IVAN GRAFENAUER: KRATKA ZGODOVINA STAREJŠEGA SLOVENSKEGA SLOVSTVA
V letu 1973 je pri Mohorjevi družbi izšla Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovsiva, ki jo je napisal pokojni Ivan Grafenauer. Avtor je svoje delo, namenjeno šolski rabi, dokončal v letu 1948/49, pred tem sta pod istim naslovom izšli že dve izdaji njegovega učbenika za gimnazije, tretja pa je ostala v rokopisu. — Takoj pa je treba pripomniti, da si avtor pri pisanju nove verzije ni pomagal samo z gradivom, ki ga je že posredoval v svojih prejšnjih učbenikih, izpred zadnje vojne. Kratka zgodovina, ki jo je zasnoval po vojni, je plod dolgoletnega natančnega proučevanja in iskanj, je sinteza raznoterih dognanj, predvsem na področju ljudskega in srednjeveškega slovstva. Za novi učbenik je hotel ustrezno predelati celotno slovensko slovstveno zgodovino, a mu je za to zmanjkalo moči in tako je svoje delo zaključil z letnico 1819.
Delo začenja s kratkim orisom slovenske slovstvene zgodovine in z njeno razdelitvijo na posamične smiselno zaokrožene dobe, temu pa sledi zgodovinska vpeljava, v kateri oriše razmere po naselitvi Slovanov na ozemlju, kjer še danes prebivajo, in njihovo življenje, kakor se odraža v ljudskem slovstvu. Nadalje se pomudi pri razmerah v zgodnjem srednjem veku in frankovskem fevdalnem jarmu, več pozornosti pa posveti delovanju Cirila in Metoda in predvsem Brižinskim spomenikom, slovenskim imenom v posameznih ohranjenih darilnih listinah, bratovskih bukvah samostanov, še posebej pa v Čedadskem rokopisu. Poglavje zaključuje s pregledom ljudskega slovstva. Ko navaja slovenske primere, povsod omenja tudi različice, ki so znane pri drugih narodih; omenja slovesno zaobljubo ob
ustoličevanju koroških vojvod, opiše razmere v poznem srednjem veku, dlje pa se pomudi ob Celovškem in Stiškem rokopisu in njunih posebnostih, pa tudi ob ljudskem slovstvu, v katerem se v tistem času pojavijo liki, kot sta npr. kralj Matjaž in Lam-bergar. Tretje poglavje začenja z opisom značilnosti protestantske književnosti, še posebej na Slovenskem, obširno poglavje pa odmeri Primožu Trubarju in njegovim »sodelavcem« — Dalmatinu, Bohoriču in Krelju, omenja delo Hieronima Megiserja in protestantsko pesmarico, pa tudi delo katoliške duhovščine. Med predstavniki iz dobe protireformacije omenja Alassia da Sommaripa, Tomaža Hrena, dlje se pomudi ob Janezu Čandku, opozarja na Adama Skalarja, Tomaža Kempčana, Kalobski rokopis in Gorske bukve, delo Frana Krsta Frankopana, Schönlebnovo izdajo Evangelijev inu listov, ob koncu pa še na ljudske pesmi iz tistega časa. V poglavju o dobi katoliške obnove se dlje pomudi ob Matiji Kostelcu in njegovem delu, o. Hipolitu, Janezu VajRardu Vdlväzoiju idr., verske igre pa le omenja, prav tako tudi protestantske pisatelje iz Prekmurja in delo bukovnikov na Koroškem. — H koncem poglavij pa zmeraj znova sistematično dodaja pogled na trenutni stadij v razvoju slovenskega ljudskega slovstva.
Drugi del — o »novem« slovenskem slovstvu — ponovno začenja z zgodovinskim uvodom, potem pa posveti svojo pozornost najpomembnejšim prekmurskim pisateljem, ki so pisali samostojno, brez tesnejše povezave z osrednjo slovensko tradicijo, ustavi se ob Marku Pohlinu in njegovi Kranjski gramatiki, podrobno pa oriše tudi delo najpomembnejšega   koroškega   prosvetitelja
Ožbalta Gutsmana, ki je uredil črkopis, napisal slovensko slovnico in slovar, delo Damascena Deva in pomen Pisanic, ki predstavljajo literarnozgodovinsko priznani začetek slovenskega posvetnega pesništva. Omenja še nekatere druge avtorje, prizadevanja za posvetno književnost v dobi Jožefa II., več pozornosti posveča Blažu Kumer-deju in njegovim stremljenjem za uvedbo slovenščine v šole, Juriju Japlju idr. 2igi Zoisu in njegovemu krogu, predvsem Antonu Tomažu Linhartu in Valentinu Vodniku, omenja ljudske pesnike, kot so Filip Repež, Andrej Suster Drabosnjak idr., na koncu pa spet spregovori o ljudski pesmi.
— Knjigi je dodan uvod Boga Grafenauerja o njeni zanimivi usodi, isti avtor pa je na koncu dodal še obsežno biografsko študijo o Ivanu Grafenauer ju, dopolnjeno z bogatim slikovnim gradivom in z izpopolnjeno bibliografijo Grafenauerjevih spisov.
Odlike tega žal nedokončanega dela so v tesni zvezi z Grafenauerjevim dolgotrajnim raziskovanjem starejšega in ljudskega slov-
stva, tako da je iz tega nastala v marsičem bistveno izpopolnjena sinteza tovrstnega slovenskega znanja. — Živahen način pisanja, bogato slikovno gradivo, najnujnejši, a pregledni splošno zgodovinski uvodi, povsem novo, zgodovinsko-razvojno pojmovanje ljudskega slovstva in podobne prvine so nadaljnje dobre lastnosti dela. S tistim, kar bi morda moglo biti sporno ali pomanjkljivo, bodisi v širših nazorskih obzorjih, bodisi gradivsko-problemsko, se to poročilo ne more ukvarjati; povsem na robu je mogoče izraziti nekaj malega obžalovanja, da ni avtor več pozornosti posvetil obema ljubljanskima akademijama, zlasti pa še Pisanicam, ki navsezadnje tudi po njegovi oceni pomenijo pomemben prelom v slovenskem književnem razvoju. — Ampak, kot rečeno: to so vprašanja za natančnejši in obsežnejši pretres, ki ga ta življenjska sinteza Grafenaurejevega raziskovalnega dela brez dvoma zasluži.
Alenka Logar-Pleško Filozofska fakulteta v Ljubljani