Januar grkvenj Kisi j [Izhaja začetkom vsakega mesca. Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, v Katol. tiskarni 5tane na leto 1 K 60 vin. Za Nemčijo 2 K 8 vin. Za Ameriko (brez ameriške priloge) in za vse ostale kraje 2 K 60 vin. - Domača tvrdka! DomaČa tvrdka! 2793 (Andr. Rovškov naslednik.) Ivan Pengov podobarski in pozlatarski atelje Ljubljana, Kolodvorske ulice štev. 20 se priporoča preČ. duhovščini in cerkvenim pred-stojništvom v naročila za izvrševanje strogo umetniško v raznih slogih izvršenih oltarjev, kipov in svetniških soh iz marmorja, cementa, gipsa ali lesa itd. --Priznano umetniško dovršena dela! ===== Priznalna pisma so vedno na razpolago I Najsigurnejša prilika za štedenje! Vzajemno podp. društvo v Ljubljani registrov, zadr. z omejenim poroštvom, Kongresni trg 19 sprejema vsak delavnik od 8.—12. ure dopoldne hranilne vloge ter jih obrestuje m^ po 43u°io *wm to je: daje za 200 K 9 K 50 h na leto. — Druge hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se njih obrekovanje prekinilo. Rentni davek plača hranilnica sama. Kanonik Kalan Andrej, 1. r., predsednik 2797 Kanonik Suinik Janez 1. r., podpredsednik. Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani Slritarieve»'2 Podružnice Sprejema vloge na knjižice in na te- J L1! °l t 12 |0 e vrste Podružnice Spljet, Celovec :: in Trst :: koči račun ter je obrestuje po čistih " Kupuie in prodaja srečke in vs Spljet, Celovec :: in Trst :: Delniška glavnica :: K 3,000 000 :: vrednostnih papirjev po dnevnem kurzu. Rezervni fond s: K 300000. :: s a d o v i h popolnosti. Dosedaj je »Bogoljub« izvršil le kos svoje naloge. Povedal je namreč, kaj je popolnost, in navedel dvoje sredstev popolnosti. Popolnost je — tako »Bogoljub« (1. 1904, str. 71.) - skupina vseh čednost i. Popoln kristjan ima res vse krščanske čednosti v veliki meri. Toda tako se vidi popolnost le od z u n a j. Skupino vseh čednosti more imeti le tisti kristjan, ki ima tako močno ljubezen do Boga, da je pregnala iz srca ne samo vsak smrtni greh, ampak tudi vsak prostovoljni odpustljivi greh, podjarmila vse strasti, vsa neredna nagnenja in užgala sveto žejo po čednostih. Iz takega srca požene vsestranska resnicoljubnost, prava 'ponižnost, ljuba krotkost, nepristranska pravičnost, čista zmernost, pred vsem pa velika — ljubezen do bližnjega. Mir božji plava nad takim srcem, kjer ne vladajo več ustrahovane strasti in premagana slaba nagnenja, amipalk — kraljica ljubezen. To je torej pravzaprav popolnost: ljubezen, in sicer taka, kakor smo jo opisali. Za oko, od zunaj, se nam seveda kaže kot s k u pin a vseh čednosti, ali pa kot natančno izpolnjevan-n j e volje božje, kot zvestoba v malem, kot zatiranje samoljub-j a itd. A vse to izpolnjevanje volje božje, to zatiranje samoljubja, ta zvestoba v malem, vse te čednosti so kakor lepe mavrične barve, ki razodevajo, da v srcu takega popolnega človeka sije solnčna luč božje ljubezni. A kar je lepega in dragocenega, se ne doseže brez truda in napora: zlato in de-manti ne leže kar na cesti. Do te popolnosti se pride počasi in z neprestanim delovanjem. Kakor povsodi tudi tukaj »čič ne da nič«. Torej pot pod noge pa hajdi na goro, na goro, na strme vrhe! Tudi to pot na goro, na vrh popolnosti hočemo nekoliko opisati. Ta pot ima t r i glavne dele in imena: Prvi del le poti se imenuje pot očiščevanja. Premagovati skušnjave, krotiti neredna nagnenja, pod jarem spravljati svoje strasti, tako da je človek gospodar v svoji hiši, v svojem srcu: to je naloga tega prvega dela naše poti. Ko smo tako iztrebili iz svojega srca trnje in osat nerednih nagnenj in strasti, potem pa je treba začeti gojiti vse plemenite sadike krščanskih čednosti. A to vrtnarstvo je velika umetnost. Toda Bog razsvetljuje tako velikodušno srce, ki stremi po