Januš Golec: Cigansko prerokovanje. Pri bogatih Pohorcih med Rušami in Limbušem je delal fureže celo dobo dobro znani Robnik. Čislan in iskan mesar je bil, ker so se držalc za njim klobase ter meso in je znal katero povedati, da je zalegla za resno in se zavrrtela na smeh. Po naravi jc bil Robaikov Aleš na veselo stran in je bil furežev večer za deco praznik, ko se je nasmejala, a so se jej dvienili tudi lasi po konci, ako so poslušali, kako ]c strašilo Alcša pri tej debeli smreki, pri onem križu ter grabi itd. Pri vseh je bil priljubljen pohorski mesar, tudi on je imel rad svoje hribovske rojake. Nekak strah ga je spreletel in vidna nevolja se ga je polastila, ako je čul katero o ciganih, od katerih so. še danes doma v Ribnici na Pohorju nekatere družine. Sam je pripovedoval večkrat, kako je bil nekoč na sejmu v Ribnici. Sojmarji so so kar tiščali krog stare ciganke, katora jim je čitala srečo ali nesrečo z dlani desne roke. — Gnetli so sc med radovedneže resni možje, radi tega je pognal tudi on kuštravi babnici groš, da bi čul, kako in kaj bo z njim v bodoče. Prerokinja je komaj vrgla pogled na njegovo dlan, že je izpustila roko in mu zažugala prav resno: »Vi mož, vam ne rečem za v naprej nič druzega kakor: Varujte se psa!« Ne babjevernega Robnika je ta napoved oplašila. Zdela se mu je skriv- lioatna in si jo je razlagal ob raznih spominih drugače. Vsa tolmačenja'"^ se stekala krog enega sklcpa: Bi te znal ugrizniti radi nepazljivosti kak .-tekel pes in sara bi pobesnel v strašni stfklini. Misli grozne smrti se ni mogel znebiti, pa naj se je še tako trudil da bi zatrl v sebi prepričanje, da je ciganska prerokba le par praznih besed za nagrado enega groša. Ž leti je rastla Aleševa bojazen in tolikokrat so ga zasledovale zle misli po cele dneve in mi: kradle šc nočni počitek. Vsacega je resno svaril pred ciganskim vedeževanjem, ki rodi na ta ali oni način zlo in neprijetno zasledovanje po nekako prirojeni plašljivosti. Naravnost strah pred pasjo zalego se je v Robniku ukoreninil tako globoko in sigurno, da si je izprosil pri znancu mladega psa velike mesarske pasme. Odgojil ga je tako, da mu je bil zvest ter ga spremljal povsod, kamor je šel. Žival ni pustila, da bi se bil kak kužek le samo obregnil ob gospodarja, kaj še le, da bi ga bil povohal ali celo ugriznil. Veliki »bundaš« je bil Robniku vsr in edina tolažba, da je ribniška ciganka lagala, ko ga je za celo življenje posvarila pred psom, ki bi naj bil njegova predčasna poguba. V že povojnem času je bil Aleš bolj v letih, a je še kolinil po Pohorju, ker mu je bilo opravilo v zabavo in mu je kratilo zimske dneve in dolge večere. K Hojnikovim nad Limbušem je pri šel na furež vedno popoldne. Pred njegovim prihodom so opravili domači vse priprave, da je bila svinja do noči zaklana, oharana, iztrebljena in obešena. Pustili so jo na klinih v zidani pivnici, da sta se meso in špeh preko noči zvisela in je bilo drugo predpoldne lažje z mesenimi klobasami. Opoldne druzega dne je že bil mesar pri Hojnikovih na obilnem obedu in jo je rezal po kosilu še višje k Praterju, kjer je opravil koline po istem časovnem redu kakor pri spodnjem prijatelju. Hojnik in Prater sta bila imovita gruntarja, sta zredila vsako zimo več prav debelih furežev in pri boljših ljudeh je treba več pazljivosti nego pri kakem nemaniču. Pred tremi loti je kolinil Robnik pred božičnimi prazniki pri Hojniku prašiča, da mu ni pomnil para, odkar je mesaril. So pa tudi priredili svinjski smr ti na čast celo goslijo, ko je visel ogromni prašič v kleti poleg hiše v napol razdelanem stanju. Alešev bundaš je še opravljal to nalogo, da je stražil obešene koline z vso zanesljivo čuječnostjo celo noč do ranega jutra pred mačkami in drugimi vsiljivimi radovedneži. Sam se ne bi bil dotaknil nepozvan svinjskega mesa, rajši bi bil poginil od lakote. 2e omenjenega dne je bil skrbni bundaš stražar Hojnikovemu prašiču ko so se gostili povabljeni v zakurjeni izbi in se odpravili bolj pozno k počitku. Drugo jutro je oznanila dekla, ki je vstala zgodaj in krmila svinje, da visi prašič v kleti, pač pa ni psa nikjer. Mesarja je oplazila skrb. Skočil je v hlače ter škornje in se odpravil z nožem v roki, da razreže v jutrajni pol temi meso za klobase ter za v dim. Res — psa čuvaja ni bilo pred kletjo. V pivnici ni bilo na prvi pogled nič sumljivega. In vendar — Aleš je tipal in tipal po prašiču od zgoraj navzdol in narobe . . . S fureža je bil izginil špeh in je viselo le še meso s kostmi . . . Zasadil je oko v meglenem svitu v svinčeta, ki je bilo dokaj prekratko in preozko za sinočnejši furež. Stopil je nekoliko proč in potegnil z roko navzdol po nečem, kar je viselo na dolgo s tretjega klina, Kakor bi nchote prijel za kačo, je odskočil se prestrašil, da se je stresel . . . Iz rok mu je padel doigi mesarski nož in se mu zapičil v stopalo skoz in skoz! Nožnega zabodljaja trenutno niti ni čutil, ker je bil otipal kosmato kožo, ki vendar ni bila prašičja, ker so furež oharali s kropom, ne pa odrli. Predno si je potegnil nož iz noge, je že znal, pri čem da je. Ona stara, copr- niško razkuštrana.ciganka pau je. stopila pred oči in mu zapretila ponovno: »Vi mož, vam ne rečem za v naprej nič druzega kakor: Varujte se psa!« Preroško pred leti in leti čitano z njegove dlani se je uresničilo to popolnoč. Neznani lopovi so na nepojasnjen način ubili čuvaja bundaša, ga deli iz kože, obesili njegove posmrtne ostanke v klet in odšli bogzna kam z največjim furežem na Pohorju od Limbuša do Ruš. Ženske so jokale na glas, ko so zvedele novico o izginulih kolinah, gospodar je klel, Aleša je začela mrcvariti vročica, ker se je razpletal vozel ciganske prerokbe. Do danes je ostalo prikrito, kdo je bil ponočni ubijalec Robnikovega bundaša in tat ogromnega Hojnikovega prašiča. In kako je bilo z nesrečnim Alešem? Z lastnim nožem prebodeno stopalo mu je oteklo še predpoldne po nesreči, da so ga morali odnesti s hriba na dom in poklicati ruškega zdravnika. Ta je ugotovil z vso silo napredujoče zastrupljenje krvi in prevoz v bolnico. — Vsi zdravniški ukrepi, da bi oteli priljubIjenemu Pohorcu življenje, so bili zaman! Umrl je v zavesti, da so bila brezuspešna njegova dolgoletna prizadevanja, da bi izbegnil uresničenju ciganskega prerokovanja.