MARA B"3 "POJEM IN POMM POKAZATSLJSV DRUŽBSNKGA PRODUKTA V SODOBNI TEORIJI IN PRAKSIff "Bnkratna štipendi ja-inozem.58 Del.gt.:56/58 Mara BEŠTER: POJEM IH POMEN POKAZATELJEV DRUŽBENEGA PRODUKTA V SODOBNI TEORIJI IN PRAKSI /doktorska disertacija/ SKLAD BORISA KIDRIČA K A Z A L 0 UVOD: 1. Družbeni produkt-pomemben pokazatelj za usmerjanje narodnega gospodarstva .............. 2. Osnovna koncepcijska vprašanja definicije družbene-ga produkta .................... 2.1 Proizvodnja kot vir dmžbenega produkta 2.2 Opredelitev n e t o oziroma b r u t o globala 2.3 Cenitev agregiranih produktov 3. Naša teza glede odgovorov na postavljena vprašanja . 4. Družbeni produkt-le genericni pojem za razne pokaza-telje družbene proizvodnje ............. Prvo poglavje: PROIZVODNJA KOT VIR DRUŽBENEGA PROHJKTA 1. Meščanska teorija in praksa zapadnih dežel o mejah proizvodne sfere ......... .......... lo 1.0 Kriterij tržnosti 1.1 Opredelitev narodnogospodarskih panog 1.2 Odstopi od tržnega načela 1.3 Razvojna stopnja ekonomije in pojem proizvodnje 1.4 Analitični namen in opredelitev pojma proizvod-nje 2. Problem opredelitve pojma proizvodnje v sovjetski te-oriji in praksi.................. 14 2.0 Materialna proizvodnja kot vir družbenega pro-dukta 2.1 Opredelitev narodnogospodarskih panog 2.2 Sovjetska teorija in drubačna pojmovanja virov 2.3 Viri družbenega produkta v luči analitičnih na-menov 3. Vprašanje virov družbenega produkta v naših metodo-logijah in teoretičnih razpravah .......... 19 3.0 Metodologije: Koncept virov je v skladu z za-devnimi Marxovirai postavkami - 2 - 3.1 Razmejitev narodnogospodarskih panog 3.2 Problem virov družbenega produkta v teoretič-nih razpravah 4. Naša teza glede virov družbenega produkta ..... 21 4.0 Kratek povzetek prikaza obravnavanih metodologij 4.1 Oba glavna koncepta virov sta logični izraz dveh koncepcij splošne teorije a/ Mešcanski koncept virov družbenega produkta -izraz splošne mešcanske ekonomske teorije 4.2 Problem gospodarjenja v moderni meščanski teori-ji in osnovni smisel izračunavanja družbenega produkta 4.3 Omejitev našega proučevanja 4.4 Kratek prikaz subjektivne teorije vrednosti 4.5 Vprašanje konsistentnosti agregata 4.6 Problematika primerjanja družbene blaginje 4.7 ^ve skupini analitičnih namenov izračunavanja družbenega produkta 4.8 Pojem stroškov v moderni meščanski teoriji 4.9 Analitični nameni in koncept materialne proiz-vodnje 4»lo Kratek zaključek B/ Koncept materialne proizvodnje kot vir druž-benega produkta - marksistični koncept 4.11 Marksistična definicija virov družbenega prodiik-ta - izraz osnovnih Marxovih postavk 4.12 Sporni problemi definicije v luči splošnih Mar-xovih postavk 4.13 Marx in pojem produktivnega dela 4.14 Pojem kolektivnega delavca 4.15 Opredelitev trgovinske dejavnosti 4.16 Vprašanje opredelitve potniškega transporta 4.17 Razmejitev proizvodnje nasproti potrošnji 4.18 Koncept materialne proizvodnje v luči analitic-nih namenov 4.19 Koncept proizvodnje in družbeni računi 4»2o Zajeraanje rezultatov družbenega udejstvovanja v . nematerialni sferi - 3 - Drugo poglavje: 0 VPRAŠANJTJ OPREDELITVE N E T 0 OZIROMA B R U T 0 POKAZATELJEV DRUŽBENE PROIZVODNJE 1. Opredelitev neto oziroma bruto globalov v zaho dni te-oriji in praksi.................. 57 1.0 Obračunske metode 1.1 lNeto pokazatelji družbene proizvodnje 1.2 Bruto pokazatelj družbene proizvodnje v zahodni statistični praksi 1.3 Meščanska teorija o vprašanju več vrst bruto agre-gatov 2. Definiranje neto oziroma bruto pokazateljev v sovjet- ski teoriji in praksi............... 68 2.0 Obračunske metode 2.1 Statistična praksa in pokazatelji družbene pro-izvodnje 2.2 Neto družbeni produkt 2.3 Pokazatelji celokupne proizvodnje 2.4 Karakteristike sovjetskih pokazateljev bruto pro-izvodnje 2.5 Bruto pokazatelji v luči analitičnih namenov 2.6 Diskusija Marxovega pojmovanja bruto družbenega produkta 3. Naša teorija in praksa o opredelitvi neto in bruto družbenega produkta ................ 74 3»0 Obračunske metode 3.1 Definiranje neto družbenega produkta 3*2 Definicija bruto družbenega produkta 3*3 Družbeni produkt - vsota amortizacije in neto produkta 3*4 ^ družbenem produktu naj se zajamejo tudi za- četne zaloge 3.5 Družbeni produkt - vsota bruto produktov podje- 4» Naša teza glede opredelitve obravnavanih agregatov • 82 4.0 Kratek povzetek in kritična ocena mešcanskih stališč 4.1 Kritična ocena markxističnih metodologij 4*2 Neto družbeni produkt - teoretsko jasno in eno- lično opredeljiva kategorija 4.3 Opredelitev bruto pokazateljev je vezana na ana- litični namen 4«4 Naše pojmovanje Marxovega stališča - 4 - Tretje poglavje: 0 CENITVI DRUŽBENEGA PRODUKTA 1. Problem cenitve družbenega produkta v meščanski teo- riji in praksi................... 93 1.0 Zgodovina koncepta stroškov faktorjev 1.1 Dve skupini analitičnih namenov in dva vidika po-stavljanja ekvivalence 1.2 Koncept zamenljivosti z vidika proizvodnje 1.3 Pojem stroškov faktorjev 1.4 Kritične pripombe samih zagovornikov 1.5 Kritika koncepta stroškov faktorjev v meščanski literaturi 1.6 Principielna kritika dveh osnov cenitve 1.7 Kritika operativne definicije 1.8 Kritika aplikativne vrednosti koncepta 2. Sovjetske metodologije in teorija o cenitvi družbene- ga produkta..................... 112 2.0 Obračun na osnovi faktičnih cen realizacije 2.1 Teoretična osnova cene 2.2 Obračunska cena v luči analitičnih namenov 2.3 Cenitve družbenega produkta SZ od strani zaftodnih ekonomistov 3» Vprašanje obračunske cene v naši statistični praksi in teoriji..................... 117 3*0 Tržna cena kot obračunska cena 3«1 Ubračunska cena in analitični nameni 3.2 Diskusija problema cen 3.3 Ocena "factor cost" koncepta v naši literaturi 4» Naša teza glede obračunske cene........... 123 4*0 Povzetek in kritična ocena prikazanih stališč 4«1 Prednost produktnega aspekta 4.2 Študij obračunske cene vezan na analitični namen 4*3 Analiza krožnega gibanja družbenega produkta in problem cenitve 4«4 Družbeni produkt kot osnova strukturnim analizam in vprašanje cenitve 4.5 Strukturne analize in vprašanje obračunske cene v naših pogojih U V 0 D 1. Izračunavanje družbenega produkta ima že svojo zgodovino. Prvi poizkusi sežejo v nekaterih deželah že na začetek dvajsetega sto- - / letja, prve pomembnejše cenitve pa v trideseta leta tega stoletja. ' Glede na našo nadaljnjo analizo je smiselno razdeliti razdobje raču-nanja pokazateljev celotnega družbenega udejstvovanja na dve etapi, in sicer na čas do velike gospodarske krize in na razdobje po tej krizi vse do danes. Za prvo razdobje računanja družbenega produkta je zna-čilno, da imajo cenitve le več ali manj akademski značaj. Gre namreč za razdobje, ko se že kljub močnim potresom v sistemu kapitalistič-nih ekonomik skuša vendarle še vztrajati na načelu oziroma pri poli-tiki "laissez-faire", ko torej ni še razvita objektivna potreba po izrašunavanju pokazateljev družbene proizvodnje in ko je tudi teorija skladno s tem skoraj v celoti obrnjena k reševanju mi-kroekonomskih problemovo Konec dvajsetih let pa pomeni velik preokret v gospodar-stvih v svetovnem meriluu Velika gospodarska kriza, ki je prizadela predvsem visoko razvite kapitalistične države, je pokazala, da so ekonomsko - družbena protislovja kapitalističnega sistema z razvo-jem proizvajalnih sil vse globja, da ta protislovja vodijo do silnih zaostritev in nasilnih razrešitev z uničevanjem proizvajalnih sil v vse krajših razdobjih in da krize tudi ne morejo ostati lokalizirane, temvec da zajamejo v taki ali drugačni meri državo za državo. Pred teorijo in prakso se je imperativno postavilo vprašanje iskanja no-vih poti v reševanju kapitalističnega sistema kot sistema in držav-ni kapitalizem pomeni tako dejansko novo etapo na razvojni poti ka-pitalizma. Država razširi svoje udejstvovanje preko klasično pojmo-vanih okvirov svojega področja /administracije, notranje in zunanje varnosti/, in sicer tako v sferi materialne proizvodnje kot tudi v nematerialni sferi družbene aktivnosti. Pri tem gre, bodisi za di-rektno organiziranje in vodenje določenih področij družbenega živ-ljenja po državi /vključno materialno proizvodnjo v določenem obse-gu/, bodisi za vrsto ekonomskih in socialnih ukrepov za nadaljnje razvijanje proizvodnje in reguliranje družbenih odnosov. Druga sve-tovna vojna pomeni nadaljnjo krepitev državnokapitalističnih tendenc v teh visoko razvitih deželah, kajti totalna vojna je zahtevala skraj' no mobilizacijo produkcijske zmogljivosti vse dežele in državno in-tervencijo na raznih področjih družbenega življenja. Tudi povojno l/ Podrobnejši prikaz zgodovine izračunov družbenega produkta po posameznih deželah je podan v študiji Ekonomskega inšti-tuta Srbije, Narodni dohodak - metodološka studija, Beograd 1955, str. lo - 13 - 2 - razdobje seveda ni moglo prinesti tem deželam povratka na liberali-stično gospodarjenje, ampak nasprotno pomeni to razdobje nove kora-ke v smeri razvijanja državnega kapitalizma: Gigantski razvoj pro-izvajalnih sil v zadnjih desetletjih je z vso silo postavil v ospred-je makroekonomske probleme, probleme v zvezi s planiranjem oziroma dirigiranjem celotnega narodnega gospodarstva. Poleg visoko razvitih kapitalističnih dežel pa je danes v svetu še vrsta nerazvitih dežel, predvsem mislimo tu na novoosa-mosvojene države v Aziji in Afriki po drugi svetovni vojni. Osnovni problem, ki se postavlja v teh nerazvitih deželah je problem pospe-šenega ekonomskega razvoja, problem pospešenega investiranja in ta-ko "prisiljevanje normalnega ekonomskega razvoja". Jasno je, da to ekonomsko nalogo lahko izpolni le država. Te dežele pomenijo tako drugo torišče, kjer se z novega aspekta postavlja nujnost državno-intervencionističnih ukrepov. Poleg Sovjetske zveze, ki je z Oktobrsko revolucijo od-prla novo ero v zgodovini človeštva, nastane po drugi svetovni vojni še vrsta držav, novih narodnih gospodarstev, temelječih na podružblje-nju produkcijskih sredstev, kjer država v imenu družbe ali pa družba sama neposredno prevzame nalogo pospešenega in predvsem tudi sklad-nejšega razvoja narodnega gospodarstva, poleg tega pa Še nalogo gra-ditve socialističnih družbenih odnosov. In končno so zadnja desetletja postavila na dnevni red še nov problem, problem mednarodnega sodelovanja na ekonomskem pod-ročju in pomoci v mednarodnem merilu. Gre za dejstvo, da je svet postal že v taki meri celota, da je skladnejši razvoj med posamez-nimi deželami postala objektivna nujnost, kajti po eni strani je na-daljnji razvoj tudi visoko razvitih kapitalističnih dežela odvisen prav tako od hitrejšega razvoja zaostalih območij, po drugi strani pa so v nerazvitih deželah močna nacionalna in tudi socialistična gibanja, ki so predvsem tudi na mednarodni politični tehtnici že u-poštevanja vreden činitelj, ki pa terjajo hitrejši ekonomski razvoj zadevnih dežela. "Normalni" razvoj pa poglablja prepad med razviti-mi in nerazvitimi deželarai in za preusmeritev tega razvoja je potreb-na intervencija na mednarodnem planu. Če kratko povzamemo: Intervencija države, bodisi zaradi. reševanja starega ekonomsko - družbenega sistema ali pa zaradi gra-ditve novega, bodisi zaradi reševanja problemov na mednarodni ravni je postala danes v taki ali drugačni meri stvarnost. Državna intervencija pa je seveda mogoča le na temelju določenih pokazateljev v narodnogospodarskem merilu. Gre za pokaza-telje, ki dajejo podlago za razne ekonomske in socialne analize, za pripravo ekonomskih planov in s tem v zvezi za bilansiranje narodne-ga gospodarstva, gre za možnost študija dolgoročnih ekonomskih tren-dov itd. Družbeni produkt je postal tako v zadnjih desetletjih prvo-razredna makroekonomska veličina, nujna statistična osnova za uamer-janje in vodenje narodnih gospodarstev. 2. Za računanje družbenega produkta je potrebna metodologija, ki mo-ra najprej na temelju splošne ekonomske teorije definirati družbeni produkt kot teoretsko kategorijo in nato zaradi možnosti merjenja še kot statistično /evidencijsko/ kategorijo. Poleg tega pa mora me-todologija reševati še vprašanja, vezana na razpoložljive statistične vire, vprašanja v zvezi z zbiranjem podatkov itd. V naših nadaljnjih izvajanjih se bomo omejili le na kon-cepcijske probleme in skušali s tem v zvezi osvetliti predvsem troje osnovnih vprašanj, na katerih temelji definicija družbenega produkta: Gre za določitev virov družbenega produkta, dalje za reši-tev vprašanja, kaj je bruto in kaj neto pokazatelj in končno gre za vprašanje ponderacije v zvezi z agregiranjem v družbenem produktu zajetih dobrin. . 2.1 Prvo vprašanje, ki ga mora reševati oziroma natančno opredeliti sleherna metodologija za obračunavanje družbenega produkta, je vprašanje v i r o v tega agregata. Če pogledamo katerokoli definicijo družbenega produkta, vidimo, da gre za pokazatelj ustvarjene proizvodnje ali za pokazatelj proizvedenih dobrin in podobno. Problem je torej najprej v kvalitativni opredelitvi pojma proizvodnje. Vsa družbena dejavnost poteka v celi vrsti udejstvovanj in rezultat tega delovanja je mnoštvo raznovrstnih dobrin, material-nih in nematerialnih. Nastane vprašanje: ali gre smatrati vse to u-dejstvovanje družbe za produktivno in če ne,.kako potem ločiti vso to družbeno dejavnost na proizvodnjo in na drugo aktivnost, to se pravi na sfero, kjer pomeni rezultat udejstvovanja prispevek k druž-benemu produktu, oziroma na sfero, kjer rezultati dela ne vstopajo v ta agregat. Ko pa je pojem proizvodnje kvalitativno opredeljen, pa je treba zaradi merjenja ustvarjene proizvodnje v metodologiji pre-iti na konkretno določitev narodnogospodarskih panog oziroma podro-čij druzbenega udejstvovanja, ki naj tvorijo proizvodno sfero. 2.2 Drugi osnovni problem v zvezi z definiranjem družbe -nega produkta je problem opredelitve n e t o oziroma b r u t o totala. Družbena aktivnost se da prikazati kot krožni tok, ki teče od proizvodnje preko porazdelitve, raenjave do potrošnje. Te posamezne faze ekonomskega krožnega toka nudijo tako oporišča, kjer načelno lahko zajamemo in inerimo ustvarjeno proizvodnjo. Merjenje družbene proizvodnje s teh raznih vidikov narekuje potreba gospo-darske prakse v zvezi s formiranjem bilanc narodnega gospodarstva in glede na razne potrebne strukture, ki naj jih zagotovi ravno mer-jenje.družbene proizvodnje na več oporiščih ekonomskega krožnega toka. Tako poznamo danes tri glavne načine obračunavanja družbenega produkta, in sicer poleg proizvodne metode še dohodkovno in razhod-kovno metodo. Glede na naš problem opredelitve n e t o oziroma b r u t o globala je treba takoj podčrtati, da le proizvodna meto-da omogoča računanje b r u t o pokazateljev, da sta pa drugi dve metodi v bistvu metodi n e t o družbenega produkta. /l/ V čem je problein opredelitev neto in "bruto globalov z uporabo proizvodne metode? Če analiziramo delovni proces z njegove naturalne plati, potem lahko govorimo o dveh osnovnih tvorcih tega procesa, in sicer o proizvodnih sredstvih /o delovnem sredstvu in predmetu dela/, ki predstavljajo že popredmetno delo - rezultirajo torej še iz nekega predhodnega proizvodnega procesa - in o smotrni dejavnosti, to je o živem delu samem. Navedena faktorja, predmetni kot osebni, sta tvorca proizvoda kot uporabne vrednosti. Analiza delovnega procesa z družbene plati, delovnega procesa v določeni zgodovinski obliki, konkretnp analiza delovnega procesa kot blagovne proizvodnje pa nam odkrije posebno vlogo, ki pripada osebnemu faktorju tega procesa, delu kot ustvarjalcu nove vrednosti in kot faktorju, ki ohranja sta-re vrednosti s tem, da jih prenaša s proizvodnih sredstev na novo-ustvarjeni produkt. Vrednost produkta sestoji tako iz dveh delov: iz prenesene in novoustvarjene vrednosti. Proizvodno udejstvovanje družbe je po eni strani konti-nualno v času, po drugi strani pa poteka preko neštetih proizvodnih procesov po posameznih proizvajalnih snotah. Za merjenje celotnega udejstvovanja družbe je treba določiti neki časovni interval in o-bračunsko enoto, katere končni učinek dela želimo ugotoviti. Pojem prenesene vrednosti dobi glede na navedeno razmejitev relativni zna-čaj, in sicer z dveh aspektov, z upravno gospodarskega in časovnega: Gre za preneseno vrednost iz proizvodnih sredstev, ki so bila pro-izvedena v neki drugi proizvajalni enoti in za preneseno vrednost iz proizvodnih sredstev, ki so bila proizvedena sicer v lastni pro-izvajalni enoti, toda v predhodni obračunski periodi. Kaj pomeni fiksiranje takšne ali drugačne obračunske e-note? Odgovor na postavljeno vprašanje pomeni odločitev o tem, ko-likšen del produkcijskih sredstev bo vstopil v vrednost produkta oziroma kolikšen del bo iz obračuna izločen, ker predtavlja le med-fazni produkt, gledano s stališca obračunske enote, katere končni učinek dela želimo ugotoviti. Čim večji kompleks proizvajalnih enot tvori eno obračunsko enoto, tem manj je preskokov proizvodnih sred-stev zaradi vertikalne delitve dela med obračunskimi enotami; z dru-gimi besedami, tem manjkrat zajajnemo isto proizvodno sredstvo v obra-čunu celotne družbene proizvodnje. Analogno se načelno postavlja vprašanje v zvezi s casov-no razmejitvijo produkcijskega procesa. Postavlja se sedaj vprašanje, kako glede na navedeno pro-blematiko najprej kvalitativno in nato statistično opredeliti n e -t o družbeni produkt. Dalje, na kakšnem nivoju konsolidirati obraču-navanje družbene proizvodnje v zvezi z izračunom družbenega b r u -t o produkta, z drugimi besedami, kako fiksirati obračunsko enoto; s tern v zvezi gre dalje še za vprašanje enakega ali neenakega obrav-navanja obeh delov proizvodnih sredstev. Končno gre za problem vpli-va časovnega aspekta razmejitve družbenega procesa proizvodnje na formiranje družbenega bruto produkta. - 5 - /2/ Definicija neto pokazatelja družbene proizvodnje na temelju dohodkovne metode. Ustvarjeni produkt se porazdeli v obliki dohodkov in tako predstavlja sfera porazdelitve, kot rečeno, drugo oporišče za merjenje družbenega produkta. Ker pa se dohodki prelivajo oziro-ma ponovno porazdeljujejo, in to v raznih oblikah in celo v več stop-njah, ni mogoče vseh v stvarnosti ugotovljenih dohodkov kar agregi-rati zaradi izračuna neto družbenega produkta oziroma narodnega do-hodka, temveč je naloga metodologije, da kvalitativno opredeli do-hodke, ki tvorijo iskani global in da formulira kriterij, po katerem bi bilo mogoce dohodke, ki spadajo v iskani global, razmejiti od o-stalih, /3/ In končno ustvarjeno družbeno proizvodnjo lahko za-jamemo v sferi potrošnje, bodisi z zasledovanjem toka do-brin, bodisi z razhodki. Družbeno proizvodnjo po namenu delimo predvsem v dve ve-liki skupini, in sicer v proizvodna in potrošna sredstva. Proizvodna sredstva se nadalje dele v tista, ki gredo za enostavno reprodukcijo in tista, ki predstavljajo stvarno akumulacijo, ki so osnova razšir-jene reprodukcije. Glede na gornjo klasifikacijo ustvarjene družbe-ne proizvodnje po namenu ločimo tudi nakupe oziroma razhodke, ki na-stanejo z njimi v zvezio Pred metodologijo se tako postavlja problem kvalitativne opredelitve razhodkov oziroma nakupov, ki naj predstav-ljajo neto družbeni produkt, kot tudi naloga formuliranja kriterija za njihovo razmejitev nasproti drugiin razhodkom. 2.3 Družbeni produkt kot sintetični pokazatelj ustvarje-ne proizvodnje zahteva strnitev zajetih dobrin na skupni imenovalec. Glede na fizično raznolikost produktov je praktdčno mogoče agregira-ti zajete dobrine le na podlagi njihove cene. Postavljamo sedaj vpra-šanje, v čem je bistvo cene produktov oziroma kakšno spoznavno vred-nost lahko pripisujemo tako obračunanemu agregatu? V osnovi cene leži vrednost produkta, ki je po meščanski politični ekonomiji izraz koristnosti dobrin, po marksistični pa iz-raz vsebovanega družbeno potrebnega dela. Smisel zakona vrednosti je po Marxu v njegovem makroekonomskem delovanju, v razporeditvi celot-nega fonda družbenega dela v skladu z družbenimi potrebami na po-samezne panoge družbenega udejstvovanja. Smisel cen kot denarnega izraza vrednosti je zato dvojen, mikro in makro. Pomen cen v mikro-analizah je v tem, da omogočajo spoznavanje menjalnih razrnerij bla-ga, njihov pomen v makroanalizah pa je ravno v tein, da na njihovi podlagi spoznavamo delovanje zakona vrednosti v celotnem narodnem gospodarstvu.2/ Zakon vrednosti deluje v kapitalistični blagovni proiz-vodnji v modificirani obliki, v obliki produkcijske cene zaradi for-miranja povprečne profitne mere. Vrednost se krije s produkcijsko ceno le v vsoti vseh produktov, pri posameznem produktu pa produkcij- Primerjaj, 0. LAKGE a. P. TAYL0R, On the Economic Theory of Socialism, 1948 - 6 - ska cena praviloma odstopa od vrednosti. Produkcijska cena izraža tako družbene potrebe, ker upošteva tudi povpraševanje, z drugimi besedami, produkcijska cena označuje relativni pomen posameznih pro-duktov, kar je osnovna zahteva, ki se stavi na ponderacijo v zvezi z agregiranjem dobrin glede na vrsto analitskih namenov, katerim naj služi obračun družbene proizvodnje« Tako mešcanska kot marksistična teorija vrednosti oziro-ma cene temeljita na določenem hipotetičnem modelu gospodarstva in vrsti predpostavk. Predvsem gre za predpostavko popolne konkurence in prostega trga, ki zagotavlja tendencionalno ujemanje tržne cene s produkcijsko ceno. Navedena predpostavka pa ni nikoli celo v dobi najliberalnejšega kapitalizma ne, ustrezala stvarnosti, danes pa še posebno ni resniSna. Ee samo da gre za večji ali manjši vpliv mono-polov na oblikovanje cen, teraveč je treba imeti pred očmi tudi dejstvo, da danes nastopa tudi država kot nov, pomemben činitelj v organizi-ranju oziroma usmerjanju družbene proizvodnje. "Dejstvo je, da se danes ekonomske funkcije, v takem ali drugacnem razraerju seveda, povsod izvajajo s pomočjo dveh mehanizmov, na trgu in z dirigira-njem po državi. V zvezi s tretjim osnovnim vprašanjem definicije družbenega produkta odpiramo tako vprašanje, ali je tržna cena, ob-likovana ob današnjih stvarnih pogojih, upravičena in smiselna pod-laga cenitve v družbenein produktu zajetih dobrin ali pa bi bilo smi-selno iskati poleg tržne cene še neko drugo ponderacijo? 3. V naši razpravi smo skušali najti odgovor na postavljena tri os-novna vprašanja definicije družbenega produkta. 3.1 Kar se tiče odgovora na p r v 0 osnovno vprašanje definicije, na vprašanje, kje iskati v i r e družbenega produkta oziroma katere družbene dejavnosti zajeti v ta pokazatelj, menimo prvič, da je koncept materialne proizvodnje dokazal svoj veliki smi-sel in upravičenost kot področje lastnih zakonitosti in kot enota zase prav v tem drugem razdobju izračunavanja globalov družbene pro-izvodnje, ko se postavlja v ospredje n a m e n izračunavanja in še posebej izračun družbenega produkta za makroproizvodne analize, za mednarodne in za časovne primerjave. Ko so na zahodu glede na potrebe navedenih analiz morali opustiti spekulativna razmišljanja 0 narodnem dohodku in s tem v zvezi o klasifikaciji dohodkov, ki naj se oziroma ki naj se ne zajamejo v ta global in ko so morali dati prednost produktnemu aspektu na rezultate družbene aktivnosti, so se nujno pokazali največji problemi v metodologijah zahodnih de-žel in v teoriji, ki stoji za temi raetodologijami, ravno glede na vkljužitev nematerialne sfere aktivnosti v enotni pokazatelj. Problemi, ki so se pojavili, so takega značaja, da se danes v zahodni literaturi v zvezi z določenimi analitičnimi nameni daje izrecno ali pa vsaj posredno prednost konceptu materialne pro-izvodnje in da je nasploh obveljalo stališše, da noben koncept pro-izvodnje ni najboljši za vse analitske namene. V zvezi s prvim osnovnim vprašanjem definicije inenimo, drugič, da se je prav v zadnjih desetletjih tako spremenil medseboj- - 7 - ni vpliv materialne in nematerialne sfere, njun relativni obseg, njuna struktura itd., da je treba vprašanje globljega proučevanja zakonitosti materialne sfere danes postaviti v ospredje. Problem proučevanja nematerialne sfere se nam postavlja z dveh vidikov, in sicer po eni strani se tudi na tem področju po-stavlja vprašanje produktivnosti dela, podružbljenje dela in zviša-nja stopnje kooperacije itd., po drugi strani pa je v današnji dobi tudi nematerialna sfera postala izredno zanimiva za celo vrsto družbe-no ekonomskih analiz. Naj navedemo le primer blaglnje oziroma živ-ljenskega standarda, za katerega gibanje so prav pokazatelji rezul-tatov nematerialne sfere tudi izredno pomembni. Za določene analitič-ne namene je torej upravičeno in smiselno izkazovati poleg rezulta-tov dela v materialni sferi tudi rezultate nematerialne sfere ali vsaj določenega njenega področja, toda problem je treba reševati z več pokazatelji, ne pa z enostavnim agregiranjem rezultatov obeh sfer v enem globalu. In končno menimo, da je v zvezi s prvim osnovnim vpraša-njem definicije družbenega produkta treba podčrtati zgodovinsko de-terminiranost kategorij materialne in nematerialne sfere. Gre za pre-mik meja med obema sferama glede na nenehni proces družbene delitve dela in glede na plansko vodenje gospodarstev. Z drugimi besedami, gre za širjenje pojma kolektivnega delavca danes tudi preko meja podjetja. . 3.2 Glede na postavljeno d r u g 0 osnovno vprašanje definicije lahko recemo, da je pcgem družbenega n e t o produkta enolično opredeljiva kategorija, katere kvalitativna definicija je nesporna. G-lede na enotnost faz ekonomskega krožnega toka vodijo na-celoma obračuni družbene proizvodnje po katerekoli metodi že /pro-izvodni, dohodkovni ali razhodkovni/ do istega kvantitativnega re-zultata. Problemi pa lahko nastanejo in dejansko nastajajo pri konkretiziranju pojmov kvalitativne definicije glede na pojavne ob-like v določeni gospodarski stvarnosti. V zvezi z opredelitvijo družbenega b r u t 0 produkta menimo, da ta pokazatelj že po definiciji vsebuje del produkcijskih sredstev, da se pa glede na relativnost obračunske enote in obracunske periode postavlja vprašanje, kateri del produkcijakih sredstev in v kakšnem obsegu zajeti v tem agregatu. Menimo, da je načelno važno razlocevati med preneseno in novoustvarjeno vrednostjo v celotni vrednosti produkta, da pa je vprašanje nivoja konsolidacije v obra-čunavanju vezano z določenim analitičnim namenom, za katerega izra-čunavamo ta pokazatelj in da glede na pestrost analitičnih namenov ni enega samega odgovora na postavljeno vprašanje, da je tako smi-selno in nujno računati vrsto bruto pokazateljev družbene proizvod-nje. Med temi pokazatelji pa so gotovo nekateri, ki igrajo pomembnej-šo vlogo oziroma služijo več analitičnim namenom, 3.3 Tudi na t r e t j e osnovno vprašanje definicije drušbenega produkta ni mogoce danes dati enega samega odgovora, tem-več se tudi vprašanje ponderacije v družbenem produktu - 8 - zajetih dobrin nujno postavlja v luči analitskih namenov. Dejanski ekonomski proces predstavlja neprestano pri-laganje družbene proizvodnje družbenim potrebam in tako neprestano iskanje odgovora na vprašanje, katere vrste produktov je treba pro-izvajati in v kakšni količini, kako v zvezi s tem porazdeliti pro-dukcijske faktorje, kako nato porazdeliti ustvarjene produkte in predvsem tudi, koliko izločiti iz tekoče proizvodnje oziroma, z dru-gimi besedami, koliko akumulirati zaradi potreb bodočega razvoja in kam investirati izločena sredstva. Navedene ekonomske funkcije o-pravljata danes povsod tržni in planski mehanizem, pri čemer odigra-vajo cene aktivno vlogo v rokah države oziroma družbe. Tržna cena se oblikuje tako ne le pod vplivom delovanja zakona vrednosti, ampak tudi še pod vplivom drugih zakonov in zaradi tega načeloma nujno od-stopa od vrednosti oziroma njenih modificiranih oblik glede na kon-kretno strukturo gospodarstva. Tržna cena taka, kot se oblikuje danes, je kot operativni sistem cen ekonomsko opravičljiva /ne mislimo pri tem na določene deformacije, ki se n.pr. zaradi slabosti v planiranju dejansko lahko pojavijo/ in tudi nujna osnova cenitve družbenega produkta za dolo-čene analize, katerim naj služi ta agregat kot izhodišče. Naj nave-demo na tem mestu uporabo družbenega produkta kot osnove družbenim računom, ko vrednostna bilanca predstavlja samo registracijo d e -j a n s k i h ekonomskih tokov v narodnem gospodarstvu, prikazanih po določeni metodi in ko je zaradi tega jasno, da kot obračunske ce-ne lahko figurirajo le veljavne tekoče tržne cene. .¦•¦.--... Za neke druge analize pa tržna cena, oblikovana pod da-našnjimi pogoji, ne ustreza. Navedimo kot najvažnejši primer strukturne analize. Družba oziroma njeni organi formulirajo družbene cilje v družbenem planu. Ne glede na to, da bodoce odločitve družbe ne bodo podvržene vsebinskim nujnostim za-kona vrednosti, pa mora družba poznati dejanske odnose v gospodar-stvu, predvsem relativni pomen panog. Z drugirai besedami, v anali-ticne namene se nujno postavlja problem obračunavanja družbenega produkta po cenah, ki bodo izražale relativni pomen v tem agregatu zajetih produktov, oziroma se postavlja naloga izračuna družbenega produkta, ki bi bil pokazatelj relativnega pomena panog, relativne-ga pomena republik in ki bi s tem v zvezi lahko bil podlaga za štu-dij alokacije produkcijskih faktorjev. Zgoraj navedene karakteristike, ki se zahteva od obra-čunske cene za tovrstne analize, pa ob današnjih pogojih oblikovana tržna cena, kot rečeno, nima, zato je načelno utemeljena zahteva po še drugi osnovi cenitve družbenega produkta /poleg tržne cene/ glede na določene analitiSne namene. Kje iskati rešitev? Ali v poizkusu oblikovanja neke stroškovne cene ob naših pogojih ali pa poti formiranja nekakšne socialistične produkcijske cene? Odgovor na to vprašanje bi bilo mogoče dati seveda šele na podlagi podrobnega študija v tej smeri in na temelju konkretnih izračunov. - 9 - 4. Kot smo videli, na osnovna vprašanja definicije družbenega pro-dukta ni mogoče dati enega samega odgovora. Zato menimo, da so pri-zadevanja danes, bodisi v teoriji, bodisi v praksi, v smeri iskanja enolično definiranega družbenega produkta /bruto oziroma neto/ pre-ostanek prvega razdobja tovrstnih izracunavanj, ko so se iskale ne-ke teoretske rešitve nasploh.Danes je družbeni produkt lahko le generični pojem za razne pokazatelje družbene proizvod-nje glede na pestrost analitskih name-novjkaterim naj služinjegovo izraču-n a v a n j e . Tako stališče seveda ne pomeni tehnokratskega pogle-da na ta global. Nasprotno,družbeni produkt kot statistična katego-rija mora temeljiti na splošni ekonomski teoriji. Gre le za to, da se pri prelivanju teoretskih kategorij v evidencijske upošteva ana-litični namen, kateremu naj služi izračun družbenega produkta. 5. Vprašanje definiranja družbenega produkta so zaradi izredne aktu-alnosti in neposredne uporabljivosti tega pokazatelja v praksi ne-posredno pred drugo vojno in zlasti po njej predmet mnogih teoretskih razprav in posvetovanj.3/ V naših nadaljnjih izvajanjih se bomo v glavnem omejili le na proučevanje pokazateljev ustvarjene družbene proizvodnje, ki se računajo v uradni statistični praksi nekaterih dežela, oziroma na teoretično razpravljanje, ki stoji za to stati-stično prakso. Za anlizo smo izbrali uradne statistične cenitve v ZDA in v Veliki Britaniji, ki vsaj v glavnem lahko predstavljajo ce-nitve vseh zahodnih dežela in kjer je bila zadevna problematika zelo široko obravnavana, dalje cenitve v Sovjetski zvezi kot predstavniku vzhodnoevropskih dežela in končno cenitve v Jugoslaviji. A. L. BOWLEY daje v svoji knjigi "Studies in the National Income", 1942 pregled vseh važnejših del s področja narodne-ga dohodka v meščanski literaturi do tedaj. Na tem mestu pa je treba predvsem tudi omeniti dve stalni izdaji razprav s tega področja in sicer: a/ INTERUATIONAL ASSOCIATION FOR RESEARCH IN INCOME AED WEALTH, Income and Wealth, London b/ NATIONAL BUREAU OF ECONOMIC RESEARCH - Conference and Rese-arch in Income and Wealth, Studies in Income and Wealth, York ¦ . . - lo - PRVO POGLAVJE PROIZVODNJA KOT VIR DRUŽBENEGA PRODUKTA 1. Meščanska teorija in praksa zahodnih dežel o mejah proizvodne sfere. l.o Definicije pokazateljev družbene proizvodnje /poka-zateljev nacionalnega outputa/ v zahodnih deželah govore o agrega-tih proizvedenih ekonomskih dobrin. "Narodni doho-dek lahko definiramo kot neto vrednost vseh ekonomskih d o b r i n , ki jih proizvede narod." 4/ /Podčrtala M.B./ Splošna meščanska ekonomska teorija označuje ekonomsko dobrino s t r e m i osnovnimi karakteristikami, in sicer, da je izvor satisfakcij, da je relativno redka in da je na razpolago po-samezniku, podjetju ali družbi. Dobrina se lahko pojavlja v raznih oblikah: je lahko popredmetena v blagu, lahko je storitev, ki se da ločiti od svojega materialnega vira, ali pa je lahko le družbena oziroma osebna lastnost, neločljiva od človeka. 5/ Današnje uradne zahodne metodologije računanja pokazate-ljev družbene proizvodnje pa tudi teoretiki s tega podroSja v zahod-nih deželah zavzemajo stališče, da je tako definirana ekonomska do-brina preširok pojem za statistične koncepte. Menijo, da so na prej navedeni način opredeljene ekonomske dobrine lahko rezultat ekonom-ske aktivnosti, lahko so pa tudi rezultat neekonomske aktivnosti in da je treba zaradi izračunov omejiti pojem ekonomskih dobrin samo na tiste dobrine, ki so rezultat ekonomske de-javnosti . Zato je prva naloga metodologije, da razmeji eko-nomsko aktivnost od drugih. 6/ Ker je ta razmejitev težka ter med deželami in v času različna, postavljajo zahodne metodologije kriterij za razločevanje med ekonomsko in neekonomsko aktivnostjo le za svoja raz vita gospodarstva.Zata gospodarstva menijo, da je ^'S. KUZNETS, National Income and its Composition 1919-1938, New York str.3» Tako in podobno glase definicije pokazateljev družbene proizvodnje v meščanski teoriji. Primerjaj še: PIGOU, Income CENTRAL STATISTICAL OFFICE, National Income Statistics, Sour-ces and Methods, London 1956, str. 1 5/KUZNETS, op. cit. pod 4 str. 6 6/UNITED STATES, DEPARTMENT OF COMMERCE, National Income 1954 Edition, Washington 1954» str. 3o CENTRAL STATISTICAL OFFICE op. cit. pod 4 - 11 - najbolj znacilen atribut ekonomske aktivnosti njena tesna povezanost s trgom. Zato mora ekonomska dobrina, ki naj se zajame v obrašunu družbene proizvoddnje, poleg že navedenih treh oznak imeti še eno karakteristiko - "tržnost". Z ekonomsko proizvodnjo razumejo tako le tisto dejavnost, ki se izraža v tržnih transakcijah, z neekonomski-mi aktivnostmi pa taka opravila, ki so najtesneje povezana z oseb-nim življenjem vsakega cloveka; gre za delo, ki je neposredno in . prav tako najtesneje povezano s končno osebno potrošnjo dobrin. •/ S tako očrtanim pojmoni ekonomske dobrine je zabrisala meščanska ekonomska teorija sleherno razločevanje med materialno ±n nematerialno sfero družbenega udejstvovanja in smatra obe za vir družbenega produkta. S kriterijem tržnosti pa hoče izločiti le tiste ekonomske dobrine, ki so proizvedene ob pogojih, ki so bistveni za njihov ekonomski sistem. Z uvajanjem načela tržnosti hočejo predvsem razmejiti proizvodnjo nasproti potrošnji, ko dobrina že izpade iz družbenega gibanja. 1.1 Po zgoraj postavljenem teoretskem kriteriju se kot proizvodno področje opredeljujeta v zahodnih metodologijah dva ve- Q / lika sektorja družbenega udejstvovanja, in sicer podjetniški sektor ' in sektor državne dejavnasti, medtem ko se gospodinjsko udejstvova-nje z redkimi izjemami 9/ izloča iz obračuna družbenega produkta. V družbeni produkt zajemajo glede na strukturo po dejavnostih konkretno naslednje: kmetijstvo, gozdarstvo, ribarstvo, rudarstvo, gradbeništvo, predelovalno industrijo, veletrgovino in trgovino na drobno, finance, zavarovalstvo in trgovino z nepremičninami, transport, zveze, komunalne storitve /plin, elektrika/, storitve /hoteli, osebne storitve, zdravstvene, prosvetne storitve itd./, država in državna podjetja /administracija, vojska, šolstvo itd./ 1°/ 7/ ' V neekonomsko aktivnost štejejo tudi dejavnost amaterjev, D / ' Kot podjetniška enota se seveda lahko pojavlja tudi posameznik q/ ' Izjema je n.pr. Norveška, ki računa tudi gospodinjsko delo v družbeni produkt. Primerjaj: UN, National Income Statistics 1938-1947» str.19 lo/ USA DEPARTMENT OF COMMERCE, op.cit pod 6 str. 176 - 12 - 1.2 V današnjem svetu pa ne moremo govoriti o nekih čistih tržnih gospodarstvih celo v najbolj razvitih kapitalističnih deželah. Zato tržnega načela ni mogoče izvesti dosledno niti v teh deželah, še manj pa seveda v nerazvitih. Praksa terja določene o d -s t o p e. , ki vodijo do razlik, glede na konkretne pogoje dane de-žele. 11/ Za večino dežel velja, da vključujejo v druž"beni produkt tudi tisti del produkta produkcijske enote, ki se potroši doma /kot je predvsem primer v kmetijski proizvodnji za lastno potrošnjo/, da-lje plačila v naravi in "renta" od stanovanja v lastni hiši. Po dru-gi strani pa v obračunu družbene proizvodnje ne upoštevajo nezakoni-te dejavnosti, čeprav gre pri tein za tržne transakcije, ker sodijo, da njeni rezultati ne pomenijo satisfakcije s stališča družbe kot celote. 1.3 Tržnost kot kriterij ^za razmejitev ekonomske dejavno-sti od druge družbene aktivnosti je v zahodni literaturi, kot smo vide-li postavljena za njihova razvita gospodarstva in ne kot splošno nace-lo. Za^iodni teoretiki tudi izrečno priznavajo, da.je treba kriterij za razmejitev postaviti glede na razvojno stopnjo, gle-de na konkretne pogoje, v katerih se razvija neko dano gospodarstvo. Nacelno obstoji po njih mnenju cela vrsta možnosti, od zajetja samo dobrin, ki se prodajajo za denar na privatnem trgu, pa do zajetja vseh ekonomskih dobrin, definiranih v najširšem smislu /tudi delo v gospodinjstvih/. 12/ Nekateri poudarjajo, da je konkretna odločitev glede tega, kaj je treba v neki določeni deželi zajeti v družbeni produkt, odvisna predvsem od vprašanja, pri proizvodnji in distri-buciji katerih dobrin je potreben kapital in katere dejavnosti so tako zanimive s stališča kapitalistične družbe.13/ Navajajo še dru-ge momente, ki vodijo do različnih definicij nied deželami, predvsem tudi razne zgodovinske in tradicionalne faktorje. ^4/ 1.4 Poleg razlik v kriteriju glede na stopnjo razvoja nekega narodnega gospodarstva, ugotavljajo tudi zahodni pisci, da nobena definicija pojma proizvodnje ni najboljša rešitev za vse n a m e n e , katerim naj služi izracun in da gre zato za razne možne načine definiranja tega pojma glede na konkretne analitske po-trebe. Ta vidik poudarjajo predvsem tisti zahodni teoretiki, ki me-nijo, da je glavni cilj računanja pokazateljev družbene proizvod-nje v tem, da nam nudijo ti pokazatelji osnovo za podroben sistem družbenih računov. 15/ 'V nekaterih deželah /n.pr. Peru, Panama/ ne vračunavajo "ren-te" od stanovanja v lastni hiši. Nekje ne upoštevajo kmetijske proizvodnje za lastno potrošnjo in drugje izpuščajo iz obraču-na plačila v naravi. Primerjaj, UN op. cit. pod 9 str, 8-22 12/KUZNETS, op. cit. pod 4 str. 9 ^'T. BARNA, International Comparisons of National Accounts in Economic Analysis, Income and Wealth, Series III, 1953 ^'E, FRANKEL, Concepts of Income and Welfare - in Advanced and Underdeveloped Societies - with Special Reference to the - 13 - Intercomparability of National Income Aggregates, Income and Wealth, Series III, 1953 KUZNETS, op.cit. pod 4 str. 6-9 BARNA, op.cit. pod 13 J.E. MEADE a.R.STONE, National Income and Expenditure KLEIN, National Income and Product of the United States 1929-1950, The Am.Ec.Rev. March 1953 - 14 - 2. Problem opredelitve pojma proizvodnje v sovjetski teoriji in praksi. • .. 2.0 0 definiciji proizvodnje so v Sovjetski zvezi veli-ko razpravljali. Tako v teoretičnih razpravah kot tudi v konkretnih metodologijah se dosledno vsi sklicujejo na Marxa in trdijo, da je njihov koncept proizvodnje v skladu z Marxovim pojmovanjem produktiv-nega dela. Kljub temu pa lahko ugotovimo v definicijah nekatere znat-ne razlike tako v teoriji kot tudi v praksi posameznih obdobij. 1°/ Sovjetska metodologija pojmuje s pojmom proizvodnja le materialno proizvodnjo. "Narodni dohodek predstavlja tisti del vrednosti družbenega produkta, ki je rezultat potrošnje živega dela v sferi materialne proizvodnje" 17/ /Podčrtala M.B./ Z materialno proizvodnjo razume sovjetska metodolo-gija delovanje človeka na priroda in njene sile zaradi njihove pre-obrazbe za človekove potrebe. 1°/ V družbeni produkt štejejo rezul-tate tistega dela, ki se popredmeti, in pa tistega, ki se sicer ne fiksira v samostojnem predinetu, ki pa povečuje ali pa ohranja že obstoječe uporabne vrednosti.19/ Za razmejitev med materialno proizvodnjo in delom, ki že spada v sfero potrošnje, jemljejo kot kriterij dva momenta: obstoj družbene potrebe in družbenoorganizira-n o d e 1 o za zadovoljitev te potrebe. 2o/ 2.1 Ko sovjetska metodologija glede na zgornja teoretska načela konkretno opredeljuje narodno-gospodarske p a n o g e , prišteva v materialno sfero naslednja podrocja družbe-nega udejstvovanja: ekstraktivno in predelovalno industrijo, gradbe-ništvo, kmetijstvo, gozdarstvo, vse oblike tovornega transporta, zve-ze /kolikor služijo materialni proizvodnji/, trgovino /kolikor gre za proizvodne funkcije/, preskrbo s kmetijskimi produkti, materialno- ¦ Primerjaj, J.A. KRONROD, Osnovna pitanja marksističko-leni-nističkog učenja o proizvodnom radu u kapitalizmu, naprijed, . Zagreb, 1948 I.M. KRASNOLOBOV je v svojem delu, Planirovanie i učet narod-nogo dohoda, dal pregled praktičnih rešitev tega problema v posameznih petletkah. ''P.M. MOSKVIN, Voprosi statistki nacionalnogo dohoda SSSR, Gosstatizdat, Moskva 1955» str. 18 'V.I. LENIN opredeljuje pojem proizvodnje takole: "V vsaki družbeni ureditvi je proizvodnja delovanje delavca na mate-rijo in njene sile" /Primerjaj V.I. LENIN, Razvitie kapita-lizma v Rossii, Soč.T.III. str.158/ 19/KRASNOLOBOV, op. cit. pod 16 O/Glej n.pr. ČERNOMORDIKOVO razpravo v zbirnem delu Akademije nauke SSSR, Narodni dohodak - njegovo stvaranje i izračuna-vanje, Moskva 1939 - 15 - 2l/ tehnično preskrbo in druge materialne produkcije /industrija odpadkov, fotografiranje, domačo proizvodnjo drv, gradbenega mate-riala, primarno predelavo kmetijskih produktov/. 