kronika 73 � 2025 1 | 61–77 � dr., Znanstveno-raziskovalno središče Koper, urska.bratoz@zrs-kp.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0005-5047-3572 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.1.04 cc by-sa Urška Bratož� Med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem Jadranu IZVLEČEK V prispevku so na primeru severnega Jadrana predstavljeni ukrepi z zamejevanjem gibanja, ki so služili preventivnemu ravnanju v boju proti nalezljivim boleznim. Te ukrepe (karantena za osebe, ki so potencialni prenašalci bolezni, ter izolacija okuženih) smo opazovali od zgodnjega novega veka, ko je bil ta prostor najbolj izpostavljen epidemijam kuge, do zadnjih desetletij 19. stoletja, ko je osrednjo bolezensko grožnjo pomenila kolera. Ker so v ospredju obmorska mesta, je poudarek na pomorski karanteni, a vendarle tudi na povezavah morja z zaledjem ter obmejni legi tega prostora, ki je narekovala izvedbo zdravstvenih ukrepov v mestih in na njihovem širšem ozemlju. KLJUČNE BESEDE karantena, izolacija, pomorski promet, 15.–19. stoletje, Koper, Trst, kuga, kolera ABSTRACT BETWEEN THE PLAGUE AND CHOLERA. QUARANTINE MEASURES IN THE NORTHERN ADRIATIC Drawing on the example of the Northern Adriatic, the article presents movement restriction measures as preventive steps against contagious diseases. These measures (quarantine for persons suspected as potential carriers of disease and isolation of persons infected) were observed from the early modern period, when this area was the most exposed to plague epidemics, until the last decades of the nineteenth century, when cholera posed a major health threat. Because the discussion centres on coastal towns, primary attention is paid to maritime quarantine; however, the article also examines connections between the sea and the hinterland, as well as the border position of this area, which dictated the implementation of health measures in the towns and their wider surroundings. KEY WORDS quarantine, isolation, maritime transport, early modern period, nineteenth century, Koper, Trieste, plague, cholera 62 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu UVOD Odzivanje skupnosti na nalezljive bolezni je tudi v preteklosti pomenilo ukrepe na več rav- neh. Prva je bila preprečitev vdora bolezni, dru- ga zajezitev morebitnega bolezenskega žarišča (prvih primerov okužbe), zadnja pa ukrepanje ob izbruhu epidemije. Obmorska mesta1 so bila zaradi (ne)posredne izpostavljenosti spričo vnosa bolezni iz oddaljenih krajev še posebej pozorna na nevarnost širjenja nalezljivih bolezni, zato so uvajala številne zdravstvene ukrepe, ki so služili predvsem nadzoru, zajezitvi ter izolaciji bolezen- skih primerov in potencialno okuženih. V pričujočem prispevku bomo opazovali pred- vsem ukrepe z zamejevanjem gibanja, ki so služili preventivnemu ravnanju (karantena) ter omeje- vanju širjenja okužbe (izolacija okuženih). Te uk- repe bomo opazovali na območju severnega Ja- drana od zgodnjega novega veka – ko je bila epi- demična grožnja kuge tisto gonilo, ki je vodilo do karantenskih ukrepov – do dolgega 19. stoletja, ko so se po eni strani na evropskem (in širšem) po- litičnem, družbenem in ekonomskem področju dogajale številne spremembe (od pospešenega razvoja mednarodne trgovine, transporta s par- niki in železnicami do komunikacijskih sredstev (telegrafija) ipd.), ki vplivajo na hitrejše širjenje bolezni ter njihov obsežnejši geografski doseg, po drugi strani pa je prišlo do unifikacije svetov- ne javnosti v zvezi s tem problemom.2 Ker bodo v ospredju obmorska mesta, bo poudarek na po- morski karanteni, a vendarle tudi na povezavah morja z zaledjem, v primeru obravnavanih mest pa tudi na njihovi »obmejnosti« (s prisotnostjo državne in deželne meje),3 ki je narekovala izved- bo teh ukrepov v teh mestih in na njihovem šir- šem ozemlju. Opazovani ukrepi vključujejo tako karanteno, ki označuje prostorsko zamejitev potencialnih prenašalcev bolezni, kot izolacijo, ko so zameje- ni tisti subjekti, pri katerih je bila okužba prek manifestacije simptomov že potrjena.4 Kot sopo- menka za karanteno (katere poimenovanje izhaja iz prvotno 40-dnevnega opazovanja v primeru kuge) je v virih z obravnavanega območja pogo- 1 Mapiranje izbruhov epidemij kuge v beneški Istri naka­ zuje na to, da so bila predvsem pristanišča (in njihova za­ ledja) ključna žarišča, kjer se je razvila bolezen (Ivetic, La peste, str. 173 itd.). Podobno se je dogajalo pri drugih boleznih, denimo koleri, ki je v teh mestih tvorila nova žarišča okužbe za širšo regijo (gl. Bratož, Bledolična vsi- ljivka). 2 Prim. Huber, The Unification, str. 455. 3 Na primer med beneškim (Koper) in habsburškim (Trst) ozemljem v zgodnjem novem veku, oziroma kasneje med Habsburško monarhijo (Trst, Koper …) in Italijo. 4 Gl. Gensini et al., The Concept of Quarantine. steje uporabljena beseda kontumac (contumacia), ki so jo – v kontekstu pomorske sanitete – običaj- no razlagali kot »določen čas, ki ga morajo posad- ke in potniki ter blago, ki v določeno pristanišče prispe z neugodnim zdravstvenim izkazom ali za katerega sumimo, da je na krovu okužen s pre- nosljivo5 boleznijo, preživeti v lazaretih«.6 Seveda pa kontumac ni bil omejen zgolj na lazarete, saj je lahko potekal tudi drugod, na primer v sklopu zdravstvenih kordonov. Koncept karantene je v stoletjih od njenega nastanka postajal vse bolj prepreden z različnimi konotacijami, ki so – v povezavi s fizično izločitvi- jo in omejitvijo gibanja za določen čas – vzbujale različne emocije in stališča,7 zlasti do tega, ali je ta ukrep, v okviru katerega so pod drobnogled postavljene osebe, živali in predmeti (ki so bili zgolj potencialno izpostavljeni bolezenskemu iz- voru), sploh učinkovit in potreben. Raziskovalci, ki obravnavajo vprašanja karantene, ugotavljajo, da so bili poznosrednjeveški ukrepi proti kugi po- memben mejnik, ko je medicinsko znanje začelo nadzorovati človeško mobilnost;8 čeprav je njihov nastanek povezan z epidemijami kuge, so se kot profilaktični konstrukt ohranili do časa, ko so evropski prostor začele ogrožati tudi druge epi- demične bolezni, zlasti kolera. Historiografija se je s karantenami doslej veči- noma ukvarjala v okviru preučevanja zgodovine nalezljivih bolezni. Če so tradicionalne študije obravnavale posamične lazarete in zdravstvene kordone oziroma specifične zdravstvene admini- stracije in politike (Ackerknecht, Cipolla, Panzac, Rothenberg …), se sodobne študije po eni strani ukvarjajo s karanteno v okviru mednarodne zdra- vstvene diplomacije in javnozdravstvenih teles iz časa pred oblikovanjem WHO ali z evropsko ko- lonialno ekspanzijo in zdravstveno regulacijo ro- manj v Meko, po drugi strani pa v foucaultovskem duhu podajajo redefinicijo lazareta kot disciplini- rajoče institucije ali opazujejo mnogovrstne rabe karantene v konstrukciji individualnih in kolek- tivnih identitet oziroma njihovo vlogo v ustvar- janju spomina, povezanega z migracijami in čez- mejnimi potovanji.9 Med sodobnejše prispevke k »študijam karanten« spadajo Baldwinova Con- tagion and the State (1999), Harrisonova Contagion (2013) in zbornik Quarantine (2016), ki ga je uredila Alison Bashford, s Sredozemljem pa se še posebej ukvarja zbornik Mediterranean Quarantines (2018), 5 Sredi 19. stoletja so mednje prištevali kugo, rumeno mrz­ lico in kolero. 6 Freschi, Dizionario, str. 1040–1041. 7 Prim. Gensini et al., The Concept of Quarantine. 8 Trubeta et al., Introduction, str. 10. 9 Mediterranean Quarantine, str. 2–3. 63 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu ki je izšel pod urednikovanjem J. Chircopa in F. J. Martíneza. V njem so v ospredju tri ključne analitične kategorije – prostor, identiteta in moč. S pomočjo prve (space) poskušajo avtorji razi- skati, kako je karantena oblikovala teritorialno organizacijo ter kopenske in morske meje, ute- meljila nacionalno upravljanje in gospodarsko infrastrukturo ter utrdila ekspanzionistične pod- vige evropskih sredozemskih nacionalnih držav, usmerjene proti njihovim islamskim sosedam. Druga kategorija (identity) opazuje vlogo karan- tene pri oblikovanju in definiranju večplastnih in raznolikih (kolektivnih) identitet v Sredozemlju ter njihovo prepletenost z vprašanji prostora in teritorialnosti. Tretja (power) služi obravnavi vpe- tosti karantene v strukture moči, med drugim prek uporabe lazaretov ali kordonov kot instru- mentov nation-buildinga.10 Sodobne raziskave so tako dokazale, da ta kompleksna problematika odpira številna nova vprašanja, ki se jim bo tudi v prihodnje vredno posvetiti. ČAS KUGE IN NJENO ZAMEJEVANJE NA KOPNEM V času, ko so (danes slovenska) obmorska mesta spadala pod okrilje Beneške republike, je bilo soočanje s kugo kot nalezljivo boleznijo par excellence stalnica, s katero so se ukvarjale tako državne kot lokalne oblasti. Podatki o epidemi- jah kuge na območju Istre oziroma severnega Ja- drana v srednjem veku so sicer skopi,11 zagotovo pa se je – kot je razvidno iz uradnih korespon- denc – bolezen pojavila vsaj leta 1348 v času »črne smrti«, ko je bil prizadet zlasti Pulj,12 v Piranu pa je bilo treba zaradi epidemije razširiti pokopa- lišče.13 V Kopru14 naj bi bile zaradi kuge potreb- ne zamenjave nekaterih funkcionarjev tudi leta 1368,15 verjetno pa se je kuga pojavila tudi v osem- 10 Mediterranean Quarantine, str. 1–14. 11 Za podatke gl. Bertoša, La peste in Istria. Ravno zato so še toliko bolj dragoceni arheološki podatki, ki bi lah­ ko to sliko dopolnili; nekatera izkopavanja v koprskem mestnem jedru so namreč dala indice za kužne pokope, kot na primer izkopano žensko okostje na območju bival­ nega objekta, ki bi morda lahko bilo povezano s skriva­ njem umrlih v času ene od srednjeveških epidemij (Za­ nier, Arheologija v palači, str. 22). Praksa pokopavanja v bivalnih objektih je omenjena tudi v pričevanjih o kužni epidemiji leta 1554 (gl. Gavardo, Le lagrime). 12 AMSI, vol. XIII, f. 1, 1897, Rogatorum pro factis Istre, str. 33. 13 Schiavuzzi, Le istituzioni, str. 395; gl. tudi De Franceschi, Chartularium. 