'


,Slovencu“ dne 14. maja 1904, štev. 109.


agaaaocsre

Japonski admiral Togo,

napadalec Port Arturja.

KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA.

Vsebina 1. snopiča:

Vojska se je začela. 1

Kdo se vojskuje?. 4

Port Artur . 6

Japonska zvijača. 7

Prvi streli na morju. 7

Po prvem boju. 10

Japonski načrt. 12

Rusija se pritožuje. 12

Japonci se izgovarjajo. 13

Morski boj pri Čemulpu. 14

Iz japonskega romana.16

SLIKE:

Zgradbe za Azijsko Rusijo na pariški razstavi. 1

Kronanje ruskega carja Nikolaja II. v Moskvi 1. 1894.   2

Ruske carske insignije. 3

Ruska carska rodbina 4

Port Artur . 5

Port Artur. — Pristanišče in trdnjava.  8

Rusko bojno brodovje pred Port Arturjem ob začetku vojske . . 9

Ruska oklopnica „Retvizan“.10

Mucu Hito, japonski cesar. 11

Haruko, japonska cesarica. 11

Japonski admiral Togo, napadalec Port Arturja. 12

Japonci se izkrcavajo na Koreji.13

Japonski pomorski minister admiral Jamamoto .14

Male japonske torpedovke napadajo ruske oklopnice.16

Naznanilo.

Veliki boj v Vzhodni Aziji med be¬
lim in rumenim plemenom se je začel.
Že desetletja so ga napovedovali, in
razvoj vzhodnih dežela je silil k vojski.
Gotovo je, da bo boj dolgotrajen in
krvav. Ze dosedanji dogodki so raz¬
burili ves svet in tudi v slovenskem
narodu vsi sloji z napeto pozornostjo
zasledujejo vojne dogodke.

Odkar so azijske tolpe pred sto¬
letji preplavljale naše dežele, morile
in požigale po evropskih pokrajinah,
še ni bilo tako velikega in pomenlji¬
vega boja med belim in rumenim člo¬
vekom.

Čitatelji dnevnikov, ki s strastjo se¬
gajo vsak dan po svojem časopisu,
pa dobe v njem toliko nezanesljivih

Aleksandra, ruska carinja.

V Ljubljani, 1906. s^fs^pcfs^ps^f
Založba „Dom in Sveta", s^ps^ps^fs^p
T isk ^Katoliške Tiskarne" v Ljubljani.


KAZALO.

Vojska se je začela.

Port Artur.

Prvi streli na morju.

Japonski načrt .

Morski boj pri Čemulpu .

Koreja.. 23

Ruske rodbine zapuščajo Port Artur .

Vojne ladje.

Torpedo .

Napadi na Port Artur.

Vladivostok.

Branderji.42,

Ruske in japonske vojne sile . 43, 57,

„ Mandžur".

Sibirska železnica.

Bajkalsko jezero.

Japonsko ogleduštvo.

Kuropatkin in Makarov.

Konec februarja pred Port Arturjem . .

Podmorske mine.76,

Proklamacija Aleksejeva in Steslja . . .

Bombardiranje Port Arturja.

Penjan. . .

Konec Steregučega.

Streli čez goro.

Kontrabant.

Nevtralne države.

Bojišče na suhem.

Ljaojan. 99 j

Glavno taborišče.

Zastraženje železnice
Japonski državni zbor ...

Stran

Korejski boji .114, 130

Mandžurija.119, 197

Bramba pristanišča.131

Poguba „Strašnega“.133

Junaški boj „Bajana“.135

Smrt Makarova in poguba Petropavlovska 136

Japonci gospodarji morja. 146

Z bregov reke Jalu.147

Bitka pri Tjurenčenu.154

Vladivostoško brodovje.163

Kinšju-Maru.164

Kamimura.165

Peklenski stroji .167

Harakiri.170

Picevo.173

Port Artur odrezan.174

Fenvančen.176

Kuropatkinov generalni štab.178

Japonske nesreče na morju.180

Ljudstvo in vojska.183

Steselj.186

Bitka pri Kinčovu.189

Dalnij izgubljen. 194, 213

Port Artur blokiran.195

Stakelberg.198

Bitka pri Vafankovu.203

Povelja časnikarjem.205

Podmorske ladje.206

Boji pred trdnjavo Port Artur ....  211

Junij v Mandžuriji.214

Portarturske utrdbe.218

Vitheft izkuša prodreti.221

Stran

l

6

10

12

14

, 69

28

30

34

36

38

167

104

47

50

53

60

63

68

182

79

82

84

86

87

92

95

98

106

101

103

110

Črnomorske ladje ..

Japonski fanatizem.

Boji okoli Port Arturja . . 234, 258,

Boj za prelaze .

Dašičao.

Kellerjeva smrt.

Smrt admirala Vithefta.

Bitka v Korejski ožini.

V vjetništvu pri Japoncih.

Bitka pri Ljaojanu.

Baltiško brodovje.291,

Stran

Port Artur pade.316

V Mandžuriji.322

Bitka pri Mukdenu.326

Kuropatkin odpoklican.330

Bitka pri Cušimi.338

Po bitki pri Mukdenu .354

Vojaštvo se upira ..357

Zadnji vojni dogodki.364

Mir.365

Ruska revolucija.376

Stran

227

230

259

240

250

253

262

264

267

270

338

Vojska na Daljnem Vzhodu.

Zgradbe za Azijsko Rusijo na pariški razstavi.

Vojska se je začela!

Kakor vzdrami klic: „Gori!“ mirne ljudi
iz spanja, tako je tudi nas nenadoma vzne¬
mirila vest, da je nastala v Vzhodni Aziji
krvava vojska, katera utegne biti ena naj¬
bolj dolgotrajnih in krvavih vojsk, kar jih
je še videl svet. A ne le to: Ta vojska je
svetovnega pomena, ker se borita dva velika
dela človeškega rodu: Belo in rumeno
pleme.  — V prvi vrsti se borita Rus in
Japonec vsak za svojo nadvlado v Vzhodni
Aziji. A dandanes taka vojska ne zanima
samo onih krajev, v katerih se bijeta so¬
vražni armadi na življenje in smrt — dan¬
danes, ko je ves svet preprežen z želez¬
nicami in brzojavnimi žicami, ko plovejo

Vojska na Daljnem Vzhodu.

trgovske ladje okoli cele zemlje, ko je od
ene vojske odvisen gospodarski položaj na
mednarodnem trgu in ko vse države za¬
vistno prežijo druga na drugo, da bi v
ugodnem trenutku zase kaj pograbile —
dandanes taka vojska vzbuja in vznemirja
duhove tudi v zadnji hribovski vasi.

Ko so počili prvi streli iz topov v Aziji,
se je pretresla tudi vsa Evropa. Saj mi vemo,
da pomeni sedanja vojska veliko preizkušnjo,
ali se bo Evropa obdržala še na vrhuncu
politične in gospodarske moči, kakor je bila
prva na svetu skozi zadnjih poltretjitisoč
let. Na zapadu se je dvignila Amerika in
ponosno povzpela svojo glavo. Zdaj pa je
nastal požar na drugem koncu sveta, na
Daljnem Vzhodu; zdaj se vzdiguje Azija

1

2

in rumeno pleme hoče zavladati v azijskih
pokrajinah ter pregnati belega človeka iz
tamošnjih trdnjav, mest in morskih pri¬
stanišč.

Res: dva velika dela človeškega rodu
si stojita nasproti in izkušata drug drugega
uničiti z vsemi strašnimi pripomočki, ki jih
daje v roko sedanjim armadam neukrotljiva

Kronanje ruskega carja Nikolaja II. v Moskvi 1. 1894.

3

iznajdljivost v vedno novih groznih uniče¬
valnih sredstvih. Tem hujši je ta boj, ker
se vrši na suhem in na morju, tako da se
pokaže tukaj vse, kar je bojaželjno človeštvo
groznega iznašlo v zadnjih letih, da premaga

in mnogo močnejšemu bivolu, da ga z zvi¬
jačo in z ostrimi zobmi in kremplji pri pravi
ob njegovo moč — tako si je tudi Japonec
izbral trenutek, ko je mislil, da je Rus naj-
slabji in najmanj pripravljen, in mu je hotel

Ruske carske insignije.

nasprotnika ali pa da odvrne od sebe nje¬
gove smrtonosne napade.

In za nas Slovence je ta boj še posebno
zanimiv. Ali se nista Avstrija in Rusija med
seboj pomenili, da naredita vendar enkrat
red na Balkanu in prisilita hinavskega tur¬
škega sultana, da ne bo več pustil moriti
in zatirati kristjanov ? Ravno ko sta ti dve
državi hoteli nastopiti na Balkanu, pa je
naskočil Rusa majhni, rumeni Japonec v
Aziji. Kakor se ris zakadi na tilnik velikanu

na mah raztrgati žile, da bi hitro izkrvavel.
— A prišlo je drugače, in zdaj imamo tu
vojsko, v kateri sta obe strani prisiljeni, da
napneta vse svoje moči.

To veliko borbo, katero zasleduje z na¬
peto pozornostjo ves svet, hočemo mi po¬
pisati po najbolj zanesljivih virih in hkrati
bomo z besedo in podobo pokazali našim
cenjenim bravcem tudi neznane azijske
dežele, čudna ljudstva, ki tam bivajo, ter
njihove navade in razmere.

1

4

Kdo se vojskuje?

Velika ruska država  se je raztezala
vedno bolj proti Vzhodu. Na evropski strani
ima malo morja, in še to ji ni prosto, ker
je obdano od drugih držav. Glavno mesto
Petrograd, ki leži ob široki reki Nevi, ima
sicer lepo zvezo z morjem, a to morje
obdajajo Švedska,

Nemčija, Danska,
in Angleži leže
pred njim s svojim
velikanskim bro-
dovjem. — Črno
morje ima pri Cari¬
gradu le ozko od¬
prtino, Bosporski
zaliv in Dardanele,
a tam čepi turški
sultan, in zavistne
evropske države
ne puste, da bi
ruske vojne ladje
prosto hodile vun
in noter. Kje se naj
torej raztegne Ru¬
sija, da dobi svo¬
bodno pot po sve-
tovnihmorjihPOna
se raztega čez celo
severno Azijo. A
kaj ji pomaga Se¬
verno morje, ki je
velik del leta po¬
polnoma zamrz¬
njeno, kjer so ža-
lastni kraji, otrpli od neprestanega ledu,
tako mrzli, da še volka preveč zebe, kaj
šele človeka, ki bi si rad priredil prijetnejše
stanovanje!

Zato pa je gnalo Rusijo tudi v Aziji proti
Vzhodu, kjer razteza Veliki ocean svoje ne¬
izmerno valovje, proti jugu, kjer tople sape
ne puste, da bi zamrznilo morje, ki naj nosi
rusko brodovje.

Na poti je bila Rusiji velika dežela:
Mandžurija,  doslej še pod kitajsko obla¬
stjo. A kaj je danes Kitajska država! Sicer
ima najštevilnejše prebivalstvo, a v zadnji
vojski so jo Japonci neusmiljeno premagali.
Rusi so ta položaj izkoristili in pomaknili
svoje čete v Mandžurijo. Vedno bolj proti
jugu so se pomikali, in glej: tam na naj¬
bolj južnem koncu
Mandžurijejeozek
polotok Liaotun,
in na njegovem
koncu krasno pri¬
stanišče, od narave
utrjeno, zavarova¬
no proti vetrovom
in viharnim valo¬
vom — Fort  Ar¬
tur  !

V zadnji vojski
so Japonci vzeli
Port Artur, a ko je
bil sklenjen mir,
so ga vzeli Rusi
od Kitajske v na¬
jem za petindvajset
let Tako so prišli
Rusi do dolgo za¬
želenega cilja —
imeli so krasno pri¬
stanišče, katero se¬
ga daleč noter v
Rumeno morje.
Rusi so sedaj Port
Artur utrjevali, da
ponosno pravijo,
da je to najmočnejša trdnjava na svetu. „Port
Artur je nepremagljiv!" nam zagotavljajo
ruski listi in državniki. Imel bo pač dovolj
prilike, da pokaže, če je ta hvala zaslužena...
Blizu Port Arturja pa so sezidali Rusi veliko
trgovsko mesto Dal ni j, kateremu so zgra¬
dili umetno luko z velikanskimi stroški. Tako
so se Rusi udomačili na svetu, ki so ga za
denar najeli od Kitajcev — seveda z na-

Ruska carska rodbina.

5

menom, da ga nikdar več ne dajo nazaj! In
saj so drugi delali ravno tako. Na kitajsko
zemljo so se vsedli Nemci, ki so kar na¬

hajati, pa so ga vzeli. Kitajec je stiskal pesti
in klel tujce, a njihovih topov se je bal in
pustil, da so jermene rezali iz njegove kože

enkrat spoznali, da jim je silno potreben
zaliv Kiaočov  in da ga morajo torej brez
odloga zasesti. Angleži  so pa rekli, da
brez pristanišča Vaj ha j vaj ne morejo iz-

in mu vsiljevali svoje tovarniške izdelke.

Zdaj se je pa vzdignil Japonec  na
skrajnem Vzhodu. Japonska je starodavna
država, ki obstoji iz samih otokov. Okoli

6

500 večjih in manjših otokov je raztresenih
med Japonskim morjem in Velikim oceanom.
Na teh otokih so Japonci ustanovili svojo
državo, katera je daleč prekosila druge azij¬
ske države in je zavladala na morju ter za¬
čela stegati svoje roke tudi po azijski celini.
Japonci so bili prejšnje čase zaprti proti
zunanjemu svetu, a zadnja desetletja se je
zgodil pri njih velik preobrat. Začeli so po¬
šiljati mlade ljudi na evropske šole, kjer so
proučili evropske znanosti in opazovali naše
državno življenje. In zdaj imajo svoj državni
zbor, imajo armado, urejeno po evropskem
zgledu, veliko, močno mornarico — vse po
najnovejšem kroju. In še nekaj imajo; veli¬
kansko drznost in prevzetnost!

Japonci so z lahkoto premagali Kitajce,
in to je vžgalo njihov pogum in dvignilo
njihovo ošabnost. Kakor so Angleži s svo¬
jimi brodovi prepregli svet in si naredili
svetovno velevlast, tako hočejo Japonci biti
Angleži vzhodnih dežela. Oni hočejo biti
gospodarji in vladarji vzhodnoazijskih na¬
rodov, in zato kličejo vse rumeno pleme
pod svojo zastavo.

Ni čuda, da so s sovražnim pogledom
opazovali, kako se razširja ruska oblast.
Saj to so dežele, katere so v mislih oni že
vse za se osvojili. Čakali so le ugodnega
trenutka, da napadejo Ruse, jih preženo od
morja nazaj v mrzlo Sibirijo in se polaste
dežel, katere jim leže nasproti tako vabljivo
onkraj njihovega morja.

Ozrli se bomo še pozneje na te države
in dežele, ki so zdaj zavite v grozeči dim
gromečih topov. Zdaj pa hitimo naravnost
tja doli pred Port Artur, kjer so počili prvi
streli in kjer je morje požrlo prve žrtve ne¬
nasitne človeške bojaželjnosti!

Port Artur.

Preglejmo najprej to velevažno bojišče!
Naša slika na str. 5 nam kaže načrt mesta,
trdnjave in pristanišča, iz katerega hitro spo¬

znamo položaj. Ako se pripeljemo po morju,
imamo najprej na levi Pečilski zaliv, katerega
valovi udarjajo na gosto obljudene bregove
kitastega naroda. Na desni je pa Korejski
zatok, ki se raztega do Korejskega cesarstva.
Za hrbtom imamo kitajski polotok Šantunški,
kjer imajo Angleži svojo postajo Vajhajvaj.
In ravno v sredo morja sega od severa pol¬
otok Liatun, na katerega koncu je Port
Artur, kakor mogočna straža, ki drži v strahu
sovražnike na levi in desni.

Ko se pripelje ladja, sreča najprej na levi
in desni mogočne trdnjave. To so utrdbe
najmodernejše vrste, in iz njih mole tuintam
črna žrela velikih, težkih topov, kateri so
vsak čas pripravljeni, da razbijejo in potope
vsakoga, ki bi se hotel nepoklican pritiho¬
tapiti v pristan. Mi zapeljemo v vhod, ki je
širok tristo do štiristo metrov, dolg pa okoli
enega kilometra. Na levi je Tigrov polotok,
ozek in z nizkim obrežjem, katero je pri visoki
vodi daleč preplavljeno. Je res Tigrov pol¬
otok to: zobovi in kremplji so mu mno¬
goštevilni topovi, ki zijajo nasproti tujcu,
kakor bi ga hoteli vprašati, ali ima vstop¬
nico. Ravno tako je na levi, kjer je pa svet
mnogo višji, a še bolj utrjen. Na naši sliki
str. 8 stojimo na Tigrovem polotoku.

Ko pridemo skozi te duri, se nam odpre
pristanišče na obe strani. Pred nami je ko¬
lodvor — zadnja točka velike sibirske že¬
leznice, ki veže Evropo in Azijo. Na desni
je pa mesto Port Artur. Najprej so velika
skladišča, ladjedelnice za navadne in za vojne
ladje. Tu jih vidimo, velikanske parnike, obite
z debelimi jeklenimi oklopi, puhajoče iz dveh,
treh ogromnih dimnikov črne oblake v zrak.
Poleg teh težkih oklopnic pa so urnejše kri¬
žance in manjše torpedovke, hitre, kakor
postrvi, ki so namenjene, da sovražnika za¬
vratno in hitro napadejo z razdiravnimi tor¬
pedi.

Mi gremo na suho. Najprej pridemo v
Staro mesto. To je neredna, razmetana in
zavozlana mreža slabih, semtertje na pol

razdrtih poslopij in zidov prav po kitajskem
okusu. Pod nogami imamo prav mastno
blato, ki je napojeno z slabo dišečimi tva¬
rinami, katere Kitajec meče kar na cesto.
Duh opija, odpadkov in drugih neprijetnih
stvari nas bdde v nos. Pri vsakem koraku
zadeneš ob kak kamen, ki leži malomarno
na poti.

A kmalu se začenja Novo mesto. Tu je
pa vse drugače. Lepe hiše iz opeke so postav¬
ljene v širokih ulicah, med njimi pa kraljuje
admiralska palača, krasna in velika zgradba.
Gostiln in kavarn je vse polno. Vojaki, trgov¬
ci, uradniki hodijo v nje. V bolj umazanih
brlogih si pa kitajski delavci slade življenje.
A vse se dela v njih po angleškem vzorcu:
Prideš, izpiješ stoje in greš dalje.

Japonska zvijača.

Dne 6. februarja je nenadoma Japonska
naznanila Rusiji, da pretrga vse diplomatične
zveze. Tej izjavi je pridejala japonska vlada,
da si pridržuje zanaprej pravico, storiti vse,
kar se ji zdi potrebno, da utrdi in obrani
svoje stališče in varuje svoje pravice.

Ta izjava je seveda iznenadila ne le Rusije,
ampak tudi vse druge države. Kajti malo
prej je še Japonska v Petrogradu silila, da
se naj hitreje vrše diplomatska pogajanja,
in preden je še Rusija na to odgovorila, je
že Japonska pogajanja pretrgala. Hkrati je
pa ukazala svojemu zastopniku na ruskem
dvoru, da naj takoj zapusti Rusijo.

Jasno je torej, da je Japonska zvijačno
prehitela Rusijo. Kajti tej izjavi je bilo pri¬
delano zasebno pismo japonskega poslanika
do ruskega zunanjega ministra grofa Lams-
dorffa, v katerem trdi ta, da bo pretrganje
diplomatičnih zvez najbrže jako kratko. To
je gotovo dvoumnost, katera se ni slučajno
primerila, ampak je bila proračunjena na to,
da Rusijo preslepi.

Ob istem času je bila Japonska kupila
v Italiji dve bojni ladiji „Nišin“ in „Kasuga“,

ki sta bili narejeni v Argentiniji. In ravno
takrat, ko sta ti ladji odpotovali v Azijo, je
Japonska pretrgala diplomatske zveze!

Prvi streli na morju.

Še tisti dan je pa Japonska že začela tudi
vojsko ter je napadla Ruse čisto nepriprav¬
ljene.

Res je bil razposlal cesarski namestnik
admiral Aleksejev dva dni prej ladje, ki so
imele namen, preiskati morje, ali ni kod kak
sovražnik. A te niso videle nikjer japonskega
brodovja in tudi japonskih prevoznih ladij,
ki so imele že na krovu mnogo japonskih
vojakov, da jih izkrcajo na suho, niso opa¬
zile nikjer. Kje so bili torej Japonci? Ne
moremo si razlagati tega drugače, kakor da
so bili skriti v Vajhajvaju pod an¬
gleškim varstvom.  Tu sem ruske ladje
niso šle gledat, ker bi bile prišle v oblast
tuje države. Sicer so Angleži pozneje tajili,
da to ni res, vendar si drugače skoro ni
mogoče misliti, da so Japonci tako iznena-
dili Ruse.

Ruske vojne ladje so ležale zvečer dne
8. februarja mirno in brez skrbi pred pri¬
staniščem portarturskim. Malo prej je bil
prišel japonski kapitan Kago preoblečen v
Port Artur in je natančno pregledal, kje so
ladje in kako je po mestu in trdnjavi. Ta
je vedel seveda poveljniku japonskega bro¬
dovja, admiralu Togo, natančno poročati.
Gotovo je dal Aleksejev ruskim ladjam obi¬
čajna povelja, a ravno tako gotovo je, da
se ta povelja niso izpolnila. Sicer so imele
oklopnice jeklene mreže, ki naj prestrižejo
sovražne torpede, topovi so bili nabasani in
električni svetilniki, ki mečejo svetlobo daleč
na morje, so bili pripravljeni za takojšnjo
uporabo — a drugo ni bilo v redu. Iz vseh
ladij je svetila jasna luč, veliki svetilnik je
razsvetljeval pristanišče in vhod v luko ter
mesto s svojimi razsvetljenimi ulicami in
okni je ležalo tu mirno in brezskrbno, kakor

Fort Artur. — Pristanišče in trdnjava.

8

ne bi bilo nikjer nobene
nevarnosti.

Saj ni nihče vojske na¬
povedal, nihče sovražnika
opazil, in iz Petrograda še
ni bilo nobene vesti, da je
ravnokar japonski poslanik
kupil vozni list, da jo po¬
piha kar najhitreje čez mejo!

Ta čas se je pa japonsko
brodovje v večernem mraku
približevalo Port Arturju ter
se ustavilo kakih petintride¬
set kilometrov pred obrež¬
jem. Vse ladje so bile pri¬
pravljene za boj, moštvo je
stalo na svojem mestu. No¬
bene luči nikjer! Skrbno so
pazili, da tudi iz notranjosti
ladij ni noben žarek prišel
skozi špranjo, ki bi bil izdal
japonske vrste.

Ladja poveljnika da zna¬
menje, in vse ladje se zbero
okoli nje. Poveljniki posa¬
meznih ladij stopijo okoli
admirala Toga, in ta jim
kratko pove, kar je izvedel.
Rusi so brez skrbi, še to noč
jim je mogoče prizadeti ve¬
liko škodo. Če srečajo maj¬
hne križarice ali torpedovke,
naj se jim izognejo in le v
skrajni sili začno boj. Ko pa
pridejo do velikih križaric
ali oklopnic, naj jih takoj
napadejo in naj ne varčujejo
s torpedi: kar le morejo,
jim naj škodujejo ! V parnih
kotlih se naj hrani najvišja
napetost. Do splošnega na¬
pada se naj kuri le z naj¬
boljšim premogom in ogenj
dobro neti, da ne bo mno¬
go dima in da se nikjer ne

9

Rusko bojno brodovje pred Port Arturjem ob začetku vojske.

posveti niti iz dimnikov niti iz drugih pro¬
storov. Torpedom naj se nadenejo priprave
za rezanje mrež!

Kmalu je vsak poveljnik na svoji ladji
in ima v rokah zemljevid, kjer so zaznamo¬
vane ruske ladje. Najprej plovejo vse ladje
skupaj. Nekaj kilometrov pred Port Artur¬
jem se ustavijo, gredo narazen, poveljniška
ladja ostane v sredi. Zdaj ima vsaka ladja
prosto roko : naj preži na nasprotnika in ga
zavratno napade!

Tiho so plule japonske torpedovke proti
Port Arturju. Ker vijaki preveč šume v vodi,
ako se vrte z vso silo, so imele torpedovke
le zmerno hitrost. A preden dosežejo pri¬
stanišče, zapazijo Japonci mogočno črno
ladjo, ki se vozi počasi semtertje. To je ruska
križarica „Palada“. Rusi torej vendar niso
popolnoma brez skrbi; jasno je, da je ta kri¬
žarica na straži. Japonski poveljnik sklene,
da jo napade, če so tudi prej sklenili, da
prihranijo torpede le za velike oklopnice.
Ker se križarica vozi semtertja, gotovo nima
varnostne mreže; mogoče je torej, da jo
pogube. Dva izpahovavca torped sta takoj
pripravljena. A zdaj je tudi ruska križarica
zapazila, da se nekaj sumljivo giblje na
morju. Iz daljave dveh kilometrov se „Pa-
Iada‘ vedno bolj bliža. Zdaj se začne tudi
japonska torpedovka bližati z vso hitrostjo.
Že sta obe ladji le še 600  metrov narazen.

Dva torpeda sta namerjena na sredo „Pa-
lade“. Povelje se čuje, dvakrat zapored
nekaj glasno zasika in udari v vodo : oba
torpeda sta izpuščena in plavata tri metre
pod vodno površino proti svojemu cilju.
Isti hip se oglase signali na „PaIadi“. Dva
reflektorja se zasvetita in mečeta daleč po
morju bleščeče trake, iskajoč semtertja so¬
vražnika. Dvajset sekund potem, ko sta iz¬
letela torpeda, se „Palada“ silovito strese,
votlo zabobni, voda visoko pljuskne, in
takoj se vzdigne iz srednjega kurišča mno¬
žina dima: en torpedo je zadel v kurišče in
en kotel se je razletel. Skozi veliko luknjo
se vlije voda in kurišče je napolnjeno.

