25 Avg\rat Senoa: Berač Luka Povest iz vaakega življenja »Vi samo naši bodite! Vas kmetje poslušajo. Pridobite jih za nas, da gredo naše nove gospode volit, videli boste, kako bo to življenje. No, ali ste me razumeli ?« »Sem, hvala Bogu!« »Pa? Zdaj nam menda verjamete?« »Hvala na toliki milosti! Ne verjamem.« »In. nočete z nami ?« »Nočem.« »Pa kako?« Kmet je pogledal gospoda v oči in rekel mirno: »Ker sem stari gosposki dal besedo, da bom tudi pri teh volitvah zanje.« »Kai to! Saj pri volitvah ne rečete na usta, za koga ste, ampak vržete svoj glas na papirju v skrinjico. Tega ne bo nihče videl.« »Vidi Bog, gospod. Ne, tega še ni doživel človek od mene, da bi koga v obraz noljubil, za hrbtom pa bi ga s palico udaril. Tako delajo cigani in morda kaka gospoda. Ce me je zadela nesreča, vendar svojega poštenja ne prodajam in se ne dam kupiti. Res je, nesreča je prišla name, bcli volja božja, zmeraj ne bo tako. Vi pa, ako ste kmetu dobri, pomagajte tudi brez našega glasa! Saj vi ste pri vladi, vi morete vse, pa dobro delo ne vpraša po plačilu, a so Ijudje, ki bi bližnjega od same ljubezni tako močno objeli, da bi ga pri tem zadušili. Napravite nam to pot, ta most, ta nasip pri Savi, kakor ste lepo na papirju napravili, potem šele bomo videli, da ste dobri gospodje. Za vaš denar pa hvala vam!« »Torej ne?« je vprašal tujec razjarjen. »Ne!« je odgovoril kmet. »Varujte se, Martin! Moglo bi biti še huje za vas.« »Če Bog hoče, da! Jaz se samo Boga bojim.« »Ali tudi ljudje imajo moč.« »Hudobno moč, vera. Ubili so mi živino.« »Varujte se, Martin! je zapretil tujec s prstom. »Eh, vaše gospodstvo! V eni vasi grozijo, v drugi se ne bojijo; jaz pa se imenujem Martin Lončarič, ta hiša pa je moja hiša.« »Dobro, dobro! Boste videli!« se je tujec zadrl in odšel k vratom. »Da, tam so vrata, to ve inženir najbolje. Lahko noč želim vašemu gospodstvu.« Luka ie izvedel, da se je Martin zelo lepo iznebil gospoda, ki se je izdajal za zemljemerca in ga je prišel za volitve snubit. Bilo mu je še kar po vo^ji, ker je slutil, da je Martinu potreben denar. Vse to je berač dopovedal pisarju, ta pa je odgovoril: »Cakaj, prišlo bo sonce pred najine duri. Luka, le kar meni pusti to reč!« »Kaj se ti spet suče po glavi, grešna duša?« »Eh, svetnik ti! Tega ti ne povem.« »Ti mi obljubljaš in obljubljaš, jaz pa ne vidim na svoj kraj nobene sreče. Tvoji računi niso čisti ali pa so napačni. Čuješ, meni se ne ljubi več čakati! Šel bom naravnost k Martinu ali k Mari.« »Le pojdi, le pojdi!« se je pisar nasmejal. »Dobro, ne bom s prstom več mignil. Ali to ti povem: glavo stavim, da te bo Martin čez prag vrgel. Ali si znorel? Ta trmasti kmet se še ni omehčal. Ali ni nagnal agitatorja, ki mu je hotel na menico posoditi denarja, menico pa tebi prodati, da bi ga bil mogel stisniti? Pa je zaman trkal na Martinova vrata. To ti pa rečem, da je Marin oče v stiski. Vem, da išče denarja in da ga ni dobil. Neumen je, ne razume se v te reči, ne ve, kie je treba iskati, sramuje se norec« »Ah, išče, praviš?« »Seveda. Zato ne bodi neumen, ne izdaj se pred časom! Na preži bodi! Jaz bom jamo kopal, da bo Martin v njo padel, potem ga boš pa lahko ulovil. Šele tedaj, ko bo v tvojih krempljih, mu smeš reči. kaj si si namislil. Zdaj bi vse pokvaril. Zato bodi previden! Z ene strani ni šlo, bo šlo pa z druge.