VSE ZA ZGODOVINO 85
S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE
Ejduš, da je fajn
Hinko Smrekar, Črnovojnik in protostripi na
Slovenskem. Uredila: Žiga Valetič, Damir Glo-
bočnik. Ljubljana: Buča; Brezovica pri Ljubljani:
Grafični atelje Zenit, 2021. 72 strani.
Smrekarjev Črnovojnik, prastrip ali protostrip,
kakor ga imenujeta urednika, je prišel med ljudi že
v letu 1919, ko je bila prva svetovna vojna, ki tvori
časovni okvir pustolovščin glavnega junaka, še zelo
svež in bridek spomin.
»Zaslugo« za Črnovojnika ima seveda črno-žolta
monarhija, ki je v navalu militantnega domoljubja
po sarajevskem atentatu stotinam tisočev svojih
podanikov sklenila omogočiti, da svoj gostilniški
patriotizem podkrepijo z dejanskim angažmajem
na »poljih slave«. Ko je krvi žejnih prostovoljcev
in avanturistov začelo primanjkovati, so na vrsto
prišli tudi možje, ki bi za domovino raje živeli ka-
kor umrli in se nasploh brigali zase in svoje posle.
Med takšne je sodil tudi slikar (in kipar) Hinko
Smrekar, ki ga je vpoklic »doletel« na začetku leta
1915. Svoje prve dneve v vojaški suknji je preživel v
Cukrarni, kjer je spoznal običajno vojaško rutino,
polno dretja, korakanja in ubijanja dolgčasa. Že ta
uvertura je bila dovolj, da je videl, da kake posebne
kariere v vojski ne bo naredil, zato je začel iskati
pot »ven«. Ta je vodila preko policijskih zaporov
in grajske ječe v Ljubljani, kamor so ga vtaknili
zaradi pijanskih ekscesov med dopustniškim po-
pivanjem v domačem mestu, na turnejo po tabori-
ščih in okrevališčih Wagna pri Lipnici, Enzersdorf,
Mittergraben in Judenburg ter se zaključila v gra-
ški opazovalnici za duševne bolezni, kamor so ga
napotili iz okrevališča v Scheiflingu in kjer mu je
spomladi leta 1916 uspela briljantna zmaga – po
vrsti pregledov in opazovanj so ga dokončno črtali
iz vojaške evidence.
Takšna je torej suhoparna zgodba, ki pa jo je
Smrekarju uspelo povedati in pokazati na način, na
kakršnega se stvari ni pred njim (zelo verjetno!) ni
lotil še nihče. Na štiriindvajsetih straneh je svojo
pustolovščino namreč podal v stripovski obliki –
petdeset (samo)ironičnih risbic je spremljal avtor-
jev rokopisni tekst, ki zgoščeno popisuje dogajanje
od zdravniškega pregleda na naboru do evforičnega
povratka v Ljubljano po izbojevani zmagi nad vo-
jaško mašinerijo.
Po dobrem stoletju je bil res že skrajni čas, da
Smrekarjeva mojstrovina v novi in olepšani podobi
znova pride pred bralce. Ker pa je stoletje precej
dolga doba, v kateri se je marsikaj, kar je bilo nekdaj
razumljivo in samoumevno, pozabilo, Črnovojnik
pa si ob ponovni izdaji zasluži tudi kako besedo več,
sta urednika Valetič in Globočnik poskrbela tudi
za obsežen spremni tekst. Globočnik je oplemenitil
tekst s pojasnili in opombami ter prispeval študiji
o Smrekarju kot ilustratorju in karikaturistu ter
razvoju risbe in karikature v slovenskem tisku, Va-
letič pa je Črnovojnika postavil v kontekst svetovne
zgodovine stripa.
Kaj torej dobi bralec, ki seže po dopadljivi, trdo
vezani knjižici z »monumentalnim« Smrekarjevim
portretom na naslovnici? Predvsem dobi del (rado)
žive slovenske zgodovine, nevsiljivo posredovan
skozi oči (in pero) pronicljivega, (samo)ironične-
ga in včasih »žlehtnega« boema, ki ga je življenje
sklatilo iz gaja muz v mrakobni, zlovešči vzpore-
dni svet brezčutnega vojaškega sistema, v katerem
86 VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2
lahko preživiš le v lupinici lastne normalnosti in
smešenju ter relativiziranju brutalnih udarcev
okolice. Urednika sta poskrbela tudi za to, da bo
bralec prebral in razumel prav vsako Smrekarjevo
besedo, saj originalni rokopis v tej izdaji nadomešča
tiskano besedilo, že omenjene opombe pa mu bodo
pomagale, da se bo smejal (krohotal) čisto vsaki
domislici, ki jo je Smrekar vpletel v svojo pripoved.
Zlasti v zadnjih letih (2014–2018) se je tudi pri
nas na trgu znašlo precej del, ki obravnavajo Véliko
vojno, kakor smo po novem tudi mi krstili prvo sve-
tovno morijo – dobili smo nekaj prevodov evrop-
skih in svetovnih del, organizirali nekaj razstav in
posvetovanj na to temo, odkupili ali posneli nekaj
(dokumentarnih) filmov, a v tej poplavi del in pro-
Ljudje in zemlja
Žarko Lazarević: Delo in zemlja. Male študije
kmečkega sveta. Ljubljana: Inštitut za novejšo
zgodovino, 2022. 255 strani. (Zbirka Razpozna-
vanja / Recognitiones ; 47)
Naslov mojega prispevka, ki je hkrati naslov iko-
nične oddaje - včasih edine, ki se jo je dalo gledati v
nedeljo opoldne na edini slovenski televiziji, se mi
je nekako vsilil sam od sebe, ko sem ob prvem stiku
s knjigo malo površno ošinil njeno naslovnico. A
to pot gre za precej več od »prireje mleka in mesa«,
kar je z obveznim globokim, uživaškim pogoltom
v tej oddaji obravnaval Zoran Lešnik.
Lazarevićeva knjiga, ki jo krasijo pastoralne
sličice včasih idilične, včasih zgolj ubožne kmečke
krajine, bi namreč prav lahko nosila tudi ime zbirke
črtic in novel Janka Kersnika – Kmetske slike. Če je
šlo literatu za zgodbo, za pričevanje, za ubeseditev
življenja samega, to – kakor vemo, piše najboljše
romane, gre pri tej knjigi za zbirko znanstvenih
razprav, ki so nastajale skozi daljše obdobje, ki ga
je avtor namenil tematiki, s katero se – kakor sam
pravi, njegovi kolegi niti niso hoteli ukvarjati, vsaj
s te plati ne.
jektov še vedno najbolj prepričajo izdaje pričevanj
iz »prve roke«. Besedam (in slikam) akterjev, ki so
spopad spremljali iz »prve vrste« – iz rovov, tabo-
rišč, vojaških bolnišnic, mest v zaledju frontnih črt,
smo še vedno pripravljeni verjeti največ in nas tudi
najbolj pritegnejo.
Za večino izmed nas so spomini velikih vojsko-
vodij in politikov sicer zanimiva lektira, pri sebi
pa vendarle vemo, da smo bolj kot njim podobni
Švejku, ki se z obvezanim kolenom in z vozička, ki
ga po praških ulicah potiska njegova gospodinja,
dere: »Na Belgrad! Na Belgrad!«
In vsem nam je namenjen Smrekarjev Črnovoj-
nik.
Aleksander Žižek
In kakšna je ta plat, ki se nam odstre v devetih
poglavjih Lazarevićevega dela? Predvsem gre pri
njegovem pisanju za poglobljeno analizo agrar-
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si