dokumenti
Srečo Dragos
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE
SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
Za uvod naj najprej pojasnim nekatera
vodila, ki sem jih upošteval pri sestavi tega os-
nutka^ in za katera mislim, da se jih je treba
držati tudi pri pisanju dokončne verzije. To
pojasnjujem v sedmih točkah:
1. Če naj poklicni kodeks velja za vse, ki ta
poklic opravljajo oz. predstavljajo, se mora tu-
di naslavljati na vse. Zato je treba vztrajati pri
doslednem navajanju obeh spolov, npr.: "so-
cialne delavke in delavci" (vsi) in "socialna de-
lavka/socialni delavec" (katerikoli, vsak). Tudi
v hipotetičnem primeru, ko bi bile v stroki
samo osebe istega spola, ni dopustna enospol-
na dikcija v kodeksu, saj ta govori ne le da-
našnjim osebam s tem poklicom, ampak tudi
prihodnjim. Številčnost ne more biti argument
za enospolno dikcijo niti v primeru, če bi pri-
volili v odstopanje od antidiskriminatornega
načela, ker bi potem morali postaviti številčno
mejo, do katere bi se govorjenje o enem spolu
samoumevno nanašalo na oba - to pa je neiz-
vedljivo.
Dejstvo, da so vsi drugi kodeksi (kar sem
jih videl) enospolno usmerjeni, je argument
ZA uvedbo dvospolne dikcije, ne pa proti njej.
Cinično je npr. brati kodeks "zdravstvenih de-
lavcev", kjer je ženski spol rabljen samo dva-
krat (v zvezi z nosečnostjo in s splavom), sicer
pa dosledno omenja le moške kolege, bodisi v
ednini ali množini; paradoksno pa je, da so ta
kodeks ponatisnila društva "medicinskih sester
Slovenije" (1977). Isto je tudi z najnovejšim
policijskim kodeksom, ki očitno velja samo za
moške pripadnike tega poklica (čeprav je že
dostopen tudi ženskam), pa s sodniškim, od-
vetniškim ipd.
Da tudi ne gre za jezikoven konsenz, po
katerem bi se omenjanje moških nanašalo tudi
na ženske, je očitno vsaj iz naslednjih razlogov:
•	formalnih: ker tak konsenz ni omenjen v
nobenih pravopisnih oz. slovničnih pravilih,
hkrati pa se v formalnem govoru, nastopanju
ali (lektoriranem) pisanju očitno (že) uporab-
lja razločevanje spolov;
•	neformalnih: ker takega konsenza ni niti
v vsakdanjem življenju, saj večina ljudi pozna
razloček med čistilcem/čistilko, policistom/
/policistko, kontrolorjem/kontrolorko, kuhar-
jem/kuharico..., in ko gre za konkretne osebe,
se ustrezno tudi izražajo. Res pa je, da je razli-
kovanje pogostejše pri preprostejših poklicih,
manj pogosto pa pri uglednejših (npr. doktor,
sodnik, menedžer, ekonomist, pravnik, borzni
posrednik, bančnik ipd. - za sociologe in socio-
loginje to ne velja več!), čeprav v teh poklicih
moški niso več ne edini ne v večini. To pome-
ni, da je tovrstno enospolno izrazje povezano z
ugledom (torej z močjo), posledica pa je dis-
krimifiacija. Ker je morda ta formulacija za
koga preostra, jo bom dodatno pojasnil.
Diskriminacija namreč ni to, da ne upošte-
vaš razlik (nepazljivost še ni diskriminacija!) -
nasprotno: diskriminacija je upoštevanje razlik
oziroma (zlo)raba razlik med živimi bitji z
namenom, da se nekomu naredi škoda, neko-
mu drugemu pa korist. Rečeno v sistemski
terminologiji: diskriminacija je nefunkcionalno
diferenciranje (vpeljevanje meja) živih siste-
mov. Nefunkcionalno zato, ker ne omogoča
samoreferenčnosti, saj gre za tako vnašanje
razlik (med seboj in okoljem) navznoter, ki se
omejuje le na adaptacijo zunanjih impulzov.
' Neposredno pobudo za sestavo tega osnutka je dala Socialne zbornice Slovenije. Zahvalo za prvo kritično branje in ko-
rekcijo teksta dolgujem kolektivu Visoke šole za socialno delo, za dopolnitev 7. in 9. člena pa Jani Čuk iz CSD-Center.
