Kako naj se kuri, da se drv prihrani. *)
Naj začnemo odgovor na to vprašanje s tem , da i. vsim gospodarjem in gospodinjam povemo, iz česa t- b s toj ij o drva.
Les obstoji iz 51 odstotkov ogelca, 6 odstotkov vo-denca, 41 do 44 odstotkov kiselca in Y2 do 3 odstotkov rudninskih stvari.
Da drva gorijo in potem ogenj in toploto naprav-1 ajo, se pa zgodi zato, ker se zgorljivi deli lesa (tedaj posebno ogelc s kiselcem) v zraku združijo kot plameči ali sopuhni izvodi in kakor ogeljoo-kislina in voda pobegnejo ali pa kot trdi deli v pepelu zaostanejo.  Kedar
*) Od gospodarja M. v Z. smo dobili to le pismice: „Drage „Novice", ki nam za vsako reč veste dober svet, povejte nam, kako naj se kuri, da si prihranimo drv, ki so čedalje bolj draga. Jaz imam s svojo ženo večkrat prepir posebno zato, ker mislim, da se drv prihrani, če niso presuhe, ker m a nj suha drva bolj  počasi gorij o."
Vred.
drva gorijo, lahko vidimo tri dobe gorenja, namreč: IJ kedar se drva užgejo, 2) kedar plamtijo in 3) kedar potem žrjavijo.
Da bodo drva gorela, se jim mora s posojeno gor-koto podnetiti, da se do določne stopinje pogrejejo. To prvo pregrevanje lesa pa stori, da se izsopari mokrota (vlaga), ki je se v njem. Sopuh pa, ki pri tej priložnosti iz lesa beži, poteguje mnogo gorkote na-se, katero po tem takem ogenj brez vsega dobička izgubi. Toraj kolikor manj suh je les, ki se v ogenj dene, to.iko več gorkote sam potrebuje, da se posuši, in toliko več toplote gre pri prižiganji v z gubo. Zato se tisti gospodarji in gospodinje ce!6 motijo, ki mislijo, da je bolje gospodarstvo, ako vlažna drva za kurjavo rabijo, češ, da bolj počasi gorijo*
Ce se pa popolnoma posušena drva podkurijo , je ta zguba na gorkoti le majhna in moč ognja toliko veča. Plamtenje sopuhov, ki se po vročini razvijejo, razdeli po gorečem lesu največ toplote in potrebuje prostega zraka. Ako se plamen po pomanjkanji sape ali zraka in po brezmernem dokladaoji moči in pači, ali pa če se ogenj ne more po celem površji lesa razprostirati , tedaj drva le nepopolnoma gorijo, veliko zgorijive snovi pobegne kot sajevina, ki se ni bila vnela, ostane pa tudi več nepogorelih ostankov.
Največo moč ima plamen toraj le tedaj, kedar dovolj vnanjega zraka (sape) nanj vleče in se gorenje ne moti, in kedar je plamen primerno in enako razdeljen čez vsa drva. Toraj je veliko bolje, da se s podkladanjem novih drv čaka, dokler plamen popolnoma dogori in preneha, in se še le potlej ne predebelih pa kratkih drv podpali. To stori, da ima ogenj potlej večo moč. Pri tem pa pazi še na to, da drv ne položiš s skorjasto stranjo na žrjavico, ker bi blizo ognja ležeča skorja ali lub motila enakomerno vnemanje lesa.
Žr javi ca, to je, živo oglje postane še le tedaj, kedar so se drva izpiamenela, in napravlja ostalo gor-koto najbolj popolno in najdelj trpečo, ako se sapa bolj pozapre. Bolj, ko se je poprej plamen zadušil, toliko več ostane živega oglja. Zrjavica drži vročino bolj skupaj , kakor plameneči ogenj, in je toraj priličnejši oodi, kjer se vročina na tesno zakupiti mora. Po tem takem dobimo največo gorkoto od drv, ako popolnoma gorijo s plamenom, od oglja pa, ako žrjavico prav porabimo, namreč takole: ako dobra, popolnoma suha drva v ne predebelih, čisto kratkih, od ognja popolnoma obdanih polenih ne prepočasno in tudi prenaglo ne gorijo, in če se podlaga, naj se to zgodi tedaj, kedar plamen že vpada in nehuje, in poslednjič se mora zrjavica dobro zapreti.
Kdor umno kuri in ogenj hranjuje, si mnogo drv in marsikater krajcar prihrani!
368