1A#9 8.
V gielilk Prosenca
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/„ gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Učilišne Knjige slavenske.
([Vsim slavenskim učenim družtvam posebno Lipi vseslavenskej.)
(Konec.)
Predpise za pisanje moramo upeljati latinske in cirilske. Cirilski Slaveni naj se uče popred eirilsko, latinski latinsko in potle cirilsko pisati.	A
Nemške, kanclaj in frakturske pisarije u slovenskih učiliših ne potrebujemo.
Pismena morajo biti, kolikor mogoče, pri prost a in jednostavna (einfach) bez praznih cifrarij (Schnorkeln).
Nektera latinska pisavna pismena velika imajo po dve podobi iz nju se mora tista izbrati in upeljati, ktera je malemu p is menil jednaka ali naj spodobniši postavim: Velika pisavna pismene. A C Č G K M N O U V Z Z morajo ravno to podobo imeti, kakor mala, samo da se nekaj veči storijo.
Nektera cirilska pisavna pismena velika imajo po dve podobi -- iz nju se mora tista izbrati in upeljati; ktera je malemu pismenu jednaka ali naj podobnejša.
U latinskej abecedi pisavnoj imajo nektera pismena po dve podobi — tu se mora tista izbrati in upeljati, ktera je cirilskemu pis menu jednaka ali naj podobnejša.
U cirilskej azbuki (abecedi) pisavnej imajo nektera pismena dve podobi, tu se mora tista izbrati in upeljati, ktera je latinskemu pismenu jednaka ali naj podobnejša.
Kratke narodove poslovice so za predpise naj prikladnejši; tudi za narekovanje (Dic-tando) se morajo poslovice slavenske — ne iz ptujih jezikov prestavlene, upotrebovati.
Spisovanje (schriftliche Aufsiitze) se mora v deželskih učiliščih podučevati več po primerih, kakor po pravilih; tudi ne preveč mehaniko, kakor u nemških učiliščih, postavim : ausbilden und eru eitern der Satze, kjer se uče kratko misel s prav mnogimi besedami izgovorili itd.
R ač u n ar na pamet (Kopfrechenbiichlein) je tisti od Dr. F. Močnika spisan in u Pri-morju slovenskim u učilišča upeljan tako iz-versten, da ni nič potreba, kakor da se SIo-veni glede tehničkih računarskih besed posvetujejo in sjedinijo.
Glede slovnice (Sprachlehre) nc vem, ali bodem mogel na kratkim (ako jasno povedati, kakor u svojej misli imam. Obširneje sem to razložil u svojej knjigi: Pravila kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik.
Vsi Slaveni naj upeljejo jednake na-uene slovničke izraze (technischegemein-schaftliche Ausdriicke).
Vsi Jugoslaveni, to je: Slovenci, Hervati in Serblji morajo imeti glede zaderža-ja popolnoma jednako slovnico, ravno tista pravila, tista sklanjanja in tista spreza-nja (Regeln , Abanderungen und Abwandlun-gen); razlaganje (der Text) mora biti pa za Slovence u latini po slovensko, za Serbije u cirilici po serbsko itd.
Jugoslavenska slovnica mora biti kratka in obseči naj iinenitnejša pravila podnarečja slovenskega, horvatskega in serbskega, da bode Slovencam, Horvatam in Serbljem, kolikor mogoče, zajedno vseč.
Ako se u nekakim slovničkim izrazu (Gram-matikalischenAusdruck) vsa jugoslavenska podnarečja soglasijo — se ustanovi te izraz za pravilo.
Ako se u nekakim slovničkim izrazu jugoslavenska podnarečja razlikujejo — se ustanovi tisti izraz, kteri je med Slaveni naj obič-nejši naj bolje razširjen, za pravilo, drugi manje obični manje razširjeni se postavi u pazko (Anmerkung) kakor jednostranost (idio-tismus) bodi slovenska ali horvatska ali serbska.
Za jugoslavensko slovnico bi bila naj pri-kladnejsa Babukičeva: Osnova slovnice slavjanske narečja ilirskoga, malo za učilišča poravnana.
Vsi Ceh o sla v eni, to je Čehovi, Mora-vani in Slovaki morajo imeti glede zaderžaja popolnama jednako slovnico, ravno tista pravila, jednaka sklanjanja insprezanja; razlaganje mora biti pa za Čehove u češčini, za Slovake u ogersko-slovenščini.
Čehoslavenska slovnica mora biti kratka in obseči naj imenilnejši pravila češčine in ogersko-šlovenščine, da bode za Čehove, Mo-ravane in Slovake prikladna.
Ako se u nekakim slovničkim izrazu češ-čina in ogersko-slovenščina soglasite — se ustanovi te izraz za pravilo.
Ako se u nekakim slovničkim izrazu češ-čina in ogersko-slovenščina razlikujete — se ustanovi tisti izraz, kteri je med Slaveni naj običnejši naj bolje razširjen, zapravilo, drugi manje obični manje razširjeni se poslavi u pazko, kakor idiotisem.
Da kratko kažem: Potreba je da se cirilica in latina u vse učilišča (udi na deželi upelje, in da se pri spisovanju učilišnih knjig učeni moži iz vsih slavenskih plemen našega cesarstva posvetujejo in polic učilišne knjige složijo u duhu složnim, uzajemnim in vsesla-venskim.	Malta Majer.
Načert ustave.
Nedavno smo dobili od slavjanskiga slio-diša v Kromerižu poglavitne čerte austrijanske vravnave, ktero tu braveam podamo, in omenimo samo, de je izvirno iz peresa g. Pa-lackiga prišla.
I-
Vse dežele, ktere spadajo k austrijanski zvezni deržavi, in to ustavno pismo priznajo, storijo skupej edino, nerazdeljivo, demokra-tiško monarhio.