22/ V nematerialno sfero štejejo opravljanje raznih storitev, državno administracijo in obrambo, znanost in finančno poslovanje za narodno gospodarstvo.^3/ Vprašanje razinejitve med proizvod-njo in potrošnjo vsekakor ni enostavno in je, kakor povsod v svetu, tudi v Sovjetski zvezi konvencionalno rešeno. Meje med obema sferama so zelo gibljive in vrsta dejavnosti, ki so v ne-kem razvitem gospodarstvu že družbeno organizirane, se v nekem ne-razvitem gospodarstvu opravljajo še v okviru gospodinjstva. Zato terja statistična praksa določene odstope od dosledne uporabe gor-njega kriterija razmejitve in izločitev nekaterih poslov iz gospo-dinjskega sektorja oziroma zajetje nekaterih dejavnosti v gospodinj-stvih, v račun družbenega produkta. "Druge produkcije" v Sovjetski zvezi so taka konvencionalna i^ešitev tega problema. Kar se tice opredelitve trgovine kot narodno-gospodarske panoge v materialno oziroma v nematerialno sfero, sodi današnja sovjetska metodologija, da gre pri trgovini načelno za produktivne in neproduktivne funkcije, da pa so v njihovi s o c i -alistični trgovini relativno izredno porastle ravno produk-tivne funkcije in da zaradi tega ni več mogoče pristeti celotne tr-govinske dejavnosti v neproizvodno sfero. Danes zato uvrščajo trgo-vino, k o 1 i k o r izpolnjuje produktivne funkcije, v materialno proizvodnjo. 24/ Vključitev ali nevključitev potniškega tran s p o r t a v obracun je bila v sovjetski teq,riji vseskozi sporna in tudi sedanja rešitev je ostro kritizirana. 25/ Sovjetski teoretiki, ki stoje na stališču, da potniški transport n i vir družbenega produkta 26/^ se sklicujejo na Marxovo načelno stališče glede pojraa materialne proizvodnje oziro-ma glede problema vključitve storitev nasploh v obračun družbene 21/ ' Gre za promet proizvodnih sredstev med podjetji. 22/m0SKVIN, op. cit. pod 17 str. 19 25/MOSKVIN, op. cit. pod 17 str. 23 24/M0SKVIN, op. cit. pod 17 str. 22 25/Primerjaj n.pr. SUZDALTSEV, Vestnik Statistiki, No 1 1954, str. 86 M. BOR, Voprosi ekonomiki, No lo 1954, str. 82-83 26/m0SKVIN, op. cit. pod 17 str. 2o - 21 - 16 - proizvodnje, Poleg tega citirajo tudi znano mesto iz Teorij I., kjer Marx izrecno govori, da gre pri transportu ljudi za storitve. Tisti v sovjetski teoriji, ki pa menijo, dabibilo treba rezulta-te dela potniškega transporta prišteti v družbeni produkt *7( tudi citirajo Marxa, in sicer neko drugo mesto v Teorijah I., kjer da Marx izrecno opredeljuje celotno transportno panogo v materialno sfe-ro. /0 tem problemu še kasneje, ko bomo prikazali svoje pcgmovanje Marxovega stališča v tem vprašanju./ Zagovorniki vkljucitve potni-škega transporta v račun družbenega produkta so postavili še druge argumente, s katerimi skušajo braniti potniški transport kot področ-je materialne sfere. Kot argament navajajo n.pr. dejstvo, da potni-ški transport služi tudi prevozu delovne sile iz kraja bivanja na delovno mesto. Dalje poudarjajo visoko tehnizacijo te ve-je itd. 28/ 2.2 V sovjetski teoriji pa najdemo tudi drugačne pogle-de glede virov družbenega produkta. • . ¦, Po eni strani se je v teoriji pojavilo natural-no - predmetno pojmovanje produktivnega dela. Bistveno za to pojmovanje je, da se za produktivno delo šteje le tisto delo, ki se fiksira v predmetu. Po tem konceptu bi iz obracu-na družbenega produkta izpadle tudi v načelu proizvodne storitve. Zagovorniki tako pojmovanega produktivnega dela izhajajo predvsem iz Smithove druge definicije produktivnega dela kot dela, ki proizvaja blago. ^9/ V teoriji pa so se pojavile po drugi strani tudi raz-lične ideje o širšem konceptu virov.Tuso naj-prej tisti sovjetski teoretiki, ki sicer sodijo, da je treba ločiti materialno sfero in sfero storitev in da spada le prva v obračun družbenega produkta 5o/? ^a pa je treba v konkretnih sovjetskih raz-merah drugače opredeliti pojem kolektivnega delavca in tako preraak-niti mejo med materialno in neraaterialno sfero. Zastopajo stališče, da je treba razširiti Marxov pojem "kolektivnega delavca" preko me- . ja podjetja tudi na višje gospodarske organizacije, planske organe, kreditne ustanove, ki služijo panogam materialne proizvodnje. Poleg tega stališca zasledimo v teoriji še drugo tako imenovano "raztegljivo verzijo produktivnega dela" 31/, ki pred-stavlja v bistvu današnje zahodno stališče o tem problemu. Ta kon-cept ima pravzaprav dve skupini zagovornikov: KRASNOLOBOV, op. cit. pod 16 str. 18-19 28/ MOSKVIN, op. cit. pod 17 str. 21 ČERNOMORDIK, op. sit. pod 2o ¦ KRONROD, op. cit. pod 16 str. 28-29 Glej PASKOVO razpravo v že citiranem zbirnem delu Akademije nauke SSSR, op. cit. pod 2o KRONROD, op. cit. pod 16 str. 26 - 17 - Tu so najprej tisti,ki zagovarjajo ta koncept že za kapitalistični sistem proizvodnje. "Vsako delo, ki zadovoljuje družbeno potrebo in ki je zato objektivno potrebno za dani ekonomski sistem, je treba priznati za produktivno. * / 2a od-ločilni moment za priznanje produktivnega značaja storitvam smatra-jo njih organizacijo na kapitalističnih proizvodnih načelih. Svoje stališče utemeljujejo z znanimi Marxovimi citati iz "Teorij I." o katerih iDonio razpravljali kasneje. 33/ Druga skupina zagovornikov te "verzije" pro-duktivnega dela pa trdi, "da je v socialistični družbi vse delo nuj-no, koristno, da zadovoljuje družbene potrebe, da se zavestno regu-lira s planom, da je zato vse produktivno". 34/ Problem razmejitve produktivnega in neproduktivnega dela s tem po njih mnenju v soci-alizmu odpade. To stališce je bilo v Sovjetski zvezi precej razšir-jeno v razdobju med obema vojnama in so ga svojčas zastopali celo tako ugledni inštituti kot je "Lenigrajski inštitut marksizma".35/ Tako široko pojmovanje produktivnega dela je bilo kasneje zavrnjeno tudi za socialistično gospodarstvo. Argumente za zavrnitev so sov-jetski teoretiki iskali po eni strani pri Marxu in Engelsu in citi-rajo njuno mnenje, da tudi v socializmu ostajata obe vrsti dela,pro-duktivno in neproduktivno. "Namesto delitve dela mora priti do take organizacije proizvodnje, pri kateri nihče ne bo mogel prevaliti na drugega svoj deleš sod^lovanja v produktivnem delu kot prirodnein po-goju obstoja ljudi".^ l ^o drugi strani pa citirajo Stalina, ki me-ni, da je le delo, objektivno produktivno, osnova za obstoj socia-listične družbe. 37/ Nekateri sovjetski pisci so poi^kušali dati tudi defini- -cijo "produktivnega dela v socializmu". Analogno z Marxovo definicijo "produktivnega dela v kapitalizmu" so m nili, da proizvodnja socialističnega presežnega produkta "daje speci-fično, zgodovinsko oznacbo produktivnega dela v socializmu"^^/^ kajti s stališča socialističnega gospodarstva naturalna, ' ' BOG-DANOV, citiram po Kronrodu op. cit. pod 16 str. 26 ¦* ' Gre za znane citate o Miltonu in pevki itd. /Primerjaj, K. MARX, Teorije o višku vrednosti I, str. 378> Kultura, Beo-grad/ S. TURETSKY, Planovoe Hozjajstvo, No l,194o, str. Io5 KRONROD, op. cit. pod 16 str. 33 LENINGRAJSKI ZNANST7EN0-RAZISK0VALNI INŠTITUT MARKSIZMA, 1929. Predgovor inštituta h knjigi B. Hofmana "Produktivno delo" /Citiram po Kronrodu/ F. ENGELS, Zbrana dela, XIV zvezek, str. 299 J. STALIN, Pitanja leninizma, str. 519, Kultura 1946 KRONROD, op. cit. pod 16 str. 4o-42 - 18 - drobna ali kapitalistična proizvodrga ni vir razvoja. Zgodovinska kategorija socialisticnega produktivnega dela ne bi upoštevala teh dejavnosti, čeprav se opravljajo v materialni sferi. Ta definicija produktivnega dela ni imela nobenega vpliva na konkretno metodologi-jo za izračunavanje družbenega produkta kakor tudi ne različne druge deklaracije o spremembi družbenega značaja in strukture produktivne-ga dela, njegovega odnosa do neproduktivnega dela itd. 2.3 Osvetlimo še vprašanje definicije virov družbenega produkta v luči n a m e n o v izračunavanja tega globala v sovjet-ski teoriji. V sovjetski teoriji je izrecno poudarjeno, da vprašanja narodnega dohodka oziroma družbenega produkta ni mogoče postavljati samostojno, temveč, da ja treba ta problem nujno reševati na temelju teorije reprodukcije. 39/ Z drugimi besedami, definiranje družbenega produkta ne more biti, po mnenju sovjetske teorije, rezultat nekega zgolj splošnega razmišljanja, temveč je definicijo tega pokazatelja nujno treba gledati v odnosu na določen analitski namen, za katerega racunamo ta agregat. v.I. LENIN, Soč. Tom III,str. 41 KRASNOLOBOV, op. cit. pod 16 str. 12 MOSKVIN, op. cit. pod 17 str. 3 - 19 - 3. Vprašanje virov družbenega produkta v naših metodologijah in teoretičnih razpravah. ,3«o Vse naše metodologije za izracunavanje družbenega produkta 4 ' , prav tako kot metodologije v Sovjetski zvezi in dru-gih vzhodnoevropskih državah, poudarjajo, da temelji njihov krite-rij za delo, ki predstavlja vir družbenega produkta, n a z a d e v ¦ nih Marxovih postavkah. Kljub temu pa ostane dejstvo, da se stališča v naših uradno objavljenih metodologijah razločujejo od stališc v sovjetskih metodologijah in da so neke raz-like v stališčih naših metodologij samih. Tudi vse naše metodologije sodijo, da je le m a t e -r i a 1 n a sfera družbenega udejstvovanja vir družbenega produkta. "Shodno samoj definiciji narodnog dohotka, koju su postavili i raz-radili Marx i Lenjin, pri njegovom izračunavanju uzimaju se u obzir samo delatnosti materialne proizvodnje, t.j. one, u kojima se rad opredmečuje, kao i one, čiji se rad ne opredmečuje ali je produkti-van, obzirom da uslovljava završetak ciklusa proizvodnje .... " 4l/» Naše metodologije razmejujejo tako materialno proizvodnjo od nema-terialne sfere družbenega udejstvovanja. Tudi naše metodologije razmejujejo materialno proizvod-njo od dela v sferi potrošnje: delo v sferi potrošnje se načeloma omejuje na delo v privatnih gospodinjstvih. 3.1 Pri konkretni razmejitvi narodno-gospo-darskih panog prišteva naša metodologija v proizvodno sfero naslednje: industrijo in rudarstvo, proizvajalno obrt, kmetij-stvo, gozdarstvo, gradbeništvo, transport in trgovino. ' Oktobra 1948 je Zvezna planska komisija poslala republiškim planskim komisijam "Opšta uputstva za planiranje narodnog dohotka u planskoj 1949 godini". Po teh navodilih se je obračunal narodni dohodek za naslednja leta: 1947» 1948» 1949 in 195o. Junija 195o je izdala Zvezna planska komi-sija novo "Uputstvo za dobijanje elemenata društvenog pro-dukta i narodnog dohotka za 1951 godinu". To navodilo je le delno spremenjeno glede na navodilo iz leta 1948."Sploš-na navodila" so postala tako stalna metodologija za obra-čun narodnega dohodka vse do leta 1952. Razen te neobjav-ljene metodologije Zvezne planske komisije iz leta 1948 imamo po vojni še dve objavljeni metodologiji Zveznega zavoda za statistiko in evidenco in sicer za obračun na-rodnega dohodka 1. 1952 in 1. 1954» 41/ Metodologija 1949 str, 5 - 2o - Medtem ko šteje Metodologija 1949 trgovino za proizvajalno narodnogospodarsko panogo in naglaša, da gre za plansko, socialisticno trgovino 42/? s gimer je hotela predvsem pokazati na dejstvo, da gre za drugačno vlogo čistih stroškov pa opredeljujeta Metodologiji 1952 in 1954 celotno trgovinsko dejavnost kot neproiz-vajalno. Po zadnjih dveh metodologijah gre v trgovini le za realiza-cijo dela presežnega produkta, ki je ustvarjen že v proizvodnji, ki ga pa proizvodnja sama direktno ni realizirala.43/ Razlika v pojmo-vanju značaja dela v trgovini med našimi metodologijami pa ne vpli-va na praktišni izračun družbenega produkta oziroma na njegovo vi-šino. Vprašanje transporta oziroma "bolje, vprašanje potniškega transporta je bilo v naših metodologijah vseskozi enako obravnavano. Celotna tranaportna dejavnost spada po naših metodologijah v proizvod-no sfero. 44/ 3.2 Kar se tiče naše teorije , sejeo vprašanju virov družbenega produkta precej razpravljalo. Eni so branili koncept materialne proizvodnje kot področja produktivnega dela na temelju marksistične ekonomske teorije 45/. Drugi so zagovarjali širši, za-hodni koncept. Argumenti, postavljeni v obrambo širšega koncepta, so bili različni. Po eni strani so skušali zagovarjati širši koncept predvsem s potrebami družbenega računovodstva 4o/ oziroma s trditvi-jo, da je formiranje družbenih računov na konceptu materialne pro-izvodnje nemogoče, ker v potrošnji sodelujejo tudi tako imenovani neproduktivni sloji. Širši koncept virov pa so nekateri branili tudi načelno glede na spremenjeno vlogo storitev v modernem gospodarstvu, in to predvsem z vidika družbenega produkta kot pokazatelja blaginje. 47/ Podrobnejši pregled teh teoretskih konceptov je podan v naslednjem kriticnem delu tega poglavja. 42/ METODOLOGIJA 1949 METODOLOGIJA 1952, str.9 METODOLOGIJA 1952 str. 24 RAKIČ, Ekonomska politika,Beograd, 1955, br. 158,162,168 R. DAVIDOVIČ, Ekonomska politika, Beograd, 1955, br.l8o ^ ' G. GRDJIČ, Narodni dohodak.- Metodološka studija, Beograd 1955, str.59 K. MIHAILOVIČ^ Ekonomska politika, 1955, br. 159, 164 R. RADOVANOVIČ, Ekonomska politika, 1955 br. l6o, 17o G. GRDJIČ, Ekonomska politika, 1955 br. 183 B. HORVAT, Teoretske osnove društvenog proizvoda, Jugoslo* vensko statističko društvo, Beograd, 1959 - 21 - 4« Koncept virov družbenega produkta je nujni izraz splošnih po-stavk ekonomske teorije. 4.0 Pregled navedenih metodologij nam je pokazal, da računa današnja statisticna praksa povsod v svetu, brez izjeme, družbeni produkt na osnovi le na en sam način definiranega pro-izvodnega področja. Dalje, ceprav ima vsaka dežela več ali manj neke specifiČnosti v obračunu, gre danes v svetu v glavnera le za dve koncgpciji virov družbenega produkta: za koncept, na katerem temelje obracuni družbenega produkta na zahodu, in za marksistiš-ni koncept, ki je v rabi v deželah Vzhodnega bloka in v Jugosla-viji. Osnovna razlika med obema konceptoma je v tem, da skušajo zahodne metodologije oceniti in racunati v družbeni produkt tudi rezultate dela v nematerialni sferi /tako imenovane storitve/, medtem ko obračunavajo metodologije, ki temelje na raarksističnem koncpetu, le materialni produkt. 4.1 Vprašamo se sedaj, kaj je v ozadju te glavne raz-like v pojmovanju virov družbenega produkta? Oba navedena glavna koncepta virov družbenega produkta sta logični izraz dveh koncep-cij splošne ekonomske teorije. Agregiranje dobrin, zajetih v družbenem produktu, zahteva strnitev dobrin na skupni imenovalec oziroma vrednotenje zajetih dobrin. Marksistični koncept virov temelji na Marxovi delovni teoriji vrednosti: Vrednosi dobrin kot kategorija proizvodnje je refleks vsebovanega družbeno potrebnega dela. Zahodni koncept virov pa temelji na subjektivni teoriji vrednosti: Vrednost kot kategorija potrošnje je izraz ko-ristnosti dobrin. Vrednost kot kategorija proizvodnje oziroma vrednost kot kategorija potrošnje izhajata iz dveh različnih pogledov na to, kje iskati in odkrivati zakone ekonomskega procesa. Od tod pa tudi oba prominentna namena izračunavanja družbenega produk-ta: družbeni produkt za proučevanje procesa reprodukcije pri Marxu in v deželah, katerih metodologije temelje na raarksistič-nem konceptu virov, in družbeni produkt kot osnova za študij blaginje v zahodnih deželah. a/ Meščanski koncept virov družbenega produkta - izraz sploš-ne meščanske ekonomske teorije. 4»2 Meščanska ekonomska teorija sodi, da je problem gospodarjenja v bistvu ekonomski račun potrošnika. Gre za to, da imamo na eni strani potrošnika, ki ima svoje potrebe in ki jih mora zadovoljiti, na drugi strani pa dobrine, ki so relativno redke. Problem je sedaj v odločitvah potrošnika, problem je v - 22 - v tem, da pri svojih danih, omeoenih sredstvih čimbolje zadovo-lji svoje potrebe. Taka formulacija problema gospodarjenja v moderni meščanski ekonomski teoriji jasno zahteva orientacijo na potroš-njo kot sfero, kjer je treba iskati oziroma odkriti zakone eko-nomskega procesa. Ekonomska vrednost dobrin je zato v moderni meščanski teoriji kategorija potrošnje, odvisna od pogojev in zakonov, ki vladajo v potrošnji. .. ..... ... . Človeške potrebe so zelo raznovrstne. To so tako po-trebe po materialnih produktih kot tudi po storitvah. Če se ek-vivalenca med dobrinami postavlja na temelju zakonov, ki vlada-jo v potrošnji, in če tu veljajo isti zakoni i za materialne produkte i za storitve, potem je agregiranje obeh vrst dobrin - materialnih produktov in storitev - glede na meščansko ekonom-sko teorijo logično. . ..................... Iz formulacije problema gospodarjenja samega izvira tako tudi naravni smisel izračunavanja družbenega produkta: Gre za družbeni produkt kot pokazatelj stopnje zadovoljitve potreb, kot pokazatelj blaginje. .,,...- 4.3 Ni naša naloga na tem mestu razpravljati 0 vpra-šanju nerazumevanja moderne meščanske teorije glede primata pro-izvodnje v družbeno-ekonomskem procesu. Ni naš namen analizira-ti vprašanja, zakaj je moderna meščanska teorija zapustila sta-lišče klasične meščanske teorije, ki je iskala rešitev vpraša-nja ekonomske vrednosti na strani proizvodnje, ter kakšno je i-deološko in družbeno politično ozadje za takšen preokret v me-ščanski misli 48/, Tudi ni naša naloga prikazovati same teori-je potrošnje, analizirati zakon potrošnje oziroma predpostavke, na katerih temelji ta zakon. To, kar nas na tem mestu zanima sta odgovora na dve vprašanji, in sicer prvič, ali so uspeli na temelju subjektivne teorije vrednosti pojasniti družbeni pro-dukt, izračunan na širokem konceptu proizvodnje kot konsisten-ten agregat? In drugic, ali so uspeli rešiti problem primerja-nja blaginje z uporabo podatkov 0 družbenem produktu? 4«4 Preden preidemo na analizo postavljenih vprašanj, smatramo za potrebno, da v glavnih potezah očrtamo n a j p r e j subjektivno teorijo vrednosti v zvezi s pojmom blaginje. D a -1 j e mislimo pokazati, kako skuša meščanska teorija ustvariti povezavo med subjektivnim in objektivnim vrednotenjem dobrin, med subjektivnimi procesi v zavesti potrošnikov in objektivnim procesom, ki se odigrava na trgu. In končno želimo 48/ 0 tem problemu je znano delo N. BUHARINA, The Economic Theory of the Leasure Class, London, 1927 0 problemu pa razpravlja tudi I.LAVRAČ v svoji doktorski disertaciji, Marshallov zakon tražnje, Ljubljana 1959» str. 4-9 i*1 str. 26-29 /v rokopisu/ podčrtati še metodološki individualizem meščanške teorije, kar nam bo pomagalo razumeti problematiko, ki se pojavi na makro-planu. V središču meščanske teorije stoji potrošnik s svoji-mi potrebami, ki jih želi zadovoljiti. Neposreden povod za to, da potrošnik kupuje stvari, je njegova želja za satisfakcijo, ki jo je povzročila določena potreba. "Potreba in satisfakcija sta dve tako rekoč enaki psihični veličini z nasprotnim pred-znakom. Potreba izzove željo za satisfakcijo, dejansko željo za koristnostjo, katere realiziranje pomeni satisfakcijo ali bla-ginjo ... Koristnost potemtakem ni predmet izven človeka, niso objektivne lastnosti predmeta, ampak odnos subjekta do objekta, pomen, ki ga človek pripisuje stvari, ker vidi v njej sposob- nost, da lahko zadovolji njegovo potrebo --- Samo v tem smislu se koristnost lahko izenači s satisfakcijo in z ekonomsko bla-ginjo človeka 49/. Potrošnik ima, kot smo videli, najrazličnejše potre-be. Vsaka njegova potreba pa je omejena in deljiva. To se pra-vi, da njegovo celotno potrebo lahko zamišljamo kot zbir posa-meznih delnih potreb. Intenzivnost vsake te delne potrebe pa je različna glede na to, koliko predhodnih delnih potreb je že za-dovoljenih. Koristnost stvari je, kot smo videli, lastnost stva-ri, da zadovoljujejo človeške potrebe in velikost koristnosti je odvisna od intenzivnosti delne potrebe, ki jo zadovoljuje. Z drugimi besedami, čim večjo količino neke stvari, ki jo potroš-nik želi, že ima, tem manjša je intenzivnost potrebe po novi e-noti te stvari in tem manjša je koristnost te nove enote za po-trošnika, ko si jo pridobi. Zaradi možnosti substituiranja posa-meznih enot pa potrošnik pripisuje vsaki enoti ne glede na njeno dejansko koristnost v vrsti delnih koristnosti isti poraen, kot ga ima zanj zadnja enota, ki jo že ima. Koristnost zadnje enote, mejna koristnost, je tako odlocilna za vse enote. Pomen, ki ga potrošnik pripisuje neki stvari, predstavlja zanj vrednost te stvari. Vrednost dobrine je tako subjektivna,psihološka kategori-ja, določena z mejno koristnostjo zadevne dobrine. Videli smo, kako je določena subjektivna vrednost do-brin. Mi pa imamo podatke o kupljenih količinah dobrin in o nji-hovih cenah. Postavlja se sedaj vprašanje, kako je zgrajen most med ceno in subjektivno vrednostjo dobrine? Teorija povpraševanja temelji na preferenčni hipote-zi, ki je le ekonomska aplikacija teorije logicne razvrstitve. Potrošnik, s katerim operira meščanska teorija, je idealni kon-sument, ki ima določeno preferenčno skalo in ki konsistentno iz-bira med možnimi alternativami: Potrošnik izvrši takšno izbiro LAVRAC, op.cit. pod 48 str. 63 - 64 dobrin, ki mu ob danih cenah in pri dolocenem dohodku prinaša maksimalno satisfakcijo. Ce imamo podatek q.ipi o kupljenih ko-ličinah in cenah, potem vemo, da predstavlja ta kolekcija v da-ni situaciji tisto kolekcijo dobrin, ki najbolje zadovoljuje po-trebe potrošnika. Z drugimi besedami, tržna cena kot ravnovesna cena implicira, da veljajo določeni marginalni pogoji. Marginal-ni pogoj, apliciran na potrošnjo, pa nam pove, da je odnos med cenami razlicnih dobrin enak razmerju marginalnih koristnosti zadevnih dobrin. Na to se v bistvu reducirajo riajrazličnejše for-mulacije pogojev ravnotežja individualnega potrošnika, kakršne-koli so že med njimi tehnične razlike v posameznih fazah razvoja teorije povpraševanja /t.j., bodisi da gre za stare kardinaliste ali ordinaliste ali pa za moderno teorijo konsistence./ Skratka, gre za to, da individualni potrošnik z danimi potrebami in do-hodkom pri danih cenah doseže maksimalno satisfakcijo svojih po-treb, tedaj, če kupi tako količino vsake dobri-ne, da so koristnosti zadnjih enot raznih dobrin, ki jih kupi, proporcionalne s cenami teh dobrin. In končno podčrtajmo še dejstvo, da je za meščansko ekonomsko teorijo kot za meščansko misel sploh značilen indivi-dualističen pristop. Tako klasična kot moderna meščanska eko-nomska teorija raziskujeta obe motive in "ekonomsko" dejavnost posameznika. Meščanska teorija torej ne gleda v druž-bi neki specificni organizem, ki živi in se razvija po svojih specifičnih zakonih, ampak smatra družbo le za vsoto posamezni-kov. Po njih mnenju zaradi tega tudi ni kvalitativne razlike med psihološkimi zakoni, ki vodijo ponašanje individua, in med druž-benimi zakoni, 4.5 Prehajamo sedaj na analizo prej postavljenih dveh osnovnih vprašanj. Prvo vprašanje se je nanašalo na k o n s i -stentnost agregata. Zahodna teorija postavlja, kot smo videli, v središče ekonomske analize potrošnika z njegovimi po-trebami, dolocenim dohodkom in cenami, ki so zanj dane na trgu. Potrošnik sedaj izbira med vsemi mogočimi alternativami in ker velja predpostavka, da imamo opravka z racionalnim potrošnikom, izbere tisto kombinacijo, ki mu pri danem dohodku in cenah pri-naša največjo satisfakcijo. Teorija vrednosti in teorija blagi-nje temeljita tako na analizi obnašanja individual-n e g a potrošnika. Ko pa imamo pred seboj c e 1 0 t n i družbeni produkt kot osnovo za interpretacijo družbene blaginje, se pojavi vsekakor vpraŠanje, kako interpretirati s stališca bla-ginje določene dele družbenega produkta. Tu gre najprej za investicije kot področ-je, kjer v glavnem nimamo opravka z izbiro individualnega potroš-nika. Zahodni teoretiki priznavajo, da na tem ^odročju družbene-ga produkta njihova teorija vrednosti odpove, Ce namreč konsument dejansko ne kupi nekega dolocenega blaga, nismo upravičeni pred-postavljati, da bi mejno enoto tega blaga zamenjal za mejno eno-to drugega blaga, ki pa ga dejansko kupi» Ta predpostavka pa je pogoj ekvivalenci zajetih dobrin oziroma upravicenosti agregira-nja. Ker za naše nadaljnje proučevanje in zaključke ni predvsem važna problematika, ki jo odpirajo investicije, ker je dalje ta problematika delno v nekem smislu paralelna s problematiko dr-žavnih storitev in je zato tudi v zahodni literaturi relativno zelo skromno diskutirana, se zadovoljujemo tu le z ugotovitvi-jo, da odpirajo investicije poleg vrste specifičnih teoretskih vprašanj tudi problem take ali drugačne dodatne konstrukcije zaradi rešitve vprašanja izbir 5o/# Poseben problem so državne storitve ±n v zahodni literaturi je posveceno temu vprašanju mnogo pažnje. V zvezi z državnimi storitvami se v zahodni teoriji pojavlja najprej vprašanje, ali te storitve sploh prispevajo k blaginji? Nekateri teoretiki nagibajo k temu, da bi te storit-ve iz obracuna izpustili predvsem v vojnih razdobjih, ko zlasti poraste obseg vojne dejavnosti in ko je interpretacija takega družbenega produkta v smislu blaginje le nekoliko sumljiva 5 Po drugi strani pa imajo pred očmi dejstvo, da je čas gospodar-jenja "laissez-faire" za nami, da država vse bolj širi svoje de lovno področje, da razvija tudi tiste dejavnosti, ki nespomo pomenijo dvig blaginje, kot n.pr. šolstvo, zdravstvo itd. Zara-di tega menijo, da je treba zlasti za "socializirana" gospodar-stva, kjer prav tovrstne storitve postanejo skoraj izključno domena državne dejavnosti, nujno vključiti tudi državne storit-; ve v družbeni produkt, ki naj služi interpretaciji blaginje 52/ Državne storitve zajemajo enako kot investicije po-dročje, kjer ne izbira individualni potrošnik. Vključitev rezul tatov državne dejavnosti terja zato konstrukcijo, češ da name-sto individua nastopa sedaj država, ki izraža želje družbe kot celote 53/. S tem pa problem državnih storitev še ni odpravljen. Državne storitve največkrat ali praviloma nimajo cene in po- 5o/ 'J.R.HICKS, The Valuation of the Social Income, Economica 194o S. KUZNETS, On the Valuation of the Social Income - Ref- lections on Professor Hicks Article I,Economica 1948/Febr, 51/HICKS, op.cit.pod 5o • Op.cit.pod 5o KUZNETS, op.cit.pod 5o S.KUZNETS v svoji razpravi,Government Product and National Income,Income and Wealth I 195o,predlaga uvedbo dveh konč-nih ciljev in sicer zadovoljitev potreb individuov in ohra-nitev družbenega organizma, kajti za vojna razdobja se mu zdi drugi navedeni cilj celo važnejši, 55/HICKS in KUZUETS op.cit. pod 5o - 26 - postavlja se vprašanje, na kakšni osnovi ceniti te storitve? Kot baza cenitve se pojavlja nekaj možnosti, ki se v zahodni litera-turi tudi obravnavajo z razlogi za in proti. Tu je predvsem nacelo stroškov, ki je v statistični praksi zahodnih dežel v glavnem danes tudi obveljalo« V korist uporabe tega načela navajajo zlasti dejstvo, "da so pogoji, pod katerimi država kupuje in uporablja produkcijske faktorje, kot sta delo in material bolj podobni tistim, ki vladajo na privat-nem trgu." '*'• Med glavnimi pomanjkljivostmi pa navajajo dej-stvo, da uporaba načela stroškov za državne storitve vnaša ne-primerljivost med komponente narodnega dohodka, ker so v glavnem vse druge dobrine ocenjene po tržnih cenah 55/. Lahko se namreč po mnenju zahodne teorije, zastopa stališče, da so državne sto-ritve ocenjene prenizko ter da bi bila njih cena na privatnem trgu višja /Na državnem sektorju ni n.pr. rizika produkcije, ni posrednih davkov itd./ Zaradi tega nekateri mislijo, da bi bilo treba dvigniti .ceno državnim storitvam analogno kot pri racioni-ranem blagu 5o/# V meščanski teoriji pa smo zasledili tudi daljnosež-nejši zaključek: Ker cenitev transakcij, ki se lahko po neki hi-potezi direktno cenijo s tržnimi cenami, katerim so individui prilagodili svoje nakupe, ni konsistentna s cenitvijo transakcij, ki so objekt centralne /državne/ cenitve, je s teoretskega vidi-ka težko zagovarjati agregiranje obeh v istem pokazatelju in se zato predlaga, da bi različne skupine transakcij moijale "vsto-pati kot separatni vektorji v dolocanju blaginje ^''. Druga možnost, ki se tudi nekako ponuja sama od sebe, bi bila v naslednji rešitvi: Na privatnem trgu bi bilo treba po-iskati ustrezajočo storitev in s tem tudi ceno. Ta rešitev se v zahodni literaturi odklanja, češ da je težko ali celo nemogoce dobiti enake storitve na obeh trgih in da je dalje storitve mogo-če primerjati med seboj le po nekih splošnih značilnostih. Pa če-tudi bi našli neki specifični, paralelni primer na obeh trgih, bi bil potrošnik vendarle pogostokrat pripravljen placati na za-sebnem trgu storitev, ki jo lahko dobi na državnem sektorju za-stonj; zato bi težko trdili, da zavzemata obe storitvi, čeprav sta si na videz zelo podobni, na preferenčni lestvici potrošni-ka isto pozicijo 58/m 54/KUZNETS, op.cit pod 4 str.32 56/ 55/KUZNETS, op.cit. pod 4 str. 35 KUZNETS, op.cit. pod 5o 57/l.OHLSSON, On National Accounting, 1953, III pogl. 58/KUZNETS, op.cit. pod 5o In končno je tu načelo "plačil državi", z drugimi be-sedami merjenje vrednosti državnih storitev z davki. To načelo ce-nitve skuša postaviti neko analogijo s privatnim trgom, ki pa je seveda lahko samo formalna. Država fiksira višino davkov in pred-vsem je ta odnos med državo in državljanom odnos prisilnosti: "državljan mora kupiti državne storitve". Prav tako pa ni nikjer rečeno, da merijo plačani davki nekega davkoplačevalca ravno sto-ritve, ki jih je ta od države prejel. Take ,in podobne pomisleke navajajo sami zagovorniki tega koncepta 59/. /Problem davkov pa je seveda še mnogo širši in mislimo o njem več razpravljati v kasnejšem poglavju v zvezi s cenitvijo/. 4.6 Prehajamo sedaj na d r u g o vprašanje, ali je zahodnim teoretikom uspelo na podlagi družbenega produkta meriti oziroma primerjati družbeno blaginjo kot so jo oni definirali? 0 problemu blaginje oziroma merjenju blaginje je bilo v zahodni teoriji obširno razpravljano*. V diskusiji so sodelova-li vrhovi meščanske teoretske misli "°/ in razvili zelo prefi-njene konstrukcije na visoki ravni matematike, filozofije, logi-ke in etike, ki jim je težko slediti celo v glavnih obrisih, kot to ugotavlja sir Robertson v citirani razpravi. $i naša naloga na tem mestu prikazovati te diskusije, temveč je dovolj, da ugotovimo le zaključke samih zahodnih teo-retikov o tem problemu °V. Vsi zahodni teoretiki jemljejo kot izhodišče svoje , analize gibanja blaginje znane agregatne indekse tipa L,pq '• Oblika postavljenega kriterija oziroma merila je torej nesporna. Ves problem je v pomenu, ki ga dajejo uporabljenemu merilu. 59/ ' Ta princip cenitve je ozko vezan na KUZNETSOVO pojmovanje narodnega dohodka, o cemer bomo podrobneje še govorili. Na osnovi navedenega nacela cenitve državnih storitev je Kuz-nets tudi računal narodni dohodek. /primerjaj, KUZNETS op. cit. pod 4 str«34/ Kasneje je svoje stališče spremenil in se strinja s Hicksovim stališčem oziroma s principom stroš-kov kot osnovo cenitve. /Primerjaj, KUZNETS, op.cit.pod 5o/ KUZKETS op.cit. pod 4 str. 32-33 SIR D.ROBERTSON je v svoji razpravi "Utility and all that" dal kritični pregled glavnih diskutantov oziroma njihovih stališč o tem vprašanju« 62/ ' Gre za primerjavo E : L in E : P, pri čemer je ^22 (, E = —,---------- L ¦ —;--------- P = 1* 1*» - 28 - DružlDeni produkt je zbirka različnih dobrin. Da jih lahko agregiramo, jih moramo strniti na skupni imenovalec in, kolikor gre za merjenje blaginje, je skupni imenovalec korist-nost dobrin. "Dobrine so ekvivalentne, ce se lahko substituirajo kot alternativno Tiporabljive za dosego končnega cilja" ^/. V zahodni teoriji tudi ni sporen ta splošni pomen koncepta zamen-ljivosti, temveč je problem v predpostavkah, na katerih temelji analiza gibanja blaginje. Že v primeru analize gibanja blaginje posamez-n i k a se zahteva več predpostavk; omenimo le dve najvažnejši: "4/. Tu je najprej predpostavka o integriranosti želja, o kateri smo že govorili. Ta predpostavka se običajno zaradi svoje kon-vencionalnosti sploh več ne omenja, čeprav je predpostavka, da ima individualni potrošnik popolnoma integrirano skalo preferenc, pomembna predpostavka °5/. Dalje gre pri primerjavi individualne blaginje za predpostavko o nespremenjenosti preferenčne skale individua med obema situacijama, ki ju primerjamo. Praksa pa ka-že, da je za kolikor toliko daljša razdobja popolnoma realno predpostavljati, da se okus tudi individualnega potrošnika spre-meni in zato že ta predpostavka pomeni znatno omejitev vredno-sti rezultatov. ' Primerjava družbene blaginje postavlja nove velike probleme. Potrošniki družbenega produkta so zelo hetero-gena bitja, in sicer v dveh ozirih: Po eni strani je razlika v potrebah posameznih potrošnikov, in to tako s kvantitativne kot kvalitativne strani. To je prvi razlog, da je ista cena pokaza-telj različne satisfakcije ali koristnosti za razne potrošnike. Po drugi strani pa imajo potrošniki razliČne dohodke. Ker pa je denar kot vsako drugo blago podvržen zakonu padajoče koristno-sti, je mejna koristnost denarja različna za različne potrošnike ' J.R.HICKS, The Measurement of Real Income, Oxford Economic Papers, June 1958 'Pojav novih predmetov v drugem razdobju oziroma opustitev določenih predmetov, ki so se proizvajali v prvem razdobju, predstavlja že problem za primerjavo individualne blaginje. Doloceno omejitev predstavlja tudi predpostavka o racional-nem potrošniku, kajti stvarni človek je predvsem družbeni pojav in njegova psihologija ne izhaja iz neke, enkrat za vselej dane, človeške narave. Potrošnik pa se ne ponaša tu-di vedno racionalno, kajti določeno vlogo pri njegovih od-ločitvah igrajo često zelo slučajne okoliščine. /Primerjaj, LAVRAC, op.cit. pod 48/ 65/ HICKS, op.cit. pod 63 glede na njih dohodek. V tem je drugi razlog, da je ista cena po-kazatelj različne satisfakcije ali koristnosti pri raznih potroš-nikih. Različna struktura potreb in različen dohodek pri potroš-nikih tako načelno onemogočata interpersonalno in medčasovno pri-merjanje koristnosti. Klasična teorija koristnosti je videla izhod iz zaga-te v dejstvu, da mora ekonomska znanost opazovati veliko število ljudi, ko v povprečju izginejo individualne razlike, tako v sub-jektivnih potrebah kot v dohodku in zaradi tega meni, da je de-nar, čeprav ni precizno merilo, vendarle zadosti dobro merilo, da omogoča primerjavo koristnosti med individui in individua v casu. Za primerjavo blaginje v dveh situacijah imamo le po-datke Z-P^^i in ^.Vn^o ter seve(^a na tej ¦ osnovi ničesar ne ve-mo niti o preferenčnih poljih potrošnikov niti o distribuciji do-hodka. Primerjava blaginje v obeh situacijah je mogoča na klasič-ni teoriji koristnosti oziroma na njeni predpostavki, da imamo opravka sicer z množico potrošnikov, toda identičnih tako glede njihove strukture potreb kot njihovega dohodka. Z drugimi bese-dami, analizo delamo na reprezentativnem potrošniku, katerega ponašanje je enako dejanskemu povprečnemu tržnemu ponašanju in ki je obenem idealni potrošnik v tem smislu, da ima določeno ter v celoti formirano skalo preferenc in katerega okus se spremeni samo iz razlogov, ki se dajo ugotoviti. Glede na gornjo predpo-stavko si lahko postavimo vprašanje in dobimo odgovor, ali je reprezentativni potrošnik premožnejši v situaciji B v primeri s situacijo A. Družbena blaginja je dejansko rezultat dveh efektov, in sicer produkcijskega in distribucijskega. Z gornjo klasično predpostavko distribucijski efekt popolnoma eliminiramo. To pa je seveda zelo resna omejitev uporabnosti družbenega produkta za interpretacijo blaginje«, Do kod so privedla novejša proučavanja oziroma kakšno je stališče sodobnih meščanskih teoretikov do tega vprašanja? Kot smo že omenili, je bila diskusija o tem problemu v zahodni te^riji obširna in se je zlasti v zadnjih dveh deset-letjih vodila v dokaj širokem krogu« Konstrukcije posameznih te-oretikov za zgraditev mostu za prehod od individualne na družbeno analizo so dokaj različne in se tudi pri istem avtorju v času zelo menjajo °°/. V nadaljnjem se omejujemo samo na stališča treh zahodnih teoretikov, in sicer Hicksa, Samuelso-na ih Stona. Za prva dva smo se odločili zaradi tega, ' HICKS je nopr. v citirani razpravi op0cit0 pod 63 spreme-nil svoje stališče glede na svojo razpravo leta 194° /op. cit. pod V - 3o - er sta po eni strani dala najobširnejše študije o tem problemu '/ in ker sta po drugi strani nosilca v določenem smislu razliš- nih etap v moderni meščanski teoriji potrošnje "*V . Stonovo sta-lišce pa je po našem mnenju zanimivo zato, ker je on eden vodil-nih teoretikov na podrocju aplikativne ekonomije, konkretno na področju družbenega računovodstva. Tudi pri navedenih avtorjih se mislimo omejiti le na prikaz njihovih zaključkov, ne bomo pa prikazovali njihovih analitičnih konstrukcij oziroma razlik med njimi. 69/ H i c k s ' postavlja v ospredje problem merjenja realnega dohodka. To, kar ga v družbenem produktu oziroma v nje-govem gibanjti zanima, so agregirane f i z i č n e dobrine /s fizičnimi dobrinami seveda razume materialne in nematerialne/. Za določitev ekvivalence med dobrinami oziroma zaradi možnosti njih reduciranja na skupni imenovalec postavlja koncpet zamenlji-vosti na podlagi koristnosti, ker sodi, da je predpostavka 0 od-nosu cen in mejnih koristnosti sprejemljiva na podrocju dobrin, ki se pojavijo na trgu, in ker se mu po drugi strani zdi, da je predpostavka 0 mejnih stroških brez najresnejših rezerv nespre-jemljiva. Za nadaljnje svoje zakljucke sodi, da je prvenstveno treba ugotoviti pomen, ki ga pripisujemo v zvezi z neko določe-no analizo realnemu dohodku, ker bi bila postavitev nekega sploš-nega pomena le formalna rešitev, Problem merjenja blaginje se po njegovem lahko redu-cira na primerjavo dveh pozicij, in sicer na primerjavo med de-jansko situacijo A in predlagano alternativo B. Spremembo od predlaganega A na predlagani B je treba po njegovem smiselno raz-deliti na dve komponenti, in sicer na produkcijsko, ki naj zajame spremembo v agregiranem realnem dohodku, in na distribucijsko, ki zajema spremembo v distribuciji dohodka« Če distribucijski efekt ni važen, če je torej poudarek na produkcijskem aspektu, je pri-merjava mogoča na klasični teoriji, operiramo torej z reprezen-tativnim konsumentom, ki ima integriran sistem želja, Če pa je efekt distribucije važen, in problem ekonomije blaginje je izra-zito tak primer, ko gre za vprašanje, kako dvigniti blaginjo z boljšo distribucijo dohodka, pa vidi Hicks rešitev predvsem v razdelitvi populacije na skupine in aplikacijo klasicne teorije znotraj vsake skupine. Seveda dobimo s tem odgovor glede gibanja 67/- (/Ce izvzamemo LITTLOVO delo, A Critique of Welfare Economics, ki pa počiva na Samuelsonovih idejah. 6&/ ' J.R.HICKS s svojima klasičnima deloma, "Value and Capital" in "A Revision of Demand Theory, 1956" ter P.SAMUELSON s svojim klasičnim delom "Poundation of Economic Analysis." 'Hicks je svoje zadnje stališče formuliral v že citirani razpravi op.cit. pod 63, od koder povzemamo njegove za-kljuckeo - 31 - blaginja le znotraj posameznih skupin. Da pa bi dobili indikator za vso družbo, poizkuša Hicks s svojo konstrukcijo v navedeni razpravi omiliti klasično predpostavko o integraciji in meni, da je mogoče postaviti na temelju njegove konstrukcije neke zakljuc-ke, toda le v tistih primerih, ko gre za zelo majhne spremembe v distribuciji dohodka med dvema situacijama. P. Samuelson '°/ napravi še mnogo bolj pe-semistične zaključke o možnosti primerjanja blaginje na podlagi podatkov o družbenem produktu. . . . Ker iz podatkov pq ne poznamo konkretne distribu-cije dohodka med individui, meni, da je smiselno govorili le o potenc ialnem realnem dohodku, če hočemo postaviti konsistentno definicijo glede spremembe med dvema situacijama. Treba je namreč opazovati vse možne realokacije potrošenih to-talov neke ustrezajoče točke med potrošnike in za vsako alokaci-jo dobrin bo neki določen nivo blaginje« Vse mogoče realokacije dobrin neke točke bi tako tvorile celotno funkcijo možnih ko-ristnosti /utility Possibility Punction, UPF/. Sodbo o spremem-bi blaginje med dvema situacijama bi bilo mogoče podati šele na podlagi primerjave celotnih UPF obeh situacij. Ker nam izračuna-ni pq ne omogočajo napraviti zaključke o premikih celotnih funkcij, zaključuje Samuelson, da je primerjava blaginje za družbo nemogoča 7V. R. S t o n e 72/ tudi ugotavlja, da družbeni pro-dukt ni uporabljiv za interpretacijo primerjave blaginje, "dok~ ler ne poznamo individualnih preferenčnih polj in dokler ta ni-so med seboj primerljiva" 73/, Misli pa, da je teoretsko ozadje vseeno koristno, ker da vsebino konceptu realne potrošnje, ki bi bil sicer nejasen in ker nam pokaže koliko so empirične veliči-ne dobra ali slaba aproksimacija teoretskega koncepta. V svoji •^°/p.SAMUELSON, Evaluation df Real National Income, Oxford .Economic Papers 195o I VSamuelson razvija svojo konstrukcijo še dalje in meni,da je upoštevanje celo celotnih UPF premalo in uvaja še funkcijo produkcijskih možnosti./Production Possibility Punction/. Določen output je rezultat angažiranja določenih produkcij-skih faktorjev, ki pa se lahko uporabijo tudi za produkcijo drugačne kombinacije produktov. Vse možne kombinacije,ki se lahko proizvedejo z določenim inputom,združi v PPP-. Vsaki kombinaciji,to se pravi točki na PPP, odgovarja sedaj cela vrsta UPF, ki jih oklepa tako imenovana "UPF situacije". Sa-muelson meni, da bi bilo treba primerjati dejansko ti krivu-lji dveh situacij in da bi bilo samo pod tem vidikom opravič-ljivo,vključevati v družbeni produkt tudi take dobrine kot so dobrine za vojsko. 