Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka stane 1-25 Din.
Naročnina: Za tu-zemstvo: z dostavo mesečno Din 5, četrtletno Din 15, polletno Din 30, celoletno Din 60, za inozemstvo Din 60 in poštnina posebej. —	0-
glasi po dogovoru.
SOCI
GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek dopoldne. — Uredništvo Ljubljana, Šelenburgo-va 6/II. — Upravništvo: Maribor, Ruška cesta 7. — Nefrankirana pisma in dopisi brez podpisov se ne sprejemajo.
St. 9.
Ljubljana, četrtek, 11. oktobra 1923.
1. leto.
Razmerje naše stranke do komunistov.
V	današnji številki prinašamo resolucijo, s kojo je opredelil strankin kongres svoje stališče do komunistične stranke. Ta resolucija se obrača v glav nem proti znanemu geslu »čim slabše, tem bolje.«
Računajoč na neposredni državni preobrat, smatrajo komunisti, da je za delavstvo koristno, da veča obstoječe gospodarske zmede in stopnjuje družabna nasprotja. Zato vodijo stavke, ki imajo ta glavni cilj pred očmi.
Naša stranka smatra to taktiko za zgrešeno. Zakaj tako mislimo? Mi trdimo, da železničarji po svoji izgubljeni stavki niti za nasilen prevrat in direktno akcijo niso postali vporabnejša bojna enota, kakor so bili pred njo. Zato so stavke s takimi cilji celo tam, kjer se ima pred očmi takojšen nasilen prevrat, dvorezno sredstvo. Še bolj pa seveda tam, kjer s takim prevratom ne moremo računati in kjer se moramo pripraviti na žilavo, dolgotrajno borbo v okviru dosedanjega družabnega reda.
Zato smo za mezdno politiko, ki ji je mezdno izboljšanje cilj zase.
Naša stranka gleda na zgodovinski razvoj tako, da misli, da mora pripraviti proletarijat na boj v okviru sedanje družbe. Nasilen prevrat v naši državi se ji za bližnjo bodočnost ne zdi verjeten. Razven tega smatra, da je popol-ioma gotovo, da bi tak prevrat, tudi če bi prišel, ne mogel biti socialističen, ker ni zato predpogojev, zlasti ker manjka glavnega: koncentracije gospodarstva in družabne produkcije.
Zato odklanjamo politiko, ki stavi vse na to karto in žrtvuje radi goloba
na strehi, vrabca, ki bi se ga dalo obdržati v rokah. Proletarijat Jugoslavije bi lahko imel jačji strokovni in politični pokret, kakor ga ima. Nima ga pa, ker komunistična stranka ne polaga na to nobene važnosti in ga razdira.
Tipičen primer za komunistično taktiko so zadnje od komunistov vodene stavke. En velik primer njihove taktike je udušena revolucija v Bolgariji, v katero je tirala Moskva proti ugovorom bolgarske komunistične stranke ta mošnji delavski pokret. S tem je ubit za dolgo dobo pokret, ki pred bojem ni znal pravilno presojati svojih nasprotnih sil.
To je predpogoj za skupno delo med našo stranko in komunisti. Mi gesla »što gore, tem bolje« ne priznavamo. Najsi tudi vemo, da so žrtve potrebne, nesmiselne žrtve se morajo odklanjati.
Gotovo je res, da konsolidacija kapitalizma in njegovih gospodarskih organizacij ni naša stvar. Trditev, da se mi brigamo zato, kako naj se tovarne in druga kapitalistična podjetja organizirajo, da se bodo mogla razviti, je pod tikanje. To ni stvar naših organizacij.
Ravno tako pa tudi ni stvar naših organizacij, da bi z vsemi silami na to delali, da propadejo tovarne, v katerih deloma in kiso pri razmerah kakor so, vir naše eksistence.
Taka taktika bi izzvala proti delavskemu razredu premočen naval sovražnika, ki bi delavski razred strl in za daljno borbo onesposobil. Zato je stran kin kongres to taktiko odklonil.
Resolucija o razmerju
Ekonomska nerazvitost Jugoslavije dela delavski razred številno, ekonomsko in politično slab. Ta slabost se še povečava s posebnim zgodovinskim položajem, ki ga danes Jugoslavija preživlja. Sveže vstvarjanje jugoslovanske narodne države in bujni polet mladega jugoslovanskega kapitalizma v vezi z medsebojnimi borbami jugo-slovenskih plemen vstvarjata oster narodni in plemenski šovinizem, ki je objel ne samo buržuazno inteligenco, tem več tudi široke vrste malih lastnikov, pa tudi delavcev.
V	vseh teh posebno težkih ekonomskih in političnih prilikah ima razredno zavedni del delavskega pokreta izredno potrebo, da se zbere in organi-zatorično ujedini. Samo potom popolnega organizacijskega edinstva se bo mogel v teh izjemnih razmerah obdržati, priti do političnega in gospodarskega pomena, vzdržati svoj tisk, obvarovati delavski razred pred tem, da pade v popolno materialno in duševno bedo in politično podrejenost.
To organizacijsko ujedinjevanje razrednozavednega dela delavskega pokreta onemogočajo komunisti. Brez ozira na to, da je prinesla njihova politika delavstvu v vseh državah in tudi v Jugoslaviji največjo nesrečo, nadaljujejo dalje s to politiko.
Oni so poklicali nazaj v življenje anarhizem, ki se ga je posrečilo znanstvenemu marksističnemu socializmu v dolgi in žilavi duševni in organizacijski borbi v preteklem stoletju premagati. Oni so se postavili slepo v službo avanturistične moskovske vlade in izgubljajo kot samostojne stranke v posameznih državah vsako pravico in vsako možnost svobodnega opredeljevanja z ozirom na razmere svoje države. Njim se diktira pod pretnjo, da se jim odtegnejo sicer denarna sredstva in da se izključijo iz komunistične internacionale iz Moskve, politika, ki je potrebna sovjetski vladi, pa najsi bo vrgla ona proletarijat te države v največjo bedo in propast.
so stopili najprej na stran, sedaj pa kažejo voijo, da se priključijo strokovnim organizacijam G. R. S. Te mase delavcev žele resnično ujedinjenje delovske-ga razreda. Pa tudi med temi delavci, ki so še priključeni organizacijam, ki stoje pod vplivom komunistov, se pojavlja vse večji odpor proti avanturistični politiki komunistov.
SSJ pozdravlja ta proces iztreznje nja delovskega razreda in smatra, da bo prišlo do organizacijskega ujedinje-nja, ako bodo potom pritiska tudi v komunističnih organizacijah odbili in onemogočili desorganizatorično in katastrofalno politiko oficielne komunistične stranke. SSJ. se izreka za organizacijsko edinstvo razrednozavednega dela delavskega razreda.
Ali istočasno izjavlja tudi to, da je dosedanjo komunistično politiko katastrof in desorganizacije doslej v največjem interesu delovskega razreda pobijala in da jo bo pobijala tudi v bodoče. In tako dolgo, dokler ne bodo delavci in politični organizatorji, ki jih
je potegnil komunistični val za seboj, te katastrofalne in desorganizatorične politike zavrgli in onemogočili, je tudi sodelovanje med SSJ in med komunistično stranko nemogoče.
Ideja enotne fronte socialistov in komunistov je vržena v delavski pokret radi desorganiziranja socialističnega delavskega pokreta. To je pokazala izkušnja z onimi akcijami, ki so se dose-daj izvedle. Komunisti so jih izkoristili
—	ne za pripravo edinstva, ampak zato, da agitirajo dekonstruktivno proti socialističnim organizacijam in socialistični stranki s tem, da razširjajo proti njej liste in brošure istočasno ko so ž njo na skupnem zborovanju. Tej skoz in skoz neiskreni in desorganizatorični politiki komunistov SSJ ne more služiti vse dotlej, dokler ne bode stvorje-na duševna in moralna politična možnost za organizacijsko ujedinjenje. SSJ mora odbiti enotno fronto in skupne akcije s komunisti. Strankine instance morajo stopati ž njimi v stik samo v cilju preiskovanja teh možnosti.
Delo in položaj v Narodni skupščini.
(Po »Radničkih Novinah«.)
napram komunistom.
V	brezsmiselni domnevi, da se more ustvariti danes brez ozira na stopnjo gospodarskega razvoja in moč delavskega razreda z nasiljem in diktaturo komunizem v Jugoslaviji, vodita sovjetska vlada in njej podrejena komunistična stranka v Jugoslaviji politiko čim popolneje desorganizacije življenja. Oni sprečavate politično konsolidiranje, plemensko in narodnostno po-mirjenje, prehod notranje političnega življenja v ustavne in demokratske oblike. Oni sprečavajo gospodarsko dviganje in konsolidacijo kapitalističnega gospodarstva v Jugoslaviji za ceno najstrahovitejih žrtev za delavski razred. Oni onemogočajo sistematično organizacijsko konsolidiranje delavskega pokreta in organizirani razredni boj. Tej svoji desorganizatorični in zaslepljeni katastrofalni politiki so žrtvovali vse interese delavskega razreda.