Hitro vedo Rusi, pri čem da so. Z naj¬
večjo naglico, ne da bi se ustrašili vode in
dima, zatvorijo vse ventile, začno z sesal-
kami izmetavati vodo in podpro trdne stene
še z bruni, da bi mogle vzdržati velikanski
vodni pritisk, da voda ne pride v druge
dele ladje. Ladja se pa nagne težko na stran,
a se ne potaplja. Med tem pa že ruski to¬
povi grome na sovražnika, ki hitro odbeži,
ko je izvršil prvi zavratni napad.

Poveljnik „Palade“ sklene, da se vrne
s poškodovano ladjo v pristanišče. Bila je
sreča, da en torpedo ni zadel, ampak je letel
pred nosom „Palade“ naprej, drugi je pa
ladjo zadel preveč od strani, tako, da je
udaril le del razstreljiva — drugače bi se

10

bila gotovo potopila ali pa ne bi bila več
dosegla pristanišča.

Ta čas so pa druge japonske torpedovke
že poizkušale svojo srečo ob ladjah, ki so
ležale mirno pred pristaniščem. Ni jim bilo
težko najti svojih ciljev, kajti tu so bili čisto
nepripravljeni in luči na ladjah niso bile
zastrte. Mnogo častnikov je bilo na suhem,
kjer so si kratili čas. Japonske ladje so pa
poizkušale še eno zvijačo, da preslepe Ruse.
Japonci so izvedeli za ruske signale — zna¬
menja, ki si jih dajejo ruske ladje. Ko so
se bližali pristanišču in so videli, da ne
bodo ostali več skriti, so pa začeli dajati
znamenja, ki so jih rabile ruske ladje, kadar
so hotele pluti v pristan. Rusi so videli bele

Ruska oklopnica „Retvizan“.

in rdeče lučice in mislili, da so to njihove
ladje. Signalna postaja pa jim je vedno od¬
govarjala z znamenjem : Ne razumemo. Šele
ko so Japonci prišli prav blizo, so spoznali
Rusi, da se jim je približal sovražnik. Tedaj
so se razumeli, a prepozno. Ko se je slišal
pok s „Palade“, se je polastilo moštva na
ruskih ladjah pred pristaniščem veliko raz¬
burjenje. Vse je hitelo na svoje mesto. A
tudi tu je začelo pokati. Veliki oklopnici
„Retvizan“ in „Cesarjevič“ sta imeli kmalu
dva strela v mogočnih telesih. „Retvizan“
je bil ranjen čisto spredaj, „Cesarjevič“ pa
zadaj pri vijaku.

Nobeden pa ni dobil strela v sredino,
kakor „Palada“. Najbrže so te velike oklop-

nice, ki so mirno ležale, imele razprostrte
varnostne mreže, a le ob sredah, ne pa
spredaj in zadaj, kjer jih je bolj težavno
nastavljati. Vsaka ladja tudi gleda najbolj
nato, da se zavaruje ob sredi, kjer so stroji
in kotli. Gotovo so Japonci zadeli tudi v
sredo, kajti ladje so bile mirne in bilo je
pač lahko, namerjati torpedne cevi. Sicer
so imeli japonski torpedi spredaj priprave,
da režejo mreže, a te priprave najbrže niso
dobro delovale, drugače bi bila „Retvizan“
in „Cesarjevič“ izgubljena.

Sreča za Ruse, da so imeli ogenj zakur¬
jen pri strojih! „Retvizan“ in „Cesarjevič“
sta se začela takoj premikati, da se rešita
v notranji pristan. Presekali so verige, na
katerih sta bili zasidrana. Na pomoč so
jima prišle križarice, ki so jima vrgle
vrvi ter ju vlekle za sabo.

Japonci so se vrnili proti jugu, na
videz brez poškodb. A pozneje se je
izvedelo, da je njihova križarica „Ivate“
zelo trpela od ruskih strelov, in tudi
oklopnici „Fudži“, na kateri je pove¬
ljeval admiral Togo, in „Mikasa“, obe
še čisto novi, sta odnesli iz praske
marsikako poškodbo.

To je bil začetek vojske — značilen
za nadaljnje dogodke. Drugo jutro so
potegnili Rusi iz vode več japonskih tor¬
pedov, kateri so jih poučili, da so Japonci
preskrbljeni z najnovejšimi iznajdbami.

Po prvem boju.

Ta japonski uspeh je takoj vtisnil svoj
pečat vsemu položaju. Druge države so za¬
čele takoj vse drugače misliti o Japoncih,
Rusi pa so takoj, ko so se zavedli nevar¬
nega položaja, začeli zbirati svoje moči in
se pripravljati na velik boj.

Največji vtisk je naredil japonski napad
na Korejo. Med Mandžurijo, Japonsko in
Kitajsko se raztega daleč v morje podolgati
korejski polotok, po obliki in velikosti ne-

11

Mucu Hito, japonski cesar.

koliko podoben Italiji. Korejci so tudi mon¬
golskega plemena, kakor Japonci, a so tihi
ljudje, ki se boje vojske in bi najrajši živeli
v miru. Ker so si Japonci že dolgo izkušali
priboriti vpliv na Koreji in so tudi na ko¬
rejskem dvoru že s svojimi zvijačami pro-
vzročili marsikako neprijetnost, je Korejec
Japonca vedno gledal od strani. Japonski
poslanik je leta 1894. naredil celo nekako
revolucijo v cesarski palači korejski v Soulu,
pri kateri so hoteli Japonci umoriti korej¬
skega cesarja, a ga niso dobili in so ubili
le cesarico. Zato so se Korejci nagibali že
skoro bolj na rusko, nego na japonsko stran.

A ko so videli Korejci japonsko odloč¬
nost, so postali plašni in se začeli bati. Ja¬
ponski vpliv je mahoma zrasel, Rusi pa se
jim niso zdeli več nepremagljivi. To je bilo
usodepolno za nadaljni razvoj korejskih od-
nošajev.

Ostro so pa začeli v vojaških krogih
soditi tudi o ruski mornarici. Rusi so svoje
varnostne priprave izvršili vse le na pol. Da
so računali z možnostjo sovražnega napada,
se vidi iz tega, ker so mreže imeli pri ladjah.
A vendar jih niso zavarovali popolnoma. Na

straži je bila zunaj edina križarica „Falada“,
a morala bi stražiti cela vrsta križarje, ki bi
s svojimi električnimi svetilniki nadzorovale
morje.

Previden poveljnik bi bil takoj v mraku
že poslal vun več križaric, katere bi bile
zakrile svoje luči in križale s precejšnjo hi¬
trostjo semtertje. Tako bi bile varne pred
torpedi, ki jih ne bi bili mogli prijeti. Vhod
v pristanišče bi bili morali zastražiti z manj¬
šimi ladjami ali tudi položiti za varnost ne¬
koliko min, ki bi jih po dnevu zopet dvignili.

Tako so pa Japonci poškodovali Rusom
ravno obe največji in najbolje oboroženi
ladji, ki so jih imeli v pristanišču. Ker je
rusko brodovje v Vzhodni Aziji tedaj štelo
sedem velikih oklopnic, se je s tem njihova
vojna moč na morju poslabšala za dobro
četrtino. Ker so pa imeli Japonci tedaj tam
šest velikih oklopnic, zgrajenih po najno¬
vejših sestavih, so dobili premoč za toliko
časa, dokler Rusi ne popravijo svojih po-
škodeb ali ne dobe pomoči od zunaj.

A odkod pomoč? Evropska Rusija je
daleč, in preden priplovejo ruske ladje skozi
Nemško morje, Atlantski ocean, Sredozem-

Haruko, Japonska cesarica.

12

sko morje okoli cele južne Azije na bojišče,
je lahko že uničeno vse rusko brodovje,
ako se spusti v neprevidne boje! Pač leži
še eno rusko brodovje v Vladivostoku. A
Japonci so bili prebrisani in so si izbrali za
napad čas, ko so vedeli, da je Vladivostok
še zamrznjen, in da ruske ladje ne morejo
od tam. Tudi Rusi sami si niso prikrivali
svoje napake, in car je kmalu odpoklical
admirala Starka, ki je dotlej poveljeval port-
arturskemu^brodovju. Za naslednika mu je
bil imenovan admiral Makarov.

Japonski načrt.

Naglica, s katero so Japonci napadli Ruse,
je bila tolika, da se ni takoj spoznal ves nji¬
hov bojni načrt. Nadaljni dogodki so nam
odkrili, da so si že izpočetka Japonci sesta¬
vili natančen vojni načrt, katerega so do¬
sledno izvajali ves čas.

Njihov namen je, vzeti celo Korejo in
ves polotok Liaotung s Port Arturjem. Zato
pa morajo spraviti svoje vojaštvo čez morje
v te dežele. Ako bi bilo rusko brodovje
prosto, bi jim lahko postreljalo in potopilo
parnike, ki bi prevažali vojaštvo. Zato se
mora rusko brodovje zadržati v pristaniščih,
da vun ne more. Torej je treba, da japonske

laponski admiral Togo,

napadalec Port Arturja.

vojne ladje drže v strahu rusko mornarico
v Port Arturju in v Vladivostoku, druge
vojne ladje ruske, ki se nahajajo po raznih
krajih, pa pogube. Tako bi bilo morje prosto
za japonske prevozne parnike.

Zato se niso spuščali Japonci v velike
odločilne bitke, ampak so le po malem bom¬
bardirali pristanišča. Med tem so pa čez
dvestotisoč vojakov prevažali na Korejo.

Rusija se pritožuje.

Takoj po začetku vojske je dvignila Ru¬
sija pritožbo zoper Japonsko pri drugih
državah. Bilo je res čudno: Leta in leta je
ravno ruski car najbolj zagovarjal splošni
svetovni mir. Res so ustanovili v Haagu na
Nizozemskem mirovno razsodišče,  ki
naj bi razsojevalo vse prepire med državami,
da ne bi bilo treba več nobene vojske. In
ravnokar je tam sklepala svoja posvetovanja
mirovna konferenca, ki je razsojala prepir
raznih držav glede Venezuele v Ameriki.
Da počaste glavnega ljubitelja miru, so iz¬
volili za predsednika te konference bivšega
ruskega ministra Muravjeva. Ko pa je Mu-
ravjev naznanjal uspeh mirovne konference
v Ameriki, je pa moral hkrati potožiti, da
je ravno njegova država zapletena v vojsko,
ki utegne po svoji krutosti in neusmiljenosti
prekositi vse vojske zadnjega stoletja.

Rusija se je torej pritožila. In sicer pravi
ruski zunanji minister grof Lambsdorff v tej
pritožbi:

1. Japonci so izkrcali svojo armado v
Koreji, dasi je bil korejski cesar razglasil,
da ostane nevtralen.

2. Japonci so, ne da bi bili Rusiji napo¬
vedali vojno ali podali kak ultimatum, dne
8. februarja zavratno napadli rusko brodovje
tri dni prej, nego bi smeli.

3. Ne meneč se za mednarodno pravo,
ki določa, da je trgovskim ladjam pustiti
primeren rok za odhod, so Japonci napadli
različne ruske trgovske ladje.

13

4. Korejskemu cesarju so Japonci nazna¬
nili, da so samolastno prevzeli vso upravo
njegove države in zahtevajo, da se cesar
pokorava njihovim ukazom, sicer zavzemo
njegovo palačo in se polaste njegove osebe.

5 Ruskemu zastopniku v Soulu so Ja¬
ponci naznanili, da mora nemudoma zapu¬
stiti Korejo.

mednarodno pravo. In sicer odgovarjajo na
vseh pet točk ruske pritožbe takole:

1. Res je, da so Japonci izkrcavali vo¬
jake na Koreji, še preden je bila vojska na¬
povedana. A že prej je bilo vojno stanje
med Rusi in Japonci. Da sp šli japonski vo¬
jaki na Korejo, se je zgodilo le zato, da
varujejo Korejsko pred sovražniki Saj so

(Po izvirni japonski sliki.)

Japonci se izkrcavajo na Koreji.

Japonci se izgovarjajo.

Zdaj so se pa začeli Japonci izgovarjati.
Poslali so na razne države jako dolgo pisa¬
nje, v katerem naštevajo vzroke, iz katerih
so bili baje prisiljeni, da se vojskujejo. Naj¬
bolj se branijo proti očitanju, da so prekršili

tudi Rusi zasedli kitajsko Mandžurijo !

2. Japonci niso na morskem kablju ovi¬
rali ruskih brzojavk in razdirali korejskih
brzojavnih zvez. Če so potem napadli ruske
trgovske ladje, je bilo že za časa vojske.

3. Če so vzeli nekaj ruskih trgovskih
ladij, tega ni kriva japonska vlada, ker je

14

postavila neko razsodišče, ki ima razsojati
glede plenjenja prevoznih ladij.

4. Ni res, da so Japonci Korejo spravili
pod svojo oblast in zagrozili korejskemu
cesarju, da mu zasedejo palačo v Soulu, če
se ne uda.

5. Japonci niso nikakor zahtevali, da naj
ruski poslanik na korejskem dvoru zapusti
Soul.

To so na kratko glavne točke japonskega
zagovora. Jasno je, da ti japonski izgovori
ne veljajo. Če so Rusi zasedli Mandžurijo,
iz tega ne sledi, da morajo Japonci imeti

Japonski pomorski minister admiral

Jamamoto.

Korejo. Mandžurija je kitajska, ne pa ja¬
ponska. Že izpočetka smo pa naglašali, da
so Japonci v Petrogradu zvijačno slepili
rusko vlado, češ, da nečejo vojske, ampak
da hočejo ohraniti mir. In vendar zdaj trdijo,
da je vse, kar so tačas delali, že bilo v voj¬
nem času!

Ta japonski zagovor seveda ni nikogar
prepričal, in vse države so ostale tega mne¬
nja, da je Japonska prelomila medna¬
rodno pravo,  ker je napadla nasprot¬

nika, preden je ta vedel, da mu namerava
napovedati vojsko.

Sicer pa v tem vprašanju diplomatje drug
drugemu ne morejo mnogo očitati, ker stara
viteška navada, da se mora vsaka stran bo¬
jevati le s poštenimi sredstvi, žalibog že
dolgo časa ne velja več. Novodobni vojsko¬
vodji pravijo, da v vojski velja edino le na¬
čelo : Zagrabi nasprotnika, če le moreš, ne¬
pripravljenega! V starih časih sta se oboro¬
žena viteza poklicala na junaški boj in sta
se bojevala po vseh pravilih umetnega bor-
jenja. Dandanes pa preži sovražnik v zasedi
in gleda, kje bo nasprotnika zadel s svojo
puško. Zlasti vojska na morju je osnovana
vsa na načelu, da se mora nasprotnik ne
nadoma zavratno napasti in pognati v zrak
s skrivnimi razstrelili,

Zato pa so vsi izgovori in vse pritožbe
danes le prazne besede. Na svetu ga ni
sodnika med vojskujočimi se državami.
Prav dajo onemu, ki je bolj prekanjen in
ki zmaga. Tako je žalibog . . .

Morski boj pri Čemulpu.

A sezimo nazaj! V noči od 8. do 9. fe¬
bruarja so napadli Japonci Port Artur. A že
9. februarja zjutraj so napadli Ruse tudi že
v Čemulpskem zalivu.

Čemulpo je ugodno pristanišče, ravno
sredi korejskega zapadnega obrežja. Odtod
je le kratka pot v glavno mesto korejsko
Soul. Kdor ima pristanišče v rokah, ta ima
tudi že korejsko prestolnico, ker leži Soul
na suhem in je navezan na promet s Če-
mulpom.

To je seveda mikalo Japonce! Tu bi oni
radi izkrcali svoje vojaštvo!

A ravno tu sta bili zasidrani dve ruski
ladji, ki sta bčdli Japonce v oči: Bili sta
križarica „Varjag“ in topničarica „Korejec“.
Tudi ti dve ladji sta mirno ležali na morju,
ne vede, kaj se pripravlja proti njima. Bilo
je pa v pristanišču še več drugih tujih ladij.

15

Kar priplove z morja sem japonsko bro-
dovje, obstoječe iz šestih oklopnih križaric
in osmih torpedovk, ter se ustavi pred pri¬
staniščem. Poveljnik japonski admiral Uriu
pozove „Varjaga“ in „Korejca“, da naj pri¬
deta vun iz pristanišča — na boj. Ako ne
prideta sama — jima zagrozi, udere celo
brodovje v pristanišče in ju napade.

Takoj so se zbrali poveljniki drugih ladij
in se posvetovali. Poveljniki francoske kri¬
žance „Paskal“, angleške „Talbot“ in itali¬
janske „Elba“ so najodločnejše ugovarjali
proti temu. Dva proti štirinajstim naj gresta
Rusa iz varnega pristana vun v gotovo po¬
gubo! Samo poveljnik ameriške križarice
„Wicksburg“ se je zdržal ugovora in molčal.

A poveljnika „Varjaga“ in „ Korejca" sta
se odločila, da se odzoveta klicu in gresta
na boj. Ta junaški sklep je globoko ganil
vse navzoče, in mnogi so jokali, ko so vi¬
deli, da gredo Rusi tako odločno v smrtno
nevarnost. Ko sta „Varjag“ in „Korejec“
plula iz pristanišča mimo drugih ladij, je
stalo vse tuje moštvo na krovu ter je izka¬
zovalo Rusom vojaške časti. Rusi pa so
klicali gromovito „hura!“ ter peli svojo „ce-
sarsko pesem": „Bože carja hrani!" Tako
so prišli iz pristanišča.

Komaj so pa zapustili vhod, že so za¬
grmeli nanje japonski topovi. Celo uro se
je neprenehoma razlegalo strahovito stre¬
ljanje. Japonske kroglje so od vseh strani
udrihale ob ruski ladji, ki sta streljali z vsemi
silami nazaj. Bil je junaški, a brezupen boj.
Trikrat so japonske bombe zanetile požar
na „Varjagu“, a vsakikrat so ga Rusi po¬
gasili med streljanjem. Ranjence so sproti
odnašali s krova, da so jih spodaj obve¬
zovali. Koder je padel eden, je stopil takoj
drugi na njegovo mesto. Vsako škodo na
ladji so sproti mašili.

A obe ladji sta silno trpeli. Proti eni po¬
poldne sta se obe vrnili proti pristanišču.
„Varjag je bil težko poškodovan. Krov je
bil razbit, a tudi pod vodno črto je imel pre¬

bite luknje. Na njem je bilo mrtvih 33 mož
in poročnik grof Nirod, ranjeni pa trije čast¬
niki in 70 mož.

A tudi Japonci so imeli silne izgube. Ena
torpedovka se je na mestu potopila, dve
križarici sta jima bili tako poškodovani, da
sta se komaj vlekli. Križarica „Asama“ je
dobila ruski strel na poveljniški most in je
utihnila, proti večeru se je pa potopila ja¬
ponska križarica „Takačino“. Preden so jo
zagrnili valovi, so Japonci prenesli z nje 80
mrtvih in ranjenih na neki prevozni parnik.

Rusko junaštvo so vsi občudovali. A ob
4. uri popoldne se je japonsko brodovje
zopet zagnalo z vso silo proti ruskima lad¬
jama. Zdaj sta pa bili že toliko poškodovani,
da se nista več mogli braniti! Kaj storiti?
Da bi prišli sovražniku v pest ? Nikdar!
Pred očmi Japoncev so Rusi „Ko-
rejca" in „Varjaga“ sami potopili,
prej so pa še zažgali parnik „Sungari“.

Iz daljave so opazovale druge ladje ta
neenaki boj. Ko sta se pogrezala „Korejec“
in „Varjag“, so hitele iz pristanišča, da rešijo
potapljajoče se mornarje. Francozi in Itali¬
jani so jemali Ruse na krov, tudi Angleži
so pomagali, le Amerikanec je stal ob strani
in gledal. Kakor ribe so polovili Ruse iz
vode in spravili na francosko ladjo „ Pas¬
kal" in italijansko „Elbo“. Japonci se niso
smeli upirati tem ladjam, ki so ravnale po
mednarodnem pravu.

A admiral Uriu je zahteval, da mu mo¬
rajo izročiti vse Ruse kot bojne vjetnike.
Vendar tega niso hoteli storiti, in slednjič
so se pogodili, da ostanejo ti ruski mor¬
narji sicer prosti, a se morajo vrniti v do¬
movino in se ne smejo več bojevati proti
Japonski.

Vsega skupaj je padlo v tej bitki 456
ruskih vojakov in 16 častnikov. Sedemnajst
častnikov in 250 mornarjev so rešili. Prepe¬
ljali so jih v kitajsko mesto Šangaj, odkoder
so se odpeljali v Odeso. Tu so bili najpri-
srčnejše sprejeti in odlikovani.

Male japonske torpedovke napadajo ruske okiopnice.

16

1

Iz japonskega
romana.

Seveda je japonski na¬
rod grozno razburjen
vsled te vojske, v kateri
se gre za njegov obsta¬
nek. Saj morajo na boj
skoro vsi moški, ki mo¬
rejo puško nositi. Zato
pa japonsko časnikarstvo
živi skoro samo od voj¬
ske. Pa tudi povesti so
začeli pisati, v katerih kar
mrgoli bomb in kanonov.
Takoj, ko se je vojska
začela, je pričelo izhajati
že čez štirideset japonskih
romanov, ki se bavijo z
rusko-japonsko vojsko.
Vsi so pisani fantastično,
kar povedo že naslovi:
Nato so Šli v Petrograd, kjer je sprejel „V meglah čemulpskih 11 , „Umrimo za domo
car v „Zimskem dvorcu" čemulpske junake vino!“, „Stari poročnik", „Dom admirala
in jih bogato obdaril. Občinski svet petro- Jamanako" itd.

grajski jih je počastil v
slavnostni seji in jim iz¬
ročil darove carske pre¬
stolnice.

Tako so Japonci iz Če-
mulpa izgnali Ruse. Zdaj
jim je bilo to važno pri¬
stanišče odprto, in lahko
so začeli prevažati svojo
armado v srce Koreje, ;

Ko je stopil japonski
poveljnik na čemulpska
tla, je zato samozavestno
dejal: „Odslej je Koreja
pod japonsko nadoblast¬
jo !“

Prihodnji dnevi so po¬
kazali, da je bilo res tako.

'1

Ruska deklica.

Vojska na Daljnem Vzhodu.

2

18

Tu podajemo začetekjromana „V meglah
čemulpskih“, da iz njega razvidijo čitatelji,
kak duh veje v japonskih krogih . . .

Od decembra leta 1903. že je stala „Či-
joda“ pred Čemulpom. Njeno sidro je bilo
spuščeno med rusko križarico „Varjagom“
in topničarico „Korejcem". Na večer dne
2. februarja je sedel poročnik Katori Micu-
jiro na čolnič in je plul na breg. Ko je prišel
v mesto, je hitel v japonski oddelek in se
ustavil pred hišo nekega trgovca, iz katere
je prišla mlada žena.

„Macuso (sestra)! 11

„Necane (brat)!“ sta zaklicala oba hkrati
in veselo.

Sestra povabi brata, naj vstopi v hišo,
a on je odkimal.

„Ne morem 11 , je rekel. „Treba se nama
je ločiti. 11

„A kam greš ? Pridi hitro! Skuham ti
„gomo kuzuči 11 , katerega tako rad ješ! 11

Častnik odgovori:

„Ne razumeš, mila sestra. Ne odpotujem
sicer odtod, a vendar se moram posloviti
od tebe. 11

In priklonivši se k njenemu ušesu, za¬
šepeta:

„Vojska . . . Rusko brodovje je zapu¬
stilo Port Artur, in če nas napade v Če-
mulpu, smo izgubljeni. Moštvo že pozna
svojo usodo. Ko nam bode najhujše, tedaj
poženemo ladjo v zrak in umremo ! To je
med nami dognano, dasi nihče še tega ni
izrekel. 11

Sestri je bilo težko pri srcu. Bil je njen
edini brat, in ona mu je bila mati in oče,
ki sta jima umrla. Vzgojila ga je, plačevala
za njegovo izobrazbo in naredila iz njega
moža. Zdaj odhaja.

„Tvojo jed bom snedel, sestra, a prej
ne, nego pri mrtvaški pojedini, 11  vzklikne
smejoč se, da bi sestro razveselil. „ln zdaj
glavo pokonci! Moram oditi. Bodi zdrava,
in pozdravi mi soproga! 11

Odhiti in se ne ozre več nazaj. Sestra
se smeje in gleda za njim. Stari družinski
služabnik, Korejec, pa sedi na pragu in gorko
plaka . . . On ne more Japoncev razumeti.

„Zakaj se ne jokaš 11 , reše sestri, „ko ide
tvoj edini brat smrti nasproti ? Saj je vendar
brat. Jaz se ne morem zdržati solz, ona se
pa smeje! 11

Vsak dan je hodila sestra na hišno streho
in gledala k pristanišču, kjer je bila bratova

ladja ... In nekega dne je zmanjkalo ladje_

Odplula je. Sestra je bila žalostna in edinole
stari sluga jo je mogel potolažiti.

Nekega dne pribeži sluga s strehe.

„VrniI se je, vrnil se je!“

„Kdo ?“

Sestra teče na streho in vidi „Čijodo“
v pristanišču in z njo nekaj japonskih voj¬
nih ladij.

„Pred poldnem morate zapustiti pristan, 11
je zapovedal admiral Uriu ruskim kapitanom,
„ali pa potopim ,Korejca 1  in ,Varjaga‘“.

Črni dim iz njegovega dimnika se je že
dvigal k nebu.

. Sestra in stari Korejec sta videla, kako
ruske ladje zapuščajo pristanišče, in japonske
plovejo za njimi.

„Korejec“ je ustrelil, naše ladje so mu
odgovorile. Odplule so na širno morje in
jih ni bilo več videti.

Slednjič so streli topov utihnili. „Varjag“
se potaplja, „Korejec 11  izkuša ubežati.

