Brane Senegačnik
Variacije na temo: VEČERNE SENCE
Grb
Okrogli cvet nemočne govorice —
Tako se dotikaš obrvi, rahlo zastekljenih, ki niso več moje
in v prstih se spočenja temni mah težko izgovorljivega, plavut zraka in nekdanje sence,
srčni grb, brezobrazen in vedno bližji.
Chanson d'amour
Jabolko dvojega, svetlobir telesne govorice.
Ali slišiš vselej podvojeni lesket čebelje tančice?
Izgovorjen
v zdrobljeni zarji jesenskega šipka, med negibnimi prsti jasnine negibnejši od časa govoriš svoj obraz,
(med dih in dih razpet: šotor luči, ki ga zalivajo odmevi, črni prstan prisotnosti)
počivajoč z rokami na spreminjastem telesu njene resnice
stopaš v notranjost časa,
zamrežen v tišino dvoglavih besed, ki se dotikajo večera.
Haydn
Hiše so slonele ob večeru
in hodila si samotna pod očesi molka
do sem:
telesa besed, zazidana v drugih besedah in mesečev jezik, izbočen nad tvojim vzdihom. Sijoča čela spominov, so tekla skozi tvoje ustnice, otrte z negotovostjo in z voščenimi solzami vetra.
Do sem si hodila in na robu vodnjakov, ki podvajajo spomin, si spet stopila vase.
Nepotemnela so zdrsnila vate debla noči.
In vrč imena,
ki ga izgovarjaš od začetka med zvezdnim listjem jablan,
je gorel s cvetovi časa
in s senco človeka,
ki ga ne boš več prepoznala.
Pesem brez besed
Z zimskim cvetom tvojega glasu večer
prebira zvezdni let davnine.
Pod tvojimi,
pod mojimi
ustnicami
diha vejevje
čas drugega neba.
Brezlistni dan v očeh dviguje
senčni steber zraka,
kar ostaja od rdeče sence
dvojnega molčanja:
se pne tesno ob grlu smrti
in poslika
sleherno besedo.
Z zimskim cvetom tvojega glasu — obrnjena k večeru, glej — ponavlja cvet
v bronastih dlaneh molčanja.
Objem
Za Barbaro
Glej: vrti se jabolko. Kakšna drugost vsake barve!
Notna skrinja, zvezdno odprta v valujoči prostor. Pozlačen herbarij: vidiš, mnogo ur, spominov iz pozabe. Današnji, tako razmolčani te bodo gledali:
stoletja, podaljšana za dih pod pečatom rose,
obkrožen s časom,
prazni vonj po zvezdah,
križni hodniki jeseni, duša:
ki je utripajoča senca stopinj.
Vrti se jabolko.
In tvoje roke — med njimi je samo trenutek v rdečem pesku pozne zarje.
Vetrnica
Temni fagot neba, ki je odplulo!
V sapi razcvetenega molčanja
se love podobe, katerih jezik in resnica sem.
Sence glasov drsijo skozi mene brez spomina.
Na zdrobljenem obrežju svetlobe
se spočenjaš, sklonjena nad negibnost zrelih ur,
vetrnica,
ki, polna slovesa, potuješ v prsi, ki te ljubim
v minljivem brezvetrju otožnih tis se delim, delim od tebe kot jezik, neskončno deljivi, resnico te zapuščam
kot rdeči sadež sončnega debla, negotov vonja
in ure
in spomina
in imena
se zapuščam
Samemu sebi
Lok tišine: sanjajoč o noči z vlažnih prstov cinij zdrsi spominjanje, oprto na borovce in na bledo sinjino tvojega imena.
Vosek večera, dehteč nad mnogimi stranmi:
kakor prazna, v srce tekoča ura med rimskimi obrazi hrastov se te dotika brez imena.
Besede z barvo sence
— tudi te so ti vselej stale nasproti —
se že razlivajo po kamnih
kot ozvezdje časa
brez tvojega imena.
Hommage a Celan
Na vrhu večera se razlamljajo besede. Kaj je bilo? Vode, zbujene za neminljivo, let poševnih smrek, nestrpne oblike duha in oči, umirajoče za beli zmeraj.
Nekaj vode in nekaj upanja je bilo, v kar se je izlivalo otroštvo, oblačno izpisani listi sle in tvoja maziljena odsotnost, ne veš? Je bilo. Ne gorijo zdaj odmevi v nočnem stolpu tišine?
Samo nekaj cvetnih čaš časa,
samo nekaj molčanj se je izlivalo proti tebi.
In nič več
stopnic
onkraj
ni v mojih ustih.