SSK-11- in 12, V LJUBLJANI, DECEMBRA 1930.
I. B.:
Skijaštvo (smučarstvo).
zimsko doba skijaštvo (smučarstvo) je sigurno naj* izdašnija,	a također i	najzabavnija telesna vežba.
Kretanje	na čistom i	svežem zraku krepi pluća,
pospešuje krvni tok i uopšte dobro deluje na raz* voj tela. Zato je preporučljivo, da pored ostalih vežaba, sokolski redovi gaje također i skijaštvo. Ta grana telesnih vežaba u našem Sokolstvu još je malo razvijena. Poznaju ga i gaje sokolska društva u Sloveniji, dok u drugim delovima naše države skijaštvo je još nepoznato, međutim je u češkom Sokolstvu silno razvijeno i gaji se kao deo sokolske telovežbe.
Pogrešno je mišlenje, da je skijaštvo omogućeno samo u brdo* vitim predelima naše otadžbine, kao što je to Slovenija. Hrvatska, Bosna i Srbija imaju za skijanje isto tako prikladne predele i krajeve kao i	Slovenija.	Uzrok, da	se skijaštvo	u. tim krajevima ne razvija
jest ta j,	j er	time nisu tamošnji stanovnici upoznati, jer tamo to nije
uobičajeno. Ima također izvesnih krajeva, gde snega nema, n. pr. u Dalmaciji, tamo, razume se, o skijaštvu ne može biti govora. Gde pak sneg zapada, tamo je posvuda prilika za skijanje.
Također i naziranje, .da je skijaštvo prikladna vežba samo za odrasle, pogrešno je. Da vidite samo naše najmanje Sokoliće, kako im se iskre oči, kada zasipi sneg i sa mekim pahuljicama prekrije zemlju debelim belim plaštem. Brzo vuku svoje skije i počinju pri*
prave za skijanje. Muku muče tada roditelji, da zadrže našu omladinu kod kuće pri toploj peći. Grabe oni tada svaku priliku da mogu vani na led i svi promrzli od studeni vuku marljivo svoje skije u prirodu do prikladnih mesta, gde nastaje živahna i vesela vreva skijanja. Manji s malima, veći pak s većim skijama, svak se na svoj način kreće, pada i vežba u skijanju. Da vidite samo naše naraštajce na takmičenjima, kako veselo odilaze na start i učestvuju takmičenju. To je dokaz, da je skijanje također i za omladinu.
Znam, da će koji naraštajac, koji bude čitao ove retke, premiš^ ljati, kako bi se mogao naučiti skijati u krajevima, gde to nije uobiča* jeno. Teško je to, ta mnogi i ne znaju, što je to. Jedan je put, koji vodi k cilju. Treba naći čoveka, koji pozna i razume tu zdravu i veselu granu zimskog sporta. Komu sredstva i vreme dopuštaju, neka dođe u zimi za 14 dana u Sloveniju. Tu će se upoznati sa svim tajna* ma toga sporta i zahvatiće ga veselje, koje ga nikada neće minuti. U kraju, gde bar jedan pozna skijaštvo, naće se odmah lep broj pri= vrženika i onih, koji će ga slediti i skijaštvo će se brzo razviti.
Gde je za mnoge putovanje u Sloveniju radi novčanih sredstava otešćano ili nemoguće, moglo bi to da se omogući na način, da bi sokolsko društvo poslalo jednoga od svojih članova u skijaški tečaj. Što pojedinac ne smaže, to može društvo, koje će u zajednici pokriti troškove potrebne za pohađanje tečaja.
Sokolske župe u Dravskoj banovini, n. pr. Sokolska župa Kranj, Maribor, Celje i Ljubljana, sigurno će, kada budu snežne prilike povoljne, prirediti skijaške tečajeve za svoje članstvo. Te tečajeve mogli bi da pohađaju također braća i sestre iz ostalih župa i da se nauče skijati. To je najjednostavniji način, kako bi se moglo uvesti skijanje i u krajeve, gde ono do sada nije poznato.
Uvereni smo, da će se naša omladina, a to su pak naši naraštajci, s veseljem prihvatiti to granu i gajiti ju pored sokolske telovežbe. Naravno, za skijanje treba i vremena, zato se to gaji samo u nede* ljama i praznicima, a razumljivo je, da se tada time nikako ne sme ometati sokolska telovežba.
Ko ima volje i veselja da u zimsko doba prođe nekoliko veselih dana u krasnoj prirodi, neka se prihvati skijanja. Neće požaliti.
DR. V. V. RAŠIĆ:
Bratu Antonu Maleju!
t Luksemburg 1930.
Među prvima bio si prvi a kod drugova najbolji drug, sokolskog duha, sokolske krvi moro si ići u Luksemburg!
Na polju časti, borbe i moći gde svaki stiče zaslužni glas Jugosloveni moraše poći i Ti si Tuna prestavlj’o nas.
Sa dičnim kolom tvojih drugova ode nam ves’o, čio i zdrav da s naših bonih gorskih visova još više digneš naš narod sav.
I poče borba, borba mladosti za divni, skladni i časni rad i Ti se nosiš prepun radosti, k’o Soko pravi, ponosan mlad!
Mnogi te gleda, mnogi se divi posmatra podvig još prvi Tvoj: »Taj narod živi, mora da živi kad ima dičan, ovakav soj!«
I pun skromnosti, svesti i snage Ti dalje radiš, takmičiš sav, od svuda stičeš pozdrave drage i čuvaš vedro sokolski stav.
I opet snažno, zamahnu letom, još jedan samo, još jedan mah, — i sve zadobi ovlada svetom u svakom jedva još bije dah!
Svaki Ti prati pokrete Tvoje, na Tebe samo upire svet, — al’ Ti od jednom pređe sve svoje: zamah Te ote u večni let!
Od jednom svuda zamuknu redom,, žalosni brzo začu se glas i žalost pade nad celim svetom: Malej nam ode, ostavi nas!...
Ah, mili brate, Sokole sivi, što tako rano upravi let, zar tek kad poče da Ti se divi i brastvo tvoje i ceo svet!
ДГ, mili, brate, Maleju dragi, ostaje s nama Tvoj bratski glas a Bog će dati, Višnji, Preblagi da večno živiš i kružiš nas!
Ko dobru svojih posluži smelo njegov se uvek poštuje rad, tako se diže narodno delo i narod živi večito mlad!
Pa i ti brate, Sokole sivi osta u letu, u letu tom i uvek s nama diži se, živi, — vazda na potstrek narodu svom!
Svesokolski slet u Beogradu: Naraštajnice ČOS u povorci
IVO MAJCAN:
Sokolstvo nas diže . ..
krošlo je 68 godina kako je osnivač — otac Sokolstva brat dr. Miroslav Tyrš osnovao prvo sokolsko dru« štvo u Pragu s namenom da u svom narodu pro= budi svest i ponos i razbukti žar ljubavi za narod, domovinu i Slavenstvo. Sokolstvo je imalo zadatak da duševno i moralno podigne narod na visinu ostalih kulturnih na* roda, da ga oplemeni i odgoji u nacionalnom duhu da uzljubi svoju potlačenu Otadžbinu i da ga u svakom pogledu spremi i usposobi,
— kako će jednog dana odvažan i svestan — s neopisivim poletom i muževnom odvažnošću pohrliti u sveti oslobodilački boj, a kasnije ostat na braniku svojih prava i izvojštene slobode. Da ta vojska oda* branih pod čiju će se zastavu postepeno sakupljati i svrstavati svi svesni sinovi naroda — Sokoli — bude u istom razmeru sa duševnim, moralnim i nacionalnim odgojem i telesno odgojena t. j. jaka i zdrava
— počelo se redovito vežbati i tako usposobijavalo Sokole da postanu odvažni, izdržljivi i hladnokrvni, s jakom voljom, pripravni doprineti najveće žrtve za oslobođenje, sreću i budućnost svoga naroda i domovine.
Iz bratske Češke raširilo se Sokolstvo među sve Slavene, ali nije kod svih jednakom silom zahvatila koren. Najčvršći je koren zahva« tilo među onima koji su stenjali pod tuđim jarmom i koji su bili iskorištavani za neprijateljeve ciljeve, gonjeni u bojeve protiv svoje braće; napokon kod onih koji su odmah uvideli da je Sokolstvo naj« sposobnije s obzirom na rad i cilj koji si je postavilo, da jednom bude odlučan činilac u oslobodilačkoj borbi. — I bilo je! Sokoli su bili uvek pioniri i lučonoše, koji su svagde perom i mačem prednjačili u borbi za svetu narodnu stvar.
Takvi moramo biti i mi, naročito naši valjani i čili naraštajci, koji će primiti na sebe dužnost da ostvare ono, šta krivnjom naših pohlepnih i bahatih neprijatelja nisu mogli naši pređi — niti mi stariji. Jer na vama — mlađima svet ostaje, vama će biti poveren i cilj sokol« ski. Ali da uzmognete primiti na sebe ovaj cilj, ovu ogromnu i važnu zadaću i dužnost — mora vam postati i Sokolstvo i cilj njegov svet i uzvišen, koji mora zaokupiti sve vaše najlepše misli i želje. Zato s ovakvim uverenjem, svetošću i mišlju morate izgovarati ime »Sokol« stvo« i u tom duhu sustavno, požrtvovno i odvažno raditi s mnogo ljubavi u duhu istine, jednakosti, bratstva i slobode.
»Sokolstvo!« Kako divno, harmonijski zvuči ovo ime, kad udah« nuto bujnom i odvažnom željom izlazi iz dna duše i srca onih, kojima
/
je ime »Sokolstvo« sveto i časno, j er pod njim razumevamo ono naj* nužnije, onu svetu i veličanstvenu misao sadržajuću u sebi život, sreću i budućnost narodnu. Sokolstvo širok je pojam, koji nam mora postati blizak i dokučiv sa svakim našim pokretom, koji je proizveden mi« šičjem našim upravljanim osećajima i težnjama našim, kojima mora biti izvor u duši i srcu, u mislima i radu našem. To ime u kojem su sadržane plemenite, istinite i skromne misli i htenja naša — mora biti u nama utelovljeno. Nastojat moramo da nam postane najmilija du* ševna i moralna okrepa. Valja da nam postane donekle instinktivno i u jednu nerazlučivu celinu, nepretrganu vezu mora sabrati sva naša duševna, osećajna i fizička delovanja, kojima cilj sveti, spasonosni cilj, narod, domovina naša i Slavenstvo nek bude.