Sluga skaka po strehi od veselja. „Slava,
slava „Čijodi“! kliče na vse grlo. V tem
pa poči in „Korejec“ zleti v zrak, „Varjag“
pa gori. . . .

Oh, kaka predstava! — —

Drugega dne kuha sestra „gomo ku¬
zuči 11 , katerega njen brat rad je. Brat pride,
je živ in zdrav.

„Ko sem videl z ladje, da nas ti opa¬
zuješ, sem gledal mirno smrti v lice . . .“

In oba, sestra in on, začneta jokati . . •

„Čudni ljudje, 11  mrmra stari Korejec, „ka-
dar bi se morali radovati, se pa jokajo..."

19

Obupni boj „Varjaga“ in
„Korejca“.

A poslušajmo, kako poročajo ruski mor¬
narji, ki so se vrnili domov in popisujejo
strahoto tega smrtnega boja!

„Korejec" je bil brezoklopna topničarica,
bolj počasna ladja. Že prejšnji dan je bil
„Korejec“ na morju in je tam srečal veliko
japonsko brodovje. Napadle so ga japonske
torpedovke, a on je ustrelil in se vrnil v
pristanišče. Ta strel so hoteli Japonci izko-

1300 ton, gotovo ni začel bitke, ampak je
ustrelil le v silobranu.

V pristanišču je legel čez noč poleg
„Varjaga“, ki je bil ena najhitrejših križaric,
kar jih pozna svetovno brodovje, a je bil
tudi brez oklopa. „Varjag“ je bil zgrajen
v Ameriki, je imel 6600 ton in hitrost
23 vozlov. Imel je dvanajst velikih 15 centi¬
metrskih topov in več manjših.

Ob straneh ni imel oklopa, ampak le na
krovu in pa stolp poveljnikov je bil zava¬
rovan.

(Japonska slika.)

Japonci streljajo na „Varjaga* in „Korejca“.

ristiti in so takoj pravili, da so Rusi prvi
začeli boj. A to je prazen izgovor, kajti
slaba topničarica, nezmožna se izpostavljati
sovražnim napadom, vendar ne bo napadala
celega vojnega brodovja. Japonci so imeli
veliko oklopno križarico „Azama“, ki ima
do 10 000 ton, 21 vozlov hitrosti s štirimi
velikimi topovi 20'3 cm  kalibra in s štirinaj¬
stimi topovi manjšega kalibra. Potem so bile
manjše križarice „Naniva“, „Takašibo“, „Či-
joda“, avizo „Mijako“, ena topničarica in
šest torpedovk. „Korejec“, ki je imel le

Ob pol osmi uri zjutraj so dobili po¬
veljniki tujih ladij od admirala Uriu sporo¬
čilo, da se je začela vojska med Rusijo in
Japonsko in da sta dobili ruski ladji že poziv,
da naj prideta vun iz pristanišča še pred
poldnevom. Če ne prideta, se Japonci ne
bodo ozirali na nikogar in ju napadli tudi
sredi pristanišča. V tem slučaju naj pa tuje
ladje zapuste pristan vsaj do 4. ure po¬
poldne, ako se hočejo ubraniti škode.

Ko je dobil to poročilo, je poveljnik
francoske križarice „Paskal“ povabil na svoj

2 *

20

krov poveljnike vseh drugih ladij; prišel je
tudi poveljnik „Varjagov“, kapitan prvega
razreda Rudnjev.

Šele, ko je bil Rudnjev na krovu „Pas-
kala“, je dobil v zapečateni kuverti poziv
japonskega admirala. Vsi tuji poveljniki,
razen ameriškega, so sklenili soglasno, da
pošljejo japonskemu admiralu ugovor, ker
ruši nepristranost korejskega pristanišča, a
hkrati so naznanili Rudnjevu, da če ne gre
do 12. ure vun, morajo oni zaradi lastne
varnosti zapustiti pristanišče.

Nato se je odločil kapitan Rudnjev, da
sprejme boj izvun pristanišča, dasi je imel
malo upanja, da prodere sovražne vrste in
se reši na prosto morje.

Ravno poldne je bilo, ko je admiralska
ladja „Azama“ oddala prvi strel na „Varjaga“;
takoj sta obe ruski ladji začeli odgovarjati.
Streljanje topov se je dobro slišalo še v
Soulu.

Japonske ladje so se postavile druga
za drugo v poševni vrsti in so vozile v isti
naglici kakor Rusi in v isti smeri, da so
njih kroglje tembolj gotovo zadevale. Japonci
so namerili topove zlasti na „Varjaga“. Bali
so se, da jim vsled velike hitrosti ne uide.
A „Varjag“ ni hotel zapustiti počasnejšega
„Korejca“ in je vozil ž njim skupaj.

Vse, kar je bilo gorljivega na krovu,
so Rusi spravili globoko doli v spodnje
prostore pod vodno črto.

Ko so prišli vun, se je vsula na nje ne¬
vihta, kakršne gotovo niso pričakovali. Naj¬
prej prifrči nekaj japonskih granat čez „Var-
jaga.“ Japonci so takoj popravili napako in
prav namerili topove. Zdaj so se pa razle-
tavale granate ob strani ladje in ena je za¬
dela na sprednji krov in ubila ali ranila vse
mornarje, ki so bili tam. Druga granata je
udarila blizu vodne črte, prebila zunanjo
steno in prodrla do shrambe, kjer je bilo
nekaj streliva. To se vname, in visok pla¬
men bruhne do višine jamborjeve. Tretja
granata udari v poveljniški most, ga razbije

in vžge. PoveljnikjRudnjev se je hotel izogi¬
bati sovražnim strelom s tem, da je vozil
semtertja in kazal Japoncem zdaj to, zdaj
drugo stran. A s tem je škodoval tudi lastnim
topovom, ki niso mogli tako gotovo zade¬
vati. A Japonci so tudi to gibanje hitro iz¬
rabili in se v polkrogu raztegnili okoli
„Varjaga“. Zdaj je bil pa v sredi uničujo¬
čega ognja.

Častnik „Varjagov“ pripoveduje, da je
bil pravi pekel na ladji. Topovi na ladji in
bližnji streli sovražnikov so grmeli, da se
ni bilo mogoče več pogovarjati. Moštvo na
„Varjagu“ je stalo vse otrplo pri topovih
in streljalo mehanično naprej. Popolnoma
brez brambe so bili izpostavljeni toči so¬
vražnih granat, katere so trgale Ruse kar
na kosce in jim zadajale strašne rane. Po¬
sebno poudarjajo Rusi, da so bile razle-
tavajoče se granate žareče vroče: Vsaka
rana je bila v trenutku tudi izžgana. Ko so
pozneje zdravniki preiskavah trupla, so to
potrdili.

Poleg navadnih granat, ki se razpočijo,
so pa imeli Japonci še raznosilne granate.
Te so napolnjene z liditom, ali tudi z robo-
ritom in ekrazitom. Te snovi se mnogo
hujše razletavajo, kakor smodnik. Ko granata
poči, se razleti njen plašč vsled grozne sile
v koščke, ki so skoro tako drobni, kakor
prah. Ti koščki tudi ne narede največje
škode Ampak puh plinov, ki se hipno raz¬
tegnejo, je tak, da v gotovem krogu naokoli
vse uniči. Človeka tako raznese, da ga sploh
ni več najti.

Ena taka granata je udarila na „Varjag“.
Častnika in več mornarjev je kar pihnila
proč: niti sledu ni bilo o njih več na ladji.
Pozneje so našli roko častnika grofa Niroda.

A te raznosilne granate so tako strašne
le v ozkem krogu. Na večjo razdaljo ne
narede toliko škode, ker se razlete v pre¬
majhne drobce. Neki mornar na „Varjagu“
je dobil od teh drobcev 120 ran, pa vendar
ni umrl.

21

Bil je torej res pravi pekel, kakor pravi
ruski častnik. Ruski mornar je priznano po¬
gumen in gotovo ni nervozen, a mornarji
„Varjaga“ so vendar glasno jokali, ker so
videli, da je ves napor zastonj proti tako
groznemu orožju. A streljali so dalje in dalje
brez prenehanja.

Drugi častnik je dejal: „Bil
je grozen prizor na krovu ,Var-
jaga.‘ Povsod je bila kri, kri, kri,
odžgani udje so ležali okoli, ubita
trupla in raztrgano meso.“

„Varjag“ in „Korejec" sta se
opoldne vrnila, kakor smo že po¬
vedali. „Varjagu“ je granata raz¬
bila kotel in na zadnjem delu je
gorel. Niso mogli plamena ugasiti
in so pustili, da je voda tekla vanj.

Vsled tega se je zadnji del vglobil
v vodo in ladja je postala ne¬
okretna.

Ko sta bili obe ladji v pri¬
stanišču, je sporočil japonski po¬
veljnik, da morata zopet vun za
vsako ceno. Če ne, ji bo napadel
tudi v sredi nevtralnih tujih ladij.

Odgovora na to ni dobil. „Ko-
rejec“ je spustil čolne, moštvo
je stopilo v nje in je veslalo k
„Varjagu“. Zdaj zagromi silen
Pok, „Korejec“ se razleti na tri
kose in pogrezne. Poveljnik sam
ga je razstrelil.

Zdaj so pa Japonci hiteli, da
se polaste „Varjaga“. Upali so,
da ga dobe v pest. Saj bi ga
lahko popravili in potem sami še
rabili v vojski.—A prišli so prepozno. Ko
so Rusi spoznali japonski namen, se vzdigne
tudi iz „Varjaga“ visok plamen, moštvo je
hitelo na čolne, glasen pok —in tudi „Varjag“
je izginil v valovih. Le majhen del je še
gledal iz valov....

Pozneje so se trudili Japonci, da dvig¬
nejo „Varjaga“, a brez uspeha.

Koreja je prevarila Ruse.

Korejska država je bila odprta Japon¬
cem. A ne šele od tega dne. Že prej so
Japonci dobili v svojo oblast slabotnega
korejskega cesarja Ji Honga, kateri je toliko
časa omahoval semtertja, da je slednjič padel

Čemulpsko pristanišče v Koreji.

v naročje japonskemu nasilniku. Rusija je
imela vendar svojega zastopnika na korej¬
skem dvoru! Kako, da ni ta sporočil ruski
vladi, kaj se godi?

Ko je ruski poslanik S. S. Pavlov prišel
iz Soula v Šangaj, je podal obširno poro¬
čilo, ki nam pripoveduje, kako so Korejci
in Japonci prevarili Ruse. Prestregli so mu

22

poročila in ga tako odrezali od ruske vlade.
Pavlov poroča:

„31. januarija sem dobil zadnjo rusko
vladno brzojavko čez Port Artur, ki končuje
s sklepom, da naj izrazim korejskemu ce¬
sarju zadovoljnost carske vlade v sled iz¬
jave, s katero obljubuje Koreja
svojo nevtralnost  v slučaju, ako bi
med Rusijo in Japonsko prišlo do vojske.
Po tem dnevu sem poslalvPetrograd
in v Port Artur celo vrsto brzo¬
javk,  v katerih sem poročal, kako se ja¬
ponska vlada brez prestanka pripravlja in
da ni dvoma, da misli v najkrajšem času
pričeti vojsko na korejskem ozemlju.

Dne 31. jan. in 1. febr. sem brzojavil, da
so se izkrcali v Mazampu veliki japonski
parniki, ki so bili poslani od japonske vojne
uprave in so vozili velike množice ječmena
in brzojavnih priprav. Brzojavil sem hkrati,
da so na bregu med Redo Aleksejeva in
Silvijskim zalivom prirejali velika skladišča
za premog in vojne potrebščine.

Dne 5. febr. sem brzojavil, da sem dobil
popolnoma zanesljiva poročila, da je japonski
konzularni agent, ki se je nahajal od lanske
spomladi v Čonču, z vsemi podložnimi orož¬
niki in policisti, kakor tudi z vsemi mnogo¬
številnimi Japonci, ki so prebivali tam z dru¬
žinami, zapustil Čonču in so se vsi preselili
k Pjonjanu.

Dne 6 febr. sem brzojavil, kako se po¬
vsod po Soulu govori, da so diplomatične
zveze med Rusijo in Japonsko že pretrgane
in da je japonskemu poslaniku v Petrogradu
že zapovedano, da mora brez odloga zapu¬
stiti rusko ozemlje.

Dne 7. febr. sem pa poslal dve brzo¬
javki s poročilom, da se je japonsko vo¬
jaštvo izkrcalo v Mazampu, da so se Japonci
polastili tamošnje brzojavne postaje, da so
poškodovali — najbrže Japonci - vse brzo¬
javne zveze, razen zveze s Čemulpom in
Mokpom; poročal sem dalje, da je japonsko
brodovje, ki je stalo blizu Mokpa, dobilo

povelje, da naj plove k ustju reke Jalu, in da
je v Čemulpu naznanjeno izkrcanje mnogo¬
številnih japonskih čet za 10. februar.

Vse te brzojavke sem izročil na brzo¬
javni postaji v Soulu, in ona mi je dala
zanje običajna potrdila. A jaz nisem dobil
od 1. febr. dalje nobene • brzojavke niti iz
Petrograda niti iz Port Arturja niti od pod-
konzula v Fuzanu, kateremu sem bil naročil,
da mi mora neprenehoma poročati o vsa¬
kem japonskem gibanju v južni Koreji.
Zato sem takoj začel sumiti, da nam brzo¬
javke zadržujejo."

Nato pripoveduje Pavlov, da se je do¬
menil z Rudnjevom, poveljnikom „Varjaga“,
in odposlal topničarico „Korejca“, da ta odda
njegove brzojavke na ruskih brzojavnih po¬
stajah. „Korejec“ je pa srečal pred Čemulpom
že japonsko brodovje, katero ga je napadlo.
Japonske torpedovke so spustile nanj tri
torpede. Eden mu je šel mimo ravno pred
nosom, drugi mu je pa bil namerjen na¬
ravnost v sredo, a nekaj metrov pred ladjo
se je potopil. „Korejec“ je pa prišel nazaj
v čemulpski pristan, ki je bil nevtralen, to¬
rej varen zanj. O vsem tem je izvedel še
isti dan ruski poslanik v Soulu, a preden
je mogel kaj ukreniti, so se dogodile stvari,
ki so onemogočile vsako diplomatično de¬
lovanje.

Še tisto noč so izkrcali z japonskih pre¬
voznih ladij okolo 8000 vojakov, in polo¬
vico jih je že 9. februarja zjutraj prišlo v
Soul in se nastanilo v raznih delih mesta,
večinoma blizu korejskih vojašnic. Korejsko
vojaštvo, kakor vse korejske oblasti, ni po¬
kazalo niti najmanjšega odpora proti temu.
Med korejskim prebivalstvom je sicer za¬
vladal strah. Mnogo višjih uradnikov in pre¬
možnejših meščanov je začelo zapuščati
mesto s svojimi družinami. Japonsko pre¬
bivalstvo v Soulu je pa kakor oživelo. Po
mestu se je govorilo, da še ta večer ja¬
ponska tolpa napade rusko carsko posla¬
ništvo in bivališča ruskih podanikov. Rusko

23

prebivalstvo se je obrnilo do svojega po¬
slanika, naj mu da pribežališča. Ta jim je
dal prostora deloma v poslaniškem poslopju,
deloma v hiši ruskih misijonarjev.

Medtem pa so Japonci napadli „Var-
jaga“ in „Korejca“. Dovršila se je bitka, v
kateri sta se pogubili obe ruski ladji. To
je Japoncem v mestu dalo velik pogum.
Cele tolpe so pojoč hodile po Sčulu, rusko
prebivalstvo se je pa moralo poskriti. Sled¬
njič se je odločil ruski poslanik, da z vsemi
Rusi zapusti Soul.  Korejska vlada in
japonski poveljnik so sklenili, da jih z vo¬
jaškim spremstvom spravijo na francosko
ladjo „Paskal“ in angleško „Talbot“ ter od¬
pošljejo v Šangaj.

Koreja pod japonsko
oblastjo.

Japonci v Čemulpu so bili pijani veselja.
Kričeče tolpe so hodile zvečer po mestu,
med njimi mnogo vojakov. Pred ruskimi
hišami so demonstrirali in grozili ter izku¬
šali tudi s silo vlomiti v hišo, v kateri je
stanoval ruski podkonzul. Ta je spravil v
varnost ruski arhiv, da ga ne dobe v roke
sovražniki.

A tudi v glavnem mestu Soulu se je
hitro raznesla vest o morskem boju. Ja¬
ponci so zagnali krik o veliki zmagi. Sreča
je bila, da je hiša ruskega poslaništva precej
oddaljena od japonskega oddelka. Celo noč
so bile japonske ulice razsvetljene in do
poslaništva se je slišalo bojevito kričanje
razburjene množice.

Še tisti večer se je oglasil japonski po¬
slanik Hajasi pri korejskem cesarju k nujni
avdienci. Ta ga je takoj sprejel z več ja¬
ponskimi vojaškimi načelniki.

Tu je japonski poslanik naznanil ko¬
njskemu cesarju, da je japonsko vo¬
jaštvo  prišlo na Korejo,  da bi jo obva¬
rovalo pred Rusi; Japonska je začela vojsko
z  Rusijo in sklenila, da jo prežene

iz celeMandžurije;  dokler traja vojska,
bo Japonska imela svojo lastno vojno upravo
v vseh od nje zasedenih krajih; korejski
cesar se moravvseh svojih n are ri¬
bah ravnati po ukazih japonske
v 1 a d e in njenega pooblaščenca; sicer bi pa,
v prvem slučaju, ko bi korejski cesar prelomil
pokorščino, japonski vojaki zasedli ce¬
sarsko palačo  in mu odrezali vsako
zvezo z njegovo vlado.

To je. bilo jasno povedano! Korejski
cesar je bil v japonskih rokah. Seveda je
bil slabotni vladar ves mehak in pripravljen
storiti vse, kar so mu narekovali nasilni
rumeni „prijatelji“. Svet je pozneje izvedel
za to nasilje v prikriti novici, da se je med
Korejo in Japonsko sklenila „zveza“.

Rusi pregnani iz Soula.

Rusom vsled tega ni bilo več prestati
v Soulu. Ruski poslanik Pavlov popisuje
naslednje dogodke takole:

„Zjutraj dne 10. februarja so me ob¬
iskali nekateri zastopniki drugih držav in mi
povedali, da zahtevajo Japonci, naj se Rusi
takoj odpravijo iz glavnega mesta korej¬
skega ; Hajasi namiguje, da če ne pojdejo
izlepa, bodo morali iti izgrda. Ameriški
zastopnik mi je obljubil, da sta nam na raz¬
polago dve ameriški ladji, ako bi Japonci
vztrajali pri svoji zahtevi. Jaz sem jim od¬
govoril, da me po zadnjih dogodkih to
postopanje japonske vlade več ne iznenaja ;
saj so v Čemulpu Japonci prekršili temeljna
načela mednarodnega prava in zdaj so se
pregrešili zopet proti jasno izraženi nevtral¬
nosti Koreje; če zdaj zahtevajo, da morajo
zapustiti deželo vsi zastopniki ruske vlade,
je to le čisto dosledno. A rusko poslaništvo
ne more zapustiti svojega mesta, ako ja¬
ponska vlada ne javi svoje zahteve v pra¬
vilni uradni obliki, in ako carska vlada tega
poslaniku ne ukaže. Ameriško ponudbo sem
pa odklonil, češ da nam je na razpolago

24

francoska križarica „Paskal“, kjer sta že po¬
veljnika „Korejca“ in „Varjaga“ ter večina
naših ranjencev."

Šlo se je zdaj za to, kako bi Rusi častno
zapustili Soul. V njih imenu se je pogajal
z Japonci francoski poslanik, kateri je pred¬
ložil zahtevo, da morajo Japonci pustiti
ruskega poslanika, da brzojavi carju o zad¬
njih dogodkih, in mu izročiti tudi odgovor
carske vlade. Japonec je pa odgovoril, da
ne pusti nobene zveze med ruskim posla¬
ništvom in njegovo vlado. Rusi morajo brez
odloga proč, in Japonci jim garantirajo, da
pridejo brez nevarnosti na morje. Vsled
tega je sklenil Pavlov, da zapusti Korejo
kar najhitreje, da si ne bi japonsko vojaštvo

iz njegovega obotavljanja izvajalo pravice,
da osebno oškoduje v Soulu bivajoče Ruse,
njih rodbine in premoženje. Pavlov nada¬
ljuje:

„1. februar in sledeča mu noč sta bila
za nas jako nemirna. Saj smo morali v na¬
glici urediti poslaniške opravke, zlasti pa
še osebne zadeve ruskih rodbin v Soulu.
Zvečer je bilo okoli poslaniškega poslopja
nastavljenih vse polno japonskih vojakov,
ki so strogo opazovali vsakoga, ki je šel
vun ali noter. Preden smo zapustili mesto,
sem izročil zastopnikom vseh držav, razen
Japonske, listine, tičoče se našega odpoto-
vanja, in javil, da se naj v vseh zadevah odslej
obračajo do francoskega poslaništva.

Točno ob 8. uri zjutraj dne 12. fe¬
bruarja smo vsi hkrati zapustili posla¬
ništvo. Jaz sem šel prvi, za menoj je
stopal naš morski desant in kozaška
straža v polnem orožju; sledili so drugi
člani poslaništva in vsa ruska nasel¬
bina. Po vsej ulici od naših vrat do
kolodvora so bili postavljeni v nepre¬
trgani vrsti japonski orožniki in straž¬
niki, ki so nam izkazovali vojaško čast.
Vse japonsko prebivalstvo je bilo pa
popolnoma odstranjeno iz tega dela
soulskega mesta. Ko smo prišli do ko¬
lodvora, nam je izkazala tam stoječa
japonska stotnija vojaško čast; naša
posadka je ravnotako odgovorila. Na
peronu so nas čakali vsi člani diplo¬
matskega zastopstva.

Ob 8. uri 20 minut smo se od¬
peljali. V enem vagonu se je peljal
z menoj do Čemulpa japonski general¬
major Iditi z dvema častnikoma. V Če-
mulpu na kolodvoru se je ponovila ista
ceremonija, kakor v Soulu. Vse je šlo
v redu. V Čemulpu se nam je pridružil
tamošnji podkonzul Poljanovskij z vso
rusko naselbino. Vojaški čolni so nas
prepeljali na krov „Paskala“ in „Tal-
bota“.

Korejski kmetje.]

25

Japonsko topništvo V boju. (Po japonskem izvirniku.)

Na francoski križarici „Paskal“ je bilo
že 239 častnikov in nižjih vojakov z „Var-
jaga“ in „Korejca“. Ko smo prišli še mi,
nas je bilo 370 ljudi, med nami 20 ženskih
in otrok. Daši smo bili na tesnem, so nas
vendar Francozi tako prijazno sprejeli, da
so nam ure na „Paskalu“ ostale v prijetnem
spominu.

Hujše seveda je bilo ranjencem. Manj¬
kalo jim je zdravnikov; rane so se jim pri-
sadile in pri nekaterih se je pojavila gangrena.
Rane so postale črne, kri se je zastrupila.
Prvi dan, ko sem prišel na ladjo, jih je že
devet umrlo. Poveljnika je začelo skrbeti,
da se ne bi nalezljiva gangrena razširila še
na druge ranjence, in hotel je gangrenozne
bolnike spraviti na kako drugo ladjo. Po¬
veljniki francoske, angleške in italijanske
ladje so rekli, da ne morejo sprejeti gan-
grenoznih ranjencev, ker imajo sami ranjence
na krovu, ki bi prišli tudi v nevarnost, da
se epidemija razširi nanje. Samo dve ame¬
riški ladji, ki nista imeli ranjencev, sta bili
pripravni za to. A ameriški poveljnik je rekel,

da nima pravice sprejeti ranjencev na svoje
ladje. Morali smo torej 24 najbolj nevarno
ranjenih bolnikov spraviti na obrežje v an¬
gleško bolnišnico." — Tako Pavlov.

Slednjič so odpluli in se izkrcali v Šan-
gaju na Kitajskem, odkoder so vojaki „Var-
jaga“ in „Korejca", kakor smo že omenili,
odpotovali v domovino, poslanik Pavlov pa
je ostal v Šangaju.

Tako so se Japonci polastili korejskega
glavnega mesta. Bil je predrzen, silovit čin,
ki bije v obraz vsem mednarodnim običajem
izobraženih držav.

Japonci poizkušajo mor¬
sko bitko.

Seveda je oni nočni napad na Port
Artur zdramil Ruse, da so spoznali resnost
svojega položaja. Hitro so začeli vse pri¬
pravljati, da bi bili kos nadaljnim napadom,
katerih je bilo pričakovati. Niso se motili:
Isti čas, ko je admiral Uriu klical Ruse iz

26

Čemulpa, so bili Japonci tudi že zopet pred
Fort Arturjem.

Komaj se je zasvitalo jutro, se je po¬
kazalo pred pristaniščem v velikem polkrogu
brodovje japonskih križaric. Gotovo so bile
za njimi težke oklopnice, in križarice so
imele le nalogo, da nadzirajo pristanišče in
sporoče z znamenji oklopnicam, ali kaže
priti blizu in začeti bitko. Ruske ladje, ki
so ostale ponoči nepoškodovane, so se za¬
čele takoj gibati in šle iz pristanišča sovraž¬
niku nasproti. Ker je tudi rusko topništvo
s trdnjave začelo streljati, so se japonske
križarice umaknile in se pridružile svojim
velikim oklopnicam. Zdaj so se pa tudi te
že približavale in kmalu začele iz velike
daljave streljati na Ruse.

Ruski poveljnik se ni hotel spustiti v boj
s premočnim sovražnim brodovjem, in celo
rusko brodovje je šlo toliko nazaj, da je
bilo zavarovano pod velikanskimi ruskimi
topovi na utrdbah, ki so grozeče bljuvali
ogenj na morje s precejšnje višine.