72/r,ST0NE, Q,uantity and Price Indexes in National Accounts, /OEEC, 1956 ' VSTONE, op.cit. pod 72 str. 21 študiji pa uporablja indekse v družbenih računih le "v operativ-nem smislu" 73/. ........ , ...._ ...... 4.7 V zahodni literaturi danes govore o d v e h osnovnih skupinah namenov, za katere izračunavamo druž-beni produkt, in sicer gre za pokazatelje, ki naj služijo anali-zam blaginje.in kot osnova za analize proizvod-n i h problemov 74/. Doba državnega kapitalizma je namreč, kot smo že ugotovili, postavila na dnevni red tudi v teh deželah problem analize produkcijske zmogljivosti gospodarstva, ugotavlja-nje relativnega pomena panog in s tem v zvezi študij alokacije produkcijskih faktorjev, uvedbo družbenih računov itd. 0 uporab-nosti pokazatelja družbenega produkta zaradi analize blaginje je bilo pravkar obširno govora. Poglejmo sedaj, če so v zahodni te-oriji imeli več sreče z družbenim produktom, ki naj služi pro-izvodnim analizam. 4*8 Ko gre za družbeni produkt, ki naj služi kot os-nova analizi proizvodnih problemov, je treba, tako poudarja meščanska teorija, ponderacijo zaradi agre-giranja v družbenem produktu zajetih dobrin najti v s a m e m produkc i j skem procesu '-V: strnitev dobrin v en agregat je treba izvesti na podlagi stroškov. 0 tem vprašanju bomo podrobneje razpravljali v poglavju o cenitvi v zvezi s "factor cost" konceptom. Menimo, da je tu treba podčrtati, da moderna meščanska teorija reducira proizvodne stroške v skladu s svojo subjektivistično teorijo vrednosti v skrajni konsekven-cina mejno koristnost, tojena kategorijo potrošnje. "Vsebino proizvodnih stroškov pojasnu.jejo namreč marginalisti z ekonomskimi posledicami izbire. Toda problem iz-bire ni specifičen problem proizvodnje" 7°/. Stroški nastanejo po teoriji mejne koristnosti vedno, ko mora človek izbirati med alternativami. Ce potrošnik kupi neko blago X, se s tem odreče blagu Y, Cena, ki jo potrošnik plača za blago X, je torej poka-zatelj i pridobljene koristnosti blaga X i izgubljene koristno-sti blaga Y in resnični strošek blaga X je koristnost blaga Y, ki je za potrošnika izgubljena. Proizvodni stroški so le pose-ben primer stroškov na sploh. Produkcijski faktorji se lahko praviloma alocirajo na različne alternativne uporabe. Proizvod-ni stroški nekega blaga so tako torej enaki maksimalni količi-ni drugega blaga, ki bi ga ti proizvodni faktorji lahko proiz-vedli, ce bi jih angažirali na onem drugem področju. Proizvod-ni stroški prvega blaga so enaki koristnosti drugega blaga. 75/STONE, op.cit. pod 72 str. 22 'NIGHOLSON, Some problems in the Measurement of Real Nati-onal Income, Income and Wealth IV 75/OHLSSON, op.cit. pod 57 ^ 'LAVRAČ, op.cit. pod 48 str. 25 "Očitno je torej, da se s teorijo izbire in alternativnih stroš-kov vsi ekonomski akti reducirajo na neko vrsto menjave, katerih pogoje regulira v skrajni konsekvenci mejna koristnost, katego-rija potrošnje ... S tem je pojasnjen izjemen pomen, ki ga po-trošnja in povpraševarije dobivata v ekonomskem sistemu teorije mejne koristnosti" 77/. S prikazom pojmovanja stroškov kot alternativnih stroškov /opportunity cost/ smo hoteli najprej podčrtati, da tu-di proizvodne analize temelje na subjektivni teoriji vrednosti. Glede na problem, ki nas zanima, to je glede upravičenosti ta-kega agregiranja, kot ga poznajo zahodne metodologije, torej ni novih teoretskih arguraentov. /Postavitev ekvivalence v izrazu stroškov odpira široko, novo problematiko, ki jo bomo obravna-vali kasneje/. 4.9 Kot smo že ugotovili, se v zahodni teoriji vse bolj uveljavlja stališče, da je definicija pojma proizvodnje od-visna tudi od analitskih namenov. Poleg tega splošnega stališča najdemo v zahodni literaturi tudi izrečno navedene a n a 1 i t-ske namene, za katere menijo, da je smiselnejši ob-račun družbene proizvodnje na ožjem konceptu, to je na konceptu materialne proizvodnje. Po mnenju zahodnih piscev je ta koncept smiseln n.pr. za izračun družbenega produkta, ki naj služi študiju e-konomskega potenciala nekega narodnega gospodarstva v izrazitih situacijah, kot so n.pr. vojna razdobja ali pa razdobja pospešene izgradnje ne-ke dežele 78/o Dalje dajejo prednost konceptu materialne prpizvod-nje, če gre za mednarodne primerjave eko-nomske moči gospodarstev, kajti vprašujejo se, "koliko uradni-kov, ki primerjajo te totale družbenega produkta, bo razumelo, da ima neka dežela večjo ekonomsko zmogljivost kot druga, ker ima bolj kompleksen finančni sistem /uporablja več čekov, več storitev finančnih posrednikov/, višjo obrestno mero /več pla-čanih obresti/" 79/. Mednarodne primerjave služijo med drugim tudi za orientacijo pri smotrnejšem dolocanju cen. Ta vidik pa vsekakor kaže na prednost omejitve pojma proizvodnje na materialno sfero. "Mednarodna primerjava dobrin naj bi privedla do določene izenačenosti v relativnih cenah, upoštevaje omejitve, ki jih postavljajo transportni stroški ali pa monopolistična op.cit. pod 48 str,26 D.SEERS, A flote on Current Marxist Definition of the Nati-onal Income, Oxford Economic Papers 1949 S.LEBERGOTT, The American Economic Review 1955 str.440 - 34 - praksa. Toda to izenačenje velja le za tiste dobrine, ki se lah-ko transportirajo in ni nobenega razloga za predpostavko, .da ve-lja enaka izenačenost tudi za ostali del gospodarstva" °/• V zahodnih metodologijah nadalje priznavajo, da so pri obračunu družbenega produkta po konstantnih ce-n, a h zaradi dinamičnih analiz spet storltve glavni problem koncepcijske narave na tem področju ° V. Gre namreč za dolo-čitev primerne enote za merjenje vsake komponente družbenega pro-dukta. Merilo sprememb v outputu opredeljujeta dve dimenziji, in sicer "q" in "p". Pri materialnih produktih ni problema, poznamo količino in enoto merjenja kot tudi ceno za enoto. Dimenzija "q" pa je seveda pri storitvah zelo problematična. 4.I0 Če napravimo kratek z.aključek iz predhodne diskusije, moramo ugotoviti naslednje: /a/ Predhodna diskusija je pokazala, da zahodni te-oretiki niso uspeli na temelju subjektivne teorije vrednosti pri-kazati družbeni produkt, izračunan na širokem konceptu proizvod-nje, kot konsistenten agregat, z drugimi besedami, niso s stali-šča svoje teorije opravicili agregiranja vseh dobrin, ki jih da-nes zajema družbeni produkt po metodologijah zahodnih dežel. Nekonsistentnost agregata se je pokazala z dveh vi-dikov, in sicer se je najprej pojavilo vprašanje, s kakšno kon-strukcijo vključiti investicije in državne storitve v agregat družbenega produkta, ker te dobrine ne sodijo pod izbiro indivi-dualnega potrošnika. In drugič, za državne storitve je bilo tre-ba uvesti načelo stroškov kot osnovo cenitve. 8o/BARNA op.cit.pod 13 ' fll / 'OHLSSON, op.cit.pod 57 A.ECKSTEIN, National Income and Capital Formation In Hun-gary 19oo-195o, Income and Welath V CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op.cit. pod 4 str. 37-38: "The mein conceptual problem is to determine the appropriate unit in which each component of the domestic product is to be measured. The need for general principles of measurement is particularly felt in connection with the estiraates of the output of services /as oposed to goods/" ... In na str.38, • ko je govora 0 državnih storitvah "It is difficult indeed, to imagine, any homogenous units in which it would be pos-sible to measure year to year changes in defence, education, civil admiiiistration, of the various forms of medical tre-tement available under the National Health Service". Osebne usluge se skuša na tem mestu na nek način izuzeti. Prizna-vajo sicer, da enota outputa ni neposredno vidna, da pa "appropriate measure can ussually be determined by consi-dering what the producer is under contract to provide ..." - 35 - Uvajanje nacela stroškov v cenitev državnih stori-tev pomeni po mnenju zahodnih teoretikov samih vnašanje nekon-sistentnosti v cenitev posameznih komponent družbenega produk-ta in od tod različni zaključki pri njih samih, od zahteve po dvigu cene državnim storitvam pa do zahteve po uvedbi večjih vektorjev za posamezne dele družbenega produkta. Menimo zato prvič, da je agregiranje državnih ozi-roma kolektivnih storitev tudi s stališča meščanske ekonomske te-orije, iz njihovega pojmovanja pogojev in zakonov, ki vladajo v potrošnji, neupraviceno. Drugič, kolektivne storitve pa so glavni del storitev sploh, in sicer že v razviti kapitalistični državi. Pri tem je treba ugotoviti še dejstvo, da se ta proporc v zvezi z rastočim državnim intervencionizmom spreminja v korist deleža kolektivnih storitev °8 % profesionalne storitve /zdravniki, advokati in pd. 11.3 % podjetništvo /trgovina, finance, transport, indu-strija in pod./ ¦ 5o % stopa novi cilj - prisvajanje presežne vrednosti in posameznemu kapitalistu je popolnoma vseeno, kam investira, glavno je, da mu njegova akcija prinaša določen profit. Problem državnih storitev se je pojavil in postavil v zahodni teoriji, vendar je, tudi tako kot je bil tam postav-ljen, terjal mnogo daljnosežnejše zaključke, kot so pa bili de-jansko storjeni. /b/ Dalje ugotavljamo, da mešcanska teorija ni uspe-la primerjati družbene blaginje na podlagi gibanja družbenega produkta. Neuspeh izvira iz dveh vrst vzrokov, in sicer se je, prvič postavil v zvezi z nespremenjenostjo preferencne skale splošni problem, kako operirati s statičnim orodjem v dinamični stvarnosti, problem, ki ga zahodna teorija ni rešila. In drugič, neuspeh izvira iz subjektivističnega, individualističnega znača-ja meščanske teorije: na makroplanu se je zato odprlo vprašanje merjenja koristnosti oziroma vprašanje možnosti medosebne primer-jave koristnosti. Meščanski teoretiki sami priznavajo, da je subjektiv-na teorija vrednosti, ki je v bistvu teorija za mikroanalizo, na makroplanu odpovedala oziroma, da niso uspeli zgraditi mostu od reševanja mikroproblemov do reševanja makroproblemov. Ker pa da-našnja praksa postavlja v ospredje makroprobleme in potrebo ma-kroanaliz, jih zahodna teorija mora na neki način reševati in jih rešuje v "operativnem izrazu" ^3/o /c/ Končno, stališče meščanskih teoretikov o nujno-sti r a z n i h definicij virov družbenega produkta v zvezi s proizvodnirai analizami je sicer rezultat konkretnih izkušenj, ni pa nikakor teoretično utemeljeno v splošni meščanski teoriji. B/ Koncept materialne pro-izvodnje kot vir družbenega pro-dukta - marksistični koncept. 4»H Marksistična definicija pojma proizvodnje ozi-roma pojma produktivnega dela kot vira družbenega produkta mora nujno biti v skladu s splošno Marxovo ekonomsko teorijo ter mora zato temeljiti predvsem na tehle Marxovih postavkah: /a/ Celotna družbena aktivnost se po Marxu odvija v dveh velikih sferah, materialni in neinaterialni. Rezultat prvega področja so materialne dobrine, rezultat drugega pa storitve. Obe sferi se med seboj kvalitativno razlikuje-ta, kajti vsaka od obeh sfer je podvržena svojim lastnim zakoni- 83/ STONE, op.cit. pod 72, str. 22: "Throughout this Report, index - numbers are discussed in operational terms." /Podčrtala M.B./ - 37 - tostim. S pojmom proizvodnja razume Marx le materialno pro izvodnjo in s proizvodom le materialni produkt. Marx sicer govori mestoma, predvsem v zvezi z analizo pojma produktivnega dela v kapitalizmu, tudi o nematerialni proizvod-n j i 84/, a tu gre predvsem za terminološko analogijo. Sicer pa Marx tudi tedaj zelo jasno podčrtuje, da je treba ostro loči-ti materialno proizvodnjo od nematerialne. Marx se popolnoma strinja s Storchom, ki polemizira z Gernierom in ki pravi: "Šta čine Smithovi kritičari? Umesto da postave ovo razlikovanje /iz-medju nematerijalnih vrednosti i bogastva/ oni povečavaju kon-fuziju ovih dveju vrsta vrijednosti, koje su tako ocigledno raz-ličite, oni polaze od predpostavke, da proizvodi nematerialnog rada podležu istim zakonima kao i proizvodi materialnog rada; pa ipak se prvi upravljaju prema drugim načelima nego drugi" °5/. /Podčrtala M.B./ JJJe-smiselno je zaradi tega združevati oziroma prikazovati rezultate obeh področij v enem samem sintetičnem pokazatelju, Rezultate o-beh sfer je treba držati ločeno. /b/ Kot diTugo osnovno postavko navedimo Marxovo sta-lišče o primatu materialne sfe r e, oziroma materialne proizvodnje v celotni družbeni aktivnosti "/. Bistvo problema gospodarjenja gleda Marx v borbi Slo-veka s prirodo zaradi pridobivanja sredstev za svoj obstanek. Z drugimi besedami, gre za odkrivanje in proučevanje zakonov, ki vladajo v družbeni proizvodnji materialnih življenjskih potreb-ščin. Z materialno proizvodnjo razume Marx prvotni živ-ljenjski proces družbe, to je borbo družbenih individuov s pri-rodo, da se ohranijo kot f i z i č n i individui in šele ta proizvodnja potem odpira pot k višjim procesom. "Proces rada ka-ko smo ga prikazali u njegovim jednostavnim apstraktnim momenti-ma, svrsishodna je djelatnost radi izradjivanja upotrebnih vri-jednosti radi prisvajanja prirodnih stvari za ljudske potrebe, opči uvjet za razmjenu materije medju c o v -jekom i prirodom, vječiti prirodni uvjet za ži- 84/TEORIJE I str. 385, 347 . 85/TEORIJE I str. 349 86/ ^Družbeno aktivnost v materialni sferi prikazuje Marx kot krožni tok, ki teče od proizvodnje preko razdelitve in me-njave do potrošnje. Potrošnja obsega individualno in produk-cijsko potrošnjo. Individualna potrošnja je proces obnove in formiranja delovne sile, preko produkcijske potrošnje pa se vrnejo produkcijska sredstva nazaj v produkcijo in tako je e-konomski krožni tok sam v sebi zakljucen.Kljub enotnosti in medsebojni pogojenosti teh štirih momentov krožnega toka je Marx jasno pokazal na primat proizvodnje kot faze,kjer se u-stvarja produkt, ki se potem porazdeljuje, menja in potroši. vot ljudi, a stoga i jest ne samo nezavisan raa od kojeg oblika toga života, nego naprotiv jednako svojstven svim oblicima ljud-skog društva" 87/ /Podčrtala M.B./. Vse preteklo zgodovinsko do-gajanje je Marxu namreč jasno predočevalo materialno proizvodnjo kot proizvodnjo, ki ima poseben pomen. Prav ta proces trenja med prirodo in človekom, proces prilaganja prirode človeku in obrat-no, je bil tisočletja glavna stran v človeški zgodovini. Na to plat družbenega življenja so osredotočile svojo glavno pozornost osnovne množice, ki so dajale vse energije za ta proces. Vsi viš-ji procesi na tej osnovi so bili vse do kapitalizma in tudi še v Marxovi dobi domena najožje peščice privilegiranih slojev in tu-di skoraj brez povratnega ekonomskega vpliva na materialno bazo. Pomen materialne proizvodnje je Marx lepo označil na znanen me-stu v Uvodu h kritiki politične ekonomije: cjelokupnost tih od-nosa proizvodnje sačinjava ekonomsku strukturu društva, realnu osnovu na kojoj se diže pravna i politička nadgradnja ... Način proizvodnje materij alnog života u s 1 o" v 1 j .a -v a društveni, politički i duhovni proces života uopče" °°/ /Podčrtala M.B./ Marx kot politični ekonom proučuje le material-no sfero in s tega vidika definira tudi vse kategorije: Problem ekonomske vrednosti dobrin rešuje torej Marx na strani material-ne proizvodnje in pojem "družbeni produkt" omejuje na rezultate . materialne proizvodnje. /c/ Končno je treba tudi v zvezi s problemom defi-niranja pojma proizvodnje podčrtati Marxovo dialektično metodo pri obravnavanju družbenih pojavov, njegovo zgodovinsko pojmo-vanje sleherne kategorije. Pri Marxu najdemo tudi izrečne ugotovitve o tem, da sta materialna in nematerialna proizvodnja zgodovinski kategori-ji in da je njun medsebojni vpliv možno razumeti in ima neki smi-sel le v določenem zgodovinskem okviru °9/. Da. je materialna pro-izvodnja zgodovinska in ne prirodna kategorija, da so torej njene ^K.MARX, Kapital I, Kultura 1947, str.l4o 'K.MARX, Kritika politicke ekonomije. Predgovor uvod, Kultura 1949 str. 9 ^. je napisal v TEORIJAH I /str.348/ tole: "... da bismo istražili v e z u izmedju duhovne i materialne proizvodnje, pre svega je potrebno da poslednju ne shvatamo kao opštu ka-tegoriju, vec u odredjenom historijskom o b 1 i k u. Tako n.pr., kapitalističkom načinu proizvodnje odgovara druga v r s t a duhovne proizvodnje nego srednjevekovnom načinu proizvodnje. Ako se saraa materijalna proizvodnja ne shvata u njenom specifičnom istoriskom obliku, onda nije moguče shvatiti ni ono što je odredjeno u duhovnoj proizvodnji koja njoj odgovara, kao ni njihovo uzajmno dejstvo." - 39 - meje nasproti nematerialni sferi gibljive, je Marx jasno izrazil na več mestih in predvsem tudi v zvezi z analizo pojma kolektivnega delavca, ki se pojavi na določeni razvojni stopnji zaradi delitve dela in kooperacije v družbi: "Od nepo-srednog proizvoda individualnog proizvodjača proizvod se uopče pretvara u društven, zajednički proizvod ukupnog radnika, t.j. kombiniranog radnog osoblja, čiji su udovi bliži ili dalji od rukovanja predmetom rada. Stoga se sa samim kooperativnim ka-rakterom procesa rada nužno prosiruje i pojam pro-izvodnog rada i njegova nosioca, p r o i z -vodnog radnika.Dabi proizvodno radio, radnik sad više ne mora sam stavljati ruku na predmet rada; dovoljno je, da bude organ ukupnog radnika, da ispunjava koju bilo nje- . govu potfunkciju." '°' • 4»12 V luči gornjih treh postavk Marxove splošne teorije se nam zde rešljiva tudi tista sporna teo-retska vprašanja, kisose pojavila v vrstah tistih teoretikov, ki bi sicer želeli vskladiti svojo definici-jo virov družbenega produkta z Marxovo splošno ekonomsko teori-jo oziroma bolje, ki se v obrambo svojega stališča sklicujejo na Marxa. Tu gre po eni strani za diskusijo o Marxovem pojmova-nju produktivnega dela in s tem v zvezi za poizkus obrambe š i ¦ rokega koncepta virov družbenega produkta, Po drugi strani pa gre za vprašanja, vezana na definiranje same raaterialne proizvodnje, s tem v zvezi za problem k o 1 e k -tivnega delavca, za vprašanje, kam uvrstiti trgovino in transport, v proizvodno ali ne-proizvodno sfero in konSno za razmejitev proiz-vodnje od potrošnje. 4.13 Nekateri pisci v Sovjetski zvezi in pri nas so skušali braniti široki koncept proizvod-n j e z Marxom. V ospredje so postavili zaradi tega določena, dejansko nejasna mesta v "Teorijah o presežni vrednosti 1" ozi-roma v "Dodatku" tega dela, kjer Marx razpravlja o pojmu produk-tivnega dela; tako so sprožili obširno razpravo o Marxovem poj-movanju te kategorijeo , .^ Cilj Marxovega proučevanja je bil odkrivanje zako-nov, ki vladajo v kapitalistični proizvodnji in menjavi materi-alnih življenjskih dobriru Ker pa je kapitalistični način proiz-vodnje le neka zgodovinska oblika proizvodnje, je seveda Marx najprej analiziral proizvodni proces kot tak, izven določene zgodovinske oblike, da bi lahko pojasnil, kaj je stalno, zako- I str. 441« Ali pa naslednje mesto iz TEORIJ I str. 3875 "Kapitalističkom nacinu proizvodnje je svojstveno,da on različite vrste rada, i umni i manuelni rad ili vrste rada u kojima prevladjuje jedna ili dniga strana - razdvaja i razpodeljuje medju razna lica, što ipak ne sprečava da je materijalan proizvod zajednicki proizvod tih lica ili da se njihov zajednički proizvod opredmečuje u materijalnom bo-gastvu..." - 4o - nito v nekem pojavu - konkretno v proizvodnji -, ki se prebija skozi čas, in kaj je le specifikum nekega danega zgodovinskega načina proizvodnje. Tako je razumljivo, da uvaja Marx že na tej ab-straktni stopnji proučevanja proizvodnega procesa kategorijo pro-duktivnega dela nasploh: "Ako čitav proces promatramo sa stanovi-šta njegova rezultata, proizvoda, onda se oba, i sredstvo za rad i predmet rada, ispoljavaju kao sredstva za proizvodnju, a sam rad kao proizvodan rad" 9V. Marx postavlja tudi kriterij produktivnega dela za kapitalistični način proizvodnje, ker definicija produktivnega dela nasploh - kot to Marx podčrtava - za analizo kapitalistič-nih produkcijskih odnosov ne zadostuje: 92/ "jedino "buržoaska ogranicenost, koja kapitaiističke oblike proizvodnje smatra za njene apsolutne oblike - otuda za vešite prirodne oblike proiz-vodnje - može da pobrka pitanje, šta je proizvodan rad sa gledi-šta kapitala, s pitanjem, koji je rad opšte proizvo-d a n , i 1 i šta je proizvodan rad uopšte, i otuda smatra za vrlo mudar svoj odgovor, da je svaki rad koji uopšte nešto proizvodi, koji daje bilo kakav rezultat, eo ipso proizvodan rad" 93/. /Podčrtala M.B./ Ker porajata - kot že omenjeno - deiitev dela in ko-operacija nov pojav kolektivnega delavca, se s tem pojem produk-tivnega dela v kapitalizmu širi. "Stoga se samim kooperativnim karakterom procesa rada nužno proširuje i pojam pro-izvodnog rada - Gornja prvobitna definici.ia proiz-vodnog rada, izvedena iz same prirode materialne proizvodnje, o -staje uvjek tačna za ukupnog rad-«-nika, promatranog kao cjelina. Ali ne vrijedi više zg/svaki njegov ud u-zet posebno" 94/# To se ,pTav±9 &a so Sedaj produktivni delavci ne le tisti delavci, ki neposredno delujejo z delovnim .sredstvom na delovni promet in s tem ustvarjajo koristne proizvode, itemveČ tudi organizatorj i produkcije, inženirji in podobno, ki opravljajo kot samostojni udje v produkcijskem procesu del funkcij, ki jih je pred pojavom delitve dela in kooperacije opravljal indi-vidualni mali proizvajalec sam. Po drugi strani pa se pojem produk-•»fcivnega dela zoži. "Kapitalisticka proizvodnja nije samo p r o -izvodnja robe, ona je u šuštini proizvod-nja viška vrijednosti. Radnik ne proizvodi za sebe več za kapital. Proizvodan je samo onaj radnik koji proizvodi višak vri-jednosti za kapitalista, koji dakle služi samooplodjivanju kapitala". 91/KAPITAL I str.137 92/KAPITAL I str. 137, 441 I str. 37o 94/KAPITAL I, str. 441-442 - 41 - "Prema tome se u pojmu proizvodnog radnika nikako ne sadrži s a m o odnos izmedju djelatnosti i korisnog učinka, izmedju rada i proizvoda rada, nego ,1 specifičan društveni odnos proizvodnje, nastao u historiji 9V /Podčrtala M.B./ Iz navedenih mest popolnoma jasno izhaja, da je v kapitalističnern načinu proizvodnje produktivno tisto delo, ki se opravlja v materialni proizvodnji, toda le v tistem obsegu, kjer se delo neposredno menja za kapital. V nasprotju s tem zelo jasnim stališčem v "Kapita-luM pa je Marx, kot že omenjeno, v "Teorijah o presežni vredno-sti I", kjer daje pregled zgodovinskega pojmovanja produktivnega dela in kjer specialno razpravlja o produktivnem delu v kapita-lizmu, na nekaterih mestih nejasen in prav ta mesta so pogosto vzrok razlicnih interpretacij Marxovega stališča. V "Teorijah" oznacuje Marx produktivno delo kot delo, ki se menja neposredno za kapital, neproduktivno pa tisto, ki se neposredno menja za do-hodek, za mezdo, profit oziroma za še vse druge oblike presežne vrednosti. "Proizvodan rad može stoga da se označi kao onaj rad koji se neposredno razmenjuje za novac kao kapital ili, što je samo skraceni izraz ovoga, koji se neposredno razmenjuje za ka-pital, to jest za novac, koji je kapital 'an sich*, koji je od-redjen da funkcioniše .kao kapital ili koji istupa prema radnoj snazi kao kapital" 9°/. Kot receno, se zdi na nekaterih mestih tako, kot da ni važno razločevanje med materialno in nematerialno proizvodnjo. Celo več, da je namreč izraziti kriterij za produktivno delo -pa čeprav se opravi v sferi nematerialne produkcije, pri ponovni razdelitvi že v materialni proizvodnji ustvarjene presežne vred-nosti - prilaščanje presežne vrednosti za tistega, ki delo upo-rablja, ±n da je fikairanje dela v materialnem bogastvu le po-stranski kriterij 97/. Tak je primer o Miltonu ali pa primer pev-ke: MAli ista pevacica, koju angažuje neki entrepreneur da peva na koncertima, da bi zaradio novaca, proizvodan je radnik, jer ona proizvodi kapital". /Podčrtala M.B./ "Ali lajpciški književni proleter, koji pod upravom svog knjižara fabrikuje knji-ge /na primer priručnike ekonomije/, proizvodan je radnik zato što je njegova proizvodnja "Unapred podredjena kapitalu i vrši se samo radi njegovog oplodjavanja"98/# "Karakteristično je za sve vrste neproizvodnog rada, da se ja mogu njima u toliko više ko-ristiti - kao i kupovinom sve druge robe u svrhu potrošnje ukoli- 95/KAPITAL I str. 442 I str. 374 97/TEORIJE I str« 385-386 98/tE0RIJE I str. 378 99/ ko više eksploatišem proizvodne radnike" ' . ,kll pa njegova ana- liza situacije v nematerialni proizvodnji lo°/, kjer kaže, da je nerazvitost kapitalističnega načina proizvodnje na tem področju edini razlog, da se ta sfera pri določitvi podrocja produktivnega dela lahko praktično zanemari. Marxovo stališce v "Teorijah" je treba po našem ra-zumeti tako, da tu Marx pravzaprav govori z dveh stališč o pro-duktivnem delu v nasprotju z njegovimi postavkami v "Kapitalu", kjer dosledno uporablja le pojem produktivnega dela za kapitali-stični način proizvodnje. Kapitalizem deformira v določenem smislu pojem pro-dukcije in produktivnega dela. Naravni namen produkcije, kot več-ne nujnosti za kritje človekovih potreb, se umika sedaj drugemu cilju - ustvarjanju presežne vrednosti. Pojem produktivnega dela se ne presoja več le s stališča korist-nega učinka, ampak vsebuje tudi določen družbeni odnos, odnos pro-izvodnje. Ta deformacija, ki jo prinaša kapitalizem, se pa stop-njuje celo do te mere, da se zabriše meja med materialno in nema-terialno proizvodnjo in gre kapitalistu kot organizatorju le še za to, da mu njegova akcija - kakršnakoli že- pri-naša vec denarja, kot ga je pa on vložil vanjo. Ta moment posta-ne za kapitalista odločilni kriterij za presojo, ali je neko de-lo produktivno ali ne. Marx govori v "Teorijah" po eni strani o delu, ki ustvarja presežno vrednost in ki se torej opravlja le v materialni proizvodnji. To je pojem produktivnega dela za kapita-listični način proizvodnje in je le konkretna, zgodovinska oblika, v kateri se manifestira produktivno delo nasploh. Gre za delo, ki us tvarja presežno vrednost in zato omogoča obstoj in raz-voj kapitalističnega gospodarskega sistema, Po drugi strani pa go-vori Marx o delu, ki omogoča le prisvajanje že na drugem področju ustvarjene presežne vrednosti. To delo pa je "produktivno" le za posameznega kapitalista ali pa skupine kapitalistov. Drugačna interpretacija Marxovega stališča v "Teori-jah" bi lahko pomenila le: a/ ali ustvarjanje vrednosti in pre-sežne vrednosti ni vezano na materialno proizvodnjo, ampak je vsakršna dejavnost lahko vir novih vrednosti. S tem sklepom pa pridemo v nasprotje z Marxovo splošno ekonomsko teorijo; b/ ali pa zavzamemo stališče,da je v kapitalizmu produktivno tisto delo,-ki omogoča prisvajanje presežne vrednosti.Če bi se postavili na to drugo stališče, potem bi n.pr. tudi težko pojasnili to, zakaj Marx izrecno označuje trgovinsko dejavnost ali vsaj nekatere nje-ne funkcije kot neproduktivne in v trgovini zaposlene mezdne de-lavce kot neproduktivne delavce: "... kapital uložen u troškove /zaključno s radom kojim komandira/ spada u faux frais k a p i - 99/TEORIJE I str. 382 loo/ TEORIJE I stro 385-386 - 43 - talističke proizvodnje. Onl se morajo nak-naditi iz viška vrijednosti, a ova naknada, kad promatramo cije-lu kapitalistišku klasu, sačinjava odbitak od viška vrijednosti loV/Podcrtala M.B./ V kapitalističnem nacinu proizvodnje šteje torej Marx za produktivno tisto delo, ki se opravlja v materialni pro-izvodnji in ki se menja neposredno za kapital. Nastane tako vpra-šanje, kakšen je značaj dela obrtnikov in kmetov v kapitalizmu. Ker gre v tem primeru za nekapitalističen način proizvodnje, je očitno, da glede na postavljeni kriterij ne moremo govoriti niti 0 produktivnem delu niti o neproduktivnem delu, "U ovom slučaju 1 jedan i drugi istupaju prema meni kao prodavaoci robe, ne kao prodavaoci rada, ovaj odnos nema zato nikakve veze s razmenom ka-pitala, dakle ni sa razlikovanjem proizvodnog i neproizvodnog ra-da, koje se osniva samo na tome, dali se rad razmenjuje zanovac ili pak za novac kao kapital. Otuda oni ne spadaju niti u katego-riju proizvodnih ni u kategoriju neproizvodnih radnika, iako su proizvodjači ro"be. Ali njihova proizvodnja nije potčinjena kapi-talističkom načinu proizvodnje l°2/o Ugotovimo končno še to, da Marxovo razpravljanje v "Teorijah" o produktivnem delu predstavlja kritiko Smithovega poj-movanja produktivnega in neproduktivnega dela» Smith obravnava problem produktivnega dela v zvezi s svojo analizo akumulacije kapitala. Kot v mnogih drugih vprašanjih daje Smith tudi glede te kategorije dve nasprotujoči si definici-ji.Smithu je jasno,da vsako delo v materialni proizvodnji /in ne le v kmetijstvu/ustvarja presežno vrednost in iz tega spoznanja izhaja njegova prva definicija produktivnega dela: gre za delo,ki ustvarja presežno vrednost.Po drugi Smithovi definiciji pa naj bi bilo pro-duktivno tisto delo,ki ustvari blago,neproduktivno pa tisto,ki re-zultira v osebnih storitvah.Prva vrsta dela se fiksira v stvari,ki se lahko proda, druga se mora trošiti v trenutku njegove operacije. Marx kritično analizira obe Smithovi definiciji s stališča, da je vsaka teoretska kategorija izraz določenih, zgo-dovinsko opredeljenih družbeno - produkcijskih odnosov. Tudi pro-duktivno delo ni večno, temveč zgodovinska kategorija. Kadar go-vorimo torej o produktivnem delu, mislimo na družbeno določeno de-lo, torej na kategorijo, ki upošteva osnovo nekega ekonomskega si-stema. Druga Smithova definicija ne upošteva zgodovinsko oprede-ljenih produkcijskih odnosov in Marx na primerih Smithovih nasled-nikov pokaže, do kakšnih zaključkov lahko privede nezgodovinsko pojmovanje te kategorije. Marx na tem mestu sicer govori tudi o produktivnera delu nasploh, kot smo videli, izven določene zgodo-vinske oblike, toda to le zaradi tega, da bi pojasnil zgodovinsko lol/K.MARX, Kapital II, kultura 1947, str. 115 lo2/TEORiJE I str. 385 - 44 - obllko, da bi opredelil kategorijo produktivnega dela v kapita-lizmuo Marxa zanima v njegovi analizi produktivnega dela torej le zgodovinska o"blika oziroma njena specificnost v odnosu na to kategorijo v njeni abstraktni o"bliki. Produktivno delo nasploh in njegovo zgodovinsko obliko, produktivno delo v kapitalizmu, veže Marx na delo v materialni sferi s tem, da se pojem produktivnega dela v kapitalizmu zoži na tisto delo, ki ustvarja presežno vrednost« Produktivno delo, definirano kot zgodovinska katego-rija, ne more "biti osnova za merjenje družbenega produkta kot po-kazatelja razultatov celotne družbene dejavnosti v materialni pro-izvodnjio Iskanje virov družbenega produkta na osnovi neke zgodo-vinsko opredeljene kategorije produktivnega dela bi namreč povzro-čilo, da bi isti agregati fizičnih dobrin, ki pa nas edini zanima-jo, dali različen družbeni produkt glede na značaj proizvodnje, glede na to, če bi šlo za enostavno blagovno ali kapitalisticno ali pa socialistično proizvodnjo. Zato sodimo, da ni direktne zve-ze med diskusijo o Marxovem pojmovanju produktivnega dela in iska-nju odgovora na vprašanje o izvoru družbenega produkta. 4.14 Marksistični koncept virov družbenega produkta je nesporno koncept materialne proizvodnje. S tem pa problem še ni odpravljen z dnevnega reda. Obstoji možnost in dejansko so di-vergentna gledanja na definiranje same materialne proizvodnje, in sicer najprej zaradi spreminjanja kategorij samih, konkretno zaradi zgodovinske pogojenosti pojma materialne proizvodnje. Kot smo že omenili, je Marx izrecno pokazal, da sta materialna in nematerialna sfera zgodovinski in ne prirodni kategoriji, dasomejemed njima gibljive. Marx je že postavil pojem kolektivnega de-1 a v c a za podjetje in tako vključil vanj tudi take funkcije, ki bi same po sebi spadale v nematerialno sfero. Marx tega ni sto-ril iz nekih morda statističnih vidikov ali težav, temveč je imel pred očmi dejstvo, da je to delo kot direktni sestavni del mate-rialnega proizvodnega procesa podvrženo istim zakonom materialne proizvodnje kot katerokoli drugo delo v tem procesu, ki že samo po sebi spada v materialno sfero, Nekateri sovjetski pisci, kot smo videli, zagovarjajo stališce 0 nujnosti razširitve pojma ko-lektivnega delavca preko meja podjetja spričo konkretnih pogojev svoje dežele, Menimo, da je vprašanje o razširitvi meja kolektiv-nega delavca upravičeno, aktualno in povsem v skladu z Marxovim zgodovinskim pogledom na družbene pojave. Pojera kolektivnega de-lavca se izoblikuje pravzaprav zaradi dveh procesov: po eni stra-ni zaradi delitve dela in kooperacije, ki ju že kapitalizem raz-vije v silne dimenzije - ta proces je imel jasno pred očmi že Marx -, po drugi plati pa gre prav v našem stoletju za čedalje več-ji oziroma direkten poseg države in družbe v gospodarstvo kot ce-loto in v posamezna podjetja. V deželi, kjer so produkcijska sred-stva podružbljena, je seveda ta vpliv in direkten poseg še močnej- - 45 - ši. Del tako imenovane nematerialne sfere se danes vključuje ozi-roma služi direktno določenim materialnim produkcijskim procesom, kot n.pr. delo v raznih projektivnih birojih, selekcijske posta-je, zavodi za preizkušnjo materiala itd. pa tudi določeni na-rodnogospodarski organi, kot je n.pr. Zavod za gospodarsko pla-niranje. 4»15 Naslednji problem, ki je v vrstah teoretikov marksistov sporen oziroma, ki je v metodologijah, sklicujocih se na Marxa, različno rešen, je problem opredelitve t r g o v i n-ske dejavnosti. V sferi cirkulacije gre za vrsto različnih konkret-nih del: za nakup in prodajo blaga, evidentiranje teh operacij, čuvanje blaga v skladiščih, pakiranje, sortiranje, transport itd. Značaj vseh teh dejavnosti pa je po Marxu zelo različen gle-de na vprašanje ustvarjanja vrednosti. Marx postavlja splošni za-kon, " da nijedan prometni trošak koji potječe samo iz promjene oblika robe ne dodaje njoj nikakvu vrijednost. To su naprosto troškovi za ostvaranje vrijednosti, ili za njeno provodjenje iz jednog oblika u drugi. Kapital uložen u troškove ... spada u faux frais kapitalističke proizvodnje. Oni se moraju naknaditi iz viška vrijednosti ... 1°3/. Znacaj takih stroškov se seveda prav nič ne spreraeni, če pridejo te funkcije zaradi delitve dela na posebne skupine ljudi. "Ako se podjelom rada neka funkcija, koja je po sebi i za sebe neproizvodna, ali je nužan momenat re-produkcije, pretvori iz sporedne radnje mnogo njih u izključivu radnju malo njih, u poseban njihov posao, karakter same funkcije neče se time izmeniti ... On obavlja jednu potrebnu funkciju, jer sam proces reprodukcije ukljucuje i neproizvodne funkcije. On radi i kao svaki drugi, ali aadržaj njegovog rada ne stvara ni vrijednosti ni proizvod" 1°4/. Poleg teh dejavnosti, ki povz-ročajo tako imenovane "čiste" cirkulacijske stroške, kamor spa-da po Marxu nakup in prodaja blaga, kjer gre le za spremembo vred-nostne oblike, nadalje evidentiranje teh operacij in stroški v zvezi z denarjem kot cirkulacijskim sredstvom, imamo še druge funkcije, ki povzročajo stroške, bodisi za ohranitev že obstoje-čih vrednosti /čuvanje blaga/ ali pa za dodajanje novih vredno-sti /transport, sortiranje, pakiranje/, ko gre za to, da se spra-vi blago v obliko, primerno za potrošnjo in na kraj potrošnje. Kolikor gre pri čuvanju blaga za normalne rezerve, to je takšne in tolikšne, ki so nujni pogoj za normalen potek reprodukcijske-ga procesa, je treba šteti tudi to operacijo enako kot operaci-je, ki pomenijo dodajanje nove vrednosti, za nadaljevanje pro-dukcijskega procesa v sferi cirkulacije« Te operacije so torej izvor vrednosti in delo v njih je produktivno. ^°5/ lo5/KAPITAL II str. 115 lo4/KAPITAL II str. 99 II str. Io4 - 46 - Kljub temu različnemu znacaju posameznih funkcij v trgovinski dejavnosti je Marx trgovino v celoti vzel kot nepro-duktivno dejavnost. ........ Sovjeti in naša prva povojna metodologija, kot smo videli, poudarjajo, da gre pri socialistični trgo-vini za drugačni relativni delež produktivnih in neproduktivnih del v okviru trgovinske dejavnosti v primerjavi s kapitalistič-no trgovino in nakazujejo s tem v zvezi različne statistične re-šitve. Menimo, da je upravicen zgodovinski pristop pri kla-sifikaciji narodnogospodarskih panog v proizvodno oziroma v ne-proizvodno sfero, ker je treba upoštevati tako spremembe samih kategorij v Času kot tudi nujnost sprememb statističnih rešitev. V zvezi z opredelitvijo posameznih trgovinskih funk-cij na produktivne in neproduktivne pa se nam postavlja nasled-nje vprašanje. Trgovina ne opravlja le funkcije menjave, z dru-gimi besedami, ne omogoča le prehajanja, da se izrazimo v Marxo-vi terminologiji, vrednosti iz ene oblike v drugo, ampak oprav-lja s tem hkrati tudi distribucijo produktov. Pro-dukt pa je po Marxu mogoče smatrati za dokončanega šele, ko pri-de v roke potrosnika. Po našem mnenju ni zato nobene ekonomske razlike med transportom blaga in distribucijsko funkcijo trgovi-ne. Pod tem vidikom pa se nam pokaže relativni odnos produktiv-nih in neproduktivnih funkcij v trgovinski dejavnosti oziroma kvantitativna vloga tako imenovanih čistih stroškov v povsem no-vi luci, s tem pa tudi opredelitev trgovine kot narodnogospodar-ske panoge v proizvodno odnosno neproizvodno sfero. 4.16 V zvezi z opredelitvijo narodnogospodarskih pa-nog je nadalje v marksistični teoriji sporno in v praksi različ-no reševano vprašanje transporta oziroma tocneje, vpra-šanje vključitve potniškega transporta v materialno proizvodnjo. Marxova postavka 0 blagovnem transportu kot materi-alni proizvodnji je sprejeta brez pridržka. Gre za dodatni pro-ces proizvodnje, ki je potreben za realizacijo uporabne vredno-sti. "Ali upotrebna vrednost stvari ostvaruje se jedino u njiho-voj potrošnji, a njihova potrošnja može učiniti potrebnim njiho-vo premeštanie, dakle dodajni proces proizvodnje transportne in-dustrije" ^0"/. Delo v transportni panogi se sicer ne opredmeti v novem produktu, ampak pomeni nadaljevanje oziroma konec proiz-vodnega procesa in tako, bodisi ohranja ali pa povečuje že ob-stoječe uporabne vrednosti. Kar se pa tiče potniškega transporta, so mnenja de-ljena. Eni stoje na stališču, da je treba potniški transport zajeti v obračunu družbenega produkta, drugi pa so mnenja, da lo6/TEOEIJE I str. 387 - 47 - spada tovrstna družbena dejavnost v nematerialno sfero. Oboji se sklicujejo na Marxa, predvsem na njegova stališča glede transpor-ta v "Teorijah" I. lo7/. Zagovorniki vključitve potniškega transporta citira-jo Marxa iz "Teorije I". "Osim ekstraktivne industrije, poljopri-vrede i industrije postoji još i četvrta oblast materijalne pro-izvodnje, koja takodje prolazi kroz različne stupnjeve zanatskog, manufakturnog i mehaničkog rada; to je transportna industrija /Lokomotionsindustrie/ bilo da transportuje ljude ili r o b u " . Io8/ /Podcrtala M.B./ . - Zagovorniki stališca, da potniški transport ne spa-da v materialno proizvodnjo, se sklicujejo razen na marksistično načelno stališce glede storitev nasploh na naslednji Marxov citat, ki predstavlja direktno nadaljevanje gornjega citata: "Odnos pro-izvodnih, to jest najamnih radnika prema kapitalistu je tu sasvim isti kao i u drugim oblastima materijalne proizvodnje. Dalje tu se na predmetu rada proizvodi materijalna promena - prostorna pro-mena, promena mesta. U pogledu transporta ljudi ovo se javlja samo kao u s 1 u g a koju im čini preduzetnik". Čeprav sta videti navedena, iztrgana citata medse-bojno protislovna, je po našem mnenju Marxovo stališče na navede-nem mestu v "Teorijah" jasno oziroma ga je mogoce pojasniti. da je Marx na navedenem mestu hotel primerja-ti transport kot družbeno dejavnost, kjer se delo ne materializira in druge panoge materialne proiz-vodnje, kjer se pa delo materializira, in pokazati, da kljub tej razliki delo v obeh primerih ustvarja vrednost. To je njegova glavna ideja in problem na tem mestu. To-da Marx smatra za potrebno, da tudi v tej zvezi jasno podčrta /in to tudi stori v drugem citiranem delu /storitveni značaj potniš-kega transporta, da ne bi bilo nobenega dvoma o tem, da ga ne gre prištevati v materialno proizvodnjo. Kar se pa tice dostavka v prvem citatu "bilo da trans-portuje ljude ili robu" menimo, da se nanaša na glavno misel tega celotnega stavka, na misel namreč, da je transport, in to tako pot-niški kot blagovni, prešel tudi vse razvojne faze od obrtniške do industrijske• Takšno je po našem mnenju Marxovo stališče glede transporta« Kakorkoli že, pa je klasificiranje samega potniškega 'Menimo, da je citiranje par iztrganih besed iz Kapitala II v naši zadnji metodologiji, zaradi podkrepitve upravičenosti vključitve potniškega transporta v materialno sfero, nesmi-selno. 1o8/tE0RIJE I str. 387 ' transporta, gledanega izolirano kot storitvene neproduktivne de-javnosti, teoretsko pravilno, menimo, da je danes smiselno upo-števati c e 1 o t n o transportno panogo kot produktivno dejav-nost. Pri tem ne mislimo prvenstveno na dejstvo, da je mogoče lo-čiti produkt potniškega od produkta blagovnega transporta le bolj ali manj aproksimativno spričo tega, da ostaja proizvodni proces isti ne glede na to, če gre za prevoz ljudi ali blaga, temveč mi-slimo v zvezi z gornjim svojim stališčem po eni strani predvsem na to, da povzroča tesna povezanost blagovnega in potniškega tran-sporta v istera proizvodnjem procesu določeno apliciranje zakoni-tosti materialne sfere tudi na področju transportnih storitev pot-nikom. Po drugi strani menimo, da isti proizvodni proces oziroma skoraj povsem ista produkcijska sredstva omogočajo razmeroma lah-ko preusmeritev potniškega na blagovni transport, če treba, in da je zato razvitost panoge kot c e 1 o t e odločilna tudi za vrsto proizvodnih analiz /n.pr. za ugotavljanje ekonomskega potenciala neke dežele/. 