Hkrati naj poudarim, da gre zgolj za osnutek Kodeksa, katerega dokončni predlog naj se oblikuje v javni razpravi vseh zain-
teresiranih, zlasti pa v društvih socialnih delavk in delavcev in na straneh te revije.
437
DOKUMENTI
ne glede na interne različnosti; s tem se pre-
preči organiziranje difuznih kompleksnosti v
organizirano obliko.
V družbi kot najobsežnejšem sistemu je ena
od inherentnih diferenc tudi spolna, temeljni
družbeni element pa je komunikacija, ne pa
"posameznica" ali "posameznik". Ker tega do
sedaj nismo gledali na tak način, smo posame-
zne ravni v razumevali le kot strukture (v so-
ciološkem pomenu), ne pa kot sistemov. Če
gledamo na neko celoto (npr. na neki poklic)
kot na táko strukturo, jo lahko z vidika spolov
razumemo le v smislu njune pogostosti/redkos-
ti, velikosti/majhnosti, moči/nemoči ipd., torej
v smislu spolne pojavnosti oz. zastopanosti.
Nevarnost je, da potem iz teh atributov izvaja-
mo konsekvence, ki so ali pa niso pomembne.
Če pa celoto (poklic, združenje, organizacijo,
družbeno področje ali celotno družbo) uzremo
kot sistem, se pokaže, da struktura ni odloču-
joča za preživetje, pač pa so odločilne relacije,
ki jih vzpostavlja (navznoter in navzven). Fun-
kcija, pomen in smisel neke celote so odvisni
od relacij, ne od njene strukture. To je tudi
razlog, da so lahko celo najprimitivnejše in
najenostavnejše strukture izjemno pomembne
(koristne ali škodljive), imajo izjemno sposob-
nost preživetja ali pa hitro propadejo. Najno-
vejši primer zapletenosti in pomembnosti naj-
enostavnejše strukture je npr. očem nevidno
kroglasto bitje, ki v primerjavi z drugimi živ-
ljenjskimi oblikami sploh ni strukturirano
(enoceličar, imenovan "streptokok A") in ki
prav zdaj mori po Veliki Britaniji in na Dan-
skem (25% smrtnost okuženih). Take, skoraj
nestrukturirane življenjske oblike so lahko zelo
zapletene prav zato, ker opravljajo pomembne
dejavnosti za preživetje človeštva (npr. pri
funkcioniranju črevesja), lahko pa tudi ubijajo.
Problem torej ni njihova struktura, pač pa re-
lacije, ki jih vzpostavljajo.
Ker je torej zapletenost entitet bolj odvisna
od njihovega relacioniranja kot od strukturi-
ranja, so socialni sistemi kompleksnejši od bio-
loških. Zato jih je tudi težje razumeti, saj se
relacije pri socialnih sistemih procesirajo na
podlagi smislov, pri organizmih pa na bioke-
mični podlagi. In podobno kot npr. encimi v
živih celicah učinkujejo na kemične relacije, ne
da bi se sami porabiU, učinkujejo tudi komu-
nikacije v socialnih relacijah. Komunikacije
producirajo komunikacije in s tem reproduci-
rajo socialne sisteme. Če je komunikacija ele-
mentarna socialna relacija, to še ne pomeni,
da je vsaka relacija tudi socialna komunikacija.
To postane le, če vključuje podatke, sporočilo
in razumevanje na diferenciran način. Šele raz-
likovanje med tem trojim omogoča socialnost
(komunikacij). Primer nediferencirane komu-
nikacije je npr. čebelji ples, ki nedvomno je
komuniciranje in celo vsebuje precej dife-
rencirane znake (za oddaljenost, smer itd.), ni
pa razlike med podatkom, sporočilom in razu-
mevanjem; zato je sleherna reakcija v komuni-
kaciji predvidljiva ter avtomatična in zato gre v
resnici za signaliziranje, ne pa za socialno
komuniciranje.
