Solnčna ura,

-----*~oo§§<x»-»

«o'Ol

Spisal

Andrej Likar.

jr ~ r .

Natisnil Jožel* Blaznik v Ljubljani.

f3 o

109530

t®§idor je hodil kaj po deželi, prepričal se je lahko,
kako različno da kažejo cerkvene ure sein ter tje. Ko je
v eni fari poldne, je v sosedni komaj poli dvanajstih in v
drugi že poli ene, ali pa še čez. In v eni in tisti fari je
danes poldne, drugi dan pa ob enakem času manj ali več.

Od kod izvira ta na mnoge strani napačna in sitna
različnost?

Od tod, ker je ni pri cerkvi dobre stanovitne ure, po
kteri bi se ravnale vse druge. S cerkveno uro ima po na¬
vadi opraviti cerkvenec (mežnar). On jo ustavlja in naprej
deva, kakor se ravno njemu prav zdi. Veliko je že, ako
ima cerkvenec ktero, če tudi ne kaj zanesljivo solučno zna¬
menje, kdaj da je poldne. Večidel pa ravna cerkveno uro
po svoji hišni, ktera je večkrat še siabeja, kakor cerkvena.
l*o tej jo vreduje in po tej se morajo ravnati farmani za
vse, posebno pa zastran službe Božje. Da je taka nego¬
tovost in zmeda kaj sitna in nadležna za vse, ve vsak.
Enkrat pridejo farmani, posebno daljni, ki ne slišijo ure
biti, k službi Božji prezgodaj in morajo postajati okoli
cerkve, enkrat pa prepozno, ko je duhoven že skoraj v
sredi svojih opravil.

Takim zopernostim in nepovoljnostim se pride pa le v
okom z dobro  uro, ker resnične so besede slavnega go¬
spoda, ki je pisal: „kar je dobra gospodinja pri
hiši, to je dobra ura v farni cerkvi".  Dobra pa je
ura in kaže najbolje, ako se ravna po edino pravi, ktera
se nikdar ne zmoti, in ta je solnčna ura.

Več naukov imamo, kako se delajo mnogotere solnčne
ure: al večidel so ti pisani učeno in bi bilo treba, narediti
jih, tako drazega orodja, da bi jo mogel le malokdo imeti
na hiši ali na cerkvi. Zato sem se namenil popisati v na¬
slednji razlagi, kolikor mogoče, prav po domače in umevno,
'kako naj se delajo navadne solnčne  ure.

Res je, vsak ima dovelj opraviti z dolžnostmi svojega
poklica, bodi si duhovni ali šolski učenik ali kdor koli.

*

4

Vendar pa pridejo časi, ko se človeku ne poljubi ne lo ne
uno. Take dolgočasne ure si boš, dragi prijate), lahko
skrajšal, ako delaš o pripravnem vremenu solnčno uro, ki
lepo zaljša cerkev, farovž, šolo, grajšino, pa tudi kmetiško
hišo. Beri torej pazno ta nauk, delaj po tem vse prav in
natanko, kolikor moreš, in porok sem ti, da si naredil
dobro solnčno uro, in če je tudi nisi pogodil prav do pičice,
pogrešek vendar ne bo znašal minute.

Solnčno poldne — poldnevna čerta.

Solnčno uro narediti, je treba najpopred, da veš, kdaj
je solnčno poldne, ali da imaš poldnevno čerto (Mitlags-
linie, Meridian). Kako pa se dobi solnčno poldne,
ali kako se zve, kdaj stoji solnce na poldne?

