Šola in dom. *) Vsaki človek čuti v sebi dvojno postavo: postavo spačene nature, t. j. hudo nagnjenje, ki vabi in sili človeka v ošabnost, prevzetnost, nečimernost, gizdost, nepokorščino, odeitijo, krivico, goljufijo, niehkužnost, nevošljivost, nczmernost, požrešnost, jezo, sovraštvo, mlačnost, lenobo, — v vso trumo pregreh, ki se zaležejo v sercu, kakor strupena kačja zalega; tej pregrešni zapovedi pa je nasprotna zapoved sv. evangelija, ki je zapisana v serce sleher- *) Iz nletnega sporočila" očitne glavne šole v Kranji. vredn. nega kristijana, in se sliši po notranjem glasu t. j. po vesti v vsakem človeku. Sv. evangeli ojstro zapoveduje, veleva in glasno govori: nNič ne stori, ničesar ne želi, karjenasprotno božji volji in Jezusovi veri!" Človek more to spolnovati, če se že v mladosti vadi hudo nagnjenje ojstro krotiti, zatirati v sebi vse, kar poželi spačena uatura, ki moti in slepi v.se, kar je nasprotno ljubezni do Boga in keršanski ljubezni do bližnjega, — z eno besedo: vse, — kar je greh, in kar v greh zapeljuje. Natura človeška ne neha biti spridena. Naj jo človek vcdno odvračuje od prepovedanega, hudega, — zmiraj sebo oziralo oko, in vedno se bo stegovala roka po prepovedanem sadu, če se ojstro ne ustavljamo. človeško serce je vert, v kterem divje, škodljive korenine poganjajo, in podobno bo serce njivi polni plevela, če se z dobro izrejo in z lastnim prizadevanjem ne izrujejo škodljive korenine, in se ne porežejo z ojstrim nožem strahovanja in pokorščine napčne mladike. človeško serce je dereča voda, ktera vse pobere s seboj, če se ne gredi in jezi njena moč s pametiiim, modrim strahovanjem. Človeško serce je razvajena žival, ktero mora človek zmiraj krotiti in berzdati, da mu koristi, in ne škoduje. človek se mora precej vmladosti začeti učiti in vaditi hudo nagnjenje v svoji oblasti imeti, sicer bo to njega v sužnosti imelo, ker se še druži z vnanjim vabljenjem spridenih ljudi, in tako vedno raste in mogoeniše prihaja. Malega červa bi človek — dobro izrejen in podučen — še zaterl; če ga pa ne porajta, postane strupena kača, in če se tej ne ubrani, se ga oklene in vse njegove dobre sklepe in dela s strupom navda, in ta kača se kmali spremeni v strašnega zmaja, ki ga popolnoma okuži s strupeno sapo in dene v svojo strašno sužnost. Tako postane človek nesrcčen na tem in unem svetu, sebi in drugim v nadlogo. Dolžnost slehernega človeka pa ni lc, cla v sebi hudo nagnjenje berzda in kroti, temuč da se čednosti vadi. Vsaka čednost ima svojo korenino v sercu; vkorenini se pa v sercu, če se človek k Bogu oberne, in začne Bogu živeti in njemu služiti, ki je popolnoma svet, ki teclaj le dobro hoče, hudo pa sovraži, ki je popolnoma pravičcn, ki hudobnega kaznuje, pobožnemu pa podari zasluženo plačilo; — kolikor večji je ljubezcn do Boga, toliko več bo drugih čednosti, ktere izrastejo le na dobri zemlji, t. j. v sercu polnem sv. ognja v ljubezni do Boga. če človek jezo zmaga iz ljubezni do Boga. bo krotkost zališala njegovo serce; če napove vojsko napuhu, bo ponižnost prebivala v njegovem sercu; če zatira poželjivost, bo mu čistost tovaršica; če premaga mlačnost in le- nobo, ga bo gorečnost peljala na sv. goro keršanskega življenja. Dobro je tedaj pomniti, da brez premagovanja in vojskovanja ni mogoče ne se varovati hudega, ne si pridobiti čednosti. Če se pa človek v mladosti tega ne vadi, težko bo pozneje to znal. česar je človek od mladega vajen, to rad in lahko stori, nasprotno pa mu težko stane. Reci temu, ki od mladosti ni dela vajen, da naj dela, in poreče ti: Ne morem, ker nisem vajen. To je moč navade. Še bolj to velja od zaderžanja, vbogljivosti, pokorščine staršem in učiteljem; lepo zaderžanje v cerkvi in na ulicah je lahek in slaclak jarem onemu, ki je od mladega vajen; nevbogljivemu, spridenemu, razvajenemu paglavcu so pa grenka teža. Prej skoraj zamorec spremenf svojo kožo in tiger svoje lise, kakor človek zapusti svojo vkoreninjeno navado. Če je tedaj učenec sedaj sramožljiv in spodoben, pameten v šoli in posebno v cerkvi, pa tudi na ulicah, pokoren in podložen štaršem, učiteljem in hišnim gospodarjem, priden pri učenji in molitvi, da ga ni treba siliti ne z obljubami, ne s kaznijo; če le iz ljubezni do Boga in staršev vse rad stori, če so se tako v mladem sercu dobre korenine prijele, tudi pozneje se sme lep sad pričakovati, in se bo tudi pozneje stanovitno deržal zgodaj vsajenih čednosti. Nasproti, če so že raali učenci staršem nepokorni, v šoli nevbogljivi, se zmerjajo, kolnejo, po vseh kotili vlačijo in v slabe tovaršije zahajajo, se brez molitve ulegajo in vstajajo, kaj se sme od njih pričakovati? Skoraj za gotovo smemo reči: Tudi pozneje bodo malopridni, leni za časno in večno, ali pa celo hudodelnki, na svetu vsem v nadlogo in pohujšanje, v večnosti pa jih bo ojstro zadela božja pravica. To smeš tako gotovo reči, kakor gotovo je res, kar govori sv. Duh, da mladeneč, vajen svoje poti, tudi v starosti z njc ne stopi. Dobro naj bi to pomnili vsi, ki imajo opraviti z odrejo mladosti. Poglavitno je tedaj to, da se človek že od mladih let dobro, keršansko odgojuje. Človek postane še lc človck po izreji, sicer se še poniža pod neumno živino. Sv. cerkev, ktere namen je, ljudi napeljevati k časni in posebno k večni sreči, je to dobro spoznala; zarad tega je že v 4. in 5. stoletji vstanovila keršanske šole, zlasti po samostanili v Egiptu, Galii (Francoskem) in druzih deželah, v kterih se je mladost učila, česar ji je bilo treba za časno in večno srečo. V začetku 6. stoletja in dalje si je red sv. Benedikta o tej zadevi pridobil posebne zaslužke. Kamorkoli so očetje tega reda prišli, so v imenu cerkve šole vsta- novili, ker so mladost podučevali v vsem za časno in večno potrebnem 15* in koristnem. Vedno je bila skerb za šole in pravo odrejo mladosti ena naj imenitniših skerbi katoliške cerkve. Ona je otroke po sv. kerstu svoje spoznala, ona mora tedaj kakor ilobra mati za nje skerbeti. Šola je hči, tedaj pomocnica sv. cerkve, nje poglavitna dolžnost je, da brani, da se niladost ne spridi in popači, in da se ne pogube lepe lastuosti nadepolnc nilaclosti. (Dalje prih.)