Komunisti poostrujejo in podpirajo plemenske spore in koketirajo celo odkrito z reakcionarnimi separatisti. 0-ficielna komunistična stranka tira brezumno in brezciljno v stavke, zlasti v velike, ki desorganizirajo gospodarsko življenje teh stavk, ne završava na primeren način, temveč jih pušča, da propadejo ali da se udušijo v krvi, v nadi, da se ji posreči napraviti z vstvarja-njem bede in divjepoostritve razmerja med delavstvom in državo revolucio narno razpoloženje. Oni prihajajo v času, ko se bori slabotni delavski razred za osnovne politične pravice, z za htevami po diktaturi manjšine in razrednem podrejevanju.
Ta katastrofalna, izzivalna in des-orijentirana politika izziva divji bes že itak šovinistične in zaslepljene monarhije, buržuazije in militarizma. Ona je namenoma poostrila nasprotja in izzvala boje, ki so prinesli delavskemu razredu poraze, buržuaziji pa pripomogli, da nastopi pot odkrite politične in socialne reakcije.
Taka politika je izzvala odpor tudi v onem delu delavskega razreda, ki je sledil komunistični stranki. Ti delavci
Skupščinsko delo se je začelo to pot v slabšem razpoloženju in v slabših razmerah, kakor so bile, ko je šla skupščina na odmor.
Tokrat so prišli radikali na skupščino precej v skrbeh. Njih situacija je bila nejasna. Izgledalo je, da je prišel čas, ko bodo morali izročiti oblast. Kajti dva glavna najemnika današnje radikalne vlade, Turki in Nemci, sta jih trenotno zapustila. Tako zapuščeni, se radikali niso mogli držati dalje na vladi. Opozicija bi jih pri glasovanju preglasovala in vlada gospoda Pašiča bi morala podati ostavko. Ali okretni, kakor so, so šli na delo. Niso štedili z obljubami, samo, da ustvarijo sebi u-godno razpoloženje, med svojimi najemniki, Turki in Nemci. In ustvarili so ga. Za kako ceno, to je še po večini tajno. In te dve skupini, brez moralnih in političnih načel, ste postali ponovno oporišče današnjega režima, ki gazi vedno globlje, ne samo v socialno, temveč tudi v politično reakcijo.
Toda radikalom ni uspelo samo to, da okrepe svoje stališče, oni so šli še dalje. Oni so pritegnili na svojo stran tudi dva Radičeva odpadnika iz Hercegovine, Kordiča in Mlinariča. Ta dva poslanca brez smeri sta glasovala odkrito za današnjo vlado ob priliki interpelacije o reškem vprašanju. To je bilo, kakor izgleda, za večino skupščine presenečenje, a neopravičeno, ker se je moglo tesno prijateljstvo teh dveh poslancev z današnjo vlado že davno opažati. Ali kot še večji trenot-ni uspeh današnje vlade se mora smatrati, da se ji je posrečilo zadati demokratski ktranki nov, ne majhen udarec. To s tem, da so zapustili štirje demokratski poslanci iz Macedonije demokratski klub in stopili v zvezo z radikali. Vse to skupaj je imelo za posledico, da je današnja radikalna vlada zaenkrat ojačala svoj položaj v skupščini, ki je bil v prvih trenotkih tako nesiguren in negotov.
Vkljub tem nevarnostim se je vladi posrečilo spraviti skoz skupščino mesečne proračune za oktober, november in december, dalje trgovsko pogodbo s Poljsko, zakon o državnih železničarjih in postaviti na dnevni red zakon o izmeni in dopolnitvi določbe o taksah in pristojbinah.
S ponovnim izglasovanjem meseč-ninih proračunov, je napravila vlada ta način odobritve proračuna za skoro normalen in reden. Njej je bil ta način, kot izgleda, prav posebno zato prijeten, ker ji omogoča, da spravi s tem do veljave, kar hoče. Po tem potu je uveljavila, kakor znano, tudi kuluk ter
ono pavšalno petkratno obdavčenje zemlje, po tem potu je spravila skoz prve tri mesečne proračune in tudi druga čudeža zakonskih načrtov.
Ta pot je za vlado zlasti za to prikladen, ker narodnim poslancem ne daje možnosti, da bi proučili namere vlade in pravi smisel njenih zakonskih predlogov, ker se vse to rešuje v znamenju nujnosti. In tako se rešujejo najvažnejše stvari, kojih vrednost gre za stotine milijonov in milijard, ne da bi imel kdo možnost, da o njih razmisli in da prouči vsaj 24 ur. S tem, da se proglaša skoro vsaka stvar za nujno, se onemogoča o njej vsaka resna debata v skupščini.
Reakcionarno razpoloženje današnje radikalne vlade se je pokazalo tako jasno tudi pri zakonu o državnem železničarskem osobju. Dve tretjini tega zakona je samo ponavljanje odredbe zakona o uradnikih in ostalih državnih nameščencih. Tako se je vtihotapila I vanj tudi ona zloglasna 5. točka člena 4. iz uradniškega zakona, glasom katere »državni nameščenec ne more biti ! oseba, ki izraža načela proti obstoječi j državni obliki ali načelo protipravne spremembe državnega reda.«
Odredbe o plačah so tudi enostavno j prepisane iz uradniškega zakona. Tij I ni nič urejenega, ker je prepuščeno j"vse ministrstvu saobračaja, da uredi to naredbenim potom. A to je napravljeno z jasno politično namero. Delavsko osobje — vozno, premikalno, tehnično osobje na progi, nadzorniki proge, tunelov, telegrafov, mostov, desetarji, čuvarji mostov, proge in telegrafa, nadzorniki strojev, strojevodje, kurjači bodo dobili morda 20 odstotkov i večjo temeljno plačo nego dosedaj in bodo morda dobili nekoliko večje plače, nego so jih imeli dosedaj.
Cel zakon je tako napravljen, da ima minister saobračaja možnost, da je v skrajnem slučaju diktator usode celokupnega železničarskega osobja. To je koncem koncev lepo priznal sam minister saobračaja, g. Velizar Jankovič, ko je referiral o zakonu pred skupščino.
»Ta zakon,« je rekel, »je podoben nabiti puški, iz katere se more vedno streljati.« Nič ne govori jasneje, kaj je ta zakon, kakor to.
Razven tega se predvideva v poglavju, ki govori o disciplinarnem postopku, ki tvori tretjino celega zakona,
—	v členu 193. celo neka vrsta prekega soda za železniško osobje.
Ta člen se glasi:
»Za slučaj izrednih razmer, radi nastalih kršitev službene dolžnosti, ki
ogrožajo v veliki meri vporabljanje državnih prometnih sredstev ali mu škodujejo, more minister saobračaja, ko je zaslišal ministrski svet, odrediti, da se uvedejo za določen čas in za določene prestopke, izjemna disciplinarna sodišča. Ta naredba se mora objaviti v »Službenih Novinah« (državnih) in v »Službenih Novinah« prometnih ustanov.«
»V tem slučaju bodo sodila izjemna sodišča na podlagi skrajšanega disciplinarnega postopka, ki se mora držati bistvenih načel rednega disciplinarnega postopka. Itd.
Kar je pri tem najinteresantneje, je to, da je ta člen v direktnem nasprot ju s členom 109. ustave, ki izrecno za-branja preke sode.
»Ali v nobenem slučaju,« tako se tam pravi, »se ne smejo ustanavljati izredna sodišča ali preiskovalne komisije.«
In tako gre današnja vlada v nebrzdani težnji za čim večjo podreditvijo vseh moči te države in njenih dobrin in premoženja neomejeni vladavini kapitalizma brezobzirno naprej,
Imperializem in kapital
Revolucija meščanskega razreda v letu 48 je pomedla v vsej Evropi zadnje ostanke absolutizma, osvobodila milijone telesnega suženjstva in je uravnala pot parlamentarni demokraciji. Proglasila je svetost, nedotakljivost zasebne lastnine, razglasila je princip svobodne konkurence.
Meščanski revolucionarji so utemeljitelji kapitalističnega sistema, oni so postali vladarji držav. Razred pa, ki je doprinesel v tem revolucionarnem gibanju tedanjih let največje žrtve, je proletarijut, ki je osvobodil svoje zatiralce za ceno svoje lastne sužnjosti.
Boj ogoljufanega razreda za svoje politične in socialne pravice, boj za o-svoboditev človeštva od izkoriščanja, boj proti kapitalistični zasebni lastnini, proti gospodarsko in politično vladajoči buržuaziji je zaostrila svetovna vojna, ki je bila produkt konfliktov izvirajočih iz kapitalističnega sistema. Žrtev tega konflikta je bil proletarijat, ki mu je buržuazija naložila vse krvave žrtve svetovne vojne, bremena gospodarske obnove, kakor jih nalagajo imperialistične mirovne pogodbe.