14 Kramar (Epidemije v slovenski Istri, str. 100) denimo na­ vaja, da v Kopru med letoma 1361 in 1449 ni bilo kuge, kar – kot je razvidno iz virov – ne drži. 15 AMSI, vol. V, fasc. I–II, 1889, Senato Misti; Bertoša, La peste in Istria, str. 144. desetih letih 14. stoletja.16 V Miljah je kuga zabe- ležena leta 1420,17 nato pa leta 1446, ko je razsajala tudi drugod po Istri, leto kasneje pa še v Piranu,18 medtem ko je v Kopru izpričana leta 1465.19 V pi- ranskem statutu je ob odloku o obhajanju pra- znika sv. Sebastjana in Roka omenjena kuga le- ta 1475, ko sta bila tu onemogočena pomorski in kopenski promet.20 Po navedbah kronistov so se epidemije kuge v zgodnjem novem veku na ob- močju Istre ter v bližnjih deželah pojavljale tudi v desetletnih intervalih, res pa je, da za mnoge od njih, razen posameznih omemb, nimamo veliko podatkov, zlasti ne o tem, kako obsežne in pro- dorne so bile. Iz literature lahko razberemo, da se je kuga po nekaj epidemijah konec 15. stoletja21 širila (posredno tudi v povezavi z beneško-habs- burško vojno v letih 1508–1516) na Kranjskem in Primorskem leta 150922 ter zlasti leta 1511, ko je med drugim razsajala v Istri in Trstu.23 Val epi- demij je med letoma 1525 in 1527 sprva zajel Kras ter Istro s Puljem in Koprom, med letoma 1529 in 1532 pa Kranjsko in Goriško.24 Leta 1542 so bili okuženi deli Kranjske, dve leti kasneje pa je kuga dosegla tudi sosednjo Goriško in deloma Istro ali vsaj bližnji Trst.25 Istra je sicer sredi stoletja do- živela eno večjih epidemij; v drugi polovici leta 1554 je kuga pustošila po Kopru, Miljah in Trstu, kasneje pa tudi v Piranu (1557–1558).26 Koper ozi- roma Istro je ponovno obiskala leta 1573, leta 1577 pa Izolo in Trst.27 Če se je leta 1586 kuga (verjetno posredno) razširila iz Kranjske v Furlanijo, je bila na prelomu iz 16. v 17. stoletje prisotna na Kranj- skem in v Trstu.28 Če sledimo razvrstitvi pojavljanja kuge v 17. stoletju v večje pandemične valove,29 ki jo je za 16 AMSI, vol. V, 1890, Senato misti. 17 AMSI, vol. VI, 1890, Senato Misti, str. 17. 18 AMSI, vol. VII, 1891, Senato Mare, str. 240. 19 AMSI, vol. VII, 1891, Senato Mare, str. 265. 20 Pahor in Šumrada, Statut piranskega komuna, str. 715– 716. 21 Istri se je kuga približala v letih 1497–1498 v Trstu in Mi­ ljah (Schiavuzzi, Le epidemie). 22 Travner, Kuga, str. 95. 23 Rutar, Samosvoje mesto Trst; Schiavuzzi, Le epidemie. 24 Travner, Kuga, str. 95; prim. tudi Darovec in Mihelič, Sta- tuti, str. 271. 25 Rutar, Samosvoje mesto Trst, str. 252; Schiavuzzi, Le epi- demie, str. 437. 26 Gl. Schiavuzzi, Le epidemie; Gavardo, Le lagrime. 27 Gl. Schiavuzzi, Le epidemie; Ivetic, La popolazione. V to obdobje sodi tudi ustanovitev zdravstvenega urada v Pira­ nu (1576) ter sedeža zdravstvenega urada za Istro v Kopru (1577), o katerih pričajo prepisi listin v podfondu Komune Piran (gl. Bonin, Starejše arhivsko gradivo, str. 65). 28 Schiavuzzi, Le epidemie; Travner, Kuga, str. 98, 101. 29 V prvem valu (1600–1624) so se okužbe pojavljale pred­ vsem v habsburških deželah obmejnega prostora, kar bi morda lahko povezali z odsotnostjo kuge na Apeninskem polotoku, medtem ko je njena prisotnost izpričana zlasti 64 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu zahodnoevropski prostor predlagal G. Alfani,30 vidimo, da je Koper in Istro kuga ogrožala v dru- gem valu (1625–1649) v tridesetih letih 17. stoletja, ko se je epidemija širila po severni Italiji in več- jem delu zahodne Evrope.31 V 18. stoletju resnejših groženj kuge ni bilo,32 so se pa na morebitno širjenje okužbe večkrat pripravljali tudi v beneški Istri.33 Ta je bila z vidi- ka obmejne lege posebej pozorna na širjenje na- lezljivih bolezni, kar je razvidno tudi iz vzpostav- ljanja zdravstvenih kordonov za zamejitev preto- ka ljudi iz okuženih krajev s fizičnimi blokadami poti, ki jih ni bilo mogoče prečkati brez zdrav- stvenih potrdil. Kot izpostavljajo številni zgodo- vinarji, je bilo obvarovanje skupnosti pred epide- mijami vselej tesno povezano prav z »obrambo« njenih meja.34 Koper je bil v času zgodnjenovo- veških kug tik ob meji s habsburškim (tržaškim) ozemljem. Mobilne skupine prebivalstva (pa naj je šlo za trgovce, delavce,35 klateže, prestopnike oziroma ubežnike36 ipd.) so morale ob vstopu na drugo ozemlje prestati karanteno, če so prihajale z območij, kjer se je pojavila kuga. Podestati so lahko zahtevali vzpostavitev kontumaca v času, ko je obstajala možnost širjenja bolezni iz sose- dnjih dežel.37 Oblasti so deželne meje in mestna ozemlja zaprle z vojaškimi kordoni na pobudo zdravstvenih providurjev (provveditori alla sanità – poleg providurjev v mestih so stanje v deželah nadzorovali generalni zdravstveni providurji, ki so komunicirali z zdravstvenim magistratom ozi- roma oblastmi v Benetkah), ki so skrbeli za zame- jitev ali zatrtje epidemij. S tem je bil onemogočen za nekatera srednjeevropska območja. V času vala med letoma 1650 in 1674, ko je bila kuga bolj lokalizirana, se bolezen znova pojavlja na Goriškem, a v manjši meri, v interval do leta 1699 (ko je njeno pojavljanje že izzvene­ valo) pa sodi večja goriška epidemija v začetku osemde­ setih let 17. stoletja (o kužnih epidemijah na Slovenskem v tem času gl. Kočevar, Kužna epidemija; Grahornik, Epi- demija kuge idr.). 30 Alfani, Plague. 31 Gl. Schiavuzzi, Le epidemie; Ivetic, La peste; Benussi, Frammento demografico idr. 32 Zadnja večja epidemija kuge na območju Istre je bila med letoma 1630 in 1632, vendar se je bolezen v širšem vzhodnojadranskem prostoru pojavljala tudi kasneje (na primer v Dalmaciji v letih 1730, 1764 in 1784). 33 Gl. tudi Železnik, Zamejevanje epidemij. 34 Gl. Huber, The Unification, str. 456. 35 Na primer sezonski delavci z miljskih solin (beneško ozemlje) leta 1713, ki so bili ob povratku na svoje do­ move na tržaško (torej habsburško) ozemlje poslani v kontumac (AMSI, vol. XXIII, 1907, Senato Rettori, gl. 9. september, 21. oktober 1713). 36 Tak primer so bili trije galjoti, ki so leta 1761 pobegnili z galeje, zasidrane v bližini Vrsarja in preko beneškega prispeli do tržaškega ozemlja, kjer so morali prestati ka­ ranteno (Presl, Umna cesarica). 37 Za primere gl. Železnik, Zamejevanje epidemij. promet po stranskih poteh, tako da so lahko tujci prihajali le po glavnih poteh, s čimer so jih usme- rili na vzpostavljene točke nadzora (rastele). Na zahtevo providurja Pietra Grimanija leta 1713 je nastal načrt zdravstvenega kordona vzdolž meje med habsburškim in beneškim delom Istre. Na celotni kordonski liniji, ki je tekla od Milj na severozahodu do Plomina na jugovzhodu istrske- ga polotoka ter je vključevala 93 nadzornih točk, je sodelovalo 441 oseb, leta 1743 pa so samo vojaške okrepitve na mejni liniji med beneško-habsbur- škim ozemljem štele 649 oseb, v primorju 185 ter dodatnih 266 na oboroženih ladjah. Ta kordon je potekal po črti, ki je razmejevala beneško ozem- lje (Koper, Buzet, Motovun, Sv. Lovreč, Dvigrad, Labin in Plomin, medtem ko sta bili ozemlji Svet- vinčenata in Barbane ločeni jurisdikciji pod Se- renissimo) od habsburškega dela (socerbsko gos- postvo ter Pazinska grofija).38 Karantenskih ukrepov pa niso izvajali le pri prišlekih ob prehajanju meja, temveč tudi pri lo- kalnem prebivalstvu, če se je bolezen pojavila v mestu. Ob pojavu bolezenskih primerov je bila običajna praksa izolacija okuženih hiš, ki so se je v zgodnjem novem veku posluževali tudi v Ko- pru. Fabio Fino, beneški uradnik (sindik), ki je v Kopru živel v času hude epidemije v letih 1630– 1631 in o njej tudi pisal,39 je ocenjeval, da so mnogi ljudje v Kopru v resnici preminili zaradi lakote, ki je bila posledica hišnih karanten, ne pa zaradi kuge. Težko pa je presoditi, v kolikšni meri je bilo to posledica rigoroznih ukrepov40 ali dejanskega pomanjkanja, s katerim se je ta prostor soočal že pred epidemijo.41 Tudi Finova hiša v bližini glav- nih kopenskih mestnih vrat (četrt Busterla) je bi- la že po nekaj mesecih epidemije zaprta, saj je v njej umrlo več članov njegove družine. V Kopru je izolacija potekala postopoma, verjetno pa se je zapiranje hiš, v katerih so bili bolniki ali poten- cialno okuženi, začelo že ob pojavu prvih bole- zenskih primerov.42 Da se je stroga izolacija okuženih in tistih, ki so bili z njimi v stiku, v mestu dejansko izvajala, je mogoče izvedeti tudi iz drugih virov. V enem od dopisov, v katerih se je koprski uradnik (consi- gliere) Nicolo Zane zagovarjal zaradi očitkov, ver- 38 Lago in Rossit, Descriptio Histriae, o tem gl. tudi Žele­ znik, Zamejevanje epidemij. 39 O tem podrobneje Bratož, Človek v primežu. 40 Posamezni primeri kršenja karantenskih ukrepov (o teh gl. v Bratož, Kuga in prestopki, str. 726–729) sicer ne go­ vorijo temu v prid. Se pa povezava med lakoto in zapira­ njem hiš omenja tudi za leto 1554 (Gavardo, Le lagrime). 41 Gl. Ivetic, La peste, str. 182, in AMSI, vol. V, 1889, Re­ lazioni, str. 140–41. 42 Bratož, Človek v primežu; gl. tudi Železnik, Kuga in pres- topki. 65 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu jetno podanih s strani zdravstvenega providurja in koprskega podestata, o netransparentnem ro- kovanju z davčno blagajno (češ da jo je pustil ne- urejeno in brez nadzora ter izginil neznanokam), je omenjen tudi ta ukrep. V svoj zagovor je be- neškim oblastem pojasnjeval, da je bil najprej v Oprtalju pri bratu, medtem pa se je v Kopru poja- vila kuga; eno od njegovih gospodinj (massara) so zaradi simptomov (otekline na stegnu) poslali v lazaret, njegova hiša43 pa je bila za en mesec izoli- rana. Nato je bil, kot še piše, dalj časa v Piranu pri sorodnikih, saj je čakal na primernejšo priložnost za vrnitev v Koper, a zbolela je tudi njegova žena, za posledicami bolezni pa sta umrla njegova mla- doletna sinova, kar ga je hudo prizadelo. Trdil je, da mu koprski podestat, ki se je zatekel v S. Nicolò d'Oltra44 (zdravstveni providur pa je v Milje poslal svojo družino in osebje), problematične zadeve ni omenil, ko sta se nekajkrat osebno srečala.45 Zane je želel zaščititi svoje dobro ime in še naprej slu- žiti državi, zato je skušal pojasniti, zakaj je prišlo do zakasnitev v posredovanju informacij, saj se je zaradi strahu pred kugo zadrževal daleč od oku- ženega Kopra, naposled pa se je v mesto vrnil.46 Na kakšen način in kako dosledno so izvajali za- piranje hiš, ni povsem jasno, verjetno pa je ukrep sprožal strah in nelagodje. Kako so ljudje doživljali te ukrepe, vsaj v obri- sih kaže zgodba Koprčanke Imperie Canciane,47 ki je k svoji sestri v drugo mestno četrt že ob začetku epidemije jeseni 1630 prinesla več reči (žimnico, posteljnino, oblačila …), da bi pri njej nekajkrat prespala, saj je sodnikom (ti so jo su- mili prestopka zoper zdravje zaradi rokovanja s »kužnimi mediji«)48 priznala, da se boji zaprtja 43 Živel je v istem mestnem predelu kot Fino, na seznamu iz aprila 1631 pa je bila njegova hiša, v kateri je bivalo devet oseb (družina in osebje), še označena kot zdrava (AST, AAMC, M/625, b. 855); gotovo več kot polovica prebi­ valcev te mestne četrti je med epidemijo umrla za kugo (o podatkih gl. v Bratož, Peste). 