Te dežele odstopijo od svoje soniostalno sli in samovlade (autonomie) samo toliko k središni vladi, kolikor je za obderžanje cele zvezne deržave ali cesarstva, de je znotraj silna in zvunaj močna, neogibljivo potrebno.
Njih razdeljenje v deželnim in opravniš-kim obziru se ustanovi po zemljopisni podlagi , narodnosti in zgodovini z posebno po slavo.
2.
Popolna verhnost (souverainete) počiva v celotnosti deržave: vpira se pa znotraj vzajemno na samo vlado deržavniga zbora, deželnih zborov in občin.
S- 3.
Vso vlado izpeljavajo v imenu cesarjevim odgovorni ministri, kteri so ali deržavni ali deželni ministri.
§. 4.
Deržavni ministri so naslednji: 1) Pre-mier-minister ali predsednik brez portefeuilla; 3) deržavni minister zvunajnih zadev; 3) voj-ništva; 4) denarstva; 5) teržtva in deržavnih započetij; 6) domačih oprav.
§■ 5.
V	vsakim glavnim sedežu deželne vlade stoji na čelu odgovoren minister. V bivših kraljestvih se tudi zamore kraljev namestnik imenovati.
§. 6.
Vsakimu deželnimu ministru so pridani za vsako posamezno vejo deželniga opravništva odgovorni svetovavci, namreč: 1) miniserialni svetovavec za politiško deželno opravništvo; 2) za pravico, 2) za omiko, 4) za deželne denarnice in deželni dolg, 5) za obertnost v narširšim pomenu.
V	deželah, ktere imajo kraljeviga namestnika , se zamorejo ti svetovavci tudi ministri imenovati.
S- 7.
Deželni ministri stoje z deržaVnimi mini-stri v kollegialni (tovaršijski) razmeri, in nasproti svojim svetovavcam v razmeri minister-skiga predsednika; deržavnimu zboru so odgovorni po deržavnim ministerskim predsedniku , deželnim zboram pa osebno. Ministe-rialni svetovavci so samo deželnim zboram odgovorni.
8.
V	vseh deželah, okrajih in okolicah (Be-zirk) so ustanovljeni za izverševanje izpe-Ijavne (eksekutivne) moči lastni uradniki deržavni in deželni. Pervi stoje pod deržavnim, poslednji pod deželnim ministerjam.
§. 9.
Stanovske vravnave se podro v vseh deželah celiga cesarstva. Stanovske naprave in matice (fondi) so postale premoženje te dežele , v kteri se znajdejo.	(Praž. Nov.)
Deržavni zbor.
V	seji 19. Prosinca je deržavni zbor 4. razdelik načerla podstavnih pravic, ki je zdaj 2. postal, v ti obliki sprijel:
„Prostost osebe je zagotovljena. Nihče ne sme svojimu postavnimu sodniku odtegnen biti; priviligirane in iznemne sodbe (sodništva) nc smejo obstati."
„Nihče se ne sme zapreti, razun po sodniškim, z podstavami (vzroki) previdjenim, ukazu, drugači če je bil pri hudodelstvu prijet."
„Ukaz zapretja se mora zapertimu berž ali nar pozneje 24 ur po zapretju izročiti."
„Vsakteri, ki ga služabniki občniga varstva primejo, se mora v 24 urah k svoji navadni (postavni) sodbi odpeljati ali pa izpustiti."
„Vsak obdotžeri se ima na poroštvo ali zastavo (kavcion), od sodništva po postavi napovedano, nezapert izpraševati, razun pri-merlejev, od kaznovavne poslave raznanjenih."
V	ti seji je izročil Mahalski od 46 ga-liških poslancov podpisano vprašanje celimu ministerstvu zastran sedanje obsede, ktera je čez celo Galicijo in Bukovino, to je čez 1500 štirjaških mil in 4 miljone ljudi raztegnena, in v taki ostrosti izpolnena, de je vse orožje
tudi po gorah in gojzdeh, kjer se za hrambo proti zverinam potrebuje, pobrano, in ne le vsa svoboda tiska popolnama odvzeta, temuč tudi že glasno govorenje prepovedano. —
V	seji 20. t. m. je bila zopet volitva predsednika, njeni izid po trikratnim volenju je, de je Smolka predsednik z 204 glasi, Štrobah je samo 104 glasov dobil.
Za perviga namestnika je izvoljen Hein,
za drugiga Pretiš.
Pripoveduje se, de je Cesar deržavni zbor do 15. Velkiga Travna odložil.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Namesto Štercina je bil 23. t. m. v Kamniku izvoljen za poslanca g. Miha Lavne, k. k. uradnik pri tukajšni mestni in deželni sodni oblasti; ž njim je slovenšina gotovo go-rečiga podpornika zadobila. —
V	4. listu letašnje Slovenije je bilo omenjeno oznanilo Goriškiga meslniga in deželniga sodništva zastran ponovljenja hypotek, ktero se je samo v nemškim in laškim jeziku natisnilo in razposlalo. Zdaj zamoremo od te reči bolj na tanko povedati.
Ko je Goriško sodništvo Teržaškimu de-želnimu poglavarstvu imenovano oznanilo per-vikrat za natis poslalo, je Teržaška vlada odpisala, de se ji zdi wiinschenswerth, de bi se to tudi v slovenskim jeziku oznanilo.
Ali Goriška sodna oblast je odgovorila, de je dosti na nemškim in laškim jeziku in je le lo v dopisu tako dokazala:
Pervič pravi: „Uie hierlands iibliche krai-nisehe Sprache ist noch bei \veitem nicht auf jeneu Grad der Bildung gebracht, um als Schriftspraclie gebraucht werden zu konnen, durch Zuhulfenahme kroatiseher und ilyriscber Ausdrucke werden die Aufsatze nur unver-standlich, was bei den meisten derlei Kund-machungen in neuester Zeit der Fall war, woriiber das Urtheil der Saclikundigen (saj vi, gospodje, niste kaj taciga?) vollig ein-
stimmig lautet.