Skratka: komunikacije so elementarne ope-
racije, ki producirajo socialne sisteme. So-
cialne so komunikacije po tem, da vsebujejo
razloček med podatkom, sporočilom in razu-
mevanjem. Njen najpomembnejši medij je
govor(ica) in jezik (zapisan govor). To je tudi
najosnovnejša razlika med živaljo in človekom
(opičji mladič se je v prvih letih življenja spo-
soben naučiti vsega, česar je sposoben človeški
otrok - razen govora; to je edina bistvena razli-
ka med njima).
Zato je pomembno, da smo s kodeksom
vsaj na tej stopnji, tj., na stopnji (človeškega)
govora, ki je sposoben diferencirati podatek
od sporočila in razumevanja. Sicer prihaja do
diskriminacije, o kateri govorim, do tega, da
govorimo o moških, mislimo pa tudi na ženske
(ali pa nasprotno), medtem ko razumevanje
prepustimo naslovniku sporočila. Taka komu-
nikacija je pod ravnijo čebel iz prejšnjega pri-
mera, saj signalizira razmerja (superiornosti ali
inferiornosti), ki si jih potem vsak prevede po
svoje (kar je še slabše od čebel, mravelj in ter-
mitov, kjer pri signaliziranju ni nesporazu-
mov).
Ne gre torej za nikakršno jezikovno pravi-
lo, ki bi vsiljevalo le enospolno izrazje. V pra-
ksi se pojavljajo še rešitve, ko se npr. na
začetku teksta uporabita obe obliki izraza, v
nadaljevanju pa se govori le v moškem spolu
(kot npr. v slovenski Ustavi). Vendar tudi to ni
ustrezna rešitev, če na začetku ni izrecnega na-
vodila za pravilno razumevanje.
2. Izogibati se strokovnim terminom, ki
(še) niso splošno uporabljani ali znani, hkrati
438
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
pa tudi tistim, ki niso najustreznejši. Osebno
mi je npr. izraz uporabnik/uporabnica bližji kot
stranka ali klient.
Vendar pa gre v sociali za problem (v nas-
protju z medicino, pedagogiko, psihiatrijo), da
"uporabnik" ni nujno zgolj posamezna oseba,
pač pa je lahko to mreža, v kateri ljudje deluje-
jo, sistem (povezav), v katerem so. Najti isti
izraz za posamezne uporabnike/uporabnice pa
hkrati za večje število oseb, ki so med sabo v
pomembnih razmerjih, s katerimi se ukvarja
socialna stroka - to je poseben problem. Zato
sem se odločil za izraz "uporabnik/uporabnica'',
ki naj zajema osebo, pa tudi tako mrežo. Zato
tudi opomba na prvi strani kodeksa, ki je v
primeru take rešitve nujna.
3.	Pri obsegu kodeksa se je treba izogibati
obema ekstremoma: če je prekratek, je navad-
no presplošen, nenatančen in zato manj upo-
raben (npr. International code of ethics for the
professional social worker 1976 ali Kodeks etike
penoloških delavcev 1990). Če je predolg, pa
lahko zaide v urejanje podrobnosti in zabriše
mejo med temeljnimi, minimalnimi načeli pok-
licne etike in vsemi drugimi, ki so koristna,
niso pa nujna za kodificiranje (npr. Prijedlog
Etičkog kodeksa socijalnih radnika Hrvatske, K.
Bunčič in M. Dobranovič 1990).
4.	Ko gre za kodeks določenega poklica, je
nujno, da je avtonomen tako do politične ideo-
logije kot tudi do zakonodajne regulative. Av-
tonomnost kodeksa pomeni:
•	da kodeks izhaja iz lastnih načel, tj., iz
načel lastne stroke, ne iz načel drugih področij
(politike, zakonodaje, cehovske logike...).
Hkrati pa avtonomnost pomeni, da se
•	ne izključuje z raznimi drugimi področji,
npr. z različnimi ideološkimi opcijami, z veljav-
no zakonodajo, s cehovskimi interesi, z logika-
mi drugih sorodnih poklicov ipd.
Obe načeli sta enako pomembni, ker obe
skupaj omogočata avtonomijo: opustitev pr-
vega bi namreč pomenila, da kodeks ni veČ
avtonomen (samoupraven oz. avtogenerativen
glede na določeno stroko), z upoštevanjem
zgolj prvega brez drugega pa bi kodeks postal
avtotomen (nezmožen prepletanja z drugimi
področji, tj. neuporaben - npr., da se njegova
uporaba izključuje z veljavno zakonodajo, da
je nezdružljiv z vsako ideološko normo itd.).