Istom u takvom duševnom i moralnom ambijentu moći će naša fizička delovanja da nas učine sretnima, ponosnima i značajnima i s potpunim samopouzdanjem moći ćemo hladnokrvno gledati najsnaž* nije zapreke na putu, koji nas vodi konačnoj i spasonosnoj pobedi, koju ne može da osujeti niti okrnji najgroznija dušmanska misao, gnjev i plan. Ta misao, ideja i delovanje kad bude u nama utelovljeno, s lakoćom, samosvesno i muževno ćemo gledati u lice najopasnijim, najpohlepnijim i najkrvoločnijim aždajama, koje nenasitna ždrijela pohlepno otvaraju i krvožedne, oštre zube iskesuju i kukovne svoje panđe pružaju s namerom da nas progutaju.
Mirno i savesno s ironičkim posmehom pratit ćemo tirana koji zube kesi, oštre nokte pruža, da i dušu — seme naše pogazi — uništi, koje su pioniri, borci naše misli posejali i u srca i duše naše zarobe ljene braće, koja trpi pod krvnikom — ubojicom naših svetih narod« nih — neosporivih želja i neoborivih prava. U takvom duševnom i fizičkom stanju gledat ćemo s prezirom u najopasnija poduzeća, pri* pravni da damo sve i život za narod, domovinu i Kralja. S požarom u duši i čvrstom odlukom u srcu — noseći na stijegu našem — kroz gudure i klance, braći našoj: »Slobodu, ljubav i bratstvo«, hrlit ćemo u sveti oslobodilački boj. Stupajući rame uz rame, Sokoli divni, pad« nemo li, biće nam poslednji uzdah onaj, na kojeg često u svom silnom i neumornom radu mislimo: »Nikad ne umre, tko je za domovinu živio. Tko za domovinu živi — navek živi!«
HAJRUDIN ĆURIĆ:
U
U redove, braćo, sestre, skupljajmo se složno svi, slobodni smo i jaki smo nismo više robovi!
redove!
Braća su nam život dala za sokolski ovaj dom, a i mi smo uvek spremni braniti ga snagom svom.
U redove, braćo, sestre, došao je pravi čas, Domovina i sav narod u Sokolu vide spas!
Od Triglava do Vardara Soko smelo pravi let, od propasti rod nam čuva, letom svojim divi svet.
MIRKO DJUKANOVIĆ:
Ideali jugoslavenske omladine.
deali današnje — posleratne — omladine u mnogome se razlikuju od ideala predratne omladine. Glavne težnje predratne omladine (u ono vreme još ne oslobođene) bile su sloboda i narodno jedinstvo. Te svoje zadaće oni su donekle izvršili. Ali donekle, jer slobodu su izvojevali, a za narodno jedinstvo bilo je potrebno još dugo vremena da se izgradi. Istina, još odmah po oslobođenju, ideal države i nacije bio je okupljanje u jednu celinu, unutarnja sloga i potpuno narodno jedinstvo, ali političke trzavice i partijske svađe nisu dale da se to sve izgradi.
Tek 6. januara 1929. godine, Nj. Vel. kralj Aleksandar, uviđajući da se takvim putem nikad neće stići k’ ostvarenju potpunog narodnog jedinstva, jednom mudrom odlukom zbrisa za uvek sve te trzavice i svađe. 3. oktobra iste godine Nj. V. kralj jednim veličanstvenim gestom povede nas, pod geslom »jedan narod, jedna država, jedno ime,« da koraknemo jedan veliki korak napred k’ potpunom ostvarenju našeg narodnog jedinstva. Toga dana ostvariše se dugogodišnji so= kolski snovi, ostvari se jedan deo onoga za što Soko živi i radi, toga dana rodi se Jugoslavija.
A kakvi su ideali današnje omladine? Sa više strana od omladine se čuje prigovaranje, kako današnja omladina nema šta da radi u nacionalnom i patriotskom pogledu, jer, kažu »Predratna omladina bila je zarobljena, neujedinjena, borila se za slobodu i za narodno jedinstvo, a danas kad imamo svoju slobodnu državu, kad je izgra* đeno narodno jedinstvo mi nemamo protiv koga ni zašta da se borimo.« Ali mnogi od njih zaboravljaju da smisao današnjeg života nije u borbi nego u radu. Danas se traži rad a ne borba. Još nije sve uređeno ni gotovo. Još je mnogo i mnogo započetih a ne dovršenih i u opšte ne započetih stvari koje treba svršiti. Još se mnogo ima raditi na općem podizanju, jačanju unutarnje narodne snage i spre« mati polako teren za prelaz slobode još ne oslobođenoj braći.
9кеб8бИ5^еаешже8ешшае®бб88^8^б83^8ш
—	179 —
Svesokolskl slet u Beogradu: Deo povorke naraštaja. (Sokolska župa Ljubljana)
НЈЦНЦ
HAJRUDIN ĆURIĆ:
Dr. Miroslav Tyrš.
ajpoznatije ime u istoriji Sokolstva je ime doktora Miroslava Tyrša. Ovaj slavni otac Sokolstva rođen je u Dečinu kraj Labe 17. septembra 1832. god. Ostavši rano bez roditelja, uzimaju ga sebi ujaci, braća Kiršbaum, čijom pomoći svršaje seosku osnovnu školu i gimnaziju u Pragu. Pod uticajem gimnazijskog profe« sora, Nemca Unšulda, koji je svojim đacima pričao o prošlosti češkoga naroda, mladi se Tyrš, oduševljava za sve što je narodno. Taj je uticaj bio tako jak, da petnaestogodišnji Miroslav uzima vidna učešća u revoluciji od 1848. boreći se u prvim redovima. Položivši maturu na češkom jeziku, što je u ona burno doba mnogo značilo, Tyrš se upiše na filozofski fakultet i posveti se prirodnim naukama ne zane* marajući uz to i čistu filozofiju. God. 1860. postaje doktor filozofije, a nekolike godine iza toga bude imenovan profesorom univerziteta u Pragu. Za celo vreme svoga školovanja, pored svoga školskog rada, Tvrš se interesovao za grčku i rimsku kulturu, koje je savesno prou* čavao. Naročito se bavio grčkom kulturom. Pored toga što je znao latinski i grčki, što je odlično poznavao rimska i grčka književna dela, zanosio se Tyrš klasičnom filozofijom i umetnošću, što je sve imalo uticaja na njegovu dušu. Promatrajući remek dela klasičnih slikara i kipara, u kojima se ogledala snaga i lepota čovečja, a prožet mišlju, da samo u zdravom i lepom telu može biti zdrava i lepa duša, Tyrš je došao na misao, da u svojoj domovini osnuje jedno društvo, koje će se baviti u prvom redu kulturom tela, a u vezi s ovom i kul= turom duha. Pošto je dovoljno proučio celu stvar, saopšti svoju namisao nekolicima svojih prijatelja, kod kojih je naišao na najbolje razumevanje. Njihovom pomoći osnuje Tyrš 16. februara 1862. godine u Pragu gimnastičko društvo; tek, docnije dobiće to društvo ime »Soko«, uzeto iz naših narodnih pesama kao simbol junaštva i neu* strašivosti.
Na Tvršov predlog izabran je za prvog starešinu Jindrih Fiigner. »Najveća moja zasluga za Sokolstvo«, kaže Tyrš, »jeste ta, što sam za prvoga starešinu predložio Fiignera.«
Kao prvi načelnik novoosnovanog društva, Tyrš je neumorno radio i dan i noć. Sledečih godina, nakon osnivanja prvog društva u Pragu, daju se javne vežbe, prave se izleti, propagira se sokolska ideja, osnivaju se nova sokolska društva i to sve zahvaljujući Tyršu. Kada je 1866. god. otišla policija i vojska iz Praga u rat, Tyrš ostaje sa Sokolima u gradu i dobrovoljno vrši policijsku službu. Tada je spasio od napadaja nekoliko oficirskih kuća.
Tyrš je na svakom koraku propovedao, da narod treba ojačati i podići za životnu borbu i da pojedinac mora žrtvovati svoje lične interese za interese Celine. Uz to je govorio, da se nikada ne sme zadovoljiti s onim što se postiglo, nego da se uvek mora težiti boljem i savršenijem. Zato je i uspevao u radu. Pored tehničkih sokolskih brošura »Rečnik nemačko=češke terminologije za telesnu vežbu«, Nemačko»češka i češko=francuska terminologija za mače= vanje«, »Češko*vojnička terminologija«, pisao je Tyrš i idejne članke, kao što je »Naš zadatak, smer i cilj«, koji se smatra evanđeljem So= kolstva i koji je izišao u Tyršovom časopisu »Sokol« 1871. god.
Tyrš je pored svega toga često išao i izvan Češke, u Nemačku, Francusku, Englesku, Italiju, što mu je mnogo koristilo za njegov rad u Sokolstvu. 1874. god. odlazi Tyrš u Pizu i Firenzu radi lečenja, jer ga je težak rad iscrpio i izmorio. Usled toga bio je zastao rad u So* kolstvu, a kad se nakon dve godine Tyrš povratio, počeo je* opet rad. Sokolstvo sada nailazi na veće razumevanje, njegovi se redovi množe, Sokolane se pune. Sav radostan, Tyrš se odao misli, da priredi slet sviju tadašnjih sokolskih društava u svojoj domovini, što mu je i uspelo 1882. godine.
1884. godine, slomljen velikim i napornim radom, odlazi ponovno na lečenje, ali ovoga puta u Tirol. Očaran divnom prirodom, koju je od svoga detinjstva toliko voleo, Tyrš je pravio izlete skoro svaki dan. Njegova bolest pošla je na bolje, ali ga jednoga dana stiže na* prasna i tragična smrt.