44 Beneške oblasti so podestatom zapovedale, da morajo ves čas reševanja epidemične krize ostati v mestu, lahko pa na varno pošljejo svoje družine (gl. AMSI, vol. XIII, 1897, Senato Mare, 21. junij 1631 in 19. julij 1631). Občasno so jim dovolile, da se umaknejo na varno, kar je bila očitno praksa tudi v srednjem veku (leta 1420 je bilo miljskemu podestatu dovoljeno, da se umakne v Koper ali kak bližnji kraj, dokler epidemija ne mine – AMSI, vol. VI, 1890, Se­ nato misti, str. 17; leta 1465 pa so podestatu Kopra zaradi epidemije v mestu odobrili umik na podeželje – AMSI, vol. VII, 1891, Senato mare, str. 265). 45 ASV, Dispacci dei Rettori, Dalmatia et Istria, 1602–1734, 16. avgust 1631. 46 ASV, Dispacci dei Rettori, Dalmatia et Istria, 1602–1734, 24. september 1631. 47 O primeru, povzetem iz sodnega procesa, gl. v Železnik, Kuga in prestopki. 48 Šlo je za prenos tkanin (ki so prišle v stik z bolniki), saj so jih prištevali med »klicenosne« snovi – sem so sodi­ svojega domovanja zaradi karantene. Bivala je namreč tik poleg stanovanja, v katerem je za kugo umrla neka ženska, dodaten strah in tesnobo pa ji je vzbujal jok njenih otrok. Po vsej verjetnosti je prejela odlok, da do nadaljnjih navodil ne sme zapuščati svojega stanovanja, a kot kaže (vsaj v za- četku epidemije), zaprte hiše niso bile zastražene ali nadzorovane, zato pri izhodu očitno ni imela težav.49 Mogoče pa je sklepati, da so ljudi, ki so bili v stiku z bolniki, samo ob pojavu prvih bolezen- skih primerov izolirali na ločeni lokaciji v mestu, kasneje pa – če je bilo mogoče – na njihovih do- movanjih,50 obolele pa so domnevno namestili v lazaretu zunaj mesta (na območju Bertokov).51 POMORSKOZDRAVSTVENI UKREPI ZGODNJEGA NOVEGA VEKA Na beneškem ozemlju severnega Jadrana so v tem času v pristaniščih izvajali pomorskosani- tetni nadzor. Beneški pomorski lazareti na tem območju so bili v Splitu, Boki Kotorski, Herceg Novem in Meljinah,52 v manjših pristaniških mes- tih pa so lazarete nadomeščali drugi nadzorni mehanizmi, zlasti krožeča oborožena plovila. Ta so bila pogosto eden od elementov zdravstvenih kordonov v obmorskem pasu;53 v sklopu istrskega kordona, ki je bil predviden leta 1743, so za nadzor na morju skrbele ena galeja, več feluk (na relaciji Milje–Piran, v Piranu, na Mirni, med Rovinjem in Puljem ter Vrsarjem, na Raši ter proti Medulinu ...), nekaj galeot (relacije Koper–Poreč, Poreč–Pre- mantura, Veruda–Plomin) in plovilo za trans- portno povezavo z Benetkami.54 V Kopru, kjer pomorskega lazareta ni bilo, so uporabljali obrambne objekte ob vstopu v mesto (t. i. Levji grad,55 postavljen na mostu, ki je otoško mesto povezoval s kopnim). Po potrebi so bile tu nameščene zdravstvene straže, odgovorne zdrav- stvenim providurjem v mestu. V prvi polovici 18. stoletja so tu izvajali (14- do 21-dnevni) kontumac (ter ekspurgacijo) ljudi in blaga.56 li volna, bombaž, vrvi ter snovi živalskega izvora, kot na primer krzno, kože in perje –, katerih tekstura naj bi kužnini omogočala, da se »oprime« materiala, tako da je mehansko ni bilo mogoče odstraniti. 49 AST, AAMC, M/625, b. 855. 50 Gl. Železnik, Kuga in prestopki. 51 Na to nakazuje tudi toponim »Lazzaretto«, ki je bil v 19. stoletju še v rabi za širše primestno območje Bertokov kot dela koprske občine. 52 Gl. Kesić, Zaštita, str. 376–377. 53 Gl. Cliff et al., Controlling. 54 Lago in Rossit, Descriptio Histriae, str. 217; Železnik, Zamejevanje epidemij. 55 O njegovi funkciji gl. Smole, Koprsko obzidje. 56 SI PAK KP 6.3, Komuna Koper, Fragmenti spisov 1600– 1800, t. e. 6, št. 148 in t. e. 8, št. 206. 66 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Vlogo ključnega pristanišča v severnem Jadra- nu je po razglasitvi svobodne plovbe na Jadranu s Karlom VI. (1717) ter Trsta in Reke za svobodni pristanišči (1719) ter z mirom v Požarevcu, ki je bil leta 1718 sklenjen med Habsburško monarhijo in Benetkami na eni ter Osmanskim cesarstvom na drugi strani,57 postopoma prevzemal Trst. Habs- buržani so z intenzivno pomorsko trgovino izku- sili tudi bolezensko ranljivost pristanišč; v veliki meri so se v pomorskosanitetnih zadevah zgledo- vali po Benetkah,58 saj je beneški sistem služil kot mednarodni zgled za nadzor in preprečevanje epidemičnih bolezni.59 Odziv Benetk na novega pomorskega tekme- ca se je med drugim kazal v prepovedi dobave gradbenega materiala za gradnjo tržaškega laza- reta, ki so jo za svoje podložnike sprejele mestne oblasti v Kopru in Piranu, s čimer se je njegova gradnja zamaknila.60 V kontekstu razsvetljenega absolutizma in merkantilistične politike so bili namreč lazareti – tudi arhitekturno markantni – »braniki zdravstva«.61 Trst je tako prvi lazaret62 57 Gl. Kalmár, Načrti; Gestrin, Pomorski promet; Simon, La sanità marittima, str. 280 passim. 58 Benetke so imele že razdelan sistem pomorske sanitete; na Jadranu so namreč najprej uvajali te protikužne ukrepe, na primer leta 1377 – prva izpričana karantena (Dubrov­ nik); 1423 – prvi evropski lazaret (Benetke) (gl. Stevens Crawshaw, Plague Hospitals, str. 19). Za omembe more­ bitnih starejših lazaretov v Sredozemlju, na primer dub­ rovniškega, gl. Restifo, I porti, str. 50. 59 Gl. Vanzan Marchini, Venezia e Trieste, str. 98. 60 Vanzan Marchini, Venezia e Trieste, str. 90–91. 61 Simon, La sanità marittima, str. 278. 62 Tržaška lazareta si je ogledal tudi angleški zaporniški reformator John Howard (1726–1790), ki ju je opisal v okviru svoje študije o evropskih lazaretih (Howard, An account). dobil šele leta 1730 (Lazaret S. Carlo), na pobu- do Marije Terezije je sledil lazaret S. Teresa leta 1769 (z zaprtim, ločenim pristaniščem), ki pa je bil kasneje porušen zaradi izgradnje železnice in le- ta 1867 premeščen v zaliv sv. Jerneja zahodno od Milj.63 Zlasti vladavina Marije Terezije (1740–80) je v duhu reform in discipliniranja v imenu izboljša- nja življenjskih razmer za dobrobit prebivalstva64 posebno mesto namenjala zadevam zdravstvene politike, saj je – zaradi povečanih stikov z Levan- tom kot endemičnim žariščem kuge – prepoznala nujnost reguliranja pomorske sanitete s pravilni- ki za celotno Avstrijsko primorje. V ta kontekst sodi tudi pravilnik za zdravstvene urade Avstrij- skega primorja iz leta 1755, ki je bil povzet po be- neških pravilih, pomemben pa je tudi za kasnejše urejanje pomorske sanitete, ko so nekdaj beneški kraji prešli pod avstrijsko oblast. Temu sledijo redakcija iz leta 1764 ter dva do- datna pravilnika za nižja pristanišča v Primorju (za Dalmacijo 18. marca in Furlanijo 17. oktobra 1764);65 ti pravilniki so namreč pristanišča glede na 63 Simon, La sanità marittima, str. 311. O tržaških lazaretih gl. Visintini, I lazzaretti; Metlikovitz, I Lazzaretti maritti- mi; Ponte, Un lazzaretto; Bratož, Zamejevanje epidemij, o istrskih (tudi nerealiziranih) lazaretih pa Cigui, Un pro- getto di lazzaretto. 64 Mednarodni interes za zdravstveni sistem Serenissime in zanimanje razsvetljenih absolutistov je verjetno v veliki meri sprožilo delo L. A. Muratorija (Del governo della peste, 1714), v katerem razpravlja o tem, da mora biti od­ govor na epidemične bolezni v prvi vrsti politika oziroma državno upravljanje prek zdravstvenih pravilnikov (Van­ zan Marchini, Venezia e Trieste, str. 98). 65 Simon, La sanità marittima, str. 299–300; prim. Scussa, Storia cronografica. Sledita še nov pravilnik leta 1769 ob odprtju lazareta Sv. Tereze (ki opredeljuje tudi delovanje Prikaz kuge leta 1576 in pomoči, ki so je bili deležni okuženi v lazaretu (iz: Grimaldo, Storia veneta espressa in centocinquanta tavole, 1863; Wikimedia Commons). 67 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu ustreznost pomorskosanitetnega aparata delili na glavna pristanišča (Porti principali), ki so imela ves potreben nadzorni aparat za pomorsko saniteto (sem so sodili Trst, Reka, Senj, Bakar in Karlo- bag), nižja pristanišča (Porti subalterni), torej tista, ki so premogla vsaj zdravstveni ali mitninski urad (Ufficio di sanità/Ufficio di Muda) (v njih so lahko pristale le ladje z zdravstvenim dovoljenjem, ki je izkazovalo odsotnost bolezni (patente libera), osta- le pa so bile preusmerjene v glavna pristanišča z lazareti za plovila iz sumljivih ali okuženih kra- jev), ter »mrtva« pristanišča (Porti morti), kjer ni bilo nobenega od omenjenih uradov.66 PREPREČEVANJE ŠIRJENJA NALEZLJIVIH BOLEZNI PO MORSKIH POTEH V AVSTRIJSKEM PRIMORJU Na terezijanskih zdravstvenih pravilnikih in lazaretnih redih so kasneje temeljila določila v prvih desetletjih 19. stoletja (na primer pravilnik o pristaniščih in sanitetnih uradih iz leta 1764 je bil ob prvi grožnji kolere leta 1831 ponovno natis- njen). Če je bila dediščina protikužnih ukrepov sprva vodilo tudi v času, ko se je Trst prvič soočil s kolero, je bilo treba do sistematičnega ureja- nja nove pomorske sanitete počakati do sredine stoletja, po dveh prestanih epidemijah. Splošna državna uredba pomorske sanitete za Avstrijsko primorje je bila namreč izdana leta 1851 (Regola- mento generale per l'amministrazione della sanità marittima nell'Impero austriaco). Na podlagi pari- ške zdravstvene konference67 je nastal mednaro- dni zdravstveni pravilnik (1853), pri katerem gre za prvi konkreten primer mednarodnega sode- lovanja, namenjenega urejanju pomorske karan- tene.68 Na konferenci je bil namreč pripravljen te strukture) ter kužni red leta 1770, ki zadeva tudi kor­ donsko linijo (Simon, La sanità marittima, str. 278). 