Pod turškim jarmom.


Povest iz vojske Grkov zoper Turke. 

Poslovenil F. H.%j~~r~~~fi.~, 

L'ubljani. 

Založil in prodaja Janez Giontini. 
1882 . 


Natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani. 


Prvo poglavje. 

Ce greš iz Bosne doli naprej skozi Al

banijo in še daleč, daleč, tako dolgo, da prideš do egejskega morja, in če tam prašaš 
po grški ali gregovski deželi, pokazali ti bod o 
na desno, in tam prideš med visokimi go 
rami v deželico, krog in krog od morja ob 
dano, z griči in gorami, pa tudi s prijaznimi 
dolinami, kjer raste oljka in vinska trta, fige , 
pomeranče in limone, sploh sadovi južnih 
dežel. To je grška ali gregovska dežela . V 
nekaterih krajih je lepa in rodovitna, v druzih pa so zopet grozne pečine, sivo skalovje , 
divje strmine. Prebivalci te dežele so Grki , 
ki so kerščanske vere, pa imajo svoj posebni grški ali gregovski jezik . V Trstu te 
ljudi dobro poznajo, ker imajo mnogo kupčije s Trstom, zato se tudi vedno mnogo bogatih grških trgovcev v Trstu mudi, ter imaj o 

tam tudi svojo posebno cerkev. Z barko se 
pride po morji iz Trsta v grško deželo v ka

kih treh, štirih dneh, če je vreme ugodno . 


Grška dežela je bila enkrat, pred Kristovim 
rojstvom, prva med vsemi deželami, ker ta m 

se je začela učenost in vse lepe umetnosti ; 
ko so bili drugodi še povsod divji narodi , 
znali so Grki že pisati, pesmi skladati, lep o 
peti in gosti, malati in podobe iz kamnj a 
rezati ; imeli so dobre postave, šole za mladino in dobro izučene vojake. Ko je pa divji 
Turek prišel v naše dežele, prihrumel je tudi 
v Grecijo ali Grško in je to deželo podjarmil, kristijanski Grki so postali turški sužnji . 
Več sto let so Grki zdihovali pod težkim in 
krvoločnim jarmom turškim, pa si niso mogl i 
pomagati. Druge bolj srečne dežele, ki so se 
Turkom ubranile, niso se domislile Grkov i n 
drugih kristijanov, ki so pod Turkom toliko 
trpeli, samo Rus se je za nje potegoval , 
ter bi bil Turke rad pregnal, pa mu tudi n i 
bilo tako lepko mogoče, ker je bil Turek 
močan, Rusa so pa še druge države zavidale, da ni bil pred njimi prav varen . Vendar se je pa Rus neprenehoma s Turko m 
vojskoval in mu jemal deželo za deželo, in 
le z njegovo pomočjo so se osvobodili Grki 
in Rumunci, Srbi in ono leto tudi Bolgari. 
Grki so se večkrat vzdignili zoper Turka, p a 
njihova moč je bila preslaba . Se le v začetku 
tega stoletja, pred kacirni šestdesetimi leti, s o 
Turka iz dežele pregnali in od tistega časa 


imajo svojega lastnega kralja, ki biva v Atenah , 
tako se imenuje glavno mesto grško . Grki pa 

so se že prej večkrat spuntali zoper Turka, 
in vselej so jim pomagali vrli Crnogorci, pa 
dolgo so zastonj kri prelivali, zakaj bilo jih 
je premalo, Turek pa je bil močan in strahovit. 

Naša povest se je vršila še v prejšnem 

stoletji, tedaj pred več ko sto leti. Tudi tačas so se Grki vzdignili zoper svoje tlačitelje in Turkom dosti opraviti dali, vendar 
še niso dosegli svoje svobode, morah so čakati še dolgo, ker še le drugi rod potem j e 
žel sadove iz krvi prelite od grških junakov . 
Strašni so bili ti boji s Turki, pa pokazali so 
se takrat tudi najlepši. možki značaji, svetili so 
se pred svetom slavni junaki, tako med Grki, ' 
kakor med Bolgari, Srbi in Bošnjaki, kater i 
so se svoje žive dni vojskovali s Turki ter 
neprenehoma živeli v smrtni nevarnosti . Med 
vsemi so se odlikovali slavni Crnogorci, kateri se Turkom nikdar niso podali, ampa k 
raje s puško in nožem v rokah spali, kako r 
bi se uklonili pod turški jarem . 

Bilo je proti koncu osemnajstega sto

letja, pred več ko sto leti, ko se je v gršk i 
deželi začelo novo gibanje . Govorilo se je, 
da bo Rus Turku vojsko napovedal in da bo 
prišel Grke odrešit . Rusovska cesarica Ka


tari na se je res pripravljala na vojsko s Turkom. Zato je sporočila Crnogorcem in Grkom , 
da naj se le vzdignejo in spuntajo zoper Turka , 
ker bodo Rusi kmalo na pomoč prišli. Obljubila je tudi, orožja in denarja poslati . V 
Crnogoro je prišel že leta 1767 nek človek 
iz Ruskega, kateremu so rekah »ta mali Štefan« . Ta je ljudem pravil, da je on rusovsk i 
cesar Peter tretji, in Crnogorci so precej z a 
njim potegnili v vojsko zoper Turke . Poznej e 
se je se vé da zvedelo, da ta mali Stefan 
ni noben cesar, vendar so nekateri preprost i 
ljudje še zmirom v to verjeli, drugi pa, k i 
so sicer vedeli, kako je, imeli so ga vendar 
radi, ker je bil pogumen in je Crnogorce v 
vojski dobro vodil . Rusija je vedela za njegovo delovanje, ter mu je pošiljala pomoč v 
orožji in v denarjih. Rusi so obetali tudi vojnih bark poslati', pa ni prišlo do tega. Tudi 
od drugih strani so ustašem pogum dajali. 

Mesto Benetke, ki je bilo tačas še samo za 
se, pošiljalo je ustašem po morji živeža. Tako 
se je tedaj ustaja začela v Crnigori in n a 
Grškem. »Ta mali Stefan« je Turke tako dobro 
klestil in preganjal, da je bil sultan že v skrbeh. Napél je vse moči, da bi ustajo zadušil . 

V tistem času je v grškem mestu Spirgi 
ali Spiri gospodaril turški paša Mustafa . Imel 

je v svoji službi več uradnikov in nekaj stoti n 

vojakov. 


Bil je ravno čas, ko je po celi deželi 
že vrelo in ko se je bilo vsak dan bati, da 
bo ustaja buknila. Paša je sedel ravno na 
svojih blazinah v sredi lepe, s preprogami 
pogrnjene sobe. Imel je dolgo turško fajfo , 
»čibuk« imenovano, v ustih in majhen fant 
mu je položil goreč ogel na tobak, da se j e 
vžgal. Cibuk je bil z demanti obrobljen, pašova 
obleka se je v zlatu lesketala. Paša je dolgo 
tam sedel in kadil, ne da bi besedico spre 
govoril. Na to ustopi črnobradat Turek v 
obleki turških uradnikov ter mirno pred paš o 
postoji, ko mu pa paša migne, reče črni 
Turek : 

» Tudi v Spiri, gospodar, se pokazuj e 
uporni duh. Na skrivnem se pripravljajo krš

čanski psi, da bodo po nas udarili, kadar s e 
jim znamenje K « 

» Ali imaš dokaze, Kusuf? « ga praga 
Mustafa ter ga ojstro pogleda . 

»Imam«, reče uradnik ; »vsak dan več 
zvem od mojih ogleduhov. Ze mi je znano , 
kdo stoji na čelu zarote. « 

»Povej, kdo, in Anah naj me kaznuje , 

če ga ne bom pomendral, kakor črva. « 

»Posebno se odlikujeta med njimi dva 

maža «, reče Kusuf, » ki ne smeta več dolgo 
preroka zasmehovati, in ta dva sta : Miha 
Remec, ki je z »malim Stefanom« v zvezi, 


in pa Pano Renat, kateri kristijane z orožjem 
oskrbljuje . « 

»Pano Renat! vsklikne paša in spusti 
iz ust gosto meglo dima, » ta se mi j e že 
davno sumljiv videl. Pripelji oba k meni ! « 

Okoli sedeči Turki so hoteli na to vstati 
in oditi. 

» Saj tebe ne bo treba zraven «, reče paš a 
nekemu mlademu Turku, ki je bil tudi vstal , 
da bi šel s Kusufom. »Naj le drugi naše sovražnike polové in zvežejo «, nadaljuje Mustafa, »mi dva bova pa en malo kvartala , 
da čas mine . Zmirom me ti premagaš v igri , 
bomo videli, kako bo zdaj . « 

» Ce ti ukažeš, odgovori nagovorjeni ; 

»za mene je sreča, ako smem pri tebi biti 
in s tabo igrati. Vendar bi bilo morda bolje, 
ko bi šel še jaz kristijane lovit. Z Renatom 
sva znana in on me ima za prijatelja njegovega rodu. Meni se ne bo skrival, drugim 
bo pa morda ušel, če jih vidi priti. On j e 
zvit lisjak in ima svoje ogleduhe. Meni pa 
vse zaupa in jaz ga bom še najprej sem pri 
peljal. « 

»Zakaj pa ravno tebi toliko zaupa? « 

praša Mustafa nekako nezaupno, sčim si t i 
pridobil njegovo zaupanje? « 

»Meni se je že davno sumljiv zdel . Zato 
sem mu rekel, da jaz s kristijani držim, samo 


(la bi kaj iz njega izvabil in njegove naklep e 
izvedel . « 

»Zakaj pa meni nisi nič o tem povedal? « 
praša Mustafa naprej . 

» Jaz te nisem hotel prej vznemirjevati , 

dokler nisem vsega natančno zvedel. Hotel 
sem izvohati prej še vse Renatove pomagače, potem sem ti mislil na enkrat celo zaroto razkriti, odgovori Kadulep . 

» Ti si morda prav zvijačno delal «, reče 
paša, »pa to ni prav, da meni nisi nič o te m 
povedal. « 

»Če nisem prav delal« , reče mladi Turek , 
»nikar mi tega ne zameri, jaz nisem imel sla 
bega namena. Vedel sem, da je Renat zeli 
čislan in spoštovan med tukajš'nimi Grki, č e 
bi ga mi nenadoma zgrabili, naredilo bi to med 
ljudstvom veliko razdraženost, in tisti, ki s o 
krivi, bi se bili za časa nevarnosti izognili. « 

»Kaj misliš, da bi še zdaj naprej tema 
puntarjema prizanašal? To ne gré. Ti psi se 

morajo uničiti in podaviti . 
» Še danes bosta občutila mojo jezo . Poklical ju bom pred trdo sodbo in izvabil bo m 
iz nju imena vseh drugih sokrivcev . Brž na 
noge, pojdite po nju in pripeljite ju siru ! « 

Zdaj vstane star Turek z dolgo, belo brado , 
ter jame govoriti : 


»Mogočni paša Spirski, kar je Kadulep 
povedal, to so biseri in čisto zlato . Ne zavrzi njegovega sveta. Ce ta dva moža zgrabiš , 
bodo se prestrašili vsi nju prijatelji in tovariši ; 
zbežali bodo iz mesta in šli med ustaše, te r 
tam še več škode napravili, ko zdaj, ker le 
na tihem rujejo in godrnjajo . Ce hočeš poslušati svet starega moža, pošlji k njima in 
pusti ju- na tihem sim pripeljati. Tvoj poslanec naj jima pové, da imaš ti zanju posébno opravilo, da ju hočeš kam poslati ali 
kaj tacega. « 

»In kaj naj se potem zgodi? « praga 
Mustafa. »Ti ju spraviš v kraj iz mesta, vtak

neš ju kam, da ne bosta mogla več škodovati . « 

»Prišla bosta nazaj . « 

»Pošlji ju pa tako daleč, da ne bosta 
mogla več nazaj priti . « 

Paša se zamisli. Nova misel mu šine 
v glavo ; zgrbanči čelo in raztegne usta na 
široko . 

»Rodovine izdajalcev ostale bodo tukaj « , 
govori sam pri sebi. Potem se obrne do sta

rega Turka in mu reče: » Starost je modra, 
mladost je pa zvita . Starost služi z dobrim i 
sveti, mladost pa z zvijačnimi načrti. Jaz 
sem si stvar premislil, ter se bom ravnal p o 
vajinem svetu. Bašij naj gré k Renatu ter 
naj mu pové, da imam jaz nekaj ž njim go


11 

voriti, Jušol pa naj poišče Remca, ter naj 
mu isto sporoči . « 

Na to vstaneta dva zaspana Turka, s e 
globoko priklonita in odideta. 

Paša pa se obrne zopet do starca in 
ga praga : 

»Povej mi zdaj, kaj hočem s kristijanoma 
početi, kadar ju sim dovedejo? Kar mi bo š 
ti svetoval, to bom pa storil . « 

» Moj duh je čist, kakor studenčnica « , 
odgovori stari Turek, » spiši ti dva pisma, 
enega paši v Korint, druzega pa paši v Navarin. Zapiši v obojna pisma, da naj paša 
tistega, ki pismo prinese, vrže v najhujšo ječo . 
Tako bosta zginila Renat in Remec, in kada r 
bosta vničena poglavarja cele zarote, potem 
bodo nju tukajšni tovariši in pomagači brez 
glave, brez sveta, ter bodo mirovali, ker si 
pomagati ne bodo vedeli. je1i se bodo kmalo 
v nastavljene zanjke. « 

» Tvoja beseda je dobra in pametna « , 
reče paša, »boljšega sveta mi nihče ne bo 
dal. Po tvojih besedah se hočem ravnati . 
Kusuf naj gré z mano, da bo oba pism a 
spisal. « 

Mustafa vstane in gré s Kusufom v 
stransko sobo . Starec in Kadulep sta ostala 
sama. Deset minut sta .si nasproti sedela, ne 
da bi kateri spregovoril. Slednjič reče starec : 


12 

»Povsodi te hvalijo, kako dobro znaš s kvar-
Lami igrati. Le redko se zgodi, da bi ti zgubil , 
navadno vsacega premagaš. Jaz bi rad po

skusil, če si res tako spreten ; pojdi, vrziva 
jih enkrat. « 
» Stari Ibrahim nas vse prekosi «, reče 
Kadulep, » ako ti je drago, z mano igrati , 

štel si bom to v svojo čast, naj dobim, ali 

zgubim, si bom to v srečo štel, da smem 
s tako imenitnim možem igrati . « 

Na to sta začela igrati, pa starec je kmal o 
zapazil, da ima močnega nasprotnika pre d 
seboj . Kolikorkrat sta kvarte vrgla, vselej j e 
Ibrahim zgubil. Bil je že nevoljen, pa tega 
ni hotel pokazati . 

