V rdečesn »raju«  Roman iz sovjetakega kmetskega življenja 18 »Nisem slišal. Bog daj, da je tudi pozneje ne bi!« »Ne boš je!« so kakor za prisego rekli možje. »Vsi bomo šli za teboj ali v svobodo ali v smrt!« Fedor je še dal nekaj naročil. Med drugim je ukazal, naj se okrog vasi razpostavijo straže, da ne bo presenečenja, če bi vojaki morda že ponoči prišli. Nato so možje odšli. • Oče in sin sta ostala sama. Pred drugimi sta se kazala junaška, toda sedaj jima je skrb zasenčila čela. Zlasti oče je drhtel pred negotovo bodočnostjo. Najbolj ga je morilo vprašanje, ali bodo druge vasi sledile zgledu Balte. Fedor je bil o tem trdno prepričan, oče pa se ni mogel otresti dvoma, ki se mu je vsebolj zajedal ~v dušo. Izkušnje so ga naučile, da se v nevarnostih ni mogoče z gotovostjo zanesti na Ijudi. Često strah prevzame tudi srca najboljših. Želja, da bi se izognili nevarnosti, smrti, mnogokrat premaga tudi najbolj odločne sklepe. V tem trenutku je vstopila Nataša, ki je prišla od doma. Tudi na njenem obrazu se je zrcalil strah pred usodno bodočnostjo. Žalostno je gledala očeta in Fedorja. Ta sta se prisiljeno nasmehnila, da bi pregnala skrb iz njenega srca. Aleksej jo je prijel za roko in vprašal: »Kaj je z materjo in bratom?« »Ni jima hudega. Sedaj použivata dobro večerjo, k jo je pripravil Fedor.« Pri teh besedah je hvaležno pogledala mladeniča. »Nataša, ali si ti kaj jedla?« jo je ta vprašal. »Sem!« je prikimala. V resnici ni jedla. Kako bi mogla misliti na jed, nr potrebe svojega telesa, ko so jo morile tako hude skrbi'. Od tistega trenutka, ko je pred nekaj urami klicalljudi k vstaji in so se ti navdušeni odzvali njenemu klici ter šli Fedorju na pomoč, je *utila, da jo tišči velik: odgovornost. Zaman si je dopovedovala, da ni mogk drugače ravnati. Misel na bodočnost jo je plašila. V zmagc ni upala, ker je vedela, kako divji nasprotnik je Klavs Tresla se je ob misli, da bo vsa kri, ki bo prelita, prišk nad njo. Malodušnost se ji ni mogla šteti v zlo. Saj jr bila ženska. Junaštvo ni ženska lastnost. Ni rniela tistil nadčloveških vrlin, ki premagajo čustvenost ter utrdijc srce. Trpela je v pričakovanju najhujših dogodkov. Ve dela je, da bo Fedor pono-i zažgal križe in če bi si upala bi mu rekla: Ne stori tega! A on se gotovo ne bi ozira na njene besede. Tako ni mogla storiti drugega, kakor vse prepustiti božji PrP'-ir"r>~"'.\ Kmalu je tudi Karina prišla v sobo. Čudila se je, ko je zagledala Natašo samo. Prej je bila namreč naročila Nataši, naj se vsi trije preselijo k njim ter je že za vse tri pripravila postelje. »Kje sta mati in Peter?« jo je vprašala. Nataša ji je pojasnila, da bodo to noč doma ostali. Petra so dogodki razburili in stanje se mu je tako poslabšalo, da ne more vstati. Če mu bo odleglo, bodo naslednjega dne prišli vsi. Nato se je deklica poslovila. Tudi Fedor se je poslovil. Po odhodu mladih sta se mož in žena spogledala. Čutila sta, da je napočil veliki čas. Prekrižala sta se in vzdihnila. Nataša in Fedor sta nekaj časa molče stopala drug ob drugem. Srca so bila polna, a nista našla pravih besed, da bi jih izlila. Naposled je Fedor spregovoril. Prijel je deklico za roko in polglasno rekel: »Nataša, ne vem, kaj se bo jutri zgodilo. Tepli se bomo in morda ...« »Oh, kake črne misli imaš!« ga je prekinila ona. »Nikakih črnih misli,« je odgovoril. »Toda na vse moramo biti pripravljeni, zaradi tega bi tudi najino zadevo rad rešil.« Ustavil se je, prijel Natašo za obe roki, ji pogledal v oči in rekel: »Nataša, nimamo duhovnika, da bi se vpričo njega poročila, zato ti tu pred Bogom rečem, da te od sedaj naprej smatram za svojo ženo. Obstoja krst želja in krvi. Morda obstoja tudi poroka želja in krvi. Ko pa bo zasijalo sonce svobode, bova najino poroko tudi pred oltarjem obnovila; če pa tega ne bova dočakala, bo Bog sam blagoslovil najino zvezo.« Natašo so pretresle mladeničeve besede. Stisnila se je k njemu in rekla: »Fedor, Bog naju bo varoval! On naju ne bo ločil. Zaupajva vanj!