Z o r i c a T u r j a č a n i n Banjaluka Z L A T E S A N J E O T R O Š T V A Nasiha Kapidžič-Hadžič: Od tvog grada do mog grada. Sarajevo, Svjetlost 1975. (Bambi.) V vizualno-akustičnem sozvočju stihov Nasihe Kapidžič-Hadžičeve kakor tudi v naslovu njene najnovejše zbirke Od tvog grada do mog grada sta najbolj naglašena dva tona, dva čustvena odtenka njene pesniške govorice. V njenih pesmih se prepletajo skrbna materinska ljubezen in bojazen ter neskaljena vedrina otroštva; medsebojna navezanost in skupni spomini pa ka- kor rdeča nit povezujejo zrela leta, ki jih je že neizbrisno zaznamoval čas, in zlato zgodnje otroštvo. Drama materinstva, prikazana v subtilnih stihih prejš- njega cikla Kčeri, je v novi knjigi izražena z bolj umirjenimi, blažjimi toni, z alegorično konkretizacijo dveh oddaljenih svetov, ki jiu spajajo krvne vezi in potreba, da sivino zrelih let obsije sonce otroškega veselja in da v izkušnjah odrasle osebe otrok najde odgovor na obilico vznemirljivih vprašanj, porajajo- čih se iz bujne otroške domišljije spričo neznank življenja in obstoja. Avtorica v uvodni pesmi, po njej je zbirka dobila ime, nevsiljivo določa ob- seg pesniške obravnave in čustveno-zvočno barvitost pripovedi, nakazuje vidne in prikrite odnose med ljudmi, ki jih povezuje otroštvo, bodisi kot konkretne resničnosti življenja ali pa so odsev lastnih spominov iz minulih let: U tvom gradu carstvo ptica, dvorovi od djindjuvica i vrt u kom svake srijede sunce novi cvijet isprede. U mom gradu kamen siv u kamenu zvonik kriv otkucava svakog petka stare priče ispočetka. Od tvog grada do mog grada prelij ečemo iznenada ja po ružu izvezenu ti po priču u kamenu. Na začetku in na koncu te knjige, v prvi in v zadnji pesmi nastopajo od- rasli, ki bde izven otroškega sveta, nevidni, toda potrebni, da bi se malčki lah- ko brezskrbno in po mili volji igrali. Poetično besedilo v celoti govori b otro- ku, o vsem, kar le-ta vidi, sliši, doživlja in o čemer sanjari. Le dedki in babice, ti pohlevni, ostareli otroci, se lahko znova vračajo v čudoviti svet otroštva, da bi ob zatonu življenja spet podoživljali prijetno vznemirjenje iz davno minu- lih let (Dva dječaka)-, in tako ti priletni ljudje vsem razdajo svojo plemenito dobroto in zaskrbljenost, ki vejeta iz njihovih pristnih doživetij; le-ta povezu- jejo rosno otroštvo in pozna leta, otroke in starce kakor dan spaja jutro in ve- čer ter prav tedaj obarva nebo z najlepšimi odtenki. Nasihine pesmi neopazno razmikajo meje svoje tematike, kakor raste de- klica, ki je zapustila otroško sobo in igrače, prerasla krilca, čeveljčke in odlo- žila klobučke: ne zmeni se več za krpice in punčke, hodi v šolo, da bi se mar- sikaj naučila. Seveda se tudi igra, rada pripoveduje in se smeje, začudena spra- šuje to in ono, posluša in skuša ugotoviti, kaj so pravzaprav snežinke, ugiba, o čem sanjari srečni mravljinček in kako svetleča kresnica v letu drobi temo — ščepec za ščepcem. Izredna zaverovanost v naravo, ki je tako značilna že za prejšnje Nasihine pesmi, je prisotna tudi v tej zbirki, toda tokrat ima drugačno razsežnost, tokrat pesnica ni ustvarila miniaturnih opisov, prav filigransko razvejanih v potan- kosti, temveč zajema detajl in vnaša v njegovo jezikovno oblikovanje nekaj me- taforičnosti ljudske pripovedke. Nekatere pesmi iz te zbirke, tako na primer: Ljeto, Kesten, Potok, Svitac ali Suton so domiselne, duhovite, odlikuje jih kon- cizno izražanje in natančno opazovanje ter vsekakor sodijo v vrsto njenih naj- boljših stvaritev. To je otipljiv primer, kako se lahko — rekli bi — iz »male teme« v nekaj besedah ustvari pesem — miniaturno umetnino, v kateri preki- peva estetično-čustveno obilje. Po svoji enostavnosti in bogastvu čustveno-aso- ciativnih in zvočno-ritmičnih resonanc je prav izjemna pesem Suton: Ugašanje dneva in nastajanje teme pesnica konkretizira s prispodobami: odlete ptice dneva in prihrumi črno jato, ki ga neslišno privabi kresnica s svo- jo lučko, katere sij spominja na zlato zrno. Pesem, ki