Proletarijat je bil, ki je zaključil tragedijo svetovne vojne z revolucijo, ki je z zahtevo po politični svobodi z veliko silo pritisnil btiržuazijo ob tla; ali zopet je bil proletarijat, ki je zasledovanje razoroženega sovražnika opustil, predno je utrdil svoje pozicije. In buržuazija se je postavila v bran: militarizem in fašizem, beli teror in reakcija so sredstva buržuaznega razreda, ki so prisilila proletarijat v defenzivo
Zgodovina internacionale
Zgodovina od prve do druge internacionale.
(Ameriški družinski koledar 1917.)
Glasilo Internacionale je bilo takrat »Arbeiter-Zeitung« v New-Yorku. Ta je objavila sledeče zahteve proti brezposelnosti:
1. Podvzamejo naj se javna dela, da dobe brezposelni pri njih zaslužka.
2. Vsem potrebnim delavcem naj se da najmanje za teden dni predujma v de narju ali pa v živilih.
Deložiranje gostačev, ki ne morejo plačati najemnine, naj se odpravi.
V	zvezi z nekaterimi Unijami je Internacionala sklicala v New-Yorku velik shod, ki je izvolil poseben odbor za akcijo proti brezposelnosti. Ta je priredil še več shodov in izdelal peticijo, katero je predložil mayorju.
Podobne akcije so se vršile tudi po drugih industrijskih centrih. Tudi v Chi-cagi je stala Internacionala na čelu. Dne 21. decembra je bil tukaj shod, katerega se je udeležilo 500 delavcev. Govorilo se je v petih jezikih. Izvoljen je bil odbor osmih članov, da predloži mestnemu svetu zahteve delavcev. Obenem je bilo sklenjeno, da sprejemajo dclavci en mase ta odbor in zagotove akciji več jo pozornost.
Ta sklep je zdramil chicaške proletarce še veliko bolj kakor shod sam. Med delavci se je čez noč razvila obširna agitacija. Drugi večer so se zbirale v raznih delih mesta cele trune de-
vseeno, da ne počiva, gledano s stališča parlamentarizma, njena inoč v skupščini na nikakem jačjern temelju. Ali ona čuti, da bo, naj se pojavlja v skupščini proti temu njenemu delu še taka opozicija, cel kapitalistični svet to njeno postopanje blagoslovil. In to bo trajalo, na žalost, vse dotlej dokler se ne razvije pri nas številno in organi-zatorično močen delavski pokret, ali prežet z duhom trezne socialistične razredne borbe, njene taktike in strategije. Na tak pokret čaka naša država in on mora priti.
Izpremembe in dopolnitve zakona o taksah in pristojbinah značijo zopet novo obdačenje siromašnih slojev ljudstva. Od novih sprememb pričakajo finančni minister po svoji lastni izjavi, do konca tega leta preko 100 milijonov več dohodkov nego dosedaj. A misli se, da bo dejanski prebitek pro računanega še daleko nadkrilil. Na ta način se bo narod zlomil pod težo posrednih davkov, kojih povečavanju se današnja kapitalistična vlada ne bo mogia več ustavljati.
izem v zunanji politiki,
in utrdila moč vladajoče buržuazije — vse s pomočjo velikih armad kapitalističnih hlapcev.
Nenasitni imperializem, s katerim hočejo kapitalisti ukloniti, zasužnjiti na rode in jih izkoriščati, je tisti faktor, ki obvlada zunanjo politiko, ki je stvoril današnji neznosni mednarodni položaj.
Mirovna pogodba je danes krpa papirja, mir predstavlja danes do zob obo rožena Evropa. Mir je danes izzivalna psovka za militaristično kamarilo in fašizem vseh narodov in barv. O miru odloča le tajna diplomacija in buržazne vlade!
Delovski razred, ki mir zahteva je postavljen v Italiji pod diktaturo fašističnih črnosrajčnikov, v Španiji mu visi nad glavo sablja militaristične diktature, na Ogrskem ga tlači Horthyjev krščanski beli teror v ječali in ga potaplja v Donavi, v Romuiiji se mu obeta fašizem v italijanski izdaji, na Grškem mu gospodari generaliteta, v Jugoslaviji bo buržuazno diktaturo skoro zamenjala vojaška, v Franciji mu maši grlo nacionalni šovinizem. In proletarijat Nemške Avstrije in Nemčije se bo juje z reakcijo in fašizmom, ki mu hoče obesiti na vrat gospodarske zdravnike imperialističnih držav.
Polom kapitalističnega sistema in njegovih obupnih poskusov, da bi se ob držal pri življenju, je povzročitelj velike in težke socialne bede proletarijata, velikanske brezposelnosti in štrajkov v vseh državah.
Program imperialistično-kapitalistič ne buržuazije ene države je gospodar-
lavcev. Ko so se združile, je bilo v sprevodu nad 20.000 oseb. Vsa ta množica se je pomikala proti mestni hiši. Tedanja poročila pravijo, da ni bilo videti nobenega vodnika, nobenih rediteljev, pa vendar je vladal v teh trumah vzoren red. Bilo je, kakor da koraka armada.
Odbor je izročil mestnemu svetu peticijo. Demostracija je očividno napravila velik vtisk ne mestne očete, pa so obljubili, da store vse kar je v njihovih močeh za ublaženje bede. Povabili so delavski odbor za drugi dan na konferenco, kjer so delavski zastopniki razložili, kako bi se dalo pomagati.
Mestni očetje so obljubili, da bodo študirali in pomagali. Študiranje jim je vzelo toliko časa, da niso prišli do pomoči. Prepričali so se, da je še bolje, če si ohranijo simpatije kapitalistov, ki so bili pri volitvah vsekakor vplivnejši kakor brezposelni delavci. Kajti kapitalisti so imeli denarja, delavci pa po večini niti politične organizacije ne. In kalkulacija je pokazala, da je podkupovanje volilcev cenejše kakor resna podpora brezposelnih. Obljube so ostale obljube.
Akcije brezposelnih je vodila Internacionala tudi po drugih industrijskih mestih, zlasti v Newarku, Philadelfiji, Cincinnati, St. Louis, Lousisville igd.
V	New-Yorku je bil za 13. januar napovedan velik obhod brezposelnih. Ude ležilo se ga je veliko število delavcev; na poti so se sprevodu pridruževale vedno nove trume. Ko je dospel na Tomkins Square, kjer je bilo določeno,
sko uničenje sosednjih narodov in držav.
Imperialistična Francoska je z zasedbo Porurja dovedla Nemčijo v gospodarski polom. Vrli zavezniki francoskih kapitalistov so nemški magnati.
V	Nemčiji vre in uro za uro se stopnjuje obup naroda, ki je izgubil gospodarsko vojno, kojo je vodil z oboroženimi tolovaji velike antante. Na tehtnici je demokracija in reakcija, ki pomenja re stavracijo pruskega militarizma.
Konflikt med državami v Evropi so antantine imperialiste tako zaposlili, da so prestali celo z intervencijami proti Rusiji. Proletarijat more samo želeti konsolidacijo ruskih prilik in zmago socialističnih načel v državi. Zato apelira na rusko sovjetsko vlado, da preneha predvsem s progoni socialistov v Rusiji.
Orientsko vprašanje je rešila pred mesci lozanska konfrenca, bolni mož ob Bosporu, Turčija, je vsied medseboj nih intrig angleške in francoske diplomacije rešila sebe. Ali mir na vzhodu je le izhodišče novih sporov, ki jih bo preskrbela tajna diplomacija.
Na Balkanu pa se pripravljajo novi zapietjljaji in potres, ki bo imel svoje izhodišče na balkanskem polotoku grozi uničiti Evropo vse hujše kot je uničil naravni potres Japonsko!
Italijanski fašizem je našel ugodno priliko, da se je sporekel z grško bur-žuazijo. Porabil je priliko, da je zakuril bojne ladje, da je preizkusil svoje topove, ko je bombardiral otok Krf. Diplornatične spore rešujejo fašistovski banditi z novim prelivanjem krvi nedolžnih ljudi, z okupacijo tujih ozemelj. To je mirovna poslanica fašizma.
Na Jadranu, ki je izhodišče Jugoslavije na morje, si je Izbral italijanski fašizem za svoj cilj, da to izhodišče zapre. Priznavamo važnost reškega vpra šanja za državo, obosojatno italijanski imperializem, ki se baš v tem sporu najlepše zrcali, ali odločno obsojamo tudi postopanje naše vlade in naše taj-
PolitiČni
NOTRANJE POLITIČNI POLOŽAJ.