Idući pored reke Aache, klizne mu se noga i utopi se, 8. augusta 1884. godine. Njegovo su telo izvadili i odmah obavestili njegovu ženu i prijatelje. Doktor Šajner, koji je brzo došao, opisuje taj prizor ovako:
»U grudima nam zastao dah, reč nam zanemela na usnama i na oko nam je navirala bolna suza, kad smo ugledali ono omiljeno, ple=' menito lice. U besomučnoj igri prirode voda je razdrla sve odelo, izbris sala sa lica onaj topli izraz, koji je u nama raspaljivao oduševljenje i ljubav prema narodnoj stvari. Klonula je junačka desnica i prestalo da kuca ono verno i plemenito srce, koje nas je toliko ljubilo. Zane« mela su ona usta, koja su, čas glasom groma, koji sve ruši, čas vatre= nom reči, koja oduševljava, a čas nežnošću slavuja umela na nas da se obraćaju.«
Tako je umro čovek, koji se zanosio Periklovim narodom, koji je neumorno radio za svoj narod i koji je dao dušu Sokolstvu. I sada, dok njegovo telo počiva na olšanskom groblju u Pragu, hiljade i hiljade njegovih sledbenika neumorno radi, sve sokolane vesi njegova slika, a iz duša sviju Sokola i Sokolića čuje se poklik:
»Slava Miroslavu Tyršu!«
A. D.:
Francoz o Sokolstvu.
iroti koncu septembra je pariški obzornik Le Monde thermal, climatique, balneaire, touristique et colonial priobčil vtiske, ki jih je dobil g. Morinaud (reci: Morin6), državni podtajnik za telesno vzgojo in vladni zastopnik na junijskih sokolskih svečanostih v Beogradu. Po kratkem zgodovin* skem pregledu Sokolstva na Češkem, v Sloveniji in na Poljskem, po opisu vloge Sokolstva med svetovno vojno itd., poudarja člankar, da imajo Sokoli v treh slovanskih državah isti namen: onemogočiti po* vratek tuje vlade v osvobojeno domovino. Enak smoter goje razna telovadna društva na Romunskem. Ko je popisal beograjske slavnosti, nadaljuje:
»Tri dni so se pred 30.000 do 40.000 gledalcev v stadionu vrstili tako brezhibni kakor veličastni nastopi. Na teh sokolskih prireditvah Male Antante in Poljske je bila zastopana le Francija. Zato so ji navdu* šeno ploskali v osebi g. Morinauda. Vseh 40.000 udeležencev je nekaj* krat vstalo ter klicalo v en sam glas in iz enega srca: 2ivela Francoska!
G. Morinaud je gotovo dobil najlepše dojme o razvoju telesne nege v sokolskih deželah. V končnem obhodu je mogel videti v skup* nem kroju poljskega grofa in grofico pa štiri jugoslovenske ministre, med njimi naučnega.
Se li pri nas telesna vzgoja tako visoko ceni?
G. Morinaudu seveda ni bilo treba tega potovanja, da bi se pre* veril o veliki nalogi, kateri se posveča s tolikšno vero in vnemo. Toda ker stvar pozna, bo mogel poslej pri nas predlagati prekrasni zgled, ki so mu ga dali Sokoli.«
SKAGA:
Odlomek iz naraščajničinega dnevnika.
24. listopada.
čeraj je bila pri nas sokolska akademija. Škoda, da nisem nastopila. Ampak tako sem vsaj vse videla in lahko sem o marsičem razmišljala.
Od uvodnega govora do enodejanke na koncu mi je vse ugajalo. Deca mi je bila všeč, naraščaj, članstvo kakor tudi ona točka, pri kateri bi bila morala sama sodelo* vati. In jezilo me je, da nisem bila med njimi.
Na koncu pri enodejanki pa me je nekaj zbodlo. Tako se mi je zdelo, kakor da mi nekdo nekaj očita. Zato se zatekam k tebi, moj dnevnik...
Igra se je imenovala »Bela noč«. Na odru je bil gozd, zatopljen v modri svit mesečine in zvezde so se sklanjale do tihih, zamišljenih kron gozdnih velikanov.
Na jaso v gozdu je pripeljal vodnik kralja in dva princa. Kra* ljeva hčerka — edinka, ogrnjena z lesketajočo se tančico, pa je počiš vala pod drevesom. Spi — sedem dolgih let že spi in nihče je ne more prebuditi.
Od tistega hipa, ko je njen oče, ponosni kralj, v svoji oholosti in prevzetnosti dal posekati jesenov gozdiček, da bi mogel zgraditi veliko ladij ter osvojiti otoke, in ko je sam z lastno roko posekal drevo, posvečeno Materi Zemlji, je Mati Zemlja hčer omamila in ni ji nobene pomoči.
In samo v »Beli noči«, ko izstopajo gozdne vile iz svojih živih dreves in plešejo v mesečini, jo more rešiti in prebuditi živa voda iz studenčka, če jo kdo poškropi ž njo.
Prišle so gozdne vile in plesale v odsvitu mesečine. V gozdno tišino je zvenela čudežno lepa pesem:
Oj, veterček. polnočni, vej, le vej, prišel zdaj naš je hip ...
Tedaj je pristopil kralj k njim in med tem, ko sta princa zaspala, prosil brezupno gozdne vile za živo vodo. Toda v hipu, ko hoče kralj poškropiti hčer z vodo, mu iztrga časo iz rok poslednja vila, tista, katere živo drevo je bil kralj pred sedmimi leti posekal. Od tistega časa je morala begati po gozdovih brez oddiha, brez počitka in brez spanja. Usmilila se bo kralja in hčere le tedaj, če se bo dal kralj ali pa eden princev izpremeniti v drevo, da bi bila Mati Zemlja poto^ lažena. Toda niti kralj niti princa, ki sta želela dobiti princezinjo za ženo in ž njo vse kraljestvo, se nočejo žrtvovati.
Tedaj pa pride ubog pastir, ki je pravkar iskal žive vode za svo* jega slepega očeta. Ob lepoti speče princezinje se zdrzne in jo hoče prebuditi. In ko vila zakliče: »Ta hip se boš spremenil v drevo,« obljubi slavnostno, da mu je prav tako, če le reši svojega očeta slepote.
Nastopi odločilni hip. Pastir pride z očetom, ki je že spregledal, in se zahvaljuje vilam za dar žive vode. Ko pa pove sin starčku, kaj je bil obljubil, zakliče oče brezupno: »Izpolni obljubo, ki si jo bil storil!«
Vse se srečno konča, zakaj vila prejme v zahvalo mlado drevesce, ki ga je pastir že od malega gojil in dovoli srčnemu mladeniču, prin* cezinjo prebuditi. Strahopetna princa odideta, zakaj »obljubila sta bila, a ne storila ...,« hčerko pa da kralj pastirju.
Ni me osvojil ta srečni izid, niti veselje rajajočih gozdnih vil, ampak one brezupne, a vendar odločilne starčkove besede: »Izpolni obljubo, ki si jo bil storil...« In te besede so me bodle kakor očitek.
Jaz nisem izpolnila obljube, prelomila sem jo. Obljubila sem bila sestri vaditeljici, da bom redno hodila k telovadbi k vajam one točke, ki mi je na akademiji ugajala. Nisem izpolnila obljube. Danes se sramujem. Sestra vaditeljica je bila tako dobra, da mi ni očitala. Na večeru pa so mi z odra bile na srce očitajoče besede: »Izpolni obljubo, ki si jo bil storil...«
In te besede bodo šle z mano v življenje. Vselej, kadar bom komu kaj obljubila, se bom spominjala nanje. Nočem biti kakor onadva princa — »nevredna sinova dobrih očetov.« Izpolniti storjeno obljubo je stvar časti, del sokolske vere in dokaz trdnega značaja.
Stokrat si bom ponovila te besede, da ne bom nikoli več zablodila.
Iz češčine T. S.
ANTE V. SIMATOVIĆ:
Mučenicima.
Četiri su nove otvorene rane na tijelu Istre — crne robinjice — tamo, kod malenog mjesta Bazovice, gdje zagrakta kobno zloslut vran«gavrane ...
Četiri Sokola polomljenih krila pali su s visine, gdje ih digla vjera. Nesnosnih stradanja ta je puna mjera i žuč iz pehara sad se je prelila ...
S ruševina crnih četvero domova i^tarskijeh, kuka crna kukavica i čuje se jecaj majki sirotica ...
A sa mučeniških svježijeh grobova,
— oplođen u krvi i žučnom otrovu — crven božur cvjeta, kao na Kosovu ...
Svesokolski slet u Beogradu: Proste vežbe naraštaja
RUDOLF HORVAT:
Slika pravega Sokola.
o se vračam iz sokolskih vrst domov, se vračam semtertja z žalostjo v srcu. Z žalostjo, ker vidim, da ne rodi vse naše delo v mnogih pri= merih tistega sadu, ki smo ga pričakovali. Z raz= očaran jem se vračam zlasti večkrat iz vrst sta*
rej šega članstva, ker vidim, da vzlic neštetim govorom, vzlic nešte* tim predavanjem, vzlic mnogoštevilni sokolski literaturi še vedno ni v naših vrstah popolno jasne slike pravega, idealnega Sokola.
A težko je prepričati starejšega človeka, da nima prav, težko je priučiti ga nečesa, kar ni že v mladosti postalo njegova last. Zato sem se namenil, da skušam tebi, naraščaj, ki šele doraščaš v Sokole, orisati v nekoliko potezah sliko pravega Sokola.
Hočem ti jo orisati, da si jo utisneš globoko v svojo dušo, da ti bo stala neprestano pred očmi, da ti bo kažipot pri vsem tvojem stremljenju, pri vsem tvojem delu privatnem in sokolskem, da te bo spremljala vsepovsod v tvojem življenju.
Smoter moj je torej orisati sliko pravega Sokola. V ta namen moramo razmotriti, kdo je pravi Sokol in kdo ni, vzporediti moramo obe, pozitivno in negativno sliko. Šele potem si bomo popolnoma na jasnem.
Če bi gledali samo na zunanje znake, bi rekli, da je Sokol tisti, ki je član Sokolskega društva, ki nosi sokolski znak in sokolski kroj, zahaja v Sokolski dom in sodeluje semtertja pri kaki prireditvi. A ker nam že pregovor pravi »da obleka še ne dela človeka«, tedaj lahko rečemo, da ta Sokol še ni pravi Sokol.