66 Na primer Regolamento delle provvidenze e rispettive istruzioni per gli Ufficiali di sanità, deputati, esattori, fanti e guardie paesane e militari nelle spiaggie, e coste del Litorale austriaco ..., Dunaj, 17. oktober 1764. Tries­ te, 1790 in 1831. 67 Šlo je za prvo mednarodno zdravstveno konferenco, ki je potekala leta 1851 in je bila za razliko od naslednjih to­ vrstnih konferenc (ki so bile bolj diplomatskega značaja) posebna v tem, da so na njej sodelovali predstavniki tako diplomatske kot medicinske stroke (Scudeller, L'organiz- zazione, str. 13). 68 Scudeller, L'organizzazione, str. 13. Zanimivo je, da so se podobne pobude pojavljale že veliko prej; o eni takih (o evropskem kongresu ali zvezi najmočnejših evropskih pomorskih držav, ki bi se posvetila vprašanju pomorske karantene ter oblikovanju novega univerzalnega sistema kontumaca, pri čemer bi sodelovali ne le znanstveniki, temveč tudi predstavniki javne administracije ipd.) lahko beremo v Weber, Visita. osnutek mednarodne zdravstvene konvencije,69 v kateri so se pogodbenice med drugim zavezale k uvedbi ukrepov za primere kuge, rumene mrzlice in kolere (te so imeli za »prenosljive« bolezni), ki bi lahko prihajale po morskih poteh. Vsako pristanišče naj bi imelo pravico sprejeti varnostne ukrepe proti plovilu, ki ima na krovu primer bolezni, za katero se domneva, da je na- lezljiva (to je veljalo tudi za nekatere druge bo- lezni, kot na primer tifus), zdravstvene uprave pa lahko na lastno odgovornost sprejemajo preven- tivne ukrepe, vendar nikoli takšnih, ki bi zavrnili plovilo (vsako je sicer moralo obvezno imeti pa- tent), ne glede na to, za katero plovilo gre. Upo- raba karantenskih ukrepov naj bi bila urejena na podlagi uradne izjave zdravstvenega organa v pri- stanišču odhoda o obstoju bolezni, ravno tako pa naj bi bilo prenehanje teh ukrepov odrejeno na osnovi uradne izjave, vendar po preteku določe- nega časa (za kugo 30 dni, za rumeno mrzlico 24, za kolero pa 10 dni). Vsaka pogodbenica naj bi se zavezala, da bo vzdrževala ali zgradila toliko laza- retov (za sprejem ladij, potnikov, blaga in drugih predmetov, ki bodo podvrženi karanteni), kolikor jih zahtevajo potrebe javnega zdravja, dobrobit potnikov in potrebe trgovine, skladno z medna- rodnim zdravstvenim pravilnikom. Omenjeno konvencijo naj bi ratificirali v skladu z zakoni in običaji vsake države pogodbenice.70 Proces priprave konvencije, ki so jo ratificira- le le maloštevilne države, je očitno neposredno vplival na oblikovanje avstrijskega pravilnika, ki je bil izdan nekaj dni pred njenim sprejetjem. Ker je bilo vsaki državi prepuščeno svobodno odloča- nje, je bila posledica tega tudi nevključitev kolere v pravilnik monarhije, najverjetneje zaradi moč- nih antikontagionističnih teženj, h katerim se je nagibalo tudi avstrijsko predstavništvo na konfe- renci.71 Pravilnik za Avstrijsko primorje je oprede- ljeval ravnanje v primeru preprečevanja širjenja kuge in rumene mrzlice;72 in čeprav kolere nikjer ni omenjal, so se njegovi členi uporabljali tudi za primere te bolezni oziroma so bili osnova, na ka- tero so v naslednjih letih nizali dopolnitve v obliki depeš ministrstva za pomorstvo in pomorske vla- de. Skupek teh določil je privedel do oblikovanja pravil, ki so nato veljala tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja (Regolamento genera- le per l'amministrazione della sanità marittima).73 69 Gl. Freschi, Dizionario, str. 1044–1047; Howard­Jones, The Scientific Background. 70 Freschi, Dizionario, str. 1044–1047. 71 Howard Jones, The Scientific Background, str. 15. 72 Prva je bila imenovana tudi Peste Orientale, druga pa Peste Occidentale (Weber, Visita). 73 Gl. tudi Bratož, Cholera at the junction. 68 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Če je kuga prebivalstvo severnega Jadrana ogrožala več stoletij, je bilo pojavljanje kolere zgoščeno na manj kot stoletje. V tem prostoru so se epidemični izbruhi kolere pojavili v ob- dobjih 1836–1837, 1849–1850, 1855, 1865–1867, 1873 in 1885–1886.74 Vendar pa je še vedno povzročala kontroverzna mnenja, saj ni bilo soglasja o njeni nalezljivosti. To se je izražalo predvsem v dihoto- miji med kontagionisti in antikontagionisti,75 čeprav je bila meja med njimi pogosto zelo težko dolo- čljiva, poleg tega pa karantene niso bile le stvar medicine, temveč vse bolj (tudi) politike. Ker je kontagionistična teorija zagovarjala nalezljivost bolezni oziroma njeno prenašanje prek (ne)posrednega stika, so ji ustrezali ukrepi s karanteno/izolacijo (ta pogled je bil v sredozem- skem prostoru bolj uveljavljen), na drugi strani pa je imela nekontagionistična (predvsem miaz- matična) teorija o kužnih hlapih izolacijo za brezpredmetno. Predmarčna doba v veliki meri izpričuje za- stopanost kontagionističnih teorij, ki pa so bile izrazito prisotne zlasti ob soočanju s kugo, ki je pomenila prvo glavno grožnjo z »vzhoda«.76 Ker sta Osmansko cesarstvo in Egipt veljala za ende- mični žarišči, so lahko plovila, ki so v Trst priha- jala od tam, dobila kvečjemu 28-dnevno karan- teno, za blago pa 6-dnevno zračenje in nato 34 dni karantene, kot pri patente brutta (tj. izkaz za plovila, ki prihajajo iz okuženih pristanišč). Ker se je osrednje pomorsko podjetje Austrian Lloyd leta 1838 potegovalo za prestižno vlogo prevozni- ka na relaciji do Aleksandrije v okviru britanske poštne poti do Indije, je bilo v tem času deležno državne podpore, saj je bila Avstrija s Francijo v ekonomski tekmi za prevlado nad pomorsko po- 74 Gl. Bratož, Bledolična vsiljivka; Cigui, Antiche e nuove paure. 75 O teh vprašanjih gl. Ackerknecht; na tem mestu lahko pritrdimo Huberjevi, ki k njegovim trditvam pripominja, da konflikt med kontagionisti in antikontagionisti ni bil tako črno­bel, kot je videti (kot primer navaja sobivanje idej o okužbi in hkrati kritiziranje karantene zaradi ne­ učinkovitosti, Huber, The Unification, str. 457). Sodobni raziskovalci izražajo dvom o vzdržnosti klasične Ackerc­ knechtove teze o jasni dihotomiji med kontagionizmom in antikontagionizmom (miazmatizmom) v Evropi 19. stole­ tja (gl. Arrizabalaga in García­Reyes, Contagion contro- versies, ter Chircop in Martínez, Introduction, str. 9), saj menijo, da je bilo za evropske države pogosto značilnih več vmesnih rešitev med skrajnima poloma. C. Promitzer meni, da teza o povezavi med konservativno ideologijo, kontagionizmom in podporo karanteni za Habsburško monarhijo ni veljala; vodilni reformisti v avstrijski vladi namreč niso bili ne liberalci ne privrženci antikontagio­ nizma. Priznavali pa so potrebo po sanitarni zakonodaji, a tudi dinamično moč trgovine in vlogo karantene pri nje­ nem oviranju (Promitzer, Quarantines, str. 24). 76 O teh vprašanjih gl. tudi Promitzer, Quarantines. vezavo z Levantom. Zato se je v 40. letih čas izola- cije skrajšal; ladja s patente brutta, ki je pristala v avstrijskem pristanišču, je v najslabšem primeru prestala le 15-dnevno karanteno, za ladje s čistim potrdilom (tj. če so prihajale iz krajev brez okuž- be) pa je bila karantena povsem opuščena.77 Na tretji mednarodni zdravstveni konferenci (1866) se je pod vplivom Maxa von Pettenkoferja uveljavilo mnenje, da se bolezen širi z gibanjem ljudi, vendar morajo biti za razvoj epidemije iz- polnjeni vsi pogoji;78 kolera je imela torej status prenosljive (trasmissibile), vendar ne neposredno nalezljive (contagioso) bolezni.79 Vpliv teorij o širje- nju nalezljivih bolezni naj bi sicer tesno sovpadal z gospodarsko politiko – ali drugače, trgovski in- teresi naj bi v veliki meri narekovali zdravstvene ukrepe;80 antikontagionizem naj bi tako prevla- doval v času liberalizma in svobodnega trgovanja (prav v Pettenkoferjevem času, nenaklonjenem karantenam), medtem ko je bil Kochov vpliv (in domet bakterioloških odkritij) največji ob na- stopu protekcionizma,81 ko je prihajalo do po- novnega »oživljanja« kontagionizma, čeprav na drugačen način. Trenutno veljavna teorija je bila v družbenem diskurzu vselej prikazana kot na- predna, nasprotna pa kot konservativna.82 Za primerjavo, v zadnji četrtini 19. stoletja so za kugo veljala sledeča karantenska določila; za prihode iz evropskih, azijskih in afriških osman- skih pristanišč, vključno z Egiptom, sta bila za čisto zdravstveno potrdilo potrebna enodnevno opazovanje ter petdnevna ekspurgacija blaga v lazaretu; pri patente brutta do 15 dni za osebe ter do 22 dni za blago, pri najslabšem potrdilu (brutta aggravata, kar je pomenilo, da se je že pojavil pri- mer okužbe) pa je ponovno veljala tradicionalna 40-dnevna karantena (kakor v terezijanskem pra- vilniku) za katerokoli provenienco. Pri koleri so za patente brutta v istem času uporabljali sedem- dnevno83 opazovanje tistih ladij, ki so priplule iz tujih dežel (sumljivih ali okuženih),84 ter osebja in 77 Coons, Steamships, str. 39, 55 itd. 78 Ti so po njegovem mnenju vključevali posebno »klico«, ki se prenaša pretežno z izločki bolnikov, morda pa tudi zdravih ljudi, sezonsko ali prostorsko pogojene danosti (tla, zemlja, ki je porozna za vodo in zrak) ter individualne predispozicije (gl. Baldwin, Contagion, str. 143). 79 Baldwin, Contagion, str. 143. 80 Gl. Balázs in Foley, The Austrian Success, str. 80. 81 Evans, Death in Hamburg, str. 269. 82 Gl. Delaporte, Disease and Civilization, str. 141 in 144. 83 Če je plovba trajala vsaj 14 dni, pa je bil pridržek 48­urni (gl. tudi Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo). To je bila posledica razumevanja ladij kot nekakšnih »predka­ rantenskih postaj« (Balázs in Foley, The Austrian Success, str. 83). 