Naša skupščina je pretečni teden napravila res veliko delo: zvišala si je dnevnice od 180 na 300 Din, oziroma c slo na 360 Din na dan. Za ta važni predlog so glasovali demokrati in radikalci v bratskem objemu; klerikalci so bili seveda proti — bog ve, če se bodo tudi branili sprejemati povišane dnevnice. Pri tej priliki se spomnimo na sličen slučaj v francoski zbornici, kjer oni poslanci, ki so glasovali proti povišanju dnevnic, tega poviška niso vzeli, ampak ga pustili nakazovati vojnim sirotam! Klerikalci posnemajte ta vzgled, potem bomo verovali v vašo nesebičnost!
Sicer pa parlament ne dela kaj pri-
da se razide, je bila množica ogromna.
Prireditelji so pričakovali, da se tukaj prikaže mayor in pove, kaj bo mesto storilo, da se izpolnijo zahteve brezposelnih, ali pa da se jim sploh pomaga. Razočaranje pa je bilo velikansko.
Dasi se ni ves čas pokazal niti najmanjši nered in ni bilo absolutno nobenega znamenja, da se pripravlja nemir, je sprejela demonstrante na trgu dotlej skrita policija. Močni oddelki so brez vsakega povoda od vseh strani s koli napadli delavce. Nastal je nepopisen di-rindaj, več sto delavcev je bilo ranjenih, mnogo med njimi težko, mnogo jih je bilo aretiranih in potem kaznovanih, češ da so se upirali ukazom policije.
Taki in podobni dogodki so imeli veliko vpliva na ameriško delavsko gibanje. Bil je pa različen vpliv, deloma dober, deloma slab.
V	državi Illinois je akcija za brezposelne porodila novo socialistično stranko, ki se je imenovala »Delavska stranka za Illinois«. V kratkem času je dobila 2000 članov.
Tupatam so se ustanovile nove sekcije Internacionale. Nekatere so pridobile precej novih članov.
Razvile so se debate o taktiki po raznih sekcijah, pa so se zanesle tudi v centralo. Nepotrpežljivejšim elementom se je zdel razvoj prepočasen. Hoteli so videti hitrejše uspehe. Zlati boji zaradi brezposelnosti so jih spravljali v slabo voljo. Naglašali so, da se ni doseglo nič pozitivnega.
ne diplomacije, ki je iz državnega vpra šanja napravila intimno vprašanje za vladajočo beograjsko čaršijo. Povedati pa moramo, da se kljub vsej pravici, ki je nedvomno na strani Jugoslavije, izjavljamo proti vsakršni oboroženi intervenciji. Jugoslovanski proletarijat a-pelira na italijanski proletrijat, da ga v tem stremljenju podpira.
L'ogodki na bolgarski meji so baje prisilili vlado, da se s pošiljatvijo ultimata bolgarski vladi zavaruje SHS-dr-žavo pred vpadom bolgarskih četnikov. Ob meji pa se je sklenilo oborožiti-last-ne obmejne bande, ki naj proti vsem določbam in mednarodnim konvencijam začno guerilla-vojno.
V	Evropi so se poleg Zveze narodov našli novi in dobro oboroženi žan-darji, ki čuvajo mir in red, to so v veliki in mali antanti združene države. Razdelile so si med seboj interesno sfero po principu, da močnejši vlada sla bejšemu, tako tudi velika antanta mali.
Zveza narodov, ta patentirana institucija za reševanje mednarodnih sporov in zagotovilo miru, kaj dela ta? Z veza narodov je center buržuazne reakcije, ona je taborišče za rop pripravljenih sporazumljenih tolovajev velike antante. Ta Zveza narodov ravnodušno gleda, kako pleše fašizem in militarizem z bakljo v roki okoli soda, kjer je zakopan svetovni mir po nasvetu imperialistov med veliko množino smodnika.
Edini proletarijat je danes, ki bi mo gel preprečiti nove vojne; boj ki ga vodi v notranjosti vseh držav proti fašizmu in militarizmu, proti reakciji in terorju je bolj proti imperializmu, za svetovni mir.
Le zmaga proletarijata v notranjosti države in združitev proletarskih mas pod rdečim praporom Soc. internacionale garantira svetovni mir.
Od severa na jug, od vzhoda na za-pad mora jekniti en klic: vojno vojni!
(Govor sodr. Eržena na shodu SPJ v Mariboru, dne 23. sept. 1923.)
pregled.
da. Obravnavajo zakon o taksah, ki je v vsakem pogledu nespremenljiv, zanimanja zanj pa ni prav nobenega. Vsa politika se dela slej ko prej za kulisami in kdor ni najmanj poslanec, sploh ne ve, kaj se v Beogradu kuha. Naši klerikalci pristavljajo svojo župco kar k dvema ognjiščema, kakor vedno. Na eni strani so v radičevem klubu, v parlamen tu pa se gredo opozicije skupno s Pri-bičevičem. Noben človek pa ne ve, kaj pravzaprav nameravajo s to dvolično igto: če obenem hočejo vreči režim, naj pripeljejo Radičevce v Beograd; skupno z demokrati ga bodo težko vrgli, če ga pa vržejo: ali imajo potem namero skupaj s Pribičevičem in Žerjavoci iti
Zastopniki znanstvenega socializma so odgovarjali, da se ni moglo pričakovati nič dejanskih rezultatov, ker za vsemi akcijami ni bilo močne organizacije. Če se je doseglo to, da so se večjim množicam delavcev vsaj nekoliko odprle oči, se mora to zaenkrat smatrati za uspeh; to razpoloženje delavstva se mora izrabiti v agitaciji, da se pospeši politična organizacija, s katero pride proletarijat do politčne moči.
Opozicija pa je le razmišljala, kako bi se dala pot razvoja umetno skrajšati. Priporočala je vsakovrstno popustljivost, kompromise z organizacijami, ki niso v pravem pomenu socialistične, ki pa imajo vendar vpliv na delavstvo. Zahtevali so naj se briga Internacionala bolj za Ameriko, pa naj prepusti evropsko gibanje Evropi.
Načelni zagovorniki socializma so odločno odklanjali kompromise. Razumeli so, da bi tako sicer lahko dosegli veliko gibanje, od katerega pa ne bi imr-Jo delavstvo koristi, ker bi dobili največji vpliv na nezavedne mase ravno zapeljivci z velikimi obljubami.
Taki spori so imeli iz teorije v prakso prineseni, dosti škodljivih posledic,
V	Nev/-Yorku je nekoliko sekcij izstopilo iz Internacionale, pa so pozneje ustanovili novo stranko, ki si je nadela ime: »Socialno-demokratična stranka za Severno Ameriko«. Njej so se pridružila nekatera druga delavska društva v New-Yorku, Newarku in Philadelfiji.
(Dalje prihodnjič.)	j
v vlado? Ali hočejo samo demokratom pomagati v novo kolacijo z radikalci? Zakaj so se pa potem s takozvanim Markovim protolom zavezali poskrbeti, da bo prišla na vlado čisto radikalska vlada? O, če bi ti klerikalni volilci ne bili taki backi, kako sitna vprašanja bi zamogli staviti svojim poslancem! Tako pa je seveda klerikalna politika najlažja reč na svetu: karkoli narediš, vse je prav; če si v vladi je prav, si pri koritu; če nisi v vladi, pa markiraj opozicijo, poskušaj pa vloviti vsaj drobtinice iz korita! In tako dela danes Korošec s svojimi »tigri«, kakor se klerikalci sami imenujejo. Nam pa se zdi, da so ti tigri le s tigrovo kožo odeti dihorji, ki žro radikalska jajčka!
Radič pa roma med tem časom po Londonu, da bi od Angležev izprosil pomoči za ustanovitev hrvaške človečanske seljaške republike. Pa pravijo, da mu gre delo le slabo izpod rok: zato namerava stalno ostati v Londonu, kamor si je pustil poslati že svoje denarce. Svojo republiko prepušča Srbom, sam bo pa predsednikoval v Londonu!
Ali naše ljudstvo res ni vredno boljših in poštenih politikov in strank, kakor jih ima?
Radikali in Štefanovič. Naši čitatelji gospoda Emila Stefanoviča že poznajo. On je bil najprej advokatski kandidat in konzul na Dunaju, kjer se je posebno izkazal kot izganjalec komunističnega duha. Od tam je prišel na Turjaški trg, kjer je postal voditelj komunistov. Ker pa je vzdrževal na tihem še vedno svoje stare zveze z radikalno stranko, v glavnem pa zato, ker je uvidel, da so komunisti šleve, ki mu ne morejo in ne marajo dati niti enega mandata, je ustavil »Delavske novice« in postal glavni tajnik radikalne stranke za Slovenijo: Kot tak je razvil živahno delavnost in mi smo radikalni stranki novo pridobitev že zavidali. In pokazalo se je, da po pravici.