popolnosti, posebno pri molitvi in pri prejemanju svetih zakramentov. Človek napreduje bolj in bolj v vseh čednostih, v spoznavanju Boga -in božjih reči. O takem pravimo, da je na drugem delu svoje poti, na poti razsvetljevanja. Tisti, ki so srečno prehodili tudi to pot, pridejo naposled do visoike gorske planjave, kjer je tako lepo, da jim je ves trud obilno poplačan. S trdno roko so bili napravili mir in red v svojem srcu, kakor v božjem vrtu jim tam 'bujno cveto čednosti pod jasnim solnčnatim nebom milostipolne duše. Bog se razodeva bolj in bolj taki duši, ki v 'brezmejni ljubezni ljubi tistega, ki je sama živa lepota in dobrota. Taka duša okuša bolj in bolj vso sladkost božje ljubezni, okuša že tu na zemlji nebeško veselje. Kaj in kako je to, tove pravzaprav le tisti, ki to sam izkusi; drugi velikokrat nimajo pravega pojma o razsvetljeni modrosti in duševni sreči take duše, da, mnogokrat imajo čisto napačno predstavljanje o takih junaških duhovih. — — Seveda te duše sedaj, ko so očistile 'zaraščeni vrt svojega srca, ko jim tam mirno rastejo in cveto najlepše čednosti, ne žive v brezdelju, ravno nasprotno: nič bolj živega in bistrega, kakor popolna duša ! Raj svojega srca vedno goje, ne s težavo, ampak z lahkoto, tako, kakor bi bilo Adamu delo v raju le v zabavo, če bi bil Bogu zvest, ostal. Oku-šanje božje ljubezni jih napolnjuje s sladkostjo, a obenem jim tudi budi žejo po vedno večji ljubezni, po vedno večji popolnosti in večji sladkosti. Tako se dvigajo take duše po vedno večji sladkosti. Tako se dvigajo take duše vedno višje in višje, »da se vpo-dobijo po podobi Božjega Sina« (do Rimlj. 8, 29). Imenujemo pa to tretjo pot pot združenja: duša se druži z Bogom v sveti ljubezni. Ko je »Bogoljub« tako povedal, kaj je popolnost, je pa začel govoriti o sredstvih popolnosti, in dejal, da je prvo: hrepenenje po popolnosti. V 12., 13., 15. in 18. številki leta 1904 je polno lepega branja o tej stvari. V 21. in 24. številki istega leta pa govori o drugem sredstvu, da si namreč izberemo za na pot dobrega duhovnega vodnika. Do tu je »Bogoljub« sredstva krščanske popolnosti do sedaj razložil. In tu zastavimo pero za novo »Bogoljubovo« leto. Takoj v drugi številki začnemo — če Bog da — o tretjem sredstvu: o branju dobrih duhovnih knjig. A. Zdešar C. M. Kako lepa je smrt pravičnega! Leta 1906 na predvečer, čistega spočetja Marijinega je umrl dr. Lapponi, telesni zdravnik papeža Leona XIII. in Pija X. Dr. Lapponi je bil značajen kristjan. Smrt njegova je bila le lep odsev njegovega krščanskega življenja. Y noči od 6. na 7. decembra ie postajalo dr. Lapponiju slabo; poprosil je za duhovnika; spovedal se je ter zahrepenel po svetih zakramentih za umirajoče. Na željo duhovnikovo jih je odložil za drugo jutro. Med tem je poklical k sebi vse člane družine ter hišne sosede. Svojo ženo je pro'sil, naj mu odpusti vse »slabe zglede«, ki jih je mogoče dal; sodil je samega sebe zelo ostro; priporočal jej je, naj bo tudi: v prihodnje »močna žena«. Vsi so jokali krog njega; on pa jih je tolažil, mignil je vsem otrokom, da. naj se mu približajo; vsakemu je položil roki na glavo ter ga blagoslovil; priporočal jim je strah gospodov ter jih iskreno prosil, naj do pičice natanko in vestno spolnjujejo svoje dolžnosti; trikrat je ponovil »do pičice natanko« pač zato, ker je sam v življenju 'božjo voljo do pičice natanko spolnoval. Tudi poslom je dal lepe nauke ter jih prosil odpuščanja. Vsem je rekel: »Smrt je izvrstna učiteljica; imejte jo neprestano pred očmi, pa boste srečni v tem in onem življenju«; potem je rekel, kako se veseli, (ker se bo v nebesih z vsemi zedinil in na veke radoval. Z an-geljsko pobožnostjo je sprejel sveto popotnico in sveto poslednje olje; sam je odgovarjal latinsko duhovniku. Nato je zaprosil svetega očeta za blagoslov ter popolni Odpustek za zadnjo uro. Msgr. Bisleti, major-dom, je maševal zanj ter mu prinesel blagoslov od sv. očeta. Skupaj sta klicala na pomoč brezmadežno Devico. Zadnji dan življenja je neprestano molil. Prosil je, naj mu vedno narekujejo zdrhljeje: »Moj Jezus, usmiljenje!