Naše misli k nameravani aprovizaciji za namescence Od začetka nove svetovne vojne v mescu septembru Ieta 1939. dalje se življenjski pogoji za javne nameščence in upokojence v naši državi dan na dan stalno slabšajo. Cene prav vsem življenjskim potrebščinam rapidno in nevzdržno naraščajo in so dosegle že naravnost strahotno višno. Po indeksu Narodne banke so se z mescem januarjem t. 1. življenski stroški dvignili za najmanj 53,3%. Ker pa se cene v vseh prcdelih države ne gibljejo v enaki meri in so naši kraji znano najdražji v državi, so cene življenjskimi stroškom pri nas sigurno narasle daleč nad višino, ki jo v procentualnem znesku navaja Narodna banka. V tem in takem položaju so si različni stanovi lahko pomagali sami. V prvi vrsti so si pomagali tako industrijski kakor kmetijski producenti in trgovci, pomagal pa si je tudi obrtnik, ki je svojim izdelokom v sorazmerju s porastom draginje povišal cene. V najslabšem položaju so ostali nameščenci, predvsem javni nameščenci in upokojenci. Dočim so privatniki svojim nameščencein v mnogih primerih, upoštevajoč dražje življenjske razmere in svoje povečane dohodke, prejemke bolj ali manj povišali, je ostal položaj javnih uslužbencev in upokojencev, ki so bili že pred tem najslabše situirani stan v državi, tudi poslej neizpremenjen. Organizacije javnih uslužbencev in upokojencev si sicer od jeseni leta 1939. nenehno prizadevajo, doseči zboljšanje položaja javnemu uslužbencu in upokojencu, vendar do danes njih prizadevanje ni uspelo. Zadnje regulacije prejemkov, izvedene z uredbo o izrednih dokladah, ne moremo smatrati za uspeh, ker ni rešila vprašanja eksistenčnega minima. Zvišanjc prejcmkov je po teh uredbah izneslo od 3 % do 12 %, kar v razmerju s porastom cen ne znači prav nič. Uredbe zadnjega časa so javnim uslužbencem in upokojencem vrnile komaj prejemke, ki so jih uživali v letu 1935., nameščenskim družinam pa niti tega ne. Prejemki nameščenskih družin so še danes nižji od prejcmkov v letu 1935. Po objavi dnevnih listov pripravlja sedaj kraljevska vlada rešitev eksistenčnega vpraša- nja za državne nameščence in upokojence na ta način, da bi se državni uslužbenci in upokojenci preskrbovali z življenjskimi potrebščinami po nižji ceni. Grganizacija te aprovizacijc naj bi se izvršila po nameščenskih in železničarskih nabavljalnih zadrugah. Nabavo živil po nižjih cenah bi podpirala država iz svojih sredstev. Uredba o tem načinu ureditve eksistenčnega vprašanja javnim nameščenccm in upokojencem naj bi bila žc pripravljena. Nameščenci in upokojenci vseh strok in položajev smo po svojih organizacijah posebej in združeni v akcijskih odborih skupno ponovno poudarjali, da stremi vse naše delo zgolj za tem, da dosežemo eksistenčni minimum. Vse eno nam je, ali se zgodi to z znižanjem cen ali z zvišanjem prejernkov in prepuščamo to rešitev v celoti kraljevski vladi. Vendar pa mora biti vsaka rešitev taka, da zajame prav vse nameščence in upokojence in ustvari prav vsem eksistenčni minimum. Pri rešitvi, kakor jo nakazujejo časopisne objave, ne gre niti za eden niti za drugi način, kot so ga predlagale nameščenske organizacije, marveč za nekak kompromis, za kombinacijo obeh. Cene bi po tej rešitvi ostale iste in isti bi ostali tudi naši prejemki, država bi tukaj iz svojih sredstev dodajala, da bi državni uslužbenci drage življenjske potrebščine lahko nabavljali za manjši denar. Težko nam je danes zavzeti k temu vprašanju definitivno stališče, ker premalo poznamo ves sistem, dokler nc izide uredba, ki bo točno določevala