j e vsa iz nasprotij ble- ščave in teme, noči in zlatih isker, zbuja izreden vizualni učinek. Hkrati zbuja akustični užitek njeno blagoglasje, notranja simetrija zvočnih kantilen, v ka- terih se v identično ritmični zvezi prve in druge emocionalne enote ponavljata Marama srebrom tkana isprača ptice dana a svitac zlatno zrno doziva jato črno. 3 4 7 (3 + 4) 3 4 7 (3 + 4) krajša stiha (3 in 4 zlogi), ki ju poudarja sedmerec (3 + 4) kot njuna ritmična sinteza. Tako prva enota (3, 4 in 7 zlogov) najde v drugi svojo zrcalno podobo, od- sev v vodi in odmev v njeni simetrično-ritmični ubranosti. Takšna skladnost ritma potencira v delu nekakšno zvočno melodioznost uspavanke, ki zaradi enakomernosti deluje pomirjevalno in privablja spanec. Akustično obstojnost pojava ilustrira povezava zvočnih besed in ekspresivna barvitost stihov. Umirjenost tistih stihov, ki zazibljejo v sen, je pričarana s pri- tišano nazalno antikulacijo soglasnikov N, M (8) in komaj slišni let kresnice nad dremajočimi bilkami trave s soglasniki s, z, c; vsak izmed njih je trikrat ponovljen, kar kaže, kako pesnica cizelira sleherni stih, zakaj vsak njegov zlog, vsak glas, poudarek ali premor pripomore k celovitosti vtisa, daje smisel pri- zadevanju, izrazno, ritmično in vizualno ujeti trenutek lepote, skladnost, ki je dosegljiva edinole v muziki in poeziji. Slikovitost (Na nebu krug od zlata / na lipi djerdan cvata / / Na kamenja- ru vrijes / užitu makov krijes / / U polju koli zvončiča / djeca u igri lončiča / Na klasu popac tih — / sve okuplja u stih), niansiranost, razgibanost, ekspre- sivna stmjenost besedila v stihu, ritem, ki vse bolj postaja relevantna kompo- nenta pesniške govorice (Dosadilo vrelu 6 da čami u selu 6 uzavrelo kao lončič 8 prateglo se kao končič 8 srebrnasto zatreptalo 8 niz jarak se skotrljalo 8), vse to je prisotno v Nasihinih pesmih, ki so zlasti v miniaturi dosegle visoko stopnjo zvočne in ritmične čistosti. V novi zbirki je očitna še ena, doslej manj znana lastnost: pravljična sliko- vitost pripovedi (Čup, čup čupovi) kakor tudi drzne metafore, da pesem »otkucava svakog petka stare priče ispočetka.« Resnično, v partituri posameznih Nasihinih pesmi, v prvinskem nagibu doživljaja zazvene nekam znani napevi, prepoznati je lirično ubranost, ki nas sili k primerjavi predvsem dveh pesmi o kresnici. Vitezova zelo znana Krijes- nica je s svojo skrivnostno svetlobo navdihnila že veliko pesnikov, vse od Aga- te Truhelke in Desanke Maksimovič pa do Dobrice Eriča in Ivice Vanje Roriča. Toda identičen motiv sta pesnika obravnavala z različnimi sredstvi in v raz- ličnih čustvenih odtenkih pesniške govorice. Vitezova pesem, ki jo odlikuje ritmično-čustvena pestrost, je sestavljena iz dveh lirično ubranih delov: zavest polagoma tone v sen, svetlikajoči se let kresnice nad zaspalimi travami in prostranost sveta otroških sanj, kjer prebi- vajo pravljična bitja. Vitez je dosleden glede melodioznosti svoje pesmi, ponavljajoč uvodni sta- vek: Ja svijetlim, ja sam krijesnica, Ijetnjih večeri ja sam vjesniea, ki ob koncu poudarja zaokroženost pesmi ,in zaključi čarobni krog sanj. Pesem Nasihe Kapidžič-Hadžičeve je deskriptivna, v njej je vse polno drob- nih primerjav in svetlih asociacij; porajajo se ji v subtilni duši ob pogledu na mežikajočo svetlobo kresnic, ki plešejo v noči. Mimo skupne metafore: zvezda (Ja sam zvijezda mala u letu), so vse druge posameznosti nove: Svitac je zvijezda na tvorne čelu, sičušna lampa u ptičjem selu i svjetionik žmirkavi mali što se u suton u polju pali. Svitac treperi sunčevim tragom i zlatnim srcem — j edinim blagom strpljivo, tiho do zore same razgrče pregršt po pregršt tame. Kakor je razvidno, je pesem stkana iz samih prispodob in primerjav, ki so čustveno drugače obarvane, predvsem teži vzbujati vizualni učinek in v njej nič ne pominja na zapleteno orkestraoijo Vitezove nočne simfonije. Pesem Pahuljice prav tako v .marsičem spominja na pesem v prozi Pa- huljice snežne Desanke Maksimovič. Isti motiv: dekletce sprašuje, kaj so to snežinke. Pri Desanki Maksimovič uvodni stavek izzveni v vprašanju: »Mama, znaš li mi reči šta su to pahuljice snežne?