Dopisi. Iz Celja. (Volitve za okrajni zastop — e. k. namestnik). Dne 13. julija je volilo 91 volilcev velikoposestnikov v okrajni zastop celjski 10 zastopnikov. Prišlo jihi jo 47, samih vrlih Slovencev. V volilni komisiji so bili gospodje vitez plem. Berks, kanonik dr. (iregorec in dr. Dečko. Po oddanih glasih \e predsednik se vo slovenski proglasil, da so bili naslednji gospodje enoglasno izvoljeni: vitez pl. Berks, opat Ogradi, dr. Sernec, Jakob Janič, Peter Majdič, dr. Hrašovec, Franc Fridrih, dr. Dečko, Jož. Širca, Franc Stožir. S tem je slovenska večina celjskemu okrajnemu zastopu zopet zagotovljena, bržčas za vselej. Kajti Slovenci so imeli 47 glasov, in ko bi še trije prišli, ki so opravičeno bili zadržani, 50 glasov, vsakako pa nadpolovično ali »absolutno« večino. Ko so to naši nasprotniki, skoro sama slovanstvu izneverjena slovenska kri, opazili, preplašilo jih je toliko, da so se mahoma poskrili. Niti eden ni prižel volit. Tako priznavajo svoj popolni poraz, neizprosni polom in skrajno onemoglost. Nekoji nemčurski generali so siccr bezgali še enkrat simotamo po okrajih, pa ni bilo najti vojakov t. j. nekdanjih »avšastih« Slovencev, ki bi se dali strahovati, podmitati in za nos voditi. Res, časten napredek Slovencev in lep uspeh njihovih modrih voditeljev. Zmago slovensko je naznanjalo gromenje topičev z Miklavškega hriba mestu in okolici. — Nemčurski listi so poročali tako, kakor bi c. k. namestik Bacquehem nedavno bil obiskal najpoprej in samo le celjskega župana, teater, šole itd. To pa ni čista resnica. Marveč c. k. namestnik }e obiskal najpoprej preč. g. opata Ogradi-ja, si z njim ogledoval obnovljeno farno cerkev in ponižno kleče molil sv. Rešnje Telo. Zatem še le je obiskoval druge osebe, zavode itd. Sploh pa celjskim liberalcem njihova nespametna mržnja na preč. g. opata ne pomaga nič. Vse, kar je v Celju bolj uglednega, dostojnega in modro razsodnega, visoko čisla in spoštuje značajnost in neumorno delavnost opatovo. V dokaz naj navajamo sijajne častitke, njemu došle dne 13. julija, ko je obhajal svojo šestdesetletnico. Sicer pa je umevno, da je za dalje časa nemogoče Ijudi v resen poštev jemati, kateri nameslo da bi po lepem zgledu dunajskega župana se udeležili doraa sv. Telovske procesije, med hribolazce zbegnejo in pri Sv. Joštu na Kozjaku ob času službe božje v goši čepijo in gnjate obirajo, kakor ve od ondot nekdo poročati, ki }e vse sam videl. Taki Ijudje delajo -sami sebe pred kristjani nemogoče. Pametni ljudje se jih morajo čedalje več — ogibati. Iz Maribora. (Šolsko vprašanje.) »Tudi najunetejši prijatelj sedanje Ijudske šole mora priznati, da učni uspehi niso v nikakem razmerju z uspehi, kateri so se od te šole pričakovali, da so primeroma malenkostni. Zlasti učni uspehi na jednorazrednih in dvorazrednih šolah so neznatni. Kar se je šolar naučil v šoli, to pozabi, kakor hitro zapusti šolsko klop. Povprek znajo tisti, ki so zvršili štirirazredno Ijudsko šolo, jedva zadostno pisati in čitati, obiskovalci dvorazrednic in jednorazrednic pa pozabijo navadno tudi še to. Celo v tistih dveh kronovinah, kjer je prebivalstvo — povprek sojeno — najbolj izobraženo, celo na Češkem in v Šleziji, se primeri pogostoma, da novaki, ko pridejo k