84 Določila v zvezi z dolžino karantene so imela verjetno tudi empirično podlago ne le v opazovanju inkubacijske 69 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu njihovega tovora, ob sumu nalezljive bolezni pa so (v lazaretu) izvedli čiščenje oblačil članov po- sadke ter njihovih predmetov, krov pa so izdatno prezračevali in prekajevali.85 Za preventivo pri koleri je že vsaj v šestdesetih letih 19. stoletja veljala enotedenska karantena, ki je bila veliko krajša kot pri kugi. Ob tem bi se lah- ko strinjali s trditvijo, da »kuga nikoli ni zapustila miselnosti zdravstvenih uradnikov sredozemskih pristanišč, tudi ko so grozile druge bolezni z večjo smrtnostjo«.86 Vsekakor pa se je zelo malo spremi- njala miselnost o prenosu bolezni prek »kužnih medijev«, ki seveda še ni mogla izhajati iz bakte- rioloških dokazov (ti so bili tako za kolero kot za kugo na voljo šele proti koncu 19. stoletja), temveč iz praktičnih opazovanj. Že v terezijanskem laza- retnem redu je obstajal precej natančen seznam materialov in dobrin, ki so jih razumeli kot dov- zetne za prenos bolezni, ter tistih, ki te grožnje ni- so predstavljale. Novozasnovan seznam (ne)dov- zetnih reči (iz 19. stoletja) je v grobem temeljil na distinkciji med živalskim in rastlinskim izvorom blaga, pri čemer slednji ni bil nujno podvržen ekspurgaciji (torej očiščenju »bolezenskih klic«). Za sumljive oziroma za bolezen dovzetne in »kli- cenosne« so imeli vse tiste snovi in produkte, pro- izvedene iz teh snovi, ki bi se jih kužna klica zara- di njihovih lastnosti, zlasti hrapavosti in prepust- nosti, zlahka oprijela in ni mogla biti odstranjena dobe obeh bolezni, temveč tudi časa, ki je potreben, da pri kugi odmre njen živalski prenašalec (gl. Balázs in Foley, The Austrian Success). 85 Raccolta delle leggi, str. 136. 86 Booker, Preface, str. 1. z mehanskimi sredstvi. Nasprotno pa so bile med nesumljive štete tiste snovi, ki so zaradi gladke, kompaktne ali praškaste strukture »kužni klici« onemogočale, da bi se jih oprijela, oziroma jo je bilo mogoče odstraniti mehansko.87 Pravilnik iz leta 1851 na podlagi kriterija o pre- nosu kužne klice (predvsem pri kugi) je trgovsko blago delil na: izredno sumljivo (cunje, rablje- ni predmeti, posebej če so pripadali bolnim ali umrlim ...), sumljivo (platno, lan, volna, bombaž, usnje, kože, perje, svila, kokoni, preproge, pa- pir – časopisi, knjige, bankovci ...), manj sumljivo (ladijska oprema, reči, namenjene izključni upo- rabi ljudi v kontumacu ...), nesumljivo (sol, slad- kor, prah, kamniti, kovinski in lončeni predmeti, steklo, les, rastlinski material, semena, slamnate reči, zdravila, žitarice, moka, sadje, zelenjava, sla- na riba, tekočine, smola, katran, gumi ...88 Na čelo služb, ki so skrbele za administracijo avstrijskega pomorstva (z izjemo vojaškega), tr- govsko mornarico in plovbo, ribištvo, ladjedelni- štvo, pomorsko saniteto, lazarete, korespondenco z avstrijskimi konzulati in tujimi pristanišči ter nadzor pristaniške dejavnosti, je bila leta 1850 postavljena Cesarsko-kraljeva pomorska vlada (i.r. Governo marittimo) s sedežem v Trstu, ki je bi- la do nastopa dualizma centralna za vse Primorje. S tem je nadomestila dotedanjo strukturo Zdrav- stvenega magistrata iz 18. stoletja (to je bil kom- pleksen birokratsko-zdravstveni urad, podrejen – 87 Raccolta delle leggi, str. 59; Regolamento generale; gl. tudi Bratož, Cholera at the junction. 88 Gl. Regolamento generale. Pomorski lazaret sv. Jerneja pri Miljah (Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo). 70 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu tako kot pristaniški urad – c. kr. komerčni inten- danci,89 njegove naloge pa so bile predvsem nad- zor pretoka oseb in blaga, preprečevanje nalez- ljivih bolezni ter ustrezno ukrepanje v primeru okužbe).90 Pomorska vlada, ustanovljena na pobudo mi- nistra za trgovino, je bila vmesni (posredni) člen med ministrstvom na eni ter vsemi pristaniškimi uradi, uradi za pomorsko saniteto in lazareti na obalah monarhije na drugi strani. Njene kompe- tence so segale v Avstrijsko primorje in Dalma- cijo.91 V Trstu so bili pod njeno upravo Kapitanat za pristanišče in pomorsko saniteto in lazareti.92 Tudi sanitetni nadzor nad plovili v tržaškem pristanišču je potekal pod nadzorom pomorske vlade. Ladje so zdravstveno stanje svoje posadke oziroma njegovo potencialno ogrožanje izkazo- vale z zdravstveno dovolilnico (fede di sanità), na kateri je bila označena ena od sledečih možnos- ti: 1) »nesumljivi« – če je bilo v krajih, od koder je ladja priplula, zdravstveno stanje dobro in če ni šlo za kraje, kjer je bila določena bolezen en- demična; 2) »sumljivi« – kar se je delilo še na tri podkategorije: 2a) čisti (netti) – če je bilo v dovo- lilnici izpričano, da se v zadnjih 21 dneh ni poja- vil noben primer bolezni; 2b) slabi (brutti) – če je bila bolezen prisotna v kraju ali v njegovi bližini v času izplutja ladje ali 21 dni pred njim itd.; 2c) brutti aggravati – to oznako je dobila tista ladja, na kateri se je pojavil vsaj en primer bolezni.93 Ladje, osebje in tovor, ki so prihajali iz »sumlji- vih« krajev (ali taki, ki so bili v stiku s sumljivimi osebami ali rečmi), so morali prestati karanteno v širšem smislu. To je pomenilo eno od dveh mož- nosti kontumacijskih ukrepov: a) opazovalno pri- držanje (plovilo se izloči za določen čas, z vsem tovorom in potniki) ali b) kontumac v pravem pomenu (poleg opazovanja zdravstvenega stanja oseb se izvede raztovarjanje v lazaretu in posa- mična obravnava stvari, ki naj bi bile v zdravstve- nem pogledu potencialno nevarne).94 Plovila z neugodnimi zdravstvenimi izkazi so morala pristati v tistih pristaniščih, kjer so obsta- 89 Funkcija komerčne intendance je združevala pristojnosti za upravne, kameralne in vojaške zadeve in je v Trstu za­ živela leta 1747 (prim. Cova, Commercio, str. 15; Čeč in Kalc, Vzpostavitev, str. 519–520). 90 Simon, La sanità marittima, str. 299; gl. tudi Faber, Terri- torio, str. 36. 91 Pomorski vladi je predsedoval deželni namestnik (luo­ gotenente), Luogotenenza pa je bila (od 1850 do konca prve svetovne vojne) najvišji deželni upravni organ za iz­ vajanje direkcije in nadzora v vseh zadevah na območju Avstrijskega primorja (gl. Tatò, Prestigio e influenza). 92 Gl. Terčon, Organizacija. 93 Regolamento generale; Raccolta delle leggi, str. 30–31; gl. tudi Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo, str. 17. 94 Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo, str. 44. jale ustrezne nadzorne strukture – lazareti. Poleg lazareta pri sv. Jerneju v bližini Milj95 so bili na av- strijski obali ti še v Povegli (do avstrijske izgube Veneta), v Martinščici na Cresu, Gružu pri Dub- rovniku ter v Meljinah. Območje, kjer so v zalivu sv. Jerneja izvajali kontumac za ladje, je bilo na morju določeno s tremi točkami in se mu preos- tala plovila v času izvajanja karantene, razen iz- jem z dovolilnico, niso smela približevati.96 Neupoštevanje določil pomorske sanitete je bilo sankcionirano. Za prestopke so bili zadolženi ustrezni lokalni zdravstveni organi, na drugi sto- pnji pa je odločala pomorska vlada. Sem je spa- dalo vse, kar bi lahko (namenoma ali nenameno- ma) prispevalo k širjenju bolezni, denimo (skriv- no) pristajanje na neprimernih mestih (kjer ni bilo ustreznih sanitetnih struktur), ponarejanje zdravstvenih potrdil, prikrivanje sumljivih stikov pred prihodom, prikrivanje odvrženih predme- tov v morje, vpletanje v komunikacijo s plovili v prostem prometu, izogibanje ali prekinitev pred- pisane sanitetne procedure in žalitve pristojnih organov.97 KOPENSKI PROMET V ČASU KOLERE Karanteno (v smislu pridržanja zgolj poten- cialnih prenašalcev bolezni) so izvajali le v po- morskem prometu, medtem ko so potniki na kopenskih prometnih povezavah prestali le pre- kajevanje, izolacijo pa samo v primeru dejanske okužbe, zato je bil tu promet minimalno oviran. Če je imela nad morskimi potmi v veliki me- ri nadzor pomorska vlada (povezana z deželno oblastjo), so lahko ukrepe za kopenske poti spre- jemale občinske oblasti, oboje pa se je moralo skladati z veljavno državno zakonodajo.98 V kriznih časih ob grožnji epidemije je bila uvedba karantene jasno simbolično sporočilo do- mačemu prebivalstvu in mednarodni skupnosti o odgovornem ravnanju, ki je bilo včasih še po- membnejše kot dejanska raba karantene.99 Opus- titev ukrepov, kakršna sta bila karantena in zdrav- stveni kordon, je bila v teh primerih prikazana kot odločitev v prid prebivalstvu. Poleg argumentov v zvezi z nezmožnostjo nadzorovanja velikega mes- 95 O lazaretu (ki je dal ime tudi nekdanjemu slovensko­ita­ lijanskemu mejnemu prehodu Lazaret) gl. tudi v Bratož, Bledolična vsiljivka, ter Bussolin, Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo. 96 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 2312/XIV, Av­ viso, 3. september 1886. 97 Gl. Regolamento generale. 98 Zakon o ureditvi javne zdravstvene službe in državnem nadzoru zdravstva je bil sprejet leta 1870 (gl. v Keber, Čas kolere; Bratož, Bledolična vsiljivka, ter o vsebini v: Waller, Manuale delle leggi). 99 Harrison, Afterword, str. 254. 71 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu ta in številnih poti, ki so vanj vodile iz različnih smeri, je namreč mogoče zaznati nenehno priso- ten diskurz o gospodarski škodi, v katerem so bile karantene prikazane kot škodljive zlasti za malo gospodarstvo (kmečke dopolnilne dejavnosti na relacijah mesto–podeželje), ne pa tudi za upravi- čevanje velikih gospodarskih interesov elitnega trgovskega sloja.100 Kvečjemu se omenja dvig cen (kot posledica državnega gospodarstva in omeji- tve uvoza), ki pa je bil po tej retoriki spet škodljiv predvsem za malega človeka. Ob epidemiji kolere tik po prelomnih bakte- rio loških odkritjih101 je bilo uradno stališče oblas- ti, da se je kopenska karantena vselej izkazala za neučinkovito; to je bilo nakazano že na podlagi konstantinopelske zdravstvene konference leta 1866, na kateri je bil izpostavljen vprašljiv uči- nek zdravstvenih kordonov na gosto poseljenih območjih, dve naslednji konferenci (Dunaj, 1874 in Rim, 1885)102 pa sta jih označili kot nepotre- ben ukrep, ki negativno vpliva na gospodarstvo: »Takšno obsežno omejevanje gibanja je izjemno škodljivo za gospodarske in industrijske odnose velikega števila prebivalstva in vodi v prekinitve 100 Gl. Bratož, Cholera at the junction. O tržaški trgovski eli­ ti ter njeni vpetosti v mestne organe in institucije, prek katerih je zastopala gospodarske interese Trsta, gl. Tatò, Prestigio e influenza. 