G. Emil Štefanovič je postal sveti Ju rij, ki grozi pohoditi v drznem naskoku zmaja radikalne korupcije. Njegovemu bistremu očesu ni moglo ostati dolgo pri krito, da smrdi slovenska radikalija do neba. Zlasti hudo je z guvernerjem Slovenije dr. Lukanom. On je len, hodi šele ob 11. uri v urad, rad dobro je in pije in ga je srkal v lastnosti direktorja agrarne reforme že po vseh graščinah Slovenije. Zato ni čudno, da ga bo predsednik Orjune inž, Krajnc ob prvi priliki lastnoročno nabil, ako ga najde v kaki kavarni. . .
Ob priliki rudarske stavke je držal dr. Lukan očividno s Trboveljsko, ker ima v kompaniji z drugimi en kos rudnika v Zabukovci. Vse to je Stefanoviča upravičeno razjezilo. Zato se je vsedel in razložil »v interesu radikalske partije vse to ministroma Vujičiču in Jovanoviču, obenem pa je priobčil to pismo kot strogo poverljivo v zadnji številki »Orjune«. Tako je spravil Štefanovič sloven ske radikalce v hud precep. Jadranska banka, ki za radikalno stranko ni manj
vredna, kot Stefanovič, drži očividno z Lukanom in je svojega nastavljenca, gla nega sekretarja Stefanoviča na mah odstavila. Zaman se je skliceval, da je radikalna stranka, stranka opankarjev in revežev in da je dejal to sam Pašič.. Pozabil je pač pri tem sklicevanju, da je Pa šičev sin, mešetar Rade Pašič druzega mnenja in to je bila njegova tragična krivda. Njegova tragična krivda je obenem tragična krivda Korenov, Mlakarjev, Nachtigallov in Krojsov, ki so zabredli na čudna pota radikalije, ne vedoč, da je v Sloveniji še bolje, če je delavec anarhist, kakor, če je radikal. Godi se mu v obeh slučajih enako. A če postane radikal, mora biti še drug Radeja Pašiča in dr. Lukana, — kar je za Krojse, Korene in Mlakarje gotovo velika duševna muka.
ZUNANJI POLITIČNI PREGLED. NEMČIJA.
Kakor smo že poročali, je Nemčija opustila svoj pasivni odpor v Porurju. Stresemann je imel pogum za to dejanje, pustil bi bil pa pri tem svojo glavo. Nemški kapitalisti pa so se na vso moč uprli pametni poravnavi s Francosko in skoro je prišlo do tega, da bi se bil načrt velekapitalistov posrečil! Strese-mannova vlada je dala ostavko in šele po dolgih naporih se je posrečilo sestaviti Stresemannu nov kabinet širše koalicije, ki bo skušal Nemčijo zadržati od propasti — če bo to šlo. V novem kabinetu so zopet zastopani socialisti, ki z brezprimernimi žrtvami skušajo obvarovati nemško ljudstvo pred gladom in državljansko vojsko. Stresemann pa je v svojem nastopnem govoru pred parlamentom ostro nastopil proti »patrio-tičnim« veleindustrijcem, ki da delajo zgago, ko pa se jih pozove, da sami primejo za delo in prevzamejo odgovornost, pa se strahopetno umaknejo! Slučaj Nemčije jasno kaže, kako pozna kapitalist samo svoje koristi in mu za domovino ni prav nič žel, če mu gre za lasten žep! Samo delavec je grešnik, če ni »patriotičen«!
BULGARIJA.
V	Bulgariji je komunistično-zemljo-radnička revolucija zlomljena. Beli teror divja in vsi voditelji revolucije, kolikor jih niso vladne čete pobile in ujele, so zbežali izven mej Bulgarije! Vsi uporniki se pritožujejo nad silnim terorjem, ki vlada v Bulgariji, pri čemur pa tudi priznavajo, da revolucija ni bila pripravljena, kakor bi morala biti! Komu v korist pa so bulgarski komunisti šli v revolucijo, če so vedeli, da zanjo niso pripravljeni? Moskva je diktirala in oni so se morali pokoriti, bilo dobro, bilo slabo! In kar danes trpi bulgarsko ljudstvo, so krive tudi stranke, ki so začele z revolucijo, ko ni bil čas in ko ni bilo moči za njo! Bulgarska revolucija je tipičen vzgled pogrešene revolucionarne taktike komunistov, ki prinaša proeltarijatu samo še večje suženjstvo in hujša pregajanja.
prispevkov in slučajno z raznimi predlogi in nasveti.
Pomanjkanje tobaka. Tudi trafikantom se najbrže ne zdi vse v redu, zakaj morajo imeti vedno ob vsaki naročbi par dni odmora, kadilci pa posta. Pravijo, da je kriva glavna zaloga, da se ob pravem času ne preskrbi potrebne zaloge, Mogoče imajo prav. Pribiti pa moramo, da takih slučajev ni nikjer toliko kot slučajno v Celju, da bi se kadilcem nalagal tako strogi post, kar po več dni, sedaj skoro cel teden nič. Da se take stvari, ki jim včasih pravimo tudi neugotovljene manipulacije, preprečijo, naj se vsi trafikantje, ki dobivajo tobak pri celjski glavni zalogi, občnega zbora zanesljivo udeleže.
Shod na Rečici ob Paki. V nedeljo, dne 14. oktobra se vrši zborovanje Socialistične Stranke Jugoslavije na Rečici ob Paki v gostilni sodruga Omladiča ob 14. uri Z ozirom na važnost tega zborovanja naj se ga vsi sodrugi iz Polzele, Braslovč in Rečice gotovo udeleže. Poročevalec iz Celja.
Štore. V nedeljo, dne 30. septembra t. 1. se je vršil občni zbor krajevne organizacije SSJ, katerega se je udeležil tudi Bernot. Že pred dokončanim poročilom blagajnika se je razvila živahna debata, pri kateri je Bernot zmer jal starega požrtovalnega in marljivega s. Pcteža, ker se je pregrešil zoper njegovih deset božjih zapovedi, da ni njemu obračunal, temveč od celokupnega kongresa priznani pokrajinski organizaciji v Celje. Koren je natančno razložil, kam privede delavske organizacije taktika, ki jo uvaja Bernot. Navedel je celo vrsto primerov o lažnjivi pisavi v »Napreju«. Svetoval je delavstvu, da naj ostane složno in solidno, ter naj nikakor ne pusti zaradi teoretičnih vprašanj, ki izgledajo v praksi čisto drugače, svojih organizacij razbijati. Dokazal je, da to, kar piše Berno-tov »Naprej« ni vzgojevalno delo, temveč to je razkrajevalno delo. Navzoči smo bili mnenja, da nam bo nad vse resnicoljuben Bernot dal odgovora, ko se mu je podelila beseda. Ampak smo se v tem varali, razlagati je začel, da se izogne njemu neprijetnih odgovorov, svojo teorijo o progresivnem davku ter, da je treba vse zapisati, kaj kdo je ali pije, ker dela tudi on tako, drugače ni socialist. Med govorom so se sodrugi razšli, ker jim je bilo dovolj dlakocepstva. Vsled premajhnega števila navzočih je predsednik zborovanje zaključil z apelom na sodruge, ki želijo veliki razmah SSJ, da plačujejo prispevke pri s. Potežu ter da se snidemo drugokrat in si izvolimo odbor. Bernot pa je pozval svoje, da naj ostanejo, ostal pa je sam v dvorani. V nedeljo,dne 7. oktobra se je vršil sestanek naših članov, katerega so se udeležili tudi nekateri sodrugi, ki se z nami niso strinjali. S. Koren iz Celja je svojem govoru razlagal potek in razvoj socialističnega pokreta, osobito v Sloveniji. Sodrugi so izrazili željo imeti večkrat take diskusije, kar se jim je zagotovilo. Prepričani smo, da bo ravno ta živahnost naše temelje cementirala. S podvojeno silo bomo šli na delo. — Sivolasi in več mladih so-drugov.
Šoštanj. Nesramo blatenje »Orjune« na našo društvo »Svoboda« je prišlo do vrhunca. Kjerkoli jih dobijo po glavi, so na njih jeziku »Svoboda« ir. njeni člani, kar pa do zdaj ni bila resnica. V »Orjuni« z dne 30. septembra 1923 piše dopisnik »Orjune«, da so napadli člani »Svobode« njihovega člana Jos. Čebula in mu z nožem presekali žilo na roki, kar pa ne odgovarja resnici in prosimo, da se dopisnik poišče in kaznuje. Resnica pa je, da, ko smo se vračali iz Hrastnika, so nas izzivali »auf biks »Svoboda« in dol s »Svobodo«. Nekateri delavci so to slišali in so se za nas potegnili. Pa ni bilo nobenega člana »Svobode« pri tepežu in to je nesramnost od »Orjune«, da tako laže. Do pisnika »Orjune« smatramo člani šo-štanjske »Svobode«, če tega ne prekliče, za največjega lažnjivca in kratilca časti.
