V STARI CUKRARNI R. PETERLIN-PETRUŠKA (Spomini na življenje ljubljanskega literarnega proletariata.) Stojim na hodniku desetega stopnišča velike rdeče mestne hiše na Poljanah. Skozi okno četrtega nad stropja imam krasen razgled na vzhodni del Ljub ljane notri do Golovca, po polju do Zaloga in posav skih vasi. Prav blizu, takoj onstran šentpetrskega mostu, ob desnem bregu Ljubljanice se dviga v nebo gromadno, nerodno oblikovano telo mnogonadstropne »stare cu- krarne«. V nji in v njeni najbližji okolici so se od igrali značilni in v marsičem usodni momenti iz živ ljenja naše moderne. Če prihajaš s šentpetrske strani, greš najprej mimo žirovčeve hiše, v kateri je stanovala Župančičeva ope- vanka, Albertina (Breda), čez most na Ambrožev trg in po njem ob Ljubljanici ter prideš skozi široko obokano vežo sprednjega gospodarskega dela cu- krarne na prostrano, od treh strani z visokimi stav bami zaprto dvorišče. Držiš se bolj desne strani, obideš vogal globoko notri pomaknjenega poslopja, pa si na drugem manjšem dvorišču. Dvorišče presekaš na levo počez, vstopiš skozi velika vrata v temačno vežo in se vzpneš po položnih, širokih lesenih stop nicah v drugo nadstropje. Glavne stopnice peljejo dalje visoko, visoko gori pod streho, ti se pa obrneš na levo in greš po temnem hodniku, stopiš v kotu dve stopnici navzdol ter se pritipaš do vrat na desni strani. Odpreš jih in si v prostorni sobi s tremi okni, v kateri je umrl Dragotin Kette, če pa stopiš od že omenjenih dveh stopnic dvakrat naravnost, pa za- deneš ob vrata sobice, kjer je umrl Josip Murn-AIek- sandrov. V oni prostorni sobi je stanovala študentovska mati Polonica Kalanova s svojimi sorodnicami, to manjšo je pa oddajala študentom. Kako jo že opisuje univer zitetni profesor dr. Ivan Prijatelj v predgovoru k »Pesmim in romancam« Aleksandrova? »... Prišel sem k njemu v staro cukrarno na nje govo stanovanje, to je v ono sobico, ki je — lahko se reče — iz nje izšla naša najmlajša literatura. Sobica je to kakor zaboj. Do nje se pride skozi temo, in prav pred vratmi so stopnice navzdol, da čez — nje padeš. Sobica ima eno okno, a tako visoko, da samo glava doseza prve šipe. Zato se z ostalim telesom še bolj počutiš v zaboju. Ne vem kakšna je ta soba sedaj, ali jaz si je ne morem drugače predstavljati, kakor z dolgo komisno mizo, stoječo sredi zglodanega poda in preobloženo s knjigami, s katerimi se čisto mirno družijo različne pipe, škatlice za tobak, ovratniki in ovratnice in vrhu tega še kaka mala skodelica z ostanki sinočne večerje, če pogledaš eno ali drugo teh knjig ali onih po policah, najdeš na tej ime Can karja, na oni Ketteja, potem Župančiča in Murna. Vsi ti niso nikoli stanovali tu skupaj, ali vsi so prihajali semkaj kakor domov. In drugega niso prinašali sem in puščali tu kakor knjige, edino premoženje svoje, knjige povečini iz Reclamove knjižnice, a iz nje go tovo vse najboljše. Tu je živel ta literarni proletariat, dasi ne bogve kako zadovoljen s tem kvartirjem. A kdor je odšel od tu, se je moral zopet vrniti. Kette 5* Dragotin Kette Jos. Murn Aleksandrov je obležal v Trstu v bolnišnici, a vstal je, se odpravil na pot in prišel v to sobico — umret. Tudi bolni Alek sandrov je hodil okrog, kljubujoč bolezni, a naposled je odložil popotno palico in se vlegel na posteljo, ki je na nji njegov prijatelj izdahnil svojo dušo ...« Prvič sem bil v tem stanovanju spomladi leta 1899. Iz dnevnikov sem zvedel, da leži v stari cukrarni težko bolan prijatelj Dragotin Kette. Zjutraj zgodaj sem odšel iz Kamnika in jo mahnil peš proti Ljubljani, čeprav sem spoštoval Ketteja kot največjega sloven skega pesnika po Prešernu, vendar ga nisem manj čislal kot starega, iskrenega in dobrega prijatelja, s katerim sem preživel marsikatero prijetno urico. Sku paj sva že bila večkrat v Ljubljani, v Novem mestu sva se pa naravnost podružila. Z Bojanom Drenikom ali z žoržem je prišel k mojemu stanovanju, potrkal z dežnikom na okno in šli smo na izprehod kam v krasno novomeško okolico. Spomnil sem se med potjo tudi njegovega zadnjega obiska, ko sem ležal težko bolan v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji. Kako me je tolažil! Zdaj pa leži bolan sam in bogve, če ga bom našel še živega. Potrkal sem in v nekakem strahu vstopil. V desnem kotu pri oknu je ležal obrnjen proti vratom. »Ali me še poznaš?