Pravi Sokol je mnogo več.
To je brat (sestra), ki se trudi postati Sokol z vsem svojim bitjem, ki se trudi, da prepoji vse svoje bitje s sokolskimi ideali, ki dosledno stremi za smotri, ki jih je Sokolom začrtal veliki ustano* vitelj Sokolstva dr. Miroslav Tyrš že zdavnaj v svojem članku »Naša naloga, smer in cilj« s sledečimi besedami:
»Naša prva in splošna naloga je ta, da pred drugimi poklicanimi ohranjamo svoj narod pri tisti vsestranski čilosti, ki ne dopušča, da bi narodi izumrli, pri tistem zdravju telesnem, nravnem in duševnem, ki ne dovoljuje, da bi se pokazalo kakšno izprijen j e in tako kakšen zaostanek, ta najgrši zločin storjen narodom.«
Te besede nam že natančno orišejo sliko pravega Sokola. Da pa nam bo ostala trajneje in določneje v spominu, si moramo njene po* samezne dele natančneje ogledati.
Prva jasna poteza te slike, prvi smoter pravega Sokola je:
Ohraniti narod pri zdravju telesnem.
Ker mnogo članov našega naroda radi svojega poklica (razni obrtniki, duševni delavci) ali radi čim večje uporabe stroja (delavci v tovarnah) zanemarja svoje telo ali ga pa razvija le enostransko, zato so potrebna druga sredstva, da ga okrepijo.
Najboljše sredstvo za to je sokolska telovadba, ki je vsestranska, ki vpliva na vse telo (proste vaje, orodne vaje — drog, krogi, plezanje itd. — skok, tek, smučanje itd., itd.).
Ako smo si tega svesti, potem vemo, da je brezpogojna dolžnost pravega Sokola:
Kdor le more (če mu dovoljuje zdravje ali ni drugih nepremost* ljivih ovir, kakor služba itd.), mora poseč ati telovadbo brez ozira na starost. Kdor tega ne dela, kaže, da ni pravi Sokol, ampak le Sokol zaradi slučajne tovarišije, zabave i. dr.
Krepiti se telesno do najvišje dosegljive višine, krepiti do visoke starosti, to je prva dolžnost pravega Sokola, to je prva poteza v njegovi sliki.
Drugi naš smoter je:
Ohraniti narod pri zdravju nravnem.
»V zdravem telesu zdrava duša!«
Zdrava duša, polna naj višjih vrlin, to je druga poteza v naši sliki.
Pravi Sokol je tedaj tisti, ki se trudi, da prepoji samega sebe z vsemi sokolskimi vrlinami, ki so:
1. Pogumnost.
Pravi Sokol pogumno nastopa k vajam, ne okleva niti pred naj = težjimi, on se ne ustraši napora, ampak ga pogumno premaga. Pravi Sokol pa kaže svoj pogum tudi ob drugih prilikah. On se pogumno postavi na stran resnice in pravice, njega v borbi za resnico ne zaustavi nobena sila. Pravi Sokol je naj večji sovražnik hinavstva, on se pogumno stavi v bran prilizovalcem, pa tudi pogumno prizna svoje napake, svoje pregreške in jih ne prikriva z nemoškim izgo= vorom.
2. V z t r a j n o s t.
Pravi Sokol ne odneha ne pri telovadbi ne pri delu, bodisi sta« novskem, bodisi sokolskem. On ne odneha niti za las, če se mu tudi vzlic trajni vežbi, vzlic velikim naporom ne posreči vaja, delo, ampak vztraja neomajno toliko časa, dokler ne krona uspeh njegove vztraja nosti. Pravi Sokol ne odneha, čeprav so mladostna leta že daleč za gorami, ampak on vežba v visoko starost, veseleč se svoje vztraja nosti, svoje moči, svojega zdravja.
Pravi Sokol vztraja v dobrem do konca v korist sebi, društvu, Sokolstvu, narodu, človeštvu.
3. Samopremagovanje in samozatajevanje, ki sta temelja sokolski disciplini.
V prid splošnosti (v prid društva, Sokolstva, naroda, države) moramo mnogokrat premagati svoje lastno nerazpoloženje (komod* nost itd.) ter vršiti svojo dolžnost.
Pravi Sokol vrši točno svoje stanovske dolžnosti (učenje, službe) tudi proti in vzlic nerazpoloženju.
Pravi Sokol izvršuje prav tako točno svoje sokolske dolžnosti. Vzlic slabi volji, vzlic slabemu vremenu itd. prihaja k telovadni uri ali drugemu sokolskemu delu.
Pravi Sokol premaga in zataji svojo komodnost in prevzame vsak posel, ki ima zanj zmožnosti.
Pravi Sokol premaga in enostavno črta iz svojega življenja nas vado, če je to v prid njemu, društvu, Sokolstvu, narodu, človeštvu.
Če n. pr. spozna, da pijančevanje ali alkoholizem neizmerno ško* duje narodu, bo skušal s skrajnim samozatajevanjem izbrisati ta madež z narodovega lica. Če spozna pri tem stremljenju, da je za to najboljše, najučinkovitejše sredstvo popolna vzdržnost ali abstinenca, se bo brez ozirov odločil za to. Sledil bo pogumno na tej poti veli* kemu bratu predsedniku češkoslovaške republike dr. Masaryku, ki pravi v svojem spisu »Rešitev po abstinenci« sledeče: »Kako torej moramo in moremo kljubovati grozeči degeneraciji (propadanju) zaradi alkoholizma. Edina možnost je: zdržati se docela p i t j a.« On pravi dalje, da je to dolžnost zavednega, znanstveno mislečega zdravnika, učitelja itd., a jaz pravim, to je tudi dolžnost pravega Sokola, ki hoče slediti dosledno sokolskim ciljem.
Če spoznaš, da uničuje tudi nikotin narodove energije in da je najboljše obrambno sredstvo proti tej kugi zopet zgled, boš črtal tudi to eventuelno napako iz svojega življenja. Skušal boš vplivati tudi na svoje brate, da se otresejo alkoholičnega in nikotinskega prazno* vferja, kakor pravi Masaryk.
V prvi vrsti velja to tebi, naraščaj, ki vse tojahko storiš brez posebne žrtve.
Slednjič skušaj pogumno, vztrajno in s skrajnim samozatajeva* njem iztrebiti iz svojega življenja napake, ki škodujejo tebi ali celoti.
Izruj nepazljivost, lenobo, klepetavost, neolikano vedenje, nespo* dobno govorjenje in vse druge napake, radi katerih te je premnogo* krat moral opominjati prednjak. Le tako se boš približal idealu — pravemu Sokolu.
Tak je slednjič tisti, ki se skuša ohraniti tudi pri zdravju duševnem, ki skuša dvigati tudi svoje duševne sile.
Zato pravi Sokol ne izgublja vsega svojega prostega časa samo v zabavi, ampak ga uporablja tudi za svojo izobrazbo, za oplemeni* tev svoje duše. On sega po dobrih knjigah, ne samo zabav* nih, leposlovnih, ampak tudi poučnih, da se s prvimi priuči uživati pravo lepoto, z drugimi si pa razširja svoje obzorje (naraščaj vedno po navodilih knjižničarja, prednjaka ali prosvetarja). Ne zanemarja
pravi Sakoi časopisov, ne zamuja nobenih predavanj, poseča dobre gledališke predstave, sploh uporablja vsa sredstva, da okrepi svoje duševne sile. Tebi, naraščaj, je prav potrebna v tvojih letih »Knjiga
o	lepem vedenju« ali »Bonton«, da se priučiš lepemu vedenju, finemu nastopanju, ki je mnogokrat podlaga uspehom.
Prav posebna dolžnost pravega Sokola v duševnem oziru pa je — spoznati Sokolstvo, njegove smotre in pota, ki vodijo do njih. Zato prebira redno vse sokolske liste (Glasnik, Sokoliča, Našo Ra= dost) in se trudi, da je natančno poučen o gibanju Sokolstva. Poleg tega poseže večkrat tudi po starih letnikih sokolskih listov, čita druge sokolske knjige in se tako stalno utrjuje v svojem sokolskem pre= pričanju.
Knjige in časopise si nabavlja pravi Sokol po svojih premoženj* skih prilikah sam, da podpira narodno in sokolsko književnost.
Pravi Sokol slednjič ne izgublja svojega prostega časa v nezdra* vem gostilniškem dimu, ampak je dosledno svojim idealom največji ljubitelj svobodne narave, temnih gozdov in visokih planin, katerih lepota prav posebno plemeniti njegov duh. On izrablja vsak daljši prosti čas, da se v svežem gorskem zraku telesno, moralno in duševno okrepi.
To so glavne dolžnosti pravega Sokola, glavne poteze o njegovi sliki.
A od idealnega Sokola zahtevamo še več. Idealni Sokol je do s sledno nacionalen — rodoljuben. Tega svojega rodo= ljubja pa ne kaže s praznim govorjenjem, ampak ga kaže z delom. Kaže ga z marljivim delom stanovskim (učenjem itd.), kaže ga z mar= ljivim delom sokolskim v telovadnici in pri raznih odsekih.
Svoje rodoljubje kaže v vestnem spoznavanju domovine in na# roda in njegove preteklosti. Slednjič ga kaže tudi z nesebično ljubez* nijo do svojih nesrečnih zasužnjenih bratov. Pravi, idealni Sokol je vedno prvi na mestu takrat, če je treba pomagati tem nesrečnežem, ki ne uživajo zlatega solnca svobode. Zato ne presliši nikoli glasu obrambnih društev, ki lajšajo gorje tem trpinom.
Pravi Sokol je slednjič demokratičen. On se ne klanja pred bogastvom ne pred bliščečim naslovom, ampak on priznava prven* s t v o le delu. Višje spoštovan je v Sokolu le pošten, delaven b r a t, pa če je po svojem stanu najpreprostejši delavec. Pravi Sokol se ne sramuje preproste obleke, on se sramuje le nepoštenja in brezdelja.