Odbor Svobode- Šoštanj.
MARIBORSKO OKROŽJE.
Revolucionarju v album. V glasilu »neodvisnih« komunistov se je razkoračil nek komunistek, da je opisal shod SPJ v Mariboru, zato pa si je izposodil besednjak vseh psovk, ki jih je založila moskovska internacionala s pripombo, da je pravica uporabe dovoljena le ko-
munistekom, da iz daljave zmerjajo, jezik in osle kažejo. Ko smo »socialpatri-jotje« prebrali poročilo o shodu, smo delali — debele oči, ogledovali smo se kdo ima bolj okrogel obraz, pa smo z grozo opazili, da smo od zadnjega shoda, ko so nas komunisti še okroglih o-brazov fotografirali, neverjetno shujšali. — Italijanske sodruge zelo zavidamo, da so ti revolucionarji, ki bi že zdavnaj Mussolinija ugnali iz Italije, ušli. Tako pa ne preostaja nič druzega kot reči: »Eviva la liberta!« iz Italije garda je naša ušla!
Klerikalni zamorci. »Straža* od srede nekaj blede, da sem bil s »Volks-stimme« v soboto obsojen. O tem ne bi bil nič vedel, če ne bi to izvedel iz »Straže«. Sicer pa iz notice »Stražine« nisem mogel točno razbrati, kdo pravzaprav in zakaj je bil obsojen. Ker na koncu notice »Straža« joče, da se skrivam za hrbet odgovornega urednika, ampak da me bo že zaslužena kazen zadela! Gospodje jezuiti, stvar je na robe. Jaz se ne morem skrivati za hrbet naših odgovornih urednikov, ker pri nas »hudobnih« socialistih ni navada, da bi se dopisniki skrivali za hrbte imunih urednikov, tudi tedaj ne, ko bi to bilo mogoče. Pri nas je to nasprotno. Vaši listi še nikoli niso mogli izhajati, ne da jih krije imuniteta, ker bi bili večkrat ob sojeni radi častikraje, kakor bi številk izšlo! Sedaj pa na jedro: Dr. Leskovar je tožil » v olksstimme«, ker ga je ista razžalila, ker mu je baje očitala, da je prijatelj klavniškega ravnatalja Kerna, ki se nahaja v preiskavi. Jaz sem se — odkrito rečeno — temu začudil. Klerikalci so dosedaj z vsemi štirimi Kerna in njegov sistem branili, sedaj bi se ga pa na enkrat sramovali! Torej nekaj v deželi Danski vendar ni v redu. Na kateri strani Kernove afere je Leskovar najbolj občutljiv tega sicer prav ne vem. Toda gospod Leskovar se ne bo očitka opral, da je on vsaj sokriv, če ne glavni krivec pri tistem, za mestno občino tako škodljivem postopanju s znanimi 40 prašiči. Ugotoviti je treba:	1,
Ali je dr, Leskovar bil v letu 1920 vladni komisar na mariborskem magistratu ali je bil župan? On ne bo mogel tajiti, da ni bil prvo. Bil je tedaj polnomo-čen diktator, ki ni ,bil vezan na kakšne-koli sklepe, kakor bi bil, če bi bil župan. Župan more samo to storiti, kar sklene večina občinskega sveta. Komisarju pa se ni treba ozirati na eventu-elne želje sosveta, ki pa je itak bil takrat, mimogrede rečeno/klerikalen. Dr, Leskovar je tedaj kupil 40 debelih svinj in jih dal 16. in 17. aprila 1920 poklati, Kaj in kako je potem s poklanimi prašiči ukrenil, za to vendar ne bo mogel morda na vsezadnje nas socialistov odgovornih delati. Če ni znal tako postopa ti, da se ne bi bilo meso pokvarilo, tedaj ni bilo treba prašičev sploh kupovati. Pregovor pravi:	Schuster	bleib
bei deinem Leisten! Nikakor ni mogoče, da bi bil Kern izključno sam postopal na svojo pest. Pa tudi v tem slučaju ni Leskovar brez krivde. Saj je bila njegova sveta dolžnost, da skrbi za občino in čuva njene interese, za kar je bil dobro plačan. Podrobnejše bo še preiskava dognala, katere se sicer gg. kle-rosi tako bojite. In če bi sto sodišč Leskovarja od te zadeve oprostilo, on se ne more moralne odgovornosti nikoli otresti. Kar se pa tiče materijalne, to pa je vprašanje. Po moji logiki bi bil Leskovar odgovoren, ker nekdo mora biti odgovoren. Ker pa je on bil višji kot Kern, ergo bi bil pravilno on odgovoren. To bomo še videli. Mestna občina je izgubila pri prašičih 127.000 kron in te bi moral takratni vladni komisar plačati. Kar se tiče Leskovar-Kernovega prijateljstva, bi isto znalo biti bolj maščobnega izvora. Ugotovljeno je namreč, da je dr. Leskovar prejel samo tekom letošnjega leta in to že v prvih 4 mescih po klavniškem ravnatelju Kernu nič manj kot trikrat svinjsko mast, med tem enkrat vso slanino od ene svinje. To mast so morali klavniški delavci Leskovarju v delovnem času voziti na dom. Če jo je on plačal in po kakšni ceni, to nas ne zanima toliko, fakt pa je, da je bil Kern liferant, dr, Leskovar pa prejemnik, Eksporterji bodo pričali, da je Kern neštetokrat po 30 ali več kg masti vzel in je ni nikoli plačal. Kako pa jo je dajal svojim kli-jentom, to vedo oni najbolje. Toda »Stra ža<< bi take stvari imenovala — korupcija — če bi to drugi zakrivili, ne kleri-
Dnevne vesti.
CELJSKO OKROŽJE.
Zborovanje. V nedeljo, dne 30. septembra se je v Celju vršilo člansko zborovanja ob povoljni udeležbi. Poročevalec je poročal o poteku in sklepih strankinega kongresa v Beogradu, K poročilu je bil soglasno in z odobravanjem sprejet predlog in sicer: Zbrano članstvo celjske krajevne organizacije Socialistične stranke Jugoslavije odobrava vse korake glavnega strankinega odbora v Beogradu, ki je vztrajno izvrševal veliko in požrtvovalno delo za združenje socialističnega proletarijata, kakor v Sloveniji, tako tudi v celi državi. Želimo mu nadalje že mnogo uspeha pri velikih in težkih nalogah, pri katerih močemo pomagati z vsemi silami za oovzdipo proletarske zavednosti in spoznanje njega samega. — Nadalje je članstvo živahno debatiralo o lokalnih razmerah naše stranke in stvorilo več sklepov, ki gredo za tem, da dvignemo naše članstvo do' najvišje stopnje orga-nizatorične socialistične naobrazbe.
Seja krajevnega odbora SSJ v Celju bo v torek, dne 16. oktobra v društveni pisarni. Zaradi važnosti dnevnega reda je udeležba dolžnost vsega odbora.
Socialistični občinski klub občine o-kolica Celje je sklenil na svoji zadnji seji z dne 5. t, m., da se vrše redno seje
kluba v petek, pred javno sejo v gostilni Janžek ob pol 20. uri. Zato naj nikdo ne čaka na posebna povabila, ampak naj se ozira na ta razglas. Dolžnost vsakega socialističnega občinskega odbornika pa tudi tistega namestnika, ki pride večkrat v poštev, je da se sej redno udeležuje.
Diskuzijski večer. V četrtek ob pol 20. uri vsi na diskusijski večer vsled važnega predavanja. Če nič ne veš, ne moreš odločevati, zatorej pridi, da bodeš slišal, kar je za tebe tako potrebno. Spoznaj sebe samega, potem bodeš tu-spoznal, kaj zmoreš sam, če nisi organiziran. Generali ne zmagujejo, ampak armada, ki pozna disciplino in se je tudi drži. Držite se reda in discipline, ter prihajajte redno na diskusijske večere.
Redni sestanek UDR vsak četrtek točno ob pol 20. uri v društveni pisarni pri »Jugoslovanu«. Udeležba in točnost dolžnost.