Solnce vzhaja zjutraj izzad gora, gre zmiraj višej in
višej, tako, da doseže svoj najvišji verhunec, po tem se
zopet niža in niža tako dolgo, da utone za večernimi go¬
rami. Ko je bilo solnce najvišje, ravno nad nami,  ta¬
krat je bilo solnčno poldne.  Kako pa se zve,  kdaj je
solnce najvišje nad nami? Vtakni palico v zemljo, ki stoji
prav po koncu, in glej njeno senco. Ta senca je zjutraj
najdalja in pada proti večeru, potem se krajša, padaje proti
polnoči ali severju, kolikor je solnce višje na nebu, tako
da je ob nekem času senca najkrajša, naravnost proti se¬
verju; potem se pa senca zopet daljša proti jutru, ko se
nagne solnce na drugo stran in zahaja proti večeru. Ko je
bila palična senca najkrajša,  takrat je bilo solnčno pol¬
dne,  in ako bi bil potegnil po sredi sence takrat  čerto, bi
bil imel poldnevno čerto ali meridian za tisti kraj , kjer si.

Da pa zveš prav natanko poldnevno čerto,  delaj
tako-Ie: Izvoli si kak kraj, najbolje je kako okno pri cerkvi
ali hiši, ki ga obseva solnce od devetih zjutraj na priliko
do kakih treh popoldne; pomeri, kako široko je okno, ter
pojdi k mizarju (tišlarju), naj ti naredi desko čez čevelj
široko in dovelj dolgo, da jo boš uterdil pozneje na okno.
Ta deska mora biti iz suhega lesa, saj dva ali tri palce
debela, da se ne zveži na solncu. Še bolje je, če jo zlepi
(zlima) ali zbije mizar iz dveh skupaj, da se ne skrivi
celo nič. Potem naj poskoblja (poobla) zgornjo stran prav
gladko, da nima nobene globine, nobene visočine, ampak
da je gladka, ravna in plana, kakor voda v škafu, kadar

5

sloji' prav mirno. Kadar imaš desko tako uglajeno , prilepi
(pripopaj) na-njo bel gladek papir, pomaži namreč desko
z jajčnim beljakom in pritisni papir na-njo, (ako, da ne bo
delal celo nobene gerbe.

Kadar se je posušil papir, naredi s šestilom (cirkeljnom)
več krogov iz ene in tiste srednje pike, tri do šest, tako
da je pervi od srednje pike kaka dva palca in zadnji kakih
pet palcov delječ. Zdaj zvertaj v srednjo piko s šilom za
pol palca globoko luknjico, vzemi raven drat, dolg od Ireh
do 4*/ 2  palcov (krajši mora biti pomlad in jesen, dalje po¬
leti), poostri tisti konec, ki ga boš zabil v luknjico, poostri
ali pookrogli pa tudi unega, ki bo stal zunaj po koncu.
Zabij ga zdaj v sredo krogov, da stoji prav terdno; če se
ti je kaj omulil pri tem zabijanji zgornji konec, poostri ga
zopet lahno s pilo.

Zdaj pa glej in skušaj, ali stoji drat v sredi krogov
naravnost po koncu, navpik (senkrecht). Tega se prepričaš
s kotuikom (Winkelmass), ki naj ti ga mizar posodi, če
ga nimaš sam. Pojdi s kotnikom okoli in okoli dratu, na-
slanjaje ga na drat od vseh strani, in kjer vidiš, da se
nagiblje na eno ali drugo stran, zravnaj ga navpik po koncu.
Še bolj pa se prepričaš, ali stoji drat naravnost po koncu
ali ne, s šestilom. Raztegni šestilo, kolikor je treba, da
nasloniš konec enega rogla na krog, druzega pa na verh
dratu. Pojdi potem s pervim roglom počasi po enem in
tistem krogu okoli, z drugim pa se dotikaj prav z lahkotna
dratovega verha, ravnaj ga, kakor se ti kaže potreba, da
bo dotikal drugi šestilov rogel vselej verh dratu, če že
meriš iz tega ali druzega kraja enega in tistega kroga, to
je: da bo konec dratu ravno v sredi krogov.