Stari Ibrahim se je štel za modrega in 
zvitega lisjaka, da mu ne para, zato ga j e 

bolelo, ko je tega mladenča v taki sreči vi 
del in mu ni mogel do živega. »Kaj sem res 
tak neumen tepec postal, da me pri igri ž e 
vsak mladeneč premaga? « vskliknil je ves 
nevoljen, » štiri igre po vrsti še nisem nikoli 
zgubil! « 

»To ni moja spretnost, reče Kadulep, 
»ampak le srečo imam, boš videl, da se bo 
sreča krhalo obrnila. « 

Zopet sta kvarte vrgla, starec je pa Kadulepu na prste gledal. »Ti goljufaš !« za

vpije na enkrat nad mladenčem . 


13 

»Kako se boš dal ti od mene goljufati« , 

reče Kadulep mirno, » saj sam praviš, da j e 
tvoj duh čist, kakor studenčna voda, kako 
bi zamogel jaz tepec tebe goljufati? « 

Morda bi se bila do dobrega sprla, p a 
v tem trenotku je stopil paša v sobo, za 
njim pa Kusuf. 

Kmalo za njima pride tisti Jušol, ki ga 
je bil paša k Remcu poslal . 

»No, Jušol, ali si sam prišel?« ga praša 

Mustafa začuden. 

»Ze pred dvema dnevoma je Remec s 
svojo rodbino naše mesto zapustil«, odgovor i 
Turek ; »pravijo, da je potegnil v Crnogoro . « 

»Bes ga plentaj ! « zakriči paša in potrk a 
z nogo ob tla. »Kaj delajo moji uradniki ? 
Ali so zato plačani, da nič ne vidijo, in d a 
mi take reči naznanijo še le potem, kadar 
je že prepozno? « 

Kusuf se je čutil s temi besedami zadetega, ter se kar zgane od strahu . 

Ibrahim pa je hotel pašo potolažiti, češ , 
da le Renata dobimo, potem bomo že tudi 
za vse druge zvedeli . 

»Morda jo je tudi ta že popihal«, reče 
paša jezen, » če je pa tako, potem Kusuf 
izgubi svojo službo . 

Cez nekaj minut pa se vrata odpró in 
ustopil je Bašij, kateremu je sledil velik, lep 


mož. Mustafi se oči zasvetijo. Prijazno Re-
nata ogovori. : 

»Ti, Renat «, mu reče, »ti si dober podložnik in ljubiš mir in red, ti nisi ede n 
tistih puntarjev, ki čez našo vlado godrnjajo . 
Vidiš, mi živimo v resnih časih ; svoje uradnike in vojake potrebujem vedno okoli sebe . 
Imam pa neko sporočilo do paše v Korintu , 
in ker mojih ljudi ne morem nobenega pogrešati, odločil sem se, da hočem tebe s tem 
pismom v Korint poslati . Spravi se brez zamude na pot in pozdravi mi pašo, kadar tj e 
dojdeš . Pa hiti! Se to noč ti morajo zvezde 
svetiti na poti v Korint . Pridi koralo nazaj ! 
Tvoja rodovina naj bo brez skrbi, jaz hočem čuvati nad njo . « 

Cez lepo obličje grškega moža je padla, 
temna senca. »Veliko čast meni izkazujete, 
Spirski paša«, rekel je počasno, »vendar 
ne vém, ali se vam smem zato zahvaliti . 
Moja žena je bolna in ne more brez moj e 
pomoči ostati. Ako nemate nobenega priprav 
nega človeka, da bi vam ta posel oskrbel , 
hočem vam jaz enega preskrbeti . « 

»Ne, ravno tebe sem za ta posel iz

volil«, reče paša ; »ko bi jaz to stvar drugemu zaupal, bi ga že sam poklical. Varuj 
se moje jeze, nikar se ne brani! Vzemi 


15 

pismo, pojdi in pazi, da te kdo na poti n e 
zadrži ! « 

Renat je hotel še nekaj ugovarjati, Mustafa pa mu je tako grdo namignil, da j e 
bil vsak ugovor prerezan. Grk se obrne in 

odide skozi vrata, kjer ga je Kadulep čakal . 

»Nikar ne hodi k zašepeta mu Kadulep 

v uho, tako da ni nihče nič zapazil . 

Renat je slišal, kar je Kadulep rekel , 

pa se je delal, kakor bi nič ne bilo in j e 
šel svojo pot naprej. 

»Tvoja bolna žena! « renčal je paša z a 
njim, »motil sem te v tvojih naklepih, zat o 
se ti moje naročilo ne dopada. Naj mi pomore prerok Mohamed! Zaslužno je, take rovarje kaznovati in jim čutiti pustiti, da smo 
gospodarji mi Turki, pravi sinovi prave Mohamedove vere. Najbolje pa je, take tipe iz 
sveta spraviti. « 

Drugo poglavje. 

Ne daleč od krščanske cerkve stal j e 
majhen grič, od koder je bil lep razgled čez 
mesto Spiro in njega okolico . Na podnožji 
te gore stala je prijazna hišica med oljkam i 
in vinsko trto, ki se je spenjala celó p o 
hiši in zlate jagode razobešala po zidovih . 


16 

Tukaj je bila domačija Pana senata, ki je 
tu bival s svojo družinico, to je bila njegov a 
žena, mala hčerka in sestra od žene . Njegova žena Klavdija bila je nekoliko bolehna, 
ter je ravnokar iz postelje vstala. V naročji 
je imela edino hčerko, malo Mimico, preljubeznjivega otroka . 

Ljudmila sestra Klavdije, in teta mal e 
Mimice, pogledovala je otroka s pogledom 

dopadenja in sočutja. »Srečna moja sestra« , 
rekla je sama pri sebi, » da ima tako lepeg a 
otroka, naj bi mu bila sreča mila skozi celo 
življenje! Pa čudno je, da mi je ravno danes 
tako tesno v prsih! Ali je skrb, ali strah , 
ali bojazen pred grozečo nesrečo? Srečn a 
sem in na varnem, in vender se nečes a 
bojim. « 

Klavdija, ki je te zadnje besede slišala , 

reče svoji sestri : »Ti si bila od nekedaj bo 
ječa in imaš svoje domišljije . Srečna sem , 
da sem bolj pogumna. Ali nemam jaz več 
uzroka bati se, ker vem, da je zdaj moj mo ž 
v pašovi hiši? Vendar sem mirna . « 

» Ti si res srečna, da si tako hladne 
krvi«, reče Ljudmila, »zavidam te za to. Pa 
meni se zdi, da sem ravno zavoljo tvojeg a 
brata tako nemirna. Kdo vé, če ga ni zviti 
paša v kake mreže vjel?« 


1'7 

» Če bi nas on pogubiti hotel«, meni 
Klavdija, »kdo mu brani, da to očitno stori ? 

»Pa on se pred tem plaši zavoljo ljudstva. 

»Ti hočeš še mene okužiti se svojo žalostjo. Pa to se ti ne bo posrečilo . Le oglej 
se, vidiš, saj Renat že domu prihaja! Dokler 
je on pri meni, se ničesa ne bojim . « 

Res je Renat že čez par minut stopil 

v svojo hišo : Nevolja se mu je brala na ob

ličji, Klavdija ga je prašala, kaj je pri paši 
opravil, in Renat je vse povedal, kako je bilo . 
» Ali hočeš storiti, kar ti je naročil ? « 
praga ga žena. 

»Ne bom« , reče Renat ; »že Kadulepme je svaril, naj nikar ne grem . Mustafa 
me hoče pokončati . On sluti, da sem jaz podpihovalec upora, zato me hoče v kraj spraviti . On mi je dal pismo na pašo v Korintu . 
Jaz hočem pismo pogledati, kaj v njem stoji . « 

»Ali ga boš odprl? « 

»Previdnost je dobra reč, morda je to 
moja rešitev. « 

Renat je pečat odlomil . Pismo je bilo 
pisano v turškem jeziku. Renat je ta jezik 
razumel in bral v pismu, da je on smrti za

padel, ter da bi moral to svojo smrtno sodbo 
sam v Korint nesti . 


» O ti malopridnež ! « vskliknil je in pism o 
ob tla vrgel ter ga z nogami poteptal, »tO 

je več, nego sem se bal. Jaz bi naj pismo v 
Korint nesel, tamošnji paša da me bo v ječ o 
vrgel, iz katere ni rešitve, tam naj poginem , 
ločen od svoje rodovine! Bodi tebi kletev i n 
maščevanje, trinog! Ti hočeš mene pokončati, pa boš sam sramotno poginil, kako r 
vsi trinogi !« _ 

»Dajmo bežati! « zakliče Klavdija vs a 
srčna. 

»Bog živi nas in našo domovino ! « 

>Še nocoj moramo bežati«, reče Renat , 
»vsak zgubljeni trenotek prinese lahko veliko 
nevarnost. Pojdimo proti Majni. Tam so krepki hribovci, ki se Turkom vedno upirajo in 
so vojsko ž njimi ravno zdaj že pričeli . Tam 
imam znance in prijatelje, tam nas bodo z 
odprtimi rokami sprejeli, tam najdemo za 
vetje, dokler se bodo naše žilave roke š e 
gibati zamogle . « 

»Težko se ločim od tega kraja, ki na m 
je bil ljubi dom toliko let«, reče Klavdija , 
»pa če drugače ni, moramo se sili udati . 
Uidimo silni roki krvoločnega Mustafe. Jaz in 
tvoj otrok greva s teboj tudi:v smrt. « Pri 
tem se ozre Klavdija na svojo sestro, ki j e 
zamišljena pri oknu slonela . 


19 

»Ljudmila !« jo zakliče, » ali poj deš tudi 
ti z mano? Kaj hočeš sama tukaj početi! « 

»Kaj me prašaš kaj tacega«, reče Ljudmila, ter objame svojo sestro, »kjer si ti in 
tvoj mož, tam je moj dom, tam hočem tudi 
jaz biti. « 

»Kaj pa, če bo treba podati se v velik e 
nevarnosti?« poprašuje Renat . 

»To me nič ne plaši «, reče Ljudmila; 
»če sama tu ostanem, morda me še kaj hujega doleti. Kje hočem iskati prijatelja, če 
vaji zapustim ? 

» Ce hočemo po pravici govoriti «, reče 
Renat, »ti imaš prijatelja, in to je Kadulep . 
On je sicer Turek, pa kakor jaz Turke sovražim, tega Turka imam vendar za poštenega , 
on je bobi od vseh drugih. On na tihem Mustafo sovraži in vse jegove ljudi,, in kolikor 
jaz čutim, on bi za tebe dal kri in življenje. « 

»Beži, beži «, odvrne Ljudmila in se na

smehne , »kako smem jaz kot samostoječe 
dekle od njega kako pomoč vzeti? « 

»No se vé da«, reče Renat, »saj to je bila 
sama šala ; ti se le mene drži, pa moje žene, 
saj si naša, kamor gremo mi, poj deš tud i 

ti. — Zdaj pa je dosti praznih besedi. Le 

hitro pograbite najpotrebnejše reči po hiši , 
potem se podamo na potovanje, ali bolje : 
na beg!« 

2* 


Renat se je podal v svojo sobo, da s e 
oskrbi z orožjem in kar je še sploh hotel s 
seboj vzeti. Ljudmila pa je potrkala svojo 
sestro na ramo in jej rekla : 

»Ali nisem jaz prav imela, ko sem ne

kaj hudega slutila? Naj bi bila to največa 
nesreča, ki nas zadene! « 

Tudi Klavdija ni bila več vesela, kakor 
poprej, ampak polna skrbi in žalosti. Solze 
so jej stopile v oči, ko je objemala svoj o 
hčerko in oblačila za potovanje v neznano 
tujino. Vzela je seboj nekaj najpotrebnejš e 
obleke in malo hrane v jerbas, da bi bil i 
vsaj za nekaj dni preskrbljeni. Ljudmila je 
pomagala stvari nakladati . 

Kmalo je bilo vse za na pot pripravljeno. Renat je osedlal svoje osle (ker v grški 
deželi rabijo najrajši osle za nošnjo ali vožnjo) . Tem živalem je pripasal na hrbet vse 
tovore, v katerih je bila shranjena potrebn a 
hrana in obleka za celo družino . Potem so 
se vsedli na osle in odjezdili, — kam? p o 
svetu, kjer bi jim zasijala zlata svoboda, kje r 
bi se jim odprla gostoljubna vrata, kjer b i 
bili varni pred jezo hudobnega paše Mustafe . 

Bleda luna se je že svetila nad gorami, 
ter s srebrnim žarkom obsevala bližnje goré , 
ko se je mala družinica podala na dolgo pot . 


21 

Kakih sto korakov od hiše pogledale s o 
ženske še enkrat nazaj na svoj ljubi dom . 
Milo se jim je storilo pri srcu, spominjale s o 

se še enkrat marsikatere srečne ure ki s o 
jo v tem kraju doživele v mladostni sreči . Na 
tihem se je vtrnila obema gorka solza i z 
očesa, — pa ni bilo časa, ne prinierno, d a 
bi glasno svojo žalost razodevali, — Rena t 
je ukazoval, da je treba urno in pogumn o 
naprej dirjati ter na nič druzega misliti ; — 
bati se je bilo turških ogleduhov ! 

Da bi le enkrat v hribe prišli, potem se 

ni več toliko bati! Sli so skozi gozd samih 
oljk ter prišli do obrežja reke Alfeja. 

Tiho, tesnega srca in žalostne duše hitel i 
so potniki naprej . Pot se je začela obračati 
v hrib, pod skalovjem med divjimi, strmim i 
gorami. Zveste živali, vajene kraja, so varn o 
stopale po kamniti stezi, po kateri bi si človek 
po noči ne upal hoditi, kajti pod njimi so v 
gosto (mino zakriti zijali grozni prepadi . 

Tako so potovali pet dolgih ur in že 

se je začelo daniti nad gorami daljnega izhoda. Divji _Mej, gorska reka, je skakal čez 
pečine in metal v zrak belo peno. Steza jih 
pripelje do vode, in treba jo je bilo prekoračiti. Pa voda je bila že toliko globoka in 
močna, da je ni bilo mogoče povsodi prebresti, samo v nekaterih krajih je bila bolj 


22 

plitva, kjer je bolj na široko tekla . Renat 
je rekel svojim ljubim : »Zdaj pojdite nekoliko bolj gori v hrib, na varen kraj, da si 

odpočijete . Tačas bom jaz reko pregledal , 
kje bi se dalo čez njo priti . « 

Sli so torej v hrib, v varno zavetje, bila 
je mala ravninica med skalovjem, kjer so se 
ustavili, ter posedli na tla . Vzeli so iz torb 

kruha, vina in sadja ter se nekoliko okrepčali. 

Zajuterk ni bil še popolnoma povžit, 

kar začujejo v daljavi neko otožno petje . Renat stopi na skalo in vidi onkraj vode tropo 
ciganov. Bilo jih je petnajst možki.h, žensk 
in otrok. Najbližej pri vodi je stala stara 
ciganka, suha , razmršenih las, v strgano 
obleko zavita, s črnim pasom opasana. 