Drugič obljubi duhovšino naprositi, de bi kmetam to oznanilo razložila.
Tretjič: Die Amtssprache ist bei dieser Gerichtsstelle nur die italienisehe, (je mar lo božja, nepremakljiva postava?), in dieser werden alle Rechtsverhandlungen gepflogen, eine Verlautbarung in krainiseher Sprache aber konnte di Partheien in den Wahn(!!) versetzen, als konnten sie ihre Einlagen von nun an in krainiseher Sprache iiberreichen, welche dann zuriickgevviesen werden miiss-ten (!!!!)
To se pravi očitno in odkrito govoriti. Ali ni mati rodila slovenskiga moža, kteri bi na deržavnim zboru ali kjer si bodi ministre, če jim je narodov pravica mar, na to hudobno zatiranje in poteptanje svetih pravic Slovencov opomnil.
S lz Koroške 19. Prosinca. Pri nas je letaš bila zima veči del jasna, kakor zvon in merzla, kakor led; ako bode po letu tako vroče, kakor je bilo merzlo, se nam bode skalovje unemalo. — Narodova straža u Celovcu je zibnila, ker bodo od sadaj vojaki stražo stražili. — Slovensko družtvo se prav možko in pametno obnaša. — Jednakost Slovencov in Nemcov se na Koroškim še ni oglasila, u vsili uradih in pisarnicah sama jedina nemščina gospoduje, ako ravno bi uradi posebno u Celovcu leliko svoje oglase in zapovedi Slovencam po slovensko izdajali, ker bi vsaki vlastenec iz serca rad kaj takega poslovenil. —• U našem seminišču so bogoslovci verli vlaslenci. Berejo slavenske časopise, se vadijo sami med seboj prostovoljno javno po slovensko besedili (Vortrag halten) in kar bodi slovenskiga spisati, kar vse u jeden zapisnik
imenovan „ Venec" pride. Vsakega četvertaka mislijo se tudi u ilirščini vaditi. U obče lepo ustavno ravnajo u vsim. Vsi vkup si izberejo predsednika, tajnika, blagajnika in čuvarja knjižnice; vsakega leta bogoslovci so si izbrali dva odbornika. Predsednik napove skupščino odbornikov, in kadar je potreba, tudi glavno. Pogovarja se vse po slovensko. Odbor se vsakega meseca ponovi. To je za bo-goslovce in za našo stvar verlo koristno, da se na ustavno delovanje navadijo. — Jigranja, tarokiranja in drugih dečarij je mnogo manje med njimi, ker se njihovo serce in misli s mnogo plemenitejšimi stvarmi zanima; ako se s kom izmed njih pogovarjaš, hitro spoznaš, da imaš pred seboj izobraženega vlastenca, kteri pravo stanje naše pozna. —
Učilišča so pri nas še ravno take, ka-koršne so bile sadaj leta pod Meterniham. „ŠuIrot" je sicer ustanovil učitelja slovenščine na gimnaziu celovškem, pa sadaj nič več ne podučuje in „Šulrotu" je pa tudi prav. Nekteri mislijo, manje se tote slovenščine sliši, bolje je; tudi še upajo ves slavenski narod s nemško „bildungo" ponemčiti. Gospod Jane-žič sadaj sam prostovoljno u slovenščini podučuje po želji slovenskega družtva in ima toliko poslušateljev, da že skoro ni učilišne ji-spe dovolj prostorne. — U bogoslovju bi se imelo po pravici pastirstvo (Pastoral) za Slovence po slovensko razlagati, pa tisti, kterih dolžnost bi bila, za to poskerbeti, nič ne po-
Naše učilišča na deželi so večidel še po starim kopitu. Jedni se tolažijo, da bode se že na bolje obernilo. Bog daj! pa kakor se sadaj kaže, ne bode nič. Prišla je sicer tudi k nam lepa, dolgo željena zapoved od pope-čiteljstva prosvete (Unterrichtsministerium), da se mora u učiliščih na deželi „bloss in der Mutterspraclie" podučevali, to je pri Slovencih samo po slovensko, pa ta zapoved je toliko izdala, kakor bi bob u steno metal. Kar so domorodci storili, lo je bilo storjenega, drugega pa nič. Na nekterih slovenskih krajih imamo še tverde Nemce za učitelje, kter ne znajo ne slovensko govoriti, ne brati, ne pisati. Učitelji, d^ se Bogu usmili! Učilišnih bukvic s našim pravopisam tudi ni dobiti, u Terstu so prav lepe, pa po pravici se terjati ne more, da bi učitelji po samim u Terst pisali ali sami po bukvice hodili. Praeparanti, tudi slovenski, se samo po nemško uče, po slovensko pa nič. — U „SchuIrathu" imamo, veči del Nemce, naše sovražnike, in nemšku-tarje, beseda vlastencov ne more med njimi obveljati. Kako bode tak Nemcon kaj dobrega za slovenska učilišča pregovoril, kadar ne zna po slovensko ne govoriti, ne brati ne pisati in kadar le zmiraj terdi, daje vsa Koroška tverdo nemška, ako ravno nas je 118,000 Slovencov. Dokler bodo taki ljudi učilišni častniki za slovensko strano, in bodo oni višjim uradatn in ministerstvu glede slovenščine „rathovali" in svetovali, za nas pomoči ni. Nekteri Slovenci se boje, da bode za naše učilišča za napred se slabejši kakor je sadaj; in ako bi vse učilišča na slovenskej strani henjale, bi saj praznega plačevanja ne bilo, pri lotej nemčariji se mladina tako nič ne nauči, kakor malo po nemško čeklaje brati, in še to ne razumi in kmalo spet pozabi. Kjer je kak domorodec pri ucilišču tam je, to se ve, vse lepše oskerbleno.
Kako bi se moglo u tej reči pomagati?