Kadar si dosegel to, da je namreč dratov verh ravno
v sredi krogov, prenesi desko iz izbe, kjer si delal do-
f  zdaj, na tisto mesto — najbolje na okno, kjer boš iskal
poldnevne čerte, položi jo na okno in priterdi jo na-nj s
) primerno zagojzdo, ki jo zabiješ konec deske med njo in
med zid. Zdaj glej, da bo ležala deska na oknu popolnoma
horizontalno, to je, tako ravno, kakor stoji mirna voda v
škafu. Ali pa stoji tako ali ne, se prepričaš z vodno vago
l(Wasserwage), če je pa nimaš, in je tudi ne dobiš lahko,
vzemi pa na posodo pri kakem zidarji levelj, in ga po¬
stavljaj na desko tu in tam; če ni horizontalna, podkladaj

pod njo, kjer je treba, primerne zagojzde tako dolgo, da
dosežeš svoj namen, da stoji namreč pri vodni vagi mehur
na sredi, in da zadeva pri levelji nit sredo, naj ga postaviš
na desko, kamor koli hočeš, to je: da leži deska popolnoma
horizontalno in da je tudi tako priterjeua v oknu, da se ne
premakne preč, ako bi se je dotaknil kaj. Vendar pa vari
se je dotikati in premakniti, da si ne nakoplješ novega dela.
Zdaj skušaj še enkrat s kotnikom ali pa s šestilom, kakor
sem te učil popred, če se ni premaknil kaj drat pri tem
ravnanji. Ako se je, popravi ga, da stoji prav v sredi
njegov zgornji konec. Kadar pa nimaš pri deski kaj opra¬
viti, zakrij jo vselej s kakim plohom ali s kako drugo
rečjo, da je ne zvežijo solnčni žarki, pa tudi da je ne bo
močil dež.

Opravši vse to čakaj lepega, jasnega in mirnega dneva,
kadar te ne bodo motile druge opravila, da dobiš solne n o
poldne ali poldnevno  če  rt  o. Stoj tedaj pripravni dan
pri deski in glej, kako gre konec dratove sence po papirji.
Kadar vidiš, da je zadel konec dratove sence kak krog,
zaznamnjaj s piko tisti kraj, kjer ga je zadel. Pa glej
senco dobro, — dvojna je, manj in bolj tanina. Zaznamnjaj
vselej le konec tam ne sence. Enako delaj tudi, kadar za¬
dene senca kak drug krog dopoldne in vselej tudi popoldne.
Če pride pred solnce kak oblak in ga zakrije ravno takrat,
kadar bi bil imel krog zaznamnjati, se ve, da ga ne moreš
takrat. Ravno zato pa je dobro in potrebno, narediti več
krogov.

Zdaj glej, kteri krog je zaznamnjan s piko dopoldne
in popoldne. Skleni te dve piki enega in tistega kroga z
ravno čerto, razdeli to čerto med pikama v dve enako dolgi
polovici, potegni skozi to polovico naskriž proti srednji piki
vseh krogov drugo ravno čerto, in glej, to je poldnevna
čerta ali meridian.  Delaj enako tudi z drugimi krogi, ki
si jih zaznamnjal. Ako si delal vse natanko, morajo srednje
čerte vseh zaznamnjanih krogov na pervi ležati. Kadar
pokriva tedaj dratova senca tako dobljeno poldnevno čerto,
takrat je solnce najvišje na nebu, senca najkrajša, torej
solnčno poldne,  ki se potrebuje za vsako solnčno uro.

To solnčno poldne pa zdaj tudi lahko preneseš z deske,
kamor te je volja. Za solnčno poldne ti služi vsaka po
koncu stoječa, navpična, ravna in nič kriva reč, postavim

7

zvonik, steber, okno, ogel hiše itd. Kadar je namreč na
deski poldne, zaznamnjaj kraj sence, ki jo dela navpik sto¬
ječa reč in imaš ondi solnčuo poldne.

