Nekaj o naši trgovini. Marljivi slovenski narod bil bi lahko na krasnej in rodovitnej svojej zemlji veliko bolj srečen in premožen, ko ne bi imel ene velike napake. In ta velika slabost njegova je: letati za ptujci in občevati z njimi, domače pa zanemarjati in prezirati. Te naše slabosti pa se zviti ptujec povsod poslužuje, dobro vedo, da s tem dobi v roke moč in oblast nad nami. Tako imamo skoraj v vsakem kotu naše domovine naseljene ptujce, kateri se šopirijo in našega kruha pijani, nas zaničujejo. Kakor zviti jež v pravljici, prilezli so ponižni in ubogi k nam, kmalu pa so nam se pokazali v čisto drugačnej podobi. Med drugim nam to jako Skodi v politiki, ker ti ptujci, ne le da nam sami kolikor mogoče nasprotujejo, še mn<3go naših mož izneverijo, da postanejo odpadniki. Vsega tega kriva je naša slabost, ker se ne držimo gesla »Svoji k svojim!« Glavna vrata, pri katerih ptujci k nam zahajajo, je trgovina. Zviti ptujec dobro ve, da se s trgovino najlažje postavi na noge in obogati, zato se navadno tega sredstva poprime. Naše Ijudstvo se ga koj oklene in kmalu mu nanosi toliko premoženja, da ga ni več strah med nami. Nasproti pa se Slovenci sami vse premalo poslužujemo trgovine, ker nam med drugim žalibog manjka najbolj duha podjetnosti. Ali namreč ni žalostno, da imajo večino trgovine od Trsta do Radgone, od Celovca do Varaždina v rokah ptujci ? Poljedelci naši pogosto potrebujejo lesa za stavbe in druge reči, pa ga ne iščejo pri naših goriancih, nego kupijo ga od mešetarja ptujca za drag denar, seveda, ker si je on velik dobiček odračunil. Nasprotno pa gorjanci spravljajo svoje lesne izdelke v roke ptujcu, kateri jim eeno dostikrat po svojej volji naslavlja, da na svoj žep ne pozabi. Enako je z žitom in vinom. Kmetje v sili dostikrat pod ničevo ceno morajo oddajati te pridelke, ker ga ni kupca za-nje, gorjanci pa vse to dobivajo za drag denar po trgovcih iz dalnje Ogerske, celo iz Italije. In vse to se godi zato, ker se Slovenci premalo poznamo, še več pa, ker se ne držimo gori omenjenega gesla! Da se bolje spoznamo, treba družbe in posredovanja. To vse bi pa lahko storile z a d r u g e, to je nekaka društva za posredovanje v trgovini. Takšna imajo po drugod, n. pr. »Vinarska zadruga« v Pulju (Istra), na katero svetujemo se obrniti, ako kdo želi dobrega isterskega vina. V Ilirski Bistrici (Notranjsko), čital sem, da se je osnovala zadruga za lesno trgovino, od katere je upati veliko uspeha. Zadruge imajo namreč namen, skupljevati pri domačinih blago in jo ponuditi na prodaj ptujcem. Na tak način se nabere velika zaloga, katera vsaki čas lahko postreže raznim naročilom. Tak zavčd ima pri ptujcih veliko večje zaupanje, nego ime ene osebe, pa tudi lažje konkurira s ptujci, kakor bi bilo to mogoče posameznikom. Glejte, kako hirajo že dolga leta nekdaj cvetoei ptujski sejmi! Takrat je bilo v Ptuju živahno, ko so ponosni Pohorci trumoma pripeljali splave lesnega in to s v o j e g a blaga ter živo barantali s kmeti ravnin in polja! Bila je prava menjava, Pohorec je dal lesa, dolinec pa žita in vina, pa je bilo vsem najbolje poraagano. Kje je bil dobiček? Gotovo med njima, ker ni bilo treba tretjega — trgovca, kakor dandanes, da se redi med njima. Dajmo popraviti to napako s tem, da kje ob Dravi n. pr. v Ptuju osnujemo zadrugo, katera naj posreduje med nami v lesni in drugt trgovini, nadomestujoča hirajoče sejme! Rodoljubi okoli Ptuja in drugod, blagovolite to premisliti! Pohorski.