TONE PARTLJIČ GOSTUJE V NAŠISKUPNOSTI
Sindikalna nesloga
Kako smo res nekdaj lepo živeli v Ti-tovi Jugoslaviji! Svinjarija, da zdaj tako pljuvamo po njej! Imeli smo bratstvo, zdaj pa se sovražimo in tudi že malo streljamo. Ko se je otrok nekdaj naro-dil, je dobil ime in je postal Titov pi-onir. Ko se je človek zaposlil, je dobil knjižico in je postal član delavskega sindikata. Od plače so vsakemu odškr-nili prav majhen kos, pa se ni nihče razburjal. Sindikati pravzaprav niso ni-kogar motili in človek ne bi niti vedel, da smojih imeli, če ne bi bilo sindikal-nih kongresov in če ne bi bilo sindikal-nih funkcionarjev. Tako pa so včasih po televiziji povedali, daje postal pred-sednik sindikata recimo star in zaslu-žen partijski delavec. Jeziki so sicergo-vorili, glej, tega pa so odžagali. Čepaje prišel za sindikalnega predsednika mlad fant, pa sorekli, dajenapreizkuš-nji. Nekaj časa so sindikati še pomagali revoluciji, ki je kar trajala in trajala, s samoupravljanjem paje skrb za revo-lucijo prevzela Partija skupaj z Zvezo borcev; sindikati pa so se približali de-lavskemu razredu z ozimnicami, počit-niškimi prikolicami, pikniki itd. Res so včasih to sindikalno idilo pokvarili kakšni nestrpni delavci, ki so hoteli večje plače, ki se niso hoteli tozdirati ali pa referendumsko izjasniti, kot je tre-ba. Ampak takrat so sindikalni tovariši skočili v limuzine in se odpeljali poga-sit požar, pomirit Jjudi, včasih pa tudi koga odstavit, če res ni hotel razumeti vloge socialističnih sindikatov. Če si potreboval karakteristiko za visoko de-lovno mesto, si moral prositi skoraj ile-galne sindikate, naj jo napišejo. In je bilo vse lepo in prav. Zdajpa naenkrat tak hrup! Stara komunistična oblastje zares vijudno sestopila. Ne le, da ni tekla kri, še žametne revolucije ni bilo treba. Sindikati sicer niso sestopili, so se pa osvobodili in postali Svobodni sindikati, s eimer so priznali, da so bili
prej nesvobodni. In glej čudo: zdaj, ko so pogledali svet okoli sebe s svobodni-mi očmi, so imeli kaj videti: gospodar-stvo na psu, marsikje kriminal, delavci s slabimi plačami, množice brezposel-nih in odvečnih, kriza od vsepovsod grozi. In kdoje kriv? Jasno, oblast! Prej tega niso tako jasno videli, zdaj je jas-no. Sto dni imamo šele novo oblast, v deželi pa taka kriza! Potrebno je ne-mudoma nekaj storiti! Stopiti v gene-ralni štrajk, v to najhujše orožje delav-skega razreda! Zlomiti oblast, gospo-darsko zbornico, opozoriti syet.3.. In skoraj bi se vse skup posrečilo. Skoraj bi svobodni sindikati ponudili rešitev! Skoraj bi zmagali!
A ne! Stara slovenska nesloga! Nee-enotnost! Kajni in Abli! Rdeči in beli. Od Črtomira naprej! In proti Svobod-nim sindikatom so vstali Neodvisni, proti Ravniku Tomšič! In velik uspeh, ki bi ga lahko imel svobodni Ravnik z generalnim štrajkom, je zato ogrožen! In iz vsega ne bo nič. in se bomo spet med seboj požrli! Med seboj razdelili! Sprava je možna med mrtvimi, med sindikalnimi voditelji ne! Takoje to!
A cankarjanska množica, hlapci in sužnji tam doli? Ta množica, ki jo vi-dim pred tovarniškimi halami, na cesti, na vlaku, na trgu... za zdaj molči. Res godrnja, res se vpisuje med svobodne in neodvisne ...Akobo zagrmela ? Kdo se igra s to nabrano energije in sovra-štvom ? Slišim grmenje tam za gorami, vidim prve bliske! Mogoče bi bilo naj-boljše, da bi voditelji kupili marele in strelovode, da ne bo najprej usekalo v njih... Utegne usekati in zagrmeti, da bo joj! In strela ne izbira med svobod-nim in neodvisnim... ampak useka! Res pa je, da v septembru navadno ni takih neviht. Morda s tem računajo izzi-valci...
TONE PARTLJIČ