Z obeh' strani so streljali okoli pol ure
z veliko silo. A ker je bila daljava vsaj
5000 metrov, je bilo seveda le težko zadeti.
Topovi s trdnjav so streljali nad ruskimi
ladjami vun na sovražnika. Japonske ladje
so se raztegnile v dolgo vrsto in so nepre¬
nehoma plule po malem semtertja, da ne
bi imeli Rusi stalnega cilja. V morskih bitkah
sploh ladje ne smejo stati, ampak se morajo
vedno premikati, ker bi jih tudi sicer veter
in morski tok zanesel z njih mesta ali obrnil.
Vsaka ladja mora gledati, da ni na potu
topovom svoje prijateljice in se mora tako
obračati, da morejo vedno streljati topovi,
ki so nameščeni na raznih krajih.

Japonske ladje so dobro manevrirale.
Križarice in lažje ladje so šle za vojno vrsto
oklopnic, ker ne bi bile mogle zdržati so¬
vražnega ognja. Nekaj predrznih ruskih po¬
veljnikov je sklenilo, da napadejo tudi te
od zadaj. „Novik“, silno hitra, a ob vodni
črti ne z oklopom zavarovana križarica, se

je pognal ob strani okoli sovražne bojne
vrste in je hrabro napadel Japonce. Priza¬
dejal je sovražniku nekaj škode, a tudi sam
je mnogo trpel od japonskih granat. Tudi
„Askold“ in „Diana“, obe ruski brezoklopni
križarici, sta bili pokvarjeni od sovražnih
topov. Od ruskih oklopnic je pa najbolj
trpela „Poltava“.

Gotovo je pa tudi, da so se Japonci
zbali silne ruske artilerije. Kajti držali so se
v daljavi skoro‘5 kilometrov ves čas. Na
toliko daljavo so mogli pač zadeti to ali
ono ladjo, tudi močno poškodovati kako
manjšo križarico, a nikakor ne velikih oklop¬
nic, katerih topovi so zavarovani s težkimi
oklopnimi strehami in ki imajo ob vodni
črti mogočen oklop. Morali bi bili priti do
njih vsaj na 2000 metrov, da bi bili kaj
opravili, a ko bi bili to poizkusili, bi nanje
od zgoraj udrihale težke granate s trdnjave.

Zato je ukazal admiral Togo, da se naj
umakne japonsko brodovje. Japoncem so
bile poškodovane: vojna ladja „Fudži“, ve¬
liki oklopni križarici „lvate“ in „Jakumo“,
in tudi kaka manjša ladja je gotovo dobila
kak spomin. Japonci so se odkadili na morje,
in en dan jih ni bilo več videti. Rusi pa so
poslali na morje nekaj brzih torpedovk, da
stražijo na morju in sporoče takoj vsako
nevarnost.

„Retvizana“ so pa pustili, da je ležal
zunaj pred pristanom, kakor trdnjava na
morju.

Rusom v Port Arturju so to noč in jutro
japonske kroglje pobile 11 mož, 58 pa ra¬
nile. Pet mornarjev se je potopilo. Pri ob¬
stranskih baterijah je bil eden ubit, trije pa
ranjeni. Poškodbe na trdnjavi so bile čisto
neznatne. Japonci so svoje izgube zamolčali.

Iz spanja zbujeni.

Gotovo je zanimivo opazovati vojaka,
kak vtisk naredi nanj prvi glas o vojski, ki
ga iz varnega miru postavi nakrat pred

27

smrtno nevarnost. Ruski častnik Spiridonov
popisuje prvo bombardiranje Port Arturja,
kakor ga je opazoval s suhega:

„8. februar je bil jako topel in jasen dan,
in nič nam ni kazalo, da je tako blizu grozna
vojska s krvavimi žrtvami. Tako tiha in laskava
je bila noč, ki je legla na bregove in vode
kvantunške. Vse je molčalo. Vse je bilo
objeto v mirno in brezskrbno spanje.

Kar pa — bilo je okoli poldvanajste
ure — poči strel iz topa, zdaj še drugi,

tretji in kmalu cela kanonada. Nisem mogel
misliti drugega, nego da streljajo za vajo.
Vendar sem skočil iz postelje in letel k oknu,
iz katerega se vidi na morje.

Ko sem pogledal proti bateriji, ki ni
daleč od mojega stanovanja, so se mi za-
bliščali v oči celi snopi projektorskih žarkov,
ki so prihajali z naših ladij in utrdeb. Te
luči so sekale temo v raznih smereh, se zdaj
razširjale v pramenih kakor severni svit,
potem pa zopet vse namerile na eno točko.
Bilo je nekaj čarobnega in fantastičnega v

tem prizoru. Nehote sem se zamaknil v ta
divni pogled, a gromenje topov je kmalu
obrnilo mojo pozornost na druge stvari.

Na morju je tu in tam blisknilo nekaj
ognjev, in čez nekaj trenutkov sem čul toliko
strelov. Potem je vse utihnilo, a čez nekaj
minut se je ponovila kanonada. No, mislil
sem si, to je vojaška vaja na morju, in sem
šel zopet spat. Bil sem tako miren, da sem
vkljub streljanju pokojno zaspal. A kmalu me
zbudi sluga, ki stopi v sobo in glasno reče:

„Vaše blagorodje! Alarm! Ves polk se
zbira pred vojašnicami!" Kot bi trenil, sem
poskočil, se hitro oblekel in tekel iz hiše.
Zunaj je že stala črna truma ljudi, iz katere
se je slišalo šumno govorjenje.

Ko pridem k polku, vidim nekaj čast¬
nikov in jih nestrpno vprašam: „Kaj pa je?
Čemu alarm?"

A tudi ti mi niso vedeli nič gotovega
povedati. Ko je stal ves polk zunaj, je bila
druga ura popolnoči, in na morju je bilo
vse tiho. Ob tretji uri se je polk dvignil. -

Mestna vrata v Soulu.

28

Jutranja zarja se je že razlivala nad mor¬
jem; nebesni svod na vzhodu se vedno
bolj svita, in slednjič se prikaže solnce iz
oceana, pozlati vrhove gora in posveti v
črna žrela groznim topovom obrežnih baterij.
Morske tiče se vzradujejo te vesele svetlobe,
se spuste v urnem letu na morje in do¬
taknejo vodne površine, potem pa zlete v
sinje višine. Tudi iz kitajske vasice, ki leži
ob morju, je šlo nekaj kitastih ribičev vun
na svojih majhnih „šampunjkah“. Zdelo se
je, da nič ne moti miroljubnega dela teh
revežev; saj morje je tako mirno in solnce
tako svetlo in prijazno.

Topniški častnik, ki je prijezdil k meni,
mi je šele povedal, kaj se je zgodilo to noč,
in kako so Japonci napadli naše brodovje.

V tem pa mi zakliče straža z utrdbe:
„Vaše blagorodje, tam daleč, daleč se je
pokazalo pet parnikov!" In stražnik pri tem
z roko pokaže na jugovzhod.

Ko stopim na vrh, tudi jaz opazim v da¬
ljavi pet parnikov, a bili so tako daleč, da
sem jih komaj razločil. To se mi ni zdelo
nič posebnega, ker sem mislil, da so naše
ladje. A čez deset do petnajst minut zakliče
straža, da vidi že osem ladij, in ko sem jaz
začel gledati, sem uzrl kmalu tu deveto, deseto
— in kmalu vsega skup petnajst večjih ladij.
Vse so bile v pravilni koloni in so plule
naravnost k Port Arturju Vsi vojaki so skočili
na utrdbo in na kupe kamenja, radovedni,
kaj bo. Nihče od nas ni vedel, ali je to
naše ali japonsko brodovje.

A te negotovosti je bilo kmalu konec.
Na prvi oklopnici se je razvila zastava, nato
se je zasvetil plamen, in kmalu je počilo.
Nato so pa vse ladje naenkrat začele streljati.

Komaj je bil pa počil prvi sovražni strel,
je zagrmel odgovor tudi že z naše eskadre
in z naših baterij. Bila je gromeča kanonada
na obeh straneh.

Ta ropot in šum, to votlo pokanje topov,
mi je bilo tako nenadno, da sem dolgo stal
kakor odrevenel, in ko sem se zavedel, da

japonsko brodovje bombardira Port Artur,
sem se ozrl nazaj, da bi videl, kak vtisk je
ta napad naredil na naše vojaštvo.

Gruče vojakov so bile stopile na vzvi¬
šena mesta in s strmečimi očmi zrle na na¬
padalce. Na prostodušnih licih teh ljudi se
je bralo veliko začudenje in neko čuvstvo,
ki ga ni mogoče popisati. Njih radovednost
je bila tolika, da ni nihče pomislil na ne¬
varnost, v kateri se nahaja. Vsi so stali
visoko na nezavarovanih mestih in gledali
doli na japonsko bojno vrsto, ki je para¬
dirala pod nami in pošiljala naravnost proti
nam jeklene pozdrave Port Arturju v obliki
jeklenih krogelj, devet do enajst palcev
debelih.

Ukazal sem svoji kompaniji, da se skrije
za traverze, in sem opazoval boj. Sovraž¬
nikov ogenj je v prvi vrsti namenjen na naše
brodovje pred pristaniščem in na srednje
obrežne baterije. V našo stran sta prileteli
dve kroglji: Ena je udarila pred nami v breg
in dvignila cel stolp prsti in prahu, druga
nam je pa žvižgaje zletela nad glavami in
udarila onkraj utrdbe.

Bombardiranje je trajalo petinštirideset
minut. Na to je pa sovražnik začel utihati
in njegovo brodovje se je začelo počasi
odmikati. Sovražne ladje so postajale vedno
manjše; zdelo se je, kakor da jih meglena
daljava zakriva s poluprozorno zaveso, in
kmalu so izginile z obzorja."

(„Novoje Vremja" št. 10069.)

Ruske rodbine zapuščajo
Port Artur.

Vojaško poveljništvo je dalo povelje, da
zapuste ženske in otroci mesto. Hči ruskega
častnika popisuje to ločitev sledeče:

„Naš dom se nahaja pri morju v bližini
Aleksandrove trdnjave. Z oken vidimo prav
dobro na pristanišče. Včeraj, v torek, smo
šli zgodaj spat, da bi se pripravili na odhod
zjutraj rano, ko smo se sredi noči prebudili

29

vsled groznega treska. Zdelo se je, da se
ves dom in celo mesto podira. Skočili smo
s postelj k oknu, kjer se nam je odprl grozen
in čaroben pogled.

Noč, zelo temna, sempatja razsvetljena
z bliski, grozen tresk se je razlegal od vseh
strani. Najrajši bi se bili skrili v ozadju naših
spalnic, tak strah smo imeli, a se vendar
nismo mogli odtrgati od oken. Na cesti je
bil šum, ki se ne more popisati, kajti neko¬
liko strelov je padlo do predmestja v bližini
našega doma, in ubogi tamošnji prebivalci
so začeli v velikem strahu iznašati na hrbtih
male otroke in potne torbe, obsegajoče njih
najdražje imetje.

Vsak čas so hitele vojaške patrulje mimo.
Jaz in sestra sva bili zelo v skrbeh, ker najin
oče je imel danes zvečer službo. Vedeli sva,
da bi bilo nespametno opustiti dom in ga
iti iskat v takem položaju. Hodili sva po
sobi, padli večkrat ena drugi v naročje, po¬
tem pričeli jokati, a vselej naji je rado¬
vednost zopet peljala k oknu. Radi bi bili
videli, kaj se godi v pristanišču, toda žalibog,
bilo je čisto nemogoče.

Sempatja se je streljanje iz topov pri¬
čenjalo iznova; bili so to vid jemajoči bliski
v tmini, potem pa je nastal dolg, neskončen
molk, pretrgan le z žvižgi ali gromenjem
daljnih signalov, ki so jih dajali v trdnjavi.
Ah, kakšna noč je to bila!

Ob svitu je končno vse prestalo. Videli
sva, ali vsaj zdelo se nama je, da vidiva —
kajti oče trdi, da je to nemogoče — pluti
japonske ladje na širno morje.

Sestra in jaz sva se takoj oblekli in šli
na ogel ceste, odkoder je lahko videti celo
pristanišče. Kak žalosten pogled naju je pri¬
čakoval! Kakšne so bile naše ponosne ladje!
„Retvizan“ je ležal postrani, „Palada“ istotako,
„Sevastopol“ pa je bil težko poškodovan.
To je bil poraz, povzročen od japonskih
torpedovk.

Morete si misliti, da je bilo po tej grozni
noči celo mesto narobe. Škode niso bile
velike, nekoliko malih požarov in dve ali
tri podrte hiše. Toda moralni učinek je bil
grozen! Vse je hotelo zbežati. Pred pisar¬
nama generalnega štaba je bilo več tisoč
oseb. Vse je hotelo imeti spremne liste.

Japonske prednje straže v snegu.

(Po japonskem izvirniku.)

30

Podčastniki vsled opravil niso vedeli ne kod
ne kam; najbolj se je mudilo Kitajcem. Teh
revežev se je polastil tak strah, da so v par
urah naložili vse svoje premoženje na vo¬
zove in hoteli kar nemudoma iz mesta. Mi¬
slili so, da Japonci že kar jutri vderejo v
mesto in vse skupaj požgo in pomore.

Na srečo ta nered ni dolgo trajal. Na
mesto je prišlo vojaštvo in izpuščalo ljudi
po vrsti. Šli sva iz tega šuma hitro domov,
misleč, da najdeva tu že očeta, ki je pa

prišel šele črez uro ves utrujen. Čeravno
so Japonci odšli in je škodo na ladjah mo¬
goče popraviti, pričakuje admiral, da bodo
sovražniki mesto oblegali in hoče kar največ
pospešiti odpotovanje vseh nerojakov. Zato
je odločil oče, da naj medve odpotujeva še
danes do Harbina Zastonj sva ga nagovar¬
jali, da nisva pripravljeni; ni hotel dalje ča¬
kati: morali sva naložiti v vrečo obleke,
kolikor je je pač šlo in drugo jutro sva
odpotovali s prvim vlakom." — Kmalu so
odhajali vlaki, polni ruskih rodbin.

Vojne ladje.

Da bodo naši čitatelji bolje umeli nadaljne
popise morskih bitk, hočemo tu kratko po¬
pisati vojne ladje in torpede.

Da ne bi težki, ogromni topovi razbili
ladij, so jih začeli obdajati z železnimi oklepi.
Ker pa ni bilo lahko mogoče celo ladjo za¬
varovati z železom, izkušali so ladjestavci
le najbolj občutne dele ladje zavarovati z
železnimi pločami in so vsled tega nekoliko

nad vodo in pod
vodo napravljali
okrog ladje oklop;
na sredo ladje so
pa z oklopom za¬
varovali samo oni
prostor, v katerem
so stali topovi. Ta¬
ko izdelane ladje so
zvali kazemat-
nice.  Druge ladje
so izdelali kot mo¬
nitorje z železnim
stolpom, v katerem
so bili topovi, ali pa
so napravili na ladji
oklopni nastavek,
na katerega so po¬
stavljali po enega
ali dva topova, ki
sta bila tako nare¬
jena, da sta se vrtela
in streljala na vse strani. Te vrste ladje se
imenujejo večinoma stolpne ladje  in so
nekaka moderna oblika sedanjih oklopnic.

Toda tudi železni oklop ni trajno ladje
zavaroval pred krogljami. Takoj ko so se
pojavile oklopnice, izkušali so topničarji tudi
svoje topove zboljšati, da bi mogli ž njimi
predreti tudi oklop. Zlasti se je to doseglo
z orjaškimi risanimi topovi, kateri so stre¬
ljali jeklene granate.

Seveda so ladjestavci jeli rabiti močnejše
oklope, toda deloma je ladja vsled vedno

Ruska oklopnica B Petropavlovsk“.

31

večje teže postajala preokorna, in radi tega
so jeli izboljševati oklop. Ker kovano železo
topovih jeklenih krogelj ni moglo več vzdr¬
ževati, so poizkušali z jeklenimi pločami.
Teh ploč sicer ni bilo možno s krogljami
prestreliti, pač pa se je trdo jeklo vsled
udarca kroglje razbilo in v posameznih kosih
od stene odpadlo. Ker torej navadno trdo
jeklo samoobsebi za ploče ni bilo rabno,
so jeli izdelovati sestavljene ploče, ki so
bile izdelane iz več plasti jekla in železa.
Te ploče so bile sicer boljše kot one iz
navadnega kovanega železa, pa tudi te so
kmalu nadkrilile novejše iznajdbe. Ameri¬
čan Harvey je izkušal navadno pločo iz ko¬
vanega železa na vsem površju do polovice
globoko v ognju in z ogljem izpremeniti
v jeklo na ta način, da bi bila ena stran
ploče železna, druga pa trdno jeklena. Take
ploče so sicer mnogo dražje, toda morejo
biti skoro polovico lažje kot navadne že¬
lezne ploče.

Zopet v drugih državah so z velikim
uspehom izdelovali takozvano niklovo jeklo,
ki se izdela na ta način, da se železu pri¬
meša 5—150/o nikla in iz tega izdela jeklo,
katero ima to lastnost, da je pri vsej trdoti
vendar toliko prožno, da se vsled strela ne
razbije v kosce. V sedanjem času je večina
novejših modernih oklopnic zava¬
rovana s temi novimi pločami.

Ko so se pojavile prve oklop-
nice, tedaj so jim postavili nasproti
tudi nove velikanske topove; in ko¬
likor močnejši je bil oklop, tolikanj
težji so bili tudi topovi. Že prvi
francoski risani topovi oklopnice
„Gloire“ so pri poizkušnjah prodi¬
rali 90 mm  debel oklop. L. 1862.
je Armstrong izdelal prvi težki top,
ki je imel 23 cm  v premeru in je
streljal 117 kg  težke podolgovate
projektile. Ž njim je bilo že tedaj
možno 15—18 cm  močan železni
oklop prodreti. Odslej je velikost

topov in debelost železnih ploč vedno rastla.
Tako so oklop pri nekaterih ladjah na¬
pravili debel do 55 cm  in na ladje same
so postavili do 110 ton (a 1000 kg)  težke
topove, ki so streljali nad 900 kg  težke kroglje.

Toda izkušnja je pokazala, da kakor pri
oklopih, prav tako tudi pri topovih se na¬
hajajo gotove meje. Pretežki topovi so ne-
ukretni in jih je tudi težko tako varno iz¬
delati, da bi po večkratnem strelu ne bila
nevarnost, da se top razpoči. Vsled tega so
jeli postavljati na ladje sicer nekoliko lažje,
pa zato daljše topove, ki vsled tega izstre¬
lijo manjši projektil, ki pa top zapusti z ve¬
liko večjo hitrico. Najnovejše ladje navadno
nimajo večjih topov kot 30'5 cm  v premeru
(kaliber), ki tehtajo 45—50 ton in streljajo
300—400 kg  težke kroglje. Ž njimi je moči
prestreliti do 90 cm  debelo železno pločo.
Razen teh navedenih težkih topov, katerih
ima navadno oklopnica 2-4, se nahaja na
vsaki oklopnici večje število drugih srednje
velikih in manjših topov. Zlasti pa izkušajo
kakovost topov izboljšati na ta način, da se
morejo naglo nabijati.

Z najtežjimi novimi topovi je možno že
po enkrat na minuto ustreliti. Srednji topovi,
ki pa mečejo vendar še do 50 kg  težke
projektile, oddajo 4—7 strelov na minuto,

Japonska vojna ladja „Nišin“-

32

Vzhodno-sibirski strelski polk defilira pred generalom Subotičem.

in tnali topiči (37 mm  do 47 mm  kal.), katere
rabijo zlasti za obrambo torpednic, streljajo
15 - 30krat na minuto. S takimi topovi obo¬
rožena oklopnica vsiplje v eni minuti, ako
so vsi topovi v „delu“, 3—4 tisoč kilogramov
jeklene toče na sovražnika, ki ji pa seveda
izkuša ta pozdrav vrniti. Za zgled vzemimo
oklopnico „Petropavlovsk“. (Gl. sliko str. 30.)

Oklopnica „Petropavlovsk“ je bila zgra¬
jena 1. 1894. Dolga je bila 113 m , široka
21 m  in je brodila 7 9 m  globoko v vodi.
Njena vsebina je znašala 1 1.354 ton, to je
zavzemala je prav toliko kubičnih metrov
prostora v vodi. Mogočni parni stroj je imel
moči za 12.213 konj in je gnal dva vijaka,
s katerima je ladja plula 16‘5 morskih milj
(30'6 kilom) v eni uri.

Njen oklop je zavaroval samo dve tre¬
tjini njene dolžine in je bil ob vodnem pasu
močan 406 mm.  Stolpi so imeli 250 mm
močan oklop, pri drugih topovih je imel
oklop 125 mm  in na ladjinem krovu 76 mm
moči. Na vsakem koncu ladje je bil stolp,
v katerem sta bila nastavljena po dva orjaška
topova, 10 m  dolga in s premerom 30‘5 cm
in sta streljala 360 kg  težke kroglje. V štirih

manjših stolpičih je bilo nastavljenih osmero
topov s kalibrom 15 cm,  ki so streljali 50 kg
težke kroglje. Med temi štirimi stolpiči so
bili nastavljeni še štirje enaki topovi. Razen
teh težkih topov je imela ladja še 40 brzo¬
strelnih malih lahkih topičev za obrambo
torpednih ladjic. Premoga je ladja naložila
1000 ton, s katerim je mogla pluti 4500
morskih milj daleč. Posadke je bilo na ladji
642 mož.

Slika nam kaže v sprednjem delu ladje
stolp z dvema orjaškima topoma. Vrh krova
in celo jambor je ves nastavljen z malimi
brzostrelnimi topiči.

Križarice imajo nalogo, čuvati oddaljene
kolonije, pristanišča, trgovske ladje in pod¬
jetja. Razen tega morajo imeti pa tudi tako
opravo in orožje, da, če treba, posežejo v
resen boj. Napačno bi bilo misliti, da so
križarice v primeri z oklopnicami le bolj
majhne ladje. Posamezne križarice so dolge
do 150 metrov in imajo stroje do 30.000
konjskih sil in čez. Seveda je veliko križaric
mnogo manjših. Novejše križarice imajo brez
izjeme tudi sredi ladje železni krov (Pan-
zerdeck-Kreuzer). Nekatere imajo ob pasu

Vojska na Daljnem Vzhodu.

3

Sibirska železnica v sneženi vihri.

34

in pri topovih tudi oklop, četudi ne tako
jakega, kot prave oklopnice.

Železni krov naj varuje spodnje dele
ladje sovražnih krogelj. Ker ga nobena kroglja
ne more navpično zadeti, temuč le zelo od
strani, radi tega tudi vsaka kroglja od njega
odleti. Ves prostor pod krovom je v celi
dolžini predeljen v dva, oziroma tri dele.
Razun tega ima ladja tudi poprek čez vso
svojo širjavo navpične stene, ki na ta način
ves notranji prostor ločijo v dve, oziroma
tri vrste prostorov, ki se z vrati dajo prav
tesno zapreti. Množina med sabo popolnoma
ločenih stanic naj varuje ladjo potopa. Ako
bi torej pod vodo sovražni torpedo ladjo
poškodoval, vendar ladja še ostane na po¬
vršju, ker se le ena ali dve stanici napolnita
z vodo, v druge prostore pa voda ne more
zaiti. Ta -naprava je zabranila, da se ruske
ladje niso potopile, ko jih je poškodoval
japonski torpedo.

Križarice  niso oborožene s tako tež¬
kimi topovi, kot oklopnice. Vendar so tudi
na nekaterih križaricah topovi do 24 cm  kal.
Take le deloma z oklepom zavarovane ladje
imenujejo oklopne križarice (Panzerkreuzer).
Svoje ime (mimogrede rečeno, jako neprak¬
tično) ima križarica odtod, da pred zalivom
vozijo, „križajo“ semtertje ter opazujejo so¬
vražnika. Ker imajo križarice mnogo manj
železja naloženega, kot oklopnice, jim je
možno dati močneje stroje in večjo množino
premoga, in to jim da tudi hitrejšo vožnjo.
Novejše ladje vozijo 20 do 23 milj na uro.

Manjše vojne ladje imenujemo topni¬
čar  i c e. One imajo isti namen, kot križarice,
in so nastavljene večinoma po mnogošte¬
vilnih malih pristaniščih, čuvajo obrežje itd.,
za resni boj se rabijo pa le v redkih slučajih.
Dolžina jim je različna, od 30 do 70 me¬
trov, in vsebina znaša 300 do 1600 ton in
so oborožene s 3 do 10 topovi. Vendar so
pa v posameznih slučajih, zlasti za obrambo
obrežja, stavili tudi enake male, deloma z
oklopom zavarovane topničarice z enim sa¬
mim, pa zato zelo težkim topom. (J- Sušnik.)

Torpedo..

V toplih krajih živi morska riba, ki ima
to lastnost, da more zavdajati električne
udarce. S tem orožjem se riba brani svojih
sovražnikov, ž njim omami tudi svoj plen.
Že pred več kot sto leti so izkušali pri po¬
morskih bitkah sovražniku na ta način ško¬
dovati, da so potopili pod sovražno ladjo
posodo s smodnikom in ga zažgali. Izumi¬
telj parne ladje, slavni Fulton, je to zavratno
orožje naslovil z imenom „torpedo“ in leta
1801. v francoskem pristanišču Brest za po-
izkušnjo razbil staro ladjo.

L. 1860. je avstrijski kapitan Lupiš iznašel
nov torpedo, katerega je pozneje leta 1866.
inžener Whitehead (Uajthed) izpremenil in
izdatno izboljšal. Ker je to orodje že nad
30 let vpeljano v vse mornarice in ravno v
sedanji rusko-japonski vojski igra tako odlo¬
čilno vlogo, hočemo to ženijalno napravo
nekoliko natančneje opisati.

