Božični sen.
Spisai Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Oruden.
§el,   mehak   snežec je tiho   naletaval iz goste megle, ki je ležala  skoraj na zemlji,  kakor da se je nebo sklonilo k njej,   ter pokrival strehe, drevesa, plotove,  ccsto — z nežno bleščečebelo odejo.
Dasi je bila šele pet ura popoldne, vendar je za-vila tema vso okolico v svoj temni plašč. Le od be-lega snega so se razločevale črne postave Ijudi, ki so hodili po poti, sicer bi ne videli nikogar.
Iz koče kraj vasi je stopil pastir v toplem, dolgem kožuhu, s polhovko na glavi, nastavil si rog na usta ter trobil. In ti mili zvoki so se razlegali po tihi vasi ter pevali in pripovedovali vsem radostno vest, da se je rodil Jezus Kristus in da leži malo Dete v jaslicah v hlevu pri betlehemskem mestu.
In v vseh oknih po celi vasi so zažarele luči, tu na božičnem drevescu, tam pred majhnim papirnatim Betlehemom. A krasni angel v snežnobeli halji jc letel na visokih krilih od hiše do hiše, ter lil v srca mladih in starih sveto božično veselje, in to sveto božično veselje je žarelo iz oči nedolžne dece še jasneje nego lučice pred jaslicami, ko jc gledala na Ijubko Dete v jaslicah. na klečečo Devico Marijo, na sv. Jožefa, na spečega oslička ter na angela dvigajočega se nad hlevom.    Čuli   so   iz zlatih matcrinih us» ono
__ 5 __
večno veselje, ono večno radostno vest, kako je prišel Jezus Kristus na svet, kako se je včlovečil, kako je bil od angelov oznanjen ter od pobožnih pastirjev z veseljem pozdravljen.
Samo v dve hiši ni oznanil angel božične ra-dosli: v hišo imovitega vaščana Modrijana ter v izbo stare beračice Zavrlovke.
Fri Modrijanovih so sicer čuli vesele pastirske pesmi, a gospodar in gospodinja sta sedela otožna za mizo pri večerji, a družina je bila tudi tiha in za-mišljena, ko je videla žalostnega hišnega gospodarja in gospodinjo. Kadar pa so povečerjaii in odmolili, je dejala gospodinja s tresočim glasom: ,,Stojte, pri-žgem lučke pred Betlehemom. Mili Bog, kakšno ve-selje je imel lani naš Francek z jaslicami, a danes je že v grobu."
Ni mogla izgovoriti. ker se je zjokala.
Gospodarju so se ulile solze po licu, dekla si je otirala oči s predpasnikom, a hlapec je zamišljeno zrl na tla. — — —
Stara Zavrlovka je sedela v bori izbici s pet-letnim vnukom Franckom pri peči ter sta jedla iz lon-čene razpokane sklede nezabeljen črn močnik.
,Babica", je dejal Francek, Bpri Toničevih imajo dancs božično drevesce, a pri Hitejevih jaslice".
„0 saj vem, zlati moj, saj vetn," je rekla Zavr-lovka ter globoko vzdihnila. nKako rada bi bila na-pravila božično drevesce ali postavila jaslice, pa se mi dobro zdi, da sem za ta močnik naberačila. Zlati moj, dokler boš mene imel, bo že še, a kadar za tisnem oči, kaj bo s teboj sirota? Mamica ti je umrla lani, a oče — Bog ve, kod se klati po svetu, in kdo zna, ali se še kedaj vrne domov ? Zlati moj, ti mu še na misel ne prideš!"
In stara beračica se je globoko utopila v ža-lostne misli. Angel, ki je letel preko vasi, ni imel za Francka nobene božične radosti.
Ubogo dete se mu je smililo. Namignil je drugemu angelu, ki raznaša sladko spanje in krasne sanje, da naj zleti v revno kočo in se dotakne s svojimi mehkimi
— 6 —
prsti Franckovih oči. In deček je naslonil glavo ob babico ter zaspal.
,,Spi, le spi zlato dete", je šepetala stara Zavr-lovka, ,,kadar snivaš, si najsrečnejši." Objela ga je s suhimi rokami in spečega držala v svojem varnem naročju. Ko ga je čez nekaj časa vzbudila, ga je slekla, molila ž njim, a kadar ga je pokladala v po-steljo, mu je obetala: ,,Jutri te zgodaj vzbudim, poj-deva v cerkev, lam boš videl Betlehem, ki je stokrat lepši kakor Hitejev."
Deček se je od veselja nasmeja! in s smehom na licu zopet zaspal.
