----    273    ----
Dopisi.
V Gorici 18, avgusta. *) — Imamo ga tedaj d e-želnega glavarja grofa Coronini-a. Imamo pa tudi namestnika glavarjevega — dr. Pajerja! Coronini-a smo pričakovali; o Pajerji se je koj po volitvah tudi govorilo, a mi Slovenci nismo hoteli verjeti, da vlada tudi podpredsednika izmed Lahov izbere; pričakovali smo, da bo Winkler ali Gorjup pod-glavar. Cel6 Lahom se zdi to preziranje Slovencev čudno; mi pa to imenujemo naravnost krivico. Skoz celi dve prvi dobi sta bila predsednik in podpredsednik
*) Obljuba dobro dosla!                                     Vred.
-----   274    -----
laška poslanca, (Pace in dr. Doliak) pa, ker sta bila nam prijazna in pravična, so Slovenci molčali. Zdaj ni več tako, in pa tudi ne glede* na osebe že zarad principa bi se bilo spodobilo vzeti vsaj podpredsednika izsred slovenske stranke. Zakaj so Slovence pri tem imenovanji prezrli, ugiba se razno. Nekteri menijo, da sta za to oba načelnika izmed Lahov vzeta, ker imajo oni v zboru večino; drugi trdijo, da Pajerja je morala
vlada počastiti, ker......; a največ jih je, ki sumijo,
da je imenovanje P-ja demonstracija zoper preradikalne slovenske volitve.
V Gorici 18. avg. — Tomana tedaj ni več! Veliko senzacijo je vzbudila včeraj pri nas ta nepričakovana prežalostna novica. „Toman je umrl", šlo je od ust do ust tudi med Neslovenci. Danes visi v čitalnici privaten telegram iz Otoka, da dojde truplo nocoj ob 7. uri v Ljubljano, jutri da bo v Kamni gorici pogreb. V Kamni gorici! Toman ni toraj doživel, da bi se bil živ in zdrav po svoji železnici domu peljal ali pa tje vise gori v rajski Bled, kjer sem lani 8. septembra o poldne sred jezera v zadnje ž njim govoril. „Živio Toman!" smo mu zagnali iz našega čolna naproti. On se veselo osupnjen naglo ozre — kajti že delj časa pred je bilo njegovo uho (milo bodi to Bogu potoženo!) druži h glasov vajeno, a ne v 20 letih zasluženih „slava"-klicev. — Bilo je to po zboru slov. poslancev v Ljubljani (% 69). „Kaj ste sklenili" — me kar naravnost po prisrčnem pozdravljenji vpraša. „Ne smem povedati" — mu odvrnem smehljaje se in s pogledom na moje tovarše v ladiji kazaje; ,,v kratkem se Vam od najkompetentniše strani vse naznani". „Dobro" — je rekel, in še nekaj prijazno pokramljaje seževa si v roko in odveslava on proti cerkvi, jaz s svojimi proti gostilnici. Od tistega dne nisem ljubljenca narodovega več videL — Vesti o njegovi bolezni nas niso toliko vznemirjale, da bi se bili najhujšega bali; in vendar se je zgodilo. O resnem času, o času, ko se ima znabiti osoda naša določiti, izdrla nam je Previdnost iz vrste naših prvakov-voditeljev enega najžlahnejših. Mir in pokoj vrlemu! Zasluge njegove gredo za njim. — Dovolite, „Novice", da položi ta spominski venček na mrtvaški oder
en borivec spod ranjcega zastave. Iz Trsta. — Okoličani  so  v mestni zbor,   ki je ob enem tudi deželni zbor,  volili: B. J. Sklimbo,   Fr. Cegnarja, St. Nadlisek-a, dr. F. Načiča, Voznoviča, L. Burgstallerja in Jan. Nabergoja.
Od Beličev pri Križišču 15. avg. — Hvala Bogu! Sel je. — Juhej! Parobrod odvlekel nam je včeraj onega že večkrat v časopisih opisanega c. kr. bivšega okrožnega glavarja pl. Clesius-a. Osoda njemu nemila, al nam narodnjakom najmilejša premestila ga je iz Vo-lovske v Poreč (Parenco), da tudi tam nekoliko njegove kulture zaseje. Al — nadjati se je, da se mu to ondi ne bo posrečilo, tem več, da bo prisiljen, čeravno grand nemškutar, tancati po piščali Talijanov , na ktero se je že na Vdovskem od renegatov župana Lovran-skega in Volovskega vrlo izuril. — Pri odhodu pl. Clesius-a iz Volovske poslovil se je posebno lepo prebrisani in visokoučeni šijor podesta Volovski od njega tako-le: „Bog Vas poživi preuzvišeni, presvitli, blago-rodni, prečastni in predobri g. Clesius še mnogo let; imel sem Vas tako rad, da ne morem povedati, da še rajši, kakor sam sebe, in če ne verjete, vprašajte c. k. blagajnika g. Snediča". Mi vošimo gl. Clesius-u srečno pot, kajti takih mož smo veseli, kedar jih — ne vidimo. Liburnija se ima znebiti še več tacih prijatlev naroda slovenskega. — Danes v jutro okoli 53/4» ure smo čutili precej močan potres, kteri je kake 2 sekunde trajal.