Vsak kraj na zemlji pa ima svoj meridian ali svoje
solnčno poldne, in ker se verti zemlja proti jutru okoli
solnca, ni povsod ob enem času solnčno poldne, ampak v
krajih ležečih bolj p roti jutru poprcd , kakor pa v večernih.
Ko je postavim v Ljubljani poldne, je v Carigradu  pol
1,  v Jeruzalemu 1 in v Kini že 6 popoldne, v Parizu
je pa tisti čas 11 in v Londonu  še lo 3 / 4  (tričetert) na
11 dopoldne. Tako je tudi v Ljubljani  nekoliko pred
solnčno poldne, kakor v Postojni, v Terstu ali Gorici.

Urna različnost.

Preden začneš delati solnčno uro na zid, moram še
nekaj pred povedati, to namreč, da ne kažejo naše žepne
(aržetne), hišne in druge ure zmeraj enako s solnčno uro,
in zakaj ne?

Cas, ki ga merimo po navadnih urah od enega pol¬
dneva do druzega, in ga delimo v 24 ur, je vedno enako
dolg, čas pa, ki je med enim in drugim soinčnim 5 ' pol¬
dnevom, ni zmiraj enako dolg. Toraj se ne ujema zmeraj
navadna ura s solnčno. Ta razloček med obema imenujemo
urno ali čašo v o različnost.  Nemec ji pravi „Zeit-
gleichung“. Zemlja namreč ne stoji mirno, kakor se nam
zdi, ampak gre podolgasto okroglo pot okoli solnca, pa tudi
ne zmeraj enako hitro, ampak najhitreje v januarji in naj¬
bolj počasno v juliji. Bližej solnca ko je, hitreje gre, in
dalje ko je od solnca, bolj gre počasi. Zalo je pa tudi
solnčno poldne včasi popred, včasi pozneje.

Ko bi hotli ravnati navadne ure tako, kakor je solnčna
ura, morali bi zmiraj premikati kompas ali zvezdo, in s
tem bi jo le pohabili. Da pa ni treba tega, kažejo naše na¬
vadne ure celo leto srednji čas,  in se ujemajo s solnčno
samo štirikrat v letu: 15. aprila, 15. junija, 31. avgusta
in 25. decembra. Od 25. decembra do 15. aprila in od 15.
junija do 31. avgusta je pozneje solnčno poldne, kakor na
navadni uri, od 15. aprila pa do 15. junija in od 31. av-
jgusta do 25. decembra pa poprej. Največji razloček med
obema urama je v pervem delu 11. februarja za 14 minut
in 33 sekund, v drugem 14. maja za 3 minute in 56 sek.,

8

v tretjem 26. julija za 6 minut in 10 sekund in v četertem
2 novembra za celih 16 minut in 17 sekund.

Različnost med navadnimi urami in solučno je preraj-
tana za vsak dan v letu in jaz sem jo pridjal na koncu
temu spisu v posebnem ^razgledu 1 '. Ondi vidiš, koliko mora
kazati vsak dan navadna ura, kadar kaže solnčna poldne.
Razloček za štiri dni razdeli v štiri enake dele. Pervemu
sledečemu dnevu prištej ali odštej en del, drugemu dva itd.

V prestopnem letu jemlji pa od 24. februarja vselej za en
dan naprej. Ta različnost se preminja, res da, vsako leto
za nekoliko sekund, vendar nikoli ne znaša pol minute, kar
je za vsakdanje navadne ure pač malo ali celo nič.

Zdaj, ko imamo že solnčno poldne, in veš iz prilože¬
nega razgleda urno različnost, uravnaj potem svojo žepno,
hišno ali cerkveno uro. Ako prehiteva ali prekasneva, pre¬
makni kompas ali zvezdo, da pojde prav, zakaj dobro vrav-
nane ure boš potreboval pozneje, ko boš risal na solnčui uri
dopoldanje in popoldanje ure ali čerte. Ako pa ura pravi¬
loma vsak dan nekoliko prehiteva ali prikasneva, in je ne
moreš narediti, da bi šla popolnoma po solnčni, se ve, da
vštevaje zmeraj njuni različnosti, si pa dobro zapomni,
koliko da prehiti ali prikasni vsako uro, da tudi tega ne
spustiš pri omenjeni poznejši rabi v nemar. Kdor nima
žepne ure, ki bi kazala tudi sekunde, naj pa skerbi, da
bo saj šesti ali deseti del minute hitro zrajtal, da se mu
ne vtepejo pri risanji solnčnih ur znatni pogreški.

