KRONIKA SLOVENSKIH MEST V LJUBLJANI, MARCA 1937 / ŠTEVILKA 1 / LETNIK IV LJUBLJANA V SLOVENSKI POVESTI IN DRAMI VERA NOVAK- DOSTALOVA I. Poleg pisateljev, imenovanih v Kroniki 1935, so po stavili dejanje svojih povesti v Ljubljano še nekateri drugi pisatelji. Janez Mencinger je pričel prvo poglavje svoje po vesti »Vetrogončič« (1860) v Ljubljani. Navezal ga je na slovensko predstavo v gledališču, poudarjajoč po men tega dogodka za slovensko kulturno življenje. Sicer pa ni dolgo vodil svojih junakov po Ljubljani, samo pri Slonu se sestaneta Medija in Vetrogončič; ostalo dejanje se vrši na kmetih. V svojem filozofskem romanu »Abadon« (1893) je Mencinger tudi pritegnil prestolnico Slovenije. Ko pla vata junak Samorad Veselin in Plahtalič v bodočnosti nad slovensko zemljo, dospeta tudi nad kraj nekdanje Ljubljane, ki je pa ni več. Plahtalič pravi: »Ljubljana ni več rabila za mesto in je razpadla«. Na mestu nek danjega barja je umetno jezero, ki ga zapirajo umetni jezovi in zavornice tam, kjer je bila Ljubljana nekdaj najlepša. Samorad Veselin govori: »Ko sem prvič videl Ljubljano, kako mi je ugajala nje lepa in sli kovita, mnogovrstna okolica! Videl sem veliko mest, vendar Ljubljane ne pozabim nikjer in nikdar!« Toda Ljubljane ni več, na hribu so le razvaline. Samorad obuja spomine: »Ko sem gledal ta grad, sem mu želel, da se nekoč razvedri in razširi, da se na prostornem temenu sijajno dvignejo kraljevske palače, vredne prekrasne dežele okoli in okoli in da bi se tam po zlatih dvoranah šetal vzbujeni kralj Matjaž, ko pre maga vse sovražnike pri sedmerovršični smreki tam na Sorskem polju . . .« Toda pridrveli so barbari, iz trebili Slovence, napravili jezove in izboljšujejo zem ljo. — Poleg Tavčarjeve 4000 je to drugi primer Ljub ljane v utopiji. V »Moji hoji na Triglav« (1897) je Mencinger v Mlekojedovi zgodbi omenil tudi Ljubljano v klasičnem opisu poti iz Bohinja v šole. Prikazal nam je sprejem kmečkih dečkov v staro ljubljansko gimnazijo, kjer jih vpisuje Valentin Vodnik. Valentin Zamik je svojo novelo »Ura bije, človeka pa ni« (1862) sicer lokaliziral na ljubljanskem barju, toda pričenja jo z opisom vožnje iz Ljubljane in s pripovedovanjem o njej. Franjo Maselj - Podlimbarski je poleg svoje »Po tresne povesti« postavil v Ljubljano tudi dejanje po vesti »Gorski potoki« (1895). Zajel je njeno ogrodje iz svojega bednega življenja v Ljubljani. Dejanje se vrši zlasti v nekdanji Kravji dolini in v šentpetrskem okraju. Tu se razvije življenje malomeščanskih in be- raških tipov. Izmed ostalih delov mesta omenja še Grad in Sv. Krištofa. Izrazite oznake mesta pa nima. 1* Dejanje Ivan Lahovega dvodelnega romana »Bram- bovci« (1910—11) je postavljeno deloma v Ljubljano ob času francoske zasedbe. Med drugim prikazuje predpustno življenje v Ljubljani, maškerado, dalje prihod brambovcev, gostilniške družbe v razgovoru o vojnih novicah, obrambo mesta pred Francozi in nji hov prihod v mesto. Kulturna reminiscenca je Vodni kov nastop na svatbi; njegove verze je na mnogih me stih vpletel v delo. Lahovo slikanje francoske dobe