Torpedo, katerega sliko in sestavo vidijo
čitatelji na str. 40, ima obliko velikanske
smodke, je približno pet metrov dolg in
meri v premeru 40 cm.  V sprednjem delu je
vloženo strelivo, navadno 40 kg  strelilnega
bombaža. Iz torpeda moli kratka čvetero-
ogljata jeklena ost, s katero zadene torpedo
ob steno ladje in tako vžge strelivo. Precej
za strelivom se nahaja jako umetno sestavljen
regulator, ki naj torpedo ohrani v pravilni
legi in smeri. Na sredi torpeda je večji predel,
v katerem je zrak s sesalko stisnjen na 80
do 100 atmosfer, to se pravi: v tem prostoru
je 100 krat tako velika množina zraka, kakor
zunaj v enako velikem prostoru, in ta zrak
tišči na vsak kvadratni centimeter (1 cm 2 )
s silo 100 kg.  Za tem prostorom se nahaja
pnevmatični stroj, ki je podoben malemu
parnemu stroju s tremi cilindri in žene dva
vijaka. Ker bi pa zračni tlak izpočetka pre¬
močno gnal torpedo, potem pa preveč opešal,
je pred strojem še mali reservoar, ki je z
ventili in zaklopi tako urejen, da zračni tlak
iz njega prehaja v stroj le s silo 40 atmosfer.

35

Zadaj ima torpedo krmilo, t. j. pokončno
pločo, katera naj torpedo vzdrži v ravni smeri,
da ne krene preveč na desno ali levo. Vijaka
se sučeta vsak na svojo stran; to je po¬
trebno, da ženeta torpedo dalje. Ko bi bil
le en sam vijak, bi se pri neznatnem odporu
kmalu začel ves torpedo v vodi sukati okrog
svoje osi, mesto da bi plaval dalje. Seveda
morata imeti vijaka tudi narobe zakrivljene
lopatice, da oba v isti smeri delujeta. Oba
vijaka ženeta s zračnim tlakom 40 atmosfer
torpedo v vodi s hitrico 8—9 m  na sekundo
kakih 800 m  daleč. Ako se sila vsega zrač¬
nega tlaka naenkrat napelje v stroj, se tor¬
pedo premika s brzino 14 m  na sekundo,
vendar pa hitreje opeša in doseže le daljavo
300 do 400 m.

Vsa ta naprava pa ne bi zadostovala za
praktično uporabo, ko ne bi bil torpedo
tudi tako urejen, da plava vodoravno in v
isti poprej odločeni globini pod površjem.
Njegova specifična teža mora znašati prav
toliko, kakor teža morske vode. Tedaj plava
on tudi v vodi in sicer tako, da je ves po¬
topljen v vodi. Za uporabo je pa treba tor¬
pedo spraviti 2—3 m  pod površje vode in
ga v tej globini tudi obdržati. V ta namen
ima služiti naslednja priprava.

V torpedu je valjast, zgoraj vodi odprt
prostor, spodaj pa zaprt z batom, ki se v
tem prostoru lahko nekoliko semtertja pre¬
mika. Bat je spodaj odprt na zelo prožno
spiraljkasto pero. Ako torpedo plava globoko
v vodi, je pritisk vode na bat večji, in pero
se skrči; ako se torpedo dvigne blizo po¬
vršja, tedaj se vodni tlak na bat zmanjša in
pero ga dvigne kviško. To pero je pa tako
vstavljeno, da ga je moči z ročnim vijakom
pritrditi ali pa odjenjati,njegov odpor napram
vodnemu tlaku povekšati ali pa zmanjšati.
Bat je pa v zvezi z vodoravno ležečim
krmilom, ki leži liki plavuta na obeh straneh
vijakov, na zadnjem koncu torpeda. Ako
plava torpedo pregloboko, tedaj vodni tlak
pritiska na bat, skrči pero in vzvod dvigne

vodoravno krmilo kviško, in torpedo pola¬
goma splava proti površju. Ako pa pride
torpedo previsoko, se vodni tlak zmanjša,
pero dvigne nekoliko bat v cevi, vzvod po¬
vesi krmilo, in torpedo se povrne zopet na¬
vzdol.

Toda tudi ta naprava še ne zadostuje,
da torpedo v vodi vodoravno plava. Zato
je v istem prostoru obešeno sicer kratko,
pa precej težko nihalo (Pendel), katero mora
vsled svoje teže samoobsebi vedno verti¬
kalno viseti. To nihalo je v zvezi z istim
vzvodom, s katerim bat in pero horizontalno
krmilo premikata. Ako se torpedo nagne s
sprednjim delom navzdol, tedaj se nagne
tudi nihalo naprej in vzvod dvigne nekoliko
vodoravno krmilo, in zadnji konec torpeda
se zniža. Ako se torpedo v sprednjem delu
dvigne kvišku, tedaj se nihalo nekoliko na¬
sloni nazaj, krmilo se povesi, in vodni odpor
zadnji konec zopet dvigne do vodoravne
lege.

Kako pa torpedo spraviti
v vodo?

Velike ladje imajo nalašč v ta namen
prirejene cevi, katere torpedo ob vodnem
površju ali pod vodo spustijo proti sovraž¬
niku. Toda kmalu so začeli staviti nalašč
v ta namen majhne, pa jako brze ladjice,
katere iz plehate cevi s pomočjo zračnega
pritiska (redkokdaj s smodnikom) vržejo
torpedo v morje v smeri proti sovražni ladji.
Prvotne torpedne ladjice so bile le po 20 m
dogle in 2'5—3 m  široke, vsebina jim je
znašala 20—30 ton, parni stroj pa je imel
200—300 konjskih sil, kar je ladjici dalo
brzine do 20 milj na uro. Ker pa tako
majhne ladjice niso bile sposobne za kako
samostojno delovanje in se vsled neznatne
zaloge premoga niso mogle od obrežja ali
od glavnega brodovja oddaljiti, so pričeli v
zadnjih desetih letih delati precej večje tor-
pednice. Vendar so pridržali tudi še male

3*

36

ladjice za obrambo obrežja, zlasti pa imajo
velike oklopnice po eno ali dve taki ladjici
na krovu in jih v slučaju potrebe spustijo
v morje. Večje, sedaj moderne ladje torped-
nice so 40-45/« dolge, 4—5 m  široke in
imajo vsebine do 150 ton. Neprimerno močni
parni stroj 2000—3000 konjskih sil jim daje
brzine 24—30 milj na uro. Na krovu imajo
te ladjice 2—4 plehate cevi, iz katerih me¬
čejo torpedo v morje proti sovražni ladji.
Seveda tako streljanje ni ravno poceni, kajti

niči na 300 m , vrže nanjo torpedo, ki jo na
to daljavo gotovo zadene in nevarno poško¬
duje, ako je celo ne uniči. Oklopnica se
brani le s svojo silno topnico. Iz svojih
mnogoštevilnih brzostrelk siplje železno točo
na malo ladjico, da jo v malo trenutkih po¬
polnoma razbije, ako se pravočasno ne
umakne in ne odbeži. In ker je mali zavratni
sovražnik zlasti v temni noči zelo nevaren,
morajo velike ladje vso noč z močno elek¬
trično lučjo razsvetljavah vso okolico ladje

Bojna ladja, zavarovana z mrežo proti torpedom.

en sam torpedo stane okoli 7000 K in je
s strelom vred tudi sam uničen. Na malih
ladjicah je le 7—10 mož posadke, večje
torpednice pa imajo posadke 25 mož in so
oborožene navadno z 2 lahkima topičema.

Te ladjice so postale težkim oklopnicam
jako nevaren sovražnik. Ker so mnogo hi¬
trejše kot oklopnice, tedaj jih morejo na-
gloma in v večjem številu napadati, v slu¬
čaju nevarnosti se umaknejo, in težke ladje
jih ne morejo loviti. Ako se približa oklop-

in sovražnika poprej s topovi pozdraviti,
preden se jim približa na 3—400 m.

V pomoč in obrambo težkih in zelo
dragih oklopnic (velika oklopnica stane 20
do 25 milijonov kron) so jele mornarice
izdelovati še drugo vrsto ladij, namreč ru¬
šilce torpednih ladij.  Te ladje niso
posebno velike, 60-70 m  dolge in imajo
350 -500 ton vsebine. Njihovo glavno orožje
je pa njihov mogočni stroj in silna hitrica.
Na te razmerno majhne ladje postavljajo

37

stroje, kakršne so pred malo leti imele le
velike oklopnice s 5000—8000 konjskih sil.
Ta neprimerno močni stroj žene ladjo 30
do 33 milj na uro, in še celo ta hitrica se
je v posameznih slučajih prekoračila. Kot
orožje jim služi 5—6 lahkih brzostrelnih
topov. Te ladje morajo kot nekaka častna
straža obdajati oklopnice, zasledovati male
torpedne ladjice in jih s svojimi brzostrel
kami rušiti. Razen topičev imajo tudi še 2
do 3 cevi za spuščanje torped. Kakor je iz
slike razvidno, zavzema skoro vso notranj¬
ščino ladje parni stroj in prostor za premog-,
ki je založen tudi na obeh straneh stroja
ob vsej dolžini ladje in ima mesto oklopa
zabranid, da kaka kroglja tako lahko stroja
ne poškoduje. (J' Sušnik.)

Napadi na Port Artur.

Zdaj pa pustimo to premišljevanje in
sledimo vojnim dogodkom! Japonci so skle¬
nili pred vsem, da mora pasti Port Artur, in
so to izkušali z vsemi mogočimi sredstvi in
na vse načine, ki si jih je izmislila njihova
lokavost. Tu podajemo najprej pregled na¬
padov v prvih dveh mesecih:

Noč od 8. — 9. febr. Napad s torpedi.

9. febr. ob 11. u. 40 min. do 12. u.35 min.
podnevu. Morski boj in prvo bombardiranje
Port Arturja.

Ponoči 24. febr. od 2. ure 45 min. do
5. ure zjutraj. Prvi napad z branderji.

25. febr. od 1. Ure do 3V2 po noči. Na¬
pad s torpedi in streljanje torpedovk.

25. febr. od 11. do 12. podnevu. Drugo
bombardiranje.

25. febr. od 10. do polenajstih zvečer.
Odbit napad torpedovk.

26. febr. okolo 4. ure zjutraj in 5. marca
okoli 5. ure zjutraj zopet napad torpedovk.

11. marca od polnoči do 6 zjutraj. Po¬
novljeni napad torpedovk.

11. marca ob 6. zjutraj. Silna kanonada
na morju. „Steregučij“ se potopi.

11. marca od 7. ure 15 min. zjutraj do
1. ure 30 min. popoldne. Tretje bombardi¬
ranje Port Arturja.

21. marca ob 12. uri 40 min. po noči.
Odbit napad torpedovk.

Istega dne ob 6. uri zjutraj. Isto.

Istega dne od poldevetih doli  dopoldne.
Četrto bombardiranje Port Arturja.

27. marca od 3. ure ponoči do 8. ure
zjutraj. Drugi napad z branderji.

Istega dne od poldesetih zvečer do pol¬
noči. Odbit napad torpedovk. Enaki napadi,
vedno odbiti, so se ponavljali:

28. marca o polnoči,

5. aprila od 5. ure 15 min. do 6. ure
40 min. popoldne,

7. aprila od 10. ure 25 min. do četrt na
eno ponoči,

12. aprila od 11. ure do polnoči.

13. aprila od 5.-7. ure zjutraj. Silna ka¬
nonada na morju. Poguba „Strašnega“.

Kakor se razvidi iz tega pregleda, so
napadali Japonci najrajši v temi in zavratno.
Naleteli so pa na hud odpor, kajti Rusi so
se branili z vsemi silami.

Da bi sovražniku zabranili dohod, so
začeli Rusi takoj polagati podvodne mine
v morje. To so silno nevarne priprave, ki
razstrele ladjo, kadar zadene ob nje. Poz¬
neje se bomo še natančneje bavili z minami.
A takoj se je pokazalo, da so mine sicer
jako strašno, a tudi jako nezanesljivo orožje.
Kajti takoj prve dni, že 11. februarija, seje
potopila že ruska prevozna ladja „Jenisej“,
ki je mine polagala. Bilo je viharno vreme,
ladja je zavozila na mino, ki jo je sama po¬
ložila, in silna eksplozija jo je raztrgala. Je¬
nisej je obsegal 3000 ton in je imel 12 topov.
Utonil je poveljnik Stefanov, mašinist, dva
podčastnika in 92 mornarjev. 200 mož se
je rešilo.

Ko se je ladja že potapljala, je poveljnik
ukazal moštvu, naj se reši. Posadka je pro¬
sila poveljnika, naj tudi on zapusti ladjo,
tega"pa ni hotel storiti; grozil je tudi, da

38

bo vsakega ustrelil, kdor ne zapusti ladje.
Poveljnik je ostal na ladji ter z njo vred
utonil. Njegove zadnje besede so bile:
„Zdravstvujte, otroci, rešite se in ne brigajte
se zame !“ Daši so pomorščaki izkušali rešiti
poveljnika, vendar se jim to ni posrečilo,
ker so ga prehitro zagrnili valovi. Nesrečni
mož se je bal kazni zaradi neprevidnosti...

A to je bila le predigra k velikim nesre¬
čam, ki so jih provzročile mine pozneje.

Vladivostok.

Japonci so obrnili svojo pozornost še
na drugo važno postojanko rusko: na Vla¬
divostok. Tu je bila pred petdesetimi leti
samo uboga mandžurska vasica, v kateri je
bivalo nekaj ribičev. Rusi so 1. 1860. sem
postavili majhno posadko, in leta 1880. so
Vladivostok že povzdignili v mesto, ki se
je hitro razvijalo, in 1. 1888. je postal Vladi¬
vostok to, za kar je bil namenjen že po
svojem imenu — glavno mesto obmorske
ruske provincije.

Ko so dozidali sibirsko železnico, se je
Vladivostok seveda še bolj povzdignil kot
skrajna točka usurijske proge in mandžurske
železnice. Bil je dolgo časa najvažnejše vojno
pristanišče rusko v Vz¬
hodnem morju. Tudi
trgovina se je naglo
razvijala, in trgovske
ladje, ki so vsako leto
priplule sem, so štele
do 200.000 ton. Mesto
je zidano precej na¬
vadno, in hiše so bolj
preprosto zidane iz
opeke. Glavna ulica se
raztega ob pristanišču.

Pristanišče je silno pro¬
storno in ima dva vho¬
da, ki sta dobro zavaro¬
vana z obrežnimi bate¬
rijami in torpedovkami.

Ko se je vojska začela, je bilo morje
okoli Vladivostoka še zamrznjeno, kajti po
navadi led tu izgine šele okoli 6. aprila.
Letos pa, ko ni bila tako huda zima, se je
led stalil med 20. in 25. marcem.

Dnč 9. februarija je Vladivostok vznemiril
vojni glas. Ob 9. uri dopoldne so v „Zla-
tem rogu“ — to je del pristanišča — počili
trije streli, in poveljniška ladja „Rosija“ je
razvila zastavo. To znamenje je pomenilo:
Križarice se naj pripravijo na odhod in naj
bodo v dveh urah na morju. Častniki so
se zbrali in navdušeno govorili o bodoči
vojski z Japonci. Po pristanišču so odmevali
klici „Ura!“ Vse je bilo jako bojevito. Zadnje
štiri dni so bile japonske rodbine že zapu¬
stile Vladivostok.

Štiri križarice „Rosija“, „Gromoboj“,
„Rjurik" in „Bogatir“ so plule vun. Prebi¬
valstvo je vedelo, kaj pomenijo trije streli,
in je z navdušenimi klici spremljalo rusko
brodovje. Lomilci ledu so rezali led, ki je
bil še toliko trden, da je vse polno ljudi
bilo na ledeni površini, ki so gledali, kako
gredd križarice vun. Med gledavci so bile
žene in otroci ruskih častnikov. Potekla je
marsikaka solza ob slovesu. Vsi so želeli
mornarjem skorajšnje zmage in vesele vrnitve.

Čoln ruske ladje izpusti torpedo.

39

Ruske križarice so iskale japonskih ladij,
da jih pobijejo. A vojnih ladij ni bilo, in
Rusi so srečali samo trgovske ladje japonske.
Vsako so preiskali in potopili. Zjutraj dne
13. febr. sta se prikazali dve veliki japonki.
Bili sta prevozni ladji, polni potnikov. Rusi
so ju ustavili s streli, ukazali potnikom, da
morajo stopiti na čolne in so jih proglasili
za jetnike. Japonci so bili vsi preplašeni in
so na glas upili, ker so mislili, da jih bodo
Rusi pobili. A ko so videli, da ne bo nič
hudega, so se umirili. Rusi so v večji paro-

brod na to štirikrat ustrelili. Petnajst minut
se je držal nad vodo, nato je pokazal svoj
nos in naglo izginil na dno. V drugi paro-
brod so dali tri strele in ga pustili, da
stoji na morju v znamenje, da naj Japonci
ostanejo doma in puste Ruse primiru.

Že 8 febr. zjutraj je bilo v Vladivostoku
proglašeno vojno stanje s prekim sodom.
Okoli napisov, ki so to naznanjali, se je
drenalo vse polno gledavcev, posebno Ki¬
tajcev, Japoncev in Korejcev. Mnogi še niso
vedeli, kaj je to preki sod, in ko so izvedeli

za silno ostre določbe, ki s smrtjo kaznu¬
jejo vsak odpor, se je slišalo med njimi pri¬
tajeno godrnjanje in zabavljanje čez rusko
vlado, posebno pa čez poveljnika general¬
majorja Voronca.

Takoj so poklicali reserviste v orožje.
Da ne bi bilo pijančevanja, so prepovedali
prodajati upijanljive pijače, in vse krčme so
zaprli Seveda so na tihem prodajali žganje,
a oblast je strogo kaznovala vsakega, ki je
prelomil ukaz. Vsled tega se je vršilo zbi¬
ranje vojaštva brez običajnih izgredov. Tudi

pustni teden in kitajsko novo leto, ki je
slučajno padlo vanj, sta minila izjemoma
brez pijančevanja.

Prve vojne vesti so prebivalstvo jako
razburile. Ljudje so začeli prodajati svoje
imetje pod ceno in bežali trumoma iz mesta.
Poveljnik je ukazal, da ne sme nihče nesti
več seboj iz mesta, nego toliko, kolikor
more držati v rokah. Vkljub temu je bila
vsak dan ob 11. uri dopoldne, ko je odhajal
edini osebni vlak, tolika gnječa na kolo¬
dvoru, da so nekoč nekega dijaka zmečkali.

40

Ob začetku marca je 500 do 700
ljudi na dan odpotovalo. Japonci
so ušli že prej, kakor smo zgoraj
omenili. Od 5000 japonskega pre¬
bivalstva je do prvega napada že
polovica odpotovala. Pred vojsko
že je bilo vse polno japonskih
prevoznih parnikov v Vladivo¬
stoku, ki so odvažali svoje rojake.

Japonski trgovci niso imeli niti
časa likvidirati svojih trgovin,
tako se jim je mudilo.

Japonci so svoje blago kar na
ulicah razstavljali in prodajali pod
ceno. Pri tem se je dobro opazil
njihov namen: Prodajali so skoro
le Kitajcem in Korejcem, tudi za
nižje cene, kakor so jih ponujali
Rusi. Japonski tajni agentje so vse
svoje rojake tako nahujskali proti
Rusom. Vse je hitelo z mrzlično naglico, pro¬
dajalo in kupovalo. Bil je pisan in zanimiv
pogled na to raznobarvano množico, nad
katero je ležal kakor m6ra strah pred vojsko
in pričakovanje nenadnih dogodkov. Tudi
japonske dekle in pestunje so se s solzami
poslavljale od ruskih rodbin in hitele proč.

Kmalu je nastopila draginja, vsled katere
je trpelo posebno revnejše prebivalstvo.
Govorilo se je po mestu, da niso vsi so¬
vražniki zapustili mesta, ampak da so skriti
in nameravajo izvrševati zločinstva. Ta sum
se je potrdil z dejanji, in kmalu se je slišalo,
da so Japonci tu in tam prerezovali brzo¬
javne in telefonske žice. Tatvine so postajale
vedno predrznejše vkljub ostrim kaznim.
Izvršili so se skrivnostni uboji, policija
pa, ki je imela dela čez glavo, ni mogla
vsemu kaj.

Najstrožjo cenzuro so uvedli za liste.
Časopisi so začeli izhajati v polovico manjši
obliki, nekateri so morali prenehati. Pro¬
dajale so se edino le posamezne številke po
mestu. Srednje šole so preložili v Nikolsk
in Harabovsk, kamor so se preselili dijaki.
Z „ Vzhodnega učilišča" je pa mnogo dijakov
in profesorjev prestopilo kar v vojsko in
so šli v Korejo, Mandžurijo in Port Artur.

Japonci so po obrazu jako podobni
Kitajcem. Tudi lasje so črni pri obeh, in
Japoncu je treba le, da si obesi kito in ob¬
leče kitajsko obleko, pa predstavlja popol¬
nega Kitajca. To so porabili Japonci v Vla¬
divostoku, kjer je jako mnogo Kitajcev. Tudi
za Korejce so se izkušali preoblačiti. A Ko¬
rejec Japonca od nekdaj ne more trpeti, in
če so kakega Japonca zasačili med seboj,
so ga takoj naznanili policiji, ki je postav¬
ljala take skrivne ogleduhe pred vojno
sodišče. Ruske žene in deklice pa so
se v velikem številu oglasile za strež¬
nice ranjenim. Tako se je Vladivostok
skozi ves mesec februar pripravljal na
vojsko.

Torpedo po eksploziji.

MKX

41

Brezuspešno bom¬
bardiranje Vladivostoka.

Tako je prišel dan 6. marca. Bila je
solnčna, precej topla nedelja. Po ulicah, ki
so bile prej pokrite z visokim snegom, se
je izprehajalo mnogo veselega ljudstva v
prazničnih oblekah. Tačas so pa na trdnjavi
že vedeli, da se zbira vihar nad mestom.
Ob 10. dopoldne so s telefonske postaje
nad vhodom v Usurijski zaliv dobili obve¬
stilo, da se je na jugu prikazalo neprijateljsko
brodovje. Ob poldveh so se pa že v za¬
čudenje ničesa ne slutečemu prebivalstvu
slišali votli streli z morske strani sem. Čulo
se je, kakor oddaljeno gromenje, za ta letni
čas nenavaden glas v Vladivostoku. Mnogo
prebivalcev se je oborožilo z daljnogledi in
so hiteli na višine, katere kot neprestopna
stena obdajajo mesto, da vidijo, kaj je.

„Makaki gredo", so dejali, in kmalu so
zagledali pet velikih japonskih ladij, katere
so se pri otoku Askoldu postavile v bojno
vrsto. Videlo se jim je, kako so se borile z

ledom, katerega je bilo še polno
morje okoli Vladivostoka. Kmalu
se je videlo sedem ladij, med njimi
križarici prve vrste „Izuma" in
„Jakumo“. Začeli so streljati.

Japonci so slabo merili. Gosto
so streljali, a malo zadeli. Ko so
ruske baterije to zapazile, niso
hotele streljati, da sovražniku ne
izdado svojega mesta. Japonci so
streljali 40 minut. Med tem se je
prebivalstvo dalje šetalo po ulicah,
in na višinah so se Rusi smejali,
ko so videli, da jim japonski
streli lete visoko nad glavami ali
pa brez koristi padajo v morje.
Mnogo japonskih granat se ni
razletelo. Ranjenih je bilo pet
mornarjev, ki so kmalu ozdraveli.

Ubita je bila pa neka žena, Marta
Kondakova, mati več otrok. Kroglja je pre¬
bila hišni ogel zgoraj, je šla povprek skozi
celo hišo, prebila nasprotno steno in se
zarila v tla, ne da bi se razletela. Konda¬
kova je bila takoj mrtva. Otroci in soseda,
ki je bila pri njej, so zaupili od groze in
strahu, a ni se jim zgodilo nič.

To je bilo vse, kar so Japonci dosegli
s svojim bombardiranjem, dasi jih je stalo
to streljanje kakih pol milijona kron. Rusi
so se nato zabavali s tem, da so nabirali
kose japonskih granat za spomin. Posebno
dečki, ki so raznašali časopise, so imeli
mnogo veselja ž njimi in so jih potem pro¬
dajali, kličoč: „Kupite japonskih koščkov!"

Po bombardiranju so Japonci na otoku
Putjatina (kakih 30 morskih milj od Vladivo¬
stoka) pustili oddelek, kateri je oropal kakih
14 ruskih rodbin, ki so prebivale tam. Že
prej so Japonce v Vladivostoku sovražili.
Posebno so bili na glasu kot ponarejavci
denarja. Skoro na vsakem parobrodu, ki je
prišel zadnji čas z Japonskega, so zasačili
kakega Japonca, ki je imel pri sebi ponarejen
ruski denar. Japonci so brezobzirno tudi v

42

trgovini izkoriščali vsakega, ki se jim je dal
goljufati. Umevno je, da je odslej v Vladivo¬
stoku vse prebivalstvo bilo ogorčeno nanje,
ne le Rusi, ampak tudi Kitajci in Korejci.

Poveljstvo v Vladivostoku je pa zdaj
ukazalo, da morajo ruske rodbine zapustiti
mesto. Bati se je bilo, da sovražnik ne po¬
novi napada. Zato so izdajali brezplačne
vozne listke za ženske in otroke. Tudi moški,
ki so bili telesno preslabi za vojsko, so za¬
puščali mesto. Tudi ubožci so morali iz mesta,
ker se je bilo bati prevelike draginje, vsled
katere bi nastala lakota. Na kolodvoru so se
ponavljali pretresljivi prizori, ko so se loče¬
vali znanci in sorodniki. Solza in jokanja je
bilo na kolodvoru vsak dan brez konca in
kraja.

Do 10. marca je ostala le še osmina pre¬
bivalstva v Vladivostoku. Zato so se pa ulice
in kosarne napolnile z vojaštvom.