Iz Poljan 18. avgusta. (Poslano.) Dopisnik iz Lo-vrane (?) v Istri v 32. listu „Novie" v dopisu ,,Spomini na volitev" podtika meni neko protinarodno agitiranje pri volitvi poslanca za mesta v Poreški deželni zbor, ktera se je 14. dan u. m. na Volovskem vršila. Ne bi mu odgovoril, dani dopis, kar se mene tiče, skozi in skozi neresničen. Naj tedaj na tanko povem, kako se je stvar v resnici dogodila. Dne 14. u. m. — bil je ravno četrtek — ko mi je edino kakor šolskemu učitelju mogoče oddaljiti se od doma, šel sem po svojih in cerkvenih opravilih v davkarijo na Volovsko ob enem nadjaje se, da se snidem s prijateljem součencem, če-gar prihoda smo oni dan pričakovali. — Da pa ne pridem na Volovsko ravno pred volitvijo, ustavim se v Opatiji v nekej krčmi. Tu zagledam pri mizi sedečega posestnika iz Moščenic g. Leopolda Tomaži ča. Po prvih običnih besedah vpraša me vljudno, grem li na Volosko. Da, odgovorim jaz, a ne radi volitve, nego imam opraviti v davkariji. „Jaz bi pač imel iti volit na Volosko — odgovori mi na to — al ako idem, glasoval bodem za g. Clesius-a"; pove mi tudi vzroke, zakaj da misli okrajnega glavarja voliti. „Ako je temu tako — odgovorim mu — vendar za vas, kakor Mo-ščeničana, ni pristojno in ni lepo, da volite gosp. Clesius-a, a ne vašega plovana, častnega g. Spinčiča. On je ves sposoben — nadaljujem — in pošten narodnjak." „0 temne dvomim, boljega in poštenejega narodnjaka, kakor je naš častiti g. plovan, ni treba si želeti; vendar jaz, kakor sem rekel, sem za Clesius-a, odgovori mi g. Tomažič. — „Storite, kakor vam drago, so potem bile moje besede; rečem vam samo to, da jaz na vašem mestu ne bi šel volit, ako ne mislite voliti g. Spinčiča". Gosp. Tomašič kaže na to, da pametno govorim; ter gre po svojih poslih, ktere je imel v Opatiji. — To je vse moje protinarodno agitiranje v krčmi nekega narodnjaka v Opatiji, kar more g. Tomašič posvedočiti in tudi bode. — Sedaj presodi, dragi bralec: sem li zato odpadnik milega naroda svojega in sem li zaslužil obrekovanje v 32. listu občespoštovanih „Novic"?                                           France Zupan.
Iz Ljubljane. Deželni zbor se je začel v sa-boto. Kakor bodo popisi zborovanja na drugem mestu kazali, želi narodna večina, da bi vkljub kratkem trajanju vendar jako plodna bila ta sesija. In „Tagblatt" že veka za tega del!
—  Prečastiti stolni dekan dr. Jan. P o ga čar je izvoljen za stolnega prosta; v nedeljo je bila slovesna instalacija.
—  Čast. g. Koprivnikar ni pomilosten. Golob in Masel sta tedaj vse dosegla, kar sta nameravala.