Pravi Sokol je slednjič tisti, ki se trudi, da postane pravi apo* stol Sokolstva, ki se trudi pridobiti čim več članov svoji orga* nizaciji, ker »stvar sokolska mora stremeti, da bo naposled ves narod v njenem krogu.«
Za to pa je potreba dela, treba je vztrajnosti, samozatajevanja, treba je pravih, idealnih Sokolov — ponosnih na svoje Sokolstvo.
In to hočemo postati, to hočemo biti!
PRVOSLAV KARAMATIJEVIĆ:
Beograd u sadašnjosti i u budućnosti.
aš slavenski Beograd, dika i ponos Sokolstva za poslednjih 10 godina toliko se razvio da je od male turske palanke postao pravi velegrad. Na mestu, gde su nekad paše i subaše konačile danas se po* dizu velelepne palate najmodernijeg stila. Ko bi mogao pomisliti da će se sve iz osnova za tako kratko vreme pro? meniti. I danas stranac kada dođe u Beograd iznenađen je ako naiđe na kakve ostatke te skore prošlosti. Slikar se odmah hvata četkice i palete da oživi tu nepovratnost a književnik dobij a nadahnuće za svoja visoka stremljenja.
Beograd, naš ponos, idući ovako gigantskim koraćima napred ide u susret sjajnoj budućnosti. Sloveni se bude, budi se i Beograd. U njima kipti život i stvaranje. Napredak Beograda je izraz toga slo* venskog stremljenja. Današnji Beograd je senka Beograda buduć* nosti. Današnje neobrađeno južno Slovenstvo je senka formiranog Slovenstva. Vreme sve stvara svoje. I doći će dani kada će našim potomcima sadašnjost izgledati kao nama danas prošlost.
ANTE MODRUŠAN:
Njima.
Vi prezreste smrt za našu grudu dragu ko potomci pravi slavnih pradedova, utrnuše braćo Vašu svetlu nadu, ubiše Vas, ali nikad neće naših snova!
Draga zemlja, što Vam grudi krije donese Vam slobodu druzi mrtvi žarko sunce, što Vam humke grije ' ukrašuje čistoću Vašoj divnoj žrtvi!
Vi dadoste sve, što se može dati sa smehom mroste ko Vujadin stari i nekaj naše će potomstvo za Vas znati a svet već znade tko su barbari!
O, mrtvi druzi, na grobu Vam nema križa, ni svdjte da na njemu tužna rida аГ naša zemlja sva je braćo kao jedna hiža* i bol jednako svima nama srce kida!
kuča.
HAJRUDIN ĆURIĆ:
Naše Sokolstvo i njegov rad na selu.
„Sokolstvo na sebi nosi pečat greha, jer služi manjini, koja se uspavljuje u tobožnjim uspesima dvadesetog veka, a koren velikog narodnog hrasta — naše selo — maćehinski prepušta samom sebi ili uticaja nižih sila".
Čedo Milić.
našoj državi, koja broji preko dvanaest milijuna stanovnika, nemamo niti osamdeset hiljada Sokola i to sviju kategorija. Odakle takav nesrazmer nije teško pogoditi: naše Sokolstvo, u svome desetgodiš* njem radu, nije organizovalo naša sela, u kojima živi osam desetina našega naroda!
U tome pogledu počela je prva da radi mostarska sokolska župa, koja je, inicijativom svoga starešine brata Čede Milića osnovala i organizovala do sada oko 40 seoskih sokolskih četa po kršnim herce* govačkim selima. Taj je rad pohvalan i od strane celog' našeg kul* turnog sveta zapažen, ali on je ograničen, lokalizovan. Doduše, javi se još koja sokolska župa s takovim radom, ali to je sve malo. Da bi se postigao željeni cilj, da bi se sva naša sela organizovala u so* kolske redove, potrebna je saradnja celog Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije, sviju njegovih župa, sviju njegovih društava i cele države.
A sada da vidimo, kakav je rad potreban na selu, kako i na koji način treba da se provodi preporod sela u sokolskom duhu. Da je naše selo više zapušteno nego nezapušteno, to nam je svima poznato. Ograničimo se samo na prosvetnu stranu. Koliko sela nema osnovnih škola? Koliko sela nema ni jedne prosvetne institucije? O ekonom* skim, higijenskim i dr. prilikama da i ne govorim, jer su one usko spojene s prosvetnim. Iz toga svega zaključujemo, da se traži pre* porod našeg sela u sokolskom duhu. Inicijativa treba da dođe iz grada, jer selo i grad su dva druga, koji se vrlo često sastaju. Sokol* stvo mora da šalje svoje misionare na selo, jer takav njegov rad u današnjim prilikama naići če na razumevanje i doneće ploda.
Selu se mora vrlo oprezno pristupati. U selo moraju da dođu ta* kovi ljudi, koji će se svojim rečima i svojim delima moći da približe njegovim stanovnicima. U selo moraju doći dobri pedagozi, dobri psiholozi, trćzveni učitelji. Oni moraju u prvom redu upoznati i selo i narod u njemu, a onda početi sa sokolskim radom. Taj se rad sastoji u osnivanju i organizovanju seoskih sokolskih četa. Posao osnivanja nije težak ni dug, ali posao organizovanja je mnogo teži i duži. Jer,
organizovati jednu sokolsku četu znači naučiti svakoga pojedinca u njoj da sluša i da zna zapovedati.
Sokolski rad u seoskim četama treba da bude koncentrisan oko higijenskog, prosvetnog i ekonomskog podizanja sela. U higijenskom pogledu treba širiti ideju trezvenosti u potpunom smislu te reči. Svima nam je poznato, da veliki deo naših seljaka umire od alkohola i za* raznih bolesti. To je jedno zlo, koje se treba otkloniti. Bez trezve* nosti svaki je rad uzaludan. U vezi s tim stoje i sokolske vežbe po Tyrševom sistemu. One služe za telesno usavršavanje pojedinaca. U prosvetnom pogledu treba naš seoski svet također obrazovati. Znači, da se u prvom redu mora suzbijati nepismenost. U vezi s prosvetnim
i	higijenskim podizanjem sela stoji i ekonomsko podizanje njegovo. Seoska se omladina mora privikavati modernoj zemljoradnji, mora prekinuti s tradicijom drvene ralice i potpuno prihvatiti zahteve moderne ekonomije. Bez pismenosti to je nemoguće postići.
S ovakovim svojim radom na higijensko*prosvetm>ekonomskom podizanju sela sokolske čete postaju u isti čas članovi narodnih uni* verziteta, koji će neprestano fabrikovati ljude, praktično naoružane za tešku životnu borbu. U takovim ljudima dobićemo Sokole, spremne da u svakom času založe svoje živote za spas Otadžbine. Takovi će ljudi povećati sokolske redove i od nekoliko hiljada organizovanih Sokola postaće kao preko noći nekoliko stotina hiljada Sokola. Je« dino će na taj način naše Sokolstvo doći pravom cilju, koji mu nalaže njegova sveta sokolska ideja. »Njezin je svet širok i blistav kao slo* vensko more, smeo i visok kao slovenske gore, večito mlad i čist kao slovenske vode. U njezine snove šume Drava, Sava, Drina i Dunav, huče Vardar i Morava, pevaju Krka i Bosna, Tisa i Neretva, Ibar i Bregalnica. Njezino jasno čelo hladi dahom svojim vetar sa Durmi= tora i Petrove Gore, Lovćena i Triglava, Avale i Snežnika. U zlatno veče njezinih misli šaputaju pitome ravnice plodne Vojvodine, divne Šumadije, zlatnog Srema, junačke Raške, kršnog Primorja i sunčane Dalmacije.« Takova je sokolska ideja!
Na kraju dužnost mi je kao Sokolu da uputim jedan apel, jednu molbu na sve one, koji dolaze u doticaj sa selom i čiji je život usko vezan za selo:
Približite se što više selu! Sokoli, braćo, učitelji naroda našega, pridignite naše selo u sokolskom duhu, jer selo naše, to je najveći sokolski ideal, to je stablo, iz kojega rastu grane naše budućnosti!
3^^8ffiffiseffia^a8®seffise®88883ss^e®seae^eseffi
—	193 -
Turski žleb v Kamniških planinah
RUDOLF HORVAT:
Po raju Jugoslavije.
(Konec).
Jesenice — Žirovnica — Vrba.
lati žarki jutranjega solnca, ki je vstalo tam za Savinjskimi planinami, nas vržejo zadnji dan iz postelj. Brž iz koče na vrhi
Uživamo znova prekrasen razgled po Ko« roški, se oziramo nazaj v Triglavsko pogorje in na Gorenjsko ravan.
Zares ni dobila Golica zastonj imena »jugoslovenski Rigi!«
Ko se naužijemo vse te lepote, se začnemo zanimati za posamez« nosti.
Vzamemo v roke zemljevid in se ozremo proti zahodu. Tam stoji zgodovinsko znana gora Dobrač, pod katero je ponos Korotana — lepa Z i 1 a. Severovzhodno te gore se be.li mesto Beljak. Pred njim se leskeče temnozeleno Baško jezero, v daljavi za mestom pa se dvigujejo Visoke Ture. Vzhodno od jezera se vleče pod nami ob vijugasti Dravi narodno zavedna dolina Rož. Naj znamenitejša vas v njem je Št. Jakob ali Podgrad, kjer stoji cerkvica na hribčku. Zapadno Podgrada je Št. Peter, kjer so postavili slovenski rodoljubi krasno osnovno in gospodinjsko šolo.
Na vzhodu odtod opazimo preko Drave dva mosta, železniški in kumperški most, nad katerima se dviguje kumperški grad. Še dalje so Z i h p o 1 j e z dvostolpno romarsko cerkvijo.
Na severu se razprostira glavno mesto Koroške Celovec, ki leži na vzhodnem koncu Vrbskega jezera, s katerim je zvezan po prekopu. To jezero je 16 km dolgo in ob njem zlasti na solnčni severni obali je venec ličnih vil. Na jugu in severu ga obdajajo nizki obrastli holmi, v jezero pa sega na jugu idiličen polotok s cerkvijo Marije na Otoku.