Mi vemo, da popečiteljstvo zapovedi izdaja, da bi se dopolnovale; — mi vemo, da imajo zapovedi dopolnovati ne samo tisti „pod-verženi" temoč še bolj častniki „predpostav-leni, kteri bi imeli lep izgled dali, sami zapovedi dopolnovati in paziti, da se dopolnu-jejo. Ako bi že sadaj na pervo zapoved po-pečitejjstva slovenščino u učilišča upeljali in jo podpirali -r- vlastenci bi jih visoko častili; kadar jih bode pa sila prisilila, da bodo morali u jeden mah na vrat na nos se spreober-|
niti u goreče podpiratelje slovenščine, se jim bodo ljudi pa smejali. Jaz tako le mislim:
Dobro bi bilo, da bi slovenske družtva prositbeno pismo popečiteljstvu prosvete napisale, kratko, bez velikega dokazovanja, blizo tako;
„Mi spodobno prosimo:
1.	da bi vsaki učitelj na Slovenskim moral po slovensko govoriti, brati in pisati znati,
2.	da bi se slovenski preparanti morali učiti po slovensko brati in pisati in da bi se zato učitelj slovenski za nje ustanovil in naravno tudi plačal,
3.	da bi se za učilišne častnike postavili le iskreni in marljivi vlastenci, posebno u slavenski učilišni svet (Schulrath), in da bi u „SchuIrathu" nobeden ne smel glede slovenskih učilišč komandirovati, kteri ne zna po slovensko govoriti, brati in pisati.
Mi to prosimo, ker smo prepričani, da se slovenske učilišča ne dajo nikakor poboljšati, dokler se to ne zgodi."
Te želje so tako pravične, da ne morejo pravičnejše biti, in tako jasne, da ni potreba nič dokazovati, samo jih izgovoriti; tudi mislim, da bi se nam ne odrekle. —
Učitelji deželski se u Koroškej kader bodi sberejo, in se od učilišnih stvari posvetujejo. Na nemškej strani se posebno radi zavoljo duhovnikov prepirajo. Jedni so od popečiteljstva prosili, naj bi duhovniki nič s deželskimi uči-lišči opraviti ne imeli, drugi so pa spet na opak terjali, da morajo učilišča vsigdar pod zapovedjo duhovnikov biti. — To je prazno prepiranje. — Po pravici se moro u tej stvari takole govoriti: U učilišča se morajo postaviti moži učeni, marljivi in dom orodno misleči, naj so stanu kterega koli hočejo. Ali bi ne bila očitna krivica, ako bi se učeni, marljivi in domorodno misleči moži od učilišč odstranili, ali, ako bi se neučeni, nemarni in nemškutarski ljudi u učilišča postavili jedino zato, ker so tega ali unega stanu? — Mi terjamo, da naj imajo jednake pravice vsi narodi, stani in ljudi — razliko naj dela samo veča ali manja učenost, marljivost in poštenost. •— Na slovenskej strani se mora posebno deka-nija kanavska (Kanaltkal) hvale vredno spomniti; ona je naj poslednja slovenska dekanija proti zapadu in se meji na Italio, Goriško in Krajnsko in ima le 5 slovenskih far in vmes 4 nemške, pa vender se je ljubezen do sla-venstva nanadano veselo unela med duhovniki in nčitelji. Pet jih je stopilo k slovenskemu družtvu celovškemu, od novin „Slovenija" so naročili. 4 izlise, zvunaj tega se dobijo u Žab-nicah u kavani (Kafeehaus) g. Možica sledeče novine: Slovenija, kmetijske novice, sla-\vische Centralblatter, Herold, Klagenfurter Zeitung, tudi slavenski Jug in narodni noviny iz Praga.
Učitelji so se že večkrat sbrali, se posvetovali tudi s nekterimi duhovniki, ki so prijatelji učilištva, in so prositbeno pismo prav pametno složili in ga popečiteljstvu prosvete poslali. Oni prosijo:
1.	da bi se učiteljem mezda povečala,
2.	da bi ne bilo potreba učitelju samemu šolskega plačila terjati, ker to u sosed-ščini vse veselje do učilišča ugonovi,
3.	plačilo za učitelja naj bi vsaki po svojih dohodkih (Einkommensteuer) plačeval, ali ima otrok ali ne;
4.	da bi se učitelju zaslužek, ki ga ima kakor cerkvenik (mežnar) in organist, ne zarajtal u mezdo, ali saj ne tako drago, kakor do sadaj,
5.	da bi se povsod vlastno učilišče sosi-dalo, kjer ga še ni,
C. da bi vsakemu učitelju se opredelil nekak verteč ali njivica, kjer še tega ni, da bi imel sam nekaj sem vzeti, in da bi mogel učence tudi u sadoredji in u poljodelstvu podučiti.
Na Koroškim tri reči močno manjkajo: voda, kjer so vrelci in studenci zamerznili; drobni denarji in srebernina, naj boJj pa od novega leta sem zaupanje (Vertrauen) in za-dovoljnost; vse se boji, da bi ne prišlo spet vse na staro kopito. Izobraženi mestljani sicer veči del sadaj samo od vremena pogovarjajo se, le redko kcdaj reče kdo: da bode prišlo vse spet na staro kopito, in drugi mu tedaj odgovori: Das ware hollisch! Tudi kmete že začne močno skerbeti — posebno od kar so zvedili, da je c. k. kresija u Gorici ojstro zapovedala, da tiste lovske pravice gospodščin ne bodo henjale in se ne bodo odkupile. — Bog nam vsim pomagaj! ali bi imelo vse po rakovo jiti, — ljudi se ne bodo dali potolažiti, ne bodo nikomur, nigdar, nič več verjeli in zaupali. Sicer je pri nas vse mirno u deželi in do sadaj jasno u povetru.
Brali smo v novinah, de je v Celovcu stolica za porodništvo (Lehrkanzel der Ge-burtshilfe) prazna; brali smo pa tudi, da je popolnama znanost slovenskega jezika potrebna lastnost tistega, ki hoče si to stolico zadobiti.