Ciganski možki so stali doli pri vodi in 

gledali, kje bi se dalo čez njo priti, stara ci

ganka pa se je iznad skale okoli ozirala, če 

ne bi kje kaka nevarnost pretila . Na enkrat 

zapazi Renata in njegovo družino . Kajti tudi 

Renatove ženske so bile iz radovednosti n a 

skalo stopile, da si ogledajo kraj, ko so pa 

staro ciganko zapazile, poskrile so se takoj

zopet v zakrito ravninico . 

Med tem časom pa so cigani brod našli . 

Začeli so takoj bresti skozi valove. Kmalo 

so bili na nasprotnem bregu . Gotovo so bili 

namenjeni v Spiro. Morali so iti po tisti poti, 


23 

po kateri so prišli Renat in njegovi ljudje . 
Stara ciganka jim je vendar še drugo stezo 
pokazala, po kateri so jo vdarili, da bi sled

njič prišli na cesto, po kateri se pride v Spiro . 
»Če bi mi šli zraven vode«, reče poglavar ciganov, »prišli bi za eno uro poprej 
na cesto. « 

»Se vé da«, ga zavrne ciganka, »p a 
potem bi morali mimo onih potnikov, ki smo 

jih čez vodo videli, in mi bi jim morali povedati, v kaki nevarnosti da so ; pa naj poginejo ti gospodski obrazi, saj se tudi nam 
nič dobrega ne godi na svetu? — Bes m e 
vdari, če ne kaže vse na nesrečo v tej de 
želi, še skalovje je tako rudeče, kakor bi bilo 
krvavo! Zalostno je tukaj, vendar nisem 
imela miru, dokler nisem zopet v ta krajprišla, — ja, ciganska osoda je, potovati 
po svetu, po dobrih in slabih krajih, dokle r 
nam trudna noga ne otrpne! Hitite naprej , 
vi polži, kaj se ogledujete? naprej, po tujem , 
nemilem svetu, naprej ! « 

Ko je stara ciganka tako sama s sebo j 
govorila, prikazal se je velik orel nad njim i 
v oblakih. Eden od ciganov, ki je imel puško , 
je nameril in orla ustrelil. Orel zadet pade 

v globočino . Od zdolaj iz nizke votline poleg reke se začuje divja kletev . 


»Kaj si pa naredil, mulec?« praša starka 
tistega cigana, ki je orla vstrelil . »Poglavar 

naj ti puško vzame, če je ne znaš rabiti o 
pravem času . Poglej, tam doli jaha en imeniten gospod, in prav zdi se mi, da je perj e 
in kri osti-oljenega orla na njega priletelo i n 
ga onesnažilo, za to je bil tako hud, da j e 
zaklel. « 

Po stezi pri vodi je namreč jahal paša 

Mustafa iz Spire z svojimi vojaki, ki so bili 

vsi na konjih. ustreljeni orel je padel ravn o 
na pašo in ga onesnažil s krvjo . 
»Kaj se ta zanikrna sodrga zopet p o 

naši deželi vlači ?« zavpije paša jezen, ko cigane zagleda. »Ali hočete, da vas vse na 
drevesa obesiti pusfim? « 

»Le počasi, gospod«, odgovori mu stara 
ciganka Pomela, »nas pustite pri miru in lovite druge, ki so kazni bolj vredni. « 

Mustafa starko pogleda . »Ali si jih mar 
videla? — Enega moža in dve ženski z enim 
malim otrokom ?« praša radovedno. 

»Nekaj smo videli «, reče starka, »pa 
ne smemo povedati . « 

»Kaj, meni ne boš povedala?« se zader e 
paša, ter ukaže svojim ljudem, naj konj e 
obrnejo v breg, da bi cigane polovili . 

»Nikar se ne trudite«, reče starka, »ja z 
le zato nisem hotela povedati, ker se za vas 


bojim. Pripetilo se vam je nekaj neljubega. 
Kri od mrtvega orla vas je okapljala in to 

ne pomeni nič dobrega . « 

»Kje so begunci?« kriči paša . 

» Če že hočete po vsej sili zvedeti, obrnite 
se navzgor, da pridete do neke ravninice med 
skalovjem, tam jih boste našli. « 

»Bomo videli, če je res«, vpije paša, 
» če si se zlagala, potem gorjé tebi in tvojim 
ljudem ! « 

Ciganka se globoko prikloni. Ko je pa 
Mustafa odjahal, šepetala si je v svoje suh e 

čeljusti : 

»Le pojdi, če me je moja mati prav 
učila vedeževanja, potem nemaš danes ni č 
dobrega pričakovali! Pa enkrat te hočem š e 
svariti, ker mi je tvoj oče enkrat v Drinopolji življenje rešil . « 

Skočila je čez skale, kakor stara koza , 
in stopila na vzvišen kraj ter zavpila za pašo : 
»Tvoj oče je bil enkral milosten z menoj . 
Svarim te : ne dotakni se danes krvi 'm mesa! « 
Paša pa, ali je slišal te besede ali ne, ni 
dalje na to pazil in jahal naprej . 

Krvoločnik je jahal naprej po tisti stezi, 
kakor mu jo je ciganka pokazala, in kmalo 
je prišel s svojim spremstvom do višine, o d 
koder je zagledal Renata in njegovo družino . 
Ti so se bili med tem časom že vzdignili in 


so stali že doli pri vodi, Renat pa je Brod a 

iskal, kjer bi mogel čez vodo priti. To se 
pravi, Renat in njegova žena sta bila ž e 
doli pri vodi, Ljudmila z otrokom pa še gori 
v zavetji, odkoder sta jo hotela poklicati, 
kadar bi brod našla. 

» Glej, tukaj je ta prokleti rod !« zavpij e 
paša, ko Renata in njega ženo zagleda . » 

bodo nam ušli! « zakliče svojim hlapcem, »spustite pse nanje ! « 

Paša je bil namreč zvedel, da je Rena t 
z družino vred zbežal in pridirjal je z vojaki 
za njimi. Renat pa je mislil najprej svoj o 
ženo čez vodo spraviti, potem pa Ljudmilo 
z otrokom . Stal je z ženo vže sredi vode, ko j e 
Mustafa z vojaki in psi za njim pridirjal . Kmalo 
zapazi veliko nevarnost in nese bolj ko pelj e 
svojo ženo na nasprotni breg . 

»Tako ti moje ukaze spolnuješ?« vpij e 
paša za njim . »Na noge! hitite za njim čez 
vodo! Prinesite mi živega ali mrtvega! « ukaž e 
svojim vojakom. 

» Le pošlji jih sim k meni «, kliče Renat 
»ne bo se jim bolje godilo, kakor tebi, če 
sim prideš! « 

»Kaj, ti pobalin, tako ti govoriš z gospodarjem Spirskim? « vpije paša, ter priganja svoje vojake, naj brž vodo prebredejo . 


Osem turških vojakov se spusti v vodo , 
da izpolnijo povelje svojega gospoda . Renat 
pa napn'e svojo puško in ustreli prvega, k i 
je v vodo stopil. Vsi ostali Turki zdaj pomerijo na Renata in njegovo ženo. Sprožijo 

— in Renatova žena bila je lahko ranjena 
na roki. Oba sta bila v hudi stiski . Ločena 
od svojega otroka in od Ljudmile in v tolik i 
nevarnosti! Vendar nista obupala . Tudi Klavdija potegne samokres izza nedrij in pomer i 
na sovražnike. Imela je srečo, eden od Turkov 
se je zvalil v valove bistrega Alfeja. S tem 
sta pa ostale Turke še bolj razkačila ; kakor 
divji bredejo skoz vodo, paša pa jih od za d 
še priganja. Kmalo so prišli do brega. Renat 
je spoznal, da bi se nasproti šestim ne moge l 
ubraniti, toliko menj, ker so zdaj začeli š e 
pašovi psi čez vodo plavati, da bi begunca 
raztrgali. Zdaj ni bilo dosti pomišljati. 
K sreči je Renat vedel v bližini za podzemeljsko jamo, ki je bila skrita in za bramb o 
jako pripravna . 

»Beživa«, reče ženi, »le za mano pojdi ! « 
»Kaj pa z Mimico in Ljudmilo?« praša 
žena v begu. 

»To pustimo za zdaj! Bog ji bo branil . « 

Pritekla sta do tiste jame, ki je bila tak o 
skrita, da bi ju vojaki ne bi bili zasledili, da 
niso imeli psov. Jama je bila za brambo res 


pripravna. Uhod je bil tako ozek, da nista 
mogla dva vštric vanjo iti . 

Psi so sled koralo zvohali. Turki pridejo za beguncema z napetimi puškami. Ena 
kroglja je Renata malo oprašnila, pa tega v 

vročem boji niti čutil ni. On in Klavdija sta 
bila med tem puške nabasala. Vsak enega 
Turka sta do smrti ranila, tretjega je Rena t 
z -velikim kamnom tako dobro zadel, da s e 
je kar čez skalovje doli zavalil. Ostali so le 
še trije Turki ceh. Ti so že vsi oplašeni pred 
jamo obstali in se posvetovali, kaj jim j e 
storiti. Niso si upali naprej, ter se vrnili nazaj 
proti vodi, kjer jih je paša čakal . 

Mustafa je kar z zobmi škripal, ko je videl 
samo tri vojake brez Renata nazaj priti . Z 
grdo kletvijo zapodi svojega konja v vodo, da 
bi sam vodil napad na Renata. Pa ni se mu 
bolje godilo, ko njegovim hlapcem . Renat, ki 
je med tem zopet nabasal, vstrelil je konj a 
v prsi, da se je na tla zvalil z jezdecem vred . 
Težko paša skobaca izpod konja in se vrn e 

čez vodo nazaj. V istem hipu je Renat še 
enega Turka vstrelil s samokresom svoje žene , 

Ves srdit se podá paša nazaj, prebrodil 

je zopet vodo, pa z vse drugačnimi občutki, 
kakor prej, ko je mislil, da bo Grka in njegovo rodbino ukrotil, kakor mladega tjea_ 


Ušli so mu tisti, katere je najhuje črtil , 
ostala sta še dva, nad kterima se je hotel 
znositi. 

Ljudmila je sedela z otrokom še vedn o 
gori na hribu na tisti ravninici, ter je čakala , 
kdaj jo bo Renat poklical, da, gredó naprej . 
Ona ni nič slutila, kaj se je med tem časo m 
zgodilo. Vendar je nekako bojazen in opasnosi pri srci čutila . Grozno se toraj prestraši , 
ko je slišala pašo vpiti in njegove pse lajati . 

Imela je tudi ona samokres pri sebi ; pa 

ona ni bila tako srčna, kakor Klavdija . Mislila je, da je najbolje, če se precej podá . 
Kmalo na to so res psi prileteli nad njo . Planili so nanjo ter jo začeli gristi . Za psi pridrvili so tudi možje, njim na čelu Mus-Ida . 
On se ozre po Ljudmili, bila je lepa, še lepš i 
od svoje sestre Klavdije . Paši je bodla v oči. 
Zato vkaže vojakom, naj pse odpravijo ter 
naj ženski nič žalega ne storé. 

Drugače je ravnal z tnalo Mimico. On 
io zgrabi in dvigne kviško. 

»Paša, paša! « zakliče stara ciganka, ki 
je prišla ravno okoli ovinka, da je zmogl a 
videti, kaj je paša delal . »Ne pozabi, kar 
sem ti rekla, in ne dotakni se danes mesa 
in krvi, « 

»Molči , babura grda !« zavpije paša i n 
trešči otroka v prepad. 


Ljudmila grozno zakriči in pade v omedlevice. Paša se ozre nanjo s temnim, nevsmiljenim pogledom. »Pripeljite jo za menoj ! 
ukaže svojim hlapcem. Potem stopi na konj a 
in jaha proti domu . 

Ko se je Ljudmila nekoliko zavedla, po 
sadili in privezali so jo na konja in odšli 
ž njo proti Spiri v pašovo hišo . 

Ko so Turki zginili za hribom, prikaž e 
se Pomela, stara ciganka , izza grma i n 

drži Renatovega otroka v naročji . Otrok se 
namreč ni bil pobil, ampak k sreči je pri 
letel na grmovje in pod grmovjem na mah, 
tako da se mu ni nič zgodilo. Ciganka ga 
je tam poiskala. 

»Glej no, hudobneža !« mrmljala je sam a 

pri sebi in začela otroka zavijati v stare, grd e 
cunje, »vedela sem, da otroku ne bo prizanesel, pa kazen za to mu ne bo ušla. 

»Nedolžno dete, kako si ljubko! Odslej 

boš moja, samo moja hčerka, jaz te ne dam 
več iz rok. Namenjena ti je ciganska osoda . 
Stara Pomela bo za te skrbela, nič se je ne 
boj ! « Tako je otroku prigovarjala in ga božala. Potem je šla z Mimico v naročji za 
svojimi ljudmi, ki so tam v grmovji kurili 
in kuhali. 


31


Tretje poglavje. 

Drugo jutro bil je paša sam v svoji sobi . 
Poslal je bil svoje svetovalce in tovariše stran , 
ter je čakal na Ljudmilo, katero je pustil pre d 
se poklicati. Kmalo sta mlado, preplašen o 
dekle dva služabnika pripeljala . Mustafa migne 
in služabnika sta se odstranila . 

» S teboj bi se lahko trdo ravnalo «, začne 
paša deklico ogovarjati, »ker si bila v družbi 
puntarjev. Pa jaz ti hočem milost skazati , 
če je boš vredna. Ti si toraj vedela za Renatove spletke in si ga spremila na njegove m 
strahopetnem begu ? « 

»Renat ni bil nikdar strahopetec, zavrne ga Ljudmila pogumno, » on je bežal, ke r 
je vedel, da ste ga v smrt poslali . « 

»Tedaj je ta lump pismo odpečatil i n 
ga bral?« se zareži paša. »Se vé da, to je 
bilo lahko umevno. Drugo pot ne bom več 
poslušal starega Ibrahima ; tudi starost se 
zmoti. — Saj ni res, da bi ga bil v smrt 
poslal, on ni prav razumel pisma«, jame se 
zdaj paša Ljudmili laskati in lagati, — »p a 
vi Grki ste že tako nezaupni ljudje, da povso d 
nevarnost vidite. Saj jaz sem dober vladar, 
samo puntarje trdo kaznujem, k temu sem 
pa primoran, kakor boš sama sprevidela, mar 
se jim bom kar v roke dal? Ce se tem ro


varjem odpoveš, hočem vse pozabiti, in še 
srečno te hočem storiti, če mi skažeš ljubezen, kakor jo od tebe zahtevam. « 

Dekle Turka začudeno pogleda. 

»Ce hočeš biti moja, godilo se ti bo 
dobro«, ponavlja paša . 