„Branderji.“

V Port Arturju je bilo nekaj časa mirno
— seveda le od zunaj, kajti v pristanišču je
bilo vse živo, da popravijo poškodovane
ladje, in trdnjave so se pripravljale na hude
boje. Omenili smo že, da so Japonci zaen¬
krat hoteli zadržati le vojne ladje, da ne bi
mogle preprečiti prevažanje japonskega vo¬
jaštva. In zato so si izmislili predrzno zvijačo.

Bilo je opolnoči od 23. do 24. februarja.
Takrat so se v popolni temi približevali
Japonci Port Arturju. „Retvizan“ je ležal ob
vhodu v pristanišče, kakor velik, hud pes
straži pred gospodarjevimi vrati v strah
tatovom in roparjem. Ganiti se pa ni mogel,
ker je bil zavozil na plitva, peščena tla. Ja¬
ponci so tiho pluli. A to niso bile velike,
ponosne vojne ladje. Naprej so švigale urne
torpedovke, za njimi so se pa počasi po¬
mikali težki prevozni parniki. Ti parniki so
pluli naravnost proti vhodu v pristanišče.
„Retvizan“ se ni dal dražiti in je začel streljati
na dve ladji, ki sta se najbolj približali, takoj,

ko ju je opazil. A šli sta predrzno dalje,
ne meneč se za grozni ogenj. Bilo je jasno:
Hoteli sta priti v ozki vhod. A „Retvizan“
ju je obsul s toliko silo strelov, da je eden
obležal pri skalah ob svetilniku na Tigrovem
polotoku, drugi pa se je potopil pri Zlati
gori. Vhoda nista dosegla.

Bila sta dva „branderja“. Japonci so do¬
ločili veliko število starih, dosluženih ladij,
da jih potope v vhodu v portartuisko pri¬
stanišče, da tako zamašijo pristan in zapro
ruske ladje noter. Take ladje, ki so napol¬
njene s kamenjem, z razstrelivom in goril¬
nimi snovmi, imenujejo „branderje“. A ta po¬
izkus se je ponesrečil, ker sta se „branderja“
potopila prej, nego sta dosegla svoj cilj.

Takoj, ko je začel streljati „Retvizan“,
so ga japonske ladje napadle z 8 torpedi. Bil
je najbrže zavarovan z mrežo, da ga niso
torpedi raznesli. A streljal je s tako silo in
tako dobro zadeval, da ni bilo prestati Ja¬
poncem. Videlo se je, da hočejo Japonci
izvabiti tudi „Retvizana“, da bi se bil pre¬
maknil v pristaniški vhod, in tu bi ga bili
razstrelili. Veliki „Retvizan“ bi bil pa že
precejšen zamašek, boljši, kakor pa polom¬
ljeni japonski „branderji“. A ta je s svojega
ležišča, vedno nepremakljiv, bljuval grom
in strelo na prihajajoče sovražnike. Tudi
obrežne baterije so otvorile ogenj, ki je
trajal do jutra.

Ko se je začel svitati dan, so videli, da
so iz morja gledali ostanki štirih potopljenih
japonskih ladij, od katerih je ena še gorela,
torpedovke so jo pa odpihale na morje k
velikemu japonskemu brodovju.

Kaj je bilo z moštvom „branderjev“ ?
Res obupno junaški so morali biti mornarji,
ki so šli v to grozno nevarnost na ladjah,
ki so bile namenjene pogubi. A Japoncu
ni mnogo za življenje. On gre v smrt z ne¬
kim zaničevanjem, kakor da bi bilo vse nič
vredno, kar izgubi in česar ima pričakovati.
Nekaj moštva na „branderjih“ so pobili streli,
nekaj je utonilo, ko so se ladje potapljale,

43

druge so pa torpedovke potegnile iz morja
in iz rešilnih čolnov.

Pristanišče je bilo torej še vedno prosto.
A ,.Retvizan“ ga je bolj žalosten gledal, kajti
bil je od japonskih strelov razbit in po¬
lomljen, da se je sam sebi smilil. A čast
mu—:  junaško se je držal v tem boju!

A Japonci so zapustili za seboj še en
neprijeten spomin —: nekaj min, ki so plavale
semtertje, ker jih niso utegnili pritrditi na
morskem dnu. Rusi so imeli torej prijetni
opravek, da so krpali „Retvizana“ in lovili
mine po morju. A Japonci jim niso dali
miru pri tem.

Prihodnji dve noči so zopet privlekli
celo vrsto starih morskih škatelj, polnih ka¬
menja, da jih potope v vhodu. Potopili so
jih — a ne na pravem kraju, ker so jih Rusi
prej razbili, in Port Artur je ostal prost.

Japonske vojne sile.

S kakimi silami sta se udarila nasprot¬
nika? Preglejmo najprej japonske vojne moči
ob začetku vojske!

Japonska ima v aktivni armadi 8000 čast¬
nikov in 200.000 vojakov, ki so razdeljeni
v 52 pehotnih polkov po 3 bataljone, 55
eskadronov konjenikov, 19 polkov poljnega
topništva, 20 bataljonov trdnjavskega top¬
ništva, 13 inženirskih bataljonov, 13 voznih
eskadronov in en železniški bataljon. Japon¬
ska puška je Midžijevega sestava z magazi¬
nom, topovi pa Arisakovi s 75 milimetri po
modelu iz leta 1898.

Japonska reserva šteje 35.000 mož in
deželna bramba 200.000. Skupaj imajo
torej  430.000 vojakov,  1200 topov
in 90.000 konj.

Japonsko brodovje je štelo ob začetku
vojske šest oklopnic, ki imajo 84.800 ton,
24 topov po 305 mm,  76 topov po 152 mm
in 4264 mornarjev. Osem oklopnih križaric
ima hitrost od 20 do 21 vozlov in obsega
58.386 ton, 24 velikih topov, 80 manjših

Terauši,

japonski vojni minister.

topov in 4300 mož na krovu. Štirinajst za¬
varovanih križaric raznih zistemov ima brzino
16 do 22 vozlov in 51.693 ton s 13 velikimi,
125 manjšimi topovi in 5000 možmi. Tor-
pedovk in rušivcev torpedovk imajo pri¬
bližno toliko kakor Rusi.

Ruske vojne sile.

O Rusih je težko povedati, koliko imajo
vojaštva na bojišču; saj vsega svojega vo¬
jaštva Rusija ne more poslati v Vzhodno
Azijo, tam pa se število od dne do dne
množi. Ob začetku vojske je bil v Vzhodni
Aziji: Prvi sibirski voj z 71 bataljoni, 65
eskadroni in 138 topovi; drugi sibirski voj
z 59 bataljoni, 53 eskadroni in 148 topovi.
To je skup okoli 160.000 mož. K temu
številu je pa od začetka vojske sibirska že¬
leznica dan na dan privažala nove čete, tako
da je število ruskega vojaštva v štirih mescih
v Vzhodni Aziji prekoračilo že število 300.000
mož.

Sicer se pa šteje vsa ruska vojna moč
v miru na 1,000.000, od katerih je 48.000
mornarjev, topov 3400 in vojnih ladij 390.
V vojski pa postavi Rusija' 3,700.000 mož
s 5.820 topovi.

44

Ruski car Nikolaj II. se pripelje na Dunaj 1. 1903.

Rusko vojno brodovje.

Ker se pogosto imenujejo posebno imena
ruskih vojnih ladij, hočemo tu podati kratek
popis ruskega vojnega brodovja.

V Vzhodni Aziji ob začetku vojske.

Vojne ladje.

1.  Petropavlovsk, 1894 1 11.130 ton, dva

2. Poltava, 1894 i stroja, hitrost 16’4

3. Sevastopolj, 1895 j vozlov, premoga

sprejmo po 1000 ton, 4 topovi po 305 mm
in 12 po 150 mm,  šest torpednih cevi,
oklop zastarel, pas nepopoln.

4. Peresvjet, 1898 j 12.900 ton, 3 stroji,

5. Pobjeda, 1900 J hitrost 18 vozlov, pre¬

moga 1200 ton, 4 topovi po 254 mm,
11 po 150 mm,  20 po 75 mm,  5 torpednih
cevi, oklop nov, pas nepopoln.

6. Retvizan, 1900. 12.900 ton, dva stroja,

hitrost 18'8 vozlov, premoga 2000 ton,
4 topovi 305 mm,  12 po 150 mm,  20 po
75 mm,  šest torpednih cevi, nov oklop,
pas nepopoln.

7. Cesarjevič, 1901. 13.300 ton, dva stroja,

hitrost 19 vozlov, premoga 1350 ton,
4 topovi po 305 mm,  12 po 150 mm,  20
po 75 mm,  šest torpednih cevi, nov oklop,
pas popoln.

Velike križance.

1. Varjag, r 1899. 6600 ton, dva stroja, hitrost

23 vozlov, premoga 1300 ton, 12 topov
po 150 mm,  12 po 75 mm,  brez navpič¬
nega oklopa.

2. Diana, 1897 \  6700 ton, trije stroji,

3. Palada, 1899 i hitrost 20 vozlov, pre¬

moga 1400 ton, 8 topov po 150 mm,
22 po 75 mm,  brez navpičnega oklopa.

4. Askold, 1900. 6100 ton, 3 stroji, hitrost

24 vozlov, premoga 1100 ton, 12 topov
po 150 mm,  12 po 75 mm,  brez navpič¬
nega oklopa.

5. Bogatir, 1901. 6780 ton, 2 stroja, hitrost

24 vozlov, premoga 1000 ton, 12 topov
po 150 mm,  12 po 75 mm,  brez navpič¬
nega oklopa.

6. Rjurik, 1892. 11.000 ton, 2 stroja, hitrost

18'8 vozlov, premoga 2300 ton, 4 topovi
po 203 mm,  15 po 150 mm,  6 po 120 mm,
navpični oklop.

7. Rosija, 1896. 12.800 ton, 3 stroji, hitrost

19'5 vozlov, 2300 ton, 4 topovi po 203 mm,
15 po 150 mm,  12 po 75 mm,  navpični
oklop.

8. Gromoboj, 1899. 12.560 ton, trije stroji,

hitrost 20 vozlov, premoga 1700 ton,
4 topovi po 203 mm,  15 po 150 mm,

20 po 75 mm,  navpični oklop.

9. Bajan, 1900. 7930 ton, 3 stroji, hitrost

21 vozlov, premoga 1100 ton, 2 topa
po 203 mm,  8 po 150 mm,  20 po 75 mm,
navpični oklop.

45

Mali križanci.

1, Novlk, 1900. 3000 ton, 2 stroja, hitrost

25  vozlov, premoga 500 ton, 6 topov po
120 mm,  brez navpičnega oklopa.

2. Bojarin, 1901. 3250 ton, 2 stroja, hitrost

22  vozlov, premoga 600 ton, 6 topov
po 120 mm,  brez navpičnega oklopa.

Torpedovke.  — Torpedni topničarici.

1. Vsadnik, 410 ton, hitrost 20 vozlov, 9

topov po 40 mm,  2 torpedni cevi.

2. Hajdamak, 435 ton, hitrost 20 vozlov,

9  topov po 40 mm,  2 torpedni cevi.

1 .

2 .

3.

4.

5.

6 .

7 .

8 .
9 .

10 .

11 .

12 .

13.

14.

15.

16.

17 .

18.

19.

20 .
21 .
22 .

23.

24.

25.

26.

Velike torpedovke.

Dve torpedni cevi in lahki topovi.

Male torpedovke.

Št. 201-206
Št. 208-211

75-140 ton,
17 — 20 vozlov,
120 ton
25 vozlov

Pristaniške torpedovke.

Št. 91—98, malo obsega, 12 vozlov.

Posebne ladje.  (Brez oklopa.)
Topničarice.

1. Džigit, 1873. 1300 ton, hitrost 10 vozlov,

premoga ?, dva topa po 150 mm, 4  po
100 mm.

2.  Razbojnik, 1878. 1300 ton, hitrost 12

vozlov, premoga 200 ton, 2 topa po
150 mm,  4 po 100 mm.

3. Sabjaka, 1878. 1200 ton, hitrost 14 vozlov,

premoga 310 ton, 4 topovi po 100 mm,
12 po 40 mm.

4.  Korejec, 1886. 1300 ton, hitrost 13 vozlov,

premoga 200 ton, 2 topa po 200 mm,
1 po 150 mm.

5. Mandžur, 1886. 1400 ton, hitrost 13 vozlov,

premoga 200 ton, 2 topa po 200 mm,
1 po 150 mm.

6. Sivuč, 1884. 1100 ton, hitrost 10 vozlov,

premoga 250 ton, 1 top po 230 mm,  6 po
150 mm.

7. Bobr, 1885. 1200 ton, hitrost 11 vozlov,

premoga 250 ton, 1 top po 230 mm,  6 po
150 mm.

8. Žiljak, 1897. 1300 ton, hitrost 11'5 vozlov,

premoga ?, 1 top po 120 mm,  5 po 80 mm.

Obrežne brambne ladje.

1.  Gremjaščij, 1892. 1700 ton, hitrost 15

vozlov, premoga 125 ton, 1 top po 230 mm.
1 po 150 mm, 4  po 80 mm.

2. Otvažnyj, 1892. 1900 ton, hitrost 15 voz¬

lov, premoga 125 ton, 1 top po 230 mm,
1 po 150 mm,  4 po 80 mm.

Tovorne in pomožne ladje.

Parniki za polaganje min.

Jenisej, 1899. — Amur, 1898. — Aleut.
Kamčadal.

Prevoznika.

Tungas. — Jakut.

Ledoiomca.

Jermak. — Nadežda.

46

Baltiško brodovje.

(V kolikor je gotovo ali se v kratkem izvrši.)

Vojne ladje.

1.  Imperator Aleksander II. Vsak ima:

2. Borodino 13.700 ton,

3. Arjol 2 stroja, hi-

4. Knjaz Suvarov trostl8voz-

5. Slava lov, premo¬

ga 1500 ton, 4 topovi po 305 mm , 12 po

150 mm,  20 po 75 mm,  6 torpednih cevi,
oklop najnovejši, pas popoln.

Velike križance.

1. Oleg. 6800 ton, 2 stroja, hitrost 24 voz¬
lov, premoga 1000 ton, 12 topov po
150 mm,  12 po 75 mm,  oklop in zavaro¬
vani topovi, brez pasu.

Male križance.

1.  Šemčug \ 3100 ton, 3 stroji, hitrost 24

2. Izumrud / vozlov, premoga 600 ton, 6

topov po 120 mm,  samo oklopni krov.

Pet velikih torpedovk.

Topničarica Šivinec, 1300 ton, 13 vozlov.

Starejše ladje.  — Vojne ladje.

1. Oslabja, 1898. 12.700 ton, 3 stroji, hi¬
trost 18 vozlov, premoga 1200 ton, 4 to¬
povi po 254 mm,  11 po 150 mm,  20 po
75 mm,  pet torpednih cevi, oklop, pas
nepopoln.

General Steselj,
ruski poveljnik v Port Arturju.

2. Sisoj Veliki, 1894. 1200 ton, 2 stroja,

hitrost 15*7 vozlov, premoga 1000 ton,
4 topovi po 305 mm,  6 po 150 mm,  6
torpednih cevi, oklop zastarel, nepopoln
pas.

3. Navarin, 1891. 9600 ton, 2 stroja, hitrost

15*7 vozlov, premoga 1200 ton, 4 topovi
po 305 mm,  8 po 150 mm,  6 torpednih
cevi, oklop zastarel, nepopoln pas.

4. Imperator Nikolaj I., 1889 \ 9700

5.  Imperator Aleksander II., 1887 j ton, 2

stroja, hitrost 15 vozlov, premoga 1000
ton, 2 topa po 305 mm,  4 po 230 mm,
8 po 150 mm,  6 torpednih cevi, oklop
zastarel, popoln pas; ti ladji imata v boju
malo vrednosti.

Obrežne oklop niče.

1. General admiral Apraksin, 1896. 4000

ton, 2 stroja, hitrost 15 vozlov, premoga
250 ton, 3 topovi po 254 mm,  4 po
120 mm,  4 torpedne cevi, oklop, popoln
pas.

2. Admiral Senjavin, 1894 \ 4200 ton, dva

3. Admiral Ušakov, 1893 / stroja, hitrost

16 vozlov, premoga 250 ton, 4 topovi
po 254 mm,  4 po 120 mm, 4  torpedne
cevi, oklop, popoln pas. Te tri ladje niso
za boj na prostem morju.

Velike križance.

1.  Aurora, 1890. 6750 ton, 3 stroji, hitrost

20 vozlov, premoga 1400 ton, 8 topov
po 150 mm,  22 po 75 mm,  samo oklopni
krov brez navpičnega oklopa.

2. Dmitrij Donskoj, 1883. 6200 ton, dva

stroja, hitrost 16*5 vozlov, premoga 900
ton, 6 topov po 150 mm,  10 po 120 mm,
zastarel oklop.

3. Vladimir Monomah. 6000 ton, 2 stroja,

hitrost 15 vozlov, premoga 1100 ton, 7
topov po 150 mm,  12 po 120 mm,  oklop
zastarel.

4. Admiral Nahimov, 1885. 8600 ton, dva

stroja, hitrost 15 vozlov, premoga 1200
ton, 8 topov po 200 mm,  6 po 150 mm,
oklop zastarel.

5. Pamjat Azova, 1888. 6700 ton, 2 stroja,

hitrost 16 vozlov, premoga 1100 ton, 2
topova po 200 mm,  13 po 150 mm,  oklop
zastarel.

47

6. Admiral Kornilov. 5800 ton, 2 stroja,
hitrost 13 vozlov, premoga 1000 ton, 4
topovi po 150 mm,  oklop zastarel.

Male križarice.

1. Almaz, 1903. 3300 ton, 3 stroji, hitrost

19 vozlov, premoga 550 ton, 4 topovi
po 80 mm,  4 po 50 mm,  oklopni krov
brez navpičnega oklopa.

2. Svetlana, 1896. 3900 ton, 2 stroja, hitrost

20 vozlov, 6 topov po 150 mm,  10 po
47 mm,  oklopni krov brez navpičnega
oklopa.

Popolnoma zastarele so: Azija, 1874, 12
vozlov, Krejser, 1875, 11 vozlov, Afrika,
1877, 11 vozlov, Rynda, 1885, 13 vozlov.

Kolikor je znano, je v Baltiškem morju
42 vel. torpedovk z imeni, od malih ladij pa
štev. 100-152, potem 212, 221, 222 in 223.
K tem pride še 78 starejših ladij, ki so spo¬
sobne za brambo obrežja, en torpedni avizo
in tri torpedne topničarice.

Topničarice.

Enajst topničarje je zastarelih in za mo¬
derne bitke nesposobnih.

Obrežne brambne ladje.

Se rabijo za vajo in niso za boj.

Pervenec, 1863, 3300 ton; Netron

Menja, 1864, 3300 ton; Kral, 1864, 4000
ton; Smerč, 1864, 1500 ton; Čarodejka,
1867, 2100 ton. Enake so ladje Admiral La¬
zarjev, Admiral Grejg, Admiral Spiridov,
Admiral Čičagov iz 1. 1868; imajo vsaka
po 3500 ton; Knjaz Požarskij, 1867, 5100
ton; Minin, 1869, 600 ton; General Admi¬
ral, 1873, 4700 ton; Hercog Edinburgskij,
1875, 5000 ton; Peter Velikij, 1872. Top-
ničarici Otvažnyj, 1892, in Hrabryj, 1895,
obe po 1500 ton, s težkimi topovi, sta dobri,
a le za obrambo obrežja sposobni.

Črnomorsko brodovje

šteje skupaj osem velikih vojnih ladij, od ka¬
terih so štiri malo vredne, dve šele izdelujejo.
Od velikih križaric sta dve moderni z jako
veliko hitrostjo, a brez oklopa, dve se izde¬
lujeta. Malih slabših križaric je sedem. To
brodovje ne pojde na bojišče, ker ne sme
skozi Dardanele.

»Mandžur, pridi vun!“

Se ena ladja je bila Japoncem na poti ;
V pristanišču kitajskega mesta Šanghaja je
bila ruska ladja „Mandžur“. Japonci so ho¬
teli z njo narediti ravno tako, kakor z „Var-
jagom“ in „Korejcem“. Japonsko brodovje
priplove 20. febr. pred Šanghaj in pošlje
v pristanišče povelje, da mora „Mandžur“
vun — na boj!

Samo ob sebi je bilo umevno, da Rusi
ne bodo poslali svoje ladje v gotovo po¬
gubo, in „Mandžur“ je ostal mirno v pri¬
stanišču. A Japonci so poslali tudi kitajski
oblasti povelje, da mora „Mandžurja“ pri¬
siliti, da zapusti pristanišče. Kitajska vlada je
omahovala, kajti bala se je Rusov. A Ja¬
ponci so rekli: Kitajska je nevtralna in ne
sme pomagati nobeni strani, torej ne sme
trpeti v svojem pristanišču ruske vojne ladje,
ki bi lahko odtod šla v boj proti Japoncem.

Kitajci so se res udali japonskemu pri¬
tisku saj imajo še od zadnje vojske velik
strah pred njimi — in kitajski taotaj je zapo¬
vedal poveljniku „Mandžurja“, da mora do
5. ure popoldne zapustiti pristanišče. Ta se
je ustavil, in tudi francoski zastopnik ga je
podpiral. Saj če bi bila Kitajska pognala
„Mandžurja“ pred japonske topove, bi bila
pomagala Japoncem, kar bi bilo gotovo tudi
zoper nevtralnost.

Slednjič se je s posredovanjem diplo-
matičnih zastopnikov dosegel sledeči sklep:
„Mandžur“ ostane nepoškodovan v prista¬
nišču, a vse njegovo moštvo mora obljubiti,
da se ne udeležuje vojske proti Japoncem
in se vrne v domovino.

Tako se je zgodilo, in Japonci so do¬
segli svojo namero: „Mandžur“ jim je bil
neškodljiv. Razen v Port Arturju in Vladi¬
vostoku ni bilo nobene ruske ladje, ki bi
jim bila nevarna, in morje jim je bilo po¬
polnoma prosto.

Kitajci so že pri tem pokazali, da so pri¬
pravljeni, Japoncem pomagati proti Rusom.

48

A tako umevanje nevtralnosti je imelo za
Rusijo še druge neprijetne posledice. Ako
so jim zaprta kitajska pristanišča, jim je tudi
skoro onemogočeno pluti v kitajskih vodah.
Kajti vojne ladje ra¬

Rusija pa je porabila za prevoz vojaštva
sibirsko železnico. Tisoči in tisoči so se
začeli prevažati po tej progi po noči in po
dnevu Oglejmo si to pot!

bijo neprenehoma pre¬
moga, in sicer veli¬
kanske množice. Vsa¬
kih osem do dvanajst
dni mora tak velikan
naložiti premoga. Kajti
po sto ton premoga
požge na dan, a na¬
ložiti ga more le po
tisoč do dvetisoč ton.
Zato morajo imeti voj¬
ne ladje v gotovih
krajih vedno priprav¬
ljen premog. Japonci
so pa preskrbeli, da
so bili Rusi tudi v tem
oziru navezani le na
Port Artur in na Vla¬
divostok.

Med temi uvodnimi
boji, katere smo po¬
pisali doslej, se je pa
že pomikala na glavno
bojišče velika sila, ki
ima odločiti vojsko. Ja¬
ponci so vse prevozne
parnike, ki so bili na
razpolago, porabili za
prevažanje vojaštva,—
Prisilili so tudi razne
parniške družbe, da so
morale dati svoje ladje
na razpolago vojni
upravi. Iz tovarn je mo¬
ralo delavstvo, kmet s
polja, obrtnik iz delav¬
nice— na boj. Zastali
sta obrt in trgovina na
Japonskem, da se za¬
dosti vojnemuMolohu.


Na severu v hudem mrazu.

V Ljubljani 1904.

77

4. snopič.

Japonski general Kuroki

Izhaja dvakrat na mesec.

Cena 20 vin.

Vsebina 4. snopiča:

Sibirska železnica.50

Prevažanje vojakov.52

Bajkalsko jezero.53

Poročanje z bojišča.55

Japonsko vojno brodovje.57

Japonsko ogleduštvo.60

Japonci in ruske trgovske ladje.62

Kuropatkin in Makarov.63

SLIKE:

Ruska armada v sneženi vihri na sibirski železnici. 49

Sibirska železnica leta 1893   52

Ob Bajkalskem jezeru.54

Ruski vojskovodje.56

Prevozni parnik za železniške vlake na Bajkalskem jezeru ... 57

Carski namestnik Aleksejev in njegovo spremstvo.59

Ruska vojna pekarna.60

Ruska pehota z bicikli.61

General Kuropatkin.62

Kuropatkin gre na vojsko.62

Notranjščina Uspenske cerkve v Moskvi ..64

Vruclra na Flalin^rra izhaja dvakrat na mesec. Naročnina za en

„vojsKa na uaijnem vznoau letnik (24  snopičev) stane 4  k  so v. poi

letnika (12 snopičev) stane 2 K 40 v. Posamezni snopiči se dobivajo po 20 v v vseh knjigo-
tržnicah in prodajalnicah pisalnih potrebščin. Kdor naroči deset izvodov, dobi enega zastonj.
Naročnina se naj pošilja na Upravništvo ,,Dom in Sveta“ v Ljubljani.

= Ali ste že naročnik =

„S LOVEN CA“?

Ako še ne, naročite si ga lahko z vsakim dnem.
Naročnina znaša za celo leto le 26 K ali mesečno
220 K. Naročnina naj se pošilja upravništvu „Slo-
venca“ v Ljubljani.

„Slovenec“  je najbolj razširjeni slovenski
dnevnik ter prinaša sedaj mej drugim zelo točna, naj¬
novejša obširna poročila o rusko-japonski vojski.

Naročite si pa lahko tudi samo sobotno izdajo, ki stane
za celo leto 7 K, za pol leta 3-50 K. S tem si lahko oskrbite za
vsako nedeljo obilico najraznovrstnejšega berila.


49

^°iska na Daljnem Vzhodu.

4

Ruska armada v sneženi vihri na sibirski železnici.

50

Sibirska železnica.

