Samoprispevka ne bo
Prebivalci Ljubljane so z referendumom odkloniii uvedbo samoprispevka za razreševanje ekoloških problemov. Za možni način, kakršnega je predložila mestna konferenca socialistične zveze, se je izrekla komaj tretjina občanov, ena tretjina je bila proti, ena tretjina pa jih sploh ni prišla na volišča.
O vzrokih za takšno opredelitev delovnih Ijudi in občanov našega glavnega mesta bo vsekakor še tekla beseda. Organi-zacije socialistične zveze v mestu in občinah pripravljajo oceno referenduma, ki naj bi jo obravnavali v drugi polovici decembra na seji predsedstva mestne konference SZDL. Ne da bi kakorkoli prehitevali te ocene pa lahko že danes ugoto-vimo nekaj dejstev.
Nesporno je, da Ljubljančani niso pripravljeni s samopri-spevkom razreševati ekoloških problemov svojega mesta. Nesporno je, da so prvič zavrnili predlog svoje najbolj mno-žične družbenopolitične organizacije in nesporno je tudi, da so to storili z veliko večino.
Takšen rezultat odpira nekaj vprašanj, na katera najbrž ne bomo mogli odgovoriti v najkrajšem času. Ali smo v Ljubljani proti čistemu zraku in proti čisti vodi? Najbrž ne. Marsikdo pa je verjetno nejevoljen, ker teh stvari nismo urejali že prej v okviru redne dejavnosti pristojnih sisov. Nezadovoljstva z delovanjem komunalnih služb, energetike in podobnih dejav-nosti v vsakdanjem življenju ne moremo zanikati in zdaj bomo morali najbrž odgovoriti na vprašanje, koliko je to nezadovoljstvo vplivalo na izid referenduma. Ce ne danes, pa bomo morali odgovoriti že jutri še na eno vprašanje: ali se v rezultatih referenduma ne kaže morda tudi negodovanje nad. prepočasnim razreševanjem sptošnih kriznih razmer v naši družbi, zlasti na področju gospodarstva.
Že pred 23. novembrom smo se zavedali, da gospodarske in politične razmere niso naklonjene ugodnemu izidu refe-renduma. Ali to pomeni, da v socialistični zvezi nismo znali in tudi ne zmogli prav oceniti razpoloženja med delovnimi Ijudmi in občani, ko smo predlagali referendum za četrti samoprispevek. Mogoče nam lahko pri odgovoru na to vpra-šanje pomaga trditev Jožeta Smoleta, češ, da socialistična zveza očitno še ni dovolj množična organizacija. Množična v tem smislu, da bi prodrla do slehernega občana.
Kljub tej dilemi pa socialistični zvezi ne bi mogli očitati slabega dela. Njeni aktivisti so se bolj kot kdaj koli doslej zagrizeno vrgfi v delo in so zares nesebično in požrtvovalno, zlasti pa s prostovoljnim delom opravili vse zahtevane naloge. Javo mnenje pa očitno ni bilo naklonjeno vsej akciji in spremenitj ga niso mogle niti javne razprave v krajevnih skupnostih, ki - to si priznajmo - niso bile najbolje obi-skane, saj se jih je udeležilo razmeroma malo Ijudi. V občini Center so se aktivisti posebej zagrizli v delo, kar je med drugim razvidno tudi iz rezultata: »za« samoprispevek je glasovafo 33 odstotkov volilcev, kar je največ od vseh Ijub-- Ijanskih obfcin.
Mogoče pa je v nedeljskem referendumu kljub neizglaso-vanemu samoprispevku in kljub visokemu odstotku »ne«, le nekaj dobrega.
Spoznali smo, da za delovne tjudi in občane ni vedno dobro vse tisto, kar jim predlaga nek krog strokovnih izve-dencev ali družbenopolitičnih delavcev. Na predlog in vpra-šanje so Ijudje rekli »ne« in s tem je referendum pokazal nekoliko drugačno lice, kakršnega smo bili vajeni doslej. In prav zaradi te nenavajenosti smo tudi nekoliko presenečeni. Najbrž pa moramo vedeti, da bo v demokratični družbi tudi to moralo postati del naše politične vsakdanjosti, saj bi v nasprotnem primeru referendum izgubil svoj osnovni smisel.
                   Niko Isajevič