»1:1 BOOK REVIEWS
nastopata kot orodje za dosego povsem političnih ciljev. Tako v času otomanskega imperija kot tudi moderne Turčije je režim konstruiral idealno podobo ženske, skladno z vladajočo ideologijo, žensko pa predstavil kot simbol države - moderne ali islamske. Ruta je v politično vpletena že od samih začetkov nastanka moderne turške države. V Turčiji je namreč izjemno opazen fenomen ustvarjanja nacionalne identitete (tudi) skozi regulacijo ženskega telesa. Ruta in žensko telo nasploh tako postaneta mesto politične intervencije. Ženske so torej del političnega projekta oziroma drugače - skozi podobo ženske se promovira politični program in manifestira politična ideologija. To velja tako za sekulariste kakor tudi za islamiste. Če so kemalisti za uresničitev lastnih političnih ciljev potrebovali pozahodnjene subjekte in so skozi odkrivanje oziroma razgaljenje ženskega telesa demonstrirali svoj sekularizem ter modernizem, so islamisti zakrito žensko telo uporabili kot medij, prek katerega so promovirali islamsko tradicijo in nacionalistično ideologijo. Podoba in vloga ženske je potemtakem odvisna od aktualnega političnega programa ter se spreminja v skladu s političnimi, družbenimi in ekonomskimi cilji režima. Tako lahko recimo dva različna družbena sistema (skladno s političnimi željami) diametralno nasprotno interpretirata tako vlogo žensk kot tudi pomene pokrivanja (vendar pa na podoben način izkoriščata ženske, jim kratita pravico do izbire identitete in kršita njihove človekove pravice). Družbeno nepravičnost in neenakost v lastni družbi so Turkinje problematizirale in se ji upirale že od konca 18. stoletja naprej. Ana Frank jasno pokaže, da se je žensko gibanje v Turčiji razvilo malodane istočasno kot v Evropi in Ameriki in je prav tako kot povsod drugje izjemno heterogeno. Ideološka in politična razhajanja znotraj feminističnega gibanja se kažejo na več mestih. Vidna ločnica, ki se vzpostavi znotraj zgodnjega ženskega gibanja, poteka po liniji politične usmerjenosti (pro/contra zahodno). Del gibanja se zgleduje po zahodnem modelu, medtem ko drugi del poskuša definirati pot emancipacije znotraj okvirov turške kulture. Monografija slikovito opisuje razvoj ženskega gibanja v Turčiji, ki se v 80. letih 20. stoletja osvobodi spon ideoloških diskurzov nacionalizma in orientalizma, se osredotoči na žensko ter postane sodobno feministično gibanje.
Knjiga Ane Frank je tako čitanka zgodovine žensk oziroma ženskega boja v Turčiji, ki pokaže, da imajo feministična gibanja, ki so sicer izjemno raznolika, eno skupno točko: željo po preseganju vsakršne podreditve in zatiranja, pa naj bo to na osnovi spola (patriarhat) ali kulture (imperializem).
Primož Mlačnik
Anton Komat: Potniki na ladji norcev: Umetnost preživetja.
Domžale: Samozaložba, 2014.
460 strani (ISBN 978-961-93395-1-0), 24, 90 EUR
Komisija Združenja Manager in Gospodarske zbornice Slovenije je obravnavano delo razglasila za najboljšo poslovno knjigo leta 2014. Je avtorja doletela posebna čast ali prikriti posmeh, ki skozi stisnjene zobe sporoča: »Tudi mi smo za alternative, čeprav nam pravila kapitalistične igre kar ustrezajo.« Zakaj posmeh?
Potniki na ladji norcev: Umetnost preživetja je zbirka pronicljivih, družbeno-angažiranih in proti-kapitalističnih ekoloških člankov, napisanih v letih 2010-2014 in objavljenih v reviji Jana, ki obravnavajo nešteta protislovja zahodnega potrošniškega sveta. Prav zato je nepredstavljivo, da je bil nagrajen avtor, ki že v spremni besedi nakaže, da bo preizpraševal vrednote vseh, ki fetiši-zirajo denar: borznih nevrotikov, mednarodnih korporacij, politikov in vseh ostalih državljanov, ki kompulzivno in nenadzorovano trošijo.