Solnčna ura na zidu.

Zdaj imamo že, česar nam je treba za solnčno uro,
namreč poldnevno čerto in solnčno poldne. Izvoli si tedaj
zid pri cerkvi, šoli ali hiši, ki je obernjen proti poldnevu
in ga obseva solnce celi dan ali saj velik del dopoldne in
popoldne. Pogladi ga s kako rečjo in potem pobeli. Nato ,
zabij žebelj na tisti kraj, kamor misliš pozneje kazalo (cagar )
vzidati, obesi na-nj zidarski motoz s svinčeno krogli (plajbo
— Senkblei), in kadar stoji prav mirno, potegni kakor ti
kaže motoz, navpično čerto od žeblja proti tlain. Ta čerta
ti bo služila pozneje za poldnevno čerto. Kazalo naj ti naredi
kovač, okroglo, ravno, za mezinec debelo, dolgo pa tri ali
štiri čevlje, kakor bo ura menj ali bolj od tal. To kazalo
mora imeti na tistem koncu, ki ga boš vzidal, korenino, da

r-5-cfrtcnv * /d-ih t t/un-,

9

bo stalo terdno v zidu.  Najbolje je, če ga razkroji kovač
na koncu za v zid v dva cepa in ju nekoliko zakrivi. Pa to
že ve najbolj kovač sam, kako mu je delati. Kjer je bil
žebelj zabit v zid, ondi izkoplji za kazalovo korenino dovelj
globoko in prostorno luknjo, da boš kazalo lahko obernil
na desno ali levo, kakor bo treba.

Kako pa mora kazalo stati v zidu?  To narediti
prav, je najtežeje. Učenim velja pravilo: Kazalo mora
biti paralelno z zemelj  n o o s j o (E rd  a c h s e). Pa to
je za marsikoga preučeno. Moramo si tedaj pomagati kako
drugač. Ako je tvoja miza na štiri ogle, meri vsak ogel
90 stopinj (gradov). Če ima miza vse štiri strani enak i
dolge in potegneš čerto od enega ogla po sredi do na¬
sprotnega , ti da tako prerezan ogel dva nova, kterih vsak
meri 45, toraj oba 90 stopinj.

Tudi širokost zemlje je razdeljena v stopnje, in vsaka
stopnja v 60 minut. Zemlja meri od ravnika (Acquator) do
severnega tečaja 90 stopinj, in od ravnika do južnega spet
90. Ogel, kije med kazalom in zidom, mora biti
tak, da znaša s stopnjo zemljine širjave tvo¬
jega kraja 90 stopinj.

Slovenska zemlje leži med 45 in 47° (stopnjo) severne
širjave. Na^ 45 je mesto Pola in otok Kerk; na 45 */ a  je
Karlovec, Černomelj in Koper; na 46 Ljubljana in Videm;
na 46 '/ 2  Maribor, Celovec, Belak in Ponteba in na 47°
Gradec. Ogel med zidom in kazalom mora tedaj tak biti, da
znaša s širjavo tvojega kraja 90 H . Ko bi bil, postavimo, ti
na 45° severne širjave, mora meriti tudi ogel 45°.