organizacijo te aprovizacije in bo prinesla jasnost tudi glede tega, kakšna sredstva bo dajala za to država na razpolago in na kakšen način. Vendar pa se tudi že danes čutimo dolžni, opozoriti na dvom, da bi mogel ta način rešitve zadovoljiti. Vsaka organizirana aprovizacija zahteva poseben aparat, ki ga je treba plačevati. Zato je upravičena bojazen, da bi šel velik del državnega prispevka za vzdrževanje tehnične strani aprovizacijskega aparata. Le cn dcl državne podpore bi torej odpadel kot doplačilo za življenjske potrebščine. Težko si zamišljamo zadovoljivo funkcioniranje take aprovizacije. Razmeroma lahko bi bilo na ta način rešiti oskrbovanje uslužbencev in upokojencev v večiih krajih, kjer že obstajajo nabavljalnc zadruge, pa tudi oskrbovanje tistih uslužbencev, ki žive ob prometnih, predvsem železniških progah. Drugo pa je vprašanje, kako bi se mogli na ta način oskrbovati tisti uslužbenci in upokojenci, ki so daleč od sedežev nabavljalnih zadrug, pa tudi daleč od žclcznice in prometnih zvez. Kako naj se ti oskrbujejo iz nabavljalnih zadrug s potrebščinami po nižji ceni? Osebno sprejemanje teh potrebščin je v zvezi s stroški, bi bi bili v pretežni večini primerov tako visoki, da bi prekoračili same prihranke pri nabavi cenejših živil. Zivljenjske potrebščine bi bile torej zanje kljub tej tako organizirani aprovizaciji dražje, najmanj pa tako drage kakor danes. Za ogromno število javnih uslužbencev in upokojencev bi torej ta način reševanja eksistenčnega vprašanja kljub finančnim žrtvam države ne prinesel nobenega zboljšanja. Tretje vprašanje, na kate*ro moramo opozoriti, je višina državne dotacije. Po vesteh v dnevnih listih znaša ta sedaj za celo državo šest sto milijonov, od tega odpade dvesto milijonov na banovino Hrvatsko. Če naj bi bila navedena vsota dotacija države za celo leto, potem je samo po sebi jasno, da rešitev tudi delno ne bo mogla biti zadovoljiva. Zadnja regulacija prejemkov, ki nam je prinesla izredne doklade, jc stala državo približno sedemsto petdeset milijonov dinarjcv. Kljub tej razmeroma zelo visoki vsoti položaj nameščencem ni bil urejen. Prejemki so jim bili zvišani s temi izrednimi dokladami, kakor smo navedli že zgoraj, zgolj za 3% do 12%, dočim so se življenjski stroški dvignili za 53,3%. Ce vsota sedem sto petdeset milijonov letno ni mogla izboljšati, še manj pa urediti življenjske razmere uslužbencem in upokojencem, Lo zmogla vsota šestih sto milijonov oziroma štirih sto milijonov to še v veliko manjši merj. Vesti o organizaciji aprovizacije govorijo o šestih življenjskih potrebščinah, ki bi jih mogli nameščenci in upcckojenci nabavljati po nižjih cenah. Katere so te potrebščine, nam je trenutno neznano. Točno pa vemo, >da je v življenju vsakega poedinca mnogo več kot 6 potrebščin neobhodno potrebnih. To velja že samo za živila. Velja pa istočasno tudi za obleko, perilo, obutev, kurjavo in nešteto drugih predmetov, ki jih ne moremo pogrešati in brez katerih ni ureditve našega eksistcnčnega vprašanja. Če torej ta uredba, po kateri naj bi nameščenci in upokojenci z državno pomočjo nabavljali potrebščine po nižjih cenah, nc zajame prav vseh življenjskih potrebščin in vsem tem ne zniža cene za toliko, za kolikor so se življenjski stroški dvignili, ter ne reši tudi vprašanja oskrbovanja nameščencev in upokojencev v najoddaljenejših krajih brez posebnih srroškov, potem za nas ne pomeni rešitve iz današnjega našega brezupnega gmotnega položaja. V tem primeru bo treba poiskati drugo pot za rešitcv našega vprašanja. mk.