Oglasili so se nekteri gospodi učeni in poštovani; med njimi tudi gosp. Germovnik, c. k. okrožni ranocelnik, začasni učenik porodništva, po celi Koroški deželi sloveč porodničar (Geburtshelfer) jn slavni iskreni Slo-venc, ki bo v kratkim verlo in prav razumljivo pisano knjigo od porodništva v slovenskim jeziku na svitlo dal.
Oglasil se je pa tudi neki sicer vse časti in hvale vreden gospod, pa žali bože! terd Nemec, ki slovenske besedice ne zastopi, — in sliši se, de njemu ne bode lehko spodletelo, ako ravno ni pridjal tiste znane svedočbe (Zeugniss), da zna slavenski.
123 slovenskih far ima torej brez babic ostati?! alj jim niso potrebne, ko nemškim, ja še veliko bolj potrebne, ker jih v mnogo farih dozdaj clo manjka? alj so mar Slovenke angelci, de bojo razumele učenika, kteri v ptujim jeziku govori, da bojo zapopadle nauk, kteriga rojene in terde Nemke zavolj naučnib besed in izrekov (technische Ausdriicke) težko težko zastopijo? —
Pod Melerniham, hudim Slavjanov sov-ražnikam, je mogel vsaki uradnik in učenik pridjati svoji prošnji saj svedočbo, da se je slovenski jezik naučil; sedaj, ki je tud Slav-janam narodnost zagotovljena, še tega ne bo več treba; še brez tiste svedočbe se bojo terdi Nemci v slovenskih uradah, na slovenskih stolicah bahali in mastili!
Slavjani! alj se bo z nami tako ravnalo, lak so prazne besede dveh cesarjev, — prazne so besede ministerstva, — prazne so besede celega deržavnega zbora: jednakost vsih narodov bo le samo na papirju ostala.
Željno perčakujemo sklep poglavarstva in ministerstva; ob svojim času ga bomo razglasili. —
Pri ti priložnosti tudi nekaj od slovenščine na Koroškim. Slovenski duh se je po celi Koroški deželi lepo vnel in krepko napreduje; posebno pa kar je naj bolj čudno! — v tistih dolinah in krajih, kjer je v poprejšnih časih slovenščina le malo slovela, je clo za-nemarana bla in zasramovana. Živ dokaz, kaj pravi domorodci zamorejo. Le slab je bil začetek slovenskiga življenja na Koroškim: le nekej 5 ali 0 rodoljubov je počelo trud-ljivo, ja nevarno delo, je osnovalo slovensko družtvo v Celovcu, in glej! Bog je dal pravici svojo moč, — slovensko družtvo se vsaki den množi po številu, po moči in po časti, in že je slovensko družtvo s svojim občeljublje-nim in visoko učenim vodjem sredotočno sonce (Cenlralsonne), ktero svoje zlate žarke razliva po vsih slovenskih dolinah in planinah, in slovenski duh oživlja in okrepčuje.
Slavni domorodci, ljubi pomagavci! le trudite se z nami za Slovenijo! gg. Matija Ma-
jer v Kanalcu, Kronik in Kravcar na Žili, Lesjak okolj Beljaka, nadsodnik (Oberrich-ter) Serajnik v zgornint, Somer v doljnim Božu, Kalin v'Velkovcu, Skerijanc v dolni Kapli, Iioler na Terholci in vsi drugi, le verlo in krepko postopajte, kakor dozdaj, na blagim rodoljubnim potu: Slovenija — zbujena in rešena — bo vaše imena med zvezde kovala.
Res je, daje ta pot težaven, s ternjem nastlan pot, alj vender le on pelje na pravi Slovenca dom; res je da imamo mnogo protivnikov; alj složni bomo gotovo premagali vse: premagali bomo nemško šolsko svetovav-stvo, ki slovenski duh zadušuje in zatira, ki ministerialne za Slovence dobro misleče postave tako obrača in razlaga, da bi nemščina tudi še za naprej v slovenskih šolali se koša-tila; — premagali bomo lene in neslane učenike in uradnike, kterim slovenska pšenica dobro, slovenska slovnica pa slabo diši, kterim bi zlo dopadlo, še za naprej v slovenskih šolah borne otročiče, in v pisarnicah revne kmete po nemško zarenčatiti, naj si taki vihajo svoje moštace, kjerkoli drago; pri Slovencih nigdar ne. Prišla bo gotovo ura, kjer bodo taki želi, kar so sjali; Slovenija, od njih nemilo poteptana, bode otresla stare verige, ž njimi pa tudi vse tiste, ki so ji verige kovali, Bog, pravični mašovavec vsake krivice, še živi: Bog je z nami, kdo če biti proti nam?
Celovec 17. Prosinca 1849.
Svečan.
Ilervaska in slavonska dežela.
Od liana poklicani odbor hervaško-slavon-skiga deržavniga zbora je izdelal načert od osnove deržavniga svetovavstva, iz ktenga tu perva dva razdelka postavimu :
§. 1. V vseh opravilih, ktere spadajo na domače opravnišlvo teb kraljestev, ima iz-peljavno vblast ban, kot kraljev namestnik. Vsaktere naredbe, zapovedi, sklepi in imenovanja imajo samo takrat veljavo, kadar so podpisane razun bana od eniga deržavniga svetovavca.
2. V področje deržavniga svetovavstva spadajo brez iznimke vse veje deržavniga opravništva, kolikor se tičejo teh kraljestev. Samo zvunajne zadeve deržave, kolikor to edinost nionarhie nasproti drugim evropejskim deržavam tirja; opravila denarstva, kolikor to lirja skupno občnoderžavno gospodarstvo; in in vojniške reči, kolikor to tirja zvunajna in znotrajna varnost deržave občnoaustrijanske, so podveržene tudi za te kraljestva oblasti središnjiga vseaustrijanskiga ministerija z proti podpisani eniga za te kraljestva namestnigo ministra. —
llaBmaeia.