Nazoren primer, da se, kjer se krši eno,
navadno zanika tudi drugo načelo, je Kodeks
poklicne etike socialnih delavcev Jugoslavije iz
1980.
5. Eden od največjih vsebinskih problemov
kodeksa, ki ga je treba rešiti, je opredelitev
pogojev, v katerih izjemnih primerih je do-
pustno drugemu posredovati podatke o upo-
rabnikih/uporabnicah in v kakšni obliki, da bo
to še v skladu z varovanjem poklicne skrivnos-
ti. Kodeksi se temu navadno nespretno izmi-
kajo in se kratko malo sklicujejo na oceno
"interesa" ali "koristi" uporabnika/uporab-
nice, ki profesionalca/profesionalko odvezuje
upoštevanja poklicne skrivnosti, kar je povsem
enako kot pri tistih kodeksih, ki se zadovoljijo
le s splošno omembo zaupnosti osebnih podat-
kov in ne precizirajo ničesar.
Rešitev, ki jo predlagam v 12., 13. in 14.
členu, poskuša biti čimbolj enostavna in veljav-
na za vse primere. Nisem izhajal iz zakonskih
določil (čeprav predlog po moje ni v neskladju
z njimi), pač pa zgolj iz križanja dveh spremen-
ljivk: naravo posledic, ki jih lahko ima razkritje
podatkov za uporabnika/uporabnico, in odnos
uporabnika ¡uporabnice do tega, ali se lahko to
sploh zgodi. Glede na to so načelno možni
samo štirje načini ravnanja, med njimi pa so le
trije dopustni, kar ponazarjam s shemo:
Po mojem mnenju je prednost take rešitve
v njeni enostavnosti, izčrpnosti in jasnosti.
Vprašanje pa je, ali je sprejemljiva z vidika
prakse delavk/delavcev (zlasti) v javnih soci-
alnih zavodih, kar bo verjetno pokazala raz-
prava.
439
DOKUMENTI
6. Poglavitni vsebinski poudarek, ki ga velja
premisliti pri pisanju celotnega kodeksa, je
naslednji: osrednji interes socialne stroke je
pomoč, podobno kot je npr. interes medicine
zdravje, interes prava prav(ičnost), interes filo-
zofije (rado)vednost ipd. Problem v zvezi s tem
pa je, da je mogoče postopke v socialnem delu
oz. delo oseb, ki opravljajo ta poklic, celovito
vrednotiti ter oceniti njihovo korist za upo-
rabnika/uporabnico, kvaliteto uslug itd. - samo
v vsakem konkretnem in posamičnem primeru!
Mogoče je sicer reči, da ta socialna delavka
dela dobro ali slabo, da je ta teorija dobra ali
pa neuporabna..., pogosto se torej govori na
splošni ravni. Take izjave so seveda v "skladu"
z resnico le, če zajemajo faktično večino prim-
erov, sicer pa niso pravilne. To pomeni, da de-
jansko ne morejo biti dokončno, natančno,
povsem oz. celovito resnične, kajti čim bolj so
posplošene, tem bolj so lahko sporne, ker je
večja verjetnost, da izpuščajo posamičnosti.
In to velja tudi za etična načela tega kodek-
sa! Problem je namreč v tem, da nobena v ko-
deksu opredeljena splošna formulacija ne
more biti adekvatna, tj., ne more natančno
povedati, kakšno profesionalno (socialno) delo
je povsem dobro, povsem ustrezno strokovnim
ciljem, povsem zadovoljivo za uporabnika/upo-
rabnico, povsem etično sprejemljivo itd. Čim
bolj splošne so take izjave, tem manj so ade-
kvatne - skladne z empirijo oz. z vsakokratnimi
posamičnimi primeri. Precizno oceno (vred-
notenje) dela je mogoče izčфati le v kon-
kretnih primerih konkretnih postopkov med
konkretnimi ljudmi v konkretni situaciji. To
seveda ne pomeni, da ni mogoč nikakršen ko-
deks norm, pač pa iz tega izhaja, da se na tej
najsplošnejši ravni osredotočamo zlasti na ne-
dovoljene postopke oz. ravnanja, iz katerih
nedvoumno sledi, da bi bila škoda (za upo-
rabnika/uporabnico), če bi se izvedli, večja od
morebitnih koristi. In še to samo na tista
škodljiva ravnanja, o katerih smo prepričani,
da veljajo za vse primere in da poleg tega ob-
staja o tem v stroki splošen konsenz. To hkrati
pomeni, da kodeks ne zajema vseh možnih
postopkov, ki so etično nedopustni, zaradi
česar ga tudi ni mogoče vzporejati npr. z usta-
vo, po kateri je dovoljeno vse, kar v njej ni iz-
recno prepovedano. Zato je nepotrebno s
kodeksom zapovedati, da strokovnjak ne sme
ukrasti denarnice uporabniku/uporabnici, saj
je to samoumevno... (vprašanje pa je, ali je
smiselno v kodeksu omeniti prepoved spolne-
ga občevanja z uporabnikom/uporabnico, kar
nekateri kodeksi izrecno navajajo; osebno mis-
lim, da to ni potrebno, ostaja pa vprašanje).
