A rad bi, da bi stopil ti kraj mene
za hip vsaj, da presodiš naše dneve,
kaj in kako smo. Ves, za kratek hip vsaj ...
Več bi ne hotel biti ti v nadlego.
ELEGIJE
ANTON    OCVIRK
I.
Vse smo izpeli duš svojih grenko-žalostne pesmi,
zdaj smo odšli na poti, iščemo tvojih stopinj.
Dan še ni vzcvetel in noč je še gost tvojim sanjam,
slutimo le odsvit silnih razkošnih lepot
in smo od čuda tvojega molka do dna vsi prevzeti.
Ali prizvenel je spev, pevca skrivnostnega glas,
da je že v ritmu molčanj razodeta sila besede?
Veste, kedo je pel? Nas je lepote strah!
Glej, smo te žejni bolj od žena, ki nam v krvi gorijo.
Zver prebudi se v nas, kliče po morju puščav
strast razpaljenih žil. Zapustili smo svoje domove,
jok zapuščenih otrok duš nikdar ne skeli
bolj od naših samot in brezupnega vase zavzetja.
Čas bo iztekel v nič, nam bo srca izpil,
pridi, razkrij nam svojo skrivnost, odeni nas s plašči
močnih kraljestev spoznanj — dušam nesluteni slaj.
Tvoja bo moč v nas svet prenovila, kot sonca
žar bi razsvetlil ta hip strogo kipenje voda.
II.
Tožba v dnu nas je vzbrstela v skrivnosten cvet objokovanja.
Polni smo žalostink, tožimo svoje gorje.
Glejte, prameni zvezd ne gorijo nad mesti, kjer čakamo
strti od groze na tleh, gole oboke roteč.
Jutra ne morejo sprati krvi iz razbičanih pleč nam,
dan je votel kot svod, pesem v njem ledeni.
Molimo tiho s pozvanjanjem mrtvih zvonov, da nas strah ni
togih lastnih glasov. — Bog nenehaje molči,
nikdar ni vedel, kako smo ga v dušah skriva je nosili.
Poje kedo iz cerkva? Veter ob steno mračno
meče se, svečnike vgaša, poslednje svete molilce.
Nam je do duše mraz, težka je naša bridkost.
III.
Vsak izmed nas od čakanj bi moral blazneti — kot plamen
bičan od nočnih vetrov — črno pevaje bolest.
Mir je nad hišami, vase zaprtimi dvori molilnic,
truden od ostrih molčanj trdih brezglasnih sten.
Luči vgasnili smo v hramih in čakamo nanj, ki bo prišel
mimo priprtih vrat — temnim domovom luč.
Src bo morda začutil vpitja in ves bo omamljen.
Ure minevajo v noč, trkajo votlo ob dver.
Jočemo vase in vi jemo roke, premrle od prošenj.
— Pridi, raztrgaj čas! — Stene odmeve ječe,
motne pripeve, ki tožijo z nami duše begaje
s strahom neutešenj. Čakamo, ure beže.
GRADITELJI  SVETIŠČA
O T O K A R    BREZINA
Nešteto smo videli čet. Skoz mrko veličanstvo stvari
so korakale tožno. Tuje so bile si duše, kakor da vsaka se z druge
je zvezde po tajnem razbitju otela na zemljo. In sanjale so o svojih izgubah.
O samotah sredi magičnih gozdov, vrh katerih je solnce
oralo po etru kot ptica z neskončnimi zlatimi krili;
po vsem vesoljstvu letela je pesem njegova o slavi harmoničnega
življenja, o čudežih tvornega jutra v vrtovih zemlje in podmorskih nižin, v modrih prerijah zraka in vode:
v oceane se sklanjalo žejno in jih pijoč razburkavalo v vihro, v ametistne votline pod ledenike zavetij v gnezdo rož gorskih
hodilo je spavat in sen njegov vidni, poigravanje tisoč solne bratskih, v ritmih melanholične godbe plešočih, je plaval v neskončnosti, sijoč ves v ljubezni. Noč je dajala cvetlicam, da so govorile o
svoji moči zdravilni in o opoju, ki spava v grozdju in maku. Vedele so za nežne besede, ki kot natroseno zrnje privabljajo ptice. In gozdne živali, ki niso krvi še okusile, so jih posečale vdano in varno.
Sanjale so o mestih, ki vladajo zemljam. O dela razkošju, prazniškem zvenku kladiv, ukrotitvi ognja, vrtoglavici boja,
668