Stara beračica pa je pokleknila k postelji in mo-lila s solzami v očeh dolgo v noč, da bi Jezušček vzel v svojo močno obrambo to zapuščeno ubogo siroto. — — —
*              *
Tako je dolgo molila Modrijanka pred Betlehe-mom, postavljenim na oknu, ko so družina in go-spodar odšli spat. Neprestano je mislila na svojega umrlega sinčka, na svoje edino dete.
Naposled je priletel angel, ki raznaša sladko spanje in krasni sen, tudi k njej, doteknil se njenih trepalnic in žalostna mati, premagana od zaspanca, je legla ter zaspala.
A toliko, da je zamižala, že se ji je sanjalo, da je v krasni cerkvi, še mnogo lepši, kakor so v mestu. Povsod vse v lučkah, polno dišečega kadila, a s kora doni lahna, mila godba, slajša od gosli, slajša od od-daljene harmonike. A tam, kjer stoji oltar, je obsevala jaslice svetloba, jasnejša od solnca, obsevala na senu v jaslicah krasno dete — ne slikanega, ne od lesa izrezanega, ampak živo, nasmihajoče se dete. ln pri jaslah je klečala krasna Devica Marija pa sv. Jožef, tudi živa, a krog njih krasni angelčki, v blestečih se krilih, kakor bi solnce sijalo na sneg, a ti so pre-pevali tako krasno, tako sladko, da je bila Modrijanka od samega veselja zamaknjena. In iz tega nebeškega petja ji je zvenel na uho znan glas. Prisluškala je, prisluškala,   dokler  ni   spoznala,   da   je   ta   glas,   glas
— 7 —
njenega Francka. Od veselja se je stresla po vsem ielesu, uprla oči še višje na pevajoče angelčke — a glej čudo! Tam oni blizo sv. Jožefa je bil prav tak kasor njen umrli sinček. ,,Francek!" je vzkliknila od veselja ter stegnila roke. — Angelček pa je vzravnal glavo ter sc ji nasmejal.  —
V  tem so   zapeli vsi zvonovi   in   Modrijanka se je vzbudila.
V  cerkvi je zvonilo k polnočnici. Modrijanka se ni mogla   namah   zmisliti,  kaj   se
je ž njo zgodilo, ko se je naglo vzbudila v temi. Tako živo se ji je sanjalo. Kadar pa se je popolnoma zavedela, se je glasno zjokala.
Modrijan se je vzbudil. ,,Kaj pa ti je, mati?"
nLjubi moj mož, našega Francka sem videla v nebesih poleg svojega patrona in zategadel od ve-selja jokam." In jela je pripovedovati možu, kaj se ji je sanjalo.
Modrijan jo je pozorno poslušal, a kadar mu je povedala vse, je resno pripotnnil: ,,Te sanje so bile od Boga, da bi utešil naša žalostna srca. Zahvaliti ga moramo za to."
,,Prav praviš — pa skrbeti morava, da se bomo zopet videli nekoč s svojim otrokom."
Vstala sta ter se odpravila k maši. —
Stara Zavrlovka je vedla vnuka v cerkev ter ga postavila k stranskemu oltarju, na katerem so bilc lepe jaslice vso božično dobo. Francek je z debelimi očmi motril Ijubke jaslice in je bil srečnejši od mno-gega deteta, ki je imelo snoči božično drevesce doma.
Modrijanka je klečala nedaleč od stranskega ol-tarja ter gledala deco, klečečo pred jaslicami. Zdela se ji je, kakor oni angelčki v sanjah. Vedno so ji uhajale oči na ubogo siroto Francka, a sama ni vedela, zakaj. Premišljevala je o njegovi žalostni usodi, kar ji šine misel v glavo: ,,Vzemi si tega siromačka za svojega in razveseliš dete v nebesih."
Ta misel je natnah izpolnila praznoto v njenem srcu, a ko sta prišla od maše domov, je dejalamožu:
nSnoči mi je poslal Bog krasen sen, a v cerkvi spet dobro tnisel."
__  g __
,,Kakšno pa- Povej!1-            '                '" '
»Da bi vzeli to siroto, ki je pri stari Zavrlovki, za svojega. Tako lepo je klečal pri jaslicah kakor naš Francek v nebesih s sklenjcnimi ročicami — in ime mu je tudi Francek."
Mož se je zamislil: nNo, ne koj za svojega, da bomo videli, kakšen bo, a k sebi ga lahko vzamemo. Če ti ,drag;o, pa naj pride."
Žena se je razveselila, in ko se je zdanilo, je hitela sama po ubogo siroto.
Zvečer je klečala ž njim vred pred razsvetlje-nimi jaslicami, gospodar je stal veselega obraza poleg njiju, a angel, ki raznaša sveto božično veselje, je priletel na snežnobelih krilih ter ga vlil njim kakor v bori koči stari beračici Zavrlovki.