L. A.: Ob citrah.
617
opozorili na nevarnost pretečo deželi od Turkov. Ferdinand takoj dne 23. kimovca izda drugi ukaz, v katerem pograja nepokorščino deželnih stanov, predikantom pak znova odloči rok osem dnij, v katerih jim je deželo zapustiti. Protestantje so mu zopet ugovarjali in tudi pretili ter se skrivaj zbirali; a predikantje sami so kakor besniki tekali po Nemškem Gradci, nadvojvodo psovali in katolike zmerjali, a odpravljali se niso. Tedaj pa Ferdinand razpostavi po Nemškem Gradci tristo zanesljivih vojakov in da dnč 28. kimovca tretji ukaz (predpoludne nabit na zid) veleč: »Pred solnčnim zapadom pojdejo pod smrtno kaznijo vsi predikantje iz Nemškega Gradca in v osmih dneh istotako za glavo iz vseh dežel Njega knežje svetlosti.« In to je pomagalo. — Dne 30. vinotoka je nato nadvojvoda še proglasil ukaz, da morajo vsi predikantje in luterski š61niki še tisti dan zapustiti Ljubljano, v treh dneh pa oditi iz vseh njegovih dežel notranjeavstrijskih. In tedaj so novo-verski propovedniki in učitelji zvečine zapustili Nemški Gradec, Ljubljano in sčasoma tudi druge kraje in mesta. Le posamezni so še tu in tam se potikali po gradovih, kakor n. pr. Fel. Trubar v Kranjski, Doli-anski v Štajerski, in pač še več njih po Koroški, katere so plemenitaši pri sebi skrivali in pred vlado branili.x)                              (Dalje prihodnjič.)
*) Prim Križanič 73, 74, pa Weckstimmen 1. c. 18, 19.
Ob citrah.
0
b citrah de"klica sedi: Izvablja strunam mile glase, Premišlja v duhu prešle čase,
In sčlza lice ji rosi.
Drugače je bild nekdaj: V nedolžnih prsih nadej  sreča, Raddst, ljubezen koprneča . . .
Mladenki cvel je ze"mski raj.
Predrag spomin, spomin vesel! Ob njem pri citrah je sedela, Sladko ji duša je drhtela:
Tedaj jo prvič je —  objel!
Nezabni hip! Raddsti svit, Življenja tihi čar dražestni, Ljubezni čut sladkd-bolestni
Bil ž njim je v dvoje prsij  vlit.
Na veke? Ne! Slovo, slovo, Kdo tvojo bi bridkdst opisal? Tvoj hip je ddklici zarisal
Gorjd spomin v sred mlado!
Grenek spomin in nevesel! Ob citrah spet je ž njim sedela, Kako ji duša je drhtela,
Ko tu jo zadnjič je — objel!
In šel brez nje" po svetu, sam! Zakaj? Nezvest ni mogel iti — N6 smel mladenke ni ljubiti
Zatd je šel, Bog ve"di, kam . . .
Ob citrah. deldica sedi:
Izvablja strunam mile glase,
Premišlja v duhu prešle čase,
In sdlza lice ji rosi.
L. A.