Skratka: kodeksa v nobenem primeru ne
moremo razumeti tako, da bo zagotavljal
dobro (ustrezno, pravilno) strokovno prakso.
To bi bila velika iluzija, saj tega kodeks ne
more v nobenem primeru niti izčrpno opisati,
kaj šele zagotavljati. Kodeks je le minimalna
zbirka pravil o tem, kako se izognemo nezažele-
nim učinkom za uporabnika ¡uporabnico (in še
to le z vidika etike). V tem smislu je kodeks
minimalen etični standard na področju stro-
kovnega dela. Zaradi teh izhodišč, čeprav se
zdijo nekako samoumevna, sem formuliral tudi
uvodno izjavo (prvi stavek teksta) kodeksa in
izbral formulacijo - "Zavedajoč se...", ker po
mojem mnenju že s svojo dikcijo opozarja na
to, kar je rečeno zgoraj.
7. Glede strukture kodeksa sem izhajal iz
tega, da je treba največji del teksta (osrednje
poglavje) nameniti odnosu do uporabnika ¡upo-
rabnice, vse drugo pa skrčiti na minimum. Ne-
kateri kodeksi skušajo uravnotežiti poudarke,
ki se nanašajo na uporabnika/uporabnico, s
tistimi določbami, ki se nanašajo na razmerja
do stroke ali kar do celotne družbe. Po moje
taka usmeritev ni potrebna, lahko je celo
škodljiva, če zamegli temeljni namen poklica.
V nadaljevanju predstavljam tekst osnutka.
440
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
Zavedajoč se dejstva, da je mogoče dobro strokovno delo celovito razpoztiati oziroma opredeliti
samo na ravni vsakega konkretnega primera, v posplošeni obliki pa je mogoče opozoriti le na naj-
očitnejše nepravilnosti in odstopanja od osnovnih načel socialnega dela, in izhajajoč iz temeljnih
pravic uporabnika/uporabnice^ stroke socialnega dela, sprejemamo socialne delavke in delavci Slo-
venije naslednji
KODEKS POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
I. SPLOŠNA DOLOČBA
1.	člen
Ta kodeks vsebuje temeljne etične norme oz. pravila socialnih delavk in delavcev za poklicno
delovanje in za moralno vrednotenje njihovega strokovnega dela.
II. ODNOS DO UPORABNIKA/UPORABNICE
2.	člen
Delo socialne delavke/socialnega delavca mora biti vselej v pomoč in korist uporabniku/upo-
rabnici, s katerim/katero dela. Tega ne sme ogroziti noben drug interes ali namen.
3.	člen
Delo socialne delavke/socialnega delavca mora biti antidiskriminatorno usmerjeno, kar
pomeni:
•	da pri svojem delu uporabnika/uporabnice ne sme izključevati, omejevati in zapostavljati,
pa tudi ne opravičevati ali mu/ji dajati prednosti na podlagi rase, barve kože, spola, narod-
nostnega ali etničnega porekla, gmotnega in družbenega položaja, življenjskega stila, spolne,
verske ali idejne usmerjenosti, morebitne socialne označenosti, zmanjšanih duševnih oziroma
telesnih sposobnosti;
•	da zavrne vsako sodelovanje v postopkih, ki niso v skladu z načelom iz zgornje alineje;
•	da na kršitve načela iz prve alineje opozarja zlasti svoje kolegice/kolege, vodstvo ustanove,
v kateri jih opazi, po potrebi pa o tem obvesti tudi pristojno in širšo javnost.