— (Pogreb dr. Lovro Tomana) bil je v petek 19. dne t. m. zjutraj ob 7. uri tako slovesen, kakor menda še nobeden pred njim. Truplo se je pripeljalo že v četrtek zvečer iz Rodauna po železnici v Ljubljano. Čeravno je ves čas dež lil kakor s škafov, zbrala se je vendar brezštevilna množica ljudstva pred kolodvorom, da skaže zadnjo čast za domovino mnogo zasluženemu, veliko prezgodaj umrlemu možu. S zastavami so bili nazoči ljubljanski „Sokol" in njegovih podružnic de-putacije iz Postojne, Planine in Vipave vsaka s svojo zastavo, deputacija kamniške čitalnice in pevci ljubljanske čitalnice s svojima zastavama. Gotovo je le strašno slabo vreme in ker se ni vedelo, kdaj bode pogreb, bilo krivo, da ni prišlo še več nego imenovanih 6 zastav. Vsa ljubljanska narodna društva so bila zastopana ali in corpore ali po deputacijah s krasnimi venci, ravno tako domorodkinje ljubljanske, ki so položile prekrasen venec nepozabljivemu domoljubu. ,,Slovenija" je na vencu svojem imela napis: gorečemu  branitelju  narodnih   pravic",   —  Matica:  „pr-
-------    275    -------
vemu svojemu predsedniku", — dramatično društvo: ,,blagodušnemu prijatelju Slovenske Talije", — Sokol: „neutrudljivemu boriteiju za narodni napredek", — čitalnica: „preljubljenemu sinu žalujoče domovine", — društvo za denarno pomoč obrtnikom: „Slavnemu zagovorniku kupčijskih in obrtniških interesov", — kupčij ska in obrtniška zbornica: „bivšemu svojemu tajniku", — Slavij a, zavarovalna vzajemna pražka banka: „navdušenemu zastopniku slavjanske vzajemnosti", — ljubljanske do-morodke: „pevcu domorodcih glasov", in pa venec rodoljubne gospč: ,,Preslavnemu pesniku, — hrabremu narodnemu boriteiju — hvaležne domorodkinje". Predno so na kolodvoru trugo, že iz Dunaja, Maribora in Celja ovenčano s tremi krasnimi venci, po opravljenem sv. cerkvenem obredu, položili na mrtvaški voz, v kterega so bili 4 vranci vpreženi, so pevci čitalnični zapeli žalostinko. Slovesen sprevod, kteremu na čelu je šel Sokol s svojimi 4 zastavami, potem zastopniki vseh narodnih društev z venci, tri domorodkinje, ki so nesle krasen venec, zastavi ljubljanske in kamniške čitalnice, in pred mrtvaškim vozom oo. frančiškani in mnogoštevilna duhovščina, vštric voza dr. J. Bleiweis, dr. Costa,vdr. Razlag, Jan. Horak, župan Lavrenčič in župan Čuden, za vozom sorodniki, c. kr. deželni predsednik baron Conrad in deželni glavar pl. Wurzbaeh, in brezštevilna množica ljudstva, se je pomikal počasi skozi Blatno vas, šentpetersko predmestje, Slonove ulice, dunajsko cesto proti Šiški, kjer je dr. J. Bleiweis na razhodu govoril v slovo ljubljencu naroda slovenskega; z ginjenim srcem zapustili smo mrtvaški voz, kterega so spremljale v lovozeh deputacije vseh društev do K a m n e gorice. V Kranj i je preč. duhovščina pričakovala z obilno množico ljudstva; pevci in udje kranjske čitalnice pa s zastavo in krasnim vencem so spremili truplo do farne cerkve, kjer je bivalo čez 2 uri. Ljubljanski Sokoli so imeli ves čas častno stražo, in ves čas je bila cerkev polna ljudi, ki so hodili kropit. Ob dveh vzdignili so mrliča zopet na voz in v istem redu peljali iz mesta, od kodar ga je preč. duhovščina zopet spremila zunaj mesta. Spremstvu iz Ljubljane pridružilo se je 5 voz kranjskih rodoljubov, med njimi pevci s zastavo. Proti 6. uri zvečer je dospel sprevod do Kamne gorice, rojstnega kraja ranjcega, kjer je želel počivati. Čestita duhovščina v prav obilnem številu, sorodniki in prebivalci Kamne gorice z bakljami, vrsteči se z ljubljanskimi Sokoli na strani mrtvaškega voza, ter velika množica ljudstva so spremili sprevod do visoko ležečega pokopališča, kjer se je pokopalo truplo v lastnem grobu. Pevci kranjske in ljubljanske čitalnice so kakor že v Kranji, tudi tukaj prepevali žalostinke. Vence smo položili razun dveh, ki smo ju vrgli s trugo v jamo (enega ljubljanskega in enega kranjskega) na grob, v sredo prekrasen venec ljubljanskih do moro d ki nj , s tistim napisom, ki je bil najgorkejša želja nepozabljivega nam Lovreta: „Ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači da truplo leži!" Ginjeno in potrto razhajalo se je ljudstvo molčč; vsak odtrgal si je pred odhodom v mil spomin travico iz zemlje, kteri so izročene kosti preblagega rodoljuba.