« Nato sta nadaljevala pot. Kmalu sta se znašla na polju. V mesečini sta videla pred seboj dolge vrste križev, katere bosta kmalu spremenila v plamenice. Spet sta se ustavila. Prsi so se jima močno dvigale. Srca so nemirno utripala. Bila sta ko vojaki pred bitko, bala sta se. Oklevala sta. Zavedala sta se, da je od njunega koraka odvisna usoda vseh vaščanov in prebivalcev sosednih vasi. Stisnila sta si roke in se pogledala. Ona je zašepetala njegovo ime, on pa njeno. Mesec je zahajal. Prisluškovala sta, a nista slišala nobenega glasu, samo vetrič je pel svojo skrivnostno pesem. Fedor se je odločno vzravnal. Zbral je v sebi vse sile. Za oklevanje ni bilo časa. Pograbil je šop slame. Nato je potegnil iz žepa vžigalnik. Nataša je nepremično opazovala vsak mladeničev gib. Fedor je sklanjal glavo in je ni pogledal. Vžigalnik se je zasvetil. V naslednjem trenutku je šop slame gorel. Fedor je tekel k prvemu križu in ga zažgal. Od tam je tekel k drugemu, tretjemu in naslednjim. Nataša mu je ko v polsnu sledila. čez čas je tudi ona pograbila šop slame, ga prižgala in tekala z njim od križa do križa. Ker so bili križi tako zloženi, da so se drug drugega dotikali, so se kmalu dolge ognjene kače vile po poljih. Nebo je žarelo. Nočni mir je motilo prasketanje goreče slame. Po končanem delu sta Nataša in Fedor molče stala in strmela v strahotni prizor. Polja so bila podobna gorečemu morju. Le ena njiva je bila zavita v mrak. Križe, ki so se na njej vrstili, sta pustila, da bi služili vaščanom. Možje, ki so stražili pred vasjo, so videli požar in so vročično stiskali puške. Možem so se pridružili drugi vaščani. Kmalu je bilo staro in mlado zbrano pred vasjo. Vsi so strmeli v požar. Obenem pa so napeljali oči in iskali v daljavi svetle točke, ki bi pričale o tem, da so tudi sosedne vasi pripravljene na vstajo. Nataša in Fedor sta z neko strašno slutnjo v srcih pozorno opazovala obzorje. Plamen je začel pojemati. Zdelo se jima je, da se ogenj potuhnjeno smeje njunim nadam. Križi so drug za drugim dogorevali in sijaj je postajal vse slabotnejši. Še kake četrt ure in nad poljem bo spet ležala črna noč. Od začetka požara je že potekla ena ura. Obzorje je bilo vsenaokrog temno. Baltskemu požaru ni odgovoril niti en plamenček. Natašo in Fedorja je prevzela groza. Čutila sta, da je bilo njuno delo brezuspešno. Upanja je konec. Smrt je neizbežna. Pa tudi drugi bodo morali trpeti. Tudi vaščani so postajali nestrpni. Čim bolj je ugašal na polju plamen, tem bolj je ugašalo tudi upanje v njihovih srcih, obenem pa je rasla v njih groza. Čutili so, da gredo naproti strašni usodi. Slišali so o uporih, ki so bili izbruhnili po drugih krajih, ter o krutosti, s katero so jih boljševiške oblasti zadušile. Videli so, da so oni zapisani isti nsodi. Tedaj so zagledali na glavni vaški ulici nekaj senc, ki so se premikale proti reki. Eni so šli ravno proti Drjestru, drugi pa so delali ovinke. I eni i drugi so molčali, da gosedov ne bi opozorili nase. Otroci so pridršeno ..okali, ker niso vedeli, l.am jih starši peljejo. Ti so hit.eli. Vedeli so, da je v malem pristanišču samo trides-t čolnov in en motorni čoln. V njih bo našlo prostor nekaj sto Ijudi. Gorje onim, ki bodo pozno prišli in ne bodo dobili prostora! Bog se jih usinili! Čolni so bili kmalu zasedeni. Z vesli so jih usmerili proti romunski obah. Koliko izmed prenapolnjenih čolnov bo prispeio na drugo stran reke? Bistra voda je nesla svoj plen. Ljndie, ki večinoma niso znaii veslati, so se z grozo v sr.u prenustili struji. Drugi čo^ni, v katerih so se nahajali ribiči, pa so se upirali struji in se počasi bližali romunski strani. Oni. ki niso dobili prostora v čolnih, so se z obupom / srcu vrsčali na svoie domove in si pošepetavali: »Izgubljeni smo!« A oni hrabri, ki so stražili pred vasjo s puškami v rokah, so se spogledovali, se preštevali in si mislili: »Kaj bo pomagalo trideset pušk pri napadu rdeče vojske, ki bo prMrve'a v p^'t^'- Nataša in Fedor sta stala vzravnana, stisnjena drug k drugemu. Bila sta zadnja, ki sta še upala, da bo v daljavi zažarel plamen. Ko je zadnji križ zgorel, je tudi njuno upanje popolnoma ugasnilo. Pričakovala sta zoro trepetaje za svojce in vaščane. Nase nista mislila, čeprav sta vedela, da sta zapisana smrti. Medtem so proti Črnemu morju plavali prevrnjeni čolni. Valovi so se veselo poigravali z njimi... 12. V poltemi naslednjega jutra so se od treh strani bližali Balti konjeniki sov.ietske voiske. V začetku se je v daljavi videla samo siva črta, ki je postajala vse ostrejša in večja. Čez čas so se dale razločiti oblike konj in iezdecev. črta se je naglo bližala Balti. Zemlja ie bobnela pod konjskimi kopiti. V bobnenju ie bilo nekaj zloveščega in ljudje, ki so ga slišali, so drhteli od groze. Čutili so, da jim prinaša pogin. Obrazi vojakov so bili mrki. Tlt-ujenost po dolgi in naoorni nočni ježi jim je napela ličniee. Oči so bile od bedenia krvave in to je daialo njihovim obrazom še bolj divji izraz. fDalie sledi.