Kako pa se zmeri ogel ali kot med kazalom
in zidom?  Ako imaš risarsko orodje in umeš ž njim v
čaker hoditi, je to lahko. Ako ga pa nimaš, vzemi celo
polo papirja, naredi s šestilom iz peline srede krog, kolikor
se da velik, pregani polo potem čez sredo in potegni po
gubi s kako rečjo, da se pritisne zgornja stran popolnoma
na spodnjo. Zdaj pregani to pregnjeno polo še enkrat čez
sredo, tako da leži gornja polovica prejšnje gube popol¬
noma na spodnji. Ogel proti sredi polo meri zdaj 90°. Z
ostrim nožem odreži zgornjo plat od polo, pregani še en¬
krat tisti ogel, ki je bil proti sredi pole, tako da prideta
oba kraja popolnoma drug verh druzega, in ta ostri ogel
meri zdaj 45°. Ker pa leže skoraj vsi kraji po Slovenskem

10

na 46°, ali pa nekoliko pod in nad 46° (na nekaj minut
ni ravno toliko ležeče pri uri za vsakdanjo rabo}, zato raz¬
deli kos kroga, ki je nasproti ostremu oglu v 45 delov,
odreži en del podolgoma proti ostremu oglu, in glej, zdaj
imaš ogel s 44°. Pojdi ž njim k mizarju, ki naj ti naredi
po tem obrazcu (formularji) lesen triogelnik iz deske, pave
debele, kogar ostri ogel meri enako uuemu na papirji 44°.
Ta ostri ogel boš porinil poznej med poldnevno čerto in
kazalo, zato da bo meril kot ravno 44°. Na tem triogel-
niku naj ti izskoblja še mizar tia tistem herbtu, ki bo pod
kazalom, majhen povsod enako globok žlebiček ali gra-
benček, da boš privezal kazalo na-nj, da bo stalo tcrdno v
njem in se ne bo nič premikalo. Na stran, ktera bo na
poldnevni čcrti, pa vbij prav v sredo 2 majhni kljukici,
druga od druge nekoliko narazen, v zid pa ravno toliko
saksebi 2 rinčici ali 2 pantka, da boš nataknil triogelnik
na nji, da bo tekel sem ter tje na poldnevni čerti kakor
nasajeno okno in nasajene vrata.

Ko imaš narejen triogelnik, priveži na zgornji herbet
v žlebiček kazalo tako, da sega korenina njegova toliko
čez ostri ogel, kolikor jo misliš vzidati, kakih 5 do 6 pavcov;
uni konec pa da bo molil čez drugo stran triogclnika. Obesi
ga potem na kljukici v poldnevno čerto in glej, ali je
luknja v zidu dovolj prostorna, da se lahko suče triogelnik
s kazalom sem ter tje, če ni, izdolbi zid še toliko, kolikor
je treba.

Kadar si pripravil vse to, čakaj kak jasni dan soln-
čnega poldneva na deski, ki jo imaš na oknu. Kadar po¬
kriva dratova senca poldnevno čerto, oberni triogelnik s
kazalom tako, da bo pokrila senca kazalovega spodnjega
konca popolnoma navpično čerto na zidu, priterdi zdaj
hitro z zagojzdami, ki jih porineš med triogelnikov herbet
in zid, ali kako drugač, tako da se ti ogelnik s kazalom
ne bo premaknil ne na levo ne na desno. Pazi pa dobro,
da to ravnaje ne premakneš prav nič kazala, ki si ga bil
vravnal takrat, ko je bilo poldne na deski. Zdaj naj ti za¬
zida zidar, ako nočeš sam, kazalovo korenino prav zlah-
koma v zid, da se celo nič ne premakne pri tem zidanji
kazalo. Triogelnik pusti pod kazalom tako dolgo, da se zi-l
danje popolnoma posuši. Prepričaj se še enkrat, če kaže'
kazalo poldne takrat, ko je tudi na deski, potem ga še le

11

vzemi počasi v preč pazno, da, preč jemaje ga, ne premakneš
kaj kazala. Če je kazalo težko, mu naredi železno podporo,
ki jo nasloniš v sredo pod kazalo in vzidaš v zid.