Narodnost slavjanska v Dalmacii dan na dan terdnejši podstavo dobiva, kar tudi naslednja prigodba pokaže. V začetku mesca Velkiga serpana je sklenila občina Kotorska, serbsko šolo napravili. Ministerstvo ja pa že samo popred vkazalo bilo v glavnih šolah narodni slavjanski jezik učiti. Ko so to serbski rodoljubi zvedli, so šli berž h katolškimu škofu kot vodju normalnih šol, prosit ga za izpol-nenje tega ukaza; on pa jih je jel prositi, de naj še kaki dan pojenjajo, de jim že da odgovor; viditi, de se šof nekako vmikva, so sklenili, svojih otrok pred v normalno šolo ne pošiljati, dokler se vikši ukazi ne izpeljejo, in so enako izjasnenje v mestni svetovavnici podpisali.	(Več. list.)
V	v
Ceska dežela.
Nemški vladni časopis „Prager Zeitung", je zavoljo nekiga sostavka od Rusa Bakunina, kteriga je vredništvo Novin Lipe Slovanske natisniti dalo, priložnost našel ne le imenovano vredništvo, ampak celo družtvo „Lipe
slovanske" napasti in obrekovati; iz tega nekteri sodijo, de Lipa slovanska v sedajnim ministerstvu prijatlov nema. —
V Pragi je nekdo 17. t. m. po neči vojaški straži perst odstrelil; zato je vojniško velitelstvo razglasilo, de bodo odzdaj za naprej straže nabite puške imele, in po noči vsakiga mimo-gredečiga klicale. Narodni Noviny opominjajo živo Pražane, naj ne dajajo priložnosti nikakoršnimu prepiru z vojašnjo. Z te prigodbe so vstale povesti, kakor de bi se bil v Pragi zopet boj vnel. -—
Galieia ia Tladimiria.
Iz Lvova 10. t. m. Kot blisk je prešinil iz nenada glas celo Galicijo, de je general Bem v Bukovnino se zagnal, v kteri ni nikjer vojniških posad in brambe nobene. Po pervim oznanilu od tega napada je bil poslan general Barko do jugo-izhodnih krajev, do Bukovine, Kolomiskiga, Stryiskiga in Stanisla-vovskiga, de bi černo vojsko na noge spravil in včeraj sta šla odtod 3 bataljona pešeov (Deutschmeister in Hartinann) proti Bukovini, danas gre pol druge baterie; in iz vseh krajev ima k nam še vojašnja priti. —
Iz Lvova. Gosp. Dan. Volovasky je od Nj. Veličanstva za učitelja ruskiga jezika in slovstva na tukajšnim učilišu postavljen. Iz tega se vidi de, bo v izhodnji Galicii rusinstvu zlato sončice sijalo, in de se poljski živelj mora bolj proti zapadu z poglavitnim mestain Krakovo potegniti. Iz obzira slavenske vzajemnosti je naprava stolice ruskiga jezika, in če Bog da, v kratkim rusinskiga vseučiliša v Lvovu prevažno. Mi le opomnimo razglasa Čehov na Poljake, v kterim jih k ožji prija-telski zvezi z Jugoslaveni opominjajo, kteriga so pa Poljaki z zaničljivim smeliam, Busini pa z groznim veseljem prevzeli.
Ogerska dežela.
Sedemnajsti razglas armade. G.m. Gčitz da na znanje iz Mosoča 17. t. m., de si je z velikim trudam Turočko županijo pod-vergel, vstope pri Batuski in Stubni obložil, in po tem IG. t. m. proti Neusohlu in Krem-nici ogledno trumo poslal.
Ta truma je pri Turčeku sovražnika dosegla, iz njegoviga postavljenja ga pregnala; vendar zavoljo noči, ki je nastopila, ni mnogo dobička iz tega imela.
17. zajutro je prišlo iz Kremnice več puntarskih trum, de bi zgubljeno postavljenje zopet vzele.
Ali krepki vpor naših vojakov in zguba od 117 prostih in 4 oficirjev, 100 mertvih, ki so na borišu ostali, in veliko ranjeneov, ktere so sabo vlekli, sta jim pogum vzela in po bitvi od 4 ur so se vmaknili; med tem so pa naše ogledne trume moč in mesto sovražnikov opazile in tako bo mogoče z fml. Čori-čam, ki je iz Pešta čez Vaitzen za tem pun-tarjem šel, jih poprijeti in pokončati.
Oznanila iz glavniga staniša fml. feSlika od 17. t. m. povedo, de je ogerski, v Debrečinu zedinjeni, zbor, prepričan, de svojih hudobnih naklepov nikakor izpeljati ne more, sklenil , ogersko armado razpustiti.
De bi ga v ti misli poterdil in vsaki poskus pobegnenja puntarskim vodjam presekal, je fml. Slik, ki je za armado pod fml. Šulci-gam (4 bataljone, 8 eskadronov, 18 topov) vedil, de se proti Miskolcu, in druga pod Golzain čez Kremnico in Stavnico proti Cipsi pomikva, in ker so se v Erdelju reči dobro obernile, pustil Leučavo od m. Kiesewetter obleči in je 15. t. m. en odsek od Eperies proti Hanusfalvi, Varano do Homone poslal, de se bo drugimu oddelku, kije 17. iz Ka-šave se zdignil, pridružil in tako čez Saros-patak proti Tisi ravnati počel.
Fml. Slik maršira sam, puslivši brigado Devmovo v Kaša vi, proti Tallyi, in odtod iroti Tokaju in Debrečinu. —
N e 1» o 1 f t t $ k i «1 e 1.
Zakaj sim tnžin?
Bratec — meni smili Naša se mladost,
Ker le nemška sili Se ji učenost.
Kaj ti je — pobara
Me prijatel moj — Radost de ti stara Je prešla nocoj?
»Sonce zmir ne sije,
Večkrat ga oblak Černi tud pokrije, In nastopi mrak."