4*17 Ostaja še vprašanje razmejitve pro-izvodnje nasproti potrošnji oziroma de-lu, ki že spada v sfero potrošnje. V "Uvodu h kritiki politicne ekonomije" je Marx pri-kazal, kako se oba pojma - proizvodnja in potrošnja - med seboj prepletata, kako je proizvodnja obenem tudi potrošnja, ker troši materialne elemente delovnega procesa in kako je potrošnja obenem proizvodnja, ker obnavlja in oblikuje cloveka kot družbeno delov-no silo. Vendar pa Marx temu delu za oblikovanje delovne sile od-reka proizvodni znacaj. Ko analizira Smithovo stališče v tem vpra-šanju, piše Marx: "Proizvodan rad bio bi, dakle, takav koji pro-izvodi robu ili neposredno stvara, obrazuje, razvija, održava, re-produkuje samu radnu snagu. Ovaj poslednji A.Smith isključuje iz svoje rubrike proizvodnog rada, samovoljno ali sa izvesnim tačnim instinktom da bi, ako bi ga uključio, otvorio širom vrata lažnom prikazivanju proizvodnog rada 1°°/. Marx je pojmovno razmejil proizvodnjo od potrošnje. Z delom v sferi potrošnje razume Marx "onaj deo neproizvodnog ra-da, koji je absolutno potreban, da bi se stvari.trošile, koji, dakle spada takoreči, u troškove potrošnje" ^°/, Današnje metodologije razumejo z delom, ki spada v sfero potrošnje, delo v privatnih gospodinjstvih. Od stopnje raz-voja nekega narodnega gospodarstva pa je odvisen o b s e g dela v teh gospodinjstvih, kajti danes smo priča povsod v svetu razpa-danju privatnih gospodinjstev, z drugimi besedami, nastajanju vr-ste novih družbenih dejavnosti, ki imajo, bodisi materialni, bodi- lo9/TE0RIJE j str. 160 llo/TEORIJE I str. 276 - 49 - si storitveni značaj /pr. konservne industrije, pralnice itd./ Delo v okviru gospodinjstev se res vse bolj omejuje oziroma v limiti približuje tistemu delu, Mki je absolutno potrebno, da bi se stvari trošile", : Postavlja se sedaj vprašanje značaja dela oziroma tistih opravil, ki danes v razvitih gospodarstvih že tvorijo na-vedene družbeno organizirane dejavnosti, ki pa se v nerazvitih še opravljajo v okviru gospodinjstev. Z drugimi besedami, gre za odgovor na vprašanje, ali je teoretsko upraviceno eliminiranje rezultatov dela v privatnih gospodinjstvih iz obracuna družbene proizvodnje ali pa je, nasprotno, danes veljavno stališce v me-todologijah samo posledica določenih statističnih težav, ki bi jih zajemanje tovrstnih opravil gotovo porajalo? Za Marxa je proizvodnja specifično družbeni proces in produkti kot rezultat proizvodnega procesa izražajo dolo-čene družbene odnose, ki Marxa edino zanimajo. Proizvodni odnosi med ljudmi se pokažejo kot odnosi med stvarmi. Potrošnja je na-sprotno priroden proces, priroden nev smislu da bi bil večen in nespremenljiv, temveč je to priroden proces v smislu, da je neodvisen od družbeno-ekonomskih pogojev. Vse tisto delo to-rej, katerega rezultati ne nosijo pečata družbenih zvez - ne gle-da na to, če gre za delo materialnega ali storitvenega značaja -ne spada v sfero proizvodnje, ampak v sfero potrošnje. V s a -k r š n o delo v privatnih gospodinjstvih spada torej v sfero potrošnje ter nosi oznako neproduktivnega dela in tako ne more biti vir družbenega produkta. S tem pa seveda nikakor ni rečeno, da to delo ni ko-ristno in na določeni razvojni stopnji še nujno. To stališče tudi ne zanika tega, da so nam doloceni pokazatelji tudi s tega področ-ja koristni in potrebni, predvsem seveda zaradi ocene problemov v perspektivi, To stališče ugotavlja samo to, da delo v privatnih gospodinjstvih ne spada v meje proizvodnje, ne glede na to, da bo del teh konkretnih opravil, ki ima materialni značaj, jutri, ko bodo družbeno organizirana, padel seveda nujno v materi-alno proizvodnjo. 4*18 Kot smo že v "Uvodu" ugotovili»so n a m e n i zajemanja in obračunavanja rezultatov družbene aejavnosti danes zelo razlicni in mnogoteri, Glede na marksistično formulacijo problema gospodarjenja je v središču naše pozornosti razumljivo materialna proizvodnja in družbeni produkt kot pokazatelj rezul-tatov družbenega udejstvovanja v materialni sferi in kot analit-ska osnova za proučevanje proizvodnih problemov. V nadaljnjem želimo pokazati upravičenost koncepta materialne proizvodnje v luči analitskih namenov. Družbeni produkt nas zanima že kot global kot p o -kazatelj splošnega nivoja produk-c i j e zaradi komparativnih analiz skozi cas. Gre za proučeva-nje dinamike družbenega produkta, za primerjavo rasti med posa- - 5o - meznimi leti, za ugotovitev tempa rasti kot pokazatelja tempa raz-voja gospodarstva v celoti. Gre za ugotovitev vloge posameznih faktorjev, ki vplivajo na rast druž"benega produkta ob sočasni upo-ra"bi določenih naturalnih pokazateljev /n.pr. zaposlene delovne sile/ itd. Za navedene analize pa je treba pri obračunavanju druž-benega produkta eliminirati vpliv sprememb v cenah na višino druž-benega produkta in tako priti do realnega družbenega pro-dukta. Gre namreč za dva momenta: a/ Proizvodnost družbenega dela raste skozi Sas, kar pa ima za posledico različno, obratnosmerno gibanje vrednosti /in s tem cene/ in uporabne vrednosti /realnega outputa/. Primerjanje outputov dveh razdobij, vrednotenih po te-kočih cenah, izkrivi sliko gibanja realnega outputa in onemogoča analizo. b/ Cene doživljajo večje ali manjše spremembe skozi čas tudi iz drugih vzrokov, ki niso v nobeni zvezi s spremembo vred-nosti ustvarjenega produkta; bodisi da gre za spremembo v tržnih razmerah, bodisi za direktno intervencijo države na sektorju cen v skladu z njeno ekonomsko politiko. Za naše analize je torej po-treben obračun ustvarjene proizvodnje po konstantnih cenah. Izračun realnega družbenega produkta pa postavlja se-veda nove probleme, kot n.pr. vpraŠanje baznega leta, vsklajenosti med serijami in deflatorji, vprašanje reprezentativnosti produkta itd. Toda največji problem koncepcijske narave je, kot smo že pri analizi zahodnih metodologij ugotovili, pri izračunavanju družbe-nega produkta po konstantnih cenah vezan na vključitev storitev v ta agregat. Videli smo, da so metodološki poizkusi, reducirati ce-ne storitev na realne pokazatelje, naleteli na prav posebne težave in tako je koncept materialne proizvodnje glede na navedeni ana-litski namen dokazal svojo upravičenost. Mednarodne primerjave ekonoirske moči med posameznimi narodnimi gospodarstvi so dfugo izredno važno torišče uporabe izračunov družbene proizvodnje.Že pri oceni zahodne definicije virov družbenega produkta smo pokazali na prednost koncep-ta materialne proizvodnje v zvezi s tovrstnimi analizami, na predhodnost ki jo danes izrečno priznavajo tudi na zahodu. Zato tega na tem me-stu ne bomo ponavljali. Izračun družbenega produkta je važen tudi zaradi različ-nih strukturnih karakteristik. Omenimo na tem mestu le dva najvažnejša -strukturna pokazatelja in nanju vezan problem alokacije produkcijskih virov:gre za strukturo družbenega produkta po dejavnostdh oziroma za analizo relativnega pomena panog in za osnovno namensko razdelitev družbenega produkta, oziroma za prikaz odnosov med glavnimi skupinami finalne potrošnje. Če je v ospredju naše analize neka določena struktu-ra družbenega produkta, 5e gre torej za ugotovitev relativnega pomena posameznih konponent družbenega produkta, bodisi glede na izvor produkcije, bodisi glede na razdelitev ustvarjenega produkta, - 51 - potem je vsekakor konsistentnost v cenitvi med posameznimi deli prvorazrednega pomena: Smiselna je zaradi tega primerjava le pa-nog materialne sfere. = . ...... . Če govorimo o relativnem pomenu panog, mislimo pred-vsem na odnos industrije in kmetijstva ozirorna na relativno ude-ležbo teh dveh panog v družbenem produktu; gre namreč za osnovno karakterizacijo gospodarstva neke dežele. Vključitev rezultatov državne dejavnosti v družbenem produktu zamegljuje ugotovitev spremembe v tej osnovni strukturni karakteristiki neke dežele sko-zi čas oziroma primerjavo med deželami na osnovi te karakteristike. Problematike v zvezi s proučevanjem alokacije produk-cijskih virov ne mislimo na tem mestu analizirati niti ne navaja-ti, ker gre za zelo obsežno in kompleksno podrocje od teorije pro-dukcijskih faktorjev oziroma njih cene, ki naj utemelji študij a-lokacija na podlagi vrednostnih pokazateljev ustvarjenih produk-tov 111/, do vprašanj družbenega računovodstva oziroma kombinaci-je teh računov z input-output tabelami, ki šele omogoca kompleten študij alokacije. ll2/. Za naše proučevanje je važen predvsem ti-sti vidik te problematike, ki daje odgovor na glavni očitek v za-hodni teoriji proti marksističnemu konceptu virov družbenega pro-dukta v zvezi s študijem alokacije virov. Gre namreč za ocitek, da marksistični koncept materialnega družbenega produkta ovira praktično analizo ekonomskih problemov, ker njegov omejeni agregat ne pokaže celotne uporabe virov neke dežele ±n tako ne mejnih m.ož-nosti alokacije virov med glavne alternativne cilje H3/. Citirani očitek po našem mnenju ne upošteva zelo važ-nega momenta, namreč, da postavlja alokacija produkcijskih virov gotovo v ospredje vprašanje strukture produkcijskih vi-rov. S tega vidika predstavlja materialna sfera gotovo enoto zase,... "viri, uporabljeni za produkcijo loo-dolarske vrednosti v avtomo-bilih, so lahko uporabljivi za proizvodnjo loo-dolarske vrednosti v tankih, toda loo-dolarska vrednost vaudaville storitev je čisto neuporabna za kakršenkoli drug namen". H4/. 4*19 V diskusiji, ki se je vodila pri nas, se je za-hodni koncept virov družbenega produkta branil tudi s trditvijo, da marksistični koncept virov onemogoča uporabo potrošne metode v obračunavanju družbene produkcije, kar ima za posledico, ^Nekaj vec o tem problemu v poglavju o cenitvi družbenega produkta. 112/ ^R.RUGGLES, National Income Accounting and its Relation to the Economic Policy, 1949 115/SEERS, op.cit. pod 78 114/LEBERGOTT, op.cit. pod 79 str. 44o da ni mogoče formirati družbenih računov H-V. Očitek v istem smislu najdemo tudi v zahodni literaturi, čes da na temelju druž-"benega produkta, izračunanega na marksističnem konceptu virov, ni mogoče ugotoviti totalne kupne moči, kar pa je v deželi hitre iz~ gradnje, kjer stalno grozi inflacija, izrednega pomena ^°/, Tak pogled na vlogo in pomen družbenih radunov je po našem miŠljenju v bistvu zgrešen H77, kaj ti družbeni računi so lahko le sredstvo analize, ne morejo pa reševati koncep-cijskih vprašanj, vprašanja torej, kaj je družbeni produkt 118/. Smisel družbenih računov je v tem, da dajo celovito, notranje po-vezano sliko dogajanja v narodnem gospodarstvu, z drugimi beseda-mi, da prikažejo celotni ekonomski krožni tok, od proizvodnje pre-ko razdelitve in menjave do potrošnje. To, kar nas zanima, so do-ločeni proporci, kvantitativni odnosi med kategorijami, povezani-mi med seboj v procesu reprodukcije. Gre torej za sliko, na pod-lagi katere je mogoče zagotoviti pogoje za nemoteno razvijanje reprodukcijskega procesa, gre za zagotovitev dolocenih odnosov med blagovnimi in vrednostnimi sestavnimi deli družbenega produk-ta. Družbeni rauuni so, kot rečeno, le sredstvo analize in morajo temeljiti na določeni teoriji reprodukcije. Marx je po-stavil svojo teorijo reprodukcije in formuliral pogoje ravnotežja oziroma pogoje razširjene reprodukcije. Toda Marx je svojo anali-zo delal na skrajno abstraktnem modelu./Tu mislimo predvsem na modelu zaprtega gospodarstva in ne upoštevaje državno dejavnost/. Zato je pogoje proporcionalnosti lahko formuliral le na temelju odnosov med I. in II. oddelkom in elementi prve razdelitve /c,v,m/» V neki stvarni ekonomiji pa so "točke ravnotežja razvidne šele iz končne konstalacije denarnih in blagovnih tokov, po vseh izvrše-nih fazah ponovne delitve ... To pomeni,da je treba v formulo splošnega ravnotežja ... uvesti tudi tiste elemente, ki so bili zavestno abstrahirani v teoretičnem modelu H9/ 115//GRDJIČ op.cit.pod 46 str. 58-59 ll6/SEERS, op.cit. pod 78 117/ ' To stališče je pregazila tudi praksa, saj mi že imamo"Pred- log metodologije društvenih računa"na osnovi materialnega koncepta proizvodnje./Glej:A.ORTHABER,Predlog metodologije društvenih računa,Statistična revija,1958,Beograd,str.149-191 ' Tudi v zapadni teoriji se je pojavilo mišljenje,da je vpraša-nje definicije družbenega produkta treba študirati z vidika družbenih računov.Temu stališču se je ostro postavil po robu predvsem S.KUZNETS in podcrtal,da so racuni lahko le instru-ment analize. i^rimerjaj : S.KUZNETS, National Income - a New Version, Review of Economic and Statistics 1948/3 . Pod 117 - 53 - Po drugi strani je pri konstrukciji računov treba upoštevati tudi konkretne pogoje nekega gospodarstva ^0/1 kajti . v računih morajo priti do izraza vsi specifični momenti razvoja določenega gospodarstva in tako vsi karakteristišni tokovi. 4.2o Marx proučuje le materialno sfero družbene ak-tivnosti, odkriva zakone, ki vladajo v proizvodnji in menjavi ma-terialih življenskih dobrin. Za to omejitev na materialno sfero sta dana dva razloga, in sicer prvič, že sam cilj Marxove ekonom-ske analize, ki je bil v odkrivanju razvojnih zakonov kapitali-sticne družbe. Po drugi strani pa je bila razlog za Marxovo ori-entacijo sama nematerialna proizvodnja, ki je bila v njegovi do-bi še tako nerazvita, nepomembna po obsegu, svoji funkciji itd., da ni bilo niti objektivne potrebe niti pogojev za njeno prouče-vanje. Postavljamo sedaj vprašanje, ali ni morda za vsemi mogočimi zahtevami po širšem konceptu virov družbenega produkta, to se pravi v tendenci po vključitvi storitev v ta agregat, le neko racionalno jedro? Marx sam je na več mestih izrazil misel, da sta ma-terialna in nematerialna proizvodnja zgodovinski kategoriji, da se tako spreminja njun medsebojni vpliv, meje med obema področ-jema, njim relativni obseg, njuna struktura itd. Če analiziramo to Marxovo misel na današnji stvarno-sti, moramo predvsem ugotoviti, da se je vloga nematerialne sfere in zlasti nekaterih njenih področij v našem stoletju in zlasti zad-nja desetletja tako bistveno spremenila v svetu nasploh, v družbi, ki gradi socializem pa še posebej, da je danes težko zanikati di-rektno učinkovanje vsaj nekaterih področij družbenega udejstvova-nja, ki spadajo v nadstavbo, na potek, razvoj in obseg materialne produkcije same. Ne le v deželah, ki grade socializem in kjer se po-stavlja imperativ prehoda na višjo družbeno ekonomsko organizaci-jo delovnega procesa, ko socializem pomeni dejansko prvi začetek organiziranega obvladovanja lastnega družbenega gibanja, ampak so tudi meščanske družbe v takem položaju ki terja organizirano ak-cijo delovnih ljudi za obvladovanje stihijstva. Omenimo samo na kratko dejstvo, ki smo ga analizirali že v "Uvodu"; država je iz vloge "nočnega čuvaja" prešla na pozicijo direktnega organizator-ja ali vsaj usmerjevalca družbeno ekonomskega življenja. To dej-stvo pa postavlja v povsem novo luč državo oziroma državni aparat. Omenimo nadalje še primer zdravstvene, prosvetne in znanstvene dejavnosti in njih vlogo v današnji družbi. 'Glej mišljenje prof. Orthaberja o naši specifični situa-ciji v zvezi s konstruiranjem racunov. Zgoraj citirano de-lo str. 153 - 54 - Na današnji stopnji razvoja in pri današnji organi-zaciji materialne proizvodnje je vprašanje zdravstvene službe vse-kakor prvorazrednega pomena. Navedimo v podkrepitev le tole: De-lovna sila je danes razmeroma že draga, in to predvsem v razvitih deželah. Izpad delovne sile zaradi bolezni in pri dani socialni zaščiti delavcev je tako resno vprašanje za narodno gospodarstvo. Kakor pri zdravstveni tako tudi pri prosvetni dejavnosti danes lahko govorimo o njenem direktnem vplivu na potek in obseg same materialne produkcije. Pomislimo le na vlogo obveznega šolstva, na strokovno šolstvo itd. In končno poglejmo še znanost in njeno vlogo v da-našnji družbi. V nasprotju z znanostjo v antiki in v srednjem ve-ku, ki je imela pretežno spekulativni značaj, in ko je imela ab-solutno prevladujočo vlogo filozofija, je že nastanek kapitaliz-ma, predvsem pa seveda današnja doba porinila odločno v ospredje prirodno-tehnične znanosti z nalogo raziskave prirodnih zakonov in njih uporabe v materialni proizvodnji. Znanost, porojena iz potreb materialne produkcije, je postala danes mogočen vzvod za ustvarjanje materialnih dobrin. Veličastno se je danes realizira-la Marxova misel o znanosti, kot samostojni potenci proizvodnje 121/. Atomski vek se je rodil v laboratorijih znanstvenikov in mirnodobska uporaba atomske energije odpira nesporno novo indu-strijsko revolucijo. Tehnika, ki raste na znanosti, neprestano veča relativni delež znanstveno tehnološkega dela v produktu itd. Za mnoge znanstvene discipline je danes že povsem upravičena tr-ditev o njih direktnera vplivu na materialno proizvodnjo. Ko analiziramo današnjo vlogo nematerialne sfere, moramo vsekakor počrtati še drugo dejstvo, namreč, da se je v na-šem stoletju bistveno spremenil tudi obseg dejavnosti nemateri-alne sfere. To povečanje je po eni strani rezultat silnega pove-čanja produktivnosti dela v sami materialni proizvodnji tako za-radi hitrega razvoja tehnike kot tudi znanstvene organizacije de-la, ki je omogočila razmahnitev določenih nematerialnih dejavno-sti, po drugi strani pa nujnost razširitve nekaterih področij ne-materialne sfere zaradi samih potreb materialne proizvodnje. Zaradi spremenjene vloge in zaradi tolikšnega kvan-titativnega obsega se danes postavlja v ospredje gotovo tudi pro-učevanje nematerialne sfere; gre za družbeno dejavnost, ki je iz več razlogov ni mogoče več zanemarjati. Problem je torej v prou-Čevanju, ne pa v avtomaticnem prenašanju zakonitosti materialne sfere tudi na to področje. Proučevanje nematerialne sfere, vsaj nekaterih nje-nih področij, je važno, prvic, zaradi ekonomiziranja dela, zaradi dviga produktivnosti dela na samem tem področju. Z drugimi bese-dami, v bistvu gre za problem podružbljenja dela oziroma zvišanja 121/KAPITAL I str. - 55 - kooperacije na tem področju. 0 tem problemu na tem mestu ne bomo razpravljali 122/# Vprašanje proučevanja nematerialne sfere pa je, dru-gič, važno tudi iz razlogov, ki nas prvenstveno zanimajo tu. K a o d o - k 0 r k 0 1 i z e J e 1 0 č i 1 n a i n V a ž m e n a » o s t a 3 a V z a c e 1 0 V r s t 0 r e d n e e a P 0 m e n a z u 1 t a t e d e 1 a V materialna sfera n a i n e n d a r lzjemnega p dejstvo, da družbenih analiz , pokazati tudi J e i z - r e -nematerialni sferi, Nematerialna sfera pa je zelo neskladna in nehomoge- na; posamezna področja so dosegla različno stopnjo razvitosti in tudi razvojne možnosti so dokaj različne po posameznih dejavnostih te sfere. Tu je najprej tisti deL nematerialne proizvodnje,ki služi procesom in ki odpira po našem mnenju dfskusijo o fa"žŠiritVi pojma kolektivnega delavca preko meja podjetja. 0 tem smo že raz-pravljali. V drugi del nematerialne sfere bi šteli tista področ-ja, ki sicer niso vezana direktno z nekim materialnim procesom, kjer pa se izvaja tudi stalna reprodukcija. Tu predvsem mislimo delo na zdravstvenem in šolskem podrocju pa tudi na znat-nem delu državne administracije. Delo je na tem področju že v znatni meri družbeno tipizirano in prav zato imamo za izražanje tovrstne dejavnosti že vrsto naturalnih pokazateljev, ki nam vse-kakor dajejo določeno indikacijo. Problem je po našem mnenju v proučitvi smiselnosti in možnosti postavitve nekega skupnega ime-novalca za to področje. Tu se nam na prvo roko ponujajo stroški kot taka skupna osnova in bi bilo treba proučiti problem v zvezi z določenimi analitskimi nameni. In končno gre tu še za tretje področje nematerialne sfere, kjer je delo več ali manj individualno in predvsera tudi en-kratno. Tu gre za udejstvovanje predvsem na kulturnem pa tudi na znanstvenem področju. Tu postaviti neke standarde in izvesti neka merjenja je seveda problematično, sicer pa je tudi ta dejavnosti ravno zaradi navedenih dveh karakteristik za družbene analize manj zanimiva. 122/ Opozorili bi s tem v zvezi na zanimivo študijo G-erharda Kose-la,Produktivkraf tvrissenschaf t,Berlin,1957 • Iz izkušenj v pro-jektivnih birojih DDR in v SZ, kjer je delal,utemeljuje pred-vsem nujnost proučevanja zakonitosti na področju znanstveno-tehnološkega dela s poraočjo ekonomske znanosti.Dalje poizku-ša prikazati znanstveno tehnično delo kot kolektivno delo, analizira tovrstni delovni proces po posameznih fazah in končno utemeljuje nujnost večjega podružbljenja oziroma dvi-ga nivoja kooperacije na tem področju. Dejavnost družbe oziroma rezultati te dejavnosti go-tovo izražajo blaginjo neke dežele ali življenjsko raven ali ka-korkoli že to imenujemo. Pri tem seveda marksisti odklanjamo, da bi bil pojem blaginje kot psihološke kategorije relevanten za družbeno gospodarstvo, kakor to misli mešSanska teorija. Marxa zanima enostavno dejstvo, da ima blago določeno uporabno vrednost zaradi svojih telesnih, objektivnih lastnosti in zato zadovoljuje določene potrebe ljudi. Marxov potrošnik ž e 1 i imeti stvar in zato je pripravljen plačati ceno 1^-V. Gibanje družbenega produk-ta kot vrednostnega pokazatelja fizičnega agregata dobrin /zbirke uporabnih vrednosti/ izraža gibanje materialne blaginje dežele 124/, Lahko pa govorimo o blaginji oziroma standardu širše, preko meja materialne blaginje in materialne produkcije. Zlasti v socialističnih deželah, kjer prevzame država direktno organizaci-jo izredno važnih področij nematerialne sfere v svoje roke /ome-nimo predvsem zdravstvo, prosveto/, kjer obseg teh storitev, ki direktno izražajo življenjski standard, izredno poraste, je za-jetje in izkazovanje teh rezultatov zelo pomembno. V diskusiji, ki je branila širši koncept virov družbenega produkta, se je po-stavljal v ospredje ravno problem pokazatelja blaginje 125/. Jasno pa je, da vpliva na blaginjo še marsikaj izven storitev, n.pr. varnost, gotovost zaposlitve itd. in zaradi tega ni mogoče pričakovati, da bi bilo mogoče vse komponente izraziti v številkah, še manj, da bi jih bilo mogoče na neki način oceni-ti in še manj, da bi jih bilo mogoče zajeti v enem samem pokaza-telju. Danes nasploh gotovo obstoji tendenca, izražati stvari čimbolj sintetično, po možnosti v eni sami številki, dalje je razvoj moderne statistične službe omogočil spremljanje zelo raz-1ičnih pojavov, toda agregiranje dobrin ima svoje meje: agregira-nje dobrin postavlja vprašanje skupnega imenovalca, na katerega reduciramo vse mnogoštevilne zajete dobrine. Ta skupni imenovalec mora izražati notranjo istovetnost zajetih dobrin, ce naj ima agre-gat kot global ali določene strukture na njegovi osnovi spoznavno . vrednost. Za analize, kjer je družbeni produkt preozek pokazatelj je treba formirati enostavno še druge pokazatelje za druga področja družbenega udejstvovanja« 123/ 'Primerjaj analizo Marxovega pojma uporabne vrednosti in meščanskega pojma koristnosti pri Lavraču op.cit. pod 48 str. 166. ' Metodologije družbenega produkta, ki slone na marksističnem konceptu virov, povdarjajo, da je družbeni produkt pokaza-telj materialne blaginje dežele. Primerjaj Moskvin op.cit. pod 17. str. 3 125/ ' Primerjaj, B. Horvat, Teoretske osnove definicije društve- nog proizvoda, Jugoslovensko statisticno društvo, Beograd 1959. - 57 - DRUGO POGLAVJE 0 VPRASANJU OPREDELITVE N E T 0 OZIROMA B R U T 0 POKAZATELJEV DRUŽBEUS PROIZVODNJE 1. Kako rešujejo zahodne metodologije vprašanje opredelitve n e t o oziroma b r u t o globalov dmžbene proiz-vodnje? l.o V prvem razdobju obračunavanja družbene proizvodnje, v razdobju do leta 193o zajemajo na zahodu ustvarjeno proizvodnjo v glavnem le v sferi razdelitve preko dohodkov in tako predstavlja do-hodkovna metoda v tem času skoraj edino obračunsko metodoV. Danes uporabljajo zahodne metodologije vse tri metode, in sicer proizvodno, dohodkovno in razhodkovno metodo. Vodilna vloga sicer še vedno osta-ja na dohodkovni metodi, toda uvedba družbenih računov oziroma posta-vitev dolocenih narodnogospodarskih bilanc daje vse večji pomen tudi razhodkovni metodi^/. Proizvodna metoda obračunavanja pa se danes uporablja predvsem za obračun po konstantnih cenah, ker za sedaj še . prevladuje stališče, da je nemogoče ceniti dohodke v realnem izrazu^/, 'Prve cenitve Bowleya in Stampa so temeljile skoraj izključno na podatkih o dohodkih. Primerjaj: A.L.BOWLEY, The Division of the Product of Indu-stry, 1919 J.STAMP, The National Income 1924-1927. Že v tem prvem razdobju imamo tudi cenitve outputa na osnovi proizvodnega cenzusa. Primerjaj: A.W.FLUX, The National Income, Journal of Royal Statistical Society, Vol.XCII, 1929 J.MAYER, Proposals for Improving Income and Pro-duct Concepts, Review of Economics and Statistics /HBS/ 1954 2/Colin CLARK je prvi uporabil i dohodkovno i razhodkovno meto- do. Primerjaj: COLIN CLARK, National Income and Outlay, 1937 . 0 teoretskih prednostih razhodkovne metode. Primerjaj: C.fARBURTON, Accounting Methodology in the Measu- rement of Kational Income, Studies in Income and Wealth, Vol. I 3/primerjaj: CENTRAL STATISTICAL OFPICE, National Income Sta-tistics, Sources and Methods, London 1956, str. 37 in USA DEPARTMENT OP COMMERCE, National Income 1954 Edition, Washington 1954 str. 153. Klein pa v svoji razpravi, National Income and Product 1929-195o, The Am.Ec.Rev. 1953/l diskutira problem revalorizacije agregata na konstantne dolarje tudi pri dohodkovni metodi. 1.1 Opredelitev n e t o pokazatelja družbene proizvod-nje. /a/ Ko obračunavajo družbeno proizvodnjo po d o h o d -k o v n i metodi, smatrajo zahodne metodologije, da je treba v ob-računu zajeti le tiste dohodke, ki izvirajo direktno iz tekoce pro-izvodnje, ne pa tudi tako imenovanih trasfernih dohodkov4/. Global tako opredeljenih netransfernih dohodkov daje neto agregat, ki ga iiuenujejo "neto nacionalni produkt po tržni ceni". Kateri so dohodki iz proizvodnje oziroma po kakšnem kri-teriju ločiti obe vrsti dohodkov? Kriterij za dohodek iz produkcije je plačilo za opravljeno storitev; kriterij za transfer, tako imenovani "no service" kriterij, pa je plačilo, za katero se v zameno ne dobi blago ali storitevV. To načelno soglasje glede dohodkov, ki jih je treba za jeti v obračun, še ne pomeni, da v zahodni teoriji ni divergentnih gledanj glede specifiSnih tipov dohodkov oziroina njihove klasifika-cije v transferne dohodke oziroma v dohodke, ki imajo svoj izvor v produkciji. Tu omenimo predvsem stališče do obresti. Ame-riška uradna statistika jih obravnava kot netransfere. To stališče se je utemeljevalo s tem, da kreditorji opravijo storitev, za ka-tero se plačajo obresti. Glede na navedeni pogled na obresti seve-da ni prav nobenega razloga delati kakršnokoli razliko med obrestmi v podjetniškem sektorju in obrestmi na potrošniški dolg, kar ima za posledico, da se poveča vrednost družbene proizvodnje samo zaradi poveSanja posojil v družbi"/. Zagovorniki tega prvega stališša gle-de obresti navajajo še drug argument, namreč, da izvira večina po-trošnih dolgov iz nakupa trajnih potrošnih dobrin. Z zajemanjem ob~ resti na potrošniški dolg v obračun družbenega produkta po njih mne-nju tako vsaj delno rešujejo obstoječi problem oziroma glede na me-ščansko teorijo neupravičeni izpad vrednosti donosa od trajnih po-trošnih dobrin /analogno renti od stanovanja/ iz obračuna družbene-ga produktaV. Angleška uradna statistika pa obratno smatra dividen-de in obresti v podjetniškem sektorju za transfer°/ in zato smatrajo celotni dobicek podjetja za dohodek produkoijskih faktorjev. Obresti po tem konceptu ni mogoče imeti za plačilo za produkt ali storitev. V CENTRAL STATISTICAL OFPICE, op. cit. pod 3 str. 1 5/ Tako definirajo transferni dohodek S.Kuznets, M.A.Copeland, J.Lindeman, C.Clark, R.Stone, Hicks, A.L.Bowley, M,Keynes. °/ ROLPH, The Concept of Transfers in National Income Estimates, The Quarterly Journal of Economics, May 1948 7/ Primerjaj: E.DENISON, Report on Tripartite Discussions of Na-tional Income Measurement, Studies in Inooine and Wealth, Volume X 8/ CENTRAL STATISTLCAL OFFICE, op. cit. pod 3 str. 2, str. 46 - 59 - Plačilo obresti ni menjalna transakcija, ampak je le metoda za ude-ležbo na dohodku glede na naslov iz pogodbe. Gre za to, da sta funk-ciji lastništva in kontrole nad realnimi produkcijskimi viri ločeni, da gre celotni dohodek tistemu, ki izvaja kontrolo in da so potem ob-resti le redistribucija dohodka. Kar se pa tiče obresti od potrošniš-kih dolgov;, jih pa uradna statistika Velike Britanije v obračunu ne upošteva^/. Glede obresti za državne dolgove sta obe citirani zahodni metodologiji sicer enotnega mnenja - gre za transferno placilo. Zara-di takšne klasifikacije tovrstnih dohodkov uvajajo Angleži nov test za opredelitev transfera, namreč produktivnost. Sodijo, da so ti dol-govi nastali zaradi finansiranja ,vojnih izdatkov, da gre torej za dolgove v neproduktivne namene^0/. Produktivnostni kriterij je vezan na način, kako je izposojeni denar potrošen: gre za vprašanje, ali gre za dodatne realne aktive ali ne. "No service" kriterij pa posta-vlja vprašanje, ali da neki prejemnik dohodka v zameno storitev ali ne. Postavlja se nam tako vprašanje, na katero pa v citirani lite-raturi ne najdemo odgovora, vprašanje namireč-, -.kako združiti oba vi bistvu nezdružljiva testa za transferni dohodek oziroma postavlja se vprašanje, kateremu od obeh testov dati prednost? Za ameriško metodo-logijo se postavlja še dodatno vprašanje, če se namreč produktivnost-ni kriterij konsistentno uporablja, potem j,e treba raziskati Še zna-čaj zadolžitev podjetij in gospodinjstev-'-^/, kajti tudi na teh področ-jih gre pogosto za zadolžitve iz drugih razlogov, kot je finansiranje pridobitve realnih aktiv. V zahodni teoriji je tudi precej diskutiran problem nagra-jevanja "storitev" od državne lastnine /gre za admi-nistrativna poslopja, šole ceste, vojaške naprave itd./ in imputira-nje nekega zneska v tej zvezi v obračun analogno imputirani "renti" od stavb v podjetniškem ektorju^^/. Zahodne metodologije takega impu-tiranja ne izvajajo, ker sodijo, da ni podana osnova niti v koncepcij-skem smislu niti s statističnega vidika za dovolj realističen izra-15/ °/ Enako stališče imajo tudi v Kanadi. lo/ CENTRAL STATISTICAL OFPICE, op. cit. pod 3 str. 2 DEPARTMENT OP COl/miERCE, op. cit. pod J str. 4o V USA so sprva vključevali obresti od državnih dolgov v obra-čun družbenega produkta. Kasneje, ko je znesek teh obresti ze-lo narastel, se je Department odločil, da jih ne bodo več za-jemali. Kanadčani poizkušajo razlikovati med obrestmi za pro-duktivne in obrestmi za neproduktivne dolgove. Ker v Kanadi državni dolg v glavnem ni posledica zadolžitev za vojsko, za-jemajo tudi obresti od državnih dolgov v obračun. /Primerjaj: KLEIN op. cit. pod 3/ 1V ROLPH, op. citi pod 6 S.KUZNETS, National Income - a New Version, RES 1948/3 " I.OHLSSON, Treatment of Government Economic Activity in the National Accounts, Income and Wealth, Series III 1953 13/ Jl DEPARTMENT OF COlffiERCE, op. cit. pod 3 str. 54 - 6o - Uradne zahodne metodologije dele nadalje dohodke, ki po njihovem mnenju izvirajo v produkciji, v dve skupini, in sicer na tako imenovane stroške faktorjev /factor charges/ in na "non factor charges". V skladu s splošno meščansko ekonomsko teorijo poudarja-jo današnje zahodne metodologije, da so produkcijski faktorji - delo, kapital, zemlja in podjetniška dejavnost tvorci družbenega produkta, ustvarjalci njegove vrednosti. Delež vsakega faktorja v vrednosti u-stvarjene proizvodnje je ob predpostavki popolne konkurence in pro-stega trga določen s ceno, ki se plača zanj na trgu. Stroški faktor-jev oziroma dohodki faktorjev tvorijo tako prvo skupino dohodkov, ki imajo svoj izvor v produkciji. Poleg stroškov faktorjev /factor charges/ vsebuje tržna cena produkta tudi tako imenovane non fa.ctor charges. To postavko tvorijo v Mstvu posredni davki po odbitku sub-vencij. Stroški faktorjev in "non factor charges" skupaj tvorijo po mnenju metodologij vrednost neto nacionalnega produkta /charges against net national product/. S tem je zagotovljena numerična ena-kost med vsemi tremi obračunskimi metodami. Poleg "neto nacionalnega produkta" pa poznajo zahodne me-todologije še drug neto agregat, namreč, "narodni dohodek". "Narodni dohodek" po zahodnih metodologijah obsega samo vsoto stroškov oziroma dohodkov produkcijskih faktorjev. In tako ima-mo v današnji statistični praksi zahoda dva kvantitativno različna neto pokazatelja ustvarjene proizvodnje. Razločevanje stroškov fak-torjev in "non factor charges" odpira problem dveh osnov cenitve druž-bene proizvodnje sploh in zato bomo obširno o tem razpravljali v na-slednjem poglavju o cenitvi. /b/ Tako imenovana razhodkovna metoda teme-lji v zahodnih metodologijah pravzaprav na kombinaciji dveh postop-kov, in sicer gre po eni strani za metodo blagovnih tokov, ki se u-porablja na znatnem delu osebne potrošnje in pri oceni trajnih kapi-talnih dobrin. Produkt se zajema že pri producentu po cenah producen-ta. Nato zasledujejo nadaljnji tok produkta, merijo stroške distribu-cije, razne obdavčitve itd., kar vse vodi v adjustiranje producentove cene na nivo cene, ki jo plača potrošnik. Po drugi strani pa uporab-ljajo razhodkovno metodo predvsem na področju storitev pa tudi za oceno sprememb v zalogah itd. Določene dele ustvarjene proizvodnje sknšajo zajeti s pomocjo razhodkov kupcev na temelju najraznovrstnejših poro-čil. V zahodnih metodologijah najdemo zaradi tega dve formula-ciji definiranja neto družbenega produkta po tako imenovani razhod- -kovni metodi: Eni poudarjajo v avoji definiciji, da gre za agregat določenih produktov 14/, drugi pa govore o agregatu določe- 14/DEPARTMENT OF COMMERCE, op. cit. pod 3 str. 37 - 61 - nih razhodkov 15/.- Za nas je važno to, da je osnovni koncepcijski problem s tem v zvezi isti ne glede na to, če govorimo o produktih, ki jih je treba agregirati, ali pa o nakupih oziroma razhodkih za te na-kupe. To, kar je v središču pozornosti, so dobrine oziroma struktu-ra potrošnje; zajemanje s pamočjo razhodkov je le ena izmed poti za ugotavljanje te strukture-'-"/. N e t o družbeni produkt, obračunan z vidika potrošnje /po razhodkovni metodi/ zahteva izločitev medfaznega produkta, gle-dano s stališča narodnega gospodarstva, da tako ne pride do večkrat-nega vračunavanja istih vrednosti. Definicija tega pokazatelja zah-teva zato opredelitev pojma medfazni produkt in njegove razmejitve nasproti finalnemu produktu. Medfazni produkti se v uradni statisticni praksi na za-hodu razločujejo od finalnih produktov glede na to, ,ali so določeni nakupi namenjeni nadaljnji prodaji na trgu ali ne^-'/. Glede na nave-deni kriterij dele celotno ustvarjeno proizvodnjo v štiri velike skupine, ki so konvencionalno opredeljene kot finalni oziroma kot medfazni produkt po tipih kupcev in kategorijah blaga. Gre za raz-hodke osebne potrošnje,za privatne in-vesticije,za državne nakupe blaga in stori-tev inza nakupe p.odjetij, ki bremene tekoči račun ^ / . . CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op. oit. pod 3 str. 3 ' V angleški metodologiji ugotavljajo: "Expenditure must be understood as acquisit:on of goods rather than actual dis-bursements of cash in the period of account" /CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op. cit. pod 3 str. 6l/ DEPARTMENT OF COMMERCE, op. cit. pod 3 str. 3o CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op. cit. pod 3 str. 3 18/ DEPARTMENT OF COMMERCE, op. cit. pod 3 str. l6o Individualna potrošnja predstavlja a/ tržno vrednost blaga in storitev, ki jih kupijo individui in nepridobitne usta-nove. Tu sem spada seveda tudi renta od stanovanja kot pla-čilo za storitev. b/ Imputirana vrednost za plaSila v na-ravi, bodisi v hrani, obleki, stanovanju. c/ Imputirana vrednost "rente" za stanovanje v lastni hiši. d/ Imputirana vrednost finančnih uslug izvršenih individuom kot n.pr, strankam bank /DEPARTMENT OF COMMERCE op.cit. pod 3 str.59 in str. 6o. Privatne domače investicije obsegajo novoproizvedene kapi-talne dobrine in vrednost sprememb v zalogah podjetniškega sektorja. Sem spada seveda tudi vrednost vseh novih privat-nih stanovanj. Velika skupina finalne potrošnje, "državni nakupi blaga in storitev" obsega državne izdatke za plačila zaposlenim, nakupe od podjetniškega sektorja in iz inozem-stva ter mednarodne kontribucije. - 62 - Kar se tice nakupov za osebnopotrošnjo, je problem jasen in v zahodni literaturi nesporen: gre za nakupe, ki niso namenjeni nadaljnji prodaji na trgu, ampak direktni zadovo-ljitvi človekovih potreb in spadajo zaradi tega v neto družbeni produkt. V neto družbeni produkt je treba všteti tudi n e t o investicije , ker predstavljajo povečanje bogastva. Kar se državnih nakupov tiče, zavzemajo metodologije stališce, da ti nakupi nimajo za cilj nadaljnjo prodajo, ampak za-dovoljevanje kolektivnih potreb, potreb družbe kot celote in da jih je treba zajeti v obračunu. Državne storitve je treba zajeti v ob-računu posebej, ker se nudijo individuora brezplačno in tako niso zajete v razhodkih osebne potrošnje. Glede podjetniških nakupov,ki gredo v breme tekočih stroškov, menijo v metodo-logijah, da so ti nakupi namenjeni produkciji in bodoči nadaljnji prodaji na trgu in jih je treba zato šteti v medfazni produkt. Sami zagovorniki tega koncepta menijo, da gre pri po-stavljenem operativnem kriteriju nasploh za doloSeno poenostavitev. Menijo pa, da ta konvencija v bistvu le omogoča pravilno razločeva-nje med finalnimi in medfaznimi produkti, Kar se pa tiče konvenci-onalne opredelitve državnih storitev, namreč njihove klasifikacije v celoti kot finalni produkt, sodijo posebej, da gre za določeno napako, ker je del državnega produkta tudi po njihovem mnenju med-fazni produkt. Menijo pa, da je državni medfazni produkt kvantita-tivno malo pomemben, kajti zagovorniki tega koncepta ga reducirajo lena direktne storitve države podjetjem. Pojem medfazne-ga produkta vežejo na dobrine, ki se izkoriščajo direktno v proiz-vodnem procesu; dobrine pa, ki jih terjajo ekonomske, socialne in politižne razmere, po njihovem mnenju ne spadajo v medfazni pro-dukt-^/. Po drugi strani sodijo, da tudi v primerih, ko državne storitve s o medfazni produkt, razmejitev storitev države podjet-jem od storitev države individuom praktično ni mogoča^0/• Klasificiranje državnih nakupov v medfazni produkt je izzvalo v zahodni teoriji obširno diskusijo in naletelo na kritiko predvsem S. Kuznetsa, ki izvaja prav tako stalna izračunavanja na-rodnega dohodka v National Bureau of Economic Research, New York. S. Kuznets^V predvsem misli, da ni mogoče šteti celot-nega produkta državne dejavnosti za finalni produkt in meni, da gre v cenitvah neto produkta, kot je definiran v današnjih uradnih sta-tističnih metodologijah zahodnih dežel, za dvojno vracunavanje istih 19/ ' Ekonomisti Departmenta v svoji razpravi, Objectives of Na- tional Income Measurement, RES 1948/3 str. 185 govore n.pr. ^o vprašanju ekonomske zakonodaje in postavijo sledečo trdi-tev: "The benefits are over and above the output of the bu-siness which could be quite the same even though the benefits of economic legislation were not obtained" 2o/DEPARTMENT, op. cit. pod 19 str. 187 21/KUZNETS, op. cit. pod 11 vrednosti. S.Kuznets meni, da gre za napako, ki je glede na rastočo ekonomsko vlogo države ogromna in ki jo je treba v prihodnje elimi-nirati• Kuznets meni, da je treba najprej popolnoma jasno teoret-sko definirati končni cilj ekonomske aktivnosti: "Pojem "neto" vsebu-je to, da se produkti razločujejo med seboj glede na neke cilje, ka-terih zadovoljitev se obravnava kot pozitivni prispevek ..." Brez končnih ciljev ni finalnega produkta in ni finalnega potrošnika in ni mogoče razmejiti produktov na medfazne in finalne oziroma ni de-litve na neto in duplicirane totale."22/, Če je končni cilj ekonomske aktivnosti preskrba potrošni-kov z dobrinami, potem je finalni produkt le tisti, ki teče k potroš-niku ali na zalogo in ki predstavlja povečanje bogastva oziroma zado-voljitev potreb bodočih potrošnikov. Striktna aplikacija postavljene-ga načela na sektor državnih storitev, ne oziraje se na statistične težave, nudi po nmenju S.Kuznetsa zanesljive kriterije.za razločeva-nje finalnega in medfaznega produkta na tem področju^V. Glede na po-stavljene kriterije kategorizira S.Kuznets državno aktivnost v nasled-njih pet razredov: 1. direktne storitve individuom /zdravstvena služba, vzgoja, parki itd./ 2. direktne storitve podjetjem /bodisi da gre za storitve privatnim podjetjem, ali pa za regulatorne ukrepe v gospodarstvu/ 3. storitve družbi kot celoti, da se ohrani njen organi-zem in njena pozicija nasproti tujini /obramba itd./ 4. mešane storitve . a/ individuom in podjetjem /n.pr. ceste/ b/ administrativna aktivnost, ki gre tako individuom, podjetjem in družbi kot celoti. 5» državne storitve, ki predstavljajo investioije. 