« »Moj Bog, vse iz ljubezni do Tebe!« »Sveta Marija, zdravje bolnikov!« »Kraljica, brez madeža spočeta, prosi za me!« Večkrat je srčno obudil dejanje vere, upanja in ljubezni; pri očenašu je posebno povdarjal: »zgodi se tvoja volja!« S posebno ljubeznijo je izgovarjal pri »Češč. Mariji« besedo »Jezus« ter ponavljal prošnjo: »zdaj in cb smrtni uri. Amen.« »Hvaljen bodi Je- zus Kristus, pravi Bog in pravi človek!« — Tako je zdihoval; in zopet: »Ceščeno bodi sveto in brezmadežno Spočetje najsvetejše Device! V Tvoje roke izročim svojo dušo.« — Ura je bila polnoč. — »Kakšen dan je danes?« je vprašal. — »Petek je«, so mu odgovorili. Nato reče bolnik: »No, upam še danes zaslišati besede: Še danes boš z menoj v raju.« Med tretjo in četrto uro se je zdelo, da spi; toda spal ni, ampak premišljeval; obrne se k hčeri Piji ter jej reče: »Ali veš, kaj smo večkrat brali? Dandanes mo-ramosvetover o Kristusov o spo-zna vati bolj z dejanji, kakor z besedami!« Priporočil je še svojo po-starno mater svojcem ter je ponavljal: »Jezus, Marija, Jožef, vam izročim svoje srce, svojo dušo in svoje življenje«; poslovil se je še od žene in otrok; najstarejši sin ga je še prekrižal z blagoslovljeno vodo; nato je mirno zaspal v Gospodu. Tako umrje pravični. Ne želiš M tudi ti tako umreti? Dr. Lapponi je celo življenje vestno živel kot dober učenec Kristusov. Na njem se je uresničil rek: Kakršno življenje, taka smrt! Zagotovi si tudi ti, dragi prijatelj, sladko smrt s pobožnim, krščanskim življenjem! Teo'tirn. V življenju nikoli — po smrti pa tudi ne! Nikoli ga ni bilo v cerkev, pač pa je pridno delal zoper sv. cerkev in njene služabnike. V žlici vode bi bil najraje vse potopil. Norčeval se je iz vsega svetega, in sam Bog ve koliko hudega je napravil. Prišla je pa smrt! Počasi se je napovedovala, — glejte Srce Jezusovo je zmagalo! Niso bile zastonj vse molitve — spokoril se je in umrl spravljen z Bogom. Toda niso nesli trupla v cer- kev, radi bi bili to storili, a ni šlo! Rakev je bila sicer večkrat popravljena, pa je ostala le preslaba, povsod je ven teklo, deske so se ši-bile, z verigo so jo zvezali in peljali na pokopališče. — V življenju ni mara! za cerkev, — zato tudi po smrti, čeravno spokorjen, ne pojdeš notri! Tako se je zgodilo nedavnq nekje na Dolenjskem. Slovenci v Lurdu. (Piše urednik. — Dalje.) Novim naročnikom moram najprej povedati, da popisujem lansko naše romanje v Lurd, in da smo ravno v zadnji številki lanskega leta prispeli do Lurda. Zdaj hočemo pogledati, kako je kaj tam bilo. Bilo je v četrtek, 14. majnika, zvečer, ko smo obstali na kolodvoru v Lurdu. Ura je bila devet proč. En srčen Deo gratias — hvala Bogu! — je menda vzdihnil vsak izmed nas, ko smo obstali na zaželjenem mestu. Škofa našega je pričakoval tajnik tarbskega škofa s kočijo. Ponudili so našemu škofu tudi svoje stanovanje. Pa škof so se zahvalili za to prijaznost, češ, da žele biti med svojimi romarji. — Pred kolodvorom zunaj je stala cela vrsta voz. Govorili, kričali smo vse križem, uni francosko, mi slovensko, ne da bi bili drug drugega kaj razumeli. Povrh je bila še tema. Rekel sem: če bo pa tukajle mogoče kak red napraviti, in če bodo naši ljudje danes srečno prišli do svojih stanovanj, dobro bo. Ni bila podoba, da bi se moglo to srečno izvršiti. In vendar se je; vsi romarji so prišli srečno pod streho. Jaz, ko nekaj časa urejam potnike, sedem potem na fijakarja in se peljem proti svojemu stanovanju — hotel Royal. Od kolodvora gre cesta nekoliko navzdol; mesto leži nižje