In koga te žali? Kaj težko ti de?
Kakšin červ al kali Grize ti serce ?
„Uzrok imam biti Tužniga serca, Uzrok ima liti
Grenki curk solza."
„Le poglej! učenci, In poglej na vse , Vsi skoz smo Slovenci, Tujcov mickno je;"
„A1 na našim tlaki
Učeniki le Tuji so možaki, Tujci nas uče."
„Tujci, ki ne znajo Nič Slovenskiga, Prazno serce imajo Duha našiga."
„Kaj de tujčik bore, Kar nam treba je, Nas učiti more, Ve to lohka se,"
„Vsa po nemško grede
Učenost do nas, Božje nain besede Nemški dojde glas."
„Cuda ni, de malo
Prime se serca, In de zgine kmalo To še iz njega."
„To je, kar me žali,
Seree mi teži, To enako skali
Ah na njem leži!"
;,Ino pred razjasnil Se ne bo obraz , Dokler tujstva vgasnil Cern ne bode čas."
Valjavec.
Hekiinu očetu treh sinov se desno oko smeje, levo pa joka, solzi.
Serbska narodna pripovedka (iz Podunavke.)
(Konec.)
Gre za njo, prideta do velike jame. Zdaj i reče: „Tukej je deklica.
boš zdaj v to jamo globoko pod
Sel zemljo.
Prejdeš dvanajst straž, kakor poprejšne.
V poslednji sobi v zlati zibelki leži zlata deklica. Zraven deklice stoji veliko strašilo, ktero veka: ne! — ne! — ne!
Ti pa se nič ne boj. ono nikomur nič storiti ne more, samo ga je zlobna mati postavila zraven svoje hčerke, de bi ji nihče blizo ne smel in je ne odpeljal.
Deklica pa komej čaka, dc se materne hudobije znebi in oprosti. Kadar pojdeš z deklico v zibelki nazaj, lupi vsake vrata za sabo, de se zapro, de ne more straža za tabo iti in preganjati te."
Tako je tudi storil. Gre skozi vse straže, stopi v poslednjo sobo , v sobi se deklica v zlati zibelki ljulja, zraven zibelke pa stoji veliko strašilo, kričaje: ne! — ne! — ne! —
Ali on se za to kar ne zmeni. Vzame zibelko v roke, vsede z zibelko na konja, gre, pa lupi z vratmi, in vrata se zapro od pervih
do poslednjih, in izleti z deklico v zibelki pred lisico, Lisica ga komej čaka.
Zdaj mu reče lisica: „Jel de ti je žal dati tako lepo deklico za tega zlatiga konja? drugači pa ne boš mogel konja dobiti, zakaj zaklel si se pri očetovim vidu.
Ali daj, de poskusim, ali bi ne mogla jaz biti zlata deklica."
Skoči tje in sem , in preoberne se v zlato deklico, vse je dekliško pri nji, samo oči so ji nekoliko lisičjim podobne bile. Dene jo v zlato zibelko. Pravo deklico pa pusti pri nekim drevesu, de zlatiga konja varva.
Gre, odnese zlato zibelko, in v zibelki lisico—deklico. Izroči jo gospodarju zlatiga konja , in reši zakletvo očetoviga vida. In se verne k konju in deklici.
Zdaj skup pokliče ravno tisti gospodar zlatiga konja poln veselja, ker je zlato deklico dobil, vso svojo gospodo, napravi velike gostje, de jih časti, in pokaže jim, kaj je on dobil za svojga zlatiga konja.
Ko so gosti pregledovali deklico, se eden zagleda in reče: „Vse je dekliško in zlo je lepa, ali oči so ji podobne lisičjim."
Komej to izreče, skoči lisica ter vteče. Gospodar in gosti se razserdijo, de je uni rekel oči lisičje in ga vmore.
Lisica doteče k nespametnimu pa gresta dalej, dc dasta zlatiga konja za zlato jabelko. Prideta do mesta. Mu zopet lisica reče: „E vidiš, zdaj si dobil zlalo deklico.
Ali k zlati deklice se tudi zlat konj pri-leže. Jel de ti je žal dati zlatiga konja?"
Neumni: „De, lisica, zlo mi je žal pa vender rajši čem, kakor de bi mi oče jokal."
Lisica: „Daj de poskusim, ali bi jaz mogla biti zlat konj." Skoči tje in sem, in pre-stvari se v zlatiga konja, samo ima rep lisičji.
Pa reče: „Zdaj me pelji, de ti dajo zlato jabelko, in jaz vem kdaj k tebi nazaj pridem."
Odpelje ta konja-lisico, preda ga gospodarju zlate jablane, in dobi zlato jabelko.
Zdaj se gospodar zlate jablane razveseli, de je tako lepiga konja dobil, pokliče vso svojo gospodo na čast (gostije), de se jim pohvali , kakšniga konja je dobil. Jamejo gosti konja ogledovati iu čuditi se, kako je lep, na enkrat se eden zagleda v rep, in reče:
„Vse je lepo in vse mi dopada, samo hi rekel, de je rep lisičji."
Ko to spregovori, skoči lisica in odleti. Gosti pa se hudujejo čez uniga, ki je rekel rep lisičji, pa ga pogube.
Lisica pride k nespametnimu in gre z zlalo deklico in konjem in zlatim jabelkam k terti.
Zdaj pravi zopet lisica: „E vidiš, zdaj imaš zlato jabelko. To de zlata deklica brez zlatiga konja in zlat konj brez zlatiga jabelka se kaj ne primeri. Jel de ti je žal dati zlato jabelko?"
Neumni: „De, lisica; ali moram, de terto dobim, de mi oče ne plaka. Rajši čem, de se mi oče ne joka, kot vse, kar imam."