5. Kuznets prišteva drugo in tretjo kategorijo v celoti v medfazni produkt. "Storitve družbi kot celoti" so po njegovem mne-nju neizbežni stroški, da* se ustvarijo potrebni pogoji proizvodnje in ne gre pri tem za aktivnost, katere direkten rezultat bi bile fi-nalne dobrine. četrto kategorijo mešanih storitev je treba po njego- ' S. KUZNETS, Government Product and National Inoome, Income and Wealth I, 2V s. KTJZNETS, On the Valuation of Social Income - Reflections on Professor Hicks* Article I, Economica 1948 str. 7 - 64 - vem mnenju konvencionalno razdeliti na medfazne in finalne produk-te24/. V zahodnih metodologijah in teoriji je nesporno, da je treba v obrašunu n e t o družbenega produkta zajeti le n e t o investicije, to se pravi le neto znesek kapitalnih dobrin po od-bitku tistega dela, ki gre v zameno za obrabljene kapitalne dobri-ne. Manj jasno ali celo različno pa je staliŠče glede finalnega značaja kapitalnih dobrin. Tu so najprej tisti zahodni teoretiki, ki pojmujejo "finalni produkt" v ekonomskem smislu in ki ga zato povsem jaano postavljajo v zvezo z neto vrednostjo ustvarjene produkcije^5/. Finalni produkti, gledano z narodnogospodarskega stali-šča, s.o zanje tisti, ki vstopajo v definitivno potrošrgo, ki služi-jo zadovoljenju človekovih potreb, in tisti, ki predstavljajo pove-čanje nacionalnega bogastva. /adding to wealth/. Izrečno poudarjajo, da pomeni povečanje bogastva n e t o porast v zalogah in kapital-nih dobrinah; obraba kapitalnih dobrin pomeni odbitek od vrednosti nacionalnega bogastva^°/. . .. Po drugem pojmovanju, ki ga najdemo v zahodni teoriji, pa je treba šteti v s e kapitalne dobrine za finalni pradukt in kot medfazni produkt nastopa le reprodukcijski material^V. Navede- ' S. Kuznets v svojem delu "Economic Change" načenja zanimiv problem še o drugih elementih bruto agregata v zapadnih ce-nitvah in to v zvezi s transportom in trgovino. Meni, da v razvitih deželah, pri centralizirani produkciji, predstav-ljajo te panoge v veliki meri le nujne "stroške civilizaci-je" in da ni mogoče smatrati rezultatov dela na tem področ-ju, vsaj v celoti ne, kot doprinos k neto družbenemu produk tu. To Kuznetsovo stališče pa je bilo v zapadni teoriji od-klonjeno. /Primerjaj H.EZEKIEL, Prof.Kuznets and National Income, The Indian Ec. Rev. 1955 August/ CENTRAL STATISTECAL OFFICE op. cit. pod 3 str. 2 P.SAMUELSON, Economics, 1951, str. 236 S.KUZNETS, National Income and its Composition, 1919-1938, str. 36-41 Kuznets, op. cit. pod 22 CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op. cit. pod 3 str. 2, str. 6 '' R.RUGGLES, National Income Accounts and Income Analysis, str. I08: "It was pointed out in Chap. 5 that in adding up the market value of goods produced in the nation to derive the gross national product, it is necessary to exclude the "intermediate" goods and services that enter in the pro-duction of other goods and services, that is, those trasac-tions that represent purchases by prodiictive units from other productive units on current account." /Podčrtala M.B./ no razločevanje med finalnimi in medfaznimi produkti temelji na teh-nicnem kriteriju, po katerem je tre"ba šteti za finalni produkt tisti nakup, ki ne gre v breme tekočih stroskov produkcije, ampak gre na kapitalni račun podjetja '. Agregat tako pojmovanih finalnih produk-tov pa vodi v b r u t o družbeni produkt, o čemer bo govora še ka-sneje. /c/ Ko obračunavajo ustvarjeno proizvodnjo na osnovi pro-izvodnih enot /po proizvodni metodi/, govore na zaho-du o tako imenovani metodi dodane vrednosti /value added method/. Pri proizvodni metodi izračunavanja neto družbenega pro-dukta gre za problem eliminiranja medfaznega produkta po proizvodnih enotah oziroma za sumiranje dodane vrednosti po teh enotah. Dodatna vrednost v neki panogi ali podjetju zajema vsoto dohodkov faktorjev29/. Poleg tako pojmovane dodane vrednosti, ki vodi v izrašu-navanje n e t o družbenega prodTikta3o/9 srečamo v zahodni literatu-ri - analogno kot pri pojmu finalnega produkta - še drugo gledarge na "value added": Gre za kategorijo, ki naj bi obsegala poleg dohod-kov faktorjev še amortizacijo in ki vodi v narodnogospodarskem obra-čunu do b r u t o družbenega produkta^V. 1.2 Opredelitev b r u t o pokazatelja družbene proiz-vodnje. Uradna statistična praksa zahodnih dežel pozna e n sam bruto pokazatelj ustvarjene proizvodnje, bruto družbeni produkt, ki zajema seštevek neto družbenega produkta in a-mortizacije oziroma, ki pri obračunu z vidika potrošnje zajema v a-gregat bruto investicije. V središču pozornosti meščanske teorije in prakse zaho-dnih dežel je narodni dohodek, kajti to je global, na katerem je družba kot celota, po mnenju zahodnih teoretikov, prvenstveno in- - 28/ DEPARTMENT OF COMMERCE, op. cit. pod 5 str. CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op. cit. pod 3 str. 2 SAMUELSON /op. cit. pod 25, str. 236/ ugotavlja: "... we can always do so by concentrating on the so called value - added at each stage of production. This is nothing but a return to our first way of looking at n e t /podčrtala M.B./ national product from the standpoint of .cost of production paid out at each stage as earned incomes to the owners of factors of production." ^ ' RUGGLES /op. cit. pod 27, str. 58/ n.pr. meni: "The total value added for the economy as a whole has been entitled on the sources side of the account 'gross national product* ". - 66 - 32/ teresirana ' . Vprašanje bruto produkta oziroma bruto produktov pa je v zahodni literaturi obravnavano le bolj ali manj mimogrede. Kar se tiče smiselnosti bruto produkta, kot ga računa uradna statistika, se njegov izračun v zahodni literaturi utemeljuje z naslednjima momentoma. Splošno je ugotovljeno, da je izračun amortizacije ne-realen, ker se po eni strani podatki za njen izračun šrpajo iz dav-čnih poro5il33/, podatki o celotnih proizvedenih investicijah pa iz proizvodnih poročil; račun neto investicij je tako povsem nezanes-ljiv. Po drugi strani je kalkulacija amortizacije izvršena na podla-gi neke konvencije in ne predstavlja dejanskih transakcij. Metode njenega izračunavanja so tudi zelo različne po posameznih podjetjih. Prikaz realnega neto produkta pa zahteva, da se nadomeščajo realne kapitalne dobrine. Z drugimi besedami, treba bi bilo računati tekoco obrabo teh dobrin po tekočih nadomestnih stroških. Le tako opravlje-na cenitev amortizacije bi tudi zagotovila notranjo konsistenco med stroški uporabljenih kapitalnih dobrin in drugimi tekočimi proizvo-dnimi stroški. Eerealni izračun amortizacije je razlog, da objavlja angleška uradna statistika celo samo bruto pokazatelj ustvarjene prozvodnje34/. Tako izračunani bruto produkt sicer ne meri resnic-nega neto produkta, je pa po mnenju zahodnih teoretikov smiselni po-kazatelj njegovega gibanja, ker predpostavljajo, da je gibanje obeh agregatov tesno vezano, kajti resnična tekoča amortizacija fiksnega S.KUZNETS, National Income - A Summary of Findings, str. 121: "Regardless of tehniciens interest in gross totals, society at large is interested primarily in national income". Ta os-novna orientacija glede pomena enega oziroma drugega globala ima svoj odraz tudi v tem, da proučuje meščanska teorija v glavnem le problematiko neto produkta oziroma narodnega do-hodka. Naj navedemo le par primerov: KUZNETS, op. cit. pod 25,A. B0WLEY, Studies in the National Income. Avtor daje pregled najvažnejših del o narodnem dohodku v meščanski li-teraturi in med 22 najvažnejšimi teoretiki po mnenju avtorja najdemo le tri, ki se dotikajo vprašanja bruto in neto pro-dukta. /Glej citirano delo str. 24 - 32/ P. SAMUELSON op. cit. pod 25 S. KUZFETS, National Income Readings in the Theory of Income Distribution, str. 16 5^SAMUELSON, op. cit. pod 25, str. 243-244 KLEIN, op. cit. pod 3 CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op. cit. pod 3 Glede vzročne povezanosti med spremembami v amortizaciji in spremembami v davčnih predpisih primerjaj, CENTRAL STATISTI-CAL OFFICE, National Income and Expenditure 1946-1951, Table 31, str. 48 STATISTICAL OFFICE, op. cit. pod 33 in kasnejše izdaje - 67 - kapitala znaša o njihovi oceni kveSjemu lo % neto produkta -^/ Kot drugi razlog za računanje takega bruto agregata nava-jajo nekateri avtorji dejstvo, da je za določene analize važnejši po-datek o celotni produkciji kapitalnih dobrin, ne le o njihovem čistem prirastu. Tako meni S.Kuznets^o/, da so bruto investicije boljša o-snova za analizo kratkoročnih sprememb v toku kapitalnih dobrin kot pa neto investicije, ker se kratkoročne odločitve podjetnikov nanaša-jo hkrati na povpraševanje zaradi nadomestitve in ne na povpraševanje po novih kapitalnih dobrinah. Dalje so tako izračunanemu bruto produk-tu dajali prednost pred neto produktoin za časa zadnje vojne, ko so bi-le za oceno vojnega potenciala Amerike važne bruto in ne neto investi-cije37/, ker je bila razširitev vojne produkcije odvisna tudi od odlo-žitve fizične nadomestitve iztrošenih kapitalnih dobrin38/. 1.3 Čeprav pozna uradna statistika zahodnih dežel le en bruto pokazatelj ustvarjene proizvodnje, 0 čemur je bilo govora, je v zahodni literaturi ugotovljena koristnost in nujnost računanja vrste bruto agregatov, ki bi predstavljali eliminiranje reprodukcijskega ma-teriala na različnih nivojih in ki bi tako lahko bili izhodišče za raznovrstne analize39/. Še več, izdelava input output tabel na zahodu je postavila v ospredje nujnost izračuna takega bruto globala, ki bi zajemal tudi medpojetniški promet^o/. 35/CENTRAL STATISTICAL OFPICE, op. cit. pod 33 ^' KUZNETS, op. cit. pod 32 M.GILBERT a.G.JASZI, National Product and Income Statistics as an Aid in Economic Problems, Readings in the Theory of Income Distribution, 1946 . • , 7o/ Navajajo Še druge manj važne argumente za izračunavanje take-ga bruto produkta. M.A.COPELAND v svoji razpravi, Concepts of National Income, Studies in Income and Wealth I, meni, da tak izracun bruto produkta omogoča primerjavo s produkcijskimi indeksi, ker oni vsebujejo bruto produkcijo trajnih dobrin. 39/ >y/ ICUZNETS razpravlja o tem problemu ±n predlaga, naj bi bili o- značeni vsi ti bruto pokazatelji z nevtralniini simboli - neki-mi črticami; simboli naj bi, če le mogoče, kazali na raven konsolidacije v obračunih. /Primerjaj, KUZNETS,op.cit.pod 11 str. 154-155/ Primerjaj n.pr.: W.LEONTIEF, Studies in the Structure of the American Economy. Ko R.RUGGLES v svojem delu "National Income Accounting and its Relation to Economic Policy" analizira problem študija alokacije produkcijskih virov, ugotavlja, da je kompleten študij alokacije mogoč samo takrat, kadar so razvidne medpanožne transakcije. Po njegovem mnenju računi, kjer se s konsolidiranjem medpanožne transakcije uničijo, da-jejo v določenih primerih popačeno sliko alokacije faktorjev. Vsled tega predlaga na str.38 Table lo /"National Accounts for the United States 1939" analitično shemo, ki je povsem a-nalogna naši tabeli 1-1 v naših input-outuput tabelah, kjer torej operira z bruto družbenim produktom, izracunanim na 0-snovi tako imenovane tovarniške metode. - 68 - 2. Definiranje n e t o oziroma b r u t o pokazateljev družbene proizvodnje v sovjetski teoriji in praksi. 2.0 V sovjetski literaturi govore vse do najnovejšega časa le o dveh metodah izračunavanja družbenega produkta, in sicer o proizvodni /realni/ in o dohodkovni /osebni/ metodi^V. Poudarja-jo po eni strani enotnost obeh metod, ki je utemeljena v enotnosti proizvodnje in razdelitve in primat proizvodne metode po drugi stra-ni, zaradi primata, ki pripada proizvodnji v celotnem ekonomskem krožnem toku. Pri tem citirajo predvsem Marxa oziroma njegovo defi-nicijo bruto dohodka z obeh vidikov v 49« poglavju III. knjige Kapi-tala. Sovjetska statistična praksa uporablja proizvodno metodo .. in obracunava družbeni produkt na podlagi letnih poročil podjetij in zavodov^ /. Tako obračunani družbeni produkt potem klasificira po različnih vidikih /n.pr. tudi po vrstah primarnih dohodkov/. 2.1 Tako sovjetska teorija kot praksa zavzemata stališče, da so za vsestransko kontrolo oziroma proučevanje narodnogospodarskih planov in s tem v zvezi za vrsto ekonomskih analiz potrebni razni po-kazatelji ustvarjene proizvodnje. Poleg neto družbenega produkta upo-rabljajo tako danes v glavnem še pokazatelje celotnega prometa, ce-lotne in blagovne produkcije43/, Glede na naš problem v naših nadalj-njih izvajanjih ne bomo razpravljali o problemih pokazatelja blagovne produkcije, dotaknili se bomo vprašanja bruto prometa, predvsem pa bomo analizirali neto družbeni produkt in tako inienovane pokazatelje celotne produkcije. Ugotovimo še to, da je v sovjetskih metodologijah poudar-jeno, da temelje obravnavane definicije pokazateljev družbene proiz-vodnje na Marxovi teoriji vrednosti in presežne vrednosti, na Marxovi teoriji o dvojnem značaju dela ter na njegovi teoriji glede sestave družbenega produkta. ^ ' AKADMIJA NAUKA SSSR, Narodni dohodak - njegovo stvaranje i izračunavanje, Moskva 1939 - razprava ČERNOMORDIKA. I.M.KRASNOLOBOV, Planirovanie i učet narodnogo dohoda, Moskva 194o 42/ THE ACADEMY OF SCIENCES OF THE USSR, Report Made by the Soviet Scientists to the 3o Session of the International Statistical Institute, Moscow 1957» str. 8 Primerjaj: A.L.ROTSTEIN, Problemi promišlennoj statistiki SSSR, 1936 D.V.SAVINSKIJ, Kurs promišlennoj statistiki, Moskva 1944 str. 84 NEMČINOV, Selskohozjajstvennaja statistika, Moskva 1945 EŽOV, Kurs promišlennoj statistiki, Moskva 1946 ŠOLZ, Kurs selskohozjajstvennoj statistiki, Moskva 1945 GOZULOV, Ekonomiceskaja statistika, Moskva 1953 2.2 Kar se tiče n e t o družbenega produkta sodijo sovjetske metodologije, da gre za pokazatelj novoustvarjene vredno-sti v celotnem narodnem gospodarstvu. Do tega pokazatelja pridejo na podlagi vrednosti celotne produkcije z odbijanjem vrednosti po-trošenih reprodukcijskih sredstev; z drugimi besedami, z odbijanjem materialnih stroškov in zneska amortizacije. Menijo, da ima ta po-stopek prednost pred postopkom neposrednega seštevanja elementov no-voustvarjene vrednosti /dohodkov primarne razdelitve/, ker se s tem ohranja neposredna povezanost s celotno produkeijo oziroma s celot-nim proizvedenim materialnim produktom. 2.3 Sovjetska teorija in praksa poznata, kot že omenje-no, celotno proizvodnjo /valovaja produkcija/ kot bruto po-kazatelj ustvarjene proizvodnje. Za obracun tega totala v vsem narodnem gospodarstvu je več metod, in sicer tovarniška oziro-ma trustovska metoda, metoda panog ter narodnogospodarska metoda v dveh variantah44/. "Valovaja produkcija", obračunana n.pr, po tovar-niški metodi, pomeni vsoto bruto produktov podjetij, obračunana po trustovski metodi, pa pomeni vsoto bruto produktov trustov itd. Osnova izračuna bruto produkta katerekoli zgoraj nave-denih obracunskih enot je bruto promet45/, ki je seštevek vrednosti produktov, proizvedenih v vseh proizvodnih oddelkih podjetja oziroma podjetij. Od bruto prometa je treba potem odbiti v zadevni obračun-ski enoti izdelane in dalje predelane polprodukte. ROTHSTEIN, op. cit. pod 43 ' Celotni promet /bruto promet/ podjetja predstavlja vsotno vrednost proizvodnje posameznih oddelkov podjetja. Gre torej za to, da se proizvodnja obračunava že na posameznih, orga-nizacijsko relativno osamosvojenih fazah proizvodnega proce-sa. Vrednost ustvarjene proizvodnje podjetja je vsota vredno-sti proizvodnje posameznih faz. Veličina bruto prometa pod-jetja je tako odvisna od stopnje notranje tehnološke oziroma organizacijske razčlenjenosti proizvodnega procesa, kajti su-rovine in polfabrikati se ponavljajo tolikokrat, kolikor je faz proizvodnje. Sovjetska teorija stoji na stališču, da je bruto promet ko-risten pokazatelj za analize posameznega podjetja, da pa je nesmiselno računati nek tak pokazatelj za celotno naro-dno gospodarstvo, kajti prometa materialnih elementov med oddelki ni mogoče smatrati kot prometa z narodnogospodarske-ga vidika in zato vključitev tega prometa v nek global ni zanimiva za narodnogospodarske analize. /Primerjaj:P.M.Moskvin, Voprosi statistiki nacionalnogo dohoda SSSR Moskva 1955 str. 39/ - 7o - 2.4» Kakšne so osnovne karakteristike sovjetskih poka-zateljev bruto proizvodnje? /a/ Vsaka od zgoraj navedenih metod da kvantitativno drugačen global bruto družbenega produkta, ker je obračunska enota pri vsaki metodi druga /podjetje, trust, panoga in celotno narodno gospodarstvo/. Bruto družbeni produkt je seštevek bruto produktov imenovanih obračunskih enot. Določitev te ali druge obračunske enote pomeni zato odločitev o tem, kolikšen del v obračunskem razdobju proizvedenega in dalje predelanega reprodukcijskega materiala se v obracunu bruto družbenega produkta večkratno vračunava. Pri tovarni-ški metodi se večkratno obračunava ves medtovarniski promet; pri trustovski metodi pride do veckratnega vračunavanja samo pri prometu reprodukcijskega materiala med posameznimi trusti; pri panožni meto-di zadeva večkratni obračun samo promet reprodukoijskega materiala med panogami; pri narodnogospodarski metodi, ko se celotno narodno gospodarstvo pojmuje kot eno samo podjetje, pa do dvojnega vračuna-vanja reprodukcijskega materiala sploh ne more priti, ker se pojav-lja ves reprodukcijski material kot medfazni produkt in se zato pri obračunu izloča. /b/ Če izvzamemo eno od obeh narodnogospodarskih vari-ant, o kateri bo govora še posebej, je druga znacilnost za navedene sovjetske metode v tem, da izključujejo iz obrašuna bruto produkta določene obračunske enote v s e , v tej enoti izdelane in dalje predelane polprodukte ne glede na Sas njihovega na-stanka; to se pravi, ne glede na to, ali so bili ti polprodukti, ki se dalje predelujejo, proizvedeni v obračunskem razdobju ali pa pre j. Analogno, kot smo razbili celotno družbeno proizvodnjo na proizvodnjo posameznih podjetij oziroma trustov oziroma panog, prav tako lahko razčlenimo proizvodnjo enega leta na krajše časovne intervale /n.pr. na kvartale ali mesece/. In prav tako, kot smo v prejšnjem primeru prišli do več kvantitativno različnih globalov bruto družbenega produkta glede na to, ali smo jemali vsoto bruto produktov podjetij ali pa seštevek bruto produktov trustov, panog itd., prav tako lahko tudi v tem drugem primeru pridemo do več kvan-titativno različnih globalov bruto družbenega produkta, če obračuna-vamo vrednost ustvarjene proizvodnje v enem primeru po mesecih, v drugem primeru po kvartalih in jemljemo njih vsote. Na podlagi zgoraj navedene značilnosti oziroma procedu-re uporabljanih sovjetskih metod pa lahko zakljucimo, da časovna razmejitev produkcijskega procesa - takšna ali drugačna - ne vodi v kvantitativno različne pokazatelje. Sovjeti pojasnjujejo tak po-stopek obračuna s potrebo dinamičnih analiz, ko je treba gledati na obračunsko periodo kot na del večjega razdobja in ko naj zdru^eva-nOe» to je v s o t a po mesecih, kvartalih itd. obračunanih agre-gatov daje isto vrednost kot agregat, izračunan neposredno za večje razdobje, Če pa gre za neko obračunsko razdobje, vzeto i z o 1 i-r a n o , menijo sovjetski avtorji, da je teoretično pravilno, - 71 - vključiti v obračun bruto produkta neke enote tudi lastne polproduk-te, ki so bili vzeti za tekočo proizvodnjo iz lastnih zalog4°/. Po-jem prenesene vrednosti ima namreč dva aspekta: reprodukcijska sred-stva izvirajo lahko iz neke d r u g e obračunske enote ali pa iz 1 a s t n e enote, toda iz predhodnega obračunskega razdobja. Tisti del prenesene vrednosti, ki sicer rezultira iz iste obračunske enote, ne pa iz iste obračunske periode /ampak gre za vrednost, preneseno iz produkcijskih sredstev, ki so bila proizvedena že v^predhodni periodi/, ne predstavlja dvojnega vraSunavanja istih vrednosti v bruto produkt obračunske enote z vidika dolocene-g a obračunskega razdobja in ga je treba v obračunu zajeti. Rezultat takega gledanja na vključevanje ali ne vredno-sti reprodukcijskega materiala, ki izvira iz predhodnih obračunskih razdobij, sta dve naradnogospodarski varianti izračunavanja bruto družbenega produkta47/. Pri"prvi varianti gre za bruto družbeni pro-dukt kot vsoto neto družbenega produkta in amortizacije, pri drugi varianti se k navedenima dvema postavkama prišteje še vrednost ti-stega reprodukcijskega materiala, ki je bil proizveden že v prejš-njih letih in ki je bil pritegnjen v produkcijo v tekočem letu; z drugimi besedami, gre za zajetje v družbenem bruto produktu tudi tistega reprodukcijskega materiala, ki je bil v zašetku obračunske periode na zftlogi v narodnem gospodarstvu. /c/ Pri sovjetskih metodah je treba ugotoviti dejstvo neenakega obravnavanja obeh komponent prenesene vrednosti, prenese-ne vrednosti iz reprodukcijskega materiala in prenesene vrednosti iz osnovnih sredstev /cc in cf/. Gre namreč za to, da se pri teh meto-dah - tudi ko je obracunska enota velik kompleks /n.pr. pri metodi panog/ - nikdar ne postavlja vprašanje večkratnega vračunavanja i-stih vrednosti. Smisel uporabe raznih obračunskih metod - od tovarniške do narodnogospodarske - je, kot smo videli, v tem, da izločamo iz obračuna vse več reprodukcijskega materiala /cc/, ko prehajamo na vse večje obračunske enote, kajti izloSeni reprodukcijski material predstavlja s stališča obračunske enote, katere končni učinek dela želimo ugotoviti, medfazni produkt. Analogno bi bilo pričakovati, da se pri dovolj veliki obračunski enoti, n.pr. pri obračunu po metodi panog, izloči iz obračuna tudi del vrednosti 0-* snovnih sredstev: Osnovna sredstva, ki so proizvedena v neki obra-čunski enoti /n.pr. v neki panogi/ in tam tudi zajeta v obračunu kot produkt, funkcionirajo v isti obračunski enoti kot proizvodno sredstvo in del njihove vrednosti je prenesen na novi produkt v ob-liki amortizacije /cf/; s stališča obračunske enote gre tako za dva-kratno zajemanje iste vrednosti. SAVINSKIJ, op. cit. pod 43 str. 88-9o ROTHSTEIN, op. cit. pod 43 - 72 - Teoretskega pojasnila zato, zakaj se ne obravnavata aba dela prenesene vrednosti enako, v sovjetski teoriji ne najdemo^/. 2.5 Kaj menijo v sovjetski teoriji o uporabno-s t i naštetih bruto pokazateljev /pokazateljev celotne produkci-de/? Smisel računanja naštetih bruto pokazateljev utemeljuje sovjetska teorija z raznimi nameni, katerim naj služijo ti nokaza-telji, zlasti za mnogostranske narodnogospodarske bilance49/. Treba je ugotoviti, da je tovarniška metoda obračuna celotne produkcije danes v Sovjetski zvezi vodilna metoda zlasti v narodnogospodarskem planu, kar se utemeljuje s tem, da je glede na obstoječo blagovno izmenjavo osnovna enota planiranja in obračuna podjetja. Sodijo, da ta metoda zagotavlja zajetje vseh tistih pro-duktov, ki so stopili v ekonomski krožni tok gledano z narodnogospo-darskega stališča in ki so zato za ekonomske analize važni. Menijo, da samo ta metoda zagotavlja tako prikaz procesa prometa med ekonom-skimi razdelki kot tudi resnične odnose med njimi. Neupoštevanje prometa med podjetji I. razdelka bi imelo n.pr. za posledicc? napa-Čen prikaz odnosa med preneseno in novoustvarjeno vrednostjo kakor tudi odnosov med ekonomskimi razdelki. Takšno eliminiranje prometa med oddelki bi imelo nadalje za posledico tudi izmaličeno sliko od-nosov med posameznimi narodnogospodarskimi panogami. V tem primeru bi produkcija kmetijstva n. pr. pomenila samo tiste produkte, ki gredo neposredno za neproizvodno potrošnjo ali za povečanje produk-cijskih sredstev. Tistega dela kmetijske produkcije, ki bi šla v na-daljnjo predelavo v industrijo pa ne bi upoštevali^o/. Kar se tiče narodnogospodarske metode, poudarjajo njen analitični smisel predvsem v zvezi z analizo tempa rasti družbene proizvodnje. S to metodo se po mnenju nekaterih eliminira vpliv spre-memb v organizacijski strukturi narodnega gospodarstva na višino bruto, produkta. Vendar pa je to stališče izpodbijano in prevladuje mnenje, da je praktičen vpliv tega faktorja neznaten^V. V literaturi nadalje še poudarjajo, da ima družbeni pro-dukt, izračunan po narodno gospodarski metodi neki ekonomski smisel le kot pokazatelj produkcije v merilu celotnega narodnega gospodar-stva in da je izračun celotne produkcije po tej metodi za posamezne ' Ko Savinskij govori v zgoraj citiranem delu 0 problemu dina mične analize ima pred očmi enomesečne obračunske periode* ki se združujejo v kvartale in leta, pri čemer je gotovo z ozirom na kratka razdobja večkratno vračunavanje "cc" ocit-. nejše kot pa večkratno vračunavanje "cf", kjer se vsaj a-proksimativno lahko predpostavi, da se osnovna sredstva pro izvedena v nekem letu trošijo šele v naslednjih letih. 49/sAVINSKIJ, op. cit. pod 43 str. Io4-lo5 / MOSKVIN, op. cit. pod 45 str. 41 MOSKVIN, op. cit. pod 45 str. 42 - 75 - narodnogospodarske panoge nesmiseln. 2,6 Končno omenimo še dejstvo, da se je tudi v Sovjet-ski zvezi vodila diskusija o vprašanju, kako je Marx pojmoval bruto družbeni produkt oziroma kateremu in edino kateremu od navedenih bruto pokazateljev ustvarjene proizvodnje naj "bi se pritikal ta na-slov. Ena skupina piscev v sovjetski teoriji sodi, da je Marx pojmdval svoj bruto produkt kot global, izračunan po tovarni§ki me-todi, ker da mu ne, samo tak agregat omogocil njegovo analizo proce-sa reprodukcije52/. Druga skupina pa je mišljenja, da Marx n± gledal na družbeni produkt kot na zbir ustvarjene proizvodnje po posameznih proizvajalnih enotah, temveč, da je v bruto družbenem produktu gle-dal globa3;, pri katerem je promet med posameznimi podjetji elimini- MOSKVIN, op. cit. pod 45 53/ JJI STRUMILIN, Balans narodnogo hozjajstva kak orudie sociali- stičeskogo planirovania, Voprosi ekonomiki 1954/11 - 74 - 3. Naša teorija in praksa o opredelitvi neto in bru-t o družbenega produkta. 3»o Vse tri naše povojne metodologije za obračunavanje narodnega dohodka^V poudarjajo primat, ki pripada proizvodni /re-alni/ metodi v obraČunavanju, in to načelno glede na primat proiz-vodnje v ekonomskem krožnem toku kakor tudi na možnost formiranja strukture po dejavnostih, ki je po mnenju metodologij zlasti važ-na. Realna metoda pomeni tako osnovno obračunsko metodo« Metodologija 1949 govori še posebej o oaebni /dohodkov-ni/ metodi ter se sklicuje na zadevno Marxovo definicijo narodne-ga dohodka. Poudarjeno je, da temeljita oba obračuna, po proizvod-ni in po dohodkovni metodi, na istih poroSilih proizvajalnih enot, da gre pri dohodkovni metodi tako le pravzaprav za drugo klasifi-kacijo, za drugačen prikaz strukture ustvarjene proizvodnje, in sicer po elementih primarne razdelitve55/. Kasnejše metodologije ne govore več o dohodkovni metodi kot o posebni oziroma samostoj-ni metodi obračuna, temveč o problemu prikaza razdelitve ustvarje-ne proizvodnje. Zadnji dve metodologiji za obracun narodnega dohodka o-menjata tudi razhodkovno metodo, Praktično so se na podlagi te me-tode delali neki obračuni tudi pri nas, vendar so se določene po-stavke zaradi pomanjkanja statističnih podatkov ugotavljale pre-težno po bilančni metodi56/. Naše metodologije predvidevajo dva globala za izražanje vrednosti družbene proizvodnje, in sicer "družbeni produkt" in "na-rodni dohodek". Prvi global predstavlja bruto, driigi pa neto poka-zatelj ustvarjene proizvodnje57/. v skladu z definicijo obeh poj-mov v naših metodologijah se je delal tudi praktičen obračun obeh globalov v povojnih Ietih58/. ' Gre za metodologijo Zvezne planske komisije, "Opšta uput-stva za planiranje narodnog dohotka u planskoj 1949 godini11, dalje za metodologiji Zveznega zavoda za statistiko in evi-denco, "Metodologija za obračun narodnog dohotka u 1952 godi« niM /oziroma u 1954 godini/ 55/primerjaj, SAVEZNI ZAVOD ZA STATISTIKU, Medjusobni odnosi privrednih delatnosti Jugoslavije u 1955 godini, Beograd 1957, str.22 ' A.ORTHABER, Predlog metodologije diruštvenih računa, Beograd 1958 57/ ' Metodologiji enačita pojem narodnega dohodka s pojmom neto družbeni produkt. 58/ 'Obracun narodnega dohodka oziroma družbenega produkta se je izvajal za leta 1947-1951 po prvi zgoraj navedeni metodolo-giji, za leto 1952 in 1953 po drugi navedeni metodologiji in od leta 1954 dalje po tretji. - 75 - 3.1 Z n e t o družbenim produktom pojmujejo metodolo-gije vsoto novoustvarjene vrednosti v na-rodnem gospodarstvcu Neto družbeni produkt, obraSiinan po proizvod-ni metodi, zajema vrednost celotnega družbenega produkta po odbit-ku vrednosti potrošenih proizvodnih sredstev59/» Konkretno, proizvodnja se obračunava po posameznih proiz-vajalnih enotah. Bruto produkt podjetja zajema celotno u-stvarjeno proizvodnjo v zadevni enoti, to je proizvodnjo, ki se, bodisi realizira ali gre za lastno reprodukcijo ali se pojavi v razliki stanja dokončane ali nedokončane proizvodnje podjetja na začetku in koncu leta, Celotno vrednost ustvarjene proizvodnje - "bruto produkt podjetja - lahko razčlenimo na tele elemente: a/ materialni stroški in amortizacija /materialni stro-ški obsegajo ves od zunaj nabavljeni material in proizvodne sto-ritve/ b/ plačni sklad in akumulacija. V bruto produkt podjetja vstopajo tako celotni stroški reprodukcije plus novoustvarjena vrednost, Zaradi ugotovitve novoustvarjene vrednosti v podjetju se od vrednosti bruto produkta podjetja odšteje vrednost potrošenega reprodukcijskega materiala /materiala, ki je prišel v podjetje od zunaj, in storitev, ki so bile opravljene za podjetja od zunaj/ in vrednost potrošenih osnovnih sredstev /amortizacijo/. In končno je treba tako dobljene novoustvarjene vredno-sti produkcijskih enot sešteti. Do istega rezultata pridemo z direktnim seštevanjem e-lementov novoustvarjene vrednosti po proizvodnih enotah in s sešte-vanjem teh rezultatov v narodnogospodarskem merilu"0/. 3.2 Glede definicije b r u t o družbenega produkta lo-čimo pri nas po vojni dve izrazito različni razdobji, in sicer raz-dobje 1947-1951» ko so računali bruto družbeni produkt po neobjav-ljeni metodologiji Zvezne planske komisije^V in razdobje od 1.1952 dalje, ko se bruto družbeni produkt računa po metodologiji Zvezne-ga zavoda za statistiko in evidenco"^/. "Metologija narodnog dohotka za 1949 godinu11 in po njej izračunani bruto družbeni produkt v prvem razdobju temeljita pred- 1949 flETODOLOGIJA 61/, 6°/mETODOLOGIJA 1952 str.22 METODOLOGIJA 1949 /primerjaj Metodologiji 1952 in 1954 - 76 - vsem teoriji in izkiišnjah v Sovjetski zvezi°3/, Za obracun "bruto družbenega produkta je bila prevzeta tako imenovana tovarniška me-toda64/. Bruto družbeni produkt, obracunan po tej metodi, obse-ga vsoto bruto produktov posameznih gospodarskih enot /podjetij/. Kot obračunska enota nastopa torej podjetje in bruto produkt pod-jetja je merilo končnega učinka dela podjetja. Metodologija Zveznega zavoda za statistiko in eviden-co iz 1.1952 prinaša bistvene spremembe glede načina obračunavanja bmto družbenega produkta"5/#Za obračun bruto družbenega produkta je treba razčleniti celotno vrednost ustvarjene proizvodnje v vsa-kem podjetju na tri dele: a/ na vrednost reprodukcijskega materiala, preneseno na proizvode podjetjaj b/ na preneseno vrednost osnovnih sredstev v obliki amortizacije; c/ na vrednost, ki jo je z delom ustvarilo zadevno podjetje in ki pomeni novoustvarjeno vrednoat /neto produkt/, Bruto družbeni produkt po tej metodi je seštevek amor-tizacij neto produktov posameznih proizvajalnih enot, Treba je ugotoviti, da tudi novovpeljana metodologija predvideva izkazovanje, in sicer posebej materialnih stroškov /vred-nosti reprodukcijskega materiala in proizvodnih storitev/, kar se-veda omogoča neposreden izracun bruto družbenega produkta po tako imenovani tovarniški metodi. ' Metodologija 1949s "Koristeci se sovjetskim iskustvom a ima-juci u vidu organizacioni sistem u našoj privredi prema ko-me je prilagodjena naša metodologija finansiskog planiranja, u našoj praksi za izračunavanje bruto produkta primenjujemo fabrički metod," 'Y praksi se je do izida Metodologije 1949 Sesto računal bru-to promet /valovoj oborot/ namesto bruto produkta podjetja« Primerjaj Metodologijo 1949s MNe treba ispustiti iz vida či-njeniou da se često u našoj dosadašnjoj praksi planiranja proizvodnja izražavala i obračunavala po ukupnom bruto pro-metu - valovoj oborot - u kojem se slučaju surovine i polu-fabrikati ponavljaju toliko puta koliko je faza produkcije. Medjutim u metodologiji Savezne planske komisije za planira-nje proizvodnje u 1949 godini ovaj je nedostatak uklonjen," ' V prvem predlogu družbenega plana za 1.1952 je bil bruto družbeni produkt izračunan še po starem načinu in je znašal 1.784 milijard din, V definitivnem planu za isto leto pa je bil obračunan že po novi metodi in je družbeni produkt za to leto znašal 948.817 milijonov. /statistički Godišnjak FNRJ 1954/. - 77 - 3*3 L.1952 novovpeljana definicija bruto družbenega produkta je izzvala pri nas vrsto teoretičnih razprav^V, ki so izoblikovale v bistvu tri različne poglede na ta global, Kot p r v o navedimo stališče, ki so ga branili za-govorniki nove metodologije za obračunavanje družbene proizvodnje: bruto družbeni produkt /ali kot ga oni imenujejo "družbeni pro-duktfl/ je enak seštevku amortizacij in neto produktov posameznih. proizvajalnih enot^7/. Skoraj vsi zagovorniki navedenega koncepta trdijo, da se s to metodo izognemo večkratnemu vračunavanju istih vrednosti^/. Pri tem seveda mislijo le na problem večkratnega vračunavanja re-produkcijskega materiala /surovin in polproizvodov/, ne pa na pro-blem večkratnega vračunavanja amortizacije oziroma točneje, pro-dukta, ki ga amortizacija predstavlja. Postavlja se sedaj vpraša-nje, kakšni argumenti so bili postavljeni v obrambo navedenega kon-cepta bruto družbenega produkta oziroma kako se s tem v zvezi po-jasnjuje različno obravnavanje obeh komponent prenesene vrednosti, prenesene vrednosti iz osnovnih sredstev in prenesene vrednosti iz reprodukcijskega materiala? Iz nekaterih mest bi se dalo, prvič, zaključiti, da za-govorniki tako pojmovanega bruto družbenega produkta delajo s pred-postavko, da je ves reprodukcijski material proizveden in potrošen v obračunskem razdobju; nasprotno so pa bila osnovna sredstva, ki so sodelovala v tekoči proizvodnji nujno proizvedena že v eni iz-med predhodnih obraSunskih razdobij"9/. Reprodukcijski material prehaja v i s t e m letu iz faze, v kateri figurira kot proiz-vod, še v drugo fazo, kjer se gojavlja kot materialni strošek v produkciji drugega proizvoda« Ce je reprodukcijski material obraču- ' Diskusija o tem vprašanju se je vodila glede na objavljeno metodologijo in na študijo prof.Grdjiča zlasti v 1.1955 in 1956 /prof. Pokorn pa je pisal o tem vprašanju v "Finansi-jah" že 1.1952/ in to v glavnem v Ekonomski politiki, Eko-nomski reviji, Ekonomistu, Ekonomskem pregledu, Finansija in v Analih pravnog fakulteta v Beogradu, V razpravi je sodelovala vrsta znanih jugoslovanskih akonomistov. L.1955 je bilo tudi posvetovanje ekonomistov o tem vprašanju v Beogradu, 67/ ' Primerjaj n.pr. G.G-RDJIČ, Društveni proizvod i narodni do- hodak, Statistička revija, 1955» G.GRDJIČ, Narodni dohodak, Metodološka studija, Beograd, 1955 METODLOGIJA 1952 R.RADOVANOVIČ, Društveni proizvod i narodni dohodak. °°/ Ta argument navaja tudi naša uradna metodologija. 69/ Primerjaj: K.MIHAJLOVIČ, Ekonomska politika 1955/l64 nan v bruto družbeni produkt v eni in drugi fazi, potem ga vračuna-mo dvakrat. Pri osnovnih sredstvih pa po njihovem mnenju ni tega pro"blema, ker so v danem razdobju glede na predpostavko ta sred-stva zajeta le enkrat. V zagovor obravnavanega koncepta bruto družbenega pro-dukta je bila v diskusiji postavljena tudi trditev o načelni raz-liki med obema deloma prenesene vrednosti, V nasprotju z reproduk-cijskim materialom, ki naj predstavlja preneseno vrednost, je tu še neka nova kategorija "dodane vrednosti", ki naj obsega poleg no-voustvarjene vrednosti še amortizacijo. Menijo, da bruto družbeni produkt ne sme zajemati prenesene vrednosti, ampak samo dodano vrednost /value added/. Nasproti neto družbenerau produktu kot po-kazatelju novoustvarjene vrednosti je aedaj tu bruto družbeni pro-dukt kot pokazatelj dodane vrednosti7o/. Zagovorniki pojma dodane vrednosti imajo pred o5mi pre-hajanje predmeta dela iz faze v fazo vse do finalnega produkta. Na posameznih fazah se dodajajo storitve, in to osebnih faktorjev /de-lavcev, kapitalistov itd,/ ter materialnih faktorjev /strojev, zgradb itd,/ - ki tako povečavajo vrednost predmeta dela, Vrednost, ki se veča od faze do faze, pa ostaja vezana na predmet dela in se ne prenaša iz predmeta dela predhodne faze na predmet dela nasled-nje faze, ker imajo pred očmi ravno ta neprekinjeni tok. Nasprot-no temu procesu se vrednost n.pr. stroja prenaša gledano fizično na drug predmeto In končno se v zvezi z obravnavanim konceptom bruto družbenega produkta poudarja še drug razlog, zakaj je treba amor-tizacijo vračunavati in materialne stroške izločiti iz obračuna, Gre za razlicen tehnični značaj obeh skupin proizvodnih sredstev: proizvodna sredstva, ki jih krije amortizacija, so v tehničnem po-gledu finalni produkt, ne menjajo svoje oblike v produkcijskih pro-cesih. Proizvodna sredstva, ki predstavljajo materialne stroške pa menjajo svojo obliko, ko prehajajo iz ene faze obdelave v drugo, In ekonomski smisel bruto družbenega produkta, ki sestoji iz neto družbenega produkta plus amortizacije, je po mnenju njegovih zago-vornikov ravno v tem, da nam ta global da vrednost finalne proiz-vodnje, da s tem dobimo vrednost tistega sklada, "koji stoji dru-štvu na raspoloženju za pokrivanje njegovih opšte društvenih potre-ba, investicionih potreba i ličnih potreba stanovništvau7l/« Obravnavani koncept bruto družbenega produkta oziroma argumenti zanj so v diskusiji pri nas naleteli na ostro kritiko# 'Tako stališče so pri nas zastopali n.pr. Gr.Grdjic, R.Rado-vanovič in v bistvu tudi naša uradna metodologija. Primerjaj diskusije prof.Grdjiča na posvetovanju ekonomi-stov v Beogradu leta 1955» /stenografske beležke str.53/ - 79 - Kar se tiče argumenta, da se z navedenim postopkom iz-ognemo dvojnemu vračunavanju istih vrednosti, je bilo v kritiki po eni strani poudarjeno, da sam pojem b r u t o pokazatelja naravnost predpostavlja tako dvojno vrašunavanje določenih vredno-sti. Po drugi strani se po mnenju kritikov postavlja problem dvoj-nega vračhmavanja tudi za tiste produkte, ki jih krije amortizaci-ja, kajti tovrstna produkcijska sredstva se vračunajo najprej v bruto družbeni produkt kot ustvarjeni proizvod in nato še kot po-trošeni produkt drugje v proizvodnj i72/. Glede predpostavke, da izvirajo osnovna sredstva, ki so bila potrošena v obračunskem razdobju, iz predhodnega razdobja in da reprodukcijski material izvira iz tekocega razdobja, predpo-stavke, ki naj bi pojasnila razlicno obravnavanje obeh skupin pro-izvodnih sredstev, je bilo na strani kritikov predvsem podčrtano, da je takšna predpostavka nerealna in saraovoljna, ker je dejstvo, da niso redki primeri, ko se osnovna sredstva trošijo v istem le-tu, ko so bila proizvedena, in ker se tudi reprodukcijski material po drugi strani zelo pogosto troši šele v naslednjem letu» V diskusiji je bil ostro napaden tudi pojem "dodane vrednosti". Poleg drugih argumentov^V je bilo podčrtano predvsem to, da je z ekonomskega vidika smiselno razločevati preneseno in novoustvarjeno vrednost in da je le novoustvarjena vrednost dejan-sko dodana vrednost. Z ekonomskega vidika torej ni razlike med preneseno vrednostjo z osnovnih sredstev in preneseno vrednostjo z reprodukcijskega materiala, Kar se tiče argumenta, da je tako iz-računani bruto družbeni produkt vsota vrednosti finalnih produk-tov in da je v tem njegovo ekonomsko opravičilo, je bilo v kriti-ki podčrtano dvoje, in sicer, prvič, da ne glede na važnost podat-ka o vsoti vrednosti finalnih produktov še ni rečeno, da to pred-stavlja bruto družbeni produkto In drugič, da spadajo v tehničnem smislu med finalne produkte ne le zgradbe, stroji itd., temveč tu-di premog za pogon, elektrika, razna maziva itd., kar bi bilo tre-ba potem konsekventno tudi vključiti v obračun glede na kriterij zagovornikov tega koncepta bruto družbenega produkta. Kritiki so torej mnenja, da s kriterijem finalnosti ne raoremo pojasniti obrav-navanega koncepta74/# 72/ 'Priraerjaj: A.BAJT, Marxove sheme reprodukcije društvenog kapitala i društveni bruto proizvod, Ekonomist 1956/3» str. 441-442. V.RAKIČ /Ekonomska politika 1955/l62/ ugotavlja: "Ako bi se dosledno posttipalo s prenesenom vrednošcu, morali bi isklju« čiti i amortizaciju, a onda isčezava razlika izmedju nacio-nalnog dohotka i društvenog proizvoda". kJT op.cit. pod 72 str.445. 74/ '^'Primerjaji BAJT, op.cit. pod 72 str.444. - 8o - 3.4 V diskusiji se je izoblikovalo tudi d r u g o sta-lišče, da je treba zajeti v bruto družbeni produkt poleg seštevka amortizacij in neto produktov posameznih proizvajalnih enot še ti-sti reprodukcijski material /cc/, ki je bil v začetku obračunske-ga razdobja v narodnem gospodarstvu na zalogi, odšteti pa tisti del amortizacije /cf/, ki predstavlja obrabo šele v obračunski perio-di proizvedenih osnovnih sredstev'V, Zagovorniki navedenega koncepta opirajo svoje pojmova-nje na naslednji dve trditvi: Ker gre za obračun družbene-g a bruto produkta, je treba vzeti kot obračunsko enoto n a r 0 d-n 0 gospodarstvo in izmeriti končni rezultat produk-tivnega dela v narodnem gospodarstvu. Iz obračuna je treba torej izločiti medpodjetniški promet, ki s stališča narodnega gospodar-stva kot celote pomeni večkratno vračunavanje istih vrednosti« In drugič, tista potrošena proizvodna sredstva /delovna sredstva in predmete dela/, ki so bila v narodnem gospodarstvu v začetku leta že na zalogi, je treba zajeti v global, ker predstavljajo v toletnem družbenem produktu preneseno vrednost, ki pa ne pomenijo s stališča obračunskega razdobja ponovnega vračunavanja istih vrednosti. Po mnenju zagovornikov tako pojmovanega bruto družbenega produkta potrjuje njihovo stališče marksistična teorija vrednosti, kjer je celotni element "c" nujna komponenta vsakega in torej tudi družbenega produkta, nadalje že navedeno pojmovanje pro-izvodnega procesa kot tudi pojmovanje dvojnega značaja dela, ki kot abstraktno delo ustvarja nove vrednosti, kot konkretno pa prenaša stare, ta učinek dela pa je lahko le enovit tako glede na delovna sredstva kot tudi na predmete dela76/# 75/ 1 Glej n.pr, dr.POKORN, o izračunavanju narodnog dohotka, Pi- nansije 1952/3-4 dr.POKORN, Izračunavanje nacionalnog dohotka, Ekonomist 1956 PRIŠČIČ, Koncepcioa društvenog proizvoda u Marxovim radovi-ma i statističkoj praksi, Ek.pregled 1955/2 DAVIDOVIČ, Bitne su razlike medju pojedinim granama, Ekonom-ska politika 1955/178 ' ' V korist svoje interpretacije Marxovega pojmovanja bruto družbenega produkta navajajo sledeče mesto iz Kapitala II str.389: "Razlika, koji dobijamo kad od cjelokupne vrijedno-sti godišnjeg proizvoda odbijemo vrijednost koja mu je doda-ta radom tekuče godsne, nije istinski reproducirana vrijed-nost, vec samo vrijednost koja se ponovo javlja u novom obli-ku egzistencije, vrijednost koja je na godišnji proizvod pre-nesena u vrijednosti koja je postojala prije njega i koja... može biti ranijeg ili kasnijeg datuma, koja može potjecati od vrijednosti kakvog sredstva za proizvodnju koje je došlo na svijet prošle godine ili u nizu prošlih godina, To je pod-svima okolnostima vrijednost koja je sa prošlogodišnjeg sred« stava za proizvodnju prenijeta na proizvod tekuče godine." - 81 - Ugotovimo še to, da zagovorniki tega koncepta ne postav-ljajo vprašania, kakšnemu analitskemu namenu naj služi tako izraču-nani globalJT/. Ko se je kritično diskutiral ta koncept bruto družbene-ga produkta, je bilo predvsem podcrtano, da ne more biti odločil-ni kriterij za vračunavanje ali nevračunavanje fizična istovet-nost proizvedenih in potrošenih proizvodnih sredstev. Dalje je po mnenju kritikov bruto družbeni produkt nujno samo rezultat p r o-izvodnje v tem obračunskem razdobju in ne sme biti odvi-sen od večjih ali manjših z a 1 o g na začetku obraČunske pe-riode. In končno tak koncept družbenega produkta tudi ne more biti uporabljiv v gospodarski praksi, kajti vsota obračunane proizvod-nje v več krajših razdobjih, na katera lahko razdelimo neko dalj-šo dobo, mora biti enaka bruto družbenemu produktu, obračunanemu za to daljšo dobo kot celoto. Kritiki menijo, da je možnost kumu-liranja bruto družbenih produktov posameznih obračunskih razdobij bi stveni pogoj za uporabo nekega koncepta v praksi'®/» 3o5 Diskusija je postavila tudi t r e t j i pojem bru-to družbenega produkta, global, ki ga dobimo z obraČunom proizvod-nje po že opisani tovarniški metodi'9/ in kjer je bruto družbeni produkt enak seštevku bruto produktov podjetij, Zagovorniki tega koncepta so podčrtali ekonomski pomen tako izračunanega bruto družbenega produkta, pri čemer je predvsem poudarjeno, da je le tak global lahko osnova analizi reprodukcij-skega procesa. Po drugi strani pa so skušali dokazati, da je v tem smislu tudi Marx pojmoval svoj letni produkt družbe. 