4.	člen
Socialna delavka/socialni delavec pri svojem delu z uporabnikom/uporabnico uporablja zlasti
strokovno znanje in veščine, vsa druga sredstva pa le, če niso z njimi v nasprotju in če koristijo
uporabniku/uporabnici.
5.	člen
Za socialno delavko/socialnega delavca je nasilje nad uporabnikom/uporabnico in izsiljevanje
uporabnika/uporabnice vsako delovanje, ki ga uporabnik/uporabnica zaznava ter dojema kot
nasilje in izsiljevanje.
Socialni delavki/socialnemu delavcu je prepovedano izsiljevati uporabnika/uporabnico in iz-
vajati fizično ali psihično nasilje nad njim/njo v kakršnikoli obliki.
Prepovedana sta tudi udeležba v takih postopkih in njihovo spodbujanje.
6.	člen
Socialna delavka/socialni delavec pri delu z uporabnikom/uporabnico ne sme v nobenem pri-
meru žaliti njegove/njene osebe, njegovih/njenih stališč in vrednot ali njegovega/njenega čustve-
nega doživljanja. Če je treba, mu/ji lahko pove svoje mnenje o tem in ga/jo opozori na morebitno
neprimernost njegovih/njenih dejanj ali namenov oziroma na njihove posledice.
' Pojem uporabnik/uporabnica se v tem kodeksu nanaša na vse posameznike in posameznice, ki uporabljajo kakršnekoli
usluge oziroma storitve socialnih delavk (delavcev), bodisi individualno ali pa skupaj z drugimi udeleženci, v procesu so-
cialnega dela.
441
DOKUMENTI
7.	člen
Izraženo željo uporabnika/uporabnice do zamenjave in izbire zanj ali zanjo ustreznejše so-
cialne delavke/ustreznejšega socialnega delavca je treba spoštovati.
Socialna delavka/socialni delavec mora uporabniku/uporabnici pri tem pomagati po svojih
možnostih.
8.	člen
Če socialna delavka/socialni delavec oceni, da ne more ponuditi strokovne pomoči uporabni-
ku/uporabnici, ki se je obrnil nanjo/nanj - bodisi zaradi pomanjkanja ustreznega znanja, zaradi
preobremenjenosti z drugim strokovnim delom ali zaradi nepremagljivih osebnih zadržkov -
mora uporabniku/uporabnici to že ob prvem stiku na zanj/zanjo sprejemljiv način povedati in
mu/ji hkrati zagotoviti potrebno pomoč pri ustreznejšem strokovnjaku/ustreznejši strokovnja-
kinji.
9.	člen
V skladu s funkcijo socialnega dela, ki je zlasti pomoč za samopomoč, socialna delavka/so-
cialni delavec pri svojem delu zavrača vse take postopke, ukrepe in odločitve, s katerimi uporab-
nik/ uporabnica ne soglaša. Od tega načela je mogoče odstopiti le izjemoma, ko gre za
zavarovanje otrokovih pravic, njegove varnosti in koristi v primerih, ko tega niso zmožni storiti
njegovi zakoniti zastopniki.
Socialna delavka/socialni delavec mora na začetku uporabnika/uporabnico vsaj okvirno sez-
naniti o pričakovanjih, vsebini, načinu in obsegu strokovnega dela v zvezi z obravnavo njegove-
ga/njenega primera.
Prav tako mora uporabniku/uporabnici posredovati vse pomembne podatke o njegovih/nje-
nih pravicah in o možnostih in načinu njihove uveljavitve.
Zahteve iz zgornjih dveh odstavkov so uresničene takrat, če so ti podatki podani na način, ki
je uporabniku/uporabnici razumljiv.
10.	člen
Socialna delavka/socialni delavec se vključuje v supervizijske oblike dela in tudi sicer po po-
trebi sodeluje s kolegi/kelegicami in z drugimi strokovnjaki/srokovnjakinjami. Obvezno pa se
mora z njimi posvetovati,
•	če je pri svojem delu v strokovnih dilemah in
•	če obstaja verjetnost, da bi bila opustitev konzultacije za uporabnika/uporabnico škodljiva.