»Kaj? vaša? Nikdar! reče Ljudmil a 
možato, »vzemite mi življenje, saj ga imate 
v rokah ; ljubezni pa vi ne zahtevajte o d 
ljudi, ker je sami niste nikdar poznali . « 

»Ti govoriš prav ošabno«, reče paša 
posmehljivo, »pa ne pomisliš, kje si . Ali ne 
veš, da imam jaz oblast nad teboj in d a 
ti lahko perutnice pristrižem, ti golobica 
prešerna! « 

»Naredite z manoj, kar hočete, jaz s e 
smrti ne bojim. « 

»Ti bedakinja, kaj se ustavljaš lastni 

sreči! Ali ni čast ženski, da je v moji milosti? Premisli si to še prej, sicer bom moral 

— če prav nerad — druge strune napeti . « 
»Rajši trpim naj hujše muke in bole 

čine, prej ko bi ljubila morilca nedolžneg a 
otroka! « odgovori Ljudmila navdušeno . »Peljite me nazaj v mojo ječo, rajši gleda m 
temne, mokre zidove svoje ječe, ko pa vaš e 
obličje ! « 

Paša je škripal z zobmi. »Se vé da« , 

reče potem, »tvoja sedajna ječa je veliko 


predobra in prelepa! Počakaj, te bomo dali 
v drugo, morda boš tam prej mehka po 
stala !« Na to glasno pokliče dva služabnika, ki sta takoj pritekla, ter jima veh. : 
»Peljita to vlačugo v stari turn! Denite j o 
v najspodnjo ječo, Musendij bo že vedel , 
kaj je njegova dolžnost. « 

Služabnika primeta deklico vsak za 
eno roko in jo odvedeta v kraj . 

Tisti stari turu ali stolp je stal kakih 
sto korakov od pašove hiše. Okoli njega je 
bil zagrajen trden zid, gotovo je bila to 
enkrat mala trdnjavica. Ze dolgo let pa se 

je rabil ta turu kot težka ječa za velike 
hudodelce ali pa take, ki jih je hotel paša 
posebno trdo držati. Med ljudstvom so šle 
grozne govorice o tem turnu ; pravili so, da 
kdor tu not pride, ga ni več nazaj, da ljud i 
grozno mučijo, čez en čas pa jih umore. 
Vsaeega je streslo, ki je tu mimo šel ter s e 
na stari turn ozrl. 

En mož, z imenom Musendij, je bi l 

oskrbnik ali jetničar v tem turnu . Ta Musendij je bil hudoben, trdosrčen človek, osi 
vel je v vseh hudobijah, že njegov obraz 
in njegov pogled je bil tak, da bi se ga 
vsak vstrašil ; bil je kakor za muko drugim 
ljudem rojen. Okamenelo in brez svitu j e 
bilo njegovo oko. Naj bi se gore podiral e 

3 


in zvezde z neba padale, Musendijev mrzli 
pogled bi ostal vedno enak . Njega ni ganila 

nobena reč na svetu, ko samo še denar, 
pa dosti ga je moralo biti. Da bi on pašo 
goljufal in jetnikom prizanašal, moral je ž e 
veliko plačo za to prejeti, za majhne svote 
se ni zmenil. Bal se je pašove jeze in ravnal se po njegovih ukazih, če so bili š e 
tako nevsmiljeni. Poznal je že vse njegove 
navade, trebalo je toraj le malo besedij, in 
Musendij je vedel, kaj ima storiti. 

Temu človeku se je Ljudmila izročila . 
»V najspodnjo ječo !« rekla sta služabnika, ki sta jo pripeljala. Musendij se na 
kratko po Ljudmili ozre in oba Briča odslovi. Sam pa je odprl velika železna vrata 
v turn ter Ljudmilo not potisnil. Sla sta po 
tesni, temni lopi, ki je bila po malem okenc i 
razsvitljena. Nčma in tiha stopa Ljudmila 
pred krvolokom, kakor jagnje, če se v mesnico pelje. Zdaj prideta do nekih stopnic, 
ki so peljale v neko klet . Jetničar vzame 
tam stoječo svetilnico in jo prižge . 

Ljudmila se je stresla, ko je po temnih 
stopnicah doli pogledala. Bilo je kakih trideset strmih stopnic, uhod ozek in teman . 
Groza jo obide, ko pomisli, da bo morala 
tú doli lezti kakor v živ grob . 


»Le doli!« zabrenči jetničar nad dekletom, ki se je tresla kakor trepetlika. To j e 
bila prva beseda, ki jo je ž njo spregovoril 
in zdela se je dekletu strašna, kakor smrtna 
sodba. 

»Kaj, v to grozno jamo naj doli zlezem? « 
prag a trepetajoča, »ali je mogoče človek u 
tu doli živeti ?« 

Namesto odgovora je položil Musendij 
svojo trdo, mrzlo roko na njeno ramo, d a 

se je deklica zganila, kakor bi jo kača pičila. Groza jo je bilo pred tem človekom ; 
videla je, da od tega ni milosti pričakovati . 
Pa ni mu hotela pokazati slabosti in boječnosti, da bi se jej ne posmehoval. Zato si 
je vzela pogum in šla hitro po stopnicah 
doli. Ko do tal prideta, šla sta še en čas 
po ravnem naprej memo mokrega zidovj a 
po tesnih ovinkih . Slednjič Musendij pre d 
nizkimi durmi obstoji. Tam odklene železni 
zapah in veliko ključanico, ter vrata odpre . 
Prišla sta v tesno ječo, le borno razsvit-
Ijeno. Tu not pahne jetničar nesrečno Grkinjo , 
sam pa se zopet odpravi in vrata za seboj 
zaklene . Ljudmila je slišala le še njegove 
počasne korake po lopi, potem pa je vs e 
utihnilo. Zdi se jej, kakor bi se bila zbudila 
iz groznih sanj . Pa kakošno je bilo njeno 
prebivališče! Ona pogleda kvišku, od koder 

3* 


se je svetila borna luč. Bila je v turnu ; 
visoko nad njo je bil odprt, in od tam je 
prihajalo malko luči doli v ječo. Luknja nad 
turnom bila je z železnimi gavtri zaprta . 

Bili so ti gavtri videti, kakor raženj v 

peči. Stene so segale do vrhu turna . 

Peklenskega brezna si ne moremo bolj 

groznega misliti, kakor je bila ta ječa. 

Ljudmila si s trepetom vse ogleda. Pogledala je okoli sebe : po stenah doli je 
kapala smradljiva voda in se zbirala po tleh 

v ječi. Nekaj gnjile slame je ležalo tam v 
kotu. — druzega ni bilo videti v celi ječi . 
Za jesti ali piti ni bilo ničesar pripravljenega . 
Grozna misel se rodi Ljudmili v glavi : Kaj, 
ko bi bila obsojena, tukaj lakote umreti?! 
Spoznala je, da, tako ali tako morala bo 
tukaj poginiti in da rešitve ni pričakovati . 

Bojazen, da bi morala lakote umreti, 

bila je neopravičena. Kmalo za tem se 
namreč odpre stena, jetničar je potegni l 
kamen iz stene in skozi špranjo je potisnil 
jetnici kos kruha in vrč vode v temno ječo . 
Ljudmila vzame oboje in praša, če bo dobila kaj frišne slame in kaj odeje za p o 
noči . 

»Mi nemamo slame, ne odeje, odgo

vori človek, ki je kruh in vodo prinesel . 


»Tukaj vendar ne morem spati . Povej 
svojemu gospodu, naj lepše z menoj ravna ! « 

kliče Ljudmila skozi špranjo. 

Odgovora pa ni dobila nobenega. Cula 

je, kako je človek še kamen v špranjo nazaj položil. Pojedla je tisti kruh in čakala 
na slamo. Pa prešla je ura za uro, človeka 
pa ni bilo nobenega več blizo. Začelo se je 
mračiti; kmalo potem je mogla zapaziti 
skozi gavtre že nektere zvezde na nebu . 
V celi ječi ni bilo snažnega prostorčka, kamor bi se mogel človek vleči, vendar jo j e 
spanec že nadlegoval. Slednjič ni kazalo 
druzega, ko vleči se na mokro, gnjilo slamo 
tam v kotu, kjer je še od zidovja doli kapala zelenkasta, smradna voda . Po tolikih 
burjah, ki jih je prestala nje duša ta dan, 
omagale so slednjič njene moči in deklica 
je trdno zaspala . 

Po noči enkrat j e slišala neko škripanje 
nad seboj, pa mislila je, da se ji je mord a 
le kaj sanjalo. Zjutraj se je zbudila, ravno 
ko jej je stražnik kruh in vodo skozi špranjo pomolil. Ta bart je dobila tudi nekaj 
mleka. Vesela ga sprejme in povžije, v nadi, 
da jej bodo morda vendar počasi kaj poboljšali, zlasti jej priskrbeli boljše ležišče . 

Po zajutrku je pogledala na kvišku, 
da bi morda spoznala, kako pozno je že v 


38 

jutru. Dolgo je gledala gori, več časa, ko bi 
trebalo razločiti, je h že velik dan ali se š e 
le dani.. Pa ona ni opazevala dneva, ampak 
nekaj druzega. Zdelo se ji je, da so se železni gavtri bližej doli pomaknili. Prej ta 
dan bili so na vrhu turna, danes pa za en 
seženj globokeje doli . Ali se je zmotila, ali 
je istina, in kaj to pomeni? Cernu bi to 
služilo, in kako je mogoče, gavtre premikati 
bližej ali dalj, saj so menda na steno pribiti? 

Dolge in otožne so bile ure druzega 
dné. Mislila je na to in ono. Spominjala se 
je hudobnega paše, bega v hribe, psov in 

Turkov, ki so io prijeli in v ječo privedli, 
mislila ie na sestro in svaka, ter na nj u 
nesrečnega otroka, kterega je že med mrtv e 
štela . Za Ljudmilo je bila sreča, da se j e 
tako zamisliti mogla, da je na vse okol i 
sebe pozabila, ker tako si je čas najbolj e 
okrajšala. Spomnila se je tudi naukov naše 
svete vere in v njih je našla dosti tolažb e 
v svoji žalostni osoli. Vroče je molila in se 
pripravljala kakor na smrt ; saj rešitve ni 
bilo skoraj upati. Tako jej je minul dan med 
molitvami in premišljevanjem. Da bi se ne 
znala zabavati sama s seboj, morala bi ob 
upati v takem položaji. 


39 

Ta večer je še prej zaspala, ko prejto noč, in imela je celo prijetne sanje . O 
čemur je celi dan premišljevala, o nebesih , 

o angeljih, o nebeškem petji, o srečnih bojih, v kterih je Renat Turke premagal itd . , 
vse te reči je tudi po noči v sanjah videla . 
Drugo jutro je najprej pogledala n a 

kvišku na tiste gavtre, če so na svojem kraju . 
Pa, o groza! — vsa trda od strahu skoči 
po konci, zakriči, da bi se je lev prestrašil 
in kakor okamenela gleda na vzgor, — zda j 
ni bilo nobene zmote več : za dober seženj 
so se gavtri zopet doli pomaknili ! 

Zdaj jej je bilo vse jasno : tú je bil 
nje grob ; tisti gavtri so bili zato, da se po 

maknejo počasi čisto do tal, da jo stlačijo 
in umoré ; zato so se vsako noč bližej po 
mikali! Morda še dve, tri noči, pa je vs e 
končano! O groza, o žalost! Clovek bi znorel ! 

Rešitve pa nobene! Železnih vrat ne b i 
prelomil noben junak, debeli zid je bil kakor 
za večnost zidan. Ljudmila še tistega kamna 
ni mogla premakniti, ki ga je jetničar vsa k 
dan ven jemal, da je mogel jed not poriniti. 

Ko jej drugi dan jetničar zopet jesti 
prinese, prašala ga je, kaj jo tukaj čaka. 
Ponujala mu je denarja in svoje zlate uhane 
in prstane, ako bi jo hotel iz te ječe rešiti. 
Vse zastonj, — še odgovora jej ni dal . 


Polno srce žalosti se je po njegovem odhodu 
sklonila na tla in se bridko jokala, da b i 
se je kamen vsmilil, toda pri Turku n i 
usmiljenja ! 

Bila je danes tako prestrašena in razburjena, da še zaspati ni mogla . Molčé in 
povešene glave je korakala po ozki ječi sim 
in tje. Z grozo jo je navdajal tisti bližnj i 
trenotek, ko bodo težki gavtri nanjo padl i 
in jo stlačili. Padla je na kolena in goreče 
molila k Bogu, vsemogočnemu vladarju nebe s 
in zemlje ;v takej sili jej zamore le še O n 
pomagati. Do človeške pomoči ni imela ve č 
upanja. 

Bilo je okoli polunoči, ko se zasliši zopet tisto škripanje, ki se je vedno slišalo, 
kadar so se gavtri na vzdol pomikali . Pazila 
je dobro in videla, kako je neka mašina 
zarožljala, in vselej so se gavtri za eno ped 
naprej na vzdol pomaknili. To rožljanje in 
škripanje je trajalo nekaj minut. 

Uboga jetnica je zdihovala in si z ro

kami oči zakrivala . Revica, kaj ti to pomaga ? 
Se le proti jutru je en malo zadremala. 
Kaj jo čaka, če se zbudi? Bolje skor, da b i 
se nikdar več ne! Videla je gavtre zopet z a 
en seženj nižej, toraj tudi svojo smrt toliko 

bližej . 


Minulo je še tri dni. Ne moremo popisati, koliko muke in koliko strahu je ubog o 

dekle v tem času prestala . Gavtri so prišli 
že tako Mizo doli, da je morala Ljudmil a 
že pripognjena hoditi, da se ni z glavo vanje 
zadevala. Le še eno noč, pa je nje tek na 
svetu končan. Vrhu tega si je ogledala o d 
bližej tudi tla in našla dosti stare krvi p o 
njih razkropljene, jasen dokaz, da jih je ž e 
več na ta način poginilo, da so jih pod železnimi gavtri stlačili . Kaj je Ljudmila prestala strahu! Kdo bi spal med strupenimi 
kačami? Kdo bi zlezel živ v grob in bi s e 
pustil vanj zasuti? Ta strah je občutila 
Ljudmila, saj je cel dan gledala železneg a 
rabeljna nad glavo, še to noč jo je ime l 
pokončati ! 

Vse mine, tudi ta otožni, grozni dan 

je minul in prišla je strašna noč, v kterejni bilo več odlašanja! Mrzel pot je teke l 
Ljudmili z čela ; komaj da je bila še pri 
zavesti. Upila je in molila, roke zvijala, lasé 
si ruvala. 0 polunoči mora priti nje zadnja 
ura. Premišljevala je, če bi ne bilo bolje, 
ako bi sama sebe umorila . Našla je pri seb i 
šivanko ; kaj, ko bi si ž njo srce prebodla ? 
Toda ne! Greh je, prepovedano je! Mord a 
pride še rešitev? Oh, v mladosti se člove k 
tako težko loči od življenja! Saj ima v srcu 


še toliko želja, ki se niso še izpolnile, še 

toliko upov, ki ga osrečujejo! Grozna je 
bila Ljudmili misel, da mora umreti! Podprla si je glavo in zdihovala, potem p a 
zopet na kvišku pogledala, od koder jej mor a 
priti smrt ! 