od kolodvora. Gremo skoz glavno ulico mesta, dalje čez reko Gav, ki teče ob mestu; koi onstran Gava pa se prične razprostirati tista krasna planota tja do lurških svetišč. Motel Royal je cerkvi najbližji in najimenitnejši hotel v Lurdu. Ko skočim pred hišo z voza, zagledam pred seboj dobro znano podobo — dr. Šusteršiča. Zivio! bil je prvi pozdrav na lurških tleh. On se je pripeljal s svojo gospo soprogo nekaj ur pred nami z Dunaja preko Pariza. Bil je to pot že četrtič v Lurdu in dobro znan z vsemi ondotnimi razmerami. V hotelu Royal je stanoval I. razred romarjev. Ko smo stali tam pred hišo, so ravno drugi romarji šli od večerne procesije domu. Med njimi so bili tudi Benečani s svojim patrijarhom Caval-larijem, naslednikom sedanjega sv. očeta. Drugo jutro so pa že slovo jemali in je menda kardinal imel pri duplini sila krasen govor. Ko smo svoje reči odložili, bila je prva naša pot — k duDlini. Škof, ki so bili to pot tretjič v Lurdu, so nam kazali pot. Gremo mimo rožno-venške cerkve, dalie pod visokimi oboki, ki no- sijo krasno izpeljane hodnike proti zgornji cerkvi, že nam šumi Gav nasproti, — še nekaj korakov, --pa smo pred duplino, svetim mestom, kjer se je nebeška Gospa prikazovala skromni Bernardki... Njena podoba nas gleda iz pečine, z onega mesta, kjer je nekdaj živa stala... Blaženi občutki nas obhajajo, pokleknemo, poljubimo tla,... pozdravimo nebeško Mater... in se zatopimo v molitev... Bilo je tam še precej drugih romarjev, in sveče so razsvetljevale sveti kraj. Prostor pred duplino je v obliki štirikotnika ograjen z železnimi vrvmi ter prihranjen za bolnike — okolu te ograje stoje navadno drugi romarji. Ko smo opravili kratko pa presrčno pobož-nost, vrnemo se nazaj proti stanovanju. Bili smo utrujeni, prejšnja noč je bila v vagonih in drugo jutro je kazalo zopet zgodaj biti na nogah. Na potovanju je čas dragocen; treba ga je dobro porabiti. Ob pol šestih so imeli škof sv. mašo pri duplini. Romarji smo hoteli biti kajpada pričujoči. Ob petih se zberemo pri kipu sv. Mihaela, ki stoji na začetku tiste že omenjene planote, katera se razprostira med cerkvijo in mestom, in sicer stoji koi — namreč kip sv. Mihaela — ko se pride iz mesta čez Gav. Zastava naša se razvije in mi se uvrstimo zanjo ter pojoč lavretanske litanije gremo po tistih med tratami lepo izpeljanih potih proti cerkvi, in krenemo na desno proti duplini. Tam je bilo romarjev že vse polno. Naš škof mašujejo, in romarji naši so pri sv. obhajilu, ki se deli ondi pri ograji, katera loči oltar v duplini od drugega prostora. Duhovniki pa gremo v gornjo cerkev, iskat priložnosti za maševanje. Bilo je treba precej potrpljenja, bilo treba čakati dveh, treh, ali štirih, ki so bili prej na vrsti, potem smo že tudi mi prišli do oltarja. Ob enajstih pa smo imeli določeno prvo skupno službo božjo v baziliki ali gornji cerkvi. Ker želi vsaka romarska družba imeti svojo božjo službo zase v svojem jeziku, zato je treba točnega reda, da se morejo zvrstiti; ta red je napisan na deski zunaj pred baziliko. Nekateri so imeli božjo službo pri duplini, drugi v rožnoven-ški cerkvi, tretji v zgornji cerkvi, baziliki. Nam ie bila določena večinoma bazilika, zato ker je manjša od rožnovenške,_mi pa smo bili — četudi nas je bilo CiOO — vendar ena izmed manjših ro- 2 marskih družb. Pa smo se v veličastni baziliki počutili prav dobro, kar domače. Tedaj ob enajstih je bilo prvi dan določeno za nas. Romarji so zbrani v ladiji, škof na kle-čalniku v svetišču, jaz pa stopim na prižnico, da izročim Mariji naše pozdrave. — Prej nisem mislil na poti nič pridigovati, želel sem, da govore drugi odličnejši gospodje; ko smo se pa jeli bližati Lurdu, začelo me je privzdigovati. Ni mi dalo več molčati; misli so se mi jele same ponujati, vsiljevati. Poiščem tedaj kosec papirja, zapišem nanj med vožnjo nekaj besedi, ki mi jih je narekovalo od svetih občutkov prevzeto srce. In tako je nastala prva pridiga. Kdo bi v takem slučaju lahko ne govoril! Komu bi ne prekipevalo srce? Kdo bi si ne želel, dati duška srčnim čuti-lom?! Stopim tedaj na prižnico in v imenu vseh pozdrevim Marijo z vso močio svojega glasu, z vsem žarom svojega srca: »Ave!