Lisica reče: „Daj de poskusim, bi li mogla jaz biti zlato jabelko." Skoči semtertje in prenaredi se v zlato jabelko, pa reče de jo odnese in de jo da za terto. Nese on zlato lisico-jabelko , in da je gospodarju terte, dobi terto in odide.
Gospodar pokliče skupi od veselja vso svojo gospodo, napravi veliko pojedino, ter se hoče pohvaliti, kako zlato jabelko je dobil.
Eden pa se zagleda močno va-nj in reče:
„Vse je lepo in nemore lepši biti, samo je ta sad na obliko lisičjih glav, in nc kot 'druge jabelka." Ko uni to izusti, plane lisica in odrine. Uni se pa zjeze in ga vbijo, ker je rekel lisičja glava.
Loči se zdaj on od lisice in gre domu, pri sebi je imel zlato deklico, zlatiga konja, zlato jabelko in terto.
Ko pride do tisliga razpotja, na kterim se je bil od svojih bratov ločil, ko je zdoma po terto šel, zagleda množico ljudi zbranih, gre tudi on bliže, vidit, kaj je.
Ko pride (je, stojeta njegova brata obsoji na in ljudje ju obesti hočejo.
Reče'on deklici, de sta ta njegova brata, in de bi ju rad odkupil. Deklica potegne iz njeder silno blaga in on brata hudodelnika, ktera sla mislila ljudo vbivaje, požigaje in pokončevaje terto dobiti, otme in odkupi.
Una sta mu zavidila, ali nemata kod in kam. Pridejo domu. Nespametni postavi terto v vert, kjer je popred bila, terta začne vino liti, in očetovo'levo oko jenja jokati sc in sc zopet smejati počne.
Jabelko začne cvesti, zlati konj razgetati, deklica pa prepevati, radost in veselje je v dvoru, de je kaj.
Enkrat pošlje oče sinove, de mu prineso iz njive tri klasove žita, de vidi, kakšna bode letina. Ko pridejo na polji do nekiga vodnjaka (šterne), rečeta nespametnimu bratu, jima vode zajeti, de se napijeta. On se stegne nad vodnjak, de jima vode zajme, una pa ga suneta v vodnjak, kjer vtone.
Na enkrat neha terta vino liti, očetovo oko začne solziti, jablko se nagne (klone), konj neha razgetati, deklica začne plakati in konec je veselja.
Med tim pride ravno tista šantava lisica, se spusti v vodnjak, in polagano svojga po-bratima izvleče, izčerpa iz njega vodo, ga položi na živo travo, in on oživi.
Ko on oživi, se spreoberne lisica v prav lepo deklico, pa mu pripoveduje, kako jo je mati zato, ker je njeniga narvečjiga sovražnika smerti otela bila, preklela: „PrekIeta bodi, in v zvito lisico se prenaredi in gugaj se na treh nogah tako dolgo , dokler svojiga dobrotnika od vodene smerti ne rešiš." — Zdaj pa z Bogam."
Ona gre na svojo stran. Nespametni pa na svojo, k svojimu očetu, in kakor na tlan stopi, začne terta zopet vino liti, očetovo oko se smejati, zlati konj razgetati, in zlata deklica prepevali.
Pove očetu, kaj sta mu brata na poti storila, in kako ga je neka deklica v kletvi rešila, in sebe kletve znebila. To slišati oče una dva hudobneža od sebe v svet prežene. Tega venča (poroči) z zlato deklico , z ktero je dolgo v veselju in zadovoljnosti živel.
ti in c s.
Kakor je bilo že v Slovenii omenjeno, izhajaj v Zagrebu memšk časopis z imenam: Sudslavische Zeitung; vrednik je g, Praus, založnik g. Br. Demeter. Prišlo je že več listov na svitlo, iz kterih smo se prepričali, de zasluži ime, ktero ima na čelu. Ne samo uvodni sostavki so zlo važni in izverstni, temuč tudi dopisi iz slavjanskih krajev, zlasti pa iz Prage časopisu veliko ceno dajajo : zatorej smo dolžni ga bravcam priporočiti. Izdaja se trikrat na teden: v pondelik, sredo, petik, in velja po pošti polletno 5 gold. in 10 kr.
*	V nekim mestu, kjer je bilo ob času vojske veliko vojašnje, je prosil nekdo v cerkvi, de bi Bog mesto od vojakov otel, ako se pa to zgoditi ne more, de bi saj prošnjo vojakov vslišal. Neki polkovnik, ki je zraven njega v cerkvi stal, je to molitvico slišal, ter ga je, po božji službi za njim stopivši, po-prašal, kaj de je prav mislil. „ E no," mu odgovori meščan, „vojašnjo slišim zmiram, ko pravi: Vrag me vzami; ko bi se njih prošnja vslišala, bi jih koj manj bilo."
(Šotek.)
*	DoblhotT, bivši minister in poslanec, je poslan od vlade kot poročnik v Hag. Pred odhodam je povabil (1-1. t. m.) k pojedini o-koli 40 poslancov iz vseh strani. Nemci in Slavjani so lepo mirno eden zraven drugiga sedeli, Pinkas je napil Nemcam, šuzelka pa Slavjanam na čast, Fišhof na zdravje Palac-kiga.
V Sloveniji od 29. Grudna 1848 me neki gospod opomene, da naj spodobneje govorim od slavnega Jelačiča.
Nemorem se spomniti, da bi bil gda od gospoda horvačkoga bana nespodobno govoril, vsako takšno sumnjičenje zato od sebe odbijam.
Slutenberg.
#) Opomba vredništva. Daljšiga besedovanja v ti reči nam natisniti postava ne veleva.
Kitni kup.
Srednja cena 1 mernik.
Pšenice domače . . .
» lianaške . Turšice ......
Sorčice......
Neži.......
Ječmena . . . . .
Prosa ......
Ajde.......
Ovsa.......
Ljubljani
20. Prosenz.
V
Krajnji
gold. Ur.
22. Prosenz.
gold.
kr.
39
40
30 16
50
36 52
35
40
25 9 50