Severno Celovca opazimo precej veliko ravnino. Zemljevid nam pove, da je to zgodovinsko Gosposvetsko polje. To je za Slovenca prav tako važno polje kakor za Srbe Kosovo. Tu stoji še dandanes vojvodski stol in cerkev Gospa Sveta, dva naj* važnejša spomenika slovenske zgodovine. Ta dva in knežji kas men v muzeju v Celovcu nam pričajo, da je bila ta zemlja naša, da je bilo tu središče stare naše zgodovine. Pričajo nam, kako je tu slovenski kmet sam potrjeval svoje vojvode, ki so mu morali oblju* biti, da bodo varovali njegove pravice.
A danes! S silo nas je od tu izrinil 60 milijonski nemški narod in nam ugrabil vse to. Bomo li imeli kdaj toliko moči, da si priborimo zopet svoje pravice? Odgovor na to vprašanje leži v tebi mladina!
Ko se naužijemo razgleda, se zopet odpravimo na pot. Hitro po slovo v kočo, nato pa naglo navzdol, nazaj na Jesenice. Prav kmalu smo tam. Skozi mesto, skozi Javornik in nekatere druge vasi dospemo v Žirovnico.
Tu se vzpnemo do rezervarja znamenite elektrarne Završnice, ki preskrbuje z električno silo ves gorenjski kot. Z verande pred njim je lep pogled na gorenjsko ravan, tja do Blejskega jezera in Jelovice in Triglavskega pogorja. Skozi mal predor hitimo po stezici do precej velikega umetnega jezera, ki je v dolinici pod Stolom. Vsa dolina je z močnimi zatvornicami zajezena in tako spremenjena v jezero.
Ob njem so lepi gozdovi, kjer najdemo opoldanski odpočitek. Kopanje v jezeru pa je prepovedano, ker se ta voda uporablja tudi za vodovod.
Že precej pozno popoldne se vračamo nazaj po stezici in ob velikih ceveh navzdol v Žirovnico. V vasi opazimo na neki hiši spominsko ploščo, ki nam pove, da je bil tam rojen Matija Čop, prijatelj Prešernov in odličen znanstvenik »velikan učenosti«.
Na oni strani vasi jo mahamo še nekoliko časa po cesti, nato pa zavijemo po kolovozni poti proti Vrbi, ki leži med gostim drevjem. Prav kmalu jo pozdravimo. Na drugem koncu se v svetem spošto* vanju ustavimo pred rojstno hišo našega največjega pesnika doktorja Franceta Prešerna. V duhu se nam kar sami obnove njegovi. verzi:
O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta!-------
Onstran hiše opazimo cerkev, o kateri pravi v tem svojem sonetu:
Pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval svet’ Marko.
Sedemo kraj hiše na trato, se vtopimo v misli o vsem tistem, kar smo že slišali o tem našem slavnem možu ter obnavljamo vse njegove verze, ki smo se jih kdaj učili.
Ko se nagiblje dan že proti večeru, se nagiblje h koncu tudi naša pot. Na postaji Lesce*Bled si slednjič ogledamo še kraljevo čakalnico, nato pa sedemo v vlak. V večernem solncu se svetijo gorski velikani in mi jemljemo od njih slovo.
Vlak hiti — naša pot je končana.
ХЛЛАЈЧАЈтЛЛЛЛЛУЧЛЛЛЛЛАЛЛЛЛЛЛАјЧАЛЛЛАЛЛЛАЈЧЛЛЛЈЧЛЈ^ЛЈтЛ/ЧЛгЧАглЛглЛГХЛ^
Taborenje sokolskega naraščaja iz Šiške.
večerji smo imeli zopet predavanje. Predaval je br. Lade »O redovnih vajah«, nato je bila splošna zabava ob tabornem ognju. Razgovarjali smo se o L Kn vseh mogočih stvareh, posebno nas je zanimalo, ^ kaj se godi v šiški. Po pogovorih smo odšli spat, da se spočijemo za drug dan, ki je bil namenjen izletu na Mokrico. Spali smo že, ko so se vrnili oni trije iz Šiške in prinesli s seboj zopet 12 hlebov kruha in pa — važno za našega fotografa — pol metra magne* zijevega traku, ki ga je pozneje upotrebil, da nas je slikal pri ognju. Eden izmed teh treh je imel to noč še stražo in tako se je rodila iz tega nova senzacija. Zaspal je sedeč na hlodu in se prevrnil v ogenj’, ki k sreči ni bil velik, a kljub temu se je precej opekel na roki. To samo na sebi ne bi bilo toliko smešno, a morali so ga buditi, da se je izkobacal iz žerjavice.
Sreda 24. julija. Že prejšnji dan smo se zmenili, da bomo vstali ta dan ob štirih, ker smo hoteli priti na Mokrico še pred solnč* nim vzhodom. Kuhar je vstal nekoliko prej in skuhal kavo, toda ostali smo se toliko časa popravljali in pripravljali, da smo odšli na pot šele ob petih in do tedaj je.bila že polovica Mokrice v solncu. Šli smo mimo Brstnika po senčnati, široki poti počasi navkreber. Pozneje je postala pot strmejša, toda bila je še vedno lepa. A kmalu zaradi zaraščenosti, kamenja, korenin in vsega mogočega skoro hoditi nismo mogli dalje. Pomanjkljiva markacija je bila kriva, da smo kaj kmalu zgrešili pot in pričeli smo plezati po kamenju po vseh štirih navzgor. Posebno nerodna je bila ta pot za tiste, ki so odšli na Mo* krico bosi. Pa smo vendar zdržali do vrha. Tu se nam je odprl veli* časten razgled na krasne Kamniške planine in prav nič nam ni bilo žal, da smo prišli gor. Res, prav škoda, da ni bilo fotografa z nami, napravil bi bil lep posnetek. Med počitkom in obedom smo opazili s pomočjo zemljevida, da sploh nismo na Mokrici. Ta je ležala precej pod nami, mi pa smo bili na Korenu. Ker je bilo še zgodaj, prišli smo na vrh v štirih urah, so nekateri predlagali naj nadaljujemo z izletom do Kokrškega sedla. Br. vodniku se je zdela ta pot predolga in pre* naporna, zato je odločil da gremo na Krvavec. Z veseljem smo spre* jeli tudi ta odlok, posebno »bosonožci«, ker je pot do Krvavca izgle* dala veliko lepša od one na Koroško sedlo. Že takoj v začetku smo opazili ob poti jamo, napolnjeno s snegom. To je bilo nekaj za nas! Segli smo po njem, si ugasili žejo in ga napolnili v steklenice in kamor je šlo. Seveda smo potem vso pot pili, dokler smo imeli kaj snega, ki se nam je radi vročine kmalu stopil. V dobri uri smo primahali čez Kompostelo, Greben in Vel. Zvoh na Krvavec. Pot je bila prav lahka,
zanimiva in nudila nam je obilo lepega razgleda. Na Krvavcu smo šli v Dom, po zaslugi br. vodnika brez vstopnine. Med počitkom smo pili vsak en čaj, ker pa to ni zadostovalo, še po en malinovec. Vpisali smo se tudi v knjigo ter na široko in razločno zabeležili, da smo taborniki iz Kamniške Bistrice. Nato smo se hoteli vrniti nazaj v tabo« rišče. Tam nas je gotovo nestrpno čakal naš kuhar s kosilom, ker smo mu obljubili, da bomo še opoldne doma. Hoteli smo jo ubrati po naj* krajši poti, zato smo se posvetovali z dvema pastirjema, ki smo ju dobili v pastirski naselbini, tik pod domom na Krvavcu. Ta dva sta menila, da bi bilo najbolje če gremo naravnost v dolino do »holcar« jev«. Ravnali smo se po njihovem nasvetu, toda nismo jih našli. Prišli smo na razpotje in tu smo se razdelili v dve skupini: prva je šla
Kamniška Bistrica
po eni poti, br. vodnik in bosonogi pa po drugi poti. Zadnji smo šli v začetku po prav lepi, gladki stezi, ki se je nenadoma zgubila in zašli smo. Zdaj pa zdaj smo globoko pod seboj zaslišali votlo šumenje, ki ga je prinašal veter. Mislili smo, da je to Bistrica, pa smo se motili. Spuščali smo se počasi od drevesa do drevesa navzdol ter prišli na nekako teraso, na koncu katere je bilo velikansko mravljišče. V loku smo se mu izognili, ker nismo hoteli biti opikani od rdečih mravelj, zakaj učinke pikov smo okusili kakšno noč tudi v naših šotorih. Toda komaj smo pretekli kratko strmino, smo se znašli na drugi terasi, do pičice slični prvi. To stopnišče se je ponovilo bog ve kolikokrat in ni še izgledalo, da ga bo kmalu konec. Zato smo pospešili korak, zakaj tudi dan se je že nagibal h koncu. Šumenje vode se je sčasoma neko« liko približalo in končno smo se znašli — pa ne ob Bistrici — nego ob
majhni Korošici, prav neznatnem potočku in čudno se nam je zdelo, da se ga more slišati 1000 m visoko. Do taborišča je bilo torej še daleč. Po lepi stezi smo nadaljevali pot, toda steza je naenkrat izginila. Ni kazalo drugega, kakor da smo se vrnili nazaj, odkoder smo prišli. Br. vodnik je krenil kar čez trnje in robido, kjer je menil, da leži taborišče. Zanj je bilo to lahko, a mi bosonogi, ki smo mu sledili, smo bili reveži, zakaj hodil ni prav počasi. »Princ Muri« se je zdaj pa zdaj sklonil ter si izdrl trn, ki se mu je zasadil v peto, ali pa se je prijel za prst na nogi, s katerim je bolj trdo pobožal korenino. Ob takem trpljenju smo končno vendar prišli na pot, po kateri smo šli zjutraj na Mokrico. Kmalu smo bili pri pastirju, od tu do taborišča pa tudi ni bilo več daleč. Deležni smo bili svečanega sprejema; s skrbnimi obrazi in začudeni so ogledovali našo na več krajih preluknjano in opraskano kožo — a bali so se nas vprašati kako to, ker smo se vsi tako resno držali. Veseli pa smo bili, da smo se vrnili, saj so vsi mislili, da smo se izgubili, ko nas ni bilo toliko časa nazaj. Br. kuhar je že mislil poslati na pomoč rešilno ekspedicijo. Ker smo bili res izmučeni, saj smo hodili nič manj kot 14 ur, smo se po večerji vlegli k počitku, in žal nam je bilo, ko smo pomislili, da je to zadnji izlet med taborenjem.