____Ave!____ Ave Marija!____Zdrava zemlje vse Gospa in nebes Kraljica!____Zdrava golobica, skrita v razpokah pirenejskega gorovja!----Zdrava hči nebeška, Mati ljubezniva!---- Zdrava lepa bela Gospa, ki si tukaj si svoj prestol izvolila!... Pozdravljena tudi ti sveta zemlja, na kateri stojimo!... Pozdravljeno, počeščeno sveto skalovje, ki te je božja Mati počastila s svojo priču-jočnostjo, poveličala pred vsem svetom s tolikimi čudeži!... Mi te pozdravljamo ... mi te poljubljamo... mi te močimo s solzami ginjenja, hvaležnosti, veselja!...« Res smo ga močili. Oči vseh so plavale v solzah. Kai čuda! Ni bilo treba k temu nobene umetnosti. Davno gojena, srečno izpolnjena želja; svet kraj, na katerem smo bili; bližina nebeške Gospe, ki smo jo tako živo začutili, — vse to je vplivalo, da so se tajala naša srca v občutkih ginjenosti, hvaležnosti, radosti... © □Sp c=®= Misijonska poročila. I=©=1 © © Jezusova zadnja volja. »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Torej idite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Učite jih spolnjevati vse, kar sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Tako je govoril Jezus in se vzdignil v nebesa. S temi njegovimi besedami končuje sv. Matevž svoj evangelij. To so torej zadnje Jezusove besede, njegova zadnja volja. S temi besedami v srcu so se razkropili apostoli po vsem tedaj znanem svetu in ozna-njevali Kristusa. Skoraj 1900 let je že minilo od tistega časa in vendar je med 1570 milijoni ljudij, ki žive na zemlji, še okoli 1000 milijonov, ki še niso slišali o Kristusu. Med temi 1000 milijoni je okoli 777 milijonov poganov. Kako je to mogoče? Ali je Jezusova zadnja volja izgubila svojo veljavo? Ne, Je- zusove besede, ki smo jih navedli, govore dovolj jasno. Izvršitev njegove zadnje volle pa je v naših dneh celo nujnejša kot kdaj poprej. Poglejmo, kakšne razmere so danes in kakšne so bile nekdaj, pa bomo imeli, da je res tako. Vsa zemlja leži odprta pred nami 'kakor odprta knjiga. Drzni mornarji so prebrodili in preiskali vsa morja. Znani so tudi najmanjši otoki. Sv. Pavlu ni bilo treba skrbeti za Ameriko, ker ni vedel zanjo. Sv. Frančišku Ksaveriju ni bilo tr^ba hoditi v Avstralijo, ker je tedaj še niso poznali. Danes pa so znane vse dežele. Kitajska je bila tujcem do leta 1861. zaprta in misijonar, ki se mu je posrečilo priti čez mejo, je bil vedno v smrtni nevarnosti. Če so pri oblasteh zvedeli zanj, so ga zasledovali, dokler ga niso vjeli in umorili. Še le anglešikemu in francoskemu pritisku so se Kitajci vdali in odprli deželo. Leta 1868. so odprli svojo deželo tudi Japonci. Zdaj sme misijonar nastopati v teh deželah kakor doma. Knjige o jezikih, verah in navadah tujih narodov omogočujejo mlademu misijonarju, da se more dovolj pripraviti, predno odide v misijone. Prej ni bilo takih knjig, in misijonar je moral dolgo časa živeti med pogani in tovHi besede, da se je naučil njihovega jezika. Zdaj mu ni treba s tem izgubljati dragega časa. Leta 1847. so položili prvi kabel (podmorski telegraf), leta 1874. pa se je ustanovilo društvo za svetovno pošto. Prej ni misijonar leta in leta zvedel nobene novice iz svoje domovine in tudi v domovini niso sedeli zanj, zdaj se zve vsaka važna novica v enem dnevu po vsem svetu. Jasno je, da je to velike važnosti za vodstvo misijonov. Odkar so iznašli parni stroj in ga začeli uporabljati na ladjah (1807) in železnicah (1829), je izg;nila največja