'Friščic celo izrečno ugotavlja, da bruto družbeni produkt, obračunan po tem konceptu, ni primeren za analizo repro-dukcijskega procesa. /Ekonomski pregled 1955 str.935/ ' /baJT, op.cit. pod 72 str.447, str. 450 79/BAJT, op.cit. pod 72 - 82 - 4» N e t o -družbeni produkt - enolično določljiva kategorija; b r u t o družbeni produkt - agregat, katerega definicija je *-odvisna od namena analize. 4»o Iz prikaza teorije in statistične prakse obravnava-nih zahodnih dežel lahko zaključimo, da je v središču nji-hove pozornosti n e t o družbeni produkt oziroma bolje, narodni dohodek ter da se problem b r u t o pokazateljev obravnava le več ali manj mimogrede, Zaradi tega je tudi razumljivo, da so glav-ni teoretski problemi vezani na definicijo neto pokazatelja ustvar-jene proizvodnje« Dosedanja orientacija meščanske teorije pretežno na ne-to pokazatelj ustvarjene proizvodnje je seveda razumljiva: Po eni strani ni še razvita objektivna potreba po izračunavanju bruto po-kazateljev ustvarjene proizvodnje, ker predstavljajo državno in-tervencionistični ukrepi v teh deželah le izjemne posege v funk|* cioniranje gospodarskega sistema, temelječega na privatni inicia-tivi. Po drugi strani pa bi bil zaradi istega dejstva tudi problem, kako priti do podatkov, potrebnih za take izračune, V tej luči je zato tudi razumljivo gledanje večine zahod-nih teoretikov na narodni dohodek kot na samostojno kategorijo brez vsake zveze s celotnim družbenim produktom, razumljiv je klasični namen tega pokazatelja kot merila blaginje in končno to pojasnjuje tudi vodilno vlogo dohodkovne metode kot obracunske metode, Neto družbeni produkt oziroma narodni dohodek, kot smo videli, v meščanski teoriji ni enotno definirana kategorija, ampak gre za večje ali manjše razlike v definicijah posameznih teoretikov vse do Kuznetsove "nove verzije narodnega dohodka". Menimo, da so teoretske nejasnosti oziroma obstojeSe divergence v zvezi z defi-niranjem neto pokazatelja ustvarjene proizvodnje specifične in lastne meščanski teoriji oziroma, da izhajajo prvenstveno iz ne-kih osnovnih postavk splošne meščanske ekonoraske teorije, /a/ Vključitev produkta državne dejavnosti v obračun druž-benega produkta je postavila na dnevni red vprašanje z n a 5 a j a državnega produkta, ali gre v celoti za finalni produkt ali pa gre delno tudi za medfaznega. Kot smo videli, se zahodni teoretiki vsi strinjajo, da gre pri državnem produktu tu-di za medfazni produkt, razlike med njimi so glede obsega državne-ga medfaznega produkta. Sporna je predvsem ožja državna dejavnost, administracija, vojska in policija. Kritika je bila postavljena z vidika končnega^ilja ekonomske aktivnosti, z vidika zadovoljeva-nja potreb poslednjih potrošnikov, kajti narodni dohodek naj bi bil neto doprinos k temu končnemu cilju* S tega vidika se seveda ožja državna dejavnost oziroraa njen porast pokaže kot zelo proble-matičen, če že ne nesmiseln kot osnova interpretacije porasta bla-ginje, Potemtakem išče zahodna teorija izhod v dveh smereh, in si-cer razmišlja, prvič, o več končnih ciljih in, drugic, skuša najti rešitev v opredelitvi medfaznega državnega produkta, v njegovi raz- - 83 - mejitvi od finalnega ' . ........ Mislimo, da je diskusija o vprašanju finalnosti državne-ga produkta odprla samo nov vidik, ki kaže na problematičnost ši-rokega koncepta virov družbenega produkta; na problematičnost združitve takih dejavnosti v enem pokazatelju, ki pa jih stvarno ni mogoče postaviti pod ista merila« /b/ Kot smo videli iz prikaza, se vodi v zvezi z oprede-litvijo narodnega dohodka na zahodu diskusija o obrestih nasploh in o obrestih od državnega dolga posebej kakor tudi disku-sija o problemu inputiranja "rente" od državne lastnine /cest,šol, vojaških naprav itd#/ Kaj odkriva to razpravljanje? Vključitev celot nih obresti v obračun in zahte-va po inputiranju rente od državne lastnine je seveda le logična posledica meščanske teorije faktorjev, teorije, ki gleda izvor vrednosti ne le v delu, ampak tudi v kapitalu. To stališce meščan-ske teorije pa je rodilo takšne praktične posledice, ki jih tudi na zahodu ni mogoče sprejeti: Na podlagi meščanske teorije ni se-veda nobenega razloga, da se renta od določenih oblik naložbe ka-pitala sprejme, od drugih pa ne; zato prihaja do takih anomalij, da narodni dohodek "raste" samo zaradi povečanja posojil v družbi. Uvajanje dodatnega produktivnostnega kriterija za opredelitev trans-fernega dohodka v zvezi z obrestmi seveda nikdar ni v skladu s splošno meščansko ekonomsko teorijo, temveč pomeni prakticističen poseg za odstranitev navedenega nesmisla, /c/ Videli smo, da pozna zahodna statistična praksa dva kvantitativno različna neto pokazatelja ustvarjene proizvodnje, in sicer "narodni dohodek" in "neto družbeni produkt po tržni ceni11. Utemeljitev dveh neto pokazateljev je postavljena kot problem dveh možnih osnov cenitve glede na konkretne analitske namene in glede na dejstvo, da se tržna cena oblikuje ob pogojih nepopolne konku-rence in neprostega trga, Kot tako bomo vprašanje obravnavali v naslednjem poglavju, in sicer tako z vidika teoretske utemeljitve obeh agregatov kot tudi praktičnih statističnih rezultatov. To,kar nas zanima na tem mestu in na kar bi želeli opozoriti, je pa dej-stvo, da se možnost različnih osnov cenitve nanaša le na neto druž-beni pro dukt , dapaje nasprotno narodni d o h o d e k en sam pojenu Uvajanje navedenih dveh neto pokazateljev ustvarjene proizvodnje^V poraeni po našem mnenju kompromis med stvarnostjo in ' Prof.Kuznets je s svojim stališčem glede klasifikacije držav-nega produkta hotel odbiti predvsem najočitnejšo anomalijo širokega pojmovanja produkcije in po drugi strani le zadrža-ti v enem pokazatelju vso družbeno dejavnost, ki naj bi oz-načevala prispevek k blaginji, 8 /DEPARTMENT OF COMMERCE uvaja navedena dva neto pokazatelja šele leta 1947. - 84 - meščansko ekonomsko teorijo. Družbeno računovodstvo oziroma bilan-siranje narodnega gospodarstva je postavilo nujno zahtevo po para-lelnem obračunavanju družbene proizvodnje z raznih vidikov, z dru-gimi besedami, zahtevo po istočasni uporabi več obračunskih metod, predvsem tudi razhodkovne metode<, Ko zajemamo družbeno proizvodnjo z vidika potrošnje, se srečamo z dvema dejstvoma, z zbirko, da tako rečemo, produktov in z njihovimi stvarnimi, tržnimi cenarai. Tržnih cen takih kot so, pa z obstoječo meščansko teorijo faktorjev ne moremo pojasniti. In kompromis, ki se izraža v dveh pokazateljih, je ravno v tem,da na eni strani dajejo koncesijo stvarnosti, ker imamo glede na ana-litične namene interes na spremljargu tega agregata po dejanskih cenah realizacije in da po drugi strani le ocuvajo klasično teori-jo narodnega dohodka kot vsote individualnih dohodkov, ki priteka-jo produkcijskim faktorjem kot ustvarjalcem vrednosti. Ta kompro-mis je seveda tako rodil nesmisel, da zajetje istega rezultata družbene dejavnosti na posameznih fazah ekonom^kega krožnega toka daje tudi v n a č e 1 u različne azan eKonomsK rezultate®^/• 4.1 Na podlagi prikaza metodologij, ki temelje na marksistični splošni ekonomski teoriji, lahko napravi-mo zaključek, da navedene metodologije nimajo nekih posebnih teo-retskih probleraov v zvezi z opredelitvijo n e t o družbenega pro-dukta* Kar se tiče opredelitve b r u t o družbenega produk-ta, pa smo videli, da je statistična praksa različna po posameznih deželah in da se menja celo v isti deželi« Za sovjetsko statistično prakso je znaSilno, da so si-jajno razvili celi sistem vrednostnih pokazateljev ustvarjene pro-izvodnje in da med njimi poznajo tudi več kvantitativno različnih pokazateljev celotne /biruto/ produkcije glede na uporabo ene ali druge obračunske metode. Dalje smo ugotovili, da je za sovjetsko teorijo značilno stališče, da je treba glede na sovjetsko gospodar-sko prakso formirati različne bruto pokazatelje, med katerimi si-cer pripada enemu pomembnejše mesto kot drugenm, da pa nima prave-ga smisla le neki pokazatelj imenovati z bruto družbenim produktom. 'To kompromisno stališče definiranja dveh neto totalov pa je naletelo na principielno kritiko že v sami mešSanski te-oriji, kjer se tudi podčrtuje, da uporaba različnih metod le pomeni razlicen aspekt na probl&nu'P« Samuelson meni o kompromisni definiciji vpeljani 1.1947 sledeče: "In my jud-gement it has no particular logic behind it,..n Zavzema se za to, da bi poleg neto družbenega produkta, izračunanega po katerikoli metodi že, uvedli še pokazatelj razpoložlji-" vega dohodka faktorjev, /Primerjaj Economics str. 238-239/ Nasprotno pa smo videli, da naša statistična praksa pozna vseskozi le en sam bruto pokazatelj ustvarjene proizvodnje, ki ga različno definira v posameznih razdobjih, Kot smo videli, je bil problem definicije bruto družbenega produkta pri nas širo-ko obravnavan in s tem v zvezi moramo ugotoviti predvsem to, da se je iskala definicija tega globala bodisi sploh neodvisno od konkretnih namenov, za katere izračunavamo b r u t o družbeni produkt, bodisi le z enega vidika njegove uporabe in zato se v te-oriji kot v praksi išče le en bruto global83/ in zagovorniki vsa-kega koncepta absolutizirajo svoje stališče, Iz česa izvira prednost, ki so jo pokazale obravnava-ne marksistične metodologije pri reševanju drugega osnovnega vpra-šanja, vprašanja o opredelitvi neto oziroma bruto pokazateljev družbene proizvodnje? Menimo, da je teoretska jasnost v metodologijah, ki so v rabi v vzhodnih deželah in pri nas, glede opredelitve pokaza-teljev dmžbene proizvodnje posledica pravilnih postavk splošne marksistične ekonomske teorije© /a/ Tu gre najprej za jasno orientacijo marksistične politične ekonomije na materialno sfero kot ti-sto področje, kjer je treba iskati in odkrivati zakone ekonomske-ga razvoja, in za priznavanje primata proizvodnji v ekonomskem krožnem toku, Materialna proizvodnja se tako nudi kot naravna os-nova zajeraanja ustvarjene produkcijeo Metodologije, ki temelje na marksistični politični e-konomiji, predvidevajo zato obračunavanje družbene proizvodnje na podlagi poročil proizvajalnih enot« Proizvodna metoda ali, kot se tudi imenuje, realna metoda, je osnovna obračunska metoda in ima tudi zares zelo realno osnovo - zbirko ustvarjenih produktov. Zna-ne so tržne cene produktov, poznani so posamezni elementi v stmk-turi cene in tako tudi stroški reprodukcije« Proizvodna obračunska raetoda rešuje tri probleme, in sicer omogoča, prviČ, računanje kvantitativno različnih bruto po-kazateljev, drugič, pri takem načinu obračuna se ohranja direkt-na zveza med celotno in čisto produkcijo in, tretjič, z uporabo te obračunske metode dobimo izredno važne strukture družbenega pro-dukta. V deželah, kjer se uporabljajo obravnavane metodologije, se postavlja v ospredje z vso ostrino problem pospešenega in skladne-ga razvoja njihovih narodnih gospodarstev in struktura družbenega produkta po panogah je za tovrstne analize seveda izrednega pome-na* a-z/ ' Izjema v tem pogledu je prof.Grdjic, ki je na posvetovanju ekonomistov o metodologiji perspektivnega planiranja v Beo-gradu 1.1956 zastopal stališče, da bi rabili več globalov, ki na različne načine zajemajo ustvarjeno proizvodnjo« /Glej Stenografske beleške sa savetovanja o metodologiji perspektivnog planiranja str.53/ - 86 - /b/ Prednost obravnavanih metodologij v zvezi z oprede-litvijo neto oziroma bruto pokazateljev ustvarjene proizvodnje iz-haja, drugic, po našem mnergu z marksistične teorije pre-sežne vrednosti, Prednost te teorije pred meščansko teorijo faktorjev se izredno jasno pokaže ob pogojih državnega ka-pitalizma in socializma, ko nastopi država oziroma družba kot nov pomemben faktor v razdelitvi ustvarjenega produkta. 4»2 N e t o družbeni produkt oziroraa narodni dohodek je po našem mišljenju teoretsko jasno in enolično opredeljiva ka-tegorija, ki vodi nacelno, računana po katerikoli metodi že, do istega kvantitativnega rezultata« /a/ Definicija neto družbenega produkta kot vrednostne-ga pokazatelja ustvarjene proizvodnje v narodnem gospodarstvu, ob-računanega po proizvodni metodi temelji na teoriji vrednosti ozi-roma na delitvi vrednosti na preneseno in novoustvarjeno vrednost* Ko analizira Marx delovni proces kot tak, delovni pro-ces z njegove naturalne plati, govori o treh momentih tega proce-sa, in sicer o delu, o predme t u, na katerega delo deluje in o sredstvu,s katerim deluje, oziroma Marx govori o predmetnih faktorjih tega procesa /proizvodnih sredstvih/ in o osebnem faktorju /delovni sili/°4/, Ti faktorji, tako predmet-ni kot osebni, so tvorci proizvoda kot uporabne vrednosti. Ko pa analizira Marx delovni proces z družbene plati in zato v neki do-loceni zgodovinski obliki, konkretno, ko analizira blagovno pro-izvodnjo, pokaže na posebno vlogo, ki pripada osebnemu faktorju delovnega procesa, ki pripada delu kot edinemu tvorcu vrednosti in presežne vrednosti. S svojo teorijo o dvojnem značaju dela je Marx pokazal, kako ustvarja delo v svoji abstraktni obliki nove vredno-sti in kako delo kot konkretno delo ohranja stare vrednosti, kako prenaša vrednost iz proizvodnih sredstev na novoustvarjeni produkt, Neto družbeni produkt predstavlja celotno novoustvar-jeno vrednost v narodnem gospodarstvu, to se pravi, vsoto novou-stvarjene vrednosti po proizvajalnih enotah« Do novoustvarjene vrednosti v neki produkcijski enoti pa priderao, 5e iz celotne vrednosti ustvarjene proizvodnje v zadev-ni enoti izločimo vrednost, ki naj gre za nadomestitev v proizvod-njo avansiranih in potrošenih produkcijskih sredstev, V Marxovi terminologiji: Novoustvarjena vrednost je enaka vrednosti celotne-ga produkta po odbitku potrošenega konstantnega kapitala. /wn = w - c/. /b/ Glede obračuna po dQhodkovni metodi je načelno tu-di povsem nesporno, da ni mogoče kar agregirati vseh dohodkov, ki jih lahko registriramo v stvarnosti, temveč, da je upravičeno za-jeti le tiste dohodke, ki izvirajo direktno iz tekoče proizvodnje 84/kaPITAL I str. 135, str.141* - 87 - /tako imenovane dohodke primarne razdelitve/, da pa je tre"ba do-hodke, ki so že rezultat ponovne delitve, izločiti iz obračuna. Problem opredelitve dohodkov iz produkcije je tudi do-kaj enostaven, kolikor gre za direktno agregiranje elementov novo-ustvarjene vrednosti, to je kolikor gre za seštevanje vrednosti delovne sile in presežnega produkta po posameznih proizvajalnih enotah, Izraženo v Marxovi terrainologiji, gre za seŠtevanje vred-nosti variabilnega kapitala in presežne vrednosti / v + m /, kar predstavlja pravzaprav le drug vidik operacije Wn = W - C, /c/ Opredelitev neto druž"benega produkta z vidika po-trošnje oziroma glede na namen, je načelno seveda prav tako jas- na« Celotna ustvarjena proizvodnja se glede na namen deli v dve veliki skupini, in sicer v proizvodna sredstva in v potroš-na sredstva. Skupino potrošnih sredstev tvorijo tako sredstva, ki gredo v definitivno individualno potrošnjo kot tudi za kolektivno potrošnjo, Proizvodna sredstva pa se dele v sredstva, ki krijejo enostavno reprodukcijo in v sredstva razširjene reprodukcije, Ne-to družbeni produkt sestoji iz potrošnih sredstev in sredstev, ki so namenjena razširjeni reprodukciji; to se pravi iz tistega dela osnovnih sredstev, ki ostane po izločitvi osnovnih sredstev, ki so krita z amortizacijo in presežka v reprodukcijskem materialu gle-de na začetne zaloge, Problem je tako načeloma jasen ne glede na to, če izračunavamo neto družbeni produkt z direktnim zajemanjem teh skupin produktov ali z razhodki za njihov nakup. .Iz enotnosti posameznih faz ekonomskega krožnega toka, ki.teče od proizvodnje preko razdelitve in menjave do potrošnje, nadalje tudi izhaja, da pomeni govoriti o neto družbenem produktu oziroma o narodnem dohodku, govoriti le o različnih izhodiščnih točkah, o različnih zreliščih na ustvarjeno proizvodnjo. S tega vidika gre torej načelno za kvantitativno enake globale, obračuna-ne po eni ali drugi metodi, Končno ugotovimo še to, da je neto družbeni produkt oziroma narodni dohodek gotovo izredno važen pokazatelj, ki ima svojo spoznavno vrednost: je pokazatelj ekonomske razvitosti deže-le, vir razširjene reprodukcije in materialnega življenjskega stan-darda. To je pokazatelj, ki služi z raznimi strukturami neštetim analitskim namenom# Nameni, katerim služi ta pokazatelj, so zelo pestri, od tod tudi zahteva po različnih načinih njegovega izraču-navanja in tudi raznih klasifikacijah globala. 4»3 Kar se tiče opredelitve b r u t o pokazateljev ustvarjene proizvodnje, menimo, da je njihova definicija odvisna od n a m e n a, za katerega izračunavamo pokazatelje« Menimo, da je važno načelno razločevanje prenesene in novoustvarjene vrednosti, da pa je stvar konkretnega namena, za katerega računamo bruto pokazatelj, kateri del pre-nesene vrednosti in v kakšnem obsegu bomo vključili v ta agregat, - 88 - kajti spoznavna vrednost določenega bruto pokazatelja je tesno ve-zana na analitski namen, Analitski nameni, za katere rabimo obračune ustvarje-ne proizvodnje,so zelo različni in od tod tudi potreba po raznih bruto pokazateljih. Menimo, da je tako nesraiselno iskati en sam bruto pokazatelj ustvarjene proizvodnje. Mogoče je in praksa kaže, da so nekateri bruto pokaza-telji dejansko važnejši oziroma sposobni, da služijo kot osnova več analizam. Toda to Še ni razlog, da bi pripisali ravno enemu bruto pokazatelju naslov "družbenega produkta" kot paralele neto družbenemu produktu, Mislimo, da je zato nesmiselna diskusija, ki se je razvila pri nas za stari ali za novovpeljani ali za neki tretji koncept bruto dmžbenega produkta« Naše plansko gospodarstvo ima gotovo drugačne potrebe in tako tudi zahteve glede bruto globalov kot pa kapitalistično, kjer je neko načelno podcenjevanje bruto pokazateljev le še razumljivejše, Podobno kot Sovjeti potrebujemo raznovrstne pokazatelje na različnih nivojih bruta» Na tem mestu se želimo zaustaviti le pri konkretni uporabljivosti navedenih dveh bruto pokazateljev, ki jih je poznala do sedaj naša uradna statistična praksa, Kljub temu, da za našo uradno statistično raetodologi-jo še vedno velja le definicija bruto družbenega produkta, vpelja-na leta 1952, pa si je tudi drugi koncept, bruto družbeni produkt, obračunan po tovarniški metodi, pridobil svoje mesto v sedanji e-konomski praksi in predvsem glede na konkretne potrebe te prakse* Tako n.pr. "Družbeni plan gospodarskega razvoja Jugoslavije 1957-196l"®5/ že operira z bruto družbenim produktom kot vsoto bruto produktov posameznih produkcijskih enot. dalje naše prve input-output tablice uporabljajo ta agregat^^/^ in končno temelji tudi "predlog metodologije društvenih racuna" na tako pojmovanem bruto družbenem produktu®'/. Kar se tiče bruto družbenega produkta kot ga pozna da-našnja naša statistična praksa, menimo, da ima tudi v naših razme-rah svoj analiticni pomen in s tem upravičenost za izračunavanje. Prvi pomen za izracunavanje tako definiranega bruto družbenega produkta je gotovo tudi pri nas glede na nerealni izra-čun amortizacije« Na tem mestu nikakor ne mislimo analizirati in prikazovati vse obširne problematike v zvezi z izračunavanjem a* mortizacije« Ti problemi so bili pri nas kot tudi v Sovjetski zve- 8^SAVEZNA NARODNA SKUPŠTINA, Društveni plan privrednog razvo-ja Jugoslavije 1957-1961 Beograd 1957, Kultura. 8 /SAVEZNI ZAVOD ZA STATISTIKU, op.cit. pod 55. 8^0RTHABER, op.cit. pod %. - 89 - zi široko diskutirani. Treba pa je ugotoviti, da se je to vpraša-nje motrilo predvsem z mikroaspekta, glede na zagotovitev pravil-ne slike o organski sestavi podjetja, v zvezl z ugotovitvijo pra-vilne veličine stroškov amortizacije v lastni ceni, v zvezi z za-gotovitvijo reprodukcije osnovnih sredstev itd., ni pa se problem postavljal v luči izračunavanja neto družbenega produkta in njego-vega realnega prikaza glede na obračunano amortizacijo, Drugi razlog za izračunavanje tako definiranega bruto družbenega produkta je po našem mnenju analogen tistemu, ki ga na-vaja ameriška metodologija. V vsem povojnem razdobju nismo nikdar uporabljali ce-lotnega amortizacijskega zneska za nadomestitev iztrošenih osnov-nih sredstev, ampak se je amortizacijski sklad uporabljal tudi za finansiranje novih investicij, Bila so tudi razdobja, ko je bil amortizacijski sklad v celoti blokiran. Danes samo nekatera podjet-ja, ki so taksativno našteta^S/, lahko v celoti uporabijo sama a-mortizacijski sklad, pri drugih je del tega sklada še vedno bloki-ran. Poleg tega je treba omeniti še dejstvo, da se tudi prosta amortizacija lahko uporabi ne samo za finansiranje nadomestitve iztrošenih osnovnih sredstev, ampak tudi v druge namene in pred-vsem za soudeležbo pri novih investicijah, ki se finansirajo iz Splošnega investicijskega sklada^9/. Amortizacijski sklad je bil tore^ vseskozi vir uresni-čevanja naše ekonomske politike, dodatni vir pospešenega investi-ranja v ključne objekte0 Važen pokazatelj s tega vidika so zato bruto in ne neto investicije oziroma bruto družbeni produkt kot vsota neto produkta plus amortizacija. S tem pa, da menimo, da je izračunavanje bruto družbe-nega produkta kot vsote neto družbenega produkta in amortizacije v zvezi z določenimi analitskimi nameni smiselno, pa nikakor še ni rečeno, da se tudi strinjamo z nekimi teoretskimi argumentaci-jami, s katerimi so zagovorniki tega koncepta skušali podpreti svo« je stališče« Glede teorije "dodane vrednosti" menimo, da je zgrese-na. z ekonomskega vidika je smiselno in nujno razločevanje med no-voustvarjeno in preneseno vrednostjo. Kar se tiče obeh komponent prenesene vrednosti - prenesene vrednosti iz osnovnih sredstev in prenesene vrednosti iz reprodukcijskega materiala - pa med njima z ekonomskega vidika ni razlike. Razlikatmed njima je po eni stra-ni tehnične narave, v nacinu, kako se prenaša, po drugi strani pa v problemu statistične ocene obeh veličin, Za Marxa je dodana vred-nost le novoustvarjena vrednost, kar je z ekonomskega vidika tudi edino smiselno. 88/naR0DNA BANKA FNRJ, Sredstva privrednih organizacija, Meto-dološki materiali 5» str. 75-76. 89/NARODNA BANKA FNRJ, op.cit. pod 88 str.97, str.lo4. - 9o - Uvajanje "dodane vrednosti" kot kategorije, na kateri naj temelji obravnavani koncept bruto družbenega produkta, je ko-piranje stališča nekaterih avtorjev na zahodu, kot smo videli iz prikaza. S tem v zvezi pa M želeli podčrtati naslednje: V zahodni literaturi je, prvič, govora o "value added" metodi, s Simer se skuša pojasniti proizvodna obračun-ska metoda, ki se seveda tiče tako neto kot bruto globalov, In dru-gič, dejstvo je, da večina avtorjev veže pojem dodane vrednosti na n e t o pokazatelj ustvarjene proizvodnje. Kar se pa tice utemeljitve, da izraža tako pojmovani bruto družbeni produkt vrednost finalnega produkta nekega narodne-ga gospodarstva, želimo podčrtati, da gre spet za kopiranje stali-šča posaraeznih zahodnih avtorjev, ki uvajajo pojem finalnega pro-dukta s tehničnega vidika* Diskusija pri nas je pokazala, da obrav-navani agregat ne zajema v s e h finalnih produktov, gledano s tehničnega vidika, in tako seveda ta argument odpade, Še važnejše je dejstvo, da večina zahodnih avtorjev definira pojem finalnega produkta z ekonomskega vidi-ka, glede na koncni cilj ekonoraske aktivnosti družbe in da tako vsoto vrednosti finalnih produktov narodnega gospodarstva enači z neto družbenim produktonu 4»4 Ker so se v diskusiji pri nas zagovorniki različ-nih konceptov sklicevali na Marxa, smatramo za umestno, da končno prikažemo tudi naše pojmovanje Marxove definicije bruto družbenega produkta, Marx pozna dva pokazatelja za izražanje vrednosti proiz-vodnje, in sioer bruto dohodek in bruto proizvod. Marxov pojem bru-to družbenega produkta ali kot ga on naziva "bruto produkt" ali "celoletni produkt družbe" obsega celotno, iz produkcijskih sred-stev z živim delom na produkt preneseno vrednost in novoustvarje-no vrednost* "Bruto prinos ali bruto proizvod jest cijeli reprodu-cirani proizvod. Isključivši primijenjeni ali nepotrošeni dio stal-nog kapitala, vrijednost bruto prihoda ili bruto proizvoda jednaka je vrijednosti predujmljenog i u proizvodnji utrošenog kapitala, postojanog i promenljivog, plus višak vrijednosti koji se cijepa na profit i rentu^o/," Prva naša ugotovitev v zvezi z definicijo "celotnega letnega produkta družbe" je, da Marx pri definiranju te-ga globala ne dela prav nobene razlike med vlogo, ki jo odigra pri tem v proizvodnji potrošeni fiksni del konstantnega kapitala, in vlogo potrošenega cirkulacijskega dela kapitala. Oba elementa vsto-pata v letni produkt in oba poraenita le iz proizvodnih sredstev. preneseno vrednost, Dalje najdemo pri Marxu res izrečno ugotovitev, da oba dela prenesene vrednosti rezultirata iz proizvodnih sredstev, ki 90/KAPITAL III str. 775 KAPITAL II str. 544 - 91 - so bila proizvedena v eni predhodnih obracunskih peri-od9V. Toda Marx izvaja svojo analizo ob nekaterih predpostavkah92/ in ena od njih je tudi ta, da so produkcijske dobe v posameznih vejah vse enake, in sicer enake enemu letu. Konec leta se celotni produkt realizira, med letom pa ni ne nakupov in ne prodaj. Vsak producent ima torej v začetku leta v rezervi vse potrebne elemen-te za nemoteno potekanje proizvodnega procesa. Nobena proizvajal-na enota ne uporablja torej tistega reproduciiskega materiala, ki je bil proizveden šele v obračunski periodi93/. Zaradi te predpo-stavke postane brezpomembno vprašanje, kaj je obračunska enota -podjetje ali narodno gospodarstvo kot celota - ker prometa med pod-jetji med letom kratko in malo ni in rezultira ves, v obračunski periodi potrošen reprodukcijski material iz predhodnega razdobja, Problem večkratnega vrašunavanja istih vrednosti se tako ob tej predpostavki sploh ne pojavlja. Mislimo, da je treba v zvezi z Marxovo definicijo druž-benega produkta ugotoviti še dejstvo, da definira Marx pojem druž-benega produkta v zvezi s svojo analizo reprodukcije in zaradi te analize94/. Letni produkt je osnova, na kateri gradi funkcionalno shemo reprodukcijskega procesa, ki Marxa tudi edino zanima» Marx želi namreč pokazati, kakšne relacije morajo obstajati med posamez-nimi materialnimi in vrednostnimi deli družbenega produkta za nemo-teno potekanje reprodukcije. Za potrebe analize reprodukcijskega 91/ ' Kapital II str.389? Razlika koju dobivamo kad od cjelokup- ne vrijednosti godišnjeg proizvoda odbijemo vrijednost ko-ja mu je dodata radom tekuče godine nije istinski reprodu-cirana vrijednost, več samo vrijednost koja se ponovo jav-lja u novom obliku egzistencije, vrijednost koja je na go-dišnji proizvod prenesena s vrijednosti koja je postojala prije njega i koja, prema trajanjii postojanih sastavnih di-jelova kapitala što su suradjivali u ovogodišnjem društve-nom procesu rada, može biti ranijeg ili kasnijeg datumaf koja može potjecati od vrijednosti kakvog sredstva za pro-izvodnju koje je došlo na svijet prošle godine ili u nizu prijašnjih godina ••• 92/ 'Marx n.pr, zajema v družbeni produkt le blagovno proizvod- njo in izpušča iz vida ves neblagovni del družbenega pro-r dukta, ker izvaja svojo analizo na modelu čiste kapitali-stične proizvodnje. S svojo analizo reprodukcijskega pro-cesa je hotel pokazati zakonitosti nadomešcanja družbenega produkta tako v naturi kot po vrednosti. To nadomeščanje pa se odvija preko trga. 95/Kapital II str. 389 94/ 'Marxovo stališče glede pojma družbenega produkta je tako prvenstveno treba iskati v Kapitalu III 49 poglavje, "Pri-log analizi procesa proizvodnje" in v Kapitalu II 3«odclelek< procesa pa je važno to, da obsega global bruto družbenega produkta celotno preneseno vrednost proizvodnih sredstev ne glede na to, kdaj so ta bila proizvedena, Da zaključimo, Marx pozna le en bruto družbeni produkt, ki ga definira po eni strani v zvezi z enim in določenim analitič-nim namenom, po drugi strani pa na abstraktnem modelu čisto kapi-talistične proizvodnje ob vrsti predpostavk. Zato menimo, da je nesmiselno iskati v Marxovi definiciji bruto družbenega produkta konkretno rešitev problema opredelitve bruto globalov, ki jih ra-bi neko določeno narodno gospodarstvo v zvezi z določenimi anali-tičftimi nameni« - 93 - TRETJEPOGLAVJE 0 CENITVI DRUŽBENEGA PRODUKTA 1. Problem cenitve družbenega produkta v meščanski teoriji in praksi. l.o Metodologije za obracun družbenega produkta v za-hodnih deželah poznajo dve različni osnovi cenitve družbene pro-izvodnje, in sicer cenitev na osnovi tržne cene /at market prices/ in cenitev na osnovi tako imenovanih stroškov faktorjev /at factor cost/. Poleg tržne cene, ki je videti na prvi pogled razumlji-va in naravna osnova cenitve družbene proizvodnje, ima tudi kon-cept tako imenovanih stroškov faktorjev kot osnova cenitve, tako v teoriji kot tudi v praksi zahodnih dežel, že, svojo zgodovino; iz-haja od Bowleya, Stampa, Fluxa in še prej.V Prve uradne cenitve družbenega produkta po stroških faktorjev so bile objavljene v Ve-liki Bijitaniji aprila 1945 ^/ in v Združenih državah Amerike leta 1947 5/. Pomen ene oziroma druge osnove cenitve je med deželami zahoda dokaj razlicen: V Veliki Britaniji postaneta obe cenitvi -po tržni ceni in po stroških faktorjev - v uradnih statistikah po nekaj letih enako pomembni, medtem ko pa danes že prevladuje mne-nje, da je cenitev po stroških faktorjev važnejša, češ da daje bolj-šo sliko realnih odnosov. Uradna statistika Velike Britanije 4/ da-je sedaj cenitev družbenega produkta samo po stroških faktorjev in total nacionalne potrošnje, ki je formiran na temelju velikih sku-pin nacionalne potrošnje, vrednotenih po tržnih cenah, je zaradi formiranja družbenih računov tudi reduciran na stroške faktorjev. /A.L.BOWLEY, The Division of the Product of Industry, 1919 A.L.BO?/LEY and STAMP, The National Inaome 1924-1927 A.W.FLUX, The National Income A.L.BOWLEY, The Measurement of Real Income, The Manchester School, Vol. XI, 194o 2/CENTRAL STATISTICAL OFFICE LONDON, An Analysis of the Sources of War Finance and Estimates of the National Income and Expenditure in the Years 193^ - 1944 5MJS DBPARTMENT OF COMMERCE, National Income and Product Sta tistics of the United States 1929 - 1946, July 1947 Majesty's Statistionerj Office objavlja spomladi "lii/hite Paper" in poleti "Blue Book" s podatki 0 družbenem pro-duktu. - 94 - Nasprotno pa dajejo v ZDA ,na Korveškem, v publikacijah Združenih narodov in OEEC, ki sicer tudi poznajo obe osnovi cenitve prednost pri obračunavanju tržni ceni.5/ Uvedeni koncept stroškov faktorjev je izzval na zahodu obširno diskusijo in sicer tako glede teoretske osnove, na kateri temelji, kot tudi glede njegove aplikativne vrednosti. 1.1 V meščanski teoriji vežejo vprašanje dveh osnov ce-nitve družbenega produkta - cenitev na osnovi tržne cene in ceni-tev na osnovi stroškov faktorjev - na razločevanje dveh osnovnih skupin namenov, za katere izračunavajo ta pokazatelj: Družbeni pro-dukt naj po eni strani služi kot osnova za proučevanje problemov blaginje, njenega gibanja skozi čas in primerjave med deželami ka-kor tudi za analizo določenih struktur na temelju globala s tega vidika /n.pr. vprašarge proporcev in njihovega gibanja med osnov-nimi skupinami nacionalne potrošnje/. Po drugi strani pa naj druž-beni produkt daje osnovo za proučevanje proizvodnih problemov: Gre za analizo gibanja proizvodne zmogljivosti nekega gospodarstva sko-zi čas ali pa za primerjavo dveh gospodarstev s tega vidika, gre za proucevanje različnih proporcev v narodnem gospodarstvu, pred-vsem gre za ugotavljanje udeležbe posameznih proizvodnih panog v celotnem družbenem produktu, za analizo relativnega pomena posamez-nih produkcijskih faktorjev, gre za vprašanje, v katerih panogah se uporablja produkcijska sila gospodarstva,in za ugotovitev poten-cialne substitucijske možnosti produkcijskih faktorjev /gre za štu-dij njihove alokacije/. V skladu z navedenima dvema osnovnima sku-pinama analitskih namenov sodi meščanska teorija, da gre pojmovno za dva vidika ekonomskega vrednotenja dobrin oziroma za dva vidika postavljanja ekvivalence med dobrinami, zajetimi v družbenem pro-duktu: ekvivalenco med dobrinami je treba postaviti z vidika potro-šnje in z vidika proizvodnje."/ 5/ 1 Primerjaj: OEEC, Standardised System, str. 13, kjer je rece- no: "it is more useful to reserve this abbrevia-ted expression /gross national product/ for the gross national product at market prices." I. OHLSSON, On Kational Accounting, 1955 /nICHOLSON, Some Problems in the Measurement of Real National Income, Income and V/ealth IV. J.R. HICKS, The Valuation of the Social Income - A Comment on Professor Kuznets' Reflections, Economica 1948/ Avgust Opozarjamo na tem mestu na našo diskusijo v prvem poglavju, kjer so prikazali meščansko pojmovanje stroškov kot alternativnih stroškov in s tem po-kazali, da tudi proizvodne analize teinelje na subjektivistični teoriji mejne koristnosti. - 95 - Problem gospodarjenja je po mešcanski politični ekono-miji problem izbire med alternativami in postavitev ekvivalence med dobrinami terja zaio neki koncept zamenljivosti dobrin med seboj . Če gre za družbeni produkt, ki naj služi proizvodnim analizam, so dobrine ekvivalentne, če so zamenljive v tem smislu, da jih je z danimi sredstvi možno proizvajati alternativno. Če pa gre za druž-beni produkt zaradi študija blaginje, so dobrine ekvivalentne, če so zamenjljive kot alternativno uporabljive za dosego končnega ci-lja drušbene aktivnosti. 7/ 1.2 0 problemu blaginje in s tem v zvezi o utemeljeno-sti tržne cene kot osnove cenitve smo razpravljali že v prvem po-glavju in zato tega na tem mestu ne bomo ponavljali, temveč preha-jamo takoj na problem ekvivalence dobrin z vidika proizvodnje. Navedeni pojem zamenjljivosti dobrin s produkcijskega vidika zahteva njihovo reduciranje na skupni imenovalec na ta na-čin, da izrazimo odnose zamenljivosti s tehničnimi stopnjami trans-formacije /tehničnimi koeficienti/, ki povedo, koliko enot druge-ga blaga ne inoremo producirati, 6e se odločimo za produkcijo še e-ne enote nekega blaga. 9/ Takih tehničnih koeficientov v vseh mo- 'J. R. HICKS, The Measurement of Real Income, Oxford Economic Papers, 1958» June OHLSSON, op. cit. pod 5, str. 96 o / 'Pojasnimo geometrično problem na niodelu dveh produktov, produkta A in produkta B. Krivulja ponazarja vse kombinacije pro-dukta A in produkta B, ki jih je mogoče proizvesti z nekimi danimi produkcijskimi faktorji. Krivulja nazorno ponazoruje teh-nične možnosti transformacije ali substi-*-tucije med dvema produktoina ter jo vsled tega nazivajo transformacijsko krivuljo ali pa krivuljo produkcijskih možnosti. /The production possi-bility curve/. Krivulja,kot rečeno, preastavlja produkcijske možnosti pri neki dani količini in sestavi produkcijskih faktorjev in pri nekem določenem tehničnem znanju. Če se en ali drug moment spremeni, recimo poveča, se krivulja pomak-ne proti desni. Mejna tehnična stopnja transformacije v neki doloceni točki krivulje je odnos, ki nam pove, koliko enot nekega pro-dukta je treba žrtvovati, da lahko proizvedemo novo enoto V drugega produkta. Mejna tehnična stopnja transformacije, po-nazorjena geometrično predstavlja tangento na krivuljo v do-ločeni tocki kombinacije. gočih kombinacijah sicer v praksi ne poznamo, v hipotetičnem go-spodarstvu, kjer vlada popoina konkurenca in imamo prosti trg, pa izraža odnos cen tudi mejno transformacijsko stopnjo. 9/ V konkurenčnem produkcijskem ravnovesju odraža cena troje vrst odločitev producentov, ki so rned seboj povezane: a/ vsak produkt se proizvaja na nivoju, ki prinaša pro-ducentu maksimalen profit, to je v takih količinah, ko je cena pro-dukta enaka mejnim stroškom; b/ vsak produkt se proizvaja s produkcijskimi faktorji v taki kombinaciji, da so produkcijski stroški minimalni. Mejni fizični produkt na eno denarno enoto mora biti za vsak faktor enak; c/ da bodo produkcijski faktorji uporabljeni najbolj učinkovito, jih je treba alocirati tako, da mejna enota inputira-nega faktorja v neki proizvodni enoti prinaša isti voluinen nekega določenega produkta kot uporaba te enote faktorja v neki drugi pro-dukcijski enoti, ki producira isti produkt. Mejni stroški morajo biti enaki v obeh podjetjih oziroma, produkcijske faktorje je tre-ba alocirati na produkcijo r a z n i h produktov tako, da je vred-nost mejnega produkta /Marginal Revenue Product/ nekega produkcij-skega faktorja v produkciji vseh vrst blaga enaka.-10' Z drugimi be-sedami, treba je izvršiti tako alokacijo produkcijskih faktorjev na posamezne proizvodnje, da izražajo cene produktov /mejni stroški/ mejno tehnično stopnjo transformacije. N.pr. če sta ceni blaga A in blaga B v razmerju 2 : 1, smo se zaradi proizvodnje zadnje eno-te A-ja morali odreči proizvodnji dveh enot B-ja, z drugimi beseda-mi, za zadnjo enoto A smo morali angažirati toliko produkcijskih faktorjev, ki bi lahko proizvedli dve enoti B-ja. Če to ne bi bilo tako, če bi bili na drugi točki transformacijske krivulje, če bi n.pr. v točki kombinacije morali za zadnjo enoto A angažirati to-liko produkcijskih virov, kolikor bi jih potrebovali za proizvod-njo ene enote B in če bi bile cene obeh produktov še vedno v raz-merju 2:1, potem bi seveda sledil preinik proizvodnih faktorjev na produkcijo A-ja, ker bi bila vrednost mejnega produkta pri pro-dukciji A-ja dvojna v primeri z vrednostjo mejnega produkta v pro-dukciji B-ja. Ce ima p v pq to lastnost, da izraža mejno tehnič-no stopnjo transformacije, potem lahko zamenjamo količino enega blaga za zadnjo količino drugega blaga in pri tem ostane celotna vrednost nespremenjena. To pa je ravno tista karakteristika, ki se 9/oHLSSON, op. cit. pod 5 str. 96 °' Vrednost mejnega produkta pa je enaka produktu iz mejnega fizičnega produkta in mejnega dohodka. Mejni dohodek pa je v ravnovesju enak ceni produkta. - 97 - zahteva za proizvodne analize. ' Stvarnost je seveda precej drugačna kot pa je model hi-potetične, statične ekonomije: tu je po eni strani državna dejavnost, ki onemogoča dosego konkurenčnega ravnovesja zaradi davkov in sub-vencij, tu so dalje razni monopoli, ki vplivajo na oblikovanje cen. Po drugi strani imamo v stvarnosti opravka tudi z nezamenljivostjo in z ne neskončno deljivostjo produkcijskih faktorjev, ki niso spo-sobni, da se v vsakem razcierju grupirajo, in to iz tehnoloških in drugih razlogov. Stvarna ekonomija ima tako za posledico dejstvo, da tržna cena ne izraža mejnih stroškov in tako tudi ne tehnične transformacijske stdpnje. Zahodna teorija išce zato neko aproksi-mativno rešitev, in sicer, razumljivo, na strani produkcijskih faktorjev v izrazu "stroškov faktorjev". S tem se pa odpira naj-prej vprašanje definiranja "stroškov faktorjev" in nato vprašanje redukcije tržne cene glede na postavljeno definicijo stroškov fak-torjev. 