Kaj je uarodnost? Za narod živimo, Za brate smo mi. Narodna. Narodnost je oni duševni pečat, katerega je Bog vtisnil vsakemu človeku, da se razloči in spozna, h kateremu narodu da spada. Narodnost je plamen svete ljubezni do svojega naroda in do vsega, kar je narodovega. V širjem smislu razodevamo in razumevamo narodnost z narodno nošo, z narodnimi pesmami, pripovedkami, igrami, pregovori itd. Narodnost tirja od vsakega človeka, da spoštuje in Ijubi tisti narod, čegar ud je. Narodnost probuja v nas hvaležnost do tistega dela zemlje, katera nas je v svoiem naročju odredila in nas preživlja. Narodnost je zvezana z narodom tako, da ni pod milim nebom naroda brez narodnosti, in tudi ni mogoče, da bi se narod brez nje vzdržal! Ako nima narod ljubezni do samega sebe, ako se zaničuje in tuje bolj čisla od domačega, je za zmiraj zapuščen v aalaki sužnosti, dokler ne izgine s površja zemlje. Ako se ne zbudi in iz svojega spanja ne prebudi, mora se z drugim narodom pokoriti in svojo lastno mater zatajiti. Vzgled nam je žalostna zgodovina drugih narodov. Narodnost je pa vsakemu človeku tako prirojena, da jo le težko zataji; ker pretežko je zatreti to, kar je človek z materinskim mlekom vsesal. Zato peče vsakega narodnega odpadnika in izdajnika vest, katero skuSa zatreti stem, da taji Boga. Z materinskim mJekom smo vsesali ljubezen do naroda in to ie podoba tistega pečata, s katerim je Bog vsak narod zaznamoval; to je tisti notranji glas, ki je dar Stvarnikove volje. Ta glasba, kateri kakor odmev narodne 1 jubezni izvira iz srca, ne miruje nikoli v nas; on nas vodi, da svoje bolj ijubimo od ptujega. Moč tega glasu, pa je večja ali manja, in to zaradi lazmer večjega ali manjega poznavanja samega sebe, svojega naroda in njegovih potreb. In ker so vse navade narodove narodu svete, ker iz istega znamenja izvirajo, s kojim je Bog narod zaznamoval, ravno tako je tudi sveta ljubezen do naroda svojega in do vsega, kar je narodovega. Iz tega sledi, kako hudo napako stori, ki svojega naroda in vsega kar je narodcvega, ne objema z živo ljubeznijo. Tak ne zasluži imena narodovega sina, temveč po1 u t a n je! In kaj še naj reCem o onem, kateri je svoji narodnosti protiven, ki zasmehuje njene običaje, ter podkopava narodni procvit in srečo? Tak je prava šiba svojemu narodu in svetu, kajti, on zasmehuje s svojim delom sarnega Bcga ter se zoperstavlja njegovim naredbam; t a k osramotuje in omadežuje čistočo tisttga duha, katerega mu je Bog sam vlil v srce; tak Boga s prevzelno nogo tepta; tak je suha veja, ki je odpadla od slovenske lipe, ter ni druzega vredna, da se vrže v ogenj. Slovenska narodna pesem opeva prokletstvo nad odpadniki s temi strašnimi besedami: nNaj vsakdor propada Edor narod taji, Še zemlja ne bo pila Njegove krvi!" Pa ne Ie samo pesem, temveč tudi vsak poštenjak in kristjan, se zgraža nad odpadniki, jih obžaluje, da so zabredli tako daleč, da so sužnji ter podlaga tujčevi peti. Iz tega je tudi izviralo toliko prelivanje krvi v različnih deželah, kjer so se žrtvovale in se Se žrtvujejo tolike žrtve za mili dom. Vse to se godi iz Ijubezni do svojega naroda in svoje narodnosti, da se zavaruje in pogube obvaruje to, kar je narcdovega iz starodavnih časov. Ker pa ta sveti plamen ljubezni do naroda svoiega in vsega kar je njegovega, brez narodne zavesti, njegove prihodnje sreče in zvestega napredovanja v narodnem smislu, za narod samo ob sebi ne more zadostiti, zato mora vsakega izmed nas navdajati sveta dolžnost, da svoj delež na oltar domovine položi. Sveta dolžnost naših sinov in hčera je, da plamen narodne zavesti ne le samo v sebi oživljujejo, temveč jo tudi v drugih probujajo. Ker pa prava ljubezen nikdar ne počiva, zato tudi vsak pošten sin matere Slave na njenem duševnem polju nikdar ne miruje, dela in dela neprenehoma za svoj narod, ne boji se ne znoja in trplenja ne zasmehovanja protivnikov; in vse to dela iz Ijubezni do naroda svojega, brez pohlepa po plači ali pohvali. In to je, kar imenujemo narodoljubje, domoljubie! Posebna dolžnost po tej poti pa je delati tistim, katerim je odgojevanie mladine izročeno. Stariši, posebno pa matere, katere se največji del pri otrocih prva leta sučejo, naj svoje rodoljubne misli in občutke kakor iz vrelca po materinem mleku v otroke vlivajo, in držeč jih v svojih milih naročjih, jih naj vadijo že od detinstva na pravo izgovarjanje milodonečih slovenskih besed, pobožaih molitvic itd. v slovenskem jeziku. Stariši polagajo prvi temelj prihodnjemu šolskemu nauku; učitelji potem nadaljujejo in po svojih zmožnostih dokončajo. Kamo neki bi mladino brez take pripomoči dognali? Ona bi nam odrasla kakor zelišča na polju ali živina v hlevu; bila bi brez vsake barve, to kar je trava brež rose in cvet rastline brez solnčnih žarkov; bila bi brez narodnega duha, brez narodnega čuta, brez plamena in ognja domorodnega. Domovina bi ne imela v njih zvestih sinov; narod bi svoje prave duševne čuvaje izgubil; narodna hranilnica bi svoje neutrudne bučelice, ki dan na dan donašajo med, izgubila, in mesto njih dobila samo med žroče t r o t e. Toraj je treba vam učiteljem v mlada in nepokvarjena srca, kakor v rodovitno zemljišče z vsem trudom, seme prihodnjosti sejati, seme napredovanja, seme osrčevanja domovine naše; vse to pa bodete dosegli z narodnim odgoievaniem. Gorje pa mlademu srcu, ako ga v tem času prevzame kako drugo občutje, izgubljeno je za vedno. Ljubezen do milega doma in naroda \e tisto dragoceno občutie, katero moramo buditi precej v začetku. Kjer tega občutja ni, propadel Je narod. Povzemite toraj, vi stariši in vi učitelji iz tega pouk za gojenje plamteče ljubezni do domovine in do materinega (slovenskega) jezika. Postavite z združeno močjo steber narodne zavesti in skrbite, da bodo naše šole dospele do prave versko-narodne podlage, brez katere pravega nauka ni, in ga nikdar ne bode. Delajmo toraj za blagor milega nam naroda slovenskega, žrtvujmo mu duSne in telesne moči, ravnajmo se po geslu: «Vse za vero, dom, cesarja>, in hvaležna nam bode domovina, hvaležen bo tudi narod slovenski. I. V.