Ko si opravil zdaj vse to, in imaš žepno ali hišno uro
vravnano, kakor sem že pred učil, zarisaj tudi druge ure
dopoldne in popoldne, potegni namreč s svinčnikom (Blei-
stift) po sredi kazalove sence ravno čerto, kadar je ura
ena, dve itd. zmiraj oziraje se na urno ali časovo raz¬
ličnost in na posebnost svoje ure.

Ko imaš s svinčnikom zaznamnjane vse ure dopoldanje
in popoldanje, kupi si oljnate barve, naredi lep krog za
številke in pobarvaj tudi s svinčnikom narejene rise, kolikor
moreš snažno. Taka malarija bo terpela več let, ker oljnate
barve ne spere dež z lepo. Ako pa bočeš še bolj stano¬
vitno pomalati, zabij konec vsacega urnega risa žebelj, da
boš vedel pozneje, kje je bil ris, pokliči potem zidarja, ki
naj ti osterga ves stari omet z zida in ti omeče vnovič ter
lepo pogladi, ti pa barvaj potem rise, kakor ti kažejo žeblji.
Ta „fresko“ malarija bo še stanovitna, ko že davno ne bo
več njenega malarja med živimi.

Lepo se poda tudi, ako je na uri kak pomenljiv napis.
Najlepše pa so menda une besede sv. pisma (Mat. 35, 13:
„Čujte, ker ne veste ne dneva ne ure. !<ir

Navpična solatna ura obernjcna prav proti pol¬
dnevu.

Nobena ura se ne naredi tako lahko in tako hitro,
kakor ura na zid, ki je obernjen naravnost proti solnčnemu
poldnevu, in se nič ne nagiblja ne proti jutru ne proti ve¬
čeru. Tako uro delaš lahko tudi brez solnca, oblačni dan.
V ta namen glej, da stoji zid popolnoma navpik. Tega se
prepričaš z zidarskim motozom ali plajbo (navpičnico?).
Potem potegni po zidu horizontalno čerto AB, (glej obrazec!)
iz njene srede O naredi s šestilom pol kroga ADB, razdeli
ga v dve enaki polovici AD in DB in vsako teh polovic v
6 enacih delov, ki jih zaznamnjaš s črnkami c, d, e y f  itd.
Vzemi zdaj šestilo, postavi en rogel v piko A, kjer pre-
rezuje krog horizontalno čerto, enega pa v krogovo razpo-
lovičuo- piko D, ter vleci ž njim do F. Enako postavi potem
en rogel v B, enega spet v D in vleci ž njim do E. Zdaj
.vzenni dolgo čertalo (lineal), položi ga na kot a  in na

.' . n i t'  » 5

12

krogovo prerezo c, ter zaznamnjaj čerto D F, kjer jo očr¬
talo prereže. Enako pokladaj vselej čertalo v kot a  in na
prereze d, e  itd., da prideš do h,  zaznamuj pa (udi vselej
čerto DF ondi, kjer jo prerezuje. Potem pa položi čertalo
na kot v b  in na prerezo i,  ter zaznamnjaj čerto DE ondi,
kjer jo prereže in delaj tako pri vseh naslednjih prerezah.
Kadar si zdelal to, postavljaj pa čertalo vselej v polkro-
govo srednjo piko C in na prereze čerte ED in DF, vleci
ravne čcrle iz O po prerezah čerte ED in DF čez pol¬
krogov kolobar ADH in te čerle ti bodo kazale dopoldanje
in popoldanje ure od 6. zjutraj do 6. zvečer. Vzidaj potem
kazalo v sredo C, ki ima z zidom toliki kot, kakor sem
te pred učil, in se celo nič ne nagiblje ne proti jutru in
ne prot večeru. Zmalaj jo še, kakor veš in znaš in ura
je gotova.

Zdaj popisano uro si tudi lahko narediš za kratek čas
na majhno in terdno ter nezvežljivo desko in jo postaviš
na okno ali kamor koli.

13

RAZGLED

urne ali časove različnosti.

Kadar je solricna ura poldne, mora kazati navadna ura:

14

«r