1.3 Kaj so "stroški faktorjev" po pojmovanju zagovorni-kov obravnavanega koncepta? Kot že omenjeno, poudarjajo metodologije zahodnih de-žel, da je v ozadju uporabljanega koncepta "stroškov faktorjev" te-orija produkcijskih faktorjev kot "astvarjalcev vrednosti produkta. Delež vsakega produkcijskega faktorja v vrednosti ustvarjene pro-izvodnje je pri predpostavki popolne konkurence in prostega trga določen s ceno, ki se plača zanj na trgu. In pri "factor cost" kon-ceptu gre po nmenju metodologij za idejo reduciranja trŽne cene produkta na tiste postavke v njeni strukturi, ki obsegajo kompen-zacijo produkcijskim faktorjem za njihovo udeležbo /njihovo stori-tev/ v proizvodnem procesu. Poleg teh postavk obsega tržna cena še tako imenovane "non factor charges". Razliko med "stroški faktor-jev" in tržno ceno tvorijo po mnenju metodologij v bistvu posredni ¦P in če je E^L, je porast produktivnosti ne-sporen. Če je E v obeh primerih manjši, je padec produktivnosti ne-sporen. Če pa je E v enem primeru večji in v drugem manjši, pa je situacija nejasna. V nasprotju z diskusijo indeksa blaginje pri indeksu produktivnosti ostajajo več ali manj le na formulaciji osnovnih pogojev E:L in E:P za ugotovitev gibanja produktivnosti ter disku-sija ni šla, vsaj za sedaj, še dalje v vse mogoce miselne modele in definicije, kot je to, kot smo videli primer, pri indeksu bla-ginje35/. Prof. Little n.pr. v zvezi z gornjimi kriteriji trdi, da je proizvodnja porasla od situacije A do situacije B, če je mogoče produkcijske faktorje v situaciji B tako pregrupirati, da bi bila proizvodnja vsake dobrine, v situaciji B vecja, kot pa je bila v situaciji A36/. Pojasnimo problem z geometričnim prikazom na modelu dveh vrst blaga. Primerjava gibanja produktivnosti med obema situ-acijama je izvedena na podlagi substitucijskih krivulj producenta. Naši podatki A /Lp q / in B /^p^O-o/ nam določajo geometrijsko dve točki v polju. Iz podatkov seveda ne poznanio poteka produkcijskih krivulj, a vemo, da točki ležita na določenih krivuljah, ker gre v vsakem primeru za eno od produkcijskih možnosti pri nekih danih produkcijskih virih in tehnološkem znanju. Ker gre, po predpostavki, za ravnovesni točki, je tehnična stopnja transformacije v tej toč-ki enaka razmerju cen oziroma razmerju raejnih stroškov. Izraženo geometrično, tehnična stopnja transformacije, ki predstavlja tan-gento na krivuljo v dani točki, sovpada z bilančno premico, katere dolžina je dana z ^.pq in katere naklon je določen z razmerjem mej-nih stroškov. V nadaljnjem sedaj nadomestimo krivulje produkcijskih 'Prof. Hicks definicije sploh ne postavlja. /Primerjaj,HICKS, op. cit. pod 6/. Prof. Kuznets pa v polemiki z njim skusa modificirati njegov kriterij za družbeno blaginjo v kriterij za družbeno produktivnost. /Primerjaj, KUZNETS, op. cit. pod 21 str. 119/ ^ 'LITTLE, A Critique of Welfare Economics, str. 222 - Io9 - možnosti z bilančnimi premicami in de-lamo analizo aproksimativno na njiho-vi osnovi. Lp?q? predstavlja premico II skozi točko B - 4y q predstavlja pre-mico I skozi točko A. ^PpO.-. predstavlja paralelo III premici II skozi točko A in VP,q? predstavlja paralelo IV premi-ci I skozi točko B. Če gre za porast produktivnosti, potern mora premica II ležati desno od preinice III in premica I levo od premice IV. To se pravi, če t>i v situaciji A proizvedene dobrine /Lcu/ hoteli proizvesti ob pogojih situacije B /pri teh tehničnih transforma-cijskih stopnjah oziroma stroških/, bi jih lahko proizvedli in bi proizvodnja terjala manj angažiranih produkcijskih sredstev, kot pa proizvodnja kolekcije razdobja B. To se pravi, da bi šlo za neko kombinacijo na nižji produkcijski krivulji kot pa v razdobju B. Drugi test^p q^\ ^.Pi^p nam Pove ^ot receno, da leži premica I bolj levo kot premica IV, to se pravi, da uporabimo ob pogojih situacije A za proizvodnjo kolekcije dobrin B več produkcijskih sredstev kot jih imamo v situaciji A dejansko na razpolago, da gre torej za produkcijo na eni izined višjih produkci jskih krivulj • Kritika v zahodni literaturi je postavila na diskusijo predvsem predpostavke, ki jih zahteva taka medčasovna primerjava oziroma možnost interpretacije produktivnosti na temelju substitu-cijskih krivulj producenta. Poleg diskusije glede obračunske cene kot izraza tehnič-nih stopenj transformacije oziroma poleg diskusije pojma "stroškov faktorjev", o čemer je bilo že govora, je kritika v zvezi z indeksom produktivnosti pokazala najprej na dejstvo, da v primeru substitucij skih krivulj ni mogoče kar tako predpostavljati oblike krivulje,kot je bil to prinier pri indeksu blaginje oziroina pri indiferenčnih kri-vuljah. Pri slednjih je padajoca stopnja substitucije pomenila, da so krivulje nujno konkavne. Substitucijske krivulje so pa lahko kon-veksne, konkavne ali pa ravne črte, glede na to, ali gre za padajo-či, rastoči ali pa konstantni donos. Krivulje oziroma njenega pote-ka ni mogoče predpostavljati, ampak ga je treba raziskati. Primerjava dveh situacij oziroma aplikacija zgoraj for-muliranih kriterijev za ugotovitev porasta produktivnosti je mogoča le, če se krivulji ne sekata. Osnovna zahteva analize je torej ta, - llo - da gre za isti sistem substitucijskih krivulj. Z drugiini besedami, analiza je mogoca samo ob predpostavki nespremenjenih produkcijskih pogojev med obema periodama, ki ju primerjamo. Če je bilo še do ne-ke mere realistično predpostavljati konstantnost individualnih želja-predpostavka, ki je zagotavljala operacijo na istem sistemu indife-renčnih krivulj - pa je po mnenju citiranih kritikov povsern nereali-stična predpostavka, tudi za kratka razdobja, da ne bo prišlo do bistvenih tehničnih in organizacijskih sprememb ob pogojih proizvod-nje, ki so pa povrh tega še zelo različne za posamezne produkte. In končno s to predpostavko izgubi sploh indeks produktivnosti svoj pravi smisel, ker je ravno sprememba v tehnični produktivnosti ti-sta, ki nas prvenstveno zanima*7/. Glede vpliva nerealnih predpostavk n a vrednost doblje-nih rezultatov so mnenja v zahodni teoriji različna. Glede na nave-dene predpostavke večina generalno odklanja pristop z uporabo sub-stitucijskih krivulj kot smiseln za interpretacijo produktivnosti38/. Nekateri pa so nasprotno mnenja, da ima indeks produktivnosti celo prednost pred indeksom blaginje. Menijo, da je vrednost rezultatov odvisna od disperzije v porastu različnih q elementov. Če je ta dis-perzija majhna, če gre torej za bolj ali manj enakomeren porast, po-tem so ponderji /p/ manj važni in tako seveda tudi ena od navedenih omejitev vec ali manj odpade. Dalje menijo, da ima indeks produktiv-nosti neki smisel tudi s stališča tehnike ene od obeh period; dalje se tu ne pojavlja problem neprimerljivih področij narodnega gospo-darstva, kot je to priraer pri indeksu blaginje, ker veljajo bazične teoretske postavke za celotno gospodarstvo. Končno porast produktiv-nosti lahko izrazirno in je smiseln' tudi v odstotkih39/. /b/ V zahodni literaturi je tudi kritično ocenjena trdi-tev zagovornikov koncepta "factor cost", da daje družbeni produkt, obračunan na tej osnovi, dobro osnovo za strukturne analize, zlasti za študij alokacije produkcijskih faktorjev 4o/. Analize a 1 o k a -cije dela so namreč pokazale, da fizično merilo vodi do mno-go pravilnejših in razumnejših zaključkov kot pa podatki na osnovi "stroškov faktorjev". . Hicks /Ptimerjaj, HICKS, op. cit.pod 2o/ in tudi neka-teri drugi avtorji /primeroaj OHLSSON, op. cit. pod 5» str. 95/ menijo, da bi predpostavka 0 konstantnem donosu, ko bi , bile torej substitucijske krivulje ravne črte, rešila ta problem. Prof. Kuznets pa izrečno ugotavlja; "The problem exists regardless of the shape of thecurves. It is not clear why Professor Hicks assumes the absence of the difficulty in the case of constant returns." /Primerjaj ,KUZNETS,oP^ci"t»podi 21 str.118/ 58/KUZNETS, op. cit. pod 21 59/OHLSSON, op. cit. pod 5, str. Io4 ' Kuhn je analiziral problem na konkretnem statističnem materi- - 111 - alu.Primerjava serij stroškov za delo po panogah in serij procenta delovne sile po panogah je pokazala, da se obe se-riji različno gibljeta v posameznih letih, V kmetijstvu so delavci n.pr. stalno podplačani in fizično število zaposle-nih pokaže boljše, za kakšen rezervoar delovne sile gre. Tre^ ba je upoštevati dalje, da na dejansko razporeditev delovne sile vplivajo tudi razne nedenarne vrednote, kot so varnost, ugodnost lokacije, p^odnebje, prestiž itd. Poleg tega s fi-zičnimi merili lahko zajamemo tudi nezaposlene. /KUHN, op. cit. pod 30/ - 112 - 2. Sovjetska teorija in praksa o cenitvi družbenega produkta. 2.0 Sovjetske metodologije oziroma sovjetska statistična praksa, in sicer cenitev na temelju faktične cene realizacije, to je na tetnelju cene, po katari pridejo produkti v sfero proizvodne oziroma osebne potrošnje^1/., Cene so v skladu s centralističnim planiranjem, ki ima , izrazito direktiven značaj, določene po administrativnih organihr ' in se spreminjajo glede na postavljene planske naloge. 2.1 Postavljamo najprej vprašanje, kaj je vsebina cene, kaj je teoretska osnova takemu oblikovanju cen? Sovjetske metodologije in teorija narodnega dohodka se v glavnem zadovoljujejo z enostavno in posplošeno ugotovitvijo, da je cena le denarni izraz vrednosti produkta. Agregiranje ustvarjenih produktov zahteva reduciranje vseh raznovrstnih produktov na skupni imenovalec. Produkti kot uporabne vrednosti niso soizmerljivi in njihova skupna označba ne glede na njihove prirodne, fizične lastno-sti je v tem, da so rezultat človekovega dela. Družbeno potrebno de~ lo kot abstraktno delo je tista soizmerljiva osnova, na katero je mo-goče reducirati vse v družbenem produktu zajete dobrine. Ob pogojih blagovne produkcije /take ali drugačne oblike/ se količina dela, po-trošena v proizvodnji produktov, ne meri direktno s količino porab-ljenega časa, temveč z vrednostjo in njenimi ,oblikami metodologije pa kar enačijo oba pojma, vrednost in cencr-^/. Eroblem cene oziroma politike cen je bil v Sovjetski zve-zi predmet živahnih teoretskih razprav že v tridesetih Ietih44/. Prehod na petletke in usvojitev koncepcije o planu kot vrhovnem za-konu socializma oziroma stališče, da razvcg socializma pomeni likvi-dacijo tržnega mehanizma, je seveda nujno pomenilo odstranitev z ^'P.M.MOSKVIN, Voprosi statistiki nacionalnog dohoda SSSR,1955» str. 44» ^ ' KEASNOLOBOV /Primerjaj: Planirovanie i učet narodnogo dohoda str.49-55/ daje zgodovinski pregled in pregled najvažnejših problemov pri določanju obračunske cene v posameznih narodno-gospodarskih panogah. Primerjaj še C.KASER Estimating the Soviet National Income, Ec. J. 1957» str. 88-89. ^' P.M.Moskvin, op.cit. pod 41 I.M. Krasnolobov, Planirovanie i učet narodnogo dohoda, Moskav ^' M.Samardžija daje v svoji razpravi "Odnos vrednosti i cene" kratek zgodovinski pregled diskusije tega problema v Sovjet-ski zvezi. /Primerjaj: Ekonomist 1959/1-2, str. 1-2./ - 113 - dnevnega reda tudi vprašanja teoretskega proucevanja cene. Ker pa je vprašanje cene danes gotovo eden najprominentnejših problemov ne-posredne gospodarske prakse in zato tudi problem prvorazrednega po-mena s teoretskega vidika v vsakem ekonomskem sistemu, je tudi nuj-no v SZ v zadnjih letih postal ponovno predmet teoretskih razprav, in to na širokem planu45/. Ni naš namen na tem mestu prikazovati generalne diskusi-je tega problema: diskusije ekonomskih kategorij /interpretacije Marxove teorije vrednosti v sovjetski teoriji, pojmovanje ekonomske vsebine zakona vrednosti, diskusije o vlogi zakona vrednosti v soci-alističnem gospodarstvu/, problem odnosa teh kategorij do cene niti ni naš namen, prikazovati konkretne poizkuse ablikovanja "vrednost-ne cene" oziroma njenih modificiranih oblik4°/. Menimo, da na tem mestu zadostujejo naslednje sumarne ugotovitve: Diskusija, ki je vsekakor zelo pestra in različnih mnenj, do sedaj še ni privedla do nekih več ali manj veljavnih teoretskih zakljuckov in predvsem tudi ne do nekih konkretnih kriterijev za o-blikovanje cen. Pravzaprav lahko govorimo o dveh glavnih stališ5ih,ki sta se izoblikovali v diskusiji. Po eni strani gre za tiste, ki bra-nijo stališce, da so cene utemeljene takrat, kadar so v skladu z za-konom vrednosti; cene se morajo torej oblikovati le pod vplivom za-kona vrednosti. Zagovorniki tega stalisca napadajo predvsem konkret-ne cene produkcijskih sredstev. Druga skupina pa se sicer strinja, da v osnovi cene mora biti vrednost produkta, toda sodijo, da cene nikakor ne morejo biti rezultat s a m o delovanja zakona vredno-sti, temveS še vrste drugih ekonomskih zakonov /n.pr. zakona dviga proizvodnosti družbenega dela, ki delujejo v socialističnem gospo-darstvu/. Vskladitev cen z vrednostjo bi sicer zagotovila realno strukturo po dejavnostih in proporc med osnovnimi skupinami družbe-ne potrošnje, toda cene bi odigrale v tem primeru le vlogo pasivne-ga registratorja vrednosti in ne bi bile aktivni vzvod v rokah dr-žave. Cena mora odigrati določeno vlogo v zvezi z dviganjem produk-tivnosti družbenega dela, brez vloge cene kot instrumenta ponovne razdelitve narodnega dohodka ni po njihovem mnenju racionalnega in ekonomsko utemeljenega sistema cen, vloga cen pri vsklajevanju po- 45/ ' A.Kulikov daje pregled novejše diskusije tega problema v sov- jetski teoriji in analizira nekatere glavne trditve. /Pri-merjaj: A.Kulikov, 0 nekotorih voprosah ispolzovanija zako-na stoimosti i cenoobrazovanii v SSSR, Voprosi ekonomiki 1958/8 str. 90-I07./ 'V Sovjetski zvezi so n.pr. iskali neko socialistično produk-cijsko ceno, ki bi naj poleg produkcijskih stroškov vsebova-la tudi povprečno akumulacijo. Primerjaj: 0 zakone stoimosti i voprosah cenoobrazovanija v SSSR. Obzor nekotorih statej i pisem postupavših v redakciju, Voprosi ekonomiki, 1958/2. - 114 - nudbe in povpraševanja naravnost predpostavlja odstopke cen od vrednosti pri posameznih produktih, ki so pa lahko zelo znacilni itd. Zakon vrednosti, ki sam dopušča določene odstopke cen od vrednosti, igra tudi po njihovem mnenju določeno, vendar ne edino vlogo v oblikovanju cen in njegova vloga je med drugim tudi v tem, da določa ekonomsko upravičene meje odstopkov cen od vrednosti. Problem je po mnenju zagovornikov tega stališča v tem, da se izo-blikuje raehanizem planskih cen, da se najde čimboljša denarna obli-ka vrednosti, da se pa upoštevajo praksa in potrebe razvoja socia-lističnega gospodarstva47/. . ........ .' Kar se pa tiče ocene veljavnih cen v SZ je v diskusiji obveljalo kot večinsko stališče kljub nekaterim ločenim misljergem, da glede na konkretno oblikovanje cen ni mogoče postaviti formule o enakosti vsote cen in vsote vrednosti za vso ustvarjeno produk-cijo, temveč kvedjemu le za potrošne predmete /torej je izključen tisti del družbenega produkta, ki ga tvorijo produkcijska sredstva, ker se njihove cene planirajo ne glede na zakon vrednosti./ Seveda pa je še na področju potrošnega blaga mogoče enaciti le v s o t i cen in vrednosti , ker se pri tem računa z medsebojno kompenzator-nimi odkloni cen in vrednosti pri posameznih produktih^ /. 2.2.Na tem mestu nas zanima predvsem ožje vprašanje, namreč vprašanje, kako interpretira oziroma za kakšne analize upo-rablja sovjetska gospodarska praksa družbeni produkt, obračunan na podlagi njihovih administrativno določenih prodajnih cen. Zanima nas vprašanje, ali so iskali glede na določen analitični namen spe-cifično ponderacijo za agregiranje proizvedenih dobrin? Glede obračuna družbenega produkta po faktičnih cenah realizacije menijo sovjetske metodologije, da ima tako izračunani pokazatelj družbene proizvodnje svojo upravičenost v vrsti analiz, katerim sluzi kot osnova49/. Tu gre predvsem za analizo razdelitve in ponovne razdelitve družbenega produkta ozirorna narodnega dohod-ka na osnovne elemente reprodukcijskega procesa /gre za proporc a-kumulacije in narodnega dohodka, plač in narodnega dohodka itd./ in za analizo dohodkov po posameznih družbenih skupinah. Tako obra-cunani družbeni produkt je primerno izhodišče za postavitev določe-nih narodnogospodarskih bilanc /n.pr. bilance blagovnodenarnih skla-dov/, tu gre dalje za probleme v zvezi s finansiranjem narodnega gospodarstva itd, Sovjetska teorija pa priznava, da obračun družben-ega pro-dukta po faktičnih cenah realizacije nikakor ne nudi zadovoljive osnove za vrsto strukturnih analiz. Tu je predvsem in prvenstveno problem strukture po dejavnostih oziroma možnosti ocene relativnega pomena posameznih proizvodnih panog v ustvarjeni družbeni proizvod- 47/KULIK0V op.cit.pod 45 48/KULIK0V op.cit.pod 45 str. I03-I04 , op.cit.pod 43 str.49-5o MOSKVIN, op.cit.pod 41 str.44-45 - 115 - nji. Metodologije ugotavljajo ' , da nikakor ni mogoče istovetiti znesek realizirane vrednosti"v neki proizvodni panogi /s tem razume-mo produkcijo zadevne panoge, obračunano na podlagi faktičnih cen realizacije/ z dejansko ustvarjeno vrednostjo v ustrezni proizvodni panogi. Kot razlog navajajo dejstvo, da opravlja cena v sovjetskih razmerah v dobri meri funkcijo ponovne razdelitve narodnega dohod-ka. Vprašanje je predvsem za industrijo oziroma njeno strukturo cene s prometnim davkom, ki pomeni po mnenju metodologij realiza-cijo določenega dela vrednosti, ustvarjenega v drugih narodnogospo-darskih panogah.51/, Konkretne rešitve glede formiranja tovrstnih struktur in študija alokacije s tem v zvezi v sovjetskih metodolo-gijah ne najdemo52/, pač pa je postavljeno splošno stališče, da je poleg faktičnih cen realizacije mogoče obračunati družbeno proiz-vodnjo še na podlagi vrste drugih cen glede na določene analitične namene, kar seveda vodi do kvantitativno različnih obraČunov53/. Družbeni produkt kot osnova za dinamične analize se o-bracunava na podlagi konstantnih cen. Na tem področju je bilo v SZ mnogo storjenega, vendar je zadevna problematika že izven okvira našega predmeta raziskave, zato jo na tem mestu pusčamo ob strani. 2,3 Omenimo na tem mestu še cenitve družbenega produkta Sovjetske zveze po zahodnih ekonomistih. Te cenitve bi lahko razde-lili v dve skupini, in sicer v cenitve na podlagi rubla, ki služijo predvsem študiju raznih struktur in ki nas na tem raestu zaniraajo, in na cenitve v raznih tujih valutah, ki naj bi omogočile predvsem 5°/ MOSKVIN op.cit, pod 41 str. 45 SAVINSKIJ, Kurs promišlennoj statistiki 51/ ' Zanimivo je na tem mestu ugotoviti še to, da posamezno pro- izvodno podjetje v svojem proizvodnem poročilu obračunava output po velikoprodajnih cenah brez prometnega davka in tega dodaja šele Statistični urad na globalni output pa-noge. /Primerjaj S.Urinson in I.Petrov, Kurs ekonomičeskoj statistiki, Moskva 1954/» 52/ ' V sovjetski teoriji pa najdemo raišljenje oziroma predlog, * da bi prikaz kontribucije posameznih panog bil realnejši, če bi iz obračunske cene izpustili tako prometni davek kot tudi davek na dobiček, kajti oba vplivata izredno diskrimi-natorno na ceno potrošnih predmetov. /Primerjaj: M.Bor, Vo-prosi ekonomiki 1954/lo str. 82-83./ ^ ' MOSKVIN /op. cit.pod 41 str.46/ navaja problem primerjave akumulacije in individualne potrošnje in meni, da bi bilo kot ponder primernejše vzeti neko drugo ceno in ne faktično ceno realizacije. - 116 - primerjavo med d.eželami54/........................ Med cenitvami prve skupine zavzema najvidnejše in naj-pomembnejše mesto ocena družbenega produkta SZ, izvedena v Ruskem inštitutu Columbijske univerze55/. Gre za cenitev družbenega pro-dukta na podlagi tako imenovanega "adjusted factor cost standard", ki naj pomeni novo metodologijo izračunavanja narodnega dohodka Sovjetske zveze, metodologijo, kot je že v rabi v zahodnih deželah, in ki predstavlja "cenitev v takem ali drugačnem smislu v ozadju stoječih realnih fenonienov^^/. V prikaz in kritiko tega koncepta glede njegove teoret-ske obrazložitve kakor tudi njegove aplikacije na sovjetsko ceno oziroma posamezne njene elemente se ne bomo spušcali. Omenimo le to, da je konkretna aplikacija "adjusted f.c. standarda" na sovjet-sko ceno zahtevala kvantitativno malo pomembne adaptacije razen ti-stih, ki so potrebne v zvezi z uporabo konvencionalno pojmovanih stroškov faktorjev /to se pravi eliminiranje prometnega davka in subvencij/. Gre za standard, ki je zelo verno izdelan po modelu US Department of Commerce in ki naj bi omogočil predvsem primerjavo struktur med tema dvema državama. ' KASER v svoji razpravi /op.cit.pod 42/ daje pregled enih in drugih cenitev v zapadnem svetu. Obširen pregled teh cenitev daje tudi BERGSON, Soviet National Income and Product 1937, New York 1953 BERGSON, op.cit.pod 54 BERGSON, op.cit.pod 54 str.J - 117 - 3» Vprašanje cene za obračun družbenega produkta v naši statistični praksi in teoriji. ........ ............ • ........... .................. ........• ~ - 3.0 Naša metodologija predvideva tržno ceno oziroma teko-čo prodajno ceno kot edino osnovo cenitve družbenega produkta^'/ in v skladu s to metodologijo se delajo tudi dejanski izračuni tega glo-bala. -. ¦ ........-................... .. .--¦¦¦ -•..- ¦¦ ¦ - Kot znano, govorimo o dveh razdobjih v razvoju nasega gospodarstva po vojni, in sicer o dobi administrativno vodenega gospodarstva v letih 1947-51 in ° razdobju novega gospodarskega sistema od 1. 1952 dalje. Kako so se oblikovale cene v enem in drugem razdobju? Za vse prvo razdobje so značilne v bistvu administra-tivno določene, enotne cene za proizvode in storitve državnih go-spodarskih podjetij vseh panog narodnega gospodarstva. Enotna ce-na produkta je bila dolocena glede na povprecno polno lastno ceno /to je na temelju povprečnih proizvodnih stroškov in normiranih e-lementov polne lastne cene/ in glede na povprečni planski dobiček. Razliko med tako dobljeno proizvodno ceno /povprečno polno lastno ceno in povprečnim dobičkom/ in prodajno ceno je tvoril davek od prometa proizvodov. Ceprav so za to prvo razdobje značilne enotno določene cene, imatno istocasno tudi že vrsto ukrepov v smeri sproščarga de-lovanja tržnega mehanizma, kajti ekonomska politika tega razdobja je odprla vrsto problemov, ki so našli svoj izraz tudi v situaciji na trgu, v porušenih razmerjih med blagovnimi in kupnimi skladi. V razdobju novega gospodarskega sistema, ki ga pogosto označujemo kot razdobje prostega delovanja tržnih zakonov, res ne določa cen vec država direktno, vsaj v pretežni večini ne, vendar 0 nekem prostem oblikovargu cen seveda ni govora58/. Država ure-sničuje določeno politiko cen v bistvu z akumulacijo in cenami do-ločenih osnovnih surovin, ki so v visokem odstotku zajete v materi-alnih stroških. Cene se tako oblikujejo ob delovanju obeh mehaniz-mov : plana in trga. 3.1 Postavljamo sedaj vprašanje, kaj izraža po mnenju me-todologij prodajna cena oziroma, z drugimi besedami, za kakšne ana- 57/ J[/ SZZS, Metodologija za obračun narodnog dohotka u 1954 godi- ni, Beograd 1955» Metodološki materiali br. 6l str. 2o-21. 58/ ' B.Kidrič je opredelil svobodno formiranje cen v novem gospo- darskem sistemu približno takole: "Svobodna prodaja, to je cena kot rezultat ponudbe in povpraševanja. To pa pomeni tekmo med monopolom nad kmeckimi artikli z monopolom nad industrijskimi artikli in finančnim monopolom" /Zapisnik seje Privrednog saveta FNRJ 2o.4.1951. št.2o2./ - 118 - lize lahko služi na taki podlagi obracunani družbeni produkt? . Vse naše povojne metodologije predvsera enačijo prodajno" ceno z vrednostjo dobrin, pravzaprav enostavno zamenjujejo oba poj-ma59/. Kar se tiče analitične vrednosti tako obračunanega družbene-ga produkta sodijo naše metodologije, da "izraža stvarno stanje ti-stega leta, za katero smo napravili obračun". Pri tem mislijo na "global in pa na strukturo v zvezi z razdelitvijo narodnega dohod-ka6o/. Zaradi časovnih analiz je poudarjena nujnost obračunov po konstantnih cenah: gre za ugotovitev gibanja realnega in ne nomi-nalnega narodnega dohodka, zaradi česar je treba izločiti vpliv spremembe v cenah na višino narodnega dohodka. IzraSun po konstant-nih cenah postavljajo naše sedanje metodologije kot neogibnp nalo-go, ki se postavlja pred našo statistično teorijo in prakso /'• Me-todologije dalje priznavajo, da pušča na taki osnovi obracunani družbeni produkt odprto vprašanje vrste strukturnih analiz in na-vajajo predvsem dva izredno važna strukturna pokazatelja, ki jima na podlagi take obračunske cene ni mogoče pripisati neke realne vrednosti, in sicer družbeni produkt po panogah in družbeni produkt po republikah. 3.2 Prehod na novi gospodarski sistem je pri nas nujno postavil v ospredje teoreticnega zanimanja problem trga in cen kot mehanizma, ki naj v nekih določenih okvirih oziroma vzporedno s pla-nom opravlja ekonomske funkcije v našem gospodarskem sistemu. Disku-sijo tega problema na širokem planu je spodbudila predvsem izdelava 59/ ' 1 Primerjaj Metodologijo 1949 in Metodologijo 1954 METODOLOGIJA 1954, str. 2o ' Kljub temu, da naša uradna statistika ne izračunava realne-ga narodnega dohodka pa imamo nekaj poizkusov takih izraču-nov tudi pri nas. Colin Clark je obenem za nekatere druge dežele računal tudi realni narodni dohodek za Jugoslavijo, za razdobje med obema svetovnima vojnama. /Primerjaj Colin Clark, The Conditions of Economic Progress, London 1951» Dalje imamo še dva taka izračuna od strani naših ekonomi-stov, Dr.Vinski je izvršil tak izračun za področje Hrvatske /Primerjaj I.Vinski, Nacionalni dohodak Hrvatske 1947-1951» Ekonomski pregled 1952/1-2/, Stajic pa za področje cele Ju-goslavije. /Primerjaj Stajič, Jedan metod izračunavanja re-alnog narodnog dohotka, Ekonomist 1956/. G.Grdjic v svoji razpravi "Karakteristike i tendencije kretanja narodnog do-hotka FNRJ" /Ekonomska politika FIIRJ, knjiga druga, Beograd 1958 na str. 41/ operira z obracuni po konstantnih cenah, ki so bili opravljeni v Zveznem zavodu za gospodarsko pla-niranje. - 119 - 62/ perspektivnega plana narodnega gospodarstva za leta Diskusija problema cen izhaja iz stališča, da gre v na-šem slstemu cen za vrsto disparitet, ki popolnoma zamegljujejo ozi-roma onemogočajo dolocene ekonomske analize. Gre predvsem po eni strani za dispariteto med cenami kmetijskih in industrijskih pro-duktov, za dispariteto med cenami storitev in potrošnih produktov in po drugi strani za dispariteto med cenami opreme in reprodukcij-skega materiala in cenami finalnih produktov ter za probleme raz-merij cen znotraj samega reprodukcijskega materiala. . . • ¦ - Na tem mestu se ne mislimo spuščati v prikaz razlogov in vzrokov za nastanek navedenih disparitet v cenah niti ne v ana-lizo njihovih posledic. Želimo le navesti nekatere osnovne defor-macije, ki se navajajo v naši literaturi kot posledica obstojecih disparitet"5/. Obstoječe disparitete v cenah se kažejo predvsem v de-formiranein prikazu strukture gospodarstva. Gre za nerealno sliko relativnega pomena posameznih gospodarskih panog, kar otežuje po eni strani analizo razvoja strukture gospodarstva, po drugi strani pa nimamo več realne osnove za bodočo alokacijo produkcijskih fak- 62/ 'Primerjaj, Savezni zavod za privredno planiranje, Stenograf- ske beležke sa savetovanja 0 metodologiji perspektivnog pla-niranja, Bg. 1956. Pri Zveznem zavodu za plan je bila v januarju 1957» v zve-zi z izdelavo perspektivnega plana, formirana komisija za pro-učevanje poedinih problemov v zvezi s ceno /n.pr. vrednostnih cen, valutarnih odnosov z inozemstvom, osebne potrošnje, pro-blemov cen v kmetijstvu in odnosov z industrijo, vprašanje cen reprodukcijskega materiala,investicijskega materiala in opreme/. Primerjaj: Program rada na problemima cena, Beograd 1957 Stenografske bele^ke sa 1. sastanka Komisije za probleme cena u perspektivnom programu, Bg.1957; B.Horvat, Prolegomena teorije cena planske privrede, Eko-nomist 1958/4; M.Samardžija, Odnos vrednosti i cene, Ekonomist 1958/1-2; Referati na tretjem Kongresu Saveza ekonomista Jugoslavi-je /referati B.Jelica, J.Sirotkovica, B.Piliča/ Ekonomist •1958/1-2 > B.Šefer, 0 karakteristikama naseg unutrašnjeg tržista, Naša stvarnost 1958; M.Samardžija, Politika cena, zbornik "Ekonomska politika PNRJM, Beograd 1957; I.Maksimovič, 0 socijalističkom sistemu društvene proiz-vodnje, zbornik Problemi političke ekonomije socializma, Be-ograd 1958. STENOGRAFSKE beležke op.cit.pod 62, str.2 EKONOMSKI INSTITUT SRBIJE, Msparitet cena u pri-vredi FNRJ, Beograd 1956 - 12o - torjev. Pri sedanjem sis temu cen se dohodki namreč prelivajo med panogami in ne dobimo pokazatelja stvarne rentabilnosti posameznih narodnogospodarskih panog; dolgoročna rentabilnost panog, veje iid. pa naj bi bila orientacija za bodoče investicije. Deformacija re-lativnega pomena panog ima nujno za posledico deformacijo v prikazu relativnega pomena posameznih republik, glede na tako ali drugačno strukturo gospodarstva neke določene republike. Navedene disparite-te vodijo tudi do nerealne slike glede odnosov med osnovnimi elemen-ti razdelitve družbenega produkta. Dalje se navaja deformacija v strukturi proizvodne potrošnje. Med osnovne karakteristike struktu-re cene spada podcenitev delovne sile kot produkcijskega stroska in prenizka amortizacija. Kar se tiče podcenitve delovne sile, gre ta v doloSeni meri na račun nizkih cen storitev, to ima za posledi-co po eni strani določeno nezanimanje za mehanizacijo delovnega procesa, po drugi strani pa se destimulira borba za dvig produktiv-nosti dela. Taka politika cen dalje zamegljuje račun rentabilnosti glede na lokacijo gospodarskih objektov zaradi nizkih cen transport-nih storitev, dalje rašun ekonomičnosti in rentabilnosti tekočega poslovanja gospodarskih podjetij. Disparitete v cenah onemogočajo tudi neko stvarnejšo presojo glede mednarodnih menjav itd. Kritika obstoječega sistema cen je seveda nujno postavi-la vprašanje, kako ukiniti obstoječe disparitete ozirorna pojavil se je problem določitve kriterijev za oblikovanje tako imenovane nor-malne cene. V diskusiji se je pojavila vrsta mnenj, vendar se niso izoblikovali še neki sprejemljivi zakljucki in predvsem tudi še ni prišlo do postavitve nekih konkretnih kriterijev za formiranje bo-dočega sistema cen. Zaradi tega tudi ne bomo šli v nadaljnjem v po-drobnejši prikaz navedene diskusije"4/. V diskusiji se je izoblikovalo mnenje nekaterih, da je treba cene vskladiti z vrednostjo oziroma z vrednostno ceno, in to bodisi s sprostitvijo tržnega mehanizma /sicl/, bodisi z zavestno akcijo družbe, to se pravi s planom°5/. Drugi so spet mnenja, da je treba iskati rešitev v smeri oblikovanja neke socialistične produk-cijske cene, ki bi poleg normalnih produkcijskih stroškov vsebovala tudi neko povprečno družbeno akumulacijo. Dalje spet nekateri išče-jo neko modificirano vrednostno ali produkcijsko ceno. In končno i-mamo opravka še s stališčem, ki meni, da niti vrednostna cena niti produkcijska cena ne moreta biti osnova politike cen v današnjem gospodarskem sistemu, temveč je "objektivne kriterije za oblikovanje normalnih cen treba iskati v okviru ciljev, ki so določeni z gospo- ' SAMARDŽIJA /op.cit.pod 44/ daje polemični pregled problemov, ki jih je navrgla diskusija. 65/ 'Primerjaj diskusijo prof.Dularja in dr.Kukoleče v komisiji za probleme cen v Zveznem zavodu za plan /op.cit. pod 62 str. 13-18, str.2o-22/ darsko politiko nasploh - 121 -„66/ Zagovorniki tega stališca branijo svojo tezo z dvema ar-gumentoma: Po eni strani menijo, da ni mogoče kvantificirati vred-nosti oziroma vrednostne cene na temelju konkretnih gospodarskih veličin. Poizkušalo se je dobiti s statističnimi metodami iz teko-čih cen dolgoročne povprečne cene, vendar takih rezultatov ni mogo-ce po njihovem mnenju braniti niti metodološko niti teoretično kot vrednostne cene ali produkcijske cene. Drug ugovor proti uporabi vrednostnih cen kot osnove za normalno ceno je v tem, da mora po-litika cen biti eno izmed sredstev realiziranja splošnih ciljev e-konomske politike. Gre torej za normalne cene, normalne v smislu nalog in ciljev gospodarske politike. Ti cilji so pri nas izraženi v politiki hitrega gospodarskega razvoja in zato morajo cene po svo-ji strukturi in po svojem medsebojnem odnosu izražati take gospo-darske tokove, še več, vplivati morajo aktivno na formiranje takih tokov, ki bodo v skladu s splošno gospodarsko politiko. Glede na sedanje stanje ekonomske teorije zagovorniki tega koncepta menijo, da je mogoce tako ceno ugotoviti le empirično in da teorija cen lahko služi le kot metodoloski okvir. 3.3 In končno omenimo odmev, ki ga je imela uvedba "factor cost" koncepta v zahodnih cenitvah tudi pri nekih naših e-konomskih piscih. Predvsem je treba podčrtati, da je diskusija tega proble-ma pri nas dokaj skromna in da se sploh ni dotaknila teoretskega 0-zadja tega koncepta, temveč, da se je več ali manj omejila le na po-izkus, kako na temelju naše strukture cene formirati osnovo "factor cost" kot obračunsko osnovo^'/• Z drugimi besedami, v diskusiji so poizkušali določiti tiste elemente v naši strukturi cene, ki naj bi glede na zahodno definicijo posrednih davkov le-te pri nas predstav-ljali in ki bi jih bilo treba zaradi tega izločiti iz obračunske osnove, Podčrtano je bilo tudi dejstvo, da je teoretska osnova tega koncepta nasploh šibka, da bi pa imeli taki obračuni tudi pri nas svoj praktičen smisel, ker bi s to obračunsko osnovo izgladili vrsto deformaci3, odpravili vsaj nekatere obstoječe disparitete. SAMARDŽIJA, op.cit. pod 44, str. 22-23 67/ Ekonomski institut NR Srbije, Narodni dohodak Metodološka studija, Beograd 1955 /Napisal G.Grdjic/ str. 62-63. I. Vinski, Valorizacija narodnog dohotka, StatistiSka revija 1954/5-4. R.Radovanovic, Uticaj poreza na formiranje cena, Eko-nomist 6/ - 122 - 68/ V naši literaturi se je pcgavila tudi trditev ' , da vodi obračunavanje narodnega dohodka Jugoslavije po zahodnem kon-ceptu na osnovi "stroškov faktorjev" do skoraj povsem enakega re-zultata glede globala kot na podlagi našega koncepta po tržni ce-ni, da pa gre za pomeoibno razliko v dobljeni strukturi: naš kon-cept narodnega dohodka vodi v strukturo prve razdelitve, koncept OZN pa do strukture, ki nam kaže končno razdelitev. Odlošitev za eno in drugo metodologijo je tako po njihovem mnenju spričo te ugotovitve lažja, ker odpade vsaka diskusija o realnosti oziroma nerealnosti globala, temveč je odločitev odvisna glede na boljšo uporabljivost ene ali druge dobljene strukture. Na podlagi omenjenih obračunov po obeh metodologijah trdi prof. Grdjič, da je vrednost ustvarjene proizvodnje v neki dani periodi odvisna v manjši meri od koncepcije, po kateri jo obračunavamo, temveč je rezultat odvisen predvsem od veljavnega finančnega sistema. Iščemo agregat, ki nam bo predstavljal novo-ustvarjeno vrednost v danem obračunskem razdobju, novoustvarjeno vrednost, ki mora biti očiščena vseh prenesenih vrednosti in vsa-kršnih dvojnih obracunavanj. Za navedeno manipulacijo s posredni^i mi davki je odločilen predvsem odstotek teh davkov v družbenem , produktu. In po mnenju zagovornika te teze opravičuje naš seda-nji odstotek posrednih davkov tako proceduro, ker se giblje nekje med najnižjimi in najvisjimi zabeleženimi odstotki po deželah, ki obraSunavajo narodni dohodek na podlagi "factor cost". Obračun narodnega dohodka po obeh metodologijah oziroma skladnost v nju-nih rezultatih samo potrjuje, da so naši posredni davki le čisti transferi. Sami zagovorniki tega stališča pa odpirajo problem o-ziroma nakazujejo posledice, ki jih bo v tem pogledu prinesla e-volucija našega finančnega sistema finansiranja državne dejavno-sti, ki gre zadnja leta v smeri večanja neposrednih davkov. 68/ ' Primerjaj: G. Grdjic, Uporedni proračun našeg dohotka po jugoslovenskcg i metodologiji Ujedinjenih nacija, Stati-stička Revija 1959/l-2. Prof.Grdjic v navedeni razpravi daje konkretni izračun narodnega dohodka Jugoslavije po obeh konceptih in navaja podrobneje določene modifikaci-je, ki jih je moral izvršiti glede na institucionalne okvire in karakter podatkov. - 123 - 4. Analitski namen - odločilni faktor pri reševanju problema obra-čunske cene, 4»o Iz prikaza metodologij tako tistih, ki temelje na marksistični politični ekonomiji, kot tudi tistih, ki izhajajo iz osnovnih postavk meščanske politične ekonomije, izhaja, da je pro-blem c e n i t v e družbenega produkta danes povsod vprašanje prvorazrednega pomena. Glede na današnje konkretno oblikovanje trž-ne cene se namreč postavlja vprašanje spoznavne vrednosti obraču-nanega agregata oziroma uporabnosti na tej podlagi obračunane druž« bene proizvodnje glede na analitske potrebe, Oba sisteraa politične ekonomije, marksistični in raeščan-ski, razvijata svojo teorijo vrednosti in cene na nekem določenem hipotetičnem raodelu gospodarstva, ob določenih predpostavkah. Ni naš namen na tem mestu analizirati niti hipotetični model niti predpostavke^9/, ker menimo, da zadostuje ugotovitev, da je situ-acija danes povsod v narodnih gospodarstvih taka, da bi bilo ne-mogoče trditi, da tržne cene izražajo vrednost produkta oziroma njeno modificirano obliko?0/. Nadalje izhaja iz predhodnega prikaza, da današnjih si-stemov cen oziroma bolje, odmikov cen od vrednosti ni mogoče oce-njevati načelno kot neke deformacije, temveč obratno, da imajo te in take cene, ki se sicer ne krijejo z vrednostjo, svoj smisel in svoje ekonomsko opravičilo in da bi bilo oblikovanje nekih vred-nostnih cen kot veljavnega operativnega sistema cen, neupravičeno. Sistem cen postaja danes vse važnejši instrument v uresničevanju ciljev splošne ekonomske politike države, in sicer tako v nerazvi-tih deželah, kjer nivo proizvajalnih sil še ni dovolj razvit in 69/ 1 Metodološka vprašanja v zvezi z Marxovo teorijo vrednosti, problem odnosa vrednosti in cene je obravnaval M.SAMARDŽIJl v svoji doktorski disertaciji, Cena proizvodnje, Metodolo-ško - teoriska razmatranja, Beograd 1957« Primerjaj dalje: SAMARDŽIJA, op.cit. pod 44 A.BAJT, Marxov zakon vrednosti, Ljubljana 1955 Za zapadno teorijo cene je kot novejše klasično delo treba omen it i: J.R.HICKS, A Revision of Demand Theory, I956 STIGLER, The Theory of Competitive Price. 'Navedimo le nerealnost predpostavke 0 strukturi trga, z dru-gimi besedami, pogoj popolne konkurence. Dalje nerealnost predpostavke 0 prostem trgu, predpostavke o uravnovešenosti ponudbe in povpraševanja, predpostavke 0 eliminiranju momen-tarnih vplivov itd, In končno ne pozabimo, da že Marx v svo-ji analizi za kapitalistično blagovno proizvodnjo uvaja ka-tegorije produkcijske cene, ki pri poedinem produktu odstopa od vrednosti produkta in ki se krije le v vsoti z vsoto vred-nosti vseh produktov. - 124 - kjer še nirnamo neke potrebne proporcionalne strukture gospodar-stva, kot tudi v razvitih socialističnih, plansko vodenih gospo-darstvih, kjer naj raed drugim ravno tudi sistem cen pospešuje na-daljnji hitri razvoj, zagotavlja predvideni tempo kot tudi smer gospodarskega razvoja. Taka vloga sistema cen pa je danes znacil-na tudi za tako imenovane "razvite, normalne /?/ ekonomije11, ki načelno še vedno predstavljajo Mfree evterprise systemM. Vloga posrednih davkov in subvencij, ki so razporejeni diskriminatorno na posamezne produkte, je gotovo v tem, da spremeni alokacijo pro-dukcijskih faktorjev glede na neke splošne družbene cilje. Iz predhodnega prikaza pa smo tudi videli, da odnos vrednosti in cene ni niti teoretsko jasen in da bi zato redukcija konkretnih cen na vrednostne cene bila že načelno problematična in ne le glede na praktične probleme,ki bi se gotovo pri tem tudi postavili, Ppoblem iz te plati nam osvetljujejo tako razprave v vrstah marksističnih teoretikov7Vkot tudi stanje v meščanski eko-nomski teoriji. MNa oceno stanja v meščanski teoriji v zvezi s tem problemom se bomo vrnili malo kasneje v zvezi z analizo uporablje-nega "factor cost" koncepta/. 4.1 Glede na gornja dejstva neskladnosti vrednosti in cene se nam zdi najprej upravičeno trditi, da je tudi problem ce-nitve eden od momentov, ki daje prednost produktnemu aspektu na ustvarjeno proizvodnjo. Menimo, da je bolj smiselno govoriti o družbenem produktu, ocenjenem na taki in taki osnovi in 0 različ-nih možnih razčlenitvah tega totala, kot pa 0 narodnem dohodku, globalu denarnega vidika na ustvarjeno proizvodnjo, Prednost produktnega aspekta je po našem v ločenosti di-menzij p in q, Kot ponder tako lahko figurira tržna cena, ki izra-ža vrednost ali pa tudi ne, kot bomo še kasneje ugotovili. Misli-mo, da nam to stališče izrecno potrjuje stanje v zvezi z izračuna-vanjem realnega družbenega produkta, obracunanega po konstantnih cenah, kjer tudi zahodne metodologije izrečno priznavajo, da je obračun amiseln le po produkcijski ali pa po metodi finalnih pro-duktovT2/. Dohodkovni aspekt oziroma denarni aspekt na ustvarjeno proizvodnjo terja namreč saraostojno klasifikacijo dohodkov glede na neki kriterij in smiseln je le tak kriterij, ki naj loči dohod-ke na take, ki pomenijo novoustvarjeno vrednost in na take, ki po- 71/ ' Primerjaj razpravo M.Samardžije op.cit, pod 44> ki jo ža- ključuje z naslednjo ugotovitvijo: MZa teorisku misao moglo bi se reči da se ona danas nalazi u ovoj oblasti još uvek daleko od rezultata koji bi nam dali za pravo da tvrdimo da je odnos vrednosti i cene naučno, kvalitativno i kvantita-tivno, saznat". /Ekonomist 1959 str. 24/. 72/CENTRAL STATISTICAL OFFICE, op.oit. pod 12 str.37-44. - 125 - menijo transfere, kar seveda spričo še obstoječe teoretske nejas-nosti glede na prehod iz hipotetičnega modela na pogoje neke de-janske ekonomije vodi do vseh mogočih špekulacij kot je n.pr, tu-di Kuznetsova "nova verzija narodnega dohodka", do špekulacij, ki imajo lahko celo tudi svojo logiko, kjer se pa gotovo postavlja vpraaanje praktične uporabljivosti takega totala v analitske narae-ne73/. Predvsem se pa s tem v zvezi postavlja ttidi problem poveza-ve, ki je absolutno nujna, med neto in briito pokazateljem družbe-ne dejavnosti oziroma, bolje, med neto in bruto totali, glede na različen nivo konsolidacije obračunov« Ta moment navajamo ne zaradi metodologij, ki temelje na marksistični splošni ekonomski teoriji, kajti te že tako poznajo produkcijsko metodo kot edino obračunsko metodo, temveč navajamo ta moment zaradi prakse zahodnih dežel, Narodni dohodek je bil v metodologijah. in teoriji zahodnih dežel osnovna kategorija, v sre-dišču pozornosti teorije in statistične prakse; tako je bila do-hodkovna metoda osnovna obračunska metoda« Kot omenjeno, nam tri-deseta leta prinesejo določen premik v pomenu in vlogi obračunskih metod, in sicer v korist metode finalnih produktov, Ta preusmeri-tev gre po našem mišljenju v znatni meri na račun problematičnosti oziroma nezadostne teoretske utemeljenosti, kaj oziroma katere do-hodke je treba šteti za elemente narodnega dohodka kot pokazatelja novoustvarjene vrednosti, V zahodni teoriji najdemo, kot smo že na-vedli, tudi izrečna stališča, ki odklanjajo upravičenost označbe tako izredno konvencionalno definiranih agregatov za "narodni doho-dek" in predpostavljajo kot boljšo rešitev izračun neto družbenega produkta^pc} tržni ceni in agregata, ki naj zajema "razpoložljivi dohodek a po "74/. 