dopolnjuje Govekarjevo v »Svitanju«. Ivan Tavčar je svojo novelico »Soror Pia« postavil v ljubljanski uršulinski samostan. Poleg oznake sa mostanskega življenja je zapisal pisatelj tudi marsi- kako značilnost o ljubljanskem meščanstvu. Ivan Pregelj je v isti samostan postavil dejanje svoje povesti »Dom gospe matere Serafine«, kjer je poglobil podobo samostanskega življenja v vseh nje govih podrobnostih. Dijaško življenje v Ljubljani v osemdesetih letih 19. stoletja je prikazal v vzgojni povesti v pismih Jože Debevec. Njegovi »Vzori in boji« vsebujejo mnogo po datkov o kulturnem življenju takratne Ljubljane. Nekako podobno je Jakob Alešovec skušal označiti ljubljanske kulturne in družabne razmere v svojih »Ljubljanskih slikah«. Njegova dijaška povest »Kako sem se jaz likal« je dobra stika položaja slovenskega dijaka v ljubljanski nemški gimnaziji in družbi. Vsa se dogaja v Ljubljani povest Petra Bohinjca »Najmlajši mojster« (pod psevdonimom Velimir v Domu in Svetu 1896). Ta povest iz leta 1608. kaže ostanke protestantizma v Ljubljani, družbene raz mere v čevljarski zadrugi, življenje v gostilnah in sta rem mestu (Tranča, Stari trg, Čevljarski most); pisa telj je vpletel mnogo zgodovinskih podrobnosti, da bi podal natančno podobo življenja v preteklosti; na pr. omenja sramotilno klopico, kletko na rotovških stopnicah, kaznovalno pripravo »potapljavko« za pe ke ob Ljubljanici itd. Ivan Lah (psevd. J. E. Rubin) je napisal v Domu in Svetu 1904 »Spomine na ljubljansko barje«. Lea Faturjeva je lokalizirala v Ljubljani svojo no velo »Črtomir in Bogomila« (Dom in Svet 1912). Ivan Zoreč omenja Ljubljano v »Belih menihih«. V prvi knjigi (Ustanovitev samostana) kaže menihe, ki so se ustavili v Ljubljani na poti v Stično, opisuje tekmo čolnov na Ljubljanici (XV. pogl.) in Urha Ljubljanskega. V tretji knjigi (Samostan ob kmečkih uporih) se XXIX. in XXX. poglavje dogajata v Ljubljani. V pr vem slika Boštjanov in Janezov prihod v mesto, prizor na Starem trgu, ko peljejo Juda v kletki, v drugem pa slovesno mašo v stolnici, kjer poje Gallus, nadalje Janezov pretep v krčmi na Starem trgu. Iz svetovne vojne je zajel Fran Govekar novelo »Film« (Ljubljanski Zvon 1916). Franc S. Finžgar je lokaliziral (poleg manjših spi sov, n. pr. začetek povesti »Sama«) v Ljubljani dija ško povest »študent naj bo«, ki je tudi donesek h kul turni sliki predvojne Ljubljane. Fran Albrecht je v »Zadnji pravdi« prikazal zadnje dneve Frana Levstika v Ljubljani: na domu, v cerkvi, na beganju po Ljubljanskem polju. Kako so mnogi pisatelji v manjših delih omenjali Ljubljano, kaže n. pr. Matija Malešič (Dom in Svet 1927, 101). II. Mnogo manj kot v pripovedništvu in pesništvu so lokalizirali slovenski dramatiki svoja dela v Ljubljani. V čitalniški dobi je petindvajsetletni filozof Josip Ogrinec napisal prvo pomembnejšo slovensko veselo- 2* igro »V Ijjubljano jo dajmo« (1869). Prvo in tretje dejanje se vršita v manjšem kranjskem mestu, drugo pa v Ljubljani sami. Gašper Srebrin, vinski trgovec, se odloči na ženino prigovarjanje, da bo dal hčer Ma rico v Ljubljano, kjer se bo učila kuhanja. Mati na ti hem upa, da bo hči dobila v Ljubljani imenitnega že nina, kakor ga je dobila Kocijanova. Oče je mnenja, da je za ženske samo šivanka, kuhalnica in gospo dinjstvo, ne pa knjiga. Ker je Marici pisala sestra, ki je omožena v Ljubljani, naj vsa družina vstopi v čitalnico, preprosi očeta, da to stori. Oče se huduje, hči pa slavi pomen čitalnice: »Kdor v Ljubljani dan danes ni pri čitalnici, ni nič . . .