Ko tako gori gleda, zdi se jej, kako r 
bi se na vrhu turna nekaj premikalo . To 

stori pač le nje živa domišljija? Kakor b i 
bila iz kamna, gleda nepremakljivo kvišku 
na tisto senco, ali kaj je? So h duhovi, so 
h ponočne tice! Toda čuj! zdaj se sliš i 
trkanje, kakor bi nekdo kaj pribijal . . . . 
sliši se, kakor bi bilo po zunanji strani nekajdoli padlo, kakor vrv ali kaj tacega! Ljudmila se dvigne po konci. Misel, da bi jej 
vtegnila vendar še rešitev priti, napolnila 
je vso njeno dušo. Pa kdo jo hoče rešiti? 
Renat je daleč, kdo vé, kje! Brata ali očet a 
nema ; znanci se za njeno osodo ne bodo 
toliko brigali? Sploh pa kristijani še vedeli 
niso, kam je paša Ljudmilo zaprl. Kdo jo 
hoče potem rešiti. 

Pa Ljudmila ni mislila na to . Iz živega 
hrepenenja po življenji in po rešitvi izrastla 
je v njej trdna misel, da je rešitelj Mizo . 

Ni se zmotila. 
Kmalo zapazi na vrhu turna pri otlini 
moža. Ta je bil gori vrv pribil k zidu, potem 


je vrv od znotraj doli spustil in začel po 
vrvi doli plezati. 

Ko pride do železnega gavtra, zaklič e 
rahlo : »Ljudmila! Ali imate še toliko moči , 
da zamorete z mano bežati ? « 

»Ali prav slišim ?« odgovarja Ljudmila , 

»tO je Kadulepov glas ?« praša začudena . 
»Da, da, hočem vas rešiti iz tega strašnega kraja!. « 

Kakor angeljsko petje so donele te besede Ljudmili na uhó. Občudovala je pogum , 
požrtovalnost in ljubezen mladega Turka. Poznala je Kadulepa prav malo, komaj da g a 
je en parkrat na ulicah pozdravila. On pa 
je ves gorel za njo, zato se je podal v tak o 
nevarnost, da bi jo rešil. 

Zdaj vzame Kadulep iz žepa malo žagico, s kakoršnjimi se železo žaga . Se vé 
da je bilo treba potrpežljivosti, prej da j e 
debele železne gavtre prežagal . 

Med žaganjem pa je Ljudmili tako govoril: »Vedel sem, da so vas zaprli v stari 
turn. Poslal sem enega dobrega prijatelja k 

jetničarju J1usendiju, da mu je ponudil eno 
škatljico biserov in zlatih kamnov, pa precejšno svoto denarja, ako bi hotel vas iz 
pustiti. Jetničarju je bilo še vse premalo . 
Pa o tej priliki je moj prijatelj zvedel, v 


kako strašno ječo ste vrženi in da vas hočejo počasi umoriti. Mislil sem na to in ono , 
kako bi vas odrešil . Slednjič sem sprevidel , 
da druzega ne kaže, ko zlezti na turn, o d 
tam z vrha pa doli k vam, da vam okove 
odklenem. Vzel sem nekaj kosov mesa, kterega sem prej ostrupil ; tega sem pometal 
psom, ki turn stražijo, da so vsi poginili . 
Tako sem se lahko turnu približal brez hrupa . « 

»Ali ste sami?« pra ga Ljudmila. 
»Ne ; pri meni je Lirisbej, moj prijatelj . On stoji na zunajnem zidu in mi bo 

dal znamenje, če bi bila kaka nevarnost . « 
Čeravno je imel Kadulep dobro pripravo , 
vendar je dolgo trpelo, prej da je zamogel 
železno ograjo prežagati. Ko je enkrat izrezal tako luknjo, da je zamogla Ljudmil a 
skozi njo preriti se, ni se dalje trudil z žaganjem. Ko se je s Kadulepovo pomočj o 
pregnjetila skozi gavtre in stopila na njih 
zgornjo plat, pokazal jej je nje rešitelj, kak o 
naj se prijema za vrveno lestvo, in po nje j 
je splezala na kvišku do vrhunca od turna. 
Za njo je plezal Kadulep, in ko je še on 
dospel na vrh, potegnil je vrv gor za seboj 
ter jo potem spustil po zunanji plati doli . 

»Jaz bom prvi doli splezal «, rekel j e 
Ljudmili, » da bom lestvico napel. « V malih 


trenotkih je bil on pri tleh na dvorišču in dal 
je Ljudmili znamenje, naj še ona doli spleza. 

Tudi ona je srečno doli prišla, in zda j 
ni bilo več težko, priti čez tisti zid, ki j e 
bil postavljen v okrožji turna . 

Lirisbej je bil že vse pripravil. Ponudil 
je Ljudmili svojo pomoč, da jo pripelje v 
varno zavetje v Gostunj . 

»Le pojdite ž njim«, reče Kadulep Ljudmili, »jaz ne morem z vami, ker moram v 
Spiri ostati na vsak način ; pa kmalo boste 
kaj o meni slišali . Temu mojemu prijatelj u 
smete zaupati, kakor meni. « 

»Bog vas blagoslovi in vam tisočkrat . 
povrni, kar ste meni dobrega storili «, reč e 
Ljudmila ginjena in podá Kadulepu svoj o 
belo roko, »nikdar ne bodem pozabila svojega rešitelja. Toda povem vam, da še v 
Gostunji ne bom varna pred ogleduhi pašo

vimi ; najrajši , bi bežala v Argostole . Tam 
imam strica. Ce je mogoče, da me tje spravite, hočem vas prav lepo za to prositi. Pri 
mojem stricu se bom varno čutila . « 

» Saj to je pa prav lahko «, reče Kadulep, »jutri gre barka v Kefalonijo, kapitana 
od tiste barke dobro poznam . Moj prijatelj 
vas bo peljal v Gostunj, od tam pa vas bo 
spravil na barko, da se pripeljete v Argo-
stole .« 


Ljudmila je bila prav srečna, to slišati. 
Solznih oči se je poslovila od plemenitega 
mladenča Kadulepa in odšla z Lirisbejem v 
tamni noči ter hitrih korakov proti Gostunju . 

Četrto poglavje. 

Ne daleč od Dleta, med divjim skalovjem , 
ležala je ena četa grških ustašev. Bilo jih 
je kakih štiri sto. To je bilo v tistem kraju , 
kjer gre cesta proti Koroni in v Navarin . 
Hrib, kjer so bili ustaši, bil je po groznih 
prepadih ločen od nasprotne gore, koder j e 
držala cesta. Med skalami bilo je tú pa tam 
raztreseno gosto grmovje. Pod goro se je 
penil in bobnel močen gorski potok ter hitel 
proti dolini, kjer se je pomiril ter se zvijal 
v srebrnem lesku med oljkinim drevjem 
in vrbami. Tik vode dvigala se je kvišku 
velika, strma skala . Vrh te skale stalo j e 
staro zidovje, nekdaj menda vitek-ki grad, 
zdaj razvalina, ki je kakor v strašilo gledalo 
v dolino , ki je bila zaraščena z oljkami , 
figami, platanami in cipresami, pod katerim i 
se je tú pa tam skrival kak lavorjev grm . 

Tú gor vrhu skale z mogočnim in krasnim razgledom stala sta dva krepka moža, 


oborožena s samokresi, bodali, handžarji i n 
puškami. Na glavi sta nosila kosmate kape, 
na nogah opanke. 

Znana sta nam že oba . Eden je Renat. 
On si je po dolgih in trdih bojih in velikih 
nevarnostih, ki jih je prestal, pridobil tak o 
zaupanje med uporniki, da so si ga izvolil i 
za glavarja. Tistih štiri sto ustašev, o kterih 

smo prej govorili, bila je njegova četa . Tudi 

o drugem možu smo že slišali . To je Remec 
Miha, ki je bil že prej popihal jo iz Spire, 
ker je slutil, da mu je paša za petami. Ta 
Remec bil je rojen Kranjec. V Trstu se je 
bil soznanil z neko Grkinjo in ž njo se j e 
potem na Grško preselil, kjer si je kmalo 
veliko veljavo pridobil, pa tudi z vso gorečnostjo delal na to, da bi se Grki rešili izpo d 
turškega jarma. Miha je bil kaj pripraven 
za posredovanje med Grki in Crnogorci, ke r 
je bil kot Slovan zmožen srbskega jezika i n 
je toraj s Crnogorci lahko občeval. Ko je 
Remec zbežal iz Spire, podal se je v Crnogoro, da bi tam ustajo podkuril in jo razširil po celi turški državi noter do Grecije. 
Pa Crnogorci so osamljeni ostali, došla jim 
ni zadostna pomoč, Srbi in Bošnjaki, Hercegovinci in Bolgari bili so prehudo vklenjeni 
v turške verige, da se niti ganiti niso mogli , 
kakor tudi radi bi bili to storili . Tako so 

se Črnogorci sami en čas borili, dokler niso 
omagali. 
»Tedaj s Crnogoro ni nič več?« praša 
Renat Remca. 

»Skoraj da ne«, odgovori Miha. »Ne 
verjameš, koliko krvi je tam teklo, in skoraj 
bi rekel, da zastonj . Bosanski in rumeljski 

paša sta pridrvita kakih petdeset tisoč Albancev, Kurdov, Turkov in sploh raznih azijatskih divjakov nad ubogo deželico . Crnogorci 
so se bili, kakor levi. Dostikrat so Turke 
nazaj odgnali, ter jih na tisoče poklali s 
svojimi handžari. Skoraj tri dni so se tolkli 
v Dugi soteski. Turki pa so dobivali vedn o 
novo pomoč, število Crnogorcev pa se j e 
od dne do dne bolj krčilo . Morali so se 
umakniti. « 

»Kaj pa je s »ta malim Štefanom«? « 
praša Renat. 

» Cakal je na rusko pomoč in se zagradil z 10,000 možmi v Monastiru . Tam 
je star samostan, kojega trdni zid mu je 
služil kot trdnjava. Turki ga jamejo v tej 
trdnjavi oblegati. Štefan se je ljuto branil. 
Pričel se je strašen boj, kakoršnih je mal o 
zapisanih v svetovno zgodovino. Padlo j e 
na stotine Turkov, tudi med Crnogorci j e 
smrt pogosto pobirala svoje žrtve. Ko je 
začelo že streliva in živeža primanjkovati, 


prišla je obupnost Štefanova do vrhunca. 

Sreča mu je bila vendar mila. Po noči je 
našel skrito pot iz samostana v hribe. Nezasačen jo je popihal s tistimi možmi, kar 
je bilo še živih in zdravih, v temni noči iz 
samostanskih zidov v bližnje črnogorsk e 
hribe, kjer so si brambovci vnovič oddahnil i 
in se začeli pripravljati na nove boje. Z 
velikim naskokom so Turki drugi dan pri 
drli v Monastir, pa na svoje začudenjenis o 
našli ne Stefana, ne njegovih junakov. Crnogorci se sicer ne bodo še podali, vendar so 
za velike bitke že preveč oslabljeni ; obljubljene pomoči pa tudi od nikoder ni, torajmislim, da bodo sprejeli tudi nevgodne po 
goje, ako jim jih sultan ponudi, in mi Grk i 
bomo osamljeni ostali ; brez zunajne pomoči 
moramo ali zmagati ali pa poginiti . « 

»Pravijo, da je bosanski paša grozovito 
mesaril po Crnigori«, pritakne prašaje Renat . 

»Kakor že Turki znajo« , pripoveduje Remec. »Dvajseterim načelnikom ustaje, ki jih j e 
paša ujel, pustil je glave odsekati. Drugim 
je porezal ušesa in nosove . Nekaj vreč odrezanih ušes in nosov in dve priplenjeni 
zastavi, en zlat križ in nekaj molitvenih 
bukvic poslal je v Carigrad, da so imeli. 
Turki svoje veselje, ko so te stvari gledali, 
Kamor je prišel, povsodi je plenil, požigal , 

4 


moril, otroke in starčke v grozovitnih mukah podavil. Celo deželo bi bil vničil in 
opustošil, pa Rus mu je začel z vojsko groziti, in bil je prisiljen, svojo vojsko zbirat i 
na ruski meji, tako da so si Crnogorci ne 
koliko oddahnili . « 

»Res žalostne reči pripoveduješ, meni 
Renat, »tega našim ljudem še ne smem o 
povedati, da ne bodo poguma zgubili . Jaz 
se še ne podam, ker vidim, kako je ljudstvo navdušeno za boj ; saj prej ne bom 
imel miru in pokoja, dokler se teh turški h 
krvopivk ne znebimo. Grška zemlja mora 
biti svobodna ; in jaz upam, da me ti ne 
boš zapustil, ampak me podpiral, da izvršiv a 
veliko nalogo. Takih pomagačev, kakor si 
ti, sem si že davno želel. « 

» Skusil in prestal sem v Črnigori zadosti, reče Miha, »pa človek se tudi teg a 
divjega življenja privadi, in s Turkom vojskovati se, postalo mi je kakor potreba. Ce 
tam nismo premagali, morda bo tukaj bolj e 
šlo! Toraj le pogum! Jaz ti poj dem na roko 
z dobrim svetom in z mojim nabrušenim ' 
handžarom! « 

» Tako je prav, dragi prijatelj « , reče 
Renat ter podá Remcu roko, » skupno s e 
bova borila in skupno padla ali pa zmagala! 


Na to sta šla oba moža doli med 

šotore, kjer so počivali ustaši. 

enem od teh šotorov, ki je bil nekoliko večji in lepši od drugih, bivali st e 
družini obeh voditeljev , namreč Remčeva 
žena in dvoje njegovih otrok, brihtnih fan-
tičev, pa Renatova žena Klavdija . 

Ta je zamišljena sedela in milo pogledovala Remčeva fantiča. Ko Remec ustopi 
v šotor, djala mu je : »Kako ste srečni, k i 
imate tako lepe, zdrave otroke, mene p a 
tare vedno še žalost po moji edini hčerki. 
Kdo vé, če še živi in kaj je ž njo? Težko , 
da bi jo še kedaj videla. « 

»Ali niste nikoli nič več slišali o njej? « 
praša Remec. 

»Nikoli«, reče Klavdija klaverno, »k o 
sva z Renatom odbila napad sovražnikov , 
šla sva na tisto ravninico vrh hriba, kjer 
sva bila pustila Ljudmilo z otrokom . Pa ni 
bilo več sledu ne o sestri ne o detetu . Prašala sva vse ljudi v okolici, če so zgubljene 
kje videli, pa nihče nama ni vedel povoljnega odgovora. Se le v ?vIajni sva zvedela 
od nekega znanca, da je Ljudmilo paša ujel, 
ter da jo ima gotovo v svojem harem u 
zaprto . « 

Remec in njegova žena sta polna usmiljenja vedno tolažila ubogo Klavdijo, kater a 
4* 


bi bila gotovo že od žalosti umrla, da je 
ni ljubezen do domovine po konci držala , 

katerej je bila tako srčno udana, kakor l e 
kak možki domoljub . 