« Luka je izpod obrvi pogledal pisarja, toda ta je tako prostodušno in jaeno govoril, da Luka ni veo sumil o njegovem prijateljstvu in ga ni več vprašal, kaj snuje. »Dobro je,« je rekel, »naj bo po tvojem!« ^ »No, to je od tebe pametno. Kmete sem vse tožil,« je nadaljeval pisar, »vsi so obsojeni, imam obsodbe v žepu. Ko bi ti vedel, kako so bili poparjeni!« »Vem,« je potrdil Luka, »pet, šest jih je že bilo pri meni, naj jih počakam.« »Ti pa?« »Jaz nisem rekel ne ,da', a nisem rekel niti ,ne\ Ko opraviva svoje delo, jih bova zagrabila kakor lisica kuro.« »Čuj, Luka,« je dejal pisar lokavo, »ta gospoda ne plačajo Bog ve koliko. Piti se more, da, toda za dve tri kapljici, Boga mi, se ni vredno toliko gnati in truditi.« »Ti si zmerom lačen in žejeiv« mu ie odvrnil berač zlovoljno. »Mar ti nisera dal že denarja?« »Kaj si dal? Trikrat deset, enkral pa pet goldlnarjev nadave, vsega vkup pet in trideset goldinarjev. Teh umazanih nekoliko groSev človek lahko na prste prešteje, ti pa si rekel, da bo denarja kakor blata.« »Molči, vrana črna!« mu ja odrezai berač. »Ali misliš, da boš ti sam vse pojede! ? Ali ni še trideset drugih, ki mi molijo dlan pod noa, ali ni treba županu zamašiti usta? Vsi ti možje imajo pri volitvah glas, ti ga pa nimaš.« »Oho! Ali nosi morda milostljivi gospod Luka svojo volilno pravico v svoji beraški malhi?« »Nosi jo, imel jo bo — ti pa nikoli!« se je razjezil Luka. Pisar se je od jeze stresel in je že hotel planiti na berača, pa si je premislil in je rekel čisto mirno: »No, no! Dobro, imel jo boš! Jaz sem samo to hotel vprašati, ali bo še kak grošek dobre roke padel.« »Bo!« je rekel berač mrko, »ne boj se za svoj trud! Pojdi, ne zatikaj se venomer vame! Pa kaj vprašuješ? Ali ti nisem pred tremi dnevi dal deset goldinarjev?« »Si.« »Pa kje jih imaš?« »Eh! Po zraku letijo, striček moj! Vrag vedi, U denarji se topijo na moji roki kakor sneg.« »A na kaj, hudirja? Ali ne piješ zastonj v krčmi?« »Pijem, hvala Bogu, pa to ni ugodno, če si zmeraj privezan na eno krčmo kakor pes na verigi. Bil sem v mestu. Pa veš — eh! Hahaha! Včasih si človek zaželi gospoščine.« »Niti obleke si nisi kupil.« »Nisem,« se je pisar nasraejal in pogledal svoj umazani suknjič, »čemu bi za take reči denar zapravljal? Kar ne gre v grlo, zato človek niti ve ne.« »Ti boš do groba ostal, kakor si zdaj.« »Ah, to je spet resnica. Iz te kože ne pojdem nikamor. Meni je usojeno. Pusti me, ne trudi se! Daj mi samo kak goldinar, treba mi je tega.« »Zakaj?« »Ne vprašuj! Treba mi je. Pa je itak za tvoj posel.« »Na!« je rekel berač in potegnil petak iz torbe; »žri! Pa ne prihajaj mi kmalu, meni je treba krme tudi za drugo živino.« Pisar je vtaknil denar v žep in pogledal po strani na šop bankovcev, ki ga je Luka držal v roki, oči pa so se mu nekako čudno ukresale; toda Luka jih je urno spravil nazaj v torbo, rekel je ,zbogom', obrnil pisarju hrbet in naglo odšel. Mikica se je hudobno nasmehnil in šepnil: »Pazi, stric! Da ne postaneš ti vranam krma, da ne postanem jaz ona živina, ki se bo s tvojo krmo pitala! Razumem jaz tega gospoda berača. En goldinar daje meni, deset jih drži za sebe, ker mu je treba hišico kupiti. Da, da! Kar hranjuj ti lepe groške, se bo že našel kdo, ki te jih bo rešil.«