« Smehljaje mi je pokimal in stegnil v pozdrav svojo tenko roko. Tiho in počasi mi je pravil, kako je živel pri vo jakih v Trstu in kako se je prehladil na vajah v tr žaški okolici. Držali so ga potem v bolnišnici toliko časa, dokler niso videli, da ne bo več za vojaka. Tedaj so ga odpustili. Pripeljal se je sem v Ljubljano k Polonici, dokler se ne popravi. Sicer je vse dobro, le v tilniku ga nekaj silno peče kakor žerjavica. Ob postelji na stolu je stala skleda z mrzlo vodo in vanjo sem namakal brisačo in jo lahko ožeto po- kladal pod vročo glavo bolnika, kar mu je za nekaj časa olajšalo bolečine ... Nekako do treh popoldne sem ostal pri njem. čutil sem, da ne bo več dolgo živel. Hudo mi je bilo po prijatelju in poljubil sem ga za slovo na čelo. Ko sem bil že pri vratih, je še enkrat ponovil: »Pa še kaj pridi!« Seveda, seveda pridem še. Drugi dan, 26. IV. 1899 je pa umrl. 6' Isto leto jeseni sva se dobila z Golarjem na kolo dvoru, on se je pripeljal z Gorenjskega, jaz pa iz Kamnika. Iskala sva stanovanje, pa sem se spomnil Polonice v stari cukrarni. Najela sva ono malo sobico- zaboj. Začela sva pravo bohemsko življenje, živela sva ve činoma od honorarja, ki sta ga nama nakazovala po kojna Keržič in Andrej Kalan za pesmice, črtice in podlistke v »Angelčku«, »Vrtcu« in »Slovencu«. Okoli Božiča se nama je pridružil stari Poloničin študent Josip Murn-Aleksandrov, ki se je vrnil z dunajske univerze v Ljubljano radi pomanjkanja sredstev. Za zadnji denar se je pripeljal še do Celja, odtam je pa krenil peš čez gore, mimo Dola nad Hrastnikom, kjer je učiteljeval njegov prijatelj-pesnik Janko Polak. Ta mu je postregel s pijačo, jedačo in denarjem, da se je lahko pripeljal do Ljubljane. Sobica-zaboj je torej sprejela tudi tretjega, njej dobro znanega stanovalca. Živeli smo zelo družno in bratovsko tako, da nam sobica ni bila nikoli, posebno pa še pozimi ne, pre tesna in je marsikaterikrat dobil zavetja v nji tudi kak drug slučajen gost. Po molčečem soglasju sva z Golarjem priznala Murna za svojega gospodarja. On je pazil, da je bila soba vedno topla in nama zakuril gašperčka pri vratih na vse zgodaj, ko sva bila še v postelji. Tam je sedel in nalagal drva in premog, kadil iz kratke pipice tobak, pomešan s suhim višnjevim listjem, in koval pesmice, ki nam jih je vselej pri zajutrku prebiral. Od vseh strani je znašal najboljše knjige, ki so jih pozneje drugi prijatelji odnašali. Toda prijatelj Aleksandrov ni skrbel samo za na jino dušno, temveč tudi za telesno hrano. Skoraj vsak večer nama je prinesel iz sosedne velike sobe kaj za pod zobe. In tisto ni bilo navadno v kaki mali skode lici, kakor omenja dr. Ivan Prijatelj, ampak je bila največkrat skoraj zvrhana skleda, ki sva jo midva z Golarjem še isti večer izpraznila. Josip Murn-Aleksandrov je tedaj služil pri drju. Šušteršiču. Ob nedeljah je kadil viržinke in povabil semtertja tudi naju v ono znano gostilno v Kravji dolini, ali pa kam drugam na kozarček vina. Ob dolgih zimskih večerih smo pa navadno igrali pri sosedih čevljarjih Antonu in Fronetu duraka dolgo v noč. Bila je čisto nedolžna otroška zabava. Čez dan so prihajali k Murnu v goste poleg Can karja in Župančiča še drugi prijatelji in včasih smo poleg literarnih pomenkov napravili kar celo gostijo. Na primer tedaj, ko smo zapili v enem večeru ves Re- galijev honorar, ki ga je dobil od »Ljubljanskega Zvona« za povest »Vzgoja«. Tedaj je Murn pripeljal nekega enoletnega prostovoljca Poljaka, s katerim je čital Mickievvicza. Ta nam je igral na kitaro, pel polj ske pesmi in plesal krakovjak. Ko je prišla njegova ura, pa smo ga z vso tolpo spremili v belgijsko vo jašnico — kar počez čez drn in strn je šlo, čez vrtove, zelnike in travnike. V teh mračnih prostorih stare cukrarne so se pele najlepše pesmi, so se rodile najčudovitejše povesti, napisane in nenapisane. V njih bo stara cukrarna živela še tedaj, ko ne bo od njenih temeljev več niti kamna na kamnu. 7*