11.	člen
Zaradi spoštovanja temeljnih človekovih pravic in zaradi posebnosti strokovnega pristopa
(npr. zaupnost) socialna delavka/socialni delavec izrecno varuje v svojih postopkih zlasti oseb-
nost, osebno dostojanstvo, zasebnost in nedotakljivost stanovanja uporabnika/uporabnice, s kat-
erim/katero dela.
Vsaka pravica uporabnika je za socialno delavko/socialnega delavca dolžnost.
12.	člen
Socialna delavka/socialni delavec mora zagotoviti in varovati zaupnost vseh podatkov o upo-
rabniku/uporabnici, ki jih pridobi pri svojem strokovnem delu. To velja tudi tedaj, ko preneha
opravljati svoj poklic.
13.	člen
Socialna delavka/socialni delavec zbira in evidentira samo tiste podatke o uporabniku/upo-
rabnici, ki jih potrebuje za svoje strokovno delo.
Na ta način zbrane osebne podatke mora uporabljati samo v skladu z namenom, s katerim so
bili zbrani.
442
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
14.	Člen
Podatke o uporabniku/uporabnici sme socialna delavka/socialni delavec posredovati tretjim
osebam le, če ve, v kakšen namen bodo uporabljeni in če je hkrati s tem izpolnjen eden od nas-
lednjih pogojev:
a)	da so podatki v neosebni obliki, tako da onemogočajo razkritje osebne identitete upo-
rabnika/uporabnice), in da jih tretje osebe uporabljajo v strokovne, raziskovalne, statistične,
supervizijske ali edukacijske namene;
b)	da socialna delavka/socialni delavec v zvezi s posredovanjem podatkov tretjim osebam ali
ustanovam dobi osebno dovoljenje od uporabnika/uporabnice,^ da lahko to stori, in če ga/jo
hkrati seznani z možnimi posledicami.
Socialna delavka/socialni delavec lahko posreduje podatke o uporabniku/uporabnici mimo
gornjih določil samo v izjemnih primerih, če s tem prepreči življenjsko ali drugo hujšo nevarnost,
vendar se mora prej posvetovati s pristojnim strokovnim organom in nosi polno odgovornost za
vse nastale posledice.
15.	člen
Socialna delavka/socialni delavec mora uporabniku/uporabnici, s katerim/katero dela, omo-
gočiti vpogled v vso dokumentacijo, ki je nastala ali nastaja v zvezi z njim/njo. Pri tem ne sme
biti ogrožena zaupnost podatkov drugih oseb, navedenih v tej dokumentaciji.
16.	člen
Socialna delavka/socialni delavec mora obvestiti uporabnika/uporabnico in dobiti njegov/njen
pristanek pred snemanjem razgovora npr. na avdio ali video trak. Tak zapis se obravnava kot
vsaka druga dokumentacija o uporabniku/uporabnici.
17.	člen
V primerih, ko socialna delavka/socialni delavec na legalen način prejema plačilo za svoje
strokovno delo neposredno od uporabnika/uporabnice, ga/jo mora pred obravnavo seznaniti s
ceno svojega dela.
Cene storitev, ki jo določi uporabniku/uporabnici na začetku dela, ne sme povečati brez pri-
volitve uporabnika/uporabnice.
Brezplačna storitev materialno šibkim uporabnikom/uporabnicam in zlasti tistim, ki so v de-
narni stiski, je za socialno delavko/socialnega delavca častno dejanje.
18.	člen
Socialni delavki/socialnemu delavcu je prepovedano prejemati materialna darila in nemater-
ialne usluge za pričakovano ali opravljeno strokovno delo,
III. ODNOS DO KOLEGIC/KOLEGOV^ IN SOCIALNE STROKE
19.	člen
Socialna delavka/socialni delavec si pri sodelovanju s kolegi/kolegicami in strokovnjaki/
/strokovnjakinjami drugih strok prizadeva, da razlike v izobrazbi, položaju, znanju, prakticiranih
delovnih metodah in osebnem prepričanju ne bodo v oviro, pač pa vsem v korist.
Socialna delavka/socialni delavec se zavzema za kolegialnost'* in sodelovanje tako s posa-
meznimi osebami kot z ustanovami, tako s podrejenimi kot z nadrejenimi - razen v primerih, ko
bi tako ravnanje utegnilo škoditi nekdanjim, sedanjim ali potencialnim uporabnikom/uporabni-
cam ali ugledu socialne stroke.