101 Torej kljub odkritju (1883), da kolero povzroča bakterija, ki se prenaša prek (z izločki bolnikov) onesnaženih reči. 102 O mednarodnih zdravstvenih konferencah gl. zlasti Howard­Jones, The Scientific Background. dela ter posledično v revščino in poslabšanje življenjskih razmer tistih skupin prebivalstva, v katerih je odpornost proti boleznim že tako majhna, in to ravno v času, ko je javno zdravje tako resno ogroženo.«103 To stališče je verjetno botrovalo odklonilnemu odgovoru namestništva na predlog občin Koper in Piran, ki sta se leta 1865 zavzemali za postavitev točke za dezinfekci- jo na cesti med Trstom in Koprom, leta 1873 pa je miljska občina predlagala postavitev take točke na mostu v Žavljah, saj na kopenskih poteh niso izvajali nobenega nadzora.104 Izjema so bile kveč- jemu železnice, saj je bil Trst v času kolere zaradi lege na mejah Habsburške monarhije točka varo- vanja, ki je mejila na morje, obenem pa je bila v 103 »… così fatte estese limitazioni al movimento pregiudica- no in modo sensibilissimo le relazioni economiche ed in- dustriali di un grande circolo di popolazione e conducono a cessazioni di lavoro e, come conseguenza di queste, a povertà e peggioramenti delle condizioni di sussistenza in quei ceti di popolazione, nei quali già tanto e tanto piccola è la forza di resistenza contro le malattie, e cio precisamente in un tempo in cui la salute pubblica è tanto gravemente minacciata« (SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 1870). Zelo podobno (da tako strogih ukrepov omejevanja prometa ne gre uvajati, ker »gospodarskim in obertnim razmeram mnogih ljudskih krogov jako ob- čutljivo škodujejo, zaslužek uničijo in s tem siromaštvo in hiranje v ljudskih krogih, kojih upornost proti boleznim je že tako šibka, ravno takrat provzročijo, kedar je zdravje ljudstva zelo v nevarnosti«) je bilo zapisano v Poduku o koleri 5. avgusta 1886 (AST, Luogotenenza (atti genera­ li), b. 520, št. 14067). 104 Relazione generale, str. 25. Nabrežinska železniška postaja na razglednici s konca 19. stoletja (Wikimedia Commons). 72 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu neposredni bližini italijanske meje. Zlasti v drugi polovici stoletja so na ključnih obmejnih železni- ških postajah na severozahodu tržaškega ozemlja (Nabrežina, Monfalcone), kjer so se križale žele- zniške povezave med Trstom in Benetkami ter Tr- stom in Ljubljano in kamor so pripotovali ljudje iz Furlanije, Nemčije in Italije, uredili prostore za izolacijo.105 Razmišljanje o neusklajenosti ukrepov na morskih in kopenskih poteh je bilo objavljeno v enem od tržaških časopisov,106 v katerem je nave- denih nekaj primerov potovanj, zaradi katerih bi se kolera (ker nadzor nad kopenskim prometom ni bil enako strog kot nad pomorskim) zlahka prenesla v mesto: potniki, ki neposredno iz oku- žene Ancone prispejo preko železnice, brez ovir dosežejo Trst zgolj po prestanem površinskem prekajevanju. Ravno tako potniki, ki iz Aleksan- drije s parnikom prispejo v okuženo Ancono, brez ovir odpotujejo v Trst preko železnice, na drugi strani pa so potniki, ki po morju pridejo iz »zdravstveno dvomljive« Aleksandrije (ki je bila pogosto žarišče okužbe) v Trst, ne da bi prečkali okužena mesta, podvrženi sedemdnevni karante- ni. V naslednjih desetletjih je ta nadzor postajal vse bolj ohlapen; v zadnji četrtini 19. stoletja so izvajali naslednji ukrep: občinski pooblaščenci so potnike pričakali na železniških postajah ter zbirali podatke o tem, od kod prihajajo in kje bodo nastanjeni; kasneje – sicer za kratek čas107 – so dodali še zdravnika, čigar naloga je bila pre- verjati prihode in sprejemati potrebne ukrepe v primeru manifestacije simptomov pri katerem od potnikov. Zdravnik se je na podlagi zbranih po- datkov v najkrajšem možnem času zglasil na priš- lekovem začasnem bivališču in v treh zaporednih dneh opravil zdravstveni pregled, da bi se prep- ričal o popolni odsotnosti bolezni.108 Tu bi lahko iskali vzporednice s konceptom »neokaranteniz- ma« (neoquarantism), ki ga je za Veliko Britanijo v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja uve- del P. Baldwin; šlo je za pristop z empirično oceno inkubacijskih časov in uporabo sodobnih metod razkuževanja, bakterioloških preiskav in drugih preventivnih ukrepov109 oziroma za sistem, ki je vključeval pregled, izolacijo, dezinfekcijo in nad- 105 Bratož, Bledolična vsiljivka. 106 Il Diavoletto, XVIII, št. 200, 29. avgust 1865. 107 Leta 1885 zdravnik ni bil več vključen v ta protokol, saj je po mnenju vodstva občine zadostovalo, da občinski odposlanec od postajenačelnika pridobi podatke o zdrav­ stvenem stanju potnikov na poti od meje (z Italijo) do Tr­ sta, zdravnika pa so poklicali le ob morebitni okužbi (De Giaxa in Lustig, Relazione, str. 17). 108 De Giaxa in Lustig, Relazione, str. 17; prim. SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 1870. 109 Trubeta et al., Introduction, str. 11. zor, s čimer so želeli nadomestiti oziroma skrajša- ti tradicionalne karantenske ukrepe.110 Vendar se zdi, da so obmorska mesta (oziroma občinske uprave) previdneje ravnala pri prišlekih, posebej če je njihovo potovanje zajemalo okuže- ne kraje, kakor je razvidno iz naslednjega prime- ra. Zgodaj zjutraj nekega poletnega dne leta 1884 je v Kopru vodja mestne straže ustavil moškega po imenu Pečenka (Pecenca), ki je dan prej pris- pel s parnikom iz Trsta, kamor je pripotoval po kopnem iz Marseilla. Ker so ga sorodniki zavrni- li, je čez noč prespal na prostem. Sklicana je bila izredna zdravstvena komisija, ki je poskrbela za primer. Ugotovljeno je bilo, da je Pečenka s seboj imel sveženj oblačil in da je takoj odšel v bratovo gostilno v mestni četrti Porto, vendar so ga od tam nemudoma odstranili, ne da bi prišel s kom v stik. Nato je odšel v hišo svoje sestre Rose v četrt sv. Pe- tra, kjer je sveženj oblačil predal svaku G. Steffèju, ki jih je skril v klet sosednje hiše (pekarne). Da bi ugotovili, kje so bila oblačila shranjena, so izvedli preiskavo in sprejeli nadaljnje ukrepe; prostor go- stilne je bil temeljito razkužen, ravno tako so bila v dezinfekcijo predana najdena oblačila, Pečenko pa so aretirali in izolirali. Steffèjeva in sosednja hiša s pekarno sta bili v opazovanju, njune prebi- valce so zaprli in jim ukazali, naj ne stopajo v stik z nikomer, za preprečitev morebitnih kršitev pa so skrbele policijske straže. Na vrata hiše, v kateri je bil osumljeni Pečenka, in na obe prej omenjeni hiši so namestili opozorilni napis. Ker je osumljeni izjavil, da je v Trst prispel z dvanajstimi tovariši, ki naj bi vsi pobegnili iz Marseilla, so o tem telegrafsko obvestili tržaški magistrat. Pečenka je imel s seboj potrdilo o ka- ranteni, ki jo je sedem dni prestal v Pian di Latte, vendar se to pristojnim (ki so morali o tem poro- čati okrajnemu glavarstvu) ni zdelo dovolj, saj so se primeri kolere v tistem času pojavili v Neaplju in Saluzzu, nato pa tudi v Pian di Latte, kjer so umrli štirje ljudje.111 Primer po eni strani priča o prizadevanjih mestne skupnosti, da bi dodatno zaščitila svoje »meje«, po drugi strani pa o strahu pred »kužnimi mediji« in prenašalci bolezni, ki so prihajali od zunaj. Karantenskih ukrepov niso izvajali le za priš- leke, temveč ob izbruhu bolezni tudi za prebival- ce Primorja. Posebno strogi so bili ukrepi, poveza- ni z izolacijo bolnikov. Za to so skrbele predvsem zdravstvene straže, ki so tudi pomagale družinam obolelih z dobavljanjem hrane in zdravil ter z zagotovitvijo zdravniškega obiska.112 Vsako sta- 110 Baldwin, Contagion, str. 164. 111 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 205, št. 2219. 112 Zdravstvene straže so bile neposredno vezane na general­ 73 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu novanje in stavbo, kjer se je kolera pojavila, je bilo treba označiti s posebnim napisom.113 Obo- lele so načeloma izolirali na njihovih domovih, vendar pa so v primeru neustreznih življenjskih (higienskih) razmer, zlasti ko je šlo za revnejše sloje prebivalstva, bivajoče v pretesnih stanova- njih, svojce bolnikov, odvedli v temu namenjeno stavbo (v Trstu so bili to običajno prostori vrtcev in šol – v kontumacu so ostali po deset, kasneje pa le še po sedem oziroma pet dni), obolele pa v pomožno bolnišnico.114 V Kopru so leta 1885 iz- postavili potrebo po kontumacijski stavbi, v kate- ri naj bi izolirali prve morebitne bolnike zaradi nevarnosti širjenja okužbe,115 verjetno pa je bila ta nato vzpostavljena v četrti Ognissanti, kjer je (v nedatiranem) dokumentu zabeležena »pomožna bolnišnica«.116 Vendar se je tudi omejevanje gibanja pri ose- bah, ki so bile v stiku z okuženimi, začelo rahljati. Že konec leta 1885 je bil namreč izdan dekret, da mora biti izolacija omejena le na obolele osebe in tiste njihove bližnje, ki bi bili ob njih zaradi nege, ostali, ki bi to želeli, pa bi lahko svobodno zapustili bivališče in jim gibanje ne bi bilo omeje- no, bili bi le na desetdnevnem zdravniškem opa- zovanju. Tržaško namestništvo je izdalo dekret, v katerem je bilo navedeno, da se karantena izvaja le pri tistih osebah, ki imajo neposreden in stalen stik z bolnikom, kar pomeni, da je imela občina za prebivalce stavb, v katerih se je pojavila okuž- ba, na voljo le ukrep zdravniškega opazovanja.117 ZAKLJUČEK V prispevku je bil na primeru severnega Ja- drana podan splošen pregled karantenskih ukre- pov v obmorskih mestih od zgodnjega novega ni inšpektorat s sedežem na magistratu; njihovo delo se je »začelo s prijavo primera bolezni in zaključilo z odvozom mrliča«. Med njihove pristojnosti je sodilo tudi prepre­ čevanje stikov med zdravimi in bolnimi, v primeru smrti zaradi kolere pa je bila njihova dolžnost takoj obvestiti inšpektorat ter preprečiti britje ali preoblačenje mrliča, saj je bilo to med epidemijo zaradi možnosti okužbe prepo­ vedano (gl. SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 115, a. e. 2259, Istruzione per le guardie di sanità durante il cholera, 1867). 