Med takošnjimi razgovori došel je Renatov ogleduh, kakoršnje je po deželi pošiljal, da so pozvedeli, kako se ljudstvo obnaša, kako se ustašem drugodi godi, in kj e 
se turške vojske pomikajo . Ta ogleduh je 
pravil, da je turški sultan izdal oklic n a 
vse Grke, da morajo vsi možki svoje orožj e 
turškim oblastim oddati . Grški možje v dolinah, kjer si še ne upajo očitnega punt a 
začeti, pa so tako zviti, da dajejo bričem 
same stare puške, ki niso več za rabo , 
svoje nove in dobre puške in drugo orožj e 
pa skrbno skrivajo za pripravni čas . 

»Gorjanci in otokarji (taki, ki so p o 
otokih v morji) pa se bodo sultanu gotovo 

le posmehovali«, reče Remec, »saj pravijo , 
da bodo prišle kmalo rusovske barke, k i 
bodo ustašem pripeljale dovolj orožja in 
streliva. « 

Prašah so ogleduha, če še kaj druzega vé ; on pa je rekel, da nič tacega , 
samo da je videl blizo od tú nekaj ciganov, 
kateri bi znali morda turški ogleduhi biti . 

»Ciganski sodrgi se ne sme preveč zaupati «, reče Remec . »V Crnigori smo dva 


vjeli, ki smo dobili turška pisma pri njih. 
Za denar ti vlačugarji vse storé. — Treba 

bo tudi te cigane poloviti, da jih preiščemo. « 

Renat je takoj ukazal, naj nekteri možj é 
gredó, da cigane ugrabijo in jih v šotor pri 
peljejo. Ogleduh je šel z njimi, da jim je 
pot pokazal. 

Odločeni možje so hiteli za cigani i n 
jih dobili ne daleč od Alfeja . Cigani so se 
upirali in se začeli prepirati, ko so zvedeli, 

da morajo pred poveljnika ustašev. 

» Nikar se dolgo ne brani, Soluko«, reče 
stara ciganka poglavarju ciganov, » saj ti go 
spodje ne bodo nič žalega storili . Oni imajo 
moč in ti moraš ubogati. Jaz pojdem s teboj, 
da bom za te govorila. Jaz znam iz roke 
prihodnjost oznanovati, morda zamorem gospodom poslužiti s svojo umetnostjo in odšli bomo še obdarovani iz šotorov . « 

Na to se poglavar ciganov uda s tem , 
da ga stara ciganka spremi do šotorov . 

Ko so tje dospeli in je starka zagledala Renata, nakremžila je še bolj grdo svo j 
krmižljavi obraz . Pogledala je plašno okoli 
sebe. Ker jo je pa Grk le hladno in zaničljivo pogledal, ni se dalje bala, ker je iz 
tega sklepala, da on ne vé, kje je njegova hči. 

Cemu se potepate okoli naših šotorov ? « 
praga Remec poglavarja ciganov . 


»Mi smo mirni potniki, reče cigan, »i n 
smo namenjeni v Navarin . Mi vam nič nečemo in zahtevamo, da tudi vi nas pri miru 
pustite. « 

»Kako se predrzneš tako ošabno go

voriti?« reče Remec ; »ali ne veš, da si v naš i 
oblasti? Takih ljudi mi tukaj ne potrebujemo . 
Vi znate le krasti in ovadbe delati . Le zapomnite si, naj le slišim, da nas je kteri iz 
vas ovadil ali sploh Turkom na roke šel , 
pustil vas bom vse obesiti, kadar vas v pest 
dobim. Zdaj pa le pojdite! « 

»O, tako dobrega gospoda ni več n a 
svetu, reče ciganka, tista stara Pomela, o 
kterej smo že povedali, kako je pobrala in 
s seboj vzela Renatovo hčerko. »Ker sle tako 
dobri «, pravi ciganka, » hočem vam povedati , 
kaj vam prihodnjost obeta. — Pokažite m i 
roko ! « 

»Pojdi se goliti« reče Remec, »glej, da 
se kmalo pobereš iz teh šotorov, če ne ti 
bodo moji ljudje pomagali! « 

Ciganka se globoko priklone, pri te m 

je pa zapazila, da Remčeva žena svojemu 
možu miga, naj ciganko še pridrži, da jo b o 
nekaj prašala. 

»Saj sem vedel, da, je ni Grkinje, katera 

bi ne verjela tem ciganskim vražam!« reč e 
Remec . 


» Saj tudi vi možje dostikrat poprašu

jete ciganke«, reče Remčeva žena, »zat o 
mi boš že dovolil, da mi ciganka prihodnjost 
razodene. « 

Pomela pogleda ženi na odprto roko . 

»Til so različne reči zapisane«, jame praviti, »zapisano vidim marsiktero trpljenje, 
ki ste ga že prestali, pa tudi tako, ki va s 
še čaka ; vidim vaše upe in prazne nade , 
vidim pa tudi srečo in zadovoljnost v družini.« 

»Pojdi s svojimi čenčami!« reče Remec, 
»ti delaš moji ženi težko srce, jej podiraš 
pogum in upanje, ter jo mučiš s svoji m 
prerokovanjem, ki je vseskozi prazno . « 

» Kako bi se jaz predrznila, govorit i 

drugače, kakor črte na roki kažejo?« se roti 
ciganka; » če bi bili vi prav moj smrtni sovražnik, jaz bi vam vendar resnico povedala. In da boste spoznali, da jaz resnico 
govorim, hočem enemu iz med vas pove 
dati preteklost, uganila bom vse, kar se mu 
je kedaj še pripetilo . — Dovolite, da pogledam vašo roko «, obrne se k Renatovi 
ženi, » vi boste pričali, da uboga ciganka 
resnico govori. — Le glejte: tú vidim drevo, 
katerega je strela na tla telebila! Vas je zadela velika nesreča, to, kar ste najbolj ljubili, bilo vam je vzeto. Pa verjemite meni, 


da otrok, po kterem žalujete, še živi . Tukaj 
je kot na tri vogle, ta pomeni, da je bil 
otrok rešen . « 

Klavdija je pri teh besedah pomenljiv o 
ozrla se po svojem možu. 

»Ali vam hočem še prihodnjost oznaniti ?« praša ciganka. 

» Ne, ne «, reče Renat, »tO je pregrešno, 
to vé le sam Bog. Kar nam on pošlje, bomo 
potrpežljivo pretrpeli . Prihranite svojo modrost za druge ljudi! « 

» Skoda, škoda «, reče ciganka, » marsikaj bi se dalo povedati. Pa vi me nečete 
poslušati in jaz hočem oditi . Samo za majhno darilce bom še prosila. « 

»Kaj pak, se vé da«, rečejo možje, in 
vsak jej vrže nekaj krajcarjev. 

»Zdaj se pa le spravite«, pravi Remec, 
» mi imamo bolj važne opravke, ko z vami 
razgovarjati se . « 

Pomela se nareži na smeh, ko denarje 
v žep spravlja, se priklanja na vse strani , 
ter se odstrani s poglavarjem ciganov. 

Ko sta dohitela svoje tovariše, šli s o 
vsi skup naprej proti Navarinu. Nekaj ur 
pred mestom so se ustavili v neki posti. 

»No, le pridi k meni, golobičica«, zaklicala je Pomela majhni deklici, ki io j e 
iz voza vzdignila in v naročje vzela ; »malo 


je manjkalo, da te niso tisti nazaj dobili , 
kterim si bila vzeta. Dokler stara Pomela 
živi, te ne spusti iz rok. « 

»Vendar se mi neumno zdi, da teg a 

otroka seboj vlačiš «, reče poglavar ciganov ; 
»lahko nam ta otrok še velike sitnosti napravi. Ce bi bili tam gori pri ustaših otroka 
videli in spoznali ga kot hčer poveljnikovo , 
nam bi bili vsim vratove porezali . Pusti 
otroka !teči, kamor hoče, in ne brigaj s e 
dalje zanj, dobri ljudje ga bodo že oskrbeli . « 

» Ti govoriš, kakor razumeš «, zavrne 
ga ciganka ; »jaz znam na roko in na kvarte 

prihodnjost uganiti, jaz več vem, ko vi drugi 
vsi. Otrok ostane pri nas! « 

Peto poglavje. 

Paša Mustafa v Spiri sedel je s Kadulepom za mizo in metala sta kvarte. Delal 

je tako čmerikav obraz, da se mu je koj po 
znalo, da ni prav pri volji. Kvartala sta že 
kaki dve uri, pa Mustafa ni mogel niti ene 
igre dobiti . Zdaj ustopi belobradi Ibrahim , 
paša ga pokliče in mu reče : 

»Jaz nemam sreče, kadar s Kadulepo m 
igram, poskusi ti svojo srečo, morda ga boš 
ti ugnal.« 


»Saj se tudi meni taka godi, kadar 
Kadulepom igram«, reče Ibrahim, »vendar . 
ker ti želiš, hočem še enkrat poskusiti . « 

Ibrahim se vsede in jame s Kadulepo m 
igrati; pa zgubil je, kakor po navadi. Mustafa se je starcu natihoma posmehoval, ke r 

se je ta večkrat bahal, da mu nobeden ni 
kos pri igri, zato mu je privoščil, da je en 
krat svojega mojstra dobil . 

Ker je Ibrahim vedno zgubljeval, začel 
je kmalo še bolj grdo gledati, kakor prej 
paša. 

Ravno sta zopet kvante razdelila, kar 
stopi v sobo nek prijatelj Ibrahimov ter ga 

ven pokliče . Ibrahim stopi k njemu, in došlec mu nekaj na uho zašepeče . Oni potem 
odide, Ibrahim pa se vsede nazaj za mizo. 
Dokončala sta pričeto igro, pa Ibrahim j e 
tudi to zgubil . 

»Kadulep ie mojster v igri «, reče Ibrahim., »on nas zna premotiti in naše oko 
preslepiti . « 

» Tega pač ne znam «, zavrne ga mladi 
Turek, »jaz imam samo srečo, kakor se m 
vam že rekel, samo srečo. « 

»Ti si vendar lisjak ti si slepar ! « 

reče starec, »ti goljufaš služabnike prerokove! Mi smo te v časti imeli, ker si tak o 
prekanjen in prebrisan ; v naši sredi smo 


ti dajali prostor, ti nas pa plačuješ z zvijačo in hinavščino ! 
»Kdo mi zamore hinavščino očitati?« 
zavpije Kadulep . 

»Ibrahhn, ki vse zvé«, odgovori Ibrahim. »Ti si se nam prijatelja hlinil, podpiraš na tihem pa naše sovražnike ; ti si 
rešil ono deklico iz starega turna, ti upornike pri vsaki priliki podpiraš « 

Kadulep obledi . Ves začuden je paš a 
to obtožbo slišal in zahteval je pojasnila . 

»Kadulep je izdajalec «, prične ga Ibrahim tožiti, » on je kača, ki smo jo na svojih nedrih gojili, da nam poplača s smrtonosnim pikom. On ima skrivne zveze z 
uporniki, on je rešil Grkinjo iz starega turna . 
Saj veš, da je Musendij pravil, kako so ga 
hoteli podkupiti. Jaz sem dal človeka prijeti, ki je bil Lak, kakoršnega mi je Musendij popisal, da je bil pri njemu zavolj podkupovanja. Prišel je iz Gostunja in ni mogel 
tajiti, da je on tisti, ki je bil pri Musendij u 
s hudobnim namenom. Da bi bil pa on deklico rešil, to je tajil. Dal sem mu tri ure 
odloga, in ravno zdaj zvem, da je obstal , 
namreč da je Kadulep pravi zločinec in d a 
je on deklico iz turna rešil, onemu jo pa 
le izročil, da jo je spravil na barko, ki j e 
jadrala v Argostole .« 


Ves srdit potegne paša sabljo iz nožnic, da bi Kadulepa razsekal . 

»Ali me hoče Mustafa, zvezda modrosti , 
pokončati na ovadbo ničvrednega č'loveka? « 
praša Kadulep mirno in možato . »Vsak bojazljivec lahko svojo krivdo zvali na glavó 
poštenega človeka? Paša Spirski, Anah , 
daj mu nebesa — je dosti pravičen, da me 
ne bo brez dokazov obsodil. « 

Sklicevanje na njegovo pravicoljubje j e 
paši dobro delo. Zato se je pomiril in ukazal, naj vjetega pripeljejo pred njega . 

Kmalo potem so stražniki jetnika pri 
peljali. Pri pogledu na Kadulepa je vjeti 
mož glavo povesnil, in na pašova prašanj a 
je le počasno in nedoločno odgovarjal. Bilo 
ga je sram, da je Kadulepa izdal, venda r 
je potrdil to, kar je že prej izpovedal . 

Zdaj so rekli Kadulepu, naj se zagovarja. Na splošno začudenje pa tega ni 
storil. Ko je videl, kako se Lirisbej na vsem 
životu trese, hotel ga je osramotiti, zato j e 
stopil krepko pred možake in tako govoril : 
»Ni vsak zadosti krepak, da bi v smrtni 
nevarnosti molčal in s tem svojega tovariš a 
rešil pred enako osodo . Lirisbej me je izdal, 
ker je mislil, da bo s tem sam sebi pomagal. Jaz mu tega ne zamerim. Samo da je 
nesrečno Grkinjo v varnost spravil, s tem 


61 

mi je storil toliko uslugo, da mu hoče m 
vse drugo odpustiti, čeravno je težko, videt i 
prijatelja tako nezvestega in nemožkega . 
Jaz se nič ne kesam, da sem to storil, in 
še to rečem, da imajo kristijani prav, če s e 
zoper nas Turke puntajo, ker jih mi tolik o 
mučimo in trpinčimo in jim toliko hudega 
čisto po krivici prizadenemo . Ker sem spoznal, na kteri strani je pravica, zato sem 
podpiral grško ustajo, in jaz mislim, da m i 

bo to v slavo, ne pa v sramoto šteto . « 

»Nesrečni bedák«, kriči paša, »ti bo š 
mojo jezo občutil. Proč ž njim! Vrzite ga 
v tisto ječo, iz ktere je grško vlačugo rešil ! « 

Ob enem je paša ukazal, naj se poišč e 
sled za Ljudmilo, in če jo dobé, naj jo sim 
pripeljejo. 

Odpeljali so potem Lirisbeja . Kadulepa 
pa so zgrabili in ga tirali proti starem u 
turnu. 

Kakor smo že povedali, ni bil ta tur n 

daleč od pašove hiše. Vendar se je zvitemu 
Kadulepu na tej kratkej poti posrečilo, da 
je rabeljnom ušel. Sel je namreč nezvezan 
med dvema stražnikoma. Ko so prišli do 
vrat, ki so bile vdelane v zunajni zid, porinil je oba stražnika skozi vrata na dvorišče, sam pa se je obrnil in utekel, ka r 
so ga nogé nesle . Stražnika se pogledata in 


obstojita kakor ostreljena, potem pa se zdramita in dirjata za njim, pa on je bil že 

daleč pred njima . Vpila sta sicer, naj ubežnika prime, kdor ga doseže, pa mimogredoči kristijani so se jima le posmehovali, ke r 
se jim je še dobro zdelo, da je turškim bričem zopet eden ušel. Kadulep je tekel tako 
urno, da sta ga stražnika kmalo iz oči zgubila in se slednjič prazna vrnila nazaj . 