Rusi so spoznali, da Sibirija radi prirod-
nega bogastva ne zasluži žalostne usode
velikanske ječe, in zato so pričeli 1. 1891.
graditi sibirsko železnico. Nihče ne more
tajiti, da to delo ni v pravem pomenu besede
pravo kulturno delo in glede na obsežnost
eno izmed največjih podjetij devetnajstega
veka. Velike načrte je imela ruska vlada, ko
je gradila to železnico. Zvezala je dva sveta,
ki sta si bila doslej popolnoma tuja. Hotela
je pred vsem ustvariti prometno zvezo na
svojem lastnem ozemlju. A ravno ta želez¬
nica je rusko oblast tako utrdila v Vzhodni
Aziji, da je zbudila zavist in bojazen rume¬
nega plemena.

Dolžina te svetovne železnice, ki veže
Evropo z Azijo, Tiho morje s Petrogradom,
meri 7557-561 km.  Glede dolžine presega vse
dosedanje železnične proge, tudi slovito paci¬
fiško železnico v Severni Ameriki, ki spaja
Tiho morje z Antlanškim. V Čeljabinsku se
pričenja sibirska proga. (Glej zemljevidni
črtež na str. 52.) Od tod pelje skoro narav¬
nost proti vzhodu, bolj v južnem kraju Sibi¬
rije po pokrajinah, ki so razmerno najbolj
obljudene in imajo v vsakem oziru največjo
prihodnost. Mogočno reko Irtiš prekorači z
velika -,skim mostom, dolgim 640 m,  ter pre-
mostivši reko Ob z mostom, dolgim 763 m,
dospe v Tomsk. Tu se pričenja bolj hri¬
bovit svet. Črez Jenisej je zgrajen 854 m
dolg most. Črez Nižji Udinsk pelja železnica
v Irkutsk. Odtodi se vije ob južnem bregu
Bajkalskega jezera po pustih, samotnih krajih,
krene proti severovzhodu, da se zavije na¬
posled v vzhodni smeri že v porečje Amurja,
ki se izliva v Tiho morje. Po dolini Žilke
in Amurja teče do mesteca Kabarovke. Od¬
todi se obrne naenkrat proti jugu, dokler ne
dospe v Vladivostok.

Kakor smo že omenili, so pričeli gra¬
diti železnico leta 1891. Pričeli pa so delo
na obeh koncih. Daši so bile težave ne-

preračunljive in v istini ogromne, je ver.
dar delo nepričakovano hitro napredovale.
Za progo, ki se steka v Vladivostok, sc
dovažali potrebno železo in druge potreb¬
ščine po morju. Za srednji del se je mate¬
rija! dovažal tudi po morju in po velikih
sibirskih rekah, ki imajo poletne mesece
odprto ustje. Treba je bilo graditi hiše za
delavce, zakaj železnica teče po krajih, ki
so slabo obljudeni. Pod sekiro so padali celi
gozdi, da so si zgraditelji pripravili potreb¬
nega lesovja. Velikanske reke in obširne
močarine so delale tehnikom nepričakovane
zapreke. Tudi podnebje je oviralo grajenje.
V irkutskem ozemlju je zemlja tudi po letu
v globini enega metra pod površjem vedno
zamrznjena, in temperatura se sila naglo
izpreminja. V mesecih juniju in juliju kaže
toplomer 28° C. gorkote podnevu, dočim
ponoči pada na 50 C. Vrh tega so v nekaterih
krajih, posebno ob kitajski meji, razbojniške
druhali napadale delavce, da so vojaki mo¬
rali stražiti gradnjo.

Pa vkljub temu je ogromno podjetje hitro
napredovalo. Ko so leta 1893. začeli graditi
srednjesibirsko progo, so upali, da delo do-
vršč v sedmih letih. Pa že leta 1894. so
uvideli, da bodo to dosegli že leta 1898.
Tudi silovite reke so razmerno hitro pre¬
magali. Po letu so pripravljali gradivo za
mostove, po zimi pa, ko je vse pokril debel
led, so pričeli z delom. Da so delavci, ki
so stavili v struge velikanske stebre, mogli
prebiti silni sibirski mraz, so zgradili lesene
koče nad stebri, kjer je bilo vseskozi gor¬
kote do 16° R. Največ truda je prizadjala
takozvana transbajkalska železnica. Tu je delo
počasi napredovalo; velikanski, vsakoletni
nalivi so sproti uničevali delo. A dovršili so
jo razen proge, ki bi morala iti okoli jezera.
Že leta 1895. se je ustanovila rusko-kitajska
akcijska družba, ki je pričela graditi man-
džursko železnico. Pričenja se ta proga pri
Nerčinsku, prestopi mejo in teče po kitajski
zemlji črez Zizihar v Nikolskoje, 80 km  od

51

Vladivostoka. Dolga je 2048 km  in je za
548 km  krajša od prvotno nameravane črte.
Ker teče že bolj po južnem ozemlju, je
podnebje ugodnejše. To železnico so zvezali
s pristaniščema Talienvanom in Port Artur¬
jem. S tem je dobila sibirska železnica prost
dohod do morja in do pristanišč, ki ne za¬
mrznejo po zimi.

Širina proge meri P524 m,  nasip je
povsod širok 5 015 m.  Mostovi črez manjše
reke so izvečine leseni, pri večjih mostovih
črez večje reke pa je spodnji del kamenit
in zgornji iz železa. — Glede na dolžino
se nekateri mostovi kosajo z največjimi na
svetu. Postaje so oddaljene po 50 km  druga
od druge. Čuvajnice in druga poslopja so
deloma lesena, deloma zidana, zgrajena po
načinu hiš dotičnega kraja.

Vlaki, ki vozijo po sibirski železnici, so
z ozirom na sibirske razmere izredno pri¬
kladno sestavljeni. Brzovlak, ki vozi med
Petrogradom in Tomskom, ima bogato oprav¬
ljene vozove. Potniki imajo spalnice, salon,
jedilnico. Knjižnica ima vsa dela o Sibiriji v
najrazličnejših jezikih. Povsodi po hodiščih
so razstavljene slike in zemljevidi o Sibiriji.
Luč je električna. Ker morajo potniki po cele
dni izvečine presedeti, so pripravljena raz¬
lična telovadna orodja, da telovadijo. Po
drugih vlakih je en voz tudi prirejen v ka-
pelico, v kateri duhovnik opravlja službo
božjo. Značilno za sibirske razmere je tudi
to , da so po nekaterih krajih železniško
osobje morali oborožiti in vlakom dodejati
stražo, ker so večkrat roparji hoteli oropati
v l a k, prav tako, kakor se dogaja še vedno
v  Ameriki.

Največjega pomena je železnica pač v
prvi vrsti za Sibirijo. Ta velikanska dežela
l e  bila prej jako slabo zvezana z Evropo.
Po mesece so potovali prognanci po slabih
potih, dokler niso prišli v namenjeni jim
kraj. Neki vojaški oddelek je prej potreboval
eno leto, da je dospel do Vladivostoka, in

ves svet se je čudil žilavosti in vztrajnosti
ruskega vojaka. Železnica pa je premagala
te silne daljine.

Sibirija je bogata dežela, prava zaklad¬
nica. Lep del dežele je kaj pripraven za
poljedelstvo. Že sedaj pridelujejo v celi Sibi¬
riji do petdeset milijonov stotov raznega
žita. Najbolj rodovitni so oni kraji, kjer teče
železnična proga. Neizmerno obširni so tudi
gozdi, po katerih do sedaj še ni pela sekira.
V tako zvanem srednjem pasu, kjer ne
uspeva več žito, se razteza od Urala do
Kamčatke zdržema gozd, pač izmed naj¬
večjih na svetu. Železnica je pritegnila tudi
ta svet prometu. Svetovno znano je bo¬
gastvo na rudninah. Že sedaj se na pre¬
mnogih krajih pridobiva zlato, srebro, baker,
svinec, železo, živo srebro, žveplo, premog,
grafit, cink. Soli so pridelali leta 1893.
1,133.738 stotov. Povsodi je na izber naj¬
boljšega stavbinskega kamenja in dragocenih
kamenov. V Sibiriji se namreč nahaja v pre¬
mnogih krajih topas, beril, akvamarin, granit,
lapis lazuli, porfir, jaspis, granit, ahat, kal-
cedon in druge rudnine. Kako bogata je
Sibirija v tem oziru, se razvidi tudi iz tega,
ker še vedno zadevajo na dosedaj neznane
rudnike. Ko so začeli meriti železnico, so
sestavili 1. 1893. poseben odsek, ki naj bi
preiskoval deželo v tem oziru. Našli so na
mnogih krajih na novo premoga, zlata,
železa, svinca, grafita in srebra.

Ruska vlada sama pa tudi na vso moč
pospešuje naseljevanje. Priredila je zato po¬
sebne komisije, ki zalagajo izseljence z živili,
jim posojujejo orodje in živino in odmerjajo
zemljo. Seveda je za naseljence najbolj
ugodna dežela ob železnični progi. Na
mnogih krajih že sedaj stanujejo v velikih
množinah. Za milijone in milijone ljudi je
še prostora. Izračunali so namreč, da je pri¬
pravne zemlje za obselitev v Sibiriji na obeh
straneh železnice več ko poldrugi milijon km 1 ,
torej več, kakor merijo v površju Nemška,
Avstrija, Holandija in Belgija skupaj. (A. L.)

3'

1

52

vožnji! Najmanjša nesreča lahko zadrži vse
prevažanje. Bila je zima, kruta, neusmiljena
sibirska zima s svojim groznim mrazom. Ob
straneh proge pa je sovražno prebivalstvo,
med katerim je polno od Japoncev na¬
hujskanih Kitajcev ali bojevitih Hunhuzov,
ki preže, kje bi mogli škodovati prevažajoči
se armadi. Tu izpodmaknejo tir železnice
— in zgodi se največja nesreča, ako čuvaji
ne zapazijo škode. Tam polože pod želez¬
niške mostove dinamit, da jih razruši. En
neopazovan trenutek, in ves prevoz pade
v prepad!

Skozi to nevarno deželo torej sopihajo
ruski vlaki, nabasano polni vojaštva in vojnih
priprav. Priznati se mora Rusom, da so znali
železniški transport vojaštva vzorno urediti-
Da ni vojaštvo zmrznilo, so stene vozov
dobro oblekli z lesom in slamo, notri p a
uredili kurjavo. Od zunaj so bili vozovi
videti kot tovorni vagoni, noter pa prirejeni
kar se je dalo udobno. Po 32 postelj drugo
nad drugo in v gostih vrstah so priredili

Prevažanje vojakov.

Rusi so imeli ob reki Jalu samo prednje
straže. Tudi v Mandžuriji vojska ni bila ni¬
kakor na boj pripravljena. Carski namestnik
Aleksejev, o katerem so se pozneje zvedele
stvari, ki kažejo, da ni bil pravi mož na
svojem nevarnem mestu, si ni bil svest
velike nevarnosti, v kateri je bila ruska posest
v Vzhodni Aziji. Prva naloga Rusije je bila,
da spravi čim največ vojaštva na bojišče.

To pa ni nikakor lahka naloga. — Na
dobrih 7000 km  dolgi progi prevažati veli¬
kansko vojsko iz domovine, je orjaško delo,
kajti bilo je treba spraviti na bojišče tudi
vse vojne potrebščine: Topove, konje, stre¬
livo, priprave za ranjence, živež itd. so
morali Rusi noč in dan prevažati. In ko je
prišlo vojaštvo po skoro tritedenski vožnji
na bojišče, je bilo od potovanja tako utru¬
jeno, da si je moralo šele odpočivati, preden
je bilo sposobno za vojno delo. Koliko
sitnosti, koliko zaprek se primeri pri taki

53

vsakem vozu. Podnevi se postelje spravijo,
in vojaštvo posede po klopeh okoli ognjišč,
na katerih si kuha in se greje. Vsak vlak
ima svojo bolnišnico, zdravnika in strežnike
za bolnike.

Ruski vojaki so šli z veseljem na boj.
Niso vedeli, da bo vojska tako kruta in
dolgotrajna. Ruski časopisi so Japonce že
kar naprej premagali, in zdelo se je, da bo
ruska premoč naenkrat strla majhnega Ja¬
ponca. Zato so si vkljub vsem težavam ruski
vojaki ohranili dobro voljo. V vozovih so
pele harmonike, in mladi junaki so si pevali
svoje ruske pesmi. Ukrajinske dume so se
razlegale po Sibiriji. Pri gotovih postajah
so dobivali vojaki gorkih jedi, da so si pri¬
vezali dušo. Ljudstvo na postajah jih je
prijazno pozdravljalo.

Tako so drdrali vlaki neprestano, po
devet na dan drug za drugim. A kaj je bila
ta železnica? Kakor drobna nitka, ki je
nategnjena skozi širno ravan. Mesece za
meseci so šli vlaki, a še ni bilo dovolj
vojaštva na bojišču, da bi se mogli postaviti
k odločilni bitki. Glavna zapreka je bila
pri Bajkalskem jezeru.

Bajkalsko jezero.

To jezero je eno največjih na svetu.
Njegova površina znaša 34.000 kvadratnih
kilometrov. Torej je to jezero približno tako
veliko, kakor Kranjska in Štajerska dežela
skupaj. Do konca maja meseca je pokrito
z  ledom. Lahko si je torej misliti, kako te¬
žavno je spravljati v tej dobi vojaštvo od
obrežja do obrežja. Izogniti se mu pa ni
mogoče, ker je daleč podolgem raztegnjeno
ln  leži sibirski železnici ravno na poti.

Rusi so sklenili, da bodo pošiljali vo¬
jaštvo čez ledeno jezero. Začeli so polagati
železniški tir čez jezero. A od začetka ni
šlo posreči. Lokomotive so se vdirale v led
m niso mogle naprej. Delo je bilo silno te¬
žavno. Grozni mraz je pritiskal. Vojakom,

ki so gradili železnico, so odmirali udje od
mraza: Nosovi in ušesa so jim odmrzovala.
A odrgnili so jih, da so se ogreli, in delali
dalje. Na sredi jezera so postavili bolnišnico,
in ob progi v manjših razdaljah grelnice,
kamor so se zatekali premrzli vojaki. Ker
se niso upali voziti po ledu s težkimi želez¬
niškimi stroji, so na saneh prevažali vojaštvo
ter pred železniške vozove na tiru uprezali
konje.

Prva lokomotiva, ki je zavozila na led,
se je vdrla in izginila pod vodo. Na sani
so sedli po štirje in štirje vojaki, in tako so
se v nepretrganih vrstah vozili čez s snegom
pokrito sneženo ravan 44 vrst daleč do
brega. Snežene vihre so pač zadrževale ta
težavni prevoz, a najbolj nevarne so bile
razpoke v ledeni skorji. Če so sani prišle
do razpoke, so dale s strelom znamenje
sledečim, da se naj ustavijo. Take razpoke
so bile po seženj široke. Cele sani bi iz¬
ginile v njih, ako bi zavozile v prepad.
Tedaj so vojaki izstopili in hitro naredili
lesen most čez razpoko ter hiteli dalje. Da
ne bi potniki zašli, so postavili visoke droge
z lučmi. A v gosti megli tudi luči niso po¬
magale, kadar je vihar zametel pot. Zato
so obesili v razdaljah zvonove, ki so s
svojim glasom kazali pot čez ledeno puščavo.
Onkraj jezera pri postaji Ledokolni je pa
čakal že vlak, ki je sprejemal vojake, da
pohiti ž njimi v Mandžurijo.

Železniški minister Hilkov, ki je prišel
osebno nadzorovat gradnjo bajkalske že¬
leznice, je bil povsod navzoč, in njegovim
skrbnim naredbam je uspelo, da se je delo
srečno vršilo. Včasih je sam prijel za lopato,
da je vzpodbujal delavce.

N. Kravčenko popisuje vožnjo čez Bajkal
tako-le:

„S postaje Irkutsk smo se opoldan od¬
pravili naprej in prišli črez tri ure na breg
Bajkala, odkoder se je trgala v širokem pasu
mnogovodna reka Angara, ki tukaj ne za¬
mrzne. Truma ljudstva je stala naokolo.

54

Izprehajali so se popotniki, kozaki in orožniki
so stopali semtertja, na hodniku pa je ležalo
vse polno nakopičenih kovčegov in sličnih
popotnih stvari. Iz našega vlaka je izstopil
podadmiral Makarov, katerega je vzprejel
minister prometnih zvez, knezHilkov, potem
general Rennenkampf in slednjič mi vsi
ostali. Častniški kožuhi, plašči in površniki
so se mešali z vatiranimi ogrinjali sester
„Rdečega križa" in z uniformami nekaterih

potniku, potem je voznik zasedel svoje mesto,
in zdrčali smo po gladkem, sneženem polju.

V dolgem traku so se vlekle pred nami
neštete sani, enakomerno in otožno so zve¬
neli zvončki, včasih je zakričal voznik in
potegnil konje za uzdo.

Na desni so se dvigale gore v ostrih
obrisih, videla se je kaka vasica, od katere
se je vlekel železniški tir, položen čez Bajkal,
a na levi dolga vrsta brzojavnih drogov s

Ob Bajkalskem jezeru.

uradnikov, ki so se odpravljali na vojsko.
Ob koncu postaje je stalo do sto, morda
pa še več različnih kibitk in sani, zapreženih
s trojko, s parom in tudi z enim konjem
tiste male, kosmate pasme v predpotopni
opravi.

Hitro so položili našo ročno prtljago
pod voznikov sedež, položili nam sena v
podnožje, posadili nas ter nam zakrili noge
s kožuhi, ki so na razpolago vsakemu po-

svetilkami, ki vežejo oba brega. Srečavale
so nas karavane z žitom, s popotnimi za¬
logami, slednjič sani s popotniki, ki so bili
skoro docela skriti v raševini, kožuhih in
odejah. Bilo je 25 stopinj mraza. Hladno
zimsko solnce je laskavo oblivalo vse s
svojo rumeno lučjo ter metalo dolge, mo¬
drikaste sence po snegu.

Tuintam so ležala ob cesti trupla mrtvih
konj, nad katerimi so krožili predrzni kro-

55

karji, odnašaje najboljše koščke še drz¬
nejšim gladnim psom, ki so se v trumah
preganjali od trupla do trupla.

Do polovice poti, do postaje Seredina,
postavljene na ledu, je pot gladka in konji
dirjajo z lahkoto. Na sredi je občen počitek.
Pripeljavši se do tjakaj, smo se prerinili
med sanmi in dospeli v prostorno poslopje
z nizkim stropom in brez strehe. Tu so že
sedeli za mizo admiral Makarov, general
Rennenkampf in vsi ostali, ki so se bili
lahko odpeljali poprej nego mi. Podali so
nam čaja in prigrizka. Tesno je bilo in malo
prostora, toda tu ljudje niso tako občutljivi,
in ko so se pripeljale bolniške sestre, smo se
še bolj stisnili ter dali novodošlim prostora.

Črez pol ure smo šli naprej. Zopet so za¬
zveneli zvončki, sneg je zaškripal pod sanmi
in zdrčali smo po široki sneženi plani, na
kateri se je že igrala mesečina s sneženimi
kristalčki. Dolga vrsta svetilk, postavljenih
na vsake pol vrste razdalje, nam je kazala
pot k sivim silhuetam tostranskih gor, ki so se
že prikazovale. Mraz je škripal. Naš voznik
je nataknil nekak čuden kožuh, ki je bil
menda sešit iz pasjih kož, in začel vedno
češče opletati z bičem po konjskih hrbtih.

V daljavi so se zasvetile luči na želez¬
niški postaji, in skoro, prepeljavši se črez
mostič, ki se je vzpenjal črez razpoke v ledu,
smo dospeli na breg ter se ustavili pri bu-
feiu, kjer nas je že čakal vroči čaj in vse
drugo, kar je treba.

Na postaji Ganhoj je konec bajkalskega
Prevoza in sedanji začetekZabajkalske proge;
Prej je bila tu postaja Myrovaja. Množina
vlakov in tovornih vagonov je stala tu in šu¬
melo je kipeče življenje. Dela se noč in dan.

Da, povsod so se vzbudili, in delo hiti
naprej!" -

Maja meseca se je začel led tajati in ni
bilo več mogoče potovati po njem. Tedaj
so pa šli v jezero mogočni ledolomci, silno
močni parniki, ki so ledeno skorjo rušili,

da so mogle ladje pluti za njimi. Da ni bilo
treba tovorov razkladati in zopet nakladati,
pa rabijo parnike, na katere zavozi ves vlak,
se prepelje na drugo stran in tam zopet stopi
na železniški tir.

Poročanje z bojišča.

V časopisju je nastala vsled te vojske
velika zmešnjava. Ves svet je hotel dan za
dnem natanko izvedeti za vse podrobnosti
na bojišču. Zato so pa evropski listi poslali
celo armado vojnih poročevavcev na bojišče,
ki nam dan na dan brzojavljajo vse, kar so
mogli poizvedeti.

A poročanje z bojišča ni tako enostavna
stvar, kakor si misli prijazni brave«, ki bere
svoj časopis doma v naslonjaču ali v kavarni
pri čaju ter v najlepšem miru kadi svojo
smodko.

Pred vsem imamo uradna poročila obeh
vojskujočih se držav, ki se pa precej raz¬
likujejo. To je naravno, da nihče rad ne
pove, če je bil tepen. Nekatere vesti vsaka
država rajša razglasi kakor zamolči; a mnogo
več je takih, ki jih vojni poveljnik rajši za¬
molči; zlasti ne bo noben vojskovodja naprej
povedal, kaj misli storiti, ter izdajal svojega
načrta.

Japonci so v tem oziru pač skrajno mol¬
čeči. Po Japonskem se smejo razširjati edino
le uradna poročila. Drugih poročil ni težko
zadržati, ker morajo vsa čez podmorski
brzojav. Japonski brzojavni uradnik pa sme
oddati brzojavke samo v njemu znanih je¬
zikih: japonsko, angleško in francosko. Brzo¬
javke s tajno abecedo se sploh ne oddajejo,
in ves brzojav je pod vojaškim nadzorstvom.

Tudi Rusi so brzojavno zvezo čisto zaprli
zasebnim poročilom; kar gre skozi brzojav,
pregleda vojaška oblast. Tudi dopisniki ča¬
sopisov so pod najostrejšim nadzorstvom.
Vsak dopisnik mora imeti posebno dovo¬
ljenje ter dobi od poveljnika mesto, kjer
sme poizvedovati Neki angleški poročevavec

56


*'V"‘

Vel. knez Aleksej

Adm. Aleksejev

feff&2L3mpsornMarHn / 8erltn-Scho*cJ

vojskov

je o bitki ob reki Jalu poslal dolgo brzo¬
javko domov. A ruska oblast jo je tako
okrajšala, da je prišel na Angleško samo
popis reke. Londonski „Times“ so z veli¬
kanskimi stroški napravili svoje lastne postaje
za brzojavljanje brez žic po Vzhodnem morju.
A to so si Japonci in Rusi resno prepo¬
vedali, in ta velikanski list, katerega želja je
od nekdaj, da dobi vsako novico vedno prvi,
je moral najeti nekaj parnikov, ki plovejo
neprenehoma semtertje in love novice. Vja-

mejo včasih.1 raco, včasih soma, kakor jih
kdo pouči ali nalaže.

Zato so prva poročila vedno tako ne¬
jasna in mnogokrat pretirana. Mi zajemamo
iz uradnih poročil obeh strani, katera izpo¬
polnjujemo z zasebnimi popisi. Ruska po¬
ročila so se pokazala doslej bolj zanesljiva
od vseh drugih, dasi je v njih mnogo zamol¬
čanega. Carski namestnik Aleksejev, kakor
tudi glavni poveljniki, morajo carju vsak dan
po večkrat brzojavljati. Ker se gotovo nihče

S

57

ne drzne kaj neresničnega carju sporočiti

— saj pride pozneje vedno resnica na dan

— so ta poročila gotovo popolnoma za¬
nesljiva. Ta poročila odda vojno ministrstvo
potem uradnemu listu, ki jih priobči do-
slovno. Kar je tu natisnjeno, je zanesljivo.

Posebno so začeli Rusi paziti na japonske
in kitajske ogleduhe. Brez odloga vsakega
zapro ter ga izženejo. Več časnikarskih po-
ročevavcev je že prve mesece padlo na
bojnem polju. Kitajci so ubili Angleža Etzela,

Japonsko vojno brodovje.

Vojne ladje.

1. Mikasa, 1900. 2 stroja, hi¬
trost 18'5 vozlov,

2. Asahi, 1899. 15.500 ton, 2
stroja, hitrost 18 vozlov,

3. Hacuse, 1899. 15.250 ton,
2 stroja, hitrost 19 vozlov,

4. Šikišima, 1898. 15.100 ton,
2 stroja, hitrost 18 6 vozlov,

premoga
1400 ton, 4
topovi po
305 mm,  14
po 150 mm,
20 po
76 mm,  5
torpednih

Prevozni parnik za železniške vlake na Bajkalskem jezeru.

katerega rodbini so morali plačati 25.000 do-
larjev odškodnine.

Največ zmešnjav so pa naredile takoj izpo-
četka borzne spletke. Francozi imajo mnogo
niliard svojega premoženja v ruskih pod-
jetjih. Zato jim je vse ležeče na tem, da
°hranijo ruski kredit. Angleži in Amerikanci
Pa imajo Rusom nasprotne interese, in zato
jako radi pišejo o japonskih zmagah. Tako
J e  ves svet zapleten v to vojsko: kapita¬
listične družbe po sebičnih interesih, razne
države po trgovskih in političnih zvezah.

cevi. Oklop jako popoln, pas ves. Poleg
tega 3 topničarice in več torpedovk.

5., 6. Fudži in Jašima, 1896. 12 600, ozi¬
roma 12.500 ton, 2 stroja, hitrost 18 voz¬
lov, premoga 1100 ton, topov 4 po 305 mm
(počasi streljajoči), 10 po 150 mm,  5 tor-
pedovih cevi, oklop ni prav nov, nepo¬
poln pas.