Četrtek 25. julija. Budnico smo imeli ta dan šele ob 7. uri. To je posebno jezilo zadnjo stražo, ki je morala kar 3 ure sedeti ob ognju sama. »Princ Muri« je bil truden še od prejšnjega dne in ko ga je zjutraj br. stražar budil, ni hotel prav nič slišati, pač pa ga je pri nadaljnjem nadlegovanju spodil. S težavo ga je torej stražar, — ki je med klicanjem malodane sam zaspal, — spravil pokonci.
Po zajtrku, čaj s kruhom, smo se skupno umili, nakar smo imeli nekoliko jutranje telovadbe. V današnjem programu je bilo nekoliko spremembe: ob 10. uri je bila namreč še južina, kava s kruhom, kar se nam je prav dobro prileglo. Nato smo se kopali pod mostom in — dopoldne je minulo.
Radi pomanjkanja kruha, so bili spet trije določeni, da morajo iti v Šiško ponj. Po kosilu so se pričeli ti trije pripravljati za pot, a ostali, — razen par bratov, ki so bili nekoliko bolni, še bolj pa leni, — smo šli na sprehod h koči v Kamniški Bistrici. Ker smo imeli dovolj časa, smo se nazaj grede posebno dolgo pomudili pri Predaseljskem slapu in občudovali njegovo krasoto. Metali smo vanj hlode in opazo* vali, za koliko časa jih je potisnila ta ogromna sila pod vodo. Med povratkom v taborišče, si je vsak nabral naročje drv in jih prinesel v taborišče, kar je bilo posebno všeč br. kuharju. In tudi mi smo bili zadovoljni, saj nas je vsaj enkrat pustil pri miru in nas ni spodil kot po navadi, ampak nam je celo postregel z j užino. Ker bi nam bilo po* stalo v brezdelju dolgčas, smo se zmenili, da bomo igrali »raubarje in žandar je«. »Raubarji« so se kmalu razgubili po gostem smrečju in »žandarji« so jih zaman iskali. Pa tudi če bi jih bili našli; kaj bi opravili n. pr. proti takemu »raubarju« kot je bil br. starešina z naba*
sanim revolverjem in bridko sabljo ob pasu? A tudi »raubarji« so se naveličali čepeti toliko časa na enem in istem mestu in s tem je bilo igre že konec. Nato smo se še nasmejali bikoborbi, prirejeni med »princom Murijem« — bikom, in dvema toreadorjema. Toreadorja sta imela v rokah dve cunji in sta dražila »princa«, ki se jima je spretno umikal. Vendar je žalostno končal, ker se je v kritičnem trenutku spotaknil ob vrv za obešanje perila ter je padel, kakor je bil dolg in širok.
Popoldne je minulo. Po večerji smo spet imeli predavanje br. ta* bornega starešine. Čas je mineval in vrnili so se tudi oni trije, ki so šli v Šiško po kruh. Kruha sicer niso prinesli veliko — komaj en nahrbtnik, ali to nam ni delalo preglavic, ker smo itak vedeli, da se bomo kmalu vrnili domov. Čakali smo jih, zakaj br. fotograf je že popoldne pripravil in pritrdil aparat na pripravno mesto, da bi nas zvečer lahko slikal ob tabornem ognju. Razporedili smo se v velik polkrog in ko smo bili pripravljeni, je br. fotograf prižgal magnezij. Ker se ta ni hotel takoj vžgati, je seveda moral »princ Muri« napraviti smešno pripombo, tako, da smo se vsi smejali, kar je posebno razka* čilo br. fotografa. Po slikanju, — biti je moralo že precej pozno, — smo vsi, razen nočne straže, odšli spat, kamor se nam danes ni poseb* no mudilo, ker tudi trudni nismo bili.
Petek 26. julija. Ker smo se dogovorili, da se bomo vrnili v Šiško v soboto, zato je bil današnji dan namenjen izključno le počitku in pripravljanju za odhod. Vstali smo šele na drugi trobentin klic k zajtrku. Nikamor se nam ni mudilo, zato smo se počasi spravili pokoncu ter se dolgo časa umivali, zakaj domov smo se hoteli vrniti čisti. Po umivanju je prišla na vrsto telovadba in nato je bilo vse do« poldne namenjeno ureditvi »lastnih zadev«. Oprali smo si umazano perilo, da ne bi takega nosili domov. Nato so nekateri šahirali, a ostali smo se šli kopat pod most, zakaj vode, čeprav je bila mrzla kot led, smo se v tej dobi našega taborenja jako privadili.
Po kosilu nas je br. fotograf dvakrat slikal: prvič med predava* njem br. starešine in drugič med delom v taborišču. Ko smo posprav* ljali še preostali proviant, smo ugotovili, da nam je ostalo še precej koruzne moke; zato je br. vodnik ukazal kuharju, naj takoj skuha polento — »da bi se bolj zredili« jn da ne bi preveč nosili domov.
Proti večeru se je vreme nenadoma spremenilo. Solnce, ki je še pred kratkim sijalo, so zastrli temni oblaki in grmenje je strahotno odmevalo od mogočnih Kuklarjev. Obetala se nam je viharna in de« ževna noč. Vse orodje, kar smo ga imeli, smo spravili na kup, in po večerji smo polegli po šotorih; celo nočna straža ni ostala zunaj. Komaj smo si naredili luč v šotorih, že se je vlila močna ploha. Dež nam ni delal preglavic, pač pa burja, ker smo se bali, da bi nam ne podrla ali še celo odnesla šotorov. Sicer pa je bilo prav prijetno v
zavetišču. Ker »princ Muri« ni štedil s humorjem, je čas hitro mineval in kmalu smo drug za drugim zadremali.
S o b o t a 27. j u 1 i j a: Dež je že ob 4. uri ponehal in svetlikalo se je tudi že; zato smo hitro vstali, da bi čimprej pospravili in bi nas ne zalotila druga ploha. Šotore smo podrli hitro in ker smo si že prejšnji dan kolikor toliko uredili vsak svoje stvari, smo bili hitro pripravljeni. A bil je tudi zadnji čas, zakaj nebo se je spet omrežilo s temnimi oblaki in takoj po zajtrku je pričel padati dež. Zavili smo se v plašče ter v zastopu trikrat obkrožili taborišče, ki smo se ga v teh 10 dneh tako privadili. Zapeli smo še: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,« nato smo zavili proti Kamniku. Dež nas je že pošteno pre* močil, preden smo prišli do »Galerij«. Tu smo počivali. V tem času je dež ponehal, kmalu je posijalo solnce, tako da smo imeli do Kamnika prav lepo pot. Da bi laže hodili sta nam trobentača trobila med potjo koračnice, ki so mogočno odmevale na ozkih Kamniških ulicah. Po obedu smo vstopili v »Kamničana«; ki nas je že čakal. Med vožnjo smo veselo prepevali in prav kmalu smo izstopili v Šiški. Tu smo se razšli, a v srcih smo imeli vsi trden sklep: da pojdemo prihodnje leto zopet taborit.
aeaegeaesese^aeae^assesessseaeseaeseaegsasaeseaBSB^ae
Svesokolski slet u Beogradu: Članice u povorci.
V slovo!
Z današnjo številko zaključuje »Sokolič« svoje dvanajsto leto. Vso to dobo je vodil sokolski naraščaj, ga bodril k delu, poučaval ga pa tudi razveseljeval, kolikor je bilo mogoče. Marsikatera dobra beseda in mnogo lepih naukov je nanizanih v vseh dvanajstih letnikih. Kje so že danes prvi njegovi naročniki in čitatelji. Odrastli možje so med njimi in mnogi se z veseljem spominjajo na ona leta, ko so še čitali naš list, ki jim je bil prvi sokolski učitelj.
Ves ta čas — izvzemši prvo leto 1919. — sem mu bil urednik. Mnogo veselih dni pa tudi žalostnih sva preživela, skupaj sva se vese* lila, skupaj sva izpila marsikatero grenko kupo. Življenje je šlo hitrih korakov mimo, razne spremembe smo doživeli v Sokolstvu, naša ideja in naša pota pa so ostala dosledno ista skozi vso to vrsto let.
Toda usoda zahteva svoje in tako je prišlo, da po enajstih letih zapuščam »Sokoliča«. Dostojno in prijateljsko naj bo najino slovo, ko se razhajava. Želim mu, da enako ali še bolje vodi našo sokolsko mladino v duhu Tyrševih naukov in naših sokolskih načel, ki so temelji jugoslovenske sokolske organizacije. Pa tudi vzgojo za našo jugoslovensko državno idejo, ki mu je bila vedno »suprema lex«, naj krepko goji v bodočnosti.
Ti pa, sokolska mladina, ki si bila listu zvesta doslej, ostani tudi v bodoče njegova, kakor je »Sokolič« tvoj. Nerazrušljiva vez naj bo med vama in naj spaja mlade sokolske čete s svojim duševnim vodjem.
Vam, zvestim sotrudnikom, ki ste stali s svojim delom ob strani, da je mogel »Sokolič« vršiti svojo nalogo, bodi izražena prava bratska zahvala, združena s prošnjo, da mu ostanete naklonjeni tudi v bodoč; nosti.
Vsi veselo na delo, za blagor sokolske mladine, ki je nada bodoč: nosti našega Sokolstva!
Zdravo!
V	Ljubljani, dne 18. novembra 1930.
BAJŽELJ IVAN, dosedanji urednik »Sokoliča«.