Kadulep je našel dobro zavetje. Tú se 

je skrival tako dolgo, da je noč nastopila ; 
po noči pa jo je ubral v visoke gore, kje r 
so taborovali grški ustaši steze so mu bil e 
dobro znane. 

Drugi dan se je zopet skril v neko 

jamo, ne daleč od tiste, kjer se je Renat 
branil proti Turkom in jih toliko pokončal . 
Ko se je mrak naredil, spravil se je zope t 
na noge, da bi dalje bežal. Jedel je nekaj 
sadja, ki ga je tu pa tam po tleh pobral . 
Ko je en čas tako taval naprej, stopil j e 
na vzvišen hrib , da bi nekoliko pogleda l 
okoli sebe, v kterem kraji da je . 

Na enkrat pribrenči kroglja preko njegove glave. Ni mogel zapaziti nikogar, vendar se mu je bolj varno zdelo, da ta kraj 
zapusti. Tekel je hitro na vzdol, pa na enkrat 
prileti med eno četo Grkov, ki so mu nabasane puške na prsi nastavili. 


»Ne streljajte na mene, jaz sem vaš 

prijatelj «, jim reče Kadulep. 

»Poznamo te po besedi in po obleki , 
da si Turek, odgovoré možaki, »Turku ne 
prizanesemo no enemu. « 

»Kaj vas ni sram, da hočete neoboroženega človeka ustreliti? « praša Kadulep ; 
»če bi bil jaz vaš sovražnik, ne bi si upal 
med vas brez orožja. « 

»Ogleduhi pridejo brez orožja !« reče 
eden iz čete, in precej so vsi drugi Grki 
prikimali, da mu prav dajo. »Skoda je kroglj e 
in prahu za njega, rekli so eni, »peljim o 
ga seboj, da pridemo do kakega drevesa , 
tam ga bomo obesili. « (Tam Niza namreč 
ni bilo nobenega drevesa .) 

Ta poslednja je obveljala. Brez ozira 
na Kadulepove ugovore so ga vlekli seboj . 
Komaj je bil revež grozni smrti ušel, že je 
priletel v drugo smrtno nevarnost. Akoravno niso bili Grki tako neusmiljeni, kako r 

Turki, vendar v času vojske niso usmiljenja poznali za Turke, ker so tudi ti z 
njimi tako delali in vsacega vjetega kristijana mučili do smrti in mu potem glav o 
odrezali. Nektere so še na kolca nabadali, 
na kterih so po tri dni v groznih muka h 
umirali . Zato so bili tudi grški ustaši vsi 


srditi, če so kakega Turka v pest dobili, 
in ga navadno umorili. Kadulepa so torajvlekli naprej, da bi prišli do kakega drevesa, kjer bi ga obesili . Slednjič so prišli 
v kraj, kjer je stalo nekaj hrastov . 

»Tukaj bije tvoja zadnja ura«, reče 
eden od Grkov Kadulepu, »obrni se k tvojemu Bogu, če imaš kaj na vesti, da ti 
odpusti. Pet minut imaš še časa za molitev.« 

Kadulepu je bilo tesno pri srcu, ko j e 
videl, kako je eden od Grkov vrgel vrv 

čez močno vejo in začel zanjko delati . 
»Možjé, pustite si dopovedati, da me Spirski paša ravno zato preganja, ker sem 
kristijane podpiral! « prigovarja jim Kadulep . 

»Le molči, pa nikar se ne laži«, reč e 
star Grk, » če se ne motim, sem te večkrat 
videl v družbi Spirskega paše. Ti in paša 
sta bila vselej prijatelja. Kaj toraj čenčaš , 
mar misliš, da imaš babe pred seboj ? « 

» Na skrivnem sem za vas delal «, reč e 
Kadulep. 

»Ha, ha, ha«, začnejo se možje smejati, »kako se zna lagati, kakor bi rožice 
sadil ; samo da bi smrti ušel! « 

» Kaj bo dolgo govoril «, reče eden na 
to, » denite mu vrv okoli vratu, pa ga potegnite na vejo « . 


65 

Bramba je bila zastonj. Zvezali so mu 
roke in deli mu vrv za vrat . Zdelo se je , 
da mu ie le malo trenotkov še živeti; pa 

Bog je odločil drugače . 

V bližini se je zaslišalo neko vpitje . 
Grki Kadulepa puste in pogledajo na isto 
stran, od koder je hrup prišel . Kmalo se 
je videlo, kaj da je. Na griču se je prika 
zala ženska razmršenih las, tekla in lezla 
je po skalovji v hrib. Za njo so drli Turki 
z divjim vpitjem. Le malo korakov je bila 
ona še pred njimi. 

Kadulep to vidi, spozna Ljudmilo, ki 
so io Turki lovili. Ta nevarnost njemu 

drage deklice dá mu novo moč. Ker nihče 
nanj ni pazil, vrgel je lahko vrvi od sebe , 
s katerimi je bil zvezan in tisto, ki io je 
imel že okoli vratu . V naglici zagrabi puško , 
ki jo je bil eden od Grkov na tla položil, 
pomeri in ustreli enega od tistih Turkov, 
ki so Ljudmilo lovili. Ko Turki to vidijo, 
se obrnejo, ter planejo na te Grke, me d 
katerimi je bil Kadulep vjet . 

Prišlo je do krvavega boja. Kadulep 
je bil najljutejši med njimi, ter je Turke 
pobijal s tisto puško, kakor steklo pse. Ko 

so Grki njegovo hrabrost videli, začeli s o 
še oni Turke kresati in streljati, in v mal o 

5 


trenotkih so bili Turki premagani ter s o 
bežali, kar jih je še živih ostalo. 
»Za njimi za njimi ! « vpijejo Grki ter 
jo vderó doli po skalnati strmini, da se j e 

kar pečevje pod njimi valilo. 

Kadulep pa je tekel v drugo stran, 
tje, kamor je videl poprej Ljudmilo bežati . 

»Ljudmila, Ljudmila!« jo je klical z močni m 
glasom, ki se ie odmeval po divjem skalovji. 

Kmalu begunko doide . Stala je na visoki skali pred strmim prepadom. Slišati 
svoje ime klicati, se ozre nazaj in zagled a 
Kadulepa. Takoj ga ni spoznala, ker je bil 
še precej oddaljen, videla je le, da ima 
turško obleko, in to jo je vznemirjalo. Ker 
je pa vedno le klical in mahal z ruto, spo

znala je slednjič moža, ki jo je že enkrat 
rešil iz smrtne nevarnosti . Počakala ga j e 

toraj in z velikim veseljem pozdravila svojega rešitelja. 

Oba sta bila začudena, da se snideta 
v tem nenavadnem kraji. Kadulep jej na 
kratko pové, kaj se je zgodilo potem, ko 
je njo iz turna rešil, in kako je on ravno 
kar dvakrat ušel smrtne] nevarnosti . Tudi 
Ljudmila imela je dosti povedati, odkar s e 
nista več videla . 


»Ko sem prišla v Argostole«, začela j e 
praviti, »in ko sem hotela stopiti v hiš o 
svojega strica, stopil mi je on že za na pot 
pripravljen iz hiše naproti . Začudil se j e 
nad mojim prihodom. On mi je začel praviti, da je ravnokar mislil odpotovati v Morejo, da se pridruži ustašem in se boruje 
zoper Turke za svobodo domovine. On je 
bil ravnokar svojo hišo prodal, in abotno 
bi bilo od mene, ko bi ga bila odgovarjala od tega namena. Nedostojno bi bilo, 
da bi za sebe zahtevala več ljubezni., 
ko za domovino. Jaz sem mu povedala, kaj 
se mi je vse pripetilo. On mi svetuje, najse vrnem ž njim nazaj po barki in da m e 
bo že on spravil v varen kraj in me brani l 
pred vsemi napadi. Jadrali smo čez morj e 
na tisti barki, ki je mene v Kefalonijo pri 
peljala. Prišli smo v tiste hribe, kjer se je 
hotel moj stric ustašem pridružiti. Kar nenadoma nas obsuje celo krdelo Turkov . 

» Prerok Mohamed naj me prekolne « , 

reče eden od Turkov, »če to ni tista ženska , 
ki nam je iz turna ušla. « Po teh besedah 
so po nama planili . Moj stric se jim postavi 
v bran, pa kmalu je ležal v krvi na tleh , 
kjer so ga še z noži in sabljami klali . Med 
tem bojem našla sem priliko, da sem ubežala, ter sem tekla na vso moč v hribe. Pa 

s* 


gotovo bi me bili vjeli, da me niste rešili 

vi, ki ste o pravem času Turke prijeli, da 
so na me pozabili in po vas padli, kako r 
sem sodila iz streljanja in vpitja. Upam, da 
ste brez škode na zdravji prišli iz boja? « 

Kadulep jej pové, kako je on vide l 
Turke za njo dirjati, kako je enega vstrelil , 
in kako so potem obrnili se in po Grkih 
planili, odkoder je prišel strel, kako so s e 
potem s Turki bojevali in jih v beg zapodili. 

Med tem pogovorom so prišli oni Grki 
nazaj, ki so bili za Turki dirjali . 

»Poglej ga tam gori pri dekletu «, so 
kazali na njega, »to je tisto dekle, ktero so 
Turki lovili, ta je šel pa za njo . « 

Poklicali so Kadulepa in Ljudmilo k 
sebi, podajali Kadulepu roke in mu govorili : »No, pod dobro zvezdo si rojen, da si 
iz take nevarnosti ušel! Zdaj, ko smo videli , 
kako si Turke kresal, zdaj ti pa že verujemo, da si prej resnico govoril in da s i 
naš prijatelj . Ostani pri nas, ker si tak korenjak! Saj k Turkom tako ne smeš ve č 
nazaj, ker si tako ž njimi delal, tam te zdaj 
nič dobrega ne čaka . « 

Na to sta Kadulep in Ljudmila povedala ustašem vsak svojo prigodbo , ki je 

bila čudna dovolj, da so vse pazljivo poslušali. 


69 

» Sreča je opoteča, in človeško življenj e 
visi včasih na eni sami niti «, rekel je š e 
Kadulep, ko je svojo povest skončal, » če 
bi stalo tam, kjer ste me ujeli, kako drevó , 
jaz bi ne bil več med živimi . In tudi pozneje bi bilo po meni, ko bi ne bila pritekla ta deklica, preganjana od ljutih Turkov. V resnici, Ljudmila, danes ste vi men i 
življenje rešili, in tako ste mi povrnili to , 
kar sem jaz vam storil. < 

Šesto poglavje. 

Minulo je nekaj let. Ustaja je trpela 

več mučnih let, pa za Grke ni imela po 
voljnega uspeha, zlate svobode si niso še 
priborili, krutega Turka niso še pregnali. 
Benetke so na enkrat svojo pomoc odtegnile ; Rusi so sicer en čas pomagali ; pozneje pa so na enkrat vse popustili in ubog i 
ustaši so bili lastni bédi prepuščeni, bre z 
streliva, brez živeža in drugih potrebnih 
reči, ki se dobé pač za denar, kterega p a 
uporniki niso imeli. Ko je Rus odjenjal in 
so ustaši oslabljeni potegnili se bolj v goré 
nazaj, začel je Turek po dolinah grozno 
gospodariti. Vse je požgal in pomoril. Turkom so se pridružili še roparji iz Albanij e 
in Epira, ki so na svoje roke plenili po celi 


70 

grški deželi. Počenjali so take reči, da s e 
je dežela celo že turškemu sultanu zasmilila, tako da je poslal generala Hasana Bej a 
v Grecijo z veliko vojaško močjo ; in ta j e 
roparje pregnal, ter stari red nazaj postavil, 
kakor je bilo pred us1ajo . To se je zgodilo 
leta 1779 . 

Kolikor tudi pa so ustaši trpeli, venda r 
se gorjanci še niso podali . Prišlo je še do 
mnogih krvavih bitek, pri kterih je zgubil 
še marsikter Trk svojo glavo. 

Med tistimi, ki se niso hoteli še podati, bila sta tudi Renat in Remec. liju sovražtvo do Turkov se ni dalo pogasiti . Re

nat je bil še posebno zato tako razkače n 
na Turke, ker so mu vzeli celo premoženj e 
in vmorili še edinega otroka, kakor je o n 
mislil, ker ni vedel, da je Minica še živa . 
Tudi Klavdija je Turke sovražila iz cele duše , 
vendar je pogosto tolažbe iskala tudi pri 
Bogu in v molitvi. 

V tistih hribih, kjer je Klavdija živel a 

s svojim možem, se nikdar ni nič slišalo o 
Ljudmili in o IV.linici . Ljudmila je bila me d 
tem časom vzela Kadulepa za moža, kter i 
se je dal krstiti in je h krščanski veri prestopil. Kadulep je bil ves čas med ustajnik i 
in se je s Turki tako hrabro boril, da so 
ga kristijani naredili za poveljnika ene usta


ške čete. Grki so imeli do njega veliko zaupanje. Ko je pa le kazalo, da ustaši nič 
ne opravijo, ker se je Kadulep boril v bolj 
odprtem kraju, kjer ga niso toliko branil e 
skale in strmine, spoznal je, da proti turšk i 
presiti nič ne opravi, dokler od druzega 
kralja ne pride pomoč, zato je za en čas 
orožje odložil, dal si je drugo ime, in preselil se je čez morje v Azijo, kjer si j e 
kupil hišico in nekaj njiv, in tam sta z 
Ljudmilo Živela v lepi slogi in zastopnosti . 

Na enkrat se sliši novica, da sta avstrijanski in rusovski cesar napovedala Turku 
vojsko. To je bilo pod cesarjem Jožefom . 

Grki so dobili novo upanje, in vnovič so se 
začeli ustaši zbirati po hribih. Kadulep je 
popustil svoj prijazni dom ter se s svojo 
ženo pripeljal v Majno . Ustaši so ga že čakali in z odprtimi rokami sprejeli. Zbral je 
nekaj pogumnih móŽ okoli sebe in kmalo 
je postal strah za Turke. Ker so ga Turki 
poznali, da je to Kadulep, njih krvi in ver e 
zatajevalec in odpadnik, zato so ga tem bol j 
črtili in mu skušali priti do živega. On pa 
je tudi vedel, da ga nič dobrega ne čaka , 
če Turkom v pest pride, zato se je branil 
toliko bolj srdito in ognjevito . 

V neki noči so videli na enkrat velik 
požar proti zapadni strani . 