113 Regolamento sanitario; Bratož, Bledolična vsiljivka. 114 De Giaxa in Lustig, Relazione, str. 28. 115 La Provincia, 16. januar 1886. 116 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 261, a. e. 2058/IX; naj­ verjetneje gre za stavbo v Lazaretski ulici, ki so jo tako poimenovali najbrž prav iz omenjenega razloga. Med epidemijo leta 1866 je bila kot pomožna bolnišnica upo­ rabljena palača Barbabianca (v stranski ulici ob Čevljar­ ski) v središču mesta (gl. Bratož, Bledolična vsiljivka, str. 180). 117 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 216, št. 1783; podobno tudi leta 1884; SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 205, št. 2266. veka do zadnjih desetletij 19. stoletja, ki kaže na spreminjanje karantenskih določil – karantenski ukrepi pri kugi so bili daljši kot pri koleri (tako v pomorstvu kot v izolaciji oseb), kar je bila pos- ledica etiologije obeh bolezni, inkubacijske dobe ipd. –, vendar niso bila pretežno pogojena z znan- stvenimi oziroma praktičnimi spoznanji, temveč tudi z gospodarsko-političnimi odločitvami. Čeprav smo karantene na območju severne- ga Jadrana opazovali v daljšem časovnem loku (od časa hudih epidemij kuge do časa, ko je ku- go nadomestila kolera) in v različnih historičnih kontekstih (ko poti – tudi bolezenske – postajajo krajše in potovanja hitrejša), se nakazujejo dolo- čene stalnice. Kako pomembno mesto so imeli določeni predmeti v kolektivnih predstavah o šir- jenju nalezljivih bolezni118 v času, preden so bile te znanstveno pojasnjene, kažejo posebna pozor- nost, ki je bila namenjena trgovskemu blagu, za katero je veljal kontumac, ter kolektivni strahovi, ki so jih ti predmeti vzbujali v skupnosti obmor- skih mest. Na področju pomorske sanitete, ki je bila v teh krajih še posebej poudarjena, so smerni- ce narekovale pomorske velesile, ki so vzpostavile mehanizme zamejevanja širjenja okužb, ki so se obdržali do 19. stoletja. Takrat so se začele pojav- ljati težnje po povezovanju držav pri vprašanjih pomorske sanitete in oblikovanju mednarodnega ukrepanja v boju proti nalezljivim boleznim, ki je pomembno tudi za obravnavani prostor. Hkrati se kaže, da je karantena (zaradi va- riabilnosti njene dolžine, s katero se je izgubil prvotni pomen tega pojma, je morda ustreznejši termin »kontumac«) pridobivala različne konota- cije in pomene – po eni strani kot strah vzbujajoč ukrep, ki ovira gospodarske izmenjave, po drugi strani pa kot izraz aktivnega pristopa k reševanju problematike širjenja nalezljivih bolezni. Ker je v osnovi izhajala iz omejevanja mobilnosti – tako na mikroravni (znotraj mesta) kot na širši ravni (prehajanje deželnih in državnih meja) –, je v določenih kontekstih (a še bolj v času, ki v tem članku ni zajet) postala tudi sredstvo nadzora nad določenimi skupinami ljudi. Financiranje Prispevek je nastal v okviru projekta »Epidemije in zdravstvo v interakciji. Epidemije kot javnozdravstveni problem v slovenskem prostoru od epidemij kuge do 20. stoletja« (J6-3122), ki ga sofi- nancira ARIS. 118 O tem v svojih znanih aforizmih piše tudi Santorio Santo­ rio v 17. stoletju (Santorio, Umijeće). 74 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AST – Archivio di Stato di Trieste AAMC – Antico archivio municipale di Capodis- tria ASV – Archivio di Stato di Venezia Dispacci dei Rettori, Dalmatia et Istria, 1602–1734 SI PAK – Pokrajinski arhiv Koper KP 6.3 – Komuna Koper KP 7 – Občina Koper KP 304 – Družinski fond Manzoni OBJAVLJENI VIRI AMSI – Atti e memorie della Società istriana di archeo- logia e storia patria De Giaxa, Vincenzo in Lustig, Alessandro: Relazione sul colera nell'anno 1886. Trieste: Municipio, 1887. Gavardo, Domitio: Le lagrime di Capodistria et la peni- tenza del popolo, con una lettera al padre dell'autore. Venezia, 1555. Pahor, Miroslav in Šumrada, Janez: Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. Vol. II. Ljubljana: SAZU – Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodo- vinski inštitut Milka Kosa, 1987. Raccolta delle leggi ed ordinanze concernenti il servizio del- la sanità marittima nei litorali austro-illirico e dalmato. Vol. I–II. Trieste: Tipografia del Lloyd austro-unga- rico, 1879–1880. Regolamento generale per l'amministrazione della Sanità marittima nell'Impero austriaco (Dunaj, 13. decem- ber 1851). Regolamento sanitario per l'epidemia del colera di Trieste, compilato sulla base dell'istruzione ministeriale, 5. av- gust 1886, N. 14067. Regolamento sulla procedura da osservarsi dai Capitana- ti circolari, Domini, Autorità locali, Parrochi, Medici circolari, distrettuali ed ausiliari, nonché dai Chirurghi nei casi di Epidemie in generale ed in particolare del Co- lera epidemico (Dunaj, 15. avgust 1848). Relazione generale della Giunta alla Dieta provinciale del Margraviato d'Istria sulla gestione dalla chiusa della sessione dell'anno 1872 in poi. Atti della dieta provincia- le dell'Istria in Parenzo, vol. 10, 1873. Santorio, Santorio: Umijeće medicinskih mjerenja Santo- rija Santorija: hrvatski, slovenski i talijanski prijevod = Veščina Santorija Santorija o statični medicini: hrvaški, slovenski in italijanski prevod = L’arte delle misurazio- ni mediche di Santorio Santorio: traduzione in croato, sloveno e italiano. Zagreb [etc.]: Filozofski fakultet Sveučilišta [etc.], 2023. Scussa, Vincenzo: Storia cronografica di Trieste dalla sua origine sino all'anno 1695 del canonico D. Vincen- zo Scussa Triestino, cogli annali dal 1695 al 1848 del procuratore civico Cav. Pietro Dott. Kandler. Trieste: Coen, 1863. Waller, Giovanni: Manuale delle leggi e regolamenti co- munali e provinciali nonchè delle varie altre leggi ed ordinanze ai medesimi attinenti valevoli per la contea principesca di Gorizia e Gradisca e pel margraviato d'Istria. Innsbruck: Libreria Accademica Wagneria- na, 1886. Weber, Francesco: Visita sopra le Modificazioni richieste dal tempo negli attuali Sistemi di Sanità marittima e Contumacia, avuto riflesso alla proposizione del dr. Bu- lard, 1841 (SI PAK KP 304, Družinski fond Manzoni, t. e. 9, a. e. 15). LITERATURA Ackerknecht, Erwin H.: Anticontagionism between 1821 and 1867. Bulletin of the History of Medicine 22, 1948, str. 532–593. Alfani, Guido: Plague in Seventeenth Century Euro- pe and the Decline of Italy: an Epidemiological Hypothesis. European Review of Economic History 17, 2013, št. 4, str. 408–430. DOI: https://doi.org/10.1093/ ereh/het013 Arrizabalaga, Jon in García-Reyes, Juan Carlos: Con- tagion controversies on cholera and yellow fever in mid nineteenth-century Spain. Mediterranean Quarantines, 1750–1914. Space, identity and power (ur. John Chircop, Francisco Javier Martínez). Manchester: Manchester University Press, 2018, str. 170–198. DOI: https://doi.org/10.7765/9781526115 553.00015 Balázs, Peter in Foley, Kristie L.: The Austrian Success of Controlling Plague in the 18th Century: Mariti- me Quarantine Methods Applied to Continental Circumstances. Kaleidoscope 1, 2010, št. 1, str. 73–87. DOI: https://doi.org/10.17107/KH.2010.1.73-89 Baldwin, Peter: Contagion and the State in Europe 1830– 1930. Cambridge: Cambridge University Press, 1999. Benussi, Bernardo: Frammento demografico. Miscella- nea di studi in onore di Attilio Hortis, vol. II. Trieste: G. Caprin, 1910, str. 985–1021. Bertoša, Slaven: La peste in Istria nel medio evo e nell’età moderna (il contesto europeo delle epide- mie). Atti. Centro di Ricerche storiche di Rovigno, vol. XXXVII, 2007, str. 121–159. Bonin, Zdenka: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu, hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper, s poudar- kom na delovanju ubožnih ustanov od 13. do začet- ka 20. stoletja. Arhivi 41, 2018, št. 1, str. 63–94. Booker, John: Preface. Maritime Quarantine: The Bri- tish Experience, c. 1650–1900. Hampshire: Routled- ge, 2007, str. 1–6. 75 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Bratož, Urška: Bledolična vsiljivka z vzhoda: kolera v seve- rozahodni Istri (1830–1890). Koper: Znanstveno-raz- iskovalno središče, Založba Annales ZRS Koper, 2017. Bratož, Urška: Cholera at the junction of maritime and land routes in nineteenth-century Trieste. Medica- lising borders: selection, containment and quarantine since 1800 (ur. Sevasti Trubeta, Christian Promitzer, Paul Weindling). Manchester: Manchester Uni- versity Press, 2021, str. 56–77. DOI: https://doi.org/1 0.7765/9781526154675.00010 Bratož, Urška: Človek v primežu epidemije: doživlja- nje kuge v Kopru in Gorici v 17. stoletju. Arhivi 43, 2020, št. 2, str. 271–286. Bratož, Urška: Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva v Kopru 19. stoletja. Arhivi 41, 2018, št. 1, str. 95–103. Bussolin, Giovanni: Dell' I.R. Lazzaretto Marittimo in valle San Bartolomeo presso Muggia e della sua ope- rosità durante l'anno 1878: cenni. Trieste, I.r. Governo marittimo, 1879. Chase-Levenson, Alex: Early Nineteenth-Century Mediterranean Quarantine as a European System. Quarantine: Local and Global Histories (ur. Alison Bashford). Basingstoke: Palgrave, 2016, str. 35–53. Chircop, John in Martínez, Francisco Javier: Intro- duction. Mediterranean quarantine disclosed: space, identity and power. Mediterranean quaran- tines, 1750–1914: Space, identity and power (ur. John Chircop in Francisco Javier Martínez). Manches- ter: Manchester University Press, 2018, str. 1–14. DOI: https://doi.org/10.7765/9781526115553.00006 Cigui, Rino: Antiche e nuove paure: le epidemie di co- lera a Trieste e in Istria nel secolo XIX. Atti 38, 2008, št. 1, str. 429–504. Cigui, Rino: Un progetto di lazzaretto e porto contu- maciale nell’Istria del primo Ottocento. Atti 41, 2011, št. 1, str. 209–238. Cliff, Andrew D. in Smallman-Raynor, Matthew R. in Stevens, Peta M.: Controlling the Geographical Spread of Infectious Disease: Plague in Italy, 1347– 1851. Acta Medico-Historica Adriatica 7, 2009, št. 2, str. 197–236. Coons, Ronald E.: Steamships and