ovira za misijone: dolge in nevarne vožnje po suhem in po morju. Le primerjajmo! Sv. Frančišek Ksa-verij je potoval 13 mescev iz Lizbone v Indijo, zdaj preplovejo ladje ravno to pot v treh tednih. Do Japonske se je vozil 17 mescev, zdaj se pride tja v 6 tednih. Še v 18. stoletju se je vozil jezuit p. Nik. Schindler iz Gradca v Quito (Juž. Amerika) 14 mescev. In kako težavna in nevarna so bila ta potovanja! Dan za dnem so prihajale vesti o potopljenih ladjah. Jezuitom se je potopilo od leta 1686. do 1727., torej v 40 letih, 113 misijonarjev. Razen tega so prežali povsod morski roparji, ki so marsikaterega misijonarja vjeli in odpeljali v sužnost. Pri vsem tem pa so bile vožnje zelo drage. Poprek je bilo treba misijonarju za vožnjo in opravo 6000 do 7000 K, torej trikrat toliko kot zdaj; če pa vpoštevamo denarno vrednost onih časov, skoraj desetkrat toliko. Po sibirski železnici moremo priti v treh tednih v glavno kitajsko mesto Peking. Zveza ruskih železnic z Indijo je le vprašanje časa. Kitajska je dala zunanjim železniškim družbam okoli 25 dovoljenj za napravo železnic. V Afriki nameravajo speljati velikansko železnico iz Egipta v Kapland. Tako podira trgovska Evropa vse ovire, ki se ustavljajo njeni trgovini. Premoženje narodov raste. Zdaj računajo z milijardami kakor prej z milijoni. Poleg tega je izobrazba v naših časih neprimerno večja kot nekdaj. In ravno izobrazba evropskih narodov je ona moč, ki se pred njo klanjajo poganski narodi drugih delov sveta. Izobrazba koristi tudi misijo-.nom. Pogan spoštuje mis;jonarja, ker vidi, da je moder mož, da se more od njega veliko naučiti; zato mu verjame tudi takrat, kadar mu' razlaga težke, čutom nedostopne verske resnice, ter se spreobrne. Le pomislimo, kaj so za sv. vero storili jezuiti 16. in 17. stoletja s svojim računoslovnim in naravoslovnim znanjem! Kitajski cesar jih je povišal v najvišje državne učenjake in pustil zaradi njih krščanstvo v miru. Med tem ko so ti pisali učene knjige, računali tek zvezd in vlivali za cesarjevo vojsko topove, so drugi hodili po cesarstvu in oznanjevali sv. vero. Kitajci iz najvišjih krogov, celo dve cesarici, tisoči iz ljudstva so vstopili v katoliško cerkev. Danes pa je znanost še večja in bi se dala še bolj uporabiti. Vendar stoje tem svetlim stranem našega časa nasproti temne, prav temne sence. Napredek vede je novodobno lzobraženstvo tako oslepil, da se je prevzelo in zavrglo Boga. In v tem je silna nevarnost za misijone. Poganski narodi, ki se prebujajo in segajo po evropski omiki, dobivajo omiko brez Boga. Bliščeča evropska omika jih mami, da ne čutijo nobenega hrepenenja po veri. O Japoncih, ki so se polastili evropske omike, piše neki nedavno umrli škof, ki je dobro pognal njihove razmere, da so za dolgo, dolgo časa izgubljeni za krščanstvo. In res so misijonski uspehi med njimi žalostno majhni. Podobna nevarnost grozi Kitajski, tej orjaški državi, ki obsega četrtino vsega človeštva. Ako se tu ne posreči v 10 do 20 letih krščanstva bo'lj utrditi in razširiti, se bo dalo ljudstvo ogoljufati in preslepiti od evropske omike in se bo še bolj oddaljilo od Boga, kakor je zdaj. Novi škof v južnem Šantungu, p. Henninghaus, ki je že 19 let na Kitajskem, piše prijateljem in dobrotnikom svojih misijonov: »Zdaj, ko je še vse v tolku, je še mogoče pridobiti ljudstvo za vero. Ako ljudstvo sprejme tujo omiko, je težko nanj vplivati. brezbrižnosti. Ako se združi naše novodobno poganstvo s tem duhom, potem je teh 400 miljonov za sv. vero skoraj izgub- Kitajci so že po naravi in po tisočletnem Ijenih---Ako stojim sredi te neštevilne konfucijanskem1 vplivu nagnjeni k verski množice in gledam, kako drvi novi dobi v ■ Ko. fucij jc b i kitajski modrijan in pc stavodajule . naročje. me zaboli srce. Zakričal bi v celi Blagoslov sv. Janeza Evangelista. (Relief Iv. Zajca za župno cerkev v Krškem.) svet po pomoč, zdaj ko se da še rešiti, ko se da vsaj en del tega toka Obrniti na pot zveličanja. Naši trgovci in politiki umevajo, da je vzhodna Azija dežela bodočnosti; naj bi naši katoličani to tudi tako dobro in še bolj umeli.