4*2 Na podlagi našega prikaza pa prihajamo, drugič, tu-di do zaključka, da je problem obračunske cene družbenega produk-ta danes mogoce postavljati in študirati samo v zvezi z določeni-mi analitskimi nameni, katerim naj služi izracunani global: Meni-mo, da lahko postavljamo in tudi moramo načeloma postavljati vpra-šanje dveh ponderacij oziroma dveh različnih osnov cenitve družbe-nega produkta. Na tem mestu puščamo ob strani problem konstantnih cen v zvezi z dinamičnimi analizami kot tudi mednarodne kon^paracije družbenega produkta, ker ti dve analizi odpirata novo, specifično problematiko, Zanima nas predvsem vprašanje obracunske cene v zve-zi z dvema analitskima namenoma za katere izračunavamo družbeni . produkt v neki določeni deželi: Gre za problem osnove cenitve v zvezi z analizo krožnega gibanja družbenega produkta /4*3/ in za družbeni produkt kot osnovo strukturnim analizam /4.4/. 73/ '^'To je bil tudi prigovor prof. Hicksa na Kuznetsov koncept "realnih dohodkov". /Primerjaj, HICKSA, op.cit, pod 6/ 74/SAMUELSON, op.cit. pod 21 - 126 4»3 Pro"blem osnove cenitve v zvezi z analizo krožnega gibanja družbenega produkta« Kot smo ugotavljali že v prvem poglavju, za planiranje in ekonomsko politiko danes ne zadostujejo več samo globalni izra-čuni družbenega produkta, ampak je potrebna celovita, notranje po-vezana slika dogajanja v narodnem gospodarstvu, potreben je pri-kaz celotnega ekonomskega krožnega toka, potreben je prikaz določe-nih proporcev med kategorijami, povezanirai med seboj v reproduk-cijskem procesu. To je danes naloga družbenih računov oziroma Mbi-lance krožnega gibanja dohodka", kot jo tudi označujejo v litera-turi, Eden od namenov, za katerega danes obračunavamo družbeno proizvodnjo, ki pa vse bolj stopa v ospredje in ki tako rekoč z vsakim dnem pridobiva na pomenu, je tako družbeni produkt kot os-nova sistemu družbenih računov, Ker pa "bilanca nije drugo, nego sistematski opis proce-sa reprodukcije, izradjen sa nekog odredjenog aspekta i za odredje-no razdobje"75/, z drugimi besedami, ker ta bilanca pomeni samo re-gistracijo dejanskih ekonomskih tokov v narodnem gospo-darstvu, prikazanih po določeni metodi, je povsem jasno, da so o-bračunske cene lahko le tekoče tržne cene, ker so za nas ravno tu-di pomembne same spremembe v cenah, Družbeni produkt je treba za-to v te analitične namene obračunati na osnovi t r ž n i h cen, takih kot so, z vsemi njihovimi odstopanji od vrednosti* V diskusiji pri nas se je pojavilo tudi stališče o upra-vičenosti in nujnosti uporabe širokega koncepta proizvodnje glede na problematiko obracunske cene in imajoč, kot se zdi, pred očmi tovrstne analize, o katerih je sedaj govora7o/. Stališče o smisel-nosti širokega koncepta proizvodnje glede na obračunavanje po trž-ni ceni zagovarja dr. Samardžija po eni strani s teo-retskimi argumenti, po drugi strani pa glede na potrebe praktične ekonomije, Predvsem je treba podcrtati, da skušajo zagovorniki te-ga stališca vskladiti to svojo tezo z Marxovo teorijo vrednosti oziroma, da so izrecno zavrnili meščansko stališče, da.vsako delo v katerikoli sferi, če je plačano, ustvarja vrednost^T/. y nagi 75/ '-^^AORTHABER Predlog metodologije društvenih računa, Stati- / , g gj stička revija 1958/2-3.str.156. 76/ 'Primerjaj: M.SAMARDZIJA, Teoriska razmatranja o izračunava- nju društvenog proizvoda, Anali Pravnog fakulteta u Beogra-du 1955 str. 152-164. 77/ ' Samardžija se popolnoma strinja z Grdjičevim modificiranjem oziroma razširitvijo pojma proizvodnje glede n a konkretne ekonomske potrebe; Zavrača pa Grdjicevo pojmovanje oziroma modificiranje pojma produktivnega dela« /Primerjaj zgoraj citirano razpravo str. 155-156./ - 127 - metodologiji gre po njihovem ranenju za protislovje, ki obstoji v tem, da veže Metodologija področje družbenega produkta le na sfero, kjer se po Marxu ustvarja vrednost /materialna sfera/, da pa se kvantificiranje ekonomskih odnosov ne izvede na podlagi vrednosti, temveč na podlagi tržne cene; oziroma bolje rečeno, očita se Meto-dologiji, da enači oba pojraa, vrednost in ceno, čeprav se po njego-vem mnenju tržna cena razlošuje od vrednosti v kvalitativnem in kvantitativnem pogledu, zaradi česar pride do določene napake v oceni družbenega produkta. To protislovje "bi bilo po mnenju nave-denega avtorja mogoče rešiti načelno na dva načina« Ena alternativa je v tem, da bi ostali pri materialni sferi kot operativnem pojmu za izračunavanje družbenega produkta oziroma narodnega dohodka, da se pa kvantifikacija ekonomskih od-nosov izvrši na podlagi vrednosti oziroma vrednostne cene. Usvoji-tev te alternative^bj, potemtakem terjala reduciranje tržne cene na vrednostno ceno 78/. Druga rešitev pa je, po mnenju navedenega avtorja, da ostanemo pri tržni ceni, kot osnovi agregiranja, kot kriteriju kvantificiranja ekonomskih odnosov, Če pa vzamemo tržno ceno kot kriterij, pa ni mogoče postavljati vprašanja o izvoru dohodkov, temveč gre za problem zajetja vseh s tržno ceno realiziranih do-hodkov. Tržna cena je rezultat celega kompleksa vplivov, ki delu-jejo na njeno oblikovanje oziroma višino, vplivov, tako v proiz-vodnji kot razdelitvi, menjavi in potrošnji, Zato je po mnenju na-vedenega avtorja nemogoče omejiti družbeni produkt samo na produkt materialne sfere, temveč je obračun treba izvesti na temelju raodi-ficiranega koncepta proizvodnje: Zajeti je treba vsa področja, kjer se s tržno ceno realizirajo dohodki, in problem je ravno v tem, da se ti dohodki čimpopolneje zajaraejo. Družbeni produkt ozi-roma narodni dohodek naj bi bil tako enak vsoti realiziranih do-h odkov, Materialna sfera ostaja po njih mnenju slej ko prej edi-ni vir dohodka, kajti le ona predstavlja področje ustvarjanja vred-nosti. Toda odgovor na vprašanje, kjer so viri dohodka, pomeni le kvalitativno stran rešitve problema« Materialna proizvodnja je po mnenju tega avtorja samo abstrakcija družbene proizvodnje, gre za teoretično konstruiran pojem z določenim ciljem: Hs pomočjo tega pojma je bilo treba pokazati, kako bi se razvijal ekonomski kom-pleks, če bi se proizvodni odnosi izražali in razvijali v teore-tično čistih kategorijah, če bi se n.pr« menjava blaga vršila po vrednosti, če bi se proizvedene in realizirane veličine ujemale, če bi v ekonomskem sisterau vladalo ravnotežje med proizvodnjo in potrošnjo, med pormdbo in povpraševanjem, če bi družbeno potrebno 78/ ' Kot že oraenjeno, je M.Samardžija v eni svojih kasnejših razprav /primerjaj op.cit. pod 44/ zavzel stališce, da je tak postopek tudi praktično neizvedljiv« - 128 - delo predstavljalo edino ekonomsko aktivno silo, ki bi vplivala na kvantitativno izražanje danega ekonomskega odnosa"79/. Kvanti-tativna stran problema, izražanje ekonomske veličine dohodkov, pa terja razvijanje analize v smeri konkretnih oblik gospodarstva. Tu se najprej navajajo tisti elementi, ki jih aktivizira družbe-na razdelitev in ki se v materialni proizvodnji niso izražali kot samostojne ekonomske sile. Uključitev teh elementov, kot znano, modificira predvsem vrednost v produkcijsko ceno. Kot nadaljnjo fazo v razvijanju analize navaja osamosvojitev določenih neproiz-vodnih dejavnosti, ki so bile prej v sami materialni proizvodnji in ki predstavljajo panoge, kjer se realizirajo dohodki, katerih vir je v materialni proizvodnji. In končno je treba ugotoviti še elemente v menjavi /gre predvsem za eliminiranje predpostavke o ravnotežju ponudbe in povpraševanja in predpostavke o nevtralnem denarju/, ki vplivajo na veličino dohodkov, Iz navedenega prikaza nato zaključuje, da ni mogoče enačiti oziroma predpostavljati identičnosti in neposredne zveze med vsebinskim in pojavnim izra-zom, da ni mogoče istovetiti vrednosti in tržne cene oziroma, da je tako enačenje mogoče le ob vrsti predpostavk. Tržna cena kot pojavna oblika terja torej modifikacijo pojma proizvodnje, terja obračun vseh družbenih dejavnosti /kot pojavnih oblik proizvodnje/, kjer se realizirajo dohodki po tržni ceni. "Praktično je jedino moguč obračun na bazi razvijene privre-de u celini, sa ukljucivanjem i sfera nematerialne proizvodnje, pa čak i sfera koje se ne mogu obuhvatiti pojmom proizvodnje, u koliko se u tim sferama realizuju dohoci Sije je prvo poreklo u raaterialnoj proizvodnjiM8o/# Tak obračun bolje ustreza, po mnenju zagovornika te teze, konkretnim ekonomskim ciljem analize, ker bolje izraža družbeno aktivnost, Odločilni moment za opredelitev za drugo možno rešitev v Metodologiji obstoječega protislovja je torej v tem, da tako ekstenzivno pojmovanje proizvodnje obsega go-spodarske fenomene v njihovem kompleksnem izrazu, Glede navedene teoretske argumentacije menimo, da je še mnogo nejasnega v postavljenih stališčih in da so nekatera narav-nost osnovna vprašanja le nakazana, in to v najbolj elementarni obliki, Tu mislimo predvsem na problem državnih storitev, ki da-nes, kot ugotovljeno, tvorijo ogromno veSino vseh storitev. Zago-vorniki obravnavane teze niti ne nakažejo vprašanja osnove cenit-ve teh storitev niti ne vse obširne problematike v zvezi z davki, op.cit. pod 76 str. 159. 80/SAMARDŽIJA, op.cit. pod 76, str.164. - 129 - njihovim morebitnim eliminiranjem itd 81/. Na tem mestu želimo obravnavati predvsem dvoje, in si-cer najprej trditev, da je treba pojmovati materialno proizvodnjo samo kot abstrakcijo družbene proizvodnje /l/ in, drugič, želimo obravnavati metodološko načelo, po katerem vključujejo zagovorni-ki tega stališča neproizvodno sfero v enotni pokazatelj rezulta-tov družbene dejavnosti /2/. /l/ Ne mislimo na tem mestu razvijati splošnega filozof-skega razmišljanja o odnosih med pojmoma "abstrakten" in "konkre-ten", temveč želimo ponovno podčrtati le smiselnost in upraviče-nost materialne sfere kot osnove zajemanja družbenega produkta v neki današnji ekonomiji. To naše stališče temelji po eni strani na Marxovem po-gledu na celotno družbeno proizvodnjo, ki se deli po njem na dve veliki sferi, na materialno in na nematerialno, na dve sferi, ki se med seboj kvalitativno razločujeta, kajti vsaka od obeh sfer je podvržena svojim lastnim zakonitostim; Marx proučuje le mate-rialno sfero glede na pojmovanje problema gospodarjenja. 0 vsem tem smo že obširno razpravljali v prvem poglavju, Po drugi strani pa naše stališče potrjuje tudi praksa tistih dežel, ki obračunavajo družbeni produkt na podlagi metodo-logij, temelječih na tako imenovanem širokem konceptu proizvodnje, Če kratko povzamemo probleme, ki smo jih analizirali že v prvem in drugem poglavju v zvezi s prikazom metodologij zahodnih dežel, ugo-tavljamo najprej, da je na zahodu danes enoglasno usvojeno stali- 81/ ' M.Samardžija v svoji razpravi v Ekonomistu 1959 /Primerjaj op.cit. pod 44/ ugotavlja, da so njegovi zaključki v raz-pravi/op.cit, pod 76/ našli določeno potrditev v obračunih narodnega dohodka, ki jih je izvršil prof.Grdjic /Primerjaj: G.GRDJIČ, Uporedni proračun našeg dohotka po jugoslovenskoj i metodologiji Ujedinjenih nacija, Statistička revija 1959/ 1-2/. To se pravi, da se M.Samardžija strinja z eliminira-njem posrednih davkov« Klasifikacija davkov je na zapadu iz-vršena na osnovi meščanske teorije stroškov faktorjev in so posredni davki tudi na tej osnovi in glede na meščanski kon-cept proizvodnje eliminirani, V skladu z Grdjičevim teoret-skim stališčem je postopek pri njem tudi razumljiv. /Seveda se pa nikakor ne moremo strirgati z njegovimi zaključki, da obracun po metodi OZN in po metodi naše statistične službe vodita do 'frapantno" enakih rezultatov« Sicer pa avtor sam priznava da je ta enakost vezana na procent posrednih dav-kov, ki se giblje okrog procenta zapadnih dežel in sam na-kazuje v navedeni razpravi nastajanje problema v zvezi s po-večanjem deleža neposrednih davkov/. Za naj3 pa ostaja povsem odprto vprašanje, kako vskladiti ta postopek s Hprincipom realizacije". - 13o - šče, da vnaša vključitev državnih storitev v obračun družbenega produkta nekonsistentnost v cenitev med posameznimi deli družbene-ga produkta; gre za to, da je za državne storitve usvojeno nacelo stroškov kot najboljša, najrealnejša osnova cenitve, medtem ko pa je ostali del ocenjen na osnovi tržne cene, Kot smo videli, predla-gajo za rešitev tega problema razne ukrepe, vse do uvedbe več po-kazateljev o družbeni dejavnosti, Dalje, vključitev državnih sto-ritev je nujno postavila vprašanje opredelitve značaja produkta državne dejavnosti - ali gre v celoti za finalni ali pa delno tu-di za medfazni produkt, postavilo se je vprašanje, kako ločiti oba dela in kako oceniti vsakega od njiju« Podčrtujemo še enkrat: na-vedena problema sta po našem mnenju izraz tega, da je področje storitev načeloma področje lastnih zakonitosti. Ko na zahodu postavljajo vprašanje področja proizvodnje v zvezi s konkretnimi nameni, za katere izračunavamo družbeni pro-dukt, pa celo oni za vrsto uporab i z r e č n o priznavajo pred-nost koncepta materialne proizvodnje. Navajajo predvsem problem mednarodnih primerjav z vidika ekonomske raoci določenih dežel, da-lje vprašanje ugotavljanja vojnega potenciala neke dežele ter vpra-šanje študija alokacije produkcijskih faktorjev in končno je podčr-tana prednost materialne sfere tudi v zvezi z izračunavanjem real-nega družbenega produkta /pri obračunu družbenega produkta po kon-stantnih cenah/, Praksa zahodnih dežel je tako priznala samostojni pomen koncepta materialne proizvodnje celo ne glede na njihovo teo-rijo vrednosti. V luči potreb prakse je zato razumljiv tudi zahod-ni splošni pogled na danes obstoječe razlike v definiranju proizvod-nega področja, o čemer je bilo že govora v prvem poglavjtu /2/ Prehajamo na drugi problem, na problem metodološke-ga nacela, po katerem vključuje zagovornik tega stališča neproiz-vodno sfero v področje, ki ga je treba zajeti v obračun družbene-ga produkta glede na tržno ceno kot kvantifikacijski kriterij« Kot izhodisče vzame trgovinsko dejavnost, ki jo obravna-vajo kot neproizvodno, za katero pa menijo, da realizira del vred-nosti družbenega produkta, ustvarjene v materialni proizvodnji, Iz-ločitev trgovine v samostojno narodnogospodarsko panogo zahteva za-jetje tudi te dejavnosti v družbeni produkt, ker bi sicer obračun na temelju same materialne proizvodnje izkazal prenizko vrednost družbenega produkta. Ceno, po kateri trgovina kupuje produkt od ma-terialne sfere, je nižja od vrednosti produkta; del vrednosti, ki ga realizira trgovina, se krije v razliki med nabavno in prodajno ceno. Potem ko po istem načelu analizira problematiko kreditnega sistema, ugotavlja: "Metodološki na istim principima se imaju u-ključiti u analizu i ostale delatnosti neproizvodne sfere u kojima se vrši realizacija dohodaka, a posebno delatnosti, vezane za lič-ne usluge. Van svake sumnje da če one imati uticaja kako na raspo-delu tako i na visinu cena"82/# 82/SAMARDŽIJA, op.cit. pod 76 str.162. - 131 - Kar se tiče same trgovinske dejavnosti, je Marx, kot smo videli, zelo jasno opredelil nekatere njene funkcije kot pro-izvodne in druge kot neproizvodne, V statistični praksi dežel, ki temelje na marksisticni politicni ekonomiji, smo imeli oziroma imamo glede trgovine naslednje operativne rešitve: Gelotna trgo-vinska dejavnost se obravnava kot proizvodna panoga in s tem se pojasni vprašanje, po kateri ceni, nabavni ali prodajni, je treba ceniti družbeni produkt. Tako stalisče je zastopala, kot smo vi-deli, naša prva povcgna metodologija in tudi v Sovjetski zvezi v nekem določenem razdobju, Druga možnost je, procentualno oceniti vrednost proizvodnega dela funkcij v trgovini in šteti le-ta del v družbeni produkt, kar je današnja praksa v Sovjetski zvezi« In tretja rešitev, ki jo je nakazal Marx in ki jo najdemo tudi v na-ših sedanjih metodologijah, je v tem, da se trgovinska dejavnost smatra za neproizvodno, da se pa razlika med nabavno in prodajno ceno pokaže kot tisti del v materialni proizvodnji ustvarjene vrednosti, ki se realizira šele v trgovini, Toliko glede same tr-govine, Postavlja se sedaj vprašanje, ali je mogoče isto načelo, ki je navedeno pod zadnjo rešitvijo za trgovino, prenesti tiidi na druge neproizvodne dejavnosti oziroma, ali je utemeljena trditev, da zagotavlja zajetje družbenega produkta na podlagi širokega kon-cepta proizvodnje in ocenjenega na podlagi tržnih cen pravilnejši prikaz ekonomske vrednosti družbene proizvodnje? Po našem mnenju je odgovor na postavljeno vprašanje negativen. Menimo, da je najprej nemogoče trditi, da je današnja družbena delitev dela oziroma, da so obstoječe neproizvodne dejav-nosti posledica zgodovinskega izločevanja izključno iz materialne sfere proizvodnje, Vrsta danes obstoječih družbenih aktivnosti, tako materialne kot tudi nematerialne sfere, je rezultat izločit-ve teh dejavnosti iz sfere potrošnje. Tak način nastanka gotovo ve-lja v znatni meri za osebne storitve /frizerji, kopališča, pralni-ce itd./, Drugič mislimo, da je trgovinska dejavnost, kolikor jo smatramo za neproizvodno, v določenem smislu specifična nasproti drugim neproizvodnim vejam in da je "načelo realizacije" smiselno samo zanjo, Zveza med dejavnostmi materialne sfere in med trgovin-sko dejavnostjo je povsem očitna: gre za funkcije, ki so d i -r e k t n o potrebne sami materialni proizvodnji. In dalje, trgo-vinska dejavnost obstoji skoraj izključno samo v manipulacijah ta-kih ali drugačnih z materialnim produktom ali v zvezi z njim« Ta dva momenta se nam zdita važna, Pri drugih dejavnostih nematerial-ne sfere, ki so se sicer izločile iz materialne proizvodnje, ta zveza ni več ali vsaj ne dovolj vidna in se poleg tega te dejavno-sti razvijajo tudi v neko samostojno smer, opravljajo neke funkci-je, ki bi jih bilo težko vezati direktno z materialno proizvodnjo. Kbt primer ponovno navajamo zahodno diskusijo o medfaznem oziroma finalnem produktu državne dejavnosti in navedeni pereči problem obračuna dejavnosti finančnih oziroma kreditnih ustanov# - 132 - Jasna in direktna povezava trgovinske dejavnosti z mate-rialno sfero se najlepše izraža v tem, da imamo dve vrsti cen mat erialnih produktov, in sicer cene, po katerih trgo-vina nabavlja produkte od panog materialne sfere, in cene, po ka-terih produkte plasira na trgu. Zato je specifičnost trgovine na-sproti neproizvodni dejavnosti ±n njeno izenačenje v določenem smisl«u. s transportno dejavnostjo očitnejše, če si pogledamo meto-do finalnih produktov za o"bračun družbene proizvodnje: trgovinske storitve niso nekje samostojno izkazane v tem agregatu, temvec so podobno kot transportne storitve skrite v ceni materialnega pro-dukta, medtem ko pa je treba storitve drugih neproizvodnih dejav-nosti po zahodnem konoeptu in bi jih bilo treba po konceptu navede-nih naših avtorjev, navesti kot saraostojne postavke. Pri takem a-gregatu pa je nejasno, da je do njegovega formiranja, takšnega kot obstoji, prišlo iz "cenitvenih razlogov". Metoda finalnih produk-tov vzbuja zelo konkretno predstavo o nekem določenem zbiru do-brin, za katere pa se nujno predpostavlja, če so že v enem agrega-tu, da so v nekem smislu soizmerljive« V prvem poglavju smo razpravljali o pojmu kolektivnega delavca, ki ga Marx uvaja v zvezi s pojavom delitve dela in koope-racije in ki ga on omejuje na podjetje, Da ponovimo, po našem mne-nju bi bilo vsekakor vredno raziskave vprašanje o razširitvi meja kolektivnega delavca preko meja podjetja v današnjih ekonomijah, zlasti glede na dejstvo, da gre pri nas za podružbljenje produk-cijskih sredstev in za plansko vodeno gospodarstvo, Menimo, da je teoretsko pravilneje iskati rešitev problema v tej smeri kot pa z nekimi konstrukcijami in nekimi "načeli realizacije11. Kot vzporeden argument za vključitev neproizvodne sfere v obračun pa se navaja še dejstvo, da vplivajo tudi storitve ozi-roma dohodki realizirani na tem področju, na razdelitev in na vi-šino cen. To dejstvo je vsekakor točno, toda to je samo eden od mo-mentov, ki vplivajo na konkretno oblikovanje tržnih cen. Zagovor-niki te teze sami navajajo vrsto zelo važnih momentov, poleg pogo-jev v produkciji, še vpliv stanja v razdelitvi, vpliv monetarnih faktorjev, ki se z obračunom po konstantnih cenah še vedno ne da-jo v celoti izločiti, vpliv strukture trga in koncno tudi razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Pri zadnjem navedenem momentu pa se, po našem mnenju, ne pojavijo kot aktivni faktor le realizirani do-hodki v nematerialni sferi, ampak prav tako tudi dohodki, ki izvi-rajo iz transferov v smislu zahodnih metodologij /n.pr.pokojnine/ in predvsem tudi ni mogoče govoriti le o sumarni bilanci, temveč je velikega pomena tudi struktura ponudbe in povpraševanja. Ce kratko povzamemo svoje stališce do teoretskih argu-mentov predlagane teze, mislimo, da je stališče o nujnosti široke~ ga koncepta proizvodnje glede na oblikovanje tržne cene kot obračun-ske cene nesprejemljivo. Po našem mnenju ni mogoče aplicirati meto-dološkega načela, ki je smiselno za trgovino, tudi na druge veje ne-produktivne sfere, načelo namreč, da se v neki neproizvodni veji re- - 133 - alizira del v materialni sferi ustvarjene vrednosti. S tem seveda odpade glavni argument povezave tržne cene kot obračunske osnove in širokega koncepta proizvodnje, odpade argument, da "bi tako iz-računani agregat bolje izražal ekonomsko vrednost družbenega pro-dukta kolikor se seveda vztraja na marksistični splošni ekonomski teoriji. Dalje, kakorkoli se že strinjamo s trditvijo, da imajo dohodki, realizirani v neproizvodni sferi, svoj vpliv na višino cen, ostaja vendar dejstvo, da je to, prvič, le eden od mnogih faktorjev in drugič, da je to eden od raomentov, ki kaže na vso kompliciranost prolDlema v zvezi s formiranjem pokazatelja družbe-ne proizvodnje, nikakor pa to ni moment, ki bi primarno odločal o takem ali drugačnem konceptu proizvodnje: agregiranje dobrin ter-ja neko soizmerljivo osnovo, ki je, kot ugotovljeno, samo ekonom-ska vrednost produktov, Cena kot denarni izraz lahko in celo nuj-no odstopa od vrednosti v konkretni stvarnosti, kar pa ima za po-sledico zmanjšanje teoretske vrednosti globala, predvsem pa tudi reduciranje analitskih možnosti na osnovi družbenega produkta, obračunanega po tržni ceni, Kar se pa tiče argumenta o upravičenosti širokega kon-cepta "glede na potrebe praktične ekonomije", pa smo problem ob-ravnavali že v prvem poglavju in na tem mestu podčrtujemo še en-krat le-to, da so družbeni računi lahko le sredstvo analize, ne morejo pa reševati koncepcijskih vprašanj, vprašanja torej, kate-re dejavnosti gre zajeti v družbeni produkt« Družbene račune je tako načeloma mogoce formirati, bodisi na osnovi marksističnega kot tudi zahodnega, širokega koncepta proizvodnje* 4«4 Družbeni produkt kot osnova strukturnim analizam. Ekonomske funkcije opravljata danes v svetu, kot ugotovljeno, pov-sod, seveda v različnem razmerju, oba mehanizma, trg in plan in cene odigravajo pri tem aktivno vlogo v rokah države oziroma druž« be, Kljub temu oziroma bolje, prav zaradi teh bodočih odločitev družbe, ki bodo ekonomski proces v določeni meri osvobodile pri-tiska oziroma posledic prostega delovanja zakona vrednosti, prav zaradi takega reševanja proizvodne problematike na makroplanu so potrebne predhodne analize, in sicer na podlagi družbenega produk-ta, ki bi bil obračunan po cenah, ki bi dejansko izražale relativ-ni pomen zajetih produktov in tako zagotavljale realno pomožno in teritorialno stmkturo globala in na to vezani študij realnih alo-kacij produkcijskih faktorjev. Kot smo videli iz prikaza obravnavanih metodologij, so pa ravno tovrstne strukturne analize družbenega produkta, obraču-nanega po tržnih cenah glede na naSin oblikovanja teh cen, danes povsod v svetu problematične. Zato se naši in sovjetski statisti-ki v svojih metodologijah načeloma odpovedujejo tovrstnim anali-zam, avtorji zahodnih metodologij pa menijo, da so našli zadovo-ljivo rešitev v cenitvi družbenega produkta na temelju stroškov faktorjev. - 134 - Zahodni koncept stroškov faktorjev predstavlja tako za določene analitične namene poizkus redukcije tržne cene na ravno-vesne cene, da se izrazimo v terminologiji meščanske teorije« Kot pa smo videli iz prikaza, je problem navedene redukcije po eni strani teoretsko še precej nerazčiščen, po drugi strani pa pomeni tudi dolocene praktične težave; v konceptu stroškov faktorjev so zato ostala nekatera vprašanja teoretsko nedognana, povsem konven-cionalno in zato tudi aproksimativno rešena. Za oceno smiselnosti navedenega postopka menimo, da je treba najprej ponovno podčrtati tiste probleme, ki jih je odkrila oziroma s svojega vidika postavila diskusija v zvezi s konceptom stroškov faktorjev, ki pa izhajajo že iz fundamentalne slabosti splošne ekonomske teorije in seveda hkrati puščajo svoj pečat tu-di v teoretski nejasnosti koncepta stroškov faktorjev, Najprej postavljamo vprašanje, kaj pravzaprav pomeni iskanje ekvivalence med dobrinami z dveh vidikov - z vidika potroš-nje in z vidika proizvodnje - oziroma kaj pomeni današnja stati-stična praksa dveh kvantifikacijskih kriterijev? Dejstvo dveh osnov cenitve družbenega produkta glede na dve izhodišči postavljanja ekvivalence je po našem mnergu izraz splošnega stanja v meščanski teoriji. Meščanska ekonomska teorija je v zadnjih desetletjih opustila proučevanje problema vrednosti in se usmerila le na analizo cene, pojavne oblike vrednosti83/. Zadnja vojna in povojno razdobje je z vso silo tudi v zahodnem svetu postavilo v ospredje problem produkcije in s tem v zvezi po-men družbenega produkta kot podlage proizvodnim analizam in sub-jektivna teorija vrednosti ni mogla biti več teoretska osnova ta-kemu agregatu. Kot smo videli, skušajo ekvivalenco med dobrinami postaviti na podlagi določenih pogojev v produkciji; v ospredje se postavlja koncept zamenljivosti v izrazu tehničnih stopenj trans-formacije. V hipotetičnem ekvilibriju, ko veljajo določeni marginal-ni proizvodni pogoji, izražajo cene tudi tehnične transformacijske stopnje, v stvarnosti pa ne in zato se išče aproksima-c i j a na strani stroškov faktorjev. Tržna cena, ki o s t a -ja slej ko prej odločilna za potrošnika in tako merilo ekonomske vrednosti dobrin v skladu z meščansko te-orijo, odpove kot kvantifikacijski kriterij, ki naj bo odločujoč za stanje v proizvodnji« Dualizem v postavljanju ekvivalence in s tem dve kvantitativno razliČni osnovi agregiranja dobrin, so tako priznanje neuspeha subjektivne vrednostne teorije oziroma neuspe-ha v pojasnjevanju problema gospodarjenja na strani potrošnje. I.LAVRAČ, Marshallov zakon tražnje, doktorska disertacija, Ljubljana 1959 I»Lavrač analizira Marshallov poizkus dobiti odgovor na vpra-šanje, kaj je vrednost. Neuspeh Marshallove teorije, je po mnenju avtorja v znatni meri doprinesel k temu, da je pro-blem proučevanja vrednosti odstranjen z dnevnega reda# - 135 - Koncept stroškov faktorjev je pokazal še na drug pro-blem, ki prav tako predstavlja enega osnovnih problemov mešcan-ske teorije, in sicer na problem teorije faktorjev. Današnja struktura cene, kot smo videli, vsebuje postavke, ki jih ni mo-goče pojasniti z obstoječo teorijo produkcijskih faktorjev. Y sa-mi meščanski teoriji smo zato našli vrsto predlogov za rešitev tega problema; delitev cene na dva dela, in sicer na postavke, ki tvorijo stroške faktorjev in na "non factor charges", dalje predlog, da se uvede država kot nov produkcijski faktor, dalje stališče, ki ohrarga stari koncept produkcijskih faktorj^v, ki pa gleda v davkih transfer državi in končno Kuznetsov koncept, ki govori o "stroških faktorjev z družbenega stališča". Lahko u-gotovimo, da nobeno stališče ni prodrlo in da «je tudi prva reši-tev, ki je osnova "factor cost" konceptu, podvržena danes ostri in resni kritiki, Problem presežne vrednosti, ki ga postavljajo, čeprav na meščanski način, že klasiki meščanske politiSne ekonomije, je bilo kasneje treba v interesu kapitalisticne družbene ureditve opustiti in zavreči: teorija faktorjev negira specificno vlogo dela v proizvodnji in v ustvarjanju preseŽne vrednosti in zbriše z dnevnega reda vprašanje nedelovnih dohodkov in eksploatacije dela. Teoreija faktorjev, ki ima svoj izvor že v ideji J.B. Saya in ki jo moderna meščanska teorija le prevzame in predstavi z no-vo marginalistično tehniko, je teorija dobe privatnega, libera-lističnega kapitalizma, ki se je v dobi državnega kapitalizma, ko se država pojavlja kot nov, močan partner v razdelitvi druž-benega produktaŠ4/, morala nujno pokazati kot nevzdržna oziroma zahteva vse mogoče modifikacije in izumetničene konstrukcije, da se vsaj formalno še obdrži, In končno omenimo med problemi, ki izhajajo že iz sploš-ne meščansk^ teorije, tudi dejstvo, da koncept stroškov faktorjev tudi ne odpravlja problema nekonsistentnosti v cenitvi med posa-meznimi deli družbenega produkta, o čemer smo obširno razpravlja-li že v prvem poglavju: Načelo stroškov v cenitvi produkta držav-ne aktivnosti predstavlja povsem drugo osnovo cenitve., Poleg navedenih teoretskih problemov, ki so, kot reče-no, izraz splošne ekonomske teorije, podčrtajmo sedaj še troje vprašanj, ki pa so vezana na uporabljani koncept "stroškov faktor-jev". Mislimo, da je poglavitna slabost diskusije koncepta "stroškov faktorjev" v zahodni teoriji predvsem v tem, da ni jas- ' Vlada ZDA je n.pr, leta 1956 razpolagala s preko 26 c/o na-rodnega dohodka, v zahodni Nemčiji 33 $> v Veliki Brita-niji s preko 28 $. /j.STANOVNIK, Državni kapitalizem v razvitih deželah, Vprašanja naših dni, april 1960* - 136 - no postavljeno razločevarge kratkoročnih in dolgoročnih proble-mov°5/. Kot smo ugotovili v prikazu, predstavlja obstoječi "fac-tor cost" koncept sicer aproksimacijo, toda vsekakor aproksima-cijo kratkoročnih stroškov0 Če to dejstvo postavimo v luč analitskih namenov, med katerimi citirajo prvenstveno v me-todologijah ugotavljanje relativnega pomena posameznih proizvod-nih panog in na tej osnovi študij alokacije produkcijskih faktor-jev, skratka, prvenstveno dolgoročne analize, potem mo-r ramo ugotoviti, da bi bilo treba iskati kot osnovo cenitve neko dolgoro čno ceno, Dalje smo videli, da naj bi bil smisel "factor cost" koncepta v tem, da bi s tem postopkom dobili tisto osnovo cenit-ve, ki bi bila izraz optimalne organizacije produkcije, z drugi-mi besedami, gre za cene, ki bi se oblikovale ob pogojih hipote-tičnega ravnovesja, Kot pa ugotavljajo zahodni teoretiki sami, gre tudi ob pogojih njihovega gospodarstva za dva faktorja, ki povzročata odmike tržnih cen od ravnovesnih cen, in sieer sta to struktura trga oziroma dejstvo nepopolne konkurence in državna aktivnost oziroma dejstvo neprostega trga, Problem strukture trga oziroma vprašanje monopolistič-nega vpliva na oblikovanje cen pušča koncept stroškov faktorjev popolnoma ob strani, kar je seveda razumljivo, ker je taka reduk-cija cene praktično neizvedljiva, Toda za oceno smiselnosti upora-be navedenega koncepta je ta ugotovitev važna. Koncept stroškov faktorjev pomeni določeno intervencijo glede državne aktivnosti. Sedaj puščamo ob strani teorijo faktor-jev in s tem v zvezi analizo v zahodni teoriji postavljenih krite-rijev za diskriminatorno obravnavanje posrednih in neposrednih davkov; o tem so sami izrekli resne kritike* Prav tako puščamo ob strani konkretno klasifikacijo davkov v eno oziroma drugo skupino. To,kar nas na tem mestu prvenstveno zanima, je smisel koncepta stroškov faktorjev, ki naj bi bil v tem, da eliminira davke, ki diskriminatorno vplivajo na cene produktov, glede na take ali drugačne motive države oziroma njene ekonomsko socialne politike« V tej liiči je seveda tako obravnavanje posrednih in neposrednih davkov močno dvomljivo86/ glede na situacijo, ki vlada v zahod-nem svetu. oc / 'Nekateri zapadni avtorji sicer omenjajo dolgoročni in krat-koročni aspekt ^cenitve /Primerjaj HICKS op.cit. pod 6, OHLSSON, op.cit. pod 5 str.97/, toda ne s stališSa kritike obstoječega koncepta« 86/ 'Davek na profit korporacij obravnava raetodologija TJSA, kot neposredni davek, ki se torej pri obračunavanju ne izloči. Dočim so ameriške družbe še leta 1929 odvajale samo 11 c/o svojih dobičkov kot davek pa je ta delež do leta 1952 nara-stel že na 52 c/o» Progresivno obdavčenje osebnih dohodkov se zelo povečuje. Na največje dohodke se plačuje tudi da-vek, ki presega celo Jofo /Podatki so vzeti po Stanovniku op.cit. pod 84 str. 13/» - 137 - Da zaključimo koncept stroškov faktorjev, kot smo vi-deli, temelji na šibkem teoretskem ozadju glede na splošno meščansko ekonomsko teorijo in pušca nepojasnjeno celo vrsto osnovnih teoretskih vprašanj. Kar zadeva praktični, opera-tivni smisel tega koncepta, lahko ugotovimo, da je izločil in-tervencionistični vpliv države na cene s posrednimi davki ali, bolje rečeno z določenimi davki, da pa pušča povsem odprto vpra-šanje tako vpliva privatnega monopola kot tudi vpliva države z neposrednimi davki, ali, bolje rečeno, z drugimi davki, Kljub vsemu temii in zavedajoč se v dobri meri vseh teh pomanjkljivosti pa sodijo zahodni ekonomski statistiki, da je tako izračunani agregat dovolj realistična osnova, da lahko zagotovi koristna e-konomska merjenja, 4»5 Postavlja se sedaj vprašanje, ali je v naših kon-kretnih razmerah pričakovati, da se najde neka določena pondera-cija, ki bi zagotovila realnejši prikaz odnosov med posameznimi deli družbenega produkta, gledano s tega ali onega vidika? In še posebej, ali bi imela pri nas smisel operacija s posrednimi dav-ki? Odgovor na to vprašanje bi bilo mogoče dati seveda še-le na podlagi nekih konkretnih izračunov oziroma na podlagi pre-soje rezultatov določenih analiz, ki bi bile izvedene na temelju tako obračunanega družbenega produkta. /To pa že presega okvir oziroma namen te razprave/. Verjetno se bo korektura s posredni-mi davki pokazala tudi aproksimativno kot preraalo učinkovita v današnji situaciji, čeprav so posredni davki gotovo najbolj di-skriminatoren element v strukturi cene. Zato bo s tem v zvezi g Beograd B. HORVAT, Teoretske osnove društvenog proizvoda, Jug. stati-stičko društvo, Beograd 1959 F. JACKSON, Social Accounting in Eastern Europe, Income and Ewalth IV. N. JASNY, The Soviet Price System G. JASZI, The Statistical Foundations of the Gross National Product, Rev. of Ec.a.St. I956 P. JOSTOCK, The Long Term Growth of National Income in Germany, Income and Wealth V V. M. KASER, Estimating the Soviet National Income, The Economic Journal 1957/3 KLEIN, National Income and Product of the United States 1929-195o, The Am.Ec.Rev. 1953/March C. KOOPMANS, Efficient Allocation of Resources, Econometrica, 1951 G. KOSEL, Produktivkraftovissenschaft, Berlin, 1957 I. KRASNOLOEOV, Planirovanie i učet narodnoga dohoda, Moskva 194o J. A. KRONROD, Osnovna pitanja marksistiSko - leninskoga nja o proizvodnom radu u 'Kapitalizmu i socija-lizmu', 1948 J. KUHN, The Usefulness of the Factor Cost Concept In National Income Accounting, Rev.of Ec.and St. /RES/, 1954/Febr. A. KULIKOV, 0 nekotorih voprosah ispolzovanija zakona stoimosti i cenoobrazovanii v SSSR, Voprosi ekonomiki, 1958/8 S. KUZNETS, National Income - A Summary of Findings S. KUZNETS, Economic Change, New York, 1953 S. KUZNETS, National Income, Readings in the Theory of Incorae Distribution S. KUZNETS, National Income - a New Version, RES, 1948/3 S. KUZNETS, On the Valuation of the Social Income - Reflections on Professor Hicks' Article I, Economica, 1948/ Febr. S. KUZNETS, On the Valuation of the Social Income - Reflections on Professor Hicks* Article II, Economica, 1948/May S. KUZNETS, Government Product and National Income, Income and Wealth I, 195o S. KUZKETS, Long-Term Changes in the National Income of the United States of America since I870, Income and Wealth II S. KUZNETS, National Income and its Composition, 1919-1938, York 1954 VI. 0. LANGE a. F. TAYL0R, On the Economic Theory of Socialism, 1948 I* LAVRAČ, Marshallov zakon tražnje, doktorska disertacija, Ljubljana, 1959 V. I. LENIN, Razvitie kapitalizma v Rossii, SoS.T.III, Ogis 1947 W. LEONTIEF, The Structure of American Economy 1919-1959, New York 1953 S. LEBERGOTT, The American Economic Review, 1955 J. LINDEMAN, Income Measurement as Affected by Government Operations, Studies in Income and Wealth, Vol. 6, 1943 J. LITTLE, A Critique of Welfare Economics K. MARX, Kapital I, Kultura 1947 /latinica/ K. MARX, Kapital II, Kultura 1947 /latinica/ K. MARX, Kapital III, Kultura 1948 /latinica/ K, MARX, Kritika političke ekonomije. 'Predgovor i uvod', Kul-tura 1949 K, MARX, Teorije o višku vrednosti I, Kultura 1953 J. MAYER, Deficiencies in the Gross National Product Concept as a National Measure, Journal of Pol.Ec, 1945 J. MAYER, Proposals for Improving Income and Product Concepts, RES, 1954 J. E. MEADE a. R. STONE, National Income and Expenditure MEANS, CURRIE, NATHAN, Problems in Estimating National Income Arising from Production by Government, Studies in Income and Wealth, Vol.II K. MIHAJLOVIČ, Ekonomska politika, Beograd, 1955/159 K. MIHAJLOVIČ, Ekonomska politika, Beograd, 1955/164 P. MOSKVIN, Voprosi statistiki nacionalnogo dohoda SSSR, Moskva, 1955 NARODNA BANKA FHRJ, Sredstva privrednih organizacija, Met.mat. 5, Beograd VII. R. NELSON a. D. JACKSON, Allocation of Benefits from Government Expenditures, Studies ±n Income and Wealth, Vol. I V. S. EEMČINOV, Selskohozjajstvenaja statistika, Moskva 1945 J. L. NICHOLSON, Some Problems in the Measurement of Real Hational Income, Income a. Wealth 4 J. L. NICHOLSON, National Income at Factor Cost or Market Prices, Ec. Journal, 1955 OEEC, Standardised System I. OHLSSON, On National Accounting, 1953 I. OHLSSON, Treatment of Government Economic Activity in the National Accounts, Income and Wealth Series III, 1953 A. ORTHABER, Predlog metodologije društvenih računa, Beograd 1958 A. C. PIGOU, Income B, PILIČ, Ekonomski razvoj i politika cena, Ekonomist 1958/1-2 J. POKORN, Izrašunavanje nacionalnog dohotka, Ekonomist 195^/1 J. POKORN, Izračunavanje društvenog produkta, Pinansije 1952 J. POKORN, Družteni donos, dohodki in naložbe, Ekonomska re-vija, Ljubljana 195^ R. RADOVANOVIČ, Dali utrošeni opredmečeni rad prenosi svoju vrednost na novi proizvod, Ekonomist, Beograd, 1955/2 R. RADOVANOVIČ, Utecaj poreza na formiranje cena, Ekonomist R. RADOVANOVIČ, Društveni proizvod i nacionalni dohodak, Eko-nomska politika, 1955/l6o R. RADOVANOVIČ, Prilog naučnoj koncepciji, Ekonomska politika 1955/l7o V. RAKIC, Društveni proizvod i nacionalni dohodak, Ekonomska politika, 1955/158 V. RAKIČ, Dohodak samo iz materijalne proizvodnje, Ekonomska politika 1955/162 VIII. V. RAKIČ, Prilog naučncg koncepciji, Ekonomska politika 1955/l68 V. K. RAO, Some Reflections on the Comparability of Real National Income of Industrialized a. Underdeveloped Coun-tries, Income and Wealth III N. RAY,A Note on Welfare Economics in Relation to Underdeveloped Economies, Indian Ec.Rev. 1954-1955 W. B. REDDAWAY, Some Problems in the Measurement of Changes in the Real Geographical Product, Income and Vfealth I D. H. ROBERTSON, Utility and All That, London, 1952 ROLPH, The Concept of Transfers In National Income Estiraates, The Q,uarterly Journal of Economics, 1948/May A. L. ROTSTEIN, Problemi promišlennoj statistiki SSSR, R. RUGGLES, National Income and Income Analysis, New York R. RUGGLES, National Income Accounting and its Relation to Economic Policy, 1949 M. SALIARDŽIJA, Teoriska razmatranja o izračunavanju društvenog proizvoda, Anali pravpog fakulteta, Beograd 1955 M. SAMARDŽIJA, Odnos vrednosti i cene, Ekonomist 1959 M. SAMARDŽIJA, Cena proizvodnje, MetodoloŠko-teoriska razma-tranja, Beograd 1957 P. SMfUELSON, Economics, New York, 1951 P. SA]VIUELSON, Foundation of Economic Analysis, Cambridge Mass. 1948 P. SMUELSON, Evaluation of Real National Income, Ox.Ec.Pa-pers, 195o SAVEZNA NARODNA SKUPŠTINA, Društveni plan privrednog razvoja Jugoslavije, 1957-1961, Kultura, Beograd, 1957 SAVEZNA PLANSKA KOMISIJA, Opšta uputstva za planiranje narodnog dohotka u planskoj 1949 godini, Beograd 1948 SAVEZNI ZAVOD ZA PRIVREDNO PLANIRANJE, Stenografske beleške sa prvog sastanka Komisije za probleme cena u per-spektivnom programu, Beograd 1957 IX. SAVEZNI ZAVOD ZA PRIVREDNO PLANIRANJE, Stenografske beleške sa savetovanja o metodologiji perspektivnog planira-nja, Beograd SAVEZNI ZAVOD ZA STATISTIKU I EVIDENCIJU, Metodologija za obra-čun narodnog dohotka u 1952 godini, Beograd 1953» Met. materijali 23 SAVEZNI ZAVOD ZA STATISTIKU I EVIDENCIJU, Metodologija za obra-cun narodnog dohotka u 1954 godini, Beograd, Met. mat. 6l SAVEZNI ZAVOD ZA STATISTIKU, Medjusobni odnosi privrednih de-latnosti Jugoslavije u 1955 godini, Beograd 1957 D. V. SAVINSKIJ, Kurs, Promišlennoj statistiki, Moskva 1944 D. SEERS, A Note on Current Marxist Definitions of the National Income, Ox.Ec: Papers, 1949 G. STIGLER, The Theory of Competitive Price, New York, 1954 R. STONE, Quantity and Price Indexes in National Accounts, OEEC, 1956 R. STONE, The Measurement of National Income and Expenditure: A Review of the official Estimates of five Countries, Ec.J. 1947/Sept. S. G. STRUMILIN, Balans narodnogo hozjajstva kak orudie soci-alističeskogo planirovania, Vopro^i ekpnomiki, 1954/11 N. SUZDALTSEV, Vestnik statistiki, No 1,1954 ŠOLZ, Kurs selskohozjajstvenoj statistiki, Moskva 1945 S. TURETSKY, Planovoe hozjajstvo, 194o/l UN, A System of National Accounts, New York, 1953 UN, National Income Statistics 1938-1947, New York I. VINSKI Valorizacija narodnog dohotka, Statistička revija 1954/3-4 C. WARBURTON, Accounting Methodology in the Measurement of Na-tional Income, Studies in Income and Wealth I G. WARBURTON, Studies in Income and Wealth, Vol. 6,1943 NRRODNfl IN LINIUERZITETNfl KNJI2NICR 00000437897