vojakom, ne znajo niti svojega imena zapisati in ne znajo čilati, dasi so precej dolgo trgali hlače po šolskih klopeh« — Tako piše v št. 158. »Slov. Narod«, v katerem pišejo te dni nekateri južnoštajarski učitelji zoper naš list. Mi se nikdar ne bi upali tako obsoditi sedanje šole. Ta sodba se nam zdi preostra. Mi ne napadamo šole kot Sole, nikakor ne zaslužimo očitanja, da hočemo »spodkopavati učiteljem ugled pri kmetskem Ijudstvu« (»Sl. Narod« št. 159), ampak mi želimo samo to, naj se sedanja ljudskošolska postava spremeni, da bodo naše šole verske in narodne ter koristne našemu kmečkemu ljudstvu. Za zgorejšnjo nezasluženo zaušnico se naj gg. učitelji zahvalijo >Slov. Narodu«! Slovensko Ijudstvo, ti pa vedno spoštuj vse vrle krščanske učitelje! Iz kozjanske okolice. (Gast, komur čast!) Občinski odbor trga Pilštanj je imenoval velečaslitega gospoda dekana na Vidmu, Henrika Verka, bivšega kaplana in pozneje župnika pilštanjskega, v javni svoji seji dne 12. julija 1890 svojim častnim občanom. Lepo izdelano diplomo mu je izročil gospod župan Supančič, gospod Poznič, obč. svetovalec, in odbornik č. g. M. Tomažič v ponedeljek, dne 13. julija. Prav je tako! Ljudstvo bodi hvaležno svojim skrbnim, za blagor časni in večni unetim dušnim pastirjem! Iz Vojnika. (Vreme; letina; cerkev.) Strah je kmeta, kadar vidi na nebu tiste znane svinčene, rumenkasto obrobljene, bobneče oblake po leti, posebno, ako letina kaže lepo. Našo okolico je Bog obvaroval letos dosedaj še »ledenega biča« in upamo ludi 5e zanaprej. Od nekdaj že imamo službo božjo vsak poletenski petek pri Devici Mariji na Gori za odvrnjenje hudega vremena, pa tudi skoraj nikdar ne potolče toča popolnoma in po celi župniji, dasi leži župnija tik znanega tira, koder toča rada zavije: južno Kozjaka, vitanjskih in konjiških gor. Pretekli teden pa srao imeli silni naliv. Oblak se je kar izlil in voda je stala čez polja. Po strminah udiral se je plaz in mnogo škode pouzročil. V sosedni župniji naletavala je malo toča, pa škode ni ravno povzročila. — Letos vsa letina kaže dobro, samo da je žito, posebno rž, malo prevodeno in se bode gotovo stisnilo, predno dozori popolnoma. Zori pa počasi, ker ni dosli solnca. Sadje je polno, grozdja obilo. Krme pa ne bode toliko, kakor smo upali vspomladi. — Župna cerkev pridno rase; da bi le še več dežja — srebernega — bilo! Prejšnja cerkev je bila sezidana z obdelanim, izklesanim kamenjem, najbrž od kakega tempelja: kar tudi ustno poročilo pripoveduje. Še v temeljnem zidu se najdejo skale z vsakovrstnimi podobami — največ živino. Božja služba vrši se zdaj v podružnicah in v bližnji hiralnici; večkrat tudi pri Sv. Tomažu. Iz SIov. goric. (Terstenjak o va slavnost.) Ta slavnost se namerava prirediti v nedeljo, dne 6. septembra 1896, če ne bode posebnih zaprek. Izrazila se je želja, da bi se slavnost vršila dne 8. sept. Ta dan se ni mogel izbrati, ker nikakor ne ugaja Ljutomeržanom. Dne 6. sept. bi bila v cerkvi pri Sv. Juriju slovesna božja služba s pridigo; pela bi se Mikložičeva maša; opoldne bil bi skupen obed za goste. Popoldne po večernicah skupen odhod v Kraljevce, slavnostni govor, odkritje plošče na rojstni hiši, petje, prosla zabava. Ako ugaja izbrani dan, naznanil se bode natančen