« Res se bliža za daljni vzhod nova, odločilna doba. Toliko silndjša je pa tudi potreba napeti vse moči, porabiti vsa sredstva, ki jih podaja čas, da se okrepe misijoni. Misijonarji morajo prinesti omiko narodom in z omiko sv. vero. Nekdaj so bili drugi časi. Misijonarji, oblečeni v revne tate, so iskali po gozdovih poganov in jim oznanjevali sv. vero. Zdaj so se časi spremenili in tudi sredstva morajo biti druga. Naš čas dela z znanostjo, ki se goji na visokih šolah. Misijonarji bodo morali torej ustanavljati visoke šole in v teh poučevati. Če tega ne store katoliški misijonarji, bodo pa brezverci ali protestanti. V Šangaju je bil leta 1907. (od 25. aprila do 7. maja) protestantski shod, kjer je bilo navzočih 1000 pooblaščencev. Sklenili so ustanoviti vseučilišče po angleškem vzorcu; to naj bi stopilo v zvezo z drugimi, ameriškimi in evropskimi vseučilišči. Izvolili so poseben odbor, ki proučuje to nalogo. Ne glede na to nevarnost je misijonarjev in sredstev premalo. Za izvršitev Jezusovega povelja bi bilo treba cele armade misijonarjev. Ako računamo na 20.000 ljudij enega misijonarja — kar je seveda premalo — bi bilo treba za 1000 milijonov ljudi 50.000 misijonarjev. Te bi morali podpirati misijonski bratje, misijonske sestre, katehisti in katehistinje. Brez tega mi svetovnega misi-jona. Ako pojde tako naprej kot sedaj, bo treba — to se da na podlagi dosedanjih uspehov preračuniti — še 5000 let, predno vstopijo vsi pogani v sv. cerkev. Najmanj 50.000 misjonarjev bi bilo torej treba, v resnici jih je pa le 12.300. Pred vsem se morajo zidati in vzdržavati zavodi, kjer se morejo vzgojiti misijonarji, ki jih Bog kliče navadno iz revnih družin. Treba jim je plačati vožnjo in kupiti najpotrebnejše reči, kadar se odpravljajo med pogane. V misijonih je treba postavljati cerkve, kapele, šole, sirotišča, se- menišča za vzgojo domačih duhovnikov in učiteljev. Za te naprave pogani ne marajo dajati, novospreobrnjenci pa so po večini revni in maloštevilni. Pomagati mora torej misijonarjev žep. Misijonar mora pa tudi sam živeti, imeti kaj obleke in streho za stanovanje. Res da se morajo misijonske Škofije postaviti na lastne noge, če hočejo trdno stati, in se tudi trudijo, da to dosežejo, vendar potrebujejo vsaj v začetku brezpogojno pomoči od zunaj. Računajmo na vsakega misijonarja za vse omenjene potrebe 1200 K na leto — preveč to gotovo ni. Za 50.000 misijonarjev bi bilo torej treba 60 milijonov K. In koliko dajejo katoličani v resnici? Natanko ni mogoče preračuniti, ker gre veliko denarja v misijone, za katerega javnost ne zve. Tu naj omenimo zlasti one podpore, ki jih pošiljajo redovi svojim udom. Vendar ;pa te podpore gotovo ne presegajo onih zneskov, ki jih naberejo vsako leto razne misijonske družbe. Vse te družbe nabero na leto okoli 10,800.000 kron. Vse podpore skupaj bi znesle torej nad 20 milijonov kron. Toliko dado vsako leto katoličani, ki jih je okoli 264 milijonov 615 tisoč. Protestanti, 166 milijonov 983 tisoč po številu, pa dado nad 80 milijonov kron vsako leto za svoje misijone'. Na vsakega pastorja misijonarja, ki jih je 7722, pride nad 10.000 K na leto. Po teh številkah bi morda kdo sodil, da so katoličani manj požrtvovalni kot protestanti. Vendar je ravno nasprotno resnica. Le primerjajmo ubogega katoliškega misijonarja z bogato plačanim pastorjem, ki se pripelje s svojo ženo v misijone in, če tej zrak ne ugaja, spet odjadra proti domu. Primerjajmo usmiljeno sestro s protestantovsko diakonisinjo, ki ima vsak trenutek