« šegavi hlapec poje pesmi o Ljubljani, Marici opisuje »fletne študente« in »sokolovce«; »Fantje iz Ljubljane, — ki imajo hlače preklane, — iz popirja klobuk; — pa veter po tegne, — pa podje: smuk, smuk.« — V Ljubljani se Marica seznani z dr. Mirkom Snojem in vzljubita se. Drugo dejanje kaže Maričino ljubezensko razpolože nje, očetov in materin prihod v Ljubljano, ker sta izvedela za hčerino ljubezen. Oče jo pregovarja, naj se poroči z bogatim ljubljanskim meščanom VrednJa kom, hčerko pa vzame s seboj domov. Ko pričakuje oče snubca Vrednjaka, pa pride snubit doktor. Oče v zmoti pritrdi in spozna ženina šele pri sestavljanju pisma. Toda radi sramote se boji upirati poroki. Priložnostnega značaja je nastanek »vesele igre v enem dejanji«, ki sta jo spisala Janko Kersnik in Josip Jurčič z naslovom »Berite Novice«. Igro so igrali 18. novembra 1878. ob proslavi sedemdesetletnice dr. Janeza Blervveisa. Pisatelja sta dejanje lokalizi- rala v letu 1864. v Ljubljani. V predgovoru knjižne izdaje (1879) pravita, da je igra »iz zdanjega soci- jalno-narodnega življenja zajeta«. To je slika čital- niške dobe v Ljubljani, kjer mladi koncipient dr. Dra gic slovenski uraduje, govori o Prešernu, Bleivveiso- vih Novicah in o čitalnici ter pride v spor z uradni škim nemčurjem Kratkim. Odredba o slovenskem ura- dovanju prinese preobrat, ki prisili nemčurje, da se uče slovenščine in vstopijo v čitalnico. Delce je pro slava Bleiweisovih časnikarskih zaslug, pa tudi izraz slovenskih narodnostnih bojev v šestdesetih letih ter prispevek h kulturni zgodovini Ljubljane. Za stoletnico vprizoritve Linhartove županove Mic ke je napisal dr. Jože Vošnjak dvodelno igro »Pred sto leti« (1889); za tisk je priredil delo skupno z Lin hartovo igro Anonimus — Fran Govekar, 1905. Deli se na predigro, ki se vrši 28. decembra 1789 v Zoisovi palači v Ljubljani pred premiero županove Micke, in v poigro, ki se vrši istega dne v Zoisovi hiši po pre mieri. Vošnjak je prikazal družbo preporoditeljev: Zoisa, Vrodnika, Linharta in Makovca, ki razpravljajo o slovenski poeziji in dramatiki, podan pa je tudi majhen ljubezenski zapletljaj med Zoisovim nečakom in nečakinjo. V poigri sta Zois in Vodnik vsa navdu šena radi uspeha prve slovenske drame ter proslav ljata bodočnost slovenske kulture. Ob koncu pa Zois »uprizori« zaroko svojih nečakinj. Vošnjak je po vsej priliki v Ljubljani lokaliziral prvo, četrto in peto dejanje svoje drame »Doktor Dra gan«, ki prikazuje usodo dr. Lovra Tomana v letih 1867—1869. K četrtemu dejanju je Vošnjak napisal lokalizacijo: »Mestni trg. Zadaj mestna hiša z arka dami in stopnicami pred njo s stolpom. Od obeh 3* strani drže ulice na trg.