Quarantines at Tri- este, 1837–1848. Journal of the History of Medicine 44, 1989, št. 1, str. 28–55. DOI: https://doi.org/10.1093/ jhmas/44.1.28 Cova, Ugo: Commercio e navigazione a Trieste e nella mo- narchia asburgica da Maria Teresa al 1915. Udine: Del Bianco, 1992. Čeč, Dragica in Kalc, Aleksej: Vzpostavitev moderne- ga policijskega sistema v prostopristaniškem Trs- tu sredi 18. stoletja. Acta Histriae 18, 2010, št. 3, str. 515–538. Darovec, Darko in Mihelič, Darja: Statuti komuna Ko- per. Koper: Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Inštitut IRRIS, 2024. De Franceschi, Camillo: Chartularium piranense: raccol- ta dei documenti medievali di Pirano: con una disserta- zione sulle origini e lo sviluppo del Comune di Pirano. Vol. II (1301–1350). Parenzo: Stab. tip. G. Coana & Figli, 1924. Delaporte, François: Disease and Civilization. The Cho- lera in Paris, 1832. Cambridge, London: MIT Press, 1989. Evans, R. J.: Death in Hamburg: Society and Politics in the Cholera Years. New York: Penguin Books, 2005. Faber, Eva: Territorio e amministrazione. Storia eco- nomica e sociale di Trieste. Vol. II. (ur. Roberto Finzi, Loredana Panariti, Giovanni Panjek). Trieste: Lint, 2003. Freschi, Francesco: Dizionario di igiene pubblica e di poli- zia sanitaria (ad uso dei medici e dei magistrati). Vol. I. Torino: Favale e comp., 1857. Gensini, Gian Franco in Yacoub, Magdi H. in Conti, Andrea A.: The Concept of Quarantine in History: From Plague to SARS. The Journal of Infection 49, 2004, št. 4, str. 257–61. DOI: https://doi.org/10.1016/j. jinf.2004.03.002 Gestrin, Ferdo: Pomorski promet v Trstu leta 1760. Kro- nika 37, 1989, št. 1–2, str. 46–49. Grahornik, Matjaž: Epidemija kuge na Štajerskem v letih 1679 in 1680. Epidemije in zdravstvo: zgo- dovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 155–183. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508090_04 Harrison, Mark: Afterword. Quarantine: Local and Glo- bal Histories (ur. Alison Bashford). Basingstoke: Pal- grave, 2016, str. 251–257. Harrison, Mark: Contagion: How Commerce Has Spread Disease. New Haven: Yale University Press, 2012. Howard, John: An account of the principal lazarettos in Europe. London: T. Cadell, 1789. Howard-Jones, Norman: The Scientific Background of the International Sanitary Conferences 1851–1938. Ge- neva: WHO, 1975. Huber, Valeska: The Unification of the Globe by Di- sease? The International Sanitary Conferences on Cholera, 1851–1894. The Historical Journal 49, 2006, št. 2, str. 453–76. DOI: https://doi.org/10.1017/ S0018246X06005280 Ivetic, Egidio: La peste del 1630 in Istria: alcune os- servazioni sulla sua diffusione. Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, 96, n.s., 1996, 94, str. 171–194. Ivetic, Egidio: La popolazione dell’Istria nell’età moderna: lineamenti evolutivi. Fiume, Trieste, Rovigno: Unio- ne Italiana, Università Popolare, Centro di Ricer- che Storiche, 1997. 76 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu Kalmár, János: Načrti pomorske trgovine prek Trsta iz časa vladavine Karla VI. Kronika 33, 1985, št. 2/3, str. 137–141. Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranj­ skem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC – ZRC SAZU, 2007. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610- 504436 Kesić, Branko: Zaštita zdravlja u pomorskom saobraća- ju i danas. Pomorski zbornik: povodom 20­godišnjice Dana mornarice i pomorstva Jugoslavije 1942–1962 (ur. Grga Novak, Vjekoslav Maštović). Zagreb, Zadar: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti; In- stitut za historijske i ekonomske nauke, 1962. Kočevar, Vanja: Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627 na Kranjskem na podlagi stanovskega re- gistraturnega protokola. Epidemije in zdravstvo: zgodovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljubljana: Založba ZRC, 2024, str. 131–153. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610508090_03 Kramar, Janez: Epidemije v Slovenski Istri. Zgodovinski časopis 49, 1995, 1, str. 99–112. Lago, Luciano in Rossit, Claudio: Descriptio Histriae: la penisola istriana in alcuni momenti significativi della sua tradizione cartografi ca sino a tutto il secolo XVIII: per una corologia storica. Trieste: Lint, 1981. Mediterranean Quarantines, 1750–1914. Space, identity and power (ur. John Chircop in Francisco Javier Martínez). Manchester: Manchester University Press, 2018. DOI: https://doi.org/10.7765/978152611- 5553 Metlikovitz, Erminio: I Lazzaretti marittimi di Trieste. Trieste: Club Touristi Triestine, 1904. Ponte, Euro: Un lazzaretto dell'Ottocento nell’alto Adriatico – Muggia, in provincia di Trieste. Acta medico-historica Adriatica 4, 2006, št. 2, str. 235–246. Presl, Igor: Umna cesarica in poslušna smrt. Primorska srečanja 21, 1997, št. 191, str. 218–221. Promitzer, Christian: Quarantines and Geoepidemio- logy: The Protracted Sanitary Relationship betwe- en the Habsburg and Ottoman Empires. Dynami- ken der Wissensproduktion: Räume, Zeiten und Akteu- re im 19. und 20. Jahrhundert (ur. Wolfgang Göderle, Manfred Pfaffenthaler). Bielefeld, 2018, str. 23–56. DOI: https://doi.org/10.1515/9783839440414-003 Quarantine: Local and Global Histories (ur. Alison Bash- ford). Basingstoke: Palgrave, 2016. Restifo, Giuseppe: I porti della peste: epidemie mediter- ranee fra Sette e Ottocento. Messina: Mesogea, 2005. Rutar, Simon: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana: Matica Slovenska, 1896. Schiavuzzi, Bernardo: Le epidemie di peste bubbonica in Istria. Atti e memorie della Società istriana di archeo- logia e storia patria 4, 1888, vol. V, 3–4, str. 423–446. Schiavuzzi, Bernardo: Le istituzioni sanitarie istriane nei tempi passati. Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria 8, 1892, str. 315–407. Scudeller, Paolo: L'organizzazione mondiale della sanità (diplomsko delo). Pavia: Università degli studi di Pavia, 1999/2000. Simon, Chiara: La sanità marittima a Trieste nel Sette- cento (da Carlo VI a Maria Teresa – 1711–1780). Ar- cheografo Triestino, serie 4, 64, 2004, str. [263]–359. Smole, Emil: Koprsko obzidje, Mudina vrata in Levji grad. Kronika 5, 1957, št. 1, str. 26–38. Stevens Crawshaw, Jane L.: Plague Hospitals. Public He- alth for the City in Early Modern Venice. Farnham (Surrey), Burlington (VT): Ashgate, 2012. Tatò, Grazia: Prestigio e influenza politica del potere economico a Trieste nelle carte della Deputazione di Borsa poi Camera di commercio. Acta Histriae 7, 1999, št. 7, str. 609–618. Terčon, Nadja: Organizacija pristaniške in pomorsko- sanitetne službe v avstrijski monarhiji. Annales, 1993, št. 3, str. 243–256. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Živ- ljenje in svet, 1934. Trubeta, Sevasti in Promitzer, Christian in Weindling, Paul: Introduction: medicalising borders. Medica- lising borders: selection, containment and quarantine since 1800 (ur. Sevasti Trubeta, Christian Promitzer, Paul Weindling). Manchester: Manchester Uni- versity Press, 2021, str. 1–27. DOI: https://doi.org/10 .7765/9781526154675.00007 Vanzan Marchini, Nelli-Elena: Venezia e Trieste sulle rotte della ricchezza e della paura. Sommacampagna: Cierre, 2016. Visintini, Claudio: I lazzaretti della città di Trieste: rilievi e ricerche sulle architetture dei centri di controllo sani- tario e commerciale tra Settecento e Ottocento. Trieste: »Italo Svevo«, 2008. Zanier, Katharina: Arheologija v palači: raziskave pod- zemlja na Kreljevi 6 v Kopru v kontekstu stavbnega in mestnega razvoja. Palača Tiepolo­Gravisi v Kopru: odstiranje mestne zgodovine (ur. Aleksander Panjek, Urška Železnik). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, 2015. Železnik (Bratož), Urška: Kuga in prestopki zoper zdravje: iz fragmentov sodnih procesov (Koper, 1630–31). Acta Histriae 23, 2015, št. 4, str. 713–734. Železnik (Bratož), Urška: Peste sul e oltre il confine asburgico-veneto: un'epidemia per ricostruire la popolazione (Capodistria, 1630–31). Popolazione e storia 16, 2015, št. 2, str. 73–94. Železnik (Bratož), Urška: Zamejevanje epidemij kuge v pristaniških mestih severnega Jadrana: primerja- va med beneško Istro in Avstrijskim primorjem v 18. stoletju. Povijesni prilozi 45, 2013, str. 313–331. 77 | kronika 73 � 2025 1 urška bratož | med kugo in kolero: karantenski ukrepi v severnem jadranu SUMMARY Between the Plague and Cholera. Quarantine Measures in the Northern Adriatic The article presents movement restriction as preven- tive measure against contagious diseases, such as plague in the early modern period and cholera in the nineteenth century. In the coastal towns of northwestern Istria, such measures were taken to contain the plague both on land and sea; in addition to cordons sanitaires set up at the behest of the Venetian administration, quarantine was imposed at border crossings, and persons infected we- re put in isolation at home or in mainland lazarettos. At sea, the chief measure of protection against the spread of contagious diseases from distant lands were the Veneti- an lazarettos or, in smaller ports, health care offices and other quarantine facilities. Security was enhanced by the armed fleet, serving as an extension of the cordons sani- taires. From the eighteenth century onward, the leading position in maritime trade was gradually taken over by the Habsburg Trieste. The port city espoused the Venetian pre- ventive health mechanisms, which continued to remain in place after Istria passed from Venetian to Habsburg rule. Within the framework of maritime sanitation, Trieste as the central port also set up lazarettos, which still served their function during the cholera epidemics in the nine- teenth century, whereas the cordons sanitaires lost much significance, and the isolation measures, too, became mo- re relaxed. Rather than a medical issue, health prevention increasingly became the question of political-economic decision-making, also in the context of developing incen- tives for international guidelines on how to handle conta- gious diseases. kronika 73 � 2025 1