal of social and political theory, 99: 1–6. Dostopno prek: http://www.jstor.org/stable/41802186 (18. 3. 2021). Bourdieu, Pierre (2003a): Sociologija kot politika. Ljubljana: Založba /*cf. Bourdieu, Pierre (2003b): For a scholarship with commitment. V P. Bourdieu: Firing back: Against the tyranny of the market 2: 17–25. London, New York: Verso. Bourdieu, Pierre, Chamboredon, Jean-Claude, in Passeron, Jean-Claude (1991): The craft of sociology: Epistemological Preliminaries. Berlin, New York: de Gruyter. Bourdieu, Pierre in Wacquant, Loďc (1992): An invitation to reflexive sociology. Cam­ bridge: Polity Press. Brown, Wendy (2023): Nihilistic times: Thinking with Max Weber. The Tanner lectures on human values. Cambridge, London: The Belknap Press of Harvard University Press. Durkheim, Émile ([1893] 2014): Preface to the first edition. V É. Durkheim: The division of labor in society: 3–7. New York: Free Press. Durkheim, Émile ([1902] 2014): Preface to the second edition. V É. Durkheim, The rules of sociological method and selected texts on sociology and its methods: 8–31. New York: Free Press. Durkheim, Émile ([1903] 2014): Sociology and the social sciences. V É. Durkheim: The rules of sociological method and selected texts on sociology and its methods: 130–157. New York: Free Press. Durkheim, Émile (1904): L’elite intellectuelle et la démocratie. Revue bleue, 5e: 705–706. Dostopno prek: http://classiques.uqac.ca/classiques/Durkheim_emile/sc_soc_et_ action/ texte_3_11/elite_intellectuelle.pdf (3. 10. 2023). Durkheim, Émile (1909): The contribution of sociology to psychology and philosophy (1909). V É. Durkheim: The rules of sociological method and selected texts on soci­ology and its methods: 236–240. New York: Free Press. Durkheim, Émile (1965): Montesquieu and Rousseau: Forerunners of sociology. Ann Arbor, Toronto: The University of Michigan Press. Durkheim, Émile, in Denis, E. (1915): Who wanted war? The origin of the war according to diplomatic documents. Paris: Librairie Armand Colin. Kuhar, Roman (2015): Playing with science: Sexual citizenship and the Roman Catholic Church counter-narratives in Slovenia and Croatia. Women’s studies international forum, 49: 84–92. DOI: https://doi.org/10.1016/j.wsif.2014.07.005. Lukes, Steven (1969): Durkheim’s ‘Individualism and the intellectuals’. Political Studies, 17(1): 14–30. DOI: https://doi.org/10.1111/j.1467-9248.1969.tb00622.x. Lukes, Steven (1973): Emile Durkheim: His life and work. A historical and critical study. Middlesex: Penguin Books Ltd. Lukes, Steven (2021): Sociology’s inescapable past. Journal of classical sociology, 21(3–4): 283–288. DOI: https://doi.org/10.1177/1468795X211024368. Mauss, Marcel ([1927] 2005): The nature of sociology. New York: Durkheim Press/ Berghahn Books. Mergy, Jennifer (2009): ‘The politics of the future’: An unknown text by Émile Dur­kheim. Durkheimian studies, 15: 7–14. Dostopno prek: https://www.jstor.org/ stable/23866834 (1. 10. 2023). Paternotte, David, in Verloo, Mieke (2020): Political science at risk in Europe: Frailness and the study of power. V T. Boncourt, I. Engeli in D. Garzia (ur.): Political science in Europe: Achievements, challenges, prospects: 287–310, 287–310. London: Rowman & Littlefield International, Ltd. Paternotte, David, in Verloo, Mieke (2021): De-democratization and the politics of kno­wledge: Unpacking the Cultural Marxism narrative. Social politics, 28 (3): 556–578. DOI: https://doi.org/10.1093/sp/jxab025. Wacquant, Loďc (1992): Toward a social praxeology: The structure and logic of Bourdieu’s sociology. V V P. Bourdieu in L. Wacquant (ur.): An invitation to reflexive sociology: 1–59. Cambridge: Polity Pressy. Wacquant, Loďc (2013): Bourdieu 1993: A case study in scientific consecration. Socio­logy, 47(1), 15–29. DOI: https://doi.org/10.1177/0038038512472588. Wodak, Ruth (2015): The politics of fear. London: SAGE Publications Ltd. Podatki o avtorici doc. dr. Nina Perger Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija E-mail: nina.perger@fdv.uni-lj.si