Gorel je gojzd, čuk se je od tam gosto 
streljanje. Prišlo je tam do ljutega boja med 
Turki in Grki . Turkov je bilo več in Grki 
so se morali umakniti, zapustivš'i mnogo 
mrtvih in ranjenih v rokah krvoločnih zmagovalcev. Med bežečimi Grki bil je tudi Kadulep. On jih je peljal po strmi stezi d o 
neke skrite jame, kjer so bili varni in s o 
si zamogli odpočiti od trdega boja, ter s i 
tudi rane zavezati, kdor je ktero imel. Bilo 
jih je kakih štirideset . 

Ravno je. jutranja zarija z rudečim trakom robila izhodne gore, ko je Mustafa , 
paša Spire in Kalavrite na čelu turške čete, 
obstoječe iz Arnavtov (Albancev) in turški h 
vojakov, lezel nakviško v hribe. Njegovo 
obličje je bilo zarudelo od jeze . Zvedel je 
namreč, da se je senat vnovič vzdignil 
zoper turško oblast, in tega človeka v pest 
dobiti, ki je že enkrat njega in osem vojakov tako sramotno v beg zapodil s pomočjo 
ene same ženske (tega mu paša ni mogel 
pozabiti), tega Renata ujeti in do smrti mučiti, to je Mustafo gnalo v hribe s tolikim 
spremstvom. 

»Živ ali mrtev mora pasti v moje rolo « , 

govoril je paša, »in če bi ga moral tri dni 
iskati po tem skalovji ! « To rekši spodbode 


svojega konja in dirja naprej, Turki in Arbanasi pa za njim. 

V tem je stopala po strmi poti s hrib a 
doli tropa ciganov. Bila je Pomela s svojimi tovariši. Bili so ti ljudje v Rumeliji, Al

baniji, Rumuniji in Srbiji, slednjič so s e 
vnovič priklatili v deželo grško. Poleg Pomele je hodilo šestnajstletno dekle, uzo r 
krasote in priljudnosti. Plemenit obraz in 
snežnobela koža sta pričala, da ta otrok ni 
ciganske rodovine . Vsak prijatelj življenja in 
narave se je z veseljem ozrl v to toliko 
zapuščeno in vendar toliko lepa izraščen o 
stvar. Podobna je bila cvetlicam na polji , 
kterim nihče ne priliva, pa se vendar razcveté v najlepši krasoti . 

To je bila Minica, imenovati so jo me d 
cigani — Viardo. Jahala je lepo osedlano 

mulo, bila je še dosti čedno oblečena, in 
videti je bilo, da je Pomela res skrbela za 
lega najdenega otroka. Pa ta ljubezen do 
Minice ali Viarde ni bila prav zastonj ; ona 
je ciganski tropi marsikak groš pridobila, ker 
je znala toliko lepo peti, plesati in z ljudmi 
prijazno občevati, marsikdo je cigane gosto 
ljubno sprejel samo zavolj lepe in prijazn e 

Viarde ali Minice . Pomela je vedela, ko 
liko Viarda koristi celi družbi, zato jo je v 
visoki časti imela in zmirom zanjo skrbeh, 


Če je le mogla, obvarovala je Viardo vsak e 
težave. 

Ko je paša Mustafa cigane zagledal o 

je nad njimi zakričal : »Hej, če se ne motim, so to tisti cigani, ki sem jih že pre d 
leti tukaj videl! Gujte cigani, ali niste videli , 
kje so tisti hudobneži, ki se zoper nas puntajo? Vi ste jih gotovo videli! Saj so v tem 
kraji. Odgovorite brez ovinkov! Ce ne, pustim vas vse pomoriti ! « 

»Po kom prašate, žlahtni gospod?« 

reče Pomela, »mi nismo na svojem pot u 
nikogar srečali . « 

»Ha, ti grda, copernica! « zavpije paša 
in stisne pest, »ti se boš meni lagala? Vs e 

hočeš vedeti, tukaj pa ne veš odgovora! V i 
ste jih videli! Zakaj ustajnikov ne izdaš ? 
Gotovo si od njih podkupljena! « 

»Saj sem ti že enkrat pot pokazala, ko 
si begunce lovil . reče starka ; » zakaj bi 
tega danes ne storila? Pa povem ti, nikamor 
se danes ne spuščaj! Na čelu imaš rudee o 
marogo ; ta pomeni nesrečo ! « 

»To pomeni tvojo nesreeo!« zavpij e 
paša in ukaže svojim ljudem, naj cigane po 
bijejo in posekajo . 

Albanci in Turki planejo po ciganih i n 

amejo po njih mahati s sabljami, čisto po 


nedolžnem, ker cigani res niso videli nobe

nih ustašev ta dan . 

Cigani so zbežali na vse strani, kolikor 
so jih noge nesle. Nekteri so bili od Turkov 
pobiti, drugim so zopet pomagale hitre pete , 

da so ušli čez prepade in strmine. Pomela 
je vlekla Viardo (Minico) za seboj po ozki 
stezi v sotesko , kjer je vedela za skrito 
jamo. Med tekom zadela je ciganka z nogo 
na puško, ktero je med begom zgubil Mulo , 
tisti cigan, ki je nekdaj orla vstrelil, da j e 
na Mustafo doli padel. »Vzemiva puško seboj «, reče starka in puško pobere. Da je 
Mulo puško zgubil, to je dobro znamenje , 
ker on je že vprvič s to puško onesnaži l 
pašo, ko je orla vstrelil.<< Bežali sta potem 
v tisto jamo . 

Pa Turki so ji že zapazili. »Alo! za 
njima !« vpije paša . »Lesici sta se skrili v 
jamo ; priženite ji k meni doli, da ji ob e 

postrelim ali prederem z mečem, kakor bi 
bili dve srni. « Na to je paša sam v svoji 
krvoločnosti sklenil, slediti cigankama, in 
podal se je na tisto ozko stezo, po kteri 
se je prišlo do jame, kjer sta bili žensk i 
skriti. Kakor maček se je bližal zavetju in 
ženski sta strepetali strahu . Minica je stal a 
od spred, Pomela pa za njo . 


»Ko bi jaz spredaj stala«, reče Pomela , 
»jaz bi trinoga kar vstrelila in to pošast i z 
sveta spravila. — Pa saj to tudi ti lahk o 
storiš. Na, vzemi puško, nabasana je, kar 
pomeri nanj in sproži! Na, tako! — zdajpomeri! tako! sproži! — Stara Pomela ti 
priseže, da ga boš zadela ! « 

Uboga Minica ni imela še orožja v rokah, pa v smrtni nevarnosti se najslabša 

žival brani z vsemi močmi . Nevarnost jej

d'á nenavaden pogum, trdno roko. Minica 

pomeri in sproži, — in krvoločni paša s e 

zvali na tla! 

Minica skoči iz jame, Pomela za njo . 

»Dobro je šlo!« reče Pomela ; »ti hudobnež si enkrat tega dekleta v globočino telebil, da bi ga umoril in zdaj si sam smr t 
našel ravno po njene] roki. Jaz sem te svarila, pa v zahvalo si nas hotel vse parno,,riti in nas lovil, kakor divjačino . Pogini, 
okrutnik! Vzemi plačilo za svoje hudobije ! « 

Paša se dvigne še enkrat po konci in 

hoče nekaj povedati. Pa kri se mu vdere 
iz ust in mu besedo zaduši . On pade znak 
nazaj in izdihne svojo črno dušo . 

Tukaj muditi se, ni bilo varno za ženski. 

Albanci so strel slišali, začeli so v hrib plezati in obrnili so se proti kraju, od koder 
se je strel &II. Videli so Pomelo in Minico iz 


77 

jame bežati, Ko pa pridejo do mrtvega trupla svojega gospodarja, postali so vsi divji . 

Zakadé se za bežečima ženskama. Pomelo 
je zadela svinčena kroglja iz turške dvocevk e 
in zvalila se je na tla. Minica pogleda vsa 
preplašena okoli sebe. Njeni preganjalci so 
bili le še petdeset korakov oddaljeni, — 
tudi za njo ni bilo videti rešitve . 

Deklica steče brzih nog naprej in pride 
do zatišja, kjer najde stoječi dve četi oboroženih Grkov. Ko za deklico dirjajoči Albanci 
pridejo tem Grkom pred oči, sprejmejo jih 
ti z groznim streljanjem. Nekaj Albancev 
pade, drugi zbežé . 

Grki pa za njimi. Ko jih dojdejo, pri

čelo se je strašno klanje . Albancem so prišli 
na pomoč še oni Turki, ki so prej spodajnanje čakali. Boj je trajal na Mizo eno uro 

padlo jih je mnogo na obeh straneh . Sled

njič pa so kristijani vendar zmagali, posebno za to, ker so imeli dva izvrstna vodnika, 
Turki pa so bili po smrti Mustafovi brez 
pravega poveljnika in se niso vedeli prav 
obnašati. Kar je Turkov še ostalo, zbežali 
so na vzdol proti dolini ; grške kroglje so še 
en čas brenčale za njimi. Ko je bil boj 
končan, pogledali so Grki okoli sebe, obvezali svoje ranjence, in zagledali so tudi 
Minico, ki je pri umirajoči ciganki klečala . 


» Pomagajte mi vi možje«, ogovori Minica grške vojake, »tukaj leži na smrt ranjena moja varuhinja in mati. « 

» Kdo si ti?« praša Minico lep velik 
mož, ki je bil poglavar ustašev. 

» Kličejo me za Viardo«, reče deklica, 
»ta žena, ki leži, bila je dolgo let moj a 

edina prijateljica. « 
Poglavar pogleda ranjeno ciganko v 

obraz in reče : » Ce se ne motim, to žensko 
sem že enkrat videl ; pa mora že dolgo o d 
tega biti. « 

»Res je«, reče ciganka in odpre oči , 
» bilo je pred Navarinom. Tvoji ženi sem 
nekaj iz roke brala in tudi oni drugi ženi , 

glej, to je, — tukaj je njena hči! — 
Jaz moram umreti, čemu bom tajila, to je-« 

Okoli stoječi se začudijo . 

»Povej, kar imaš na srcu !« reče poveljnik; »10 dekle ni cigansk otrok? Kako 
pride v vaše roke ? « 

Ciganka si oddahne . Težko jej je bilo , 
skrivnost razodeti . »Paša Spirski«, začela je 
slednjič šepetati, »paša, ki je danes poginil 

tam — od roke tega otroka, — paša 
jo je pred leti vrgel v prepad — jaz pobrala—starše ti poznaš, — tvoj prijatelj — « 

»Renatova hči?« praša Grk začuden; 
»ženska, kaj praviš, kako moreš to dokazati? 


79 

»Zlat križ na prsih poglejte Viardo 

— zlat križ, — jaz našla — pustila -« 
peče ciganka z veliko težavo in zopet za

»Kaj Renatova hči je to?« praga začudeno Grk, ki je do zdaj mirno poslušal 
ves razgovor. 

»Ali ga poznate? Ali je še živa? « 

»On in ona sta še živa «, odvrne nagovorjeni Grk. 

» Cudno, prečudno !« reče drugi ; » zdi 
se mi, da tudi vas poznam . Vi ste Reme c 
iz Spire?« 

»Taka je!« reče Remec, ker to je bi l 
poveljnik te ustaške čete. Oni, ki ga je izpraševal, pa se je dal za Kadulepa spoznati. On je bil poveljnik druge čete, ker st e 
bili v tem boju, kakor smo že omenili, dve 
Četi ustašev ; čudno je le, da se poveljnik a 
obeh čet nista prej spoznala, akoravno st e 
šli obe četi skupno v ogenj . To pa je prišlo 
od tod, ker obe četi niste bili še dolgo 
skupaj . 

Kadulep se je prej vojskoval v dolini . 
Ko je pa Mustafa s preveliko močjo na 
njega pritisnil, umaknil se je tudi Kadule p 
s svojimi ljudmi bolj v hribe in tukaj je z 

Remčevo četo vkup prišel. Tako je paša, 
ko je Renata iskal, Kadulepu in Remcu v 


roke prišel, njegova vojska je bila pobita 
in razkropljena, trinog sam pa je smrt prejel iz rok nedolžne deklice, ktero je pre d 

kakimi dvanajstimi leti v globočino vrgel, 
da bi jo pogubil. Tako ga je dohitelo ma-
ščevanje ! 

Oba poveljnika sta si povedala še to 
in to, kar ju zmoti v pogovoru glasen jo k 
Minice. Stara ciganka je bila za vselej svoj e 

oči zatisnila . 

Minica jej stisne mrzlo roko in jej gled a 

objokana v steklene oči . 

»Pojdi z nami «, reče jej Remec, »mi 
te bomo peljali k tvoji pravi materi in k 
tvojemu očetu, ki Že dolgo žalujeta po tebi . « 

Molčeča gre Minica z možmi čez gorovje, v spominu na dogodke današnjega dn é 
jej utriplje in trepeče srce . 

Po dolgem potovanju so došli v tabor 
Renatov, ki se je bil ravno vrnil iz mal e 
praske s Turki, ktere je v beg zapodil . 

Remec je Renata in njegovo ženo po 

časi pripravil na srečno novico, na snidenj e 
s hčerjo, ki sta jo že med mrtve štela . Povedal je potem vse, kaj se je zgodilo in kaj 
je povedala umirajoča ciganka. Tudi na tisti 
zlati križ ni pozabil. Našli so ga res na 
prsih Minice in Klavdija ga je takoj spoznala . 


Solznih oči je objela svojo hčer. Veselje staršev se ne d~ popisati. 

Potem je pa še Kadulep šel po svojo 
ženo Ljudmilo, ki je svoji sestri vesela v 

naročje prihitela . Zahajajoče solnce še n i 
videlo krhalo lepšega prizora. Visoko v gorah, kjer biva svoboda in kamor ni segla 
kruta turška oblast, ker so svobodo in svet i 
križ čuvali hrabri možaki, tukaj so danes 
v sredi krvi potokov in vojskine nesreč e 
praznovali lep dan srečnega snidenja po toliko bridki ločitvi, po tolikih udarcih nemil e 
osode, po tolikih prestanite nevarnostih . 

Nesrečnemu narodu grškemu pa tača s 
še ni prisijalo solnce svobode . Vzdignili s o 
se večkrat zoper turško nasilstvo, pa premajhna je bila moč malega naroda ; vselej 
so Turki z ognjem in mečem zadušili napore svobodoljubnih móž in deželo v nov e 
verige uklenfii . Se le v začetku tega stoletj a 
je s pomocjo velike Rusije stresel grški narod raz sebe težki jarem turški . Vrli Reme c 

je kot siv starček udeležil se še tega zadnjega boja in videl vzhajati solnce svobode . 
Med prvimi borilci sta bila njegova dva si 
nova Ciril in Metod, pa sin Kadulepa in 
Ljudmile, hrabri Aleksander Kadulep, slavnoznan med domobranci skalovite Moreje. 

6 


'

Še le mi smo doživeli, kako je prisijala boljša doba tudi Bolgarom po veliki 
turški vojski v letih 1875 do 1878 . Zdaj 
je turška moč zdrobljena in iz njenih razvalin poganjajo leviško drevesca mladih i n 
krepkih slovanskih državic : Srbije, Crnegore , 
Rumelije in Bolgarije .