« in besedilo se razrašča v obliki treh možnih odgovorov, treh predpostavk, ki jih pesem niti ne potrdi niti ne ovrže, tako da se na koncu ponovi uvodno vprašanje. Nasiha Kapidžič-Hadžič začenja na podoben način: Pitaš me, djevojčice, šta su to pahuljice, potem pa vzbuja slutnjo, da se da še drugače odgovoriti na neznano, kot po ustaljenih izkušnjah, ki niso vedno zanesljive. Ne meneč se za resnico, se pesni- ca kot dekletce predaja ugibanju in v njeni pesmi se kot nešteto belih kosmi- čev porajajo najrazličnejši odgovori, vedno na robu možnosti novih spoznanj, ki jih bo prinesel čas: Ko bi znao, ko če znati?! Ima dana, da se shvati. Medtem ko pri Desanki Maksimovič veje iz lepote snežink ledeni dih in tu- robnost (Da nisu one zvezde pomrle od mraza i postale tako srebrnasto bele i hladne? Da nisu one belo cveče sa meseca, razvejano nestašnim vetrom? Da nije na nebu suviše hladno, pa ozebli beli leptiri dolaze na staro sunce da se ogreju?) so pri Nasihi snežinke vesele, bleste v belini, so kot beli puh, kot nasmejani listki in drobcena bela pisma ali bujno belo cvetje, ki se usiplje iz nebesnih sa- dovnjakov. čeprav sta si ti dve pesmi v nekaterih točkah svoje obdelave zelo b f cu , ven- dar jima lirična vsebina, čustvena obarvanost in oblika dajejo pečat povsem individualnih značilnosti avtorja: snežinke Desanke Maksimovič spominjajo na ples strupeno mrzlih, bleščečih se snežnih kristalov, v pesmi Nasihe Kapid- žič-Hadžič pa na mehkobo, toplino, razigranost. Razlike so še večje v oblikovni urejenosti obeh pesmi: proza v eni in kitica z rimo v drugi ¡ter refren, ki napo- veduje drugačna spoznanja, ko bo čas za to. V ustvarjalni dejavnosti Nasihe Kapidžič-Hadžičeve je zbirka Od tvog gra- da do mog grada nadaljevanje njenih najboljših pesmi v zbirkah Skrivene priče in Vezeni most, hkrati pa nakazuje, da je njen ustvarjalni interes ubral nove smeri: predvsem nekoliko spremenjen odnos do narave, izkazano nagnjenje do miniatur, ki po barvitosti pesniške govorice spominjajo na klene prispodobe iz ljudskih ugank. Naposled še vse bolj izrazita težnja, da bi dosegla zvočno-rit- mično čistost verza. Nasiha Kapidžič-Hadžič si je začrtala meje svojega pesniškega in miselne- ga sveta, in če se kdaj primeri, da v svojih pesmih obravnava zelo znan motiv, se ji posreči ohraniti izvirnost in čar pristnega doživetja, podanega v pesmi s svojevrstnim zvokom in ritmom. Slabše so tiste njene pesmi, ki so jih navdihnile otroške igre in šolske ob- veznosti, toda le-teh je malo, po vsem sodeč je pesnica tudi sama uvidela, da njena nadarjenost ne ustreza taki zvrsti pesniške izpovedi. Naposled je treba poudariti, da celotnemu vtisu te lirično ubrane pesniške zbirke pripomorejo tudi ilustracije Zeljka Marjanoviča, ki s svojim barvnim in oblikovnim bogastvom vizualno konkretizirajo bujno razcvetje stihov Nasihe Kapidžič-Hadžičeve. Prevedla Gema Hafner Zusammenfassung Mit zwei Beiträgen werden zwei Werke der Dichterin Nasiha Kapidzic-Hadzic aus Bosnien vorgestellt. Die Sammlung Kad si bila mala (Als du klein warst) ist so- eben auch in slowenischer Sprache ershienen. Das ist eine ungewöhnliche Schöpfung in der heutigen Kinderpoesie. Die Dichterin hat im Mosaik winziger, lyrisch gestimm- ter Geschichten die Phantasiekinderwelt aufgefangen, wie sie sich ihr in der engen Verbundenheit zwischen Mutter und Tochter eröffnet hat. Der Weg zu dieser Welt führt über die spontane, originelle Kindersprache, der die Dichterin feinfühlend zu- hörte. Das zweite Werk ist die Sammlung von Gedichten Od tvog grada do mog gra- da (Von deiner Stadt zu meiner Stadt). Der poetische Wortlaut insgesamt spricht vom Kind, anwesend ist aber auch die Entzückung der Dichterin für die Natur, die sich diesmal in einer etwas veränderten Beziehung vorstellt. Schon bekannte Motive aus der Kinderpoesie reicht sie auf eine neue, originelle Weise dar.