^ v primeru, ko uporabnika/uporabnico zastopa zakoniti skrbnik/skrbnica, se to nanaša nanj/nanjo.
^ Kolegice in kolegi so osebe, ki pripadajo istemu delovnemu kolektivu oziroma istemu poklicu.
* Kolegialnost je udejanjanje etičnih norm tega kodeksa v razmerju do kolegic in kolegov.
443
DOKUMENTI
20.	člen
Če socialna delavka/socialni delavec ravna v skladu s tem kodeksom, s spoznanji socialne
stroke in z ugotovitvami drugih znanosti, mora biti njeno/njegovo strokovno delo neodvisno in
neovirano.
Za to so odgovorne zlasti osebe in organi, ki so socialni delavki/socialnemu delavcu nadreje-
ni.
21.	člen
Socialna delavka/socialni delavec opravlja svojo poklicno dejavnost tudi v primerih in raz-
merah, ki so zanj/zanjo kakorkoli ogrožujoče.
22.	člen
Svoje izkušnje in znanje socialna delavka/socialni delavec prenaša zainteresiranim kolegi-
cam/kolegom, drugim sodelavkam/sodelavcem, pripravnicam/pripravnikom, študentskim prakti-
kantkam/praktikantom in prostovoljkam/prostovoljcem.
V	situacijah, ko v socialnem delu pod vodstvom socialne delavke/socialnega delavca sodeluje-
jo osebe brez ustrezne izobrazbe (drugi profili, študentjey§tudentke na praksi, prostovoljke/pros-
tovoljci), pripada odgovornost za kršitev tega kodeksa socialni delavki/socialnemu delavcu.
23.	člen
Socialna delavka/socialni delavec se mora pri svojem delu nenehno zavedati, da znanje, pri-
dobljeno na katerikoli stopnji formalnega izobraževanja, kot tudi izkušnje, dobljene s strokov-
nim delom, niso nujno splošne (veljavne v vseh primerih), sploh pa ne popolne ali trajne.
Zato socialna delavka/socialni delavec svoje strokovno znanje in veščine nenehno preverja in
izpopolnjuje s samoizobraževanjem, s sodelovanjem s kolegi/kolegicami, z vključevanjem v
supervizijske in druge formalne in neformalne oblike izobraževanja.
24.	člen
V	tistih ustanovah in v takih delovnih okoljih, kjer je trajno kršeno katerokoli načelo tega
kodeksa, se socialna delavka/socialni delavec ne zaposli, ker s tem varuje svoj strokovni ugled in
ugled socialne stroke, ki jo kot strokovnjak/'strokovnjakinja predstavlja.
25.	člen
Vsakdo ima pravico opozarjati socialno delavko/socialnega delavca na moralne norme tega
kodeksa in od nje/njega zahtevati, da se ravna po njem.
Zgornje določilo pa je hkrati moralna dolžnost za članice/člane strokovnih organizacij s po-
dročja socialnega dela in za predstavnike javnih in drugih socialno varstvenih zavodov.
IV. KONČNE DOLOČBE
26.	člen
Ta kodeks določa minimum moralne odgovornosti socialne delavke/socialnega delavca pri
opravljanju poklica.
Moralno odgovornost za kršitve tega kodeksa ugotavlja častno razsodišče, ustanovljeno na
državni ravni.
27.	člen
Častno razsodišče šteje sedem članic/članov, ki imajo poklicne izkušnje v socialnem delu in so
priznane strokovnjakinje/priznani strokovnjaki v socialni stroki.
444
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
28.	člen
Odločanje častnega razsodišča je javno. Njegova presoja primerov, v katerih je kršeno kate-
rokoli načelo tega kodeksa, ima moralne posledice in se objavi v osrednji reviji za socialno delo,
lahko pa tudi v drugih javnih medijih.
29.	člen
Kodeks poklicne etike socialnih delavk in delavcev Slovenije začne veljati z dnem razglasitve.
30.	člen
Ta kodeks se vroči socialni delavki/socialnemu delavcu skupaj s spričevalom o pridobljeni
strokovni usposobljenosti oziroma skupaj z diplomo šole, ki izobražuje za socialno delo.
445