Glasnik
Kalendarić sokolske omladine. Jugo* slovenska Sokolska Matica v Ljubljani je izdala za leto 1931. lično knjižico pod go* renjim naslovom. Uredil jo je kakor prejš= nja leta namestnik starešine Saveza ISKJ br. E. Gangl. Kalendarić ima najprej kole* darsko vsebino za leto 1931. in pri vsa* kem mesecu prazno stran za beležke z mično sličico, ki odgovarja značaju me* seca, spodaj so še' natisnjena na vsaki strani sokolska gesla. V drugem delu kole* darčka je uvrščena pesem:	»Dvignimo
srca« od br. Gangla, potem pravilnik za nošenje članske in naraščajske značke, na* govor Nj. Vel. kralja ob poklonitvi za* stave Savezu SKJ na Vidov dan 1930. v Beogradu ter končno članek: »Sokolska omladina — budućnost države« od br. D. Bogunovića. V tretjem delu so uvrščene razpredelnice za razne beležke, n. pr. raz* pored vežbanja, moja ušteda, moj sokolski život, ^ moje utakmice, pročitane knjige, najlepše rečenice iz pročitanih knjiga, moji dohoci i izdaci, iz dnevnika mojega življe* nja. Kalendarić krasita še dve celostranski sliki, in sicer starešina SKJ naslednik pre* stola Petar posmatra ;vežbe muške dece, in načelnik Saveza SKJ br. I. Bajželj. Na majhnem prostoru je zbranega polno za* nimivega in praktičnega gradiva, ki bo naši mladini dobro služil. Zato bi moral vsak naraščajnik in vsak, ki je pri sokolski deci, imeti Kalendarić in ga uporabljati vse leto za beležke. To bi bili lepi spomini za po* znejša leta.
Javna vežba i akademija u Kutini. So*
kolsko društvo Kutina (župa Zagreb) pri* redilo je 28. septembra godišnju javnu vež* bu, koja je ispala vrlo dobro. Istog dana na večer održana je i društvena akademija. Pošto za »Sokolić« nije aktuelno da de* taljno opisujem ove priredbe, namera mi je da se osvrnem na rad sokolske dece kod javne vežbe i akademije u Kutini.
Na javnoj vežbi bila je prva tačka nastup muške dece (16) iz Lipovljana sa sletskim vežbama. Energičan nastup, za* tim pozdrav na četiri strane i izvedba vežbe, to svp oduševilo je brojnu publiku. Drugu tačku ispunila su ženska deca (9) iz Kutine sa sletskim vežbama, a onda su muška deca (8) iz Kutine izvela proste vežbe. Iza nastupa članova i članica, žen* ska deca iz Kutine izvela su vežbe sa lu* kovima, a muška deca iz Kutine vežbe sa barjačićima. Svi nastupi na javnoj vežbi izvedeni su precizno.
Na večer održana je akademija, na ko* joj su muška deca iz Kutine nastupila sa sletskim vežbama, a ženska deca izvela su
polkin ples sa narodnim kolom. Uspeh akademije je potpun. Publika je velikim pleskom nadarila izvađanje vežbi, a naro* čito su pozdravljena ženska deca.
Rezultat javne vežbe i akademije vidi se najbolje tim, što je drugi dan pristupilo još dvadeset dece u podmladak Sokolskog društva Kutina. Za lepi napredak u vež* banju sokolske dece u Kutini, ide hvala bratu načelniku Arsi Labiću, koji ne žali truda u radu za Sokolstvo. Zdravo!
Z. N.
Spomenik zahvalnosti Francuskoj ot*
kriven je dne 11. novembra u Beogradu. Prijateljske veze, koje su vezale jugoslo* venske i francuske čete u svetskom ratu i
Ivan Meštrović
koje su pripomogle pobedu i ujedinjenje Jugoslovena, našle su izraz u monumental* nom spomeniku, majstorskom delu našeg najvećeg umetnika Ivana Meštrovića.
Spomenik je podignut na najlepšem delu Kalemegdana i na masivnom mramor* nom postamentu pretstavlja lik žene, koja simbolizuje polet i veličinu francuskog
duha. Na postamentu izrađena su dva re« liefa, od kojih jedan pretstavlja vojnu po« moć Francuske, drugi prosvetnu pomoć Francuske našoj omladini.
Otkriće spomenika izvršeno je na veoma svečan način uz učešće delegacije francuskih odličnika, koja je tom prilikom izručila Nj. Vis. Prestolonasledniku Petru Veliki krst Legije časti, najviše odličje Francuske.
V ultrasvioletni deželi. »To bova rja« va, stričko Bričko, ker se tako kuhava v Iliriji,« modruje moj mali Silvester Vester. — »Polt ne zagori, Silvestrček, pd vročine, marveč od ultravioličnih žarkov, ki jih je najmanj po prašnih in zadimljenih mestih, in od vetra. Ob morju pa prispevata svoj delež sol in jod.« — »Potemtakem (bi človek najprej ogorel, stričko Bričko, v tečajnih pokrajinah?« — »Dobro govoril, Vester Silvester; tam je toplotni učinek solnca skorej enak ničli, vendar je solnčarica on« dod pogostnejša nego na žgočem jugu, zlasti če odsevajoča snežišča pospešujejo fotogenijo. Takisto se opališ na visoki gori zmernega pasu. Profesor Borchardt je na skrajnem severu zasnoval idealen labora« torij, da proučuje neposredni vpliv ultra« vijoličnih žarkov na živa bitja. Izsledki so velezanimivi. V arktičnih krajih je zima neskončna noč. Edino v početku in ob kon« cu se solnce za malo trenutkov obesi na obzorje. Prebivalstvo, sosebno ženske in deca, so zaprti dolge mesece v turobnih kočah, razsvetljenih z dimovitimi leščer« bami na olje. Posledice tega životarjenja se javljajo v krvi: hemoglobin, ki lovi in predeluje kisik, stopnjevito gine iz nje. Ko se potem mahoma vrne poletje ter pripelje s iseboj nekoliko mlačnosti in žarko svet« lobo, vse spet oživi, se premladi in pre« novi. Ker je solnčna toplina neznatna, mora biti vzrok ugodnih izprememb edino njena svetilnost, v kateri prevladuje ultra« violetni živelj. Ta ojači hemoglobin ter iz« nova zaneti plamen življenja, ki je brlel nalik svetiljki s prekratkim stenjem.«
»Stričko Bričko, mar nisi ondan dejal, da so ti čudni ;žarki abiotični, da namreč v danem primeru pokončujejo žive stani« ce?« — »Jaz ne, temveč Francoz Dastre jih je krstil za abiotične. Toda znaj, Vester Silvester, da morejo ti neživni prameni o priliki ustvarjati življenje. Zdaj pa poslu« šaj še to zanimivo podrobnost: Učenjaki so poskusili nadomestiti ngravno luč z umetno in bledokrvne eskimske otroke po dolgem zimskem mraku izpostaviti delo* vanju kremenčevih svetiljk, izredno bo« gatih z ultrasvioletnim žarenjem. Zaman! Množina rdečih krvnih telesc se pri tej deci ni povečala niti za miligram... Po« doba je, da imajo zgolj žarki poletnega solnca to čarovno moč, edini brez pre« klica.«
»Ali niso novine pisale, stričko Brič« ko, da mislijo na Spitzbergih ustanoviti okrevališče za ljudi, ki se nagibljejo k su« šici, jetiki?« — »Bržkone, Vester Silvester. Misel je mamljiva in zajemljiva. Prej ali slej bodo lečniki pošiljali ranjence, slabo« fcrvneže, žrtve kiso«dušičnega zastruplje« nja, skratka vse one, ki premorejo premalo hemoglobina, na helioterapijsko zdravlje« nje na Groenland, Labrador ali Laponsko. Kdo-ve, ali ise ne uvede šega, da se bodo petični mogotci hodili pražit na polnočno solnce? Seve, pozabiti se ne sme, da so ultra«vijolični žarki dvorezen meč.«
»Čuj, stričko Bričko, za naše bolnike bi bilo cenejše, da bi se solnčili na Ra« kitni, če bi bilo tam kaj urejeno, jeli?« ■— »Kakopa! Za zdaj pa gre tak bolnik na Golnik.« (Nik)
Prehrana v tečajnih pokrajinah. Že
stoletja velja vsaj za povprečne ljudi pred« sodek, kakor bi bil visoki sever grozljivo mesto največje neprijaznosti. Nezgode kakor Nobilova morajo to naziranje kaj« pak le potrditi. Kdor pa je količkaj pod« kovan v polarnem slovstvu, ve že davno, da videz pogosto vara, da se v arktiki po« nesreči zgolj oni, ki hoče življenske pogoje drugih pasov tja presaditi. Tako je »pre« kucuh tečajne raziskave«, Vilhjalmur Ste« fansson, ki je spisal »Ledino na severu«, »Dežele bodočnosti« itd., skoval prevratno krilatico »Friendly aretis«, prijazna arktis. Nastopil je pa tudi dokaz resnice, s tem da je dvajset let živel na severu ob tam« kajšnjih pridelkih, t. j., živel kakor domo« rodci, v tem primeru Eskimi. Zakaj raz« iskovalec ne more storiti boljšega, nego da se priključi ondotnim običajem, nastalim iz starih skušenj. Ali še marsikdo neče verjeti prevratniku tečajnih raziskav. Za« tegadelj ne bo odveč, ako istini na ljubo privedemo še tehtno pričo za Stefanssona. To je Julij Рауег, eden najuglednejših, danes malone (pozabljeni polarni preizko« valeč 19. stoletja. Brockhausovo založni« štvo je nedavno priobčilo v zbirki »Reisen und Abenteuer« okrajšano izdajo njego« vega velikega potopisa »Avstroogrska eks« pedicija na severni tečaj v letih 1872,/74.« pod naslovom »Odkritje dežele cesarja Franca Jožefa«. Tu moreš čitati, kaj trdi Рауег o preživitvi v arktičnem ozemlju. Ko so znanstveniki zapustili svoj brod »Tegetthof« in že dolgo potovali z »nepri« jaznega severa proti jugu, so bili vsi udele« ženci nenavadno debeli in okrogli, tolsti kakor prepelice. »Da so nas obtorej ljudje našli mrtve na ledeni plošči, bi bili menili, da smo umrli zaradi preobile jedače— tako zelo so se bili zredili skoro vsi naši tova« riši.« Nauk te zgodbe: le redkokdaj je kako utrjeno naziranje človeštva tolikanj neomejeno in zanesljivo, da se ne bi smelo dvomiti o njem.