88
DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXI (2015), 78
RECENZIJE KNJIG I»
V	prvem poglavju avtor z navdihom, ki ga črpa iz mitov, pravljic, zgodovine, najrazličnejše znanstvene in leposlovne literature, popularne kulture ter lastnih izkušenj, ponuja svež pogled na problematiko družbeno-ekonomske neenakosti, ki ga pogosto podkrepi s kritiko aktualne realpolitike. Avtor piše o negativnih vidikih tehnološkega napredka, iracionalnega porabništva, oblastniških strategij, ki uničujejo življenjske pogoje osnovnega preživetja, in o strukturni požrešnosti ekonomije prostega trga. Podobno kot je pred pol stoletja pisal že Herbert Marcuse, Komat prek kritike prevladujoče forme mentis sodobnega človeka ugotavlja, da svoboda pomeni predvsem osvobojenost od »svobodne« ekonomije. »Moralo je treba postaviti pred politiko in ekologijo pred ekonomijo« (str. 19). Med dolgoročne preživetvene strategije Komat uvršča obrat h kmetijstvu in oblikovanje nove paradigme stabilnosti, » saj rasti družbene produkcije ni mogoče nadaljevati brez katastrofe« (str. 31), poziva k uporu in boju za družbeno-odgovorni tehnološki model kmetijstva, ki ga zagovarja mednarodno kmetijsko gibanje La Via Campesina (str. 44).
Komat globalizacijo, ki se pogosto stopnjuje prav z uničevanjem narave, povezuje z izginjanjem tradicionalnih ekoloških znanj. Najaktualnejši primer so neutemeljeni varčevalni ukrepi, ki služijo kot odlična krinka za privatizacijo naravnih virov. Avtor kot eno od možnih alternativ izpostavlja oblikovanje lokalnih zakonov, podobnih bolivijskemu zakonu, ki naravi podeljuje enake pravice kot človeku (str. 76). Komat opozarja na neurejenost slovenske ekološke zakonodaje in ekološko neozaveščenost, vzpostavi pa tudi razliko med »ekologi tradicionalnega kova« in »neoekologisti«, ki podpirajo nevaren eksperiment industrijskega kmetijstva, ki zastruplja vodne vire, ubija biopestrost, je vzrok degenerativnih obolenj pri človeku in vzrok pojava novih škodljivcev (str. 213). Avtor pokaže na več primerov industrijskega zastrupljanja hrane v živinoreji in poljedelstvu, kjer se uporabljajo škodljivi hormonski motilci in strup dioksin. Zaskrbljujoče pa je tudi to, da se do industrijskega kmetijstva ne vzpostavlja kritična distanca niti na univerzi kot ustanovi, ki bi morala biti še najbolj osvobojena »komercialnih pritiskov«. Komat piše o problematiki, s katero se soočajo študenti na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer se oglašujejo genske tehnologije, hkrati pa ignorirajo iniciative, kakršna je civilno gibanje Oskrbimo Slovenijo, ki si prizadeva za stoodstotno kmetijsko samooskrbo prek ekorasti in socialnega podjetništva. Hrana je strateško orožje bioloških vojn, katerih predpostavke se krepijo tudi v Evropski uniji, ki skupaj s farmacevtskimi lobiji oblikuje zakone, s katerimi otežuje ali prepoveduje prosto prodajo zdravilnih rastlin in samozdravljenje. Avtor zato poziva k potrošniški ozaveščenosti, nepokorščini in permakulturi.
»Narave ni več, ostala je zgolj tehnosfera, do neprepoznavnosti komodificirana narava« (str. 342). Članki iz poglavja Dediščina gozda obravnavajo širok spekter tematik, ki se posredno ali neposredno povezujejo z realnimi grožnjami biotski pestrosti gozda. Avtor največ pozornosti nameni kritiki sistema industrijskega kmetijstva, ki je »ekonomsko, agronomsko in ekološko tako defekten, da je potreben popolne prenove« (str. 372). Najpomembnejša grožnja sta uporaba herbicidov in pesticidov, ki bi jih lahko zamenjali s kamninskim prahom, naravnim mineralnim gnojilom, ki bi moral biti temelj racionalnega kmetovanja in prehranske varnosti. Za ohranjanje dediščine gozda (in človeštva) sta ključna koncept pragozda, »ki ima izjemne sposobnosti samodejne regulacije« (str. 349) in paradigma tradicionalnih ekoloških znanj (TEK).
V	nadaljevanju se avtor nekoliko oddalji od mesijansko-pridigarskega načina pisanja in se osredotoči na substantivno kritiko nedokončanega projekta modernosti - razsvetljenstva. Razpravlja o psihopatologijah sodobnega človeka ter pomenu razlikovanja med »nurture« in »nature«, sicer klasičnega koncepta, ki vzpostavlja orodja upravičevanja družbene neenakosti. Skozi raznovrstnost člankov, ki jih poglavje vsebuje, skuša avtor vzpostaviti povezavo med antropologijo, ekologijo in znanstveno teorijo, kar nudi podlago za ideološke prakse s povsem oprijemljivimi cilji. Piše o aferi climategate kot o primeru ponarejanja znanstvene resnice o temperaturnih spremembah oziroma o globalnem segrevanju, ki postaja vir novih obdavčitev državljanov. Ugotavlja, da se korporacijske geoinženirske inovacije pod pretvezo humanitarnosti zlorabljajo za politično-ekonomske interese, saj skušajo prevzeti monopol nad kmetijsko panogo v celoti. Eden takih primerov je razvoj genskih tehnologij, ki predstavljajo izredno tveganje za človeka in svetovni ekosistem.
DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXI (2015), 78
89
»1:1 BOOK REVIEWS
Članki iz sedmega poglavja, Čofotanje v čebru potrošništva, imajo spet bolj moralističen podton in delujejo kot svarilo pred »koncem sveta« (str. 333). Avtor prek ilustrativnih zgodb poudarja pomen stare dobre humanosti kot empatične in solidarne naravnanosti k sočloveku, kar v sodobnosti izpodriva patološki narcizem kot posledica permisivne vzgoje. Piše tudi o pozabljenih vzgojno-izobraževalnih primerih, ki spodbujajo ustvarjalnost. Zdi se, da bi avtor družboslovne ali humanistične članke lahko združil v eno samo poglavje, saj taki tematski preskoki delujejo kot mašilo, ki bralca in avtorja odvračajo od argumentacijskega tipa naracije.
V desetem poglavju, Upor je temelj človekovega dostojanstva, avtor združuje vsebinsko najbolj zgoščene članke o že obravnavanih tematikah. Komat najprej ponudi svojo interpretacijo kondratieffovskih ciklov, ki oznanjajo nov družbeni prevrat; povedano z besedami Wallersteina, se je kapital že razširil v (skoraj) vsak kotiček planeta, kar pomeni, da zmanjkuje poceni delovne sile, ki jo je možno izžemati. »Kapitalizem se je znašel na točki bifurkacije, ki označuje nepovratnost v njegovo dinamično ravnovesje« (str. 409). Prav zato se pod pretvezo »družbenega razvoja«in »modernizacije« v EU (Trade in Services Agreement) krepijo težnje po privatizaciji šolstva, zdravstva, kulture in naravnih virov. Na slednjem področju delujejo mednarodna podjetja vele-industrijskega kmetijstva (npr. Monsanto), ki v medsebojnem tekmovanju v tihi vojni za vodo in semena »sistematično kršijo temeljne človekove pravice« (str. 440). »Potrebujemo renesanso duha« (str. 413), ki jo avtor pripisuje civilnim (Očistimo Slovenijo) in protestnim (Boj Za) gibanjem, »katerih cilj je obnova skupnosti« (str. 427). Ne gre se slepiti, pravi avtor, ko ugotavlja in opozarja, da neoliberalizem deluje prek široke palete levih in desnih političnih ideologij po načelu dobičkonosnosti ter kot alternativo tržnemu kapitalizmu predlaga manj profitno, zato pa toliko bolj trajnostno naravnano ekonomijo.
»Pošast globalnega kapitala lahko uničimo, če globalizacijo nadomestimo z lokalizacijo« (str. 41). Razen tega, da za globalne probleme paradoksalno predlaga lokalne rešitve, kar je ne le napačna, ampak politično celo nevarna logika, avtorjevemu argumentacijskemu toku, predvsem ko prikazuje ekološko tematiko, ki jo najbolje pozna, ne gre oporekati, vendar pa bi lahko Anton Komat svoje misli, ki jih neredko zanese v dobronamerno, a pesimistično in preroško moraliziranje, ki spominja na pridigo, na novo uredil, skrajšal in zgostil v skladnejše besedilo. Zato je toliko bolj zanimivo, da slovenski »menedžerski eliti« ustreza prav tako besedilo. Če so menili, da so s podelitvijo priznanja »za najboljšo poslovno knjigo leta« dokazovali svojo duhovitost, so se zmotili. Duhoviti bi bili, če bi izbrali knjigo, ki neusmiljeno piše o njih samih, Drenovčevo knjigo Kolaps Elite, ki problematiko poglavja Od uničevanja do samouničenja o projektu TEŠ 6 postavlja v širše strukturne, ekonomske in politične koordinate, v katerih jih lahko veliko jasneje razumemo.
Jasmina Šepetavc
Peter Stankovic: Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma, Slovenski klasični film (1931-1988). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2013. 739 strani (ISBN 978-961-235-662-0), 29 EUR
V zadnjih nekaj letih prihaja do nenavadnega razmaha zgodovinskih študij slovenskega filma; dve bolj prepoznavni sta na primer Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931 -2010 (Rugelj 2011) in Vrdlovčeva dopolnjena izdaja Zgodovine slovenskega filma (2009), izdana pod imenom Zgodovina filma na Slovenskem 1896-2011 (2013), najnovejše med njimi pa je delo Petra Stan-
90
DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXI (2015), 78