Ustanovni občni zbor društva trali-kaniov. V nedeljo, dne 21, oktobra ob 13. uri se vrši v Hotelu Balkan v Celju ustanovni občni zbor udruženja tobačnih trafikantov. Dnevni red:	Pozdrav
predsednika pripravljalnega odbora. Pomen ustanovljenja organizacije. Či-tanje pravil in volitev odbora. Določitev enkratne pristopnine in mesečnih
kalci, seveda. Če je to bila naloga ravnatelja Kerna, mast razpošiljati in to še z občinskimi uslužbenci, o tem naj cenjena publika razmišlja. Klerikalci smatrajo za svojo glavno nalogo, da preprečijo ali vsaj zavlečejo klavniško afero, če le mogoče preko kakšnih e-ventualnih volitev, za to se nerodno o-tresajo in se jeze, če brskam po klavnici, kjer da je baje že davno vse urejeno, kakor je »Straža« pred kratkim izjavila. Vem, da to ni za marsikoga prijetno, ampak mi socialisti nismo za to na svetu, da klerikalne skrivnosti zakrivamo, marveč zato, da jih odkrivamo. Klavniška afera se je proti mojem pričakovanju strašno zavlekla. Pri tem zavlačevanju imajo najrazličnejši skrivni in neskrivni elementi svoje prste vmes. V soboto, 6. oktobra se je končne sestal disciplinarni odsek občinskega sveta, da razpravlja o klavniškem škandalu. In glej ga zlomka. Tisti, ki več kot pol leta ni bil na nobeni seji odseka, je sedaj prišel in to je Leskovar. Toda on ni prišel zato, da bi pomagal stvar pospešiti, marveč nasprotno — zavleči. On je stavil predlog, da se voli posebna komisija, češ, personalni odsek ni kompetenten! Temu se moram čuditi. Na predzadnji seji občinskega sveta sem stavil predlog, naj se štričlanska komisija dopolni z 1 članom, kakor predpisuje občinski red. Na to je pa bil stavljen predlog, naj prezva me zadevo personalni odsek. Jaz sem se pridružil temu predlogu in je bil soglasno sprejet. Sedaj, po enem mescu pride Leskovar in ugovarja temu. Kaj se to pravi, ali ni to zavlačevanje? Ko sem v maju stavil predlog, naj se izvoli štiričlanska komisija, in sicer iz vsake stranke po eden, so klerikalci izjavili, da ne prevzamejo nobenega mesta v komisiji, češ: mi smo na stvari desinte-resirani! Sedaj pa je prišel dr. Leskovar, katerega že dolgo ni bilo pri nobeni seji personalnega odseka. Kar se tožbe tiče, za katero nisem preje nič vedel in katero je Leskovar dvignil proti odgovornemu uredniku »Volksstimme«, ne vidim nič druzega v njej kot nekak prejudic za celo afero, s katero se je gospodu tožitelju zelo, zelo, mudilo, na drugi strani pa »bremza«, da bi se ja zadeva zavlekla v neskončnost! Če bi bil jaz vladni komisar in bi pokazal takšno nezmožnost kakor jo je Leskovar pokazal ,tedaj ne le, da ne bi imel poguma nadalje ostati vladni komisar, marveč ne bi upal se za navadnega občinskega svetovalca voliti pustiti, še manj pa komu drugemu kakšnekoli lekcije dajati, kakor je to ravno pri Leskovarju v navadi.
Andrej Bahun, občinski svetnik. Članski sestanek kraj. org. SSJ mariborske se vrši vsako sredo točno ob 8. uri v »Ljudskem domu«. — Udeležba dolžnost.
10.	redna seja občinskega sveta mariborskega se vrši v petek, dne 12. oktobra t. 1. ob 19. uri v mestni posvetovalnici. Dnevni red: 1. Poročilo pred-sestva in overovanja zapisnika 9. redne seje. 2. Predlogi in vprašanja. 3. Poročilo odsekov. 4. Slučajnosti.
500 lepih dobitkov, med temi pet glavnih, je že pripravljenih za tombolo vojnih invalidov v Mariboru, ki se vrši v nedeljo dne' 14. oktobra t. 1. Dobitki še se vedno množijo, in bo ta tombola prekašala vse dosedanje, ki so se vršile v Mariboru. Ker je rok jako kratek, naj nihče ne zamudi prilike, si nabaviti o pravem času karte (srečke), ki se dobe komad za 3 Din pri g. Zlata Brišnik v Slovenski ulici, in v vseh trafikah. Svira vojaška godba.
PTUJSKA KRONIKA.
»Nas je kakor črepinj.« Pretekli teden so imeli ptujski radikalci shod, ki je bil naravnost »impozanten«. Brez vsake agitacije je prišlo na shod nad 9 ljudi, t. j. 1000, manj zadnji dve 00 Vsled »tehničnih ovir« in »temeljitejših priprav« se je pa moral shod odložiti na poznejši čas, t. j. do takrat, ko se bodo Ptujčanom vremena zjasnila. Vidi se, da je ljudstvo sito fraz raznih vo-
diteljev nasprotnih strank, zato drvi tru n:oma v obljubljeno deželo radikalijo. Da je temu tako, nam priča omenjeni shod, od katerega je »ogromna« masa odšla z dolgim nosom.
Sedemdesetletnico je preteklo sredo praznoval gospod dr. Jurtela odvetnik in eden izmed najuglednejših ptujskih meščanov. Ožji nrijatelji so mu priredili slavnostni večer, katerega u-deležba je pokazala, da uživa g. dr. Jurtela ugled in spoštovanje tudi pri političnih' nasprotnikih. Uglednemu someščanu čestitamo tudi od naše strani ter mu želimo, da se ohrani zdrav in čvrst do skrajnih mej človeškega življenja.
Volitev novega župana. Pokrajinska uprava je vzela na znanje demisijo župana s. Lozinšeka ter je v smislu določil mestnega štatuta odredila volitev novega žuoana, ki se ima izvršiti najkasneje v 14 dneh. Kakor čujemo, se vrši volitev v soboto, 14. t. m.
Geslo »Svoji k svojim« v praksi. Zadnjič smo poročali, da so se nekateri ptujski narodnjaki med seboj oklofuta-
li.	Kakor zvemo od zanesljive strani, so narodnjaki sklenili izvajati gornje geslo tudi pri delitvi klofut, ne pa samo pri podpiranju narodnih tvrdk. U-pamo, da bodo v izvajanju gesla »Svoji k svojim«, vsaj pri delitvi klofut dosledni ter tako podpirali domači promet s »focnami«.
Razno.
Ključki in kuluk. Ključki in kuluk sta dve podobni besedi, ki ste tudi sicer v ozki zvezi. Slovenija je poslala v parlament dva tucata kljuckev; ključki pa so ji prinesli iz parlamenta kuluk. Kljukcem je bil kuluk nujno potreben. Zato so podpisali bel papir, imenovan Markov protokol in dovolili radikalni vladi, da napiše na ta papir zakon o ku luku. Ko je bil ta zakon izdan, pa so kljukci zarjoveli in rekli: Mi nismo izdali kuluka! Kljukci so rjuli, da se je temu vsa skupščina čudila, posebno pa vlada, kateri so podpisali kljukci bel list, z dovoljenjem, da sme nanj vlada vse zapisati, kar hoče. Sedaj pa je videla, da bo radi kuluka v Avtonomiji revolucija. Minister policije je gladil svojo skrbi polno brado in tarnal: »Sicer smo v Avtonomiji že imeli revolucijo.
V	Ljubljani takrat, v Mestnem domu, ko smo šli tja krivo vero učit . .« In kakor, da bi bilo to včeraj mu je šumelo po glavi: Hudoba! Antikrist! Umr-jemo za sveto vero! . . . »Tista revolucija se je res dala udušit. A kje je v Ljubljani zdaj junak, ki bi rekel: Bom videl baba, če boš umrla za sveto vero, in ki bi pogumno nameril v zadnji del revolucionarnih teles curek vode z briz galno, da bi završale kiklje in polnili zrak obupni »Jezus«-klici na vse strani bežeče revolucije.Sedaj, kakor pravijo, tudi požarna bramba ni več zanes ljiva.« — In odločil je zato: V Sloveniji ne bo kuluka! Kljukci pa so šli s slavo ovenčani domov, kar bi se ne bilo zgo dilo, ko bi kuluka sploh ne bilo. Kljukci so prišli domov brez avtonomije! Le pomislite! Kljukci so nam prinesli petkrat povišane davke! — Kljukci so nam prinesli železničarski zakon, ki uvaja za nepokorne železničarje preki sod! Pri vsem tem še ust niso odprli. — Kuluka so nas pa res rešili. Zato pa čast in slava klujkcem. Mislili smo že, da bi bilo treba uvesti vsaj za vse take kljukce kuluk, — zdaj pa vidimo, da je prav, da jim plačujemo za njih delo po pol milijona na leto.
Koliko je vreden naš denar? En dolar stane 88 dinarjev, ena lira stane 4 dinarje, en angleški funt stane 410 dinarjev, ena avstrijska krona stane 12 par, ena marka stane 7 tisočink pare.
Poslano.
Odprto pismo.
V	»Socialistu« ste pustili »Naprej« tako pri miru, kakor zasluži. Enkrat pa mi lahko dovolite, da napravim tu malo izjemo. Pri tem ne bom polemiziral z »Naprejevim« urednikom, ampak
bom povedal le »Naprejevim« čitate-Ijem nekaj resnic.