program, sestavil odbor. ' Dr. Jurtela. Iz Gornje Radgone. (Izjava in preklic.) Z ozirom na dopis z dne 5. marcija 1896 v štev. 10. »Slov. Gospodarja« obžaluje uredništvo »Slov. Gospodarja«, da so bili v tem dopisu, zadevajoeim volitve v okrajni zastop gornjeradgonski, s priobčenjem neresničnih vestij žaljeni sledeči možie in posestniki, deloma tudi občinski predstojniki, namreč: gg. Franc Vaupotič, posestnik pri Sv. Juriju na Ščavnici; Valentin Matjašič, obč. predstojnik v Galušaku; Jurij Knez, obč. predstojnik v Dragotincih; Franc Topolnik, obč. predstojnik v Kraljevcih; Franc Sorko, obč. predstojnik v Grabonošu; Matija Ploj, obč. predstojnik v Lastomercih; Franc Ciproš, posestnik v Kraljevcih; Anton Irgolič, posestnik v Ibigovcih; Jakob Kreft, posestnik v Grabonošu, na svoji časti in svojem poštenju. Uredništvo prekliče s tem vse neosnovane napade na te može ter javi ta preklic v to srho, da omenjenim možem da potrebno zadoščenje. — Istina pa ostane, da ti možje niso volili v okrajni zastop kandidatov, od slovenske narodne stranke priporočenih. Iz Griž pri Celju. (»Delavec« bogotajec). Kdor še ne verjame, da je »Delavec« sovražnik sv. vere in da taji Boga, se lahko prepriča iz njega zadnje §tevilke. V nadaljajočem spisu »Kristus in socijalna demokracija« piše tako-le: »Da se ne postavimo na stališče krščanske vere je nadalje uzrok to, ker smo rai stranka, katera stavi svoje nazore samo na temelj spoznanja, v kojem ni nikacega dvoma, da je pravo. Dandanes se pa ne da več za gotovo določiti ali so čudeži, koje je baje Krislus delal, v resnici se zgodili ali ne. Tem čudežem lahko človek verjame, pa tudi ne verjame, Nikdo nima pravice, da bi ga silil k tej veri. Saj jc Kristus sam svaril pred krivimi preroki, kteri bodo čudeže delali, pa se jim zavoljo tega še ne sme verjeti!« Po »Delavčevem« modrovanju je torej Kristus »baje« čudeže delal. Dvomiti ali je Kristus čudeže delal ali ne, se pravi dvomili ali je Kristus vsemogočni Bog ali ne. V potrjenje svojih naukov in svoje božje natore se je Kristus sam sklicaval na svoje čudeže. V evangelju sv. Janeza beremo: »Dela, katera jaz delam v imenu svojega Očeta, pričajo o meni«. In nadalje: »Vi rečete: PreklinjaS, ker sem rekel: Sin božji sem. Ako ne delam del svojega Očeta, mi nikar ne verjemite. Ako jih pa delam, in ako meni nečete verjeti, verjemite delom, da spoznate in verujete, da je Oče v meni, in jaz v Očetu«. Teraeljni čudež verojetnosti naše sv. vere je čudež vstajenja Kristusovega. Ge pa se dandanes, kakor uči »Delavec«, ne da več za golovo določiti«, da se je ta čudež Kristusov v resnici zgodil, polem je po nauku samega sv. aposteljna Pavla »prazna naša vera«. Kakor pa »Delavec« predrzno zanika resničnost Kristusovih čudežev, lako ošabno si prisvaja popolno resničnost in verjetnost za svoje blodnje in sanjarije, ko piše: »Mi smo stranka, ktera stavi svoje nazore satno na temelj spoznanja, o kojem ni nikacega dvoma, da je prav.« Torej nad Kristusovimi čudeži in nauki mora »Delavec« dvomiti, spoznanje njegove stranke je pa »baje« tako »pravo«, da ni o njega resničnosti »nikacega dvoma«. S tem stavi >Delavec« nauke socijalne demokracije nad nauke Kristusove, stavi sebe nad Kristusa — nad Boga. (Konec prih.)