« To nedvomno kaže na Ljub ljano, kjer hči profesorja Braniča, ki je v Draganu zbudil pesniško zavest, gori za pesnika njej posveče nega sonetnega venca. Dragan dobi kot narodni po slanec koncesijo za gradnjo železnice, jo proda, za- mami ga tudi poljska aristokratinja, toda po velikih uspehih se narod odvrne od njega in Dragan umre v Braničevem stanovanju. že v naslovu je lokaliziran »Ljubljanski dirindaj«, ki ga je spisal dr. L. Lenard (Gorica 1913). Te »dra matične slike iz glavnega in stolnega mesta Slovenije« so zmes nesmislov, ki ponazarjajo domislico: »Ljub ljana naša bela, ti si pobeljen grob, na zunaj prav vesela, pa polna si gnilob!« Delo je seveda brez vsake literarne vrednosti. Dr. Alojz Kraigher je postavil dejanje drugega dela svoje »Umetnikove trilogije«, posvečeno spominu Iva na Cankarja, na Rožniku. Ta del, imenovan »Umetnik v domovini«, se dogaja v letu 1918. Prikazuje Janeza Umetnika v družbi Helene in Jieejk ter rešuje pro blem Cankarja človeka. Dejanje »Lepe Vide« Ivana Cankarja se vrši v ljub ljanski cukrarni, domu slovenske Moderne. To je pe sem hrepenenja tiste literarne generacije, ki je v Ljubljani utirala novo pot našega pesništva. V Ljubljani se v glavnem dogaja »dramska pesni tev v petih slikah« Ivana Robide »Rože ob poti«. To je libreto s snovjo iz leta 1450., ki prikazuje Lucijo, ljubljansko meščansko dekle, zapeljano po modru- škem grofu. V samomorilnem namenu skoči z otro kom v Ljubljanico, a jo rešijo in obsodijo, toda pred usmrtitvijo je bila na romantičen način rešena in sprejeta v samostan. Tretja slika se dogaja na Starem trgu, četrta v ječi v Tranči, peta na Friškovcu. Poleg Cankarjeve Vide je najbolj resno dramatsko delo, lokalizirano v Ljubljani, Ivana Preglja igra v petih dejanjih »Salve virgo Catharina ali Ljubljanski študentje«. Dejanje je postavljeno v leti 1682. in 1683. To delo snovno najbolj polno podaja ljubljan sko zgodovinsko okolje, zlasti življenje jezuitskih štu dentov, njih pretepe in serenade — »razposajene ljub ljanske krvi in šolarske objestnosti«. Humanistično in zgodovinsko občutje veje iz vsega dela, v revijalni objavi tudi iz uvodnih opomb, tako da je igra bolj nasičena podoba Ljubljane ob koncu 17. stoletja, ka kor prava drama. Četrto dejanje se vrši na Dunaju. Snov in okolje te drame slika Pregelj tudi v študen- tovski povesti »Peter Markovič«, kar je zanimiva pa ralela. Kratki pregled dramatske produkcije (tiskane), lo- kalizirane določno v Ljubljani, kaže snovno proslavo kulturnega preroda, katerega žarišče je bila Ljublja na (Kersnik-Jurčič, Vošnjak), oživlja zgodovinsko in sodobno okolje (Lenard, Robida, Pregelj), usodo kulturnega delavca (Vošnjak, Kraigher) ali pa je pesnitev brez določnejših krajevnih in časovnih opo rišč (Cankar). Lahko je še kako dramatsko delo lokalizirano v Ljubljani, toda brez določne oznake. Zlasti med nena- tisnjenimi dramami jih je lahko več. Celotne slike pa to ne spremeni, ker ostane pritegnitev Ljubljane v dra mo v manjšini nasproti pripovedništvu in pesništvu. 4*