odprto pot do posvetnega veselja, v katero se tudi velikokrat vrže. Da so protestantovski prispevki tako visoki, pride odtod, ker so protestantske dežele najbogatejše dežele sveta: Angleška, Združene države, severna Nemčija in druge. Poleg tega darujejo protestantski milijonarji vsako leto visoke svote za misijone. Vendar pa bi katoličani tudi lahko več darovali. Zdi se, da se premalo zanimajo za svoje brate v poganskih deželah, da premalo poznajo njihove razmere. Tu je treba pomoči. Katoliškemu ljudstvu je treba pojasniti, kako se godi misijonom, zlasti zdaj, ko ponehujejo dohodki iz Francoske, ki je vedno dajala največ. Francoska je vzdrževala največ misij onov. Misijoni od Balkana do Perzije so večinoma v francoskih rokah, od 108 misijonskih okrožij srednje in vzhodne Azije je 54 francoskih, od afrikanskih okrožij, ki jih je okoli 60, je 30 francoskih, od 18 v Oceaniji je 9 francoskih; in vse te so vzdržavale francoske misijonske družbe, ki so zdaj oropane. Francoska cerkev bo komaj vzdržavala svoje domače duhovnike. Dohodki iz Francoske ponehujejo, potrebe v misijonih pa rastejo. Omenili smo, da se bliža za vzhodnoazijske misijone trenutek, ki bo odločil za bodočnost. Ti narodi ne bodo več pustili, da bi jim ukazovali Evropejci in ti ne bodo mogli več varovati misijonov s topovi. Zdaj se gre za to, kdo prinese tem narodom omiko, ali katoličani ali brezverci. Zato bodo morali katoličani ustanavljati vseučilišča, kjer se bodo pogani izobraževali v pravem duhu. To je za sv. vero v teh krajih življenjskega pomena. Vseučilišča pa stanejo denar. Iz tega se vidi, da je uspešno misijonsko delo brez pomoči vernikov nemogoče. In ker je Gospod hotel, da se izvrši, je hotel tudi, da vernilki pomagajo. Vsak mora in 1=0—□ 1=0=1 C0D tudi more pomagati, če drugače ne, pa z molitvijo. Kdor moli za misijone, naj bo prepričan, da njegovo delo ni najmanjše. Kdor pa more, naj pomaga tudi z denarjem, z nabiranjem naročnikov misijonskim listom itd. Pri tej priliki opozarjamo na slovenski misijonski list »Odmev iz Afrike«, ki izhaja v Trstu (via del Ronco 6) in stane 1 K 50 vin. za celo leto. Ogromno je misijonsko delo. Kristus je prišel na svet, da ga je začel, sv. cerkvi pa je naročil, da ga izvrši. Misijonsko delo je v pravem pomenu Kristusovo delo. Zato ni mogoče, da bi Gospod pozabil na onega, ki podpira ali se žrtvuje za to njegovo delo. »Zato iščite najpre] d ožje ga kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo privrženo.« Luka 12, 31. »Dajte in se vam bo dalo; dobro, natlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v vaše naročje. S kakoršno mero namreč boste merili, s tako se vam bo odmerjalo.« Luka 6, 38. Ali bo mogoče dobiti moči in sredstva, ki so potrebna za izvršitev tega velikanskega dela? Brez dvoma. Sv. Duh bo skrbel za vse to. Zgodovina priča, da se je vedno tako godilo, in tudi danes, ko prete misijonom velike nevarnosti, se kaže vedno več zanimanja zanje. Sv. cerkev ne bo propadla, kakor kriče in žele njeni nasprotniki, kajti njen ustanovitelj je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Leopold Perme □2D =0= :0= Cerkveni razgled. t=gn Po svetu. Mašniški jubilej sv. očeta je privabil v Rim 143 različnih romarskih družb. Zastopniki Av-stro-Ogrske so se poklonili sv. očetu v 11 oddelkih, katoličani iz Nemčije so priredili 17 romanj. Tekom jubilejnega leta se je poklonilo papežu 18 vnanjih kardinalov, 5 patrijarhov, 9J nadškofov, med njimi goriški nadškof, in 275 škofov, med temi ljubljanski in lavantinski. cgn c=®= Če prištejemo še druge mnogobrojne avdi-jence, pri katerih imajo sv. oče krajše in daljše nagovore, če vpoštevamo visoko starost Kristusovega namestnika, tedaj se nain ni čuditi, če vržejo nasprotniki med svet sicer rnejesnične novice, da se sv. oče slabo počutijo>