Že zadnjič smo omenili, kako grdo je obrekoval »Naprej« s. Bračinaca. Vsa ta obrekovanja je črpal »Naprej«
—	iz komunistične »Strokovne Borbe«. Ta listič postopa proti s. Bračinacu tako, kakor postopa tudi proti strokovnim delavcem »Naprejeve« smeri. Sedaj se je resnica izkazala, — vkljub temu pa smo zaman, čakali, da bo »Naprej« to ugotovil. Nasprotno! Zadnja »Strokovna Borba« trdi, da je s. Bra-činac najbrž res izdajalec, — ker trdi to tudi »Naprej«. — Radovedni smo, koga med »Naprejevimi« čitatelji je vsega tega sram.
Z začudenjem čitamo zadnji čas, da so gospodarske organizacije in celo bolniška blagajna v rokah naše smeri in da so posamezni naši sodrugi krivi, da ne gospodarijo tam »Naprejeve« organizacije. Zato ne bo odveč, če pokličemo vsem v spomin in zavest resnico!
Pri bolniških blagajnah je v upravnem svetu le pol delavcev, drugo polovico tvorijo podjetniki. Ko bi bili toraj vsi delavci edini, bi ti važni zavodi toraj žal ne mogli biti naši. »Naprej« pa vzbuja s svojo pisavo domnevanje, da smo mi krivi, zlasti jaz, da »Naprejeve« organizacije ne morejo po bolniških blagajnah vladati, čeprav nimam mirno čakam na čas, kdaj^ jih bo osvojil »Naprejev« urednik. Žal pa mi je, da bo padel vpliv delavstva pri teh važnih zavodih vsled njegovega raz-krajalnega dela, na ničlo.
Znano je, da nisem v vodstvu Konzumnega društva za Slovenijo. Vkljub temu sem glasom »Napreja« za vse kriv, kar se tam dogaja in kar »Napre-ju« ni všeč. Ugotavljam, da velja celo oglasna zapora Konzumnega društva tudi za naše liste, čeprav tudi njihov položaj ni rožnat. Kaj bi mogli toraj zgubiti, če bi prišel »Naprejev« urednik s svojim operacijskim nožem nad to lepo zadrugo?
Tam, kjer stoji danes ta zadruga, bi potem res sto let trava ne rasla, — a to bi bila trenotno bolj škoda za zadrugo in zadružnike, ne pa zame ali za našo politično stranko.
Mi smo v resnici tudi v tem oziru ravnodušni.
Res, da želimo tesnejšega stika med to in drugimi panogami delavskih organizacij, — a ta tesnejši stik bo navadna posledica konsolidacije političnega in strokovnega pokreta, za katerega pa »Naprej« ne dela.
Ravno toliko vredne, ko vse te blodnje, so govorice, da hočemo »Naprej« gmotno uničiti. Za selitve iz ti-karne v tiskarno je odgovoren samo »Naprej« in nihče drugi. »Naprej« se seli, ker ne plačuje tiskarnam svojih dolgov.
Vse drugo so prazne izmišljotine. Jaz se brigam za »Naprej« toliko, ko za lanski sneg. (Koren pa se je za njega tako brigal, da mu grozi zato velika izguba!) »Naprejev« urednik pa govori vkljub temu o intrigah, ki pa strašijo le po njegovi glavi. Tudi v tem slučaju pa je resnica ravno nasprotna, kakor on trdi.
Jaz sem se držal tudi proti »Napre-ju« principa, da se idej v delavskem pokretu ne sme ubijati s silo. Samo moja zasluga je, da je odbor »Sloge« potrdil nepravilno zastavitev delnic Ljudske tiskarne za »Naprejev« dolg in rešil s tem »Naprej« velikih sitnosti. Zato pa me sedaj »Naprej« napada!
Ce tirjajo tiskarne, jamstveniki in upniki »Napreja« varščino za temu listu posojene stotisočake, pa tega vendar ne morem jaz zabraniti. In kako je bilo lansko leto s tem, na kar »Naprej« vedno in vedno namiguje?
Bernot mi je dal med volitvami razumeti v pismu, da bi bilo dobro, če bi s svojim vplivom na mariborsko tiskarno zatrl list »Enakost«. Jaz mu nisem dal na to nobenega odgovora. Ber-notov predlog je bila ena izmed tistih njegovih idej, ki niso ne za na vile, ne za na grablje.
Prvič nisva imela ne jaz, ne Ber-
not sama nikdar takega vpliva na tiskarno, kakor je to Bernot mislil. Midva Sva zastopala dve organizaciji. Poleg naju so imele govoriti organizacije in njih odbori, kojih vpliv bi naju brezpogojno oba zlomil, ako bi obračala kozolce po »Naprejevi« volji. V zgornjem slučaju bi bilo treba zato občnega zbora. Občni zbor bi prišel za Berno-tovo plemenito namero prepozno. In ko bi prišel, — bi doživela jaz in Bernot vsak svojo blamažo. A to ni bil glaven vzrok, da Bernotu nisem odgovoril. Jaz sem vedel, da bi bilo tako početje udarec proti konsolidaciji delavskega pokreta — udarec proti tistim organizacijam, ki so pomagale to tiskarno kupiti. Zato se o takih predlogih niti govoriti ni dalo.
Moj cilj ni bil razkrajanje pokreta, ampak njegova konsolidacija.
i)a bo mera mojih grehov poina,. sem ubil tudi »Naše Zapiske«, — ki sem jih vzdrževal^ sam leto dni z največjimi žrtvami. Žrtvoval sem za list daleč črez svoje razmere. »Naprejev« urednik vse to pozna, ve za številke in vendar obrekuje.
Enako obrekuje v zadevi Ljudske tiskarne. Ta tiskarna je bila do sedaj močno odvisna od bančnega kapitala in ni bila nikdar tako naša last, kakor se »Napreju« sanja. Last naših organizacij pa lahko postane, — lahko postane še bolj, kakor je po začasni ureditvi na zadnjem občnem zboru že. Tozadevno opozarjam na oglas S. T. Z. v prihodnji številki. »Naprej« ima že tudi tukaj vratca: kaj, ko ne bomo imeli polovice delnic!
Tu opozarjam:
Priglasi in dodelitev bo javna!
»Naprej« in njegovi naj priglase med seboj zbirajo in potem naj pridejo, ako bodo videli, da pripomorejo s tem organizacijam do večine. Če je res, da imajo samo oni organizacije, drugi pa nič, bodo dobili večino, ali pa bodo dobili razlog res upravičeno napasti vodstvo S. T. Z.
Če pa to ni res in se bodo prijavile tudi druge delavske organizacije, — s kako moralno pravico zahteva »Naprej«, da bi smel samo on žeti, on ki ni niti med prvimi sejal? Kdo je še, ki te igre ne izpregleda?
Pričakujem, da bo čitati o tem v »Napreju« kmalu, da se mu smeje še mesec z neba in da sem temu jaz kriv, ker ne maram vzeti palice v roke in ne maram zbiti hudobca tje kamor spada.
(Seveda mesec, ne »Naprej!)
Žakaj vse to?
»Naprej« je to skrivnost sam razkril: Zato, ker sem tajnik Strokovne komisije.
Jaz se sam čudim, kako, da sem mogel vzeti ta greh nase.
Moje mesto je prav malo rožnato. Posvetiš mu vse svoje sile za plačo navadnega delavca, — zato pa moraš o svojem prostem času dokazovati, da nisi nikomur nič ukradel, kar ti razni učitelji s polnim podpisom očitajo, ne da bi jih oblila zato rdečica sramu.
Jaz nisem na tem mestu, ne vem, kako dolgo. In šel bi jutri, ako bi ne ve del, da ne bo za menoj še ostrejšega boja in še večjega razsula.
Tudi »Naprejevi« čitatelji, ki so imeli opraviti s Strokovno komisijo, kjer sem skušal vedno zbirati, to vedo. Za to bomo vstrajali. Ako me delavstvo na prihodnjem kongresu oprosti težke odgovornosti, bom vzel to rad na znanje in zapustil mesto, na katero me veže le čut dolžnosti in solidarnosti.
Filip Uratnik.
Lastnik in izdajatelj Pokrajinsko načelstvo SSJ-za Slovenijo. — Odgovorni urednik Jože-Golmajer. — Tiska: Ljudska tiskarna v Mariboru.
Močnega učenca
z dobro naobrazbo, znanjem slovenskega in nemškega jezika sprejme takoj Kon-sobbo društvo ** Slovenijo, podružnica Maribor, Hužka cesta 5.
*« V LJUBLJANI, ALEKSANDROVA CESTA ŠT. 5
sprejema hranilne vloge na tekoči račun in na knjižice, obresti po dogovoru. — Vse bančne posle izvršuje najkulantnejše.
Delniški kapital 10,000.000 K.  ............. Brzojavni naslov: Zadrubanka. ............ Telefon	št.	367.