7. Čin Jen, 1882. Vzet Kitajcem. 7350 ton,
2 stroja, hitrost 14 vozlov, premoga
1000 ton; 4 topovi po 305 mm  (počasi
streljajoči), 4 po 150 mm,  3 torpedne
cevi, oklop, gradivo zastarelo, nepopoln
pas.

58

Obrežne oklopnice.

1.  Haj Jen, 1887. Kitajcem vzet. 2200 ton,

2 stroja, hitrost 10 vozlov, premoga 230
ton, 1 top po 260 mm  (počasi streljajoč),
4 po 120 mm,  4 torpedne cevi, oklop za¬
starel, popoln pas.

2. Fuzo, 1877, popravljen 1898. 3800 ton,

2 stroja, hitrost 12 vozlov, premoga 350
ton, 4 topovi po 240 mm  (počasi strelj.),
4 po 150 mm,  4 po 120 mm,  3 torpedne
cevi, oklop, gradivo zastarelo, popoln pas.

3. Saj Jen, 1883. Kitajcem vzet 2500 ton,

2 stroja, hitrost 14 vozlov, premoga
240 ton, 2 topa po 210 mm,  1 po 150 mm
(vsi počasi streljajoči), 4 torpedne cevi,
oklop, gradivo zastarelo, popoln pas.

Velike križarice.

2. Ivate, 1900.

3. Idzumo, 1899.

4. Azama, 1898.

5. Tokiva, 1898.

1. Adzuma, 1899. 9500 ton, 2 stroja, hitrost

20 vozlov, premoga 1200 ton, 4 topovi
po 203 mm,  12 po 150 mm,  12 po 76 mm,
5 torpednih cevi, oklop, gradivo novo,
pas nepopoln.

9900 ton, 2 stroja, hi¬
trost 21 vozlov, pre¬
moga 1200 ton, 4 to¬
povi po 203 mm,  14 po
150 mm,  12 po 76 mm,  5 torpednih cevi,
oklop, gradivo novo, popoln pas,

6. Jakumo, 1899. 9800 ton, 2 stroja, hitrost

21 vozlov, premoga 1200 ton; 4 topovi
po 203 mm,  12 po 150 mm,  12 po 76 mm,
5 torpednih cevi, oklop, gradivo novo,
popoln pas.

Izdelujejo še pet velikih križaric, od teh
tri s 1100 tonami, dve s 5000 tonami; te ladje
se morda še udeleže vojske.

Male križance.

1.  Čušima, 1903. j 3400 ton, 2 stroja, hi-

2.  Njitaka, 1903. j trost 20 vozlov, pre¬

moga 600 ton, 6 topov po 150 mm,  10
po Ib mm,  oklop in oklopni krov.

3. Čihaja, 1900 1260 ton, 2 stroja, hitrost

20 vozlov, premoga 250 ton, 2 topova
po 120 mm,  4 po 76 mm,  oklop in oklopni
krov.

4. Kasagi, 1898. ) 5000 ton, 2 stroja, hi-

5. Čitoze, 1898. J trost 23 vozlov, pre¬

moga 1000 ton, 2 topa po 203 mm,  10
po 120 mm,  12 po 76 mm,  oklop in
oklopni krov.

6. Takasago, 1897. 4200 ton, 2 stroja, hitrost

23 vozlov, premoga 1000 ton, 2 topa po
203 mm,  10 po 120 mm,  12 po 76 mm,
oklop in oklopni krov.

7. Akaši, 1897. \ 2800 ton, 2 stroja, hi-

8. Suma, 1895. j trost 20 vozlov, pre¬

moga 200 ton, 2 topa po 152 mm,  6 po
120 mm,  oklop in oklopni krov.

9. Jošino, 1892. 4250 ton, 2 stroja, hitrost 23
vozlov, 4 topovi po 152 mm,  8 po 120 mm,
oklop, oklopni krov in poveljniški stolp.

10. Akicušima, 1892. 3200 ton, 2 stroja,
hitrost 19 vozlov, premoga 500 ton, 4
topovi po 152 mm,  6 po 120 mm,  oklopni
krov.

11.  Hašidate, 1891. j 4300 ton, 2 stroja,

12.  Macušima, 1900. j hitrost 16 vozlov,

13. Icukšima, 1900. J premoga 680 ton,

1 top po 320 mm  (počasi streljajoč), 11 po
120 mm,  oklop in težki topničarski stolp.

14. Čijoda, 1890. 2500 ton, 2 stroja, hitrost

19 vozlov, premoga 420 ton, 10 topov
po 120 mm,  oklop, oklopni krov in po¬
poln pas.

15. Naniva, 1885. J 3700 ton, 2 stroja,

16. Takašijo, 1885. J hitrost 18 vozlov,
premoga 800 ton, 2 topa po 260 mm
(počasi streljajoča), 6 po 150 mm,  oklop,
oklopni krov in poveljniški stolp.

17. Mijako, 1897. 1800 ton, 2 stroja, hitrost

20 vozlov, premoga 350 ton, 3 topovi
po 120 mm,  oklopa ni.

18. Jajejama, 1889. 1600 ton, 2 stroja, hi¬
trost 20 vozlov, premoga 350 ton, 3 to¬
povi po 120 mm,  brez oklopa.

19. Takao, 1888 1800 ton, 2 stroja, hitrost

15 vozlov, premoga 300 ton, 4 topovi po
150 mm,  1 po 120 mm,  1 po 76 mm,
oklopa ni.

20. Muzaši, 1886. 1 1500 ton, 1 stroj,

21.  Jamato, 1885. j hitrost 12 vozlov,

22. Kazuragi, 1885. J premoga 100 ton,

1 top po 170 mm,  5 po 120 mm,  1 po
76 mm,  brez oklopa.

K tem pridejo še štiri manj vredne, za¬
starele majhne križarice Idzumi, Tenriu, Cu-
kuši, Kajmon.

Topničarice.

Lahko oborožene, plitve ladje za službo
ob obrežju, ki morejo pluti tudi v ustje rek.
1. Udži, 1903. 620 ton, 13 vozlov, 4 topovi
po 76 mm.

O N GO 05

59

2. Tacuta, 1894. 870 ton, 21 vozlov, 2 topa

po 120 mm, 4  po 47 mm.

3. Osima, 1890. 640 ton, 13 vozlov, 4 to¬

povi po 120 mm  in 4 po 47 mm.
Zastarele topničarice s 620 tonami in 9
vozli hitrosti so Akagi, Atago, Čokaj in
Maja. Popolnoma zastarele so Kitajcem vzete
topničarice Čin Pen, Čin Do, Čin Ču, Čin
Sej, Čin Nau in Čin Hoku.

Rušivci torpedovk.

1. Širakumo Asašio, 1902. 385 ton, hitrost

31 vozlov.

Torpedovke.

Hašitaka, Otori, Sagi, Uzura ravnokar iz¬
delane ali še v delu v japonskih ladje¬
delnicah. 150 ton.

Kari Aotoka, Hibari, Hato, Kidži, Cu-
bame 120 ton.

Širataka, 1898. 125 ton, 29 vozlov, 3 to¬
povi po 47 mm,  3 torpedne cevi.

Kasasagi, Hajabusa, Čidori, Manasuru,
1898. 150 ton, kakor prejšnje.

Kotaka, 190 ton, hitrost 19 vozlov, kakor
prejšnje.

Fukurudžu, 1886. 128 ton, hitrost 23 vozlov,
kot prejšnje, vzeta Kitajcem.

Carski namestnik Aleksejev in njegovo spremstvo.

2' Kasumi Akazuki, 1902 385 ton.

3 Haruzame Murazame Hajatore Asagiri,
na Japonskem ravnokar zgrajen. 385 ton.
4. Oboro Sadzanami Inad- | 306 ton, hi-
zuma, 1899. !■ trost 31 voz-

5- Kazuši Akebono, 1898. ) lov, pre¬

moga 100 ton, 1 top po 76 mm,  5 po
57 mm, 2  torpedni cevi.

Usugumo, 1900.
Siranuhi, 1899.
Sugiri, 1899.

. Kagero, 1899.

Sinonome, 1898.
U - Murakumo, 1898

275 ton, hitrost
30 vozlov, pre¬
moga 90 ton, 1
top po 76 mm,

5 po 57 mm,  2
torpedni cevi.

36 torpedovk 2. razreda iz let 1892 — 94.
80 — 90 ton, hitrost 21 vozlov, 1 top po
47 mm,  3 torpedne cevi.

27 torpedovk 3. razreda iz let 1882 — 98.

40 — 65 ton, hitrost 18 — 25 vozlov.

8 torpedovk za vaje iz 1. 1898. 80 ton,
hitrost 26 vozlov, 1 top po 47 mm,  tri
torpedne cevi.

Posebne ladje.

Ena torpedna prevozna ladja Tojohaši,
4200 ton. — Parnik za mine Kojomaru.

(Pri teh kakor pri ruskih ladjah nismo
šteli manjših topov.)

60

Japonsko ogleduštvo.

Kar je najbolj iznenadilo Evropce v tej
vojski, je bilo to, da so Japonci bili najna¬
tančnejše poučeni o razmerah na bojišču in
tudi o notranjih skrivnostih ruske uprave
in armade. To so dosegli po svojih ogle¬
duhih.

Že po napovedi vojske med Rusijo in
Japonsko se je pokazalo, da je ta organi¬
zirala cel zistem ogleduštva, izredno bistro¬
umno zamišljen in dovršen do umetnosti.

Ker družijo s čisto aziatskim licemerstvom
in prebrisano lokavostjo neko gotovo po¬
vršno kulturnost, so japonski ogleduhi po
soglasni sodbi vseh, ki jih poznajo, uprav
vzorni.

Hipoma seveda to ni moglo nastati. Ogle¬
duštvo je značilna poteza tega naroda, ka¬
tera se da zasledovati v vsem državnem živ¬
ljenju na Japonskem.

Ko so gospodarili še sjoguni, je bila vsa
Japonska polna ogleduhov, med katerimi je
bilo mnogo uradnih, večinoma skrivnih;

sjoguni jih niso vzdržavali le pri knezih,
ampak celo pri namestnikih, katere so bili
sami zbrali in nastavili. Da je bil k to dober
in zvit ogleduh, je bila velika vrlina in se
je upoštevalo tudi kot posebna zasluga. Tako
je postal n. pr. Macmaja iz navadnega de¬
lavca guverner, ker je bil o pravem času
donesel o neki važni stvari zanesljivih in na¬
tančnih poročil. Pa tudi samostojni in bo¬
gati knezi niso zaostajali za sjoguni; vzdr¬
žavali so si sami celo vojsko ogleduhov;
kedar pa se jim je posrečilo, vjeti kakšnega

vladnega ogleduha, so mu brez obotavljanja
vzeli glavo, ne da bi jih kdo vsled tega za¬
sledoval ali kaznoval, ker se je vsakdo bal, I
seznaniti javnost s takšno koristno skrivno
napravo.

Kako globoko se je vkoreninilo ogl®'
duštvo na Japonskem, kaže sledeče zank
mivo dejstvo.

L. 1858. je bil pri dogovoru z lordom El'
žinom med japonskimi pooblaščenci nekdo, j
ki je imel na posetnicah pod svojim imenom
zapisano: „Cesarski ogleduh." Gotovo se

Ruska vojna pekarna.

61

mu je zdelo že nepotrebno, da bi skrival
svojo važno službo v vladni upravi.

Sistem ved nega tajnega nadzorstva pa
se nikakor ni zadovoljeval le z uradnimi
ogleduhi; razprostiral se je mnogo dalje,
mnogo globlje in objemal vse prebivalstvo.
Siebold pripoveduje v svojem potopisu:

„Hiše v japonskih mestih so razdeljene
po petero in petero in prebivalci, ki prebi¬
vajo skupaj v eni petorici, so odgovorni
drug za druzega; vsak je dolžan, naznaniti
kahsiru (redarskemu uradniku) vsak presto
pek ali nenavaden dogodek, ki se pripeti
pri kateremkoli izmed štirih njegovih sose¬
dov ; kahsir odda poročilo nadzorniku mest¬
nega dela, ta pa mestnemu svetu; skoro bi
rekli, da gleda ena polovica telesa na drugo:
cel narod vidi za seboj tisoče bdečih oči.
Kdor pozabi oddati tudi le najneznatnejše
poročilo, tega kaznujejo telesno, z ječo, ali
vsaj s hišnim zaporom."

Takšne so bile razmere za časa sjogunov.

Sedaj, ko se Nj. Veličanstvo Mikado nad
ničemur ne vznemirja, ko mu nihče ne grozi,
bi moralo — tako se nam vsaj dozdeva —
nehati tudi ogledušfvo, ki je nastalo ob
nevarnosti, v kateri se je nahajala državna
oblast.

Toda „stara navada je železna srajca", in
Japonska je ravno pri poslednjih dogodkih

sijajno dokazala svoje ogleduške sposob¬
nosti; pokazala je tudi v kričeči luči svojo
nakano, da hoče porabiti vsa sredstva, ki
bi ji mogla koristiti.

Prehitro pridobljena zunanja evropska
kultura, ki so jo vzeli le v najem kot nekaj
docela nebistvenega, je stopila v ozadje, in
začela je govoriti pristnoaziatska nrav, lo¬
kava in hinavska.

V Port Arturju in po celi Mandžuriji je bilo
polno japonskih ogleduhov. Da še več. Tudi
evropsko Rusijo so prepotovali, in v naj¬
ožji bližini ruskega carja, v Petrogradu, so
vse izvohali. Posebno Kronštat, glavno rusko
vojno pristanišče, so dobro opazovali in
natančno poizvedeli, v kakšnem stanu je
rusko baltiško brodovje. Japonski ogleduh
ne pozna nobenega razločka med tem, kar
je dovoljeno ali ne: V deželi, katero hoče
spoznati v vseh njenih tajnostih, se loti ka¬
kršnekoli obrti, poštene ali nepoštene, da le
več izve.

„Rusko Slovo" je priobčilo sledečo do-
godbico. Poveljnik posadke v Daljnem pri¬
poveduje :

Kot kočijaž je vstopil pri meni neki Ja¬
ponec. Bil je silno pohleven in ponižen.
Pred njim niso imeli Rusi nobenih skriv¬
nosti, kajti bil je najzvestejši kočijaž, ki si
ga morete misliti. Včasih sem ga tudi z bičem
udaril, pa je vse potrpežljivo pre¬
nesel. Kaj hočete, bič je pri ko¬
zakih v navadi, in jaz sem vzrasel
ob Donu! On se je le smehljal
in bil izredno zadovoljen.

Dva meseca pred začetkom
vojske pa se oglasi kočijaž in
pravi, da zapusti službo. Sorod¬
niki v domovini ga vabijo, da naj
pride domov. Ponoči je odšel
nagloma in niti denarja ni zahteval,
ki sem mu ga bil še dolžan. Ta
nesebičnost me je že iznenadila.

Kmalu nato odidem v Tiencin
na odmor. A kaj tu vidim? Vstopim

Ruska pehota z bicikli.

62

General Kuropatkin.

v restavracijo prvega hotela v Tiencinu „ Astor
House“, in tam vidim — svojega kočijaža.
Bil je jako elegantno oblečen in je obe¬
doval v družbi ameriških dam ter ravno od¬
piral steklenico šampanjca. Čudil sem se in
si otiral oči, ker sam sebi nisem verjel. A
nisem se motil: Bil je res moj kočijaž. Po¬
gledal me je ter se mi nasmehljal. Kakor
staremu znancu mi je ponudil kupico vina.

Nisem vedel, kaj bi storil. A on vstane
ter mi reče: „Da ne bo nesporazumljenja
med nama, dovolite, da se vam predstavim:
Častnik japonskega generalnega štaba!“

Pozneje sem izvedel še več: Celo med
ljudmi, ki smo jih najeli, da so prali voja¬
kom perilo, so bili japonski častniki ogleduhi!

Nisem se mogel zdržati, in sem ga vpra¬
šal: „Kaj pa mislite o meni, ker sem včasih
nekoliko brezobzirno postopal z vami? Vi
me razumete ?“

A on se je zopet smehljal: „To ni nič!
Kaj ne bi jaz pretrpel za svojo domovino!
Hvaležen sem za vsak udarec, ki sem ga
dobil od vas!“

Japonci in ruske trgovske
ladje.

Dva tedna po prvem napadu na Port
Artur se ni upalo japonsko brodovje nič
posebnega narediti okoli te trdnjave, ki jim

je pokazala takoj prvič, da udarcev ne spre-
jemlje samo, ampak jih tudi vrača. Več ja¬
ponskih ladij je odneslo take poškodbe,
da jim je za nekaj dni pošla sapa. Ni prav
znano, kje je bilo te dni japonsko vojno
brodovje. Japonci so nameravali najbrže pri
Inkovu in Tatunkovu izkrcavati vojake, ki
bi s suhega napadli Port Artur. A ta načrt
se jim ni mogel posrečiti, ker je bilo ob¬
režje še zamrznjeno. Ko se je pa led otajal,
je bil ugodni čas že zamujen, Rusi so bili
že bolje pripravljeni, in vsak dan je bilo
več ruskih vojakov na mestu, ki bi bili Ja¬
ponce tukaj krvavo sprejeli. Morali so si
iskati daljše poti.

Tačas so se pa vrgli Japonci na trgovske
ladje ruske, ki so plule po Vzhodnem morju.
Nobena teh ladij še ni ničesa vedela o vojski;

Kuropatkin gre na vojsko.

63

zato jih je bilo lahko naskočiti in vzeti, saj
braniti se trgovska ladja nikakor ne more.
Kakih trinajst prevoznih in osebnih parni¬
kov so Japonci vzeli takoj prve dni. To je
bil gotovo hud udarec za rusko trgovino,
zlasti pa za parobrodne družbe, ki so po¬
sredovale ruski promet na Vzhodu. Ladje,
ki so bile ob japonskem obrežju, so kar
pridržali, druge pa prisilili, da so se udale,
in Japonci so jih odpeljali domov z vsem,
kar je biio na njih.

Le malo ruskih ladij je ušlo. Med njimi
je bil parobrod „Šilka“, ki je ušel iz japon¬
skega jetništva po drznosti svojega kapitana.

„Ši 1 ka“ je šla iz Vladivostoka dne3.febr.
ter je plula v Nagasaki. Na njej je bilo mnogo
kitajskih in japonskih potnikov. Na poti je
srečala nekaj japonskih torpedovk, ki so jo
jako predrzno osvetljevale ponoči s svojimi
svetilniki. Kapitan je dal jako hitro voziti
in se je približal svetilniku pri Nagasakiju.
Tu je opazil več luči, o katerih je mislil,
da prihajajo od ribiških ladij, a kmalu se
je prepričal, da so to luči torpedovk, ki ga
brzo zasledujejo. Ker je spoznal, da jim
ne more uiti, je počasneje vozil svojo pot.
A prišel je neustavljen v Nagasaki, kjer se
je ladja podvrgla karanteni. Prišli so zdrav¬
niki, ki so po običaju preiskali potnike, če
nimajo kake nalezljive bolezni. Kar pride
na parobrod vojaška straža in častnik na¬
znani kapitanu, da mora aretirati parobrod.
Kapitan je zahteval, da mu da to povelje
P^meno. Japonec je pa kar zapečatil vse
listine na ladji in postavil straže po parniku.
Ukazal je kapitanu, da mora zapeljati ladjo
v  notranjo luko. Tačas je bil dokončan
zdravniški ogled; Japonci so se radovali,
Kitajci so bili preplašeni, Rusi so pa jezno
gledali japonske straže na svoji ladji. Ko je
Prišla „Šilka“ v notranji pristan, sta bili tam
že uplenjeni ladji „Mandžurija“ in „Sleipner“.
Japonec je ukazal kapitanu, da mora iti na
japonsko ladjo „Kocaragi“. Ta ni hotel iti
in tudi ni dobil pojasnila. Japonski častnik

se je pa spravil nad poštne pošiljatve in
začel pregledavati pisma.

„Zakaj ste zasedli ladjo? Ali je vojska
proglašena ?“ je izpraševal ruski kapitan.

»Ali je, ali ni, to je tajnost", seje glasil
odgovor.

Vsako vprašanje je bilo zastonj. Potniki
so zapuščali ladjo, in Japonec je ukazal tudi
moštvu „Šilke“, da mora odslej slušati nje¬
gova povelja. Ti so pa odgovorili, da ubo¬
gajo samo svojega kapitana.

Japonski vojaki so pa posedli v dam¬
skem salonu parnika in začeli kaditi. To je
bilo kapitanu preveč. Stopil je prednje in
na ves glas zavpil nad njimi, da nimajo
pravice biti tu in da morajo takoj iz salona.
Odločnost kapitanova je tako vplivala na
japonsko vojaštvo, da so drug za drugim
res šli vun. Kapitan je nato vpričo vsega
moštva japonskemu častniku izjavil, da če
je tudi aretiran, je vendar še gospodar ladje.
Japonci so nato posedli na krovu. Kapitan
je šel drugi dan k ruskemu konzulu, a tudi
ta ni ničesa vedel o vojski. Japonci niso
dostavili nobenih poročil iz Rusije. Brzojav
za Evropce sploh ni več deloval.

Kapitan je pa sklenil, da prihodnjo noč
uide. V naglici so bili naložili premoga in
v nočni temi se je parobrod odmaknil. Ko
so bili zunaj, so opazili luči sovražnih voj¬
nih torpedovk. Na „Šilki“ so ugasnili vse
luči in ladja je zaplula v temen pas. Šla je
z vso hitrostjo proti jugo-zapadu. Še en¬
krat je srečala v dalji luči japonskega bro-
dovja. Slednjič je pa srečala rusko torpe-
dovko pred Port Arturjem, ki jo je varno
spremila v rusko pristanišče.

Kuropatkin in Makarov.

Ruski car se je takoj odločil, da poskrbi
za novo poveljstvo svojim četam na bojišču.
Dne 20. februarja je naznanil car državnemu
senatu:

64

Za poveljnika Svoji mandžurski armadi
v boju proti Japoncem imenujemo Svojega
generalnega adjutanta pehotnega generala
Kuropatkina  ter ga odvezujemo od dolž¬
nosti vojnega ministra ter mu podeljujemo
pravice glavnega poveljnika v vojnem času.“
Carski namestnik Aleksejev je pa dobil
sledeče pismo carjevo:

„Glede na važnost sedanje vojske, ki naj
končno zagotovi Rusiji odločilni vpliv na
obrežju Tihega oceana in ker uvidevamo,

govornih glavnih poveljnikov zagotovi vam
kot Mojemu namestniku izpolnovanje vaše
težke zgodovinske naloge. Nikolaj.

Tako je dobila ruska sila na kopnem in
na morju svoja poveljnika. Car je izbral res
odlična vojnika izmed najboljših, kar jih je
imela kdaj Rusija.

Aleksej Nikolajevič Kuropatkin
je bil rojen 1.1848. Ko je končal vojne šole,
je vstopil 1.1866. v turkestanski strelski polk.
V mnogih bitkah se je odlikoval.

Notranjščina Uspenske cerkve v Moskvi.

da bo treba vam kot Mojemu namestniku,
prenesti svojo stolico na krai, ki leži bolj
v sredini ozemlja, na primer v Harbin ali
drugam po vaši izberi, smo spoznali za
koristno, da vam imenujemo v pomoč ge¬
neralnega adjutanta Kuropatkina  kot
poveljnika vojske na suhem s pravicami
armadnega komandanta, in podadmirala Ma-
karova  kot poveljnika morskih sil s pra¬
vicami brodovnega komandanta. Prepričan
sem, da imenovanje teh samostojnih in od-

Od početka svoje službe je bil skoro
v vseh ruskih vojskah v Srednji Aziji. Po¬
tem se je pa udeležil rusko-turške vojske
na Balkanu kot načelnik štaba generala Sko-
beleva. S tem se je bojeval v bitkah p rl
Lovči, pri Plevni in Šajnovu. Pri Plevni j e
bil ranjen v glavo ter se je potem nekaj
tednov zdravil v Bukareštu. Šel je takoj
zopet na vojsko nazaj. Ob prehodu čez
Balkan pred bitko pri Šajnovu se je prebil
s peščico vojakov z gor v dolino.

</\‘ š/,\*

\<l

<<.v >W*. V'V'.I

*M\ .V>V~
vV <<ta

v*\ \ ✓ \

Najboljši slovenski poučni in zabavni list s podobami.

\v v *V;!

.v> y.".v/-i>L
/•!

'A^V-^K^I

<AV^TAV.V^|

\ V.S\<\ T> V

>.\A >v. / -V- 7-L>V.\V
<r/.'v/. w/.-.- 7/. v\* <

> v. .\/> .W» .v. •/-!.>

I *V<S<\ \^. N  \ v.S\*-" \

V'-\ •/!>?  .V. > .\/.-/JL>
<TAs;T/.</\*V-/. X W.

*<r/AW.

.v. •/-!>-y.\/

• )Y , <y , y^  \^u'
VlV ,<>w. w < vv <

Y'

tymwm

jV&^T/.V/V^sv/. nv/.
: A AfA/--.\.S/>»/.i>

C>' žvz-aav-.Av'.

SŠg8»Š<5;

I|ii»

issii

„Dom in Svet“.

Med slovenskimi listi, ki so namenjeni zabavi in pouku,
je gotovo najboljši in najpriljubljenejši „Dom in Svet*. Ta list
izhaja enkrat na mesec v najmanj štirih polah ter prinaša povesti
naših najboljših pisateljev. Poleg daljših zgodovinskih in soci¬
alnih romanov prinaša krajše zabavne črtice. Poučni se¬
stavki popisujejo zanimive tvarine iz sodobnega življenja. Živ¬
ljenjepisi zaslužnih mož, tehnični, slovstvenozgodovinski, modro-
slovni spisi se vrste v vsakem letniku. „Dom in Svet“ prinaša
vsak mesec natančen pregled čez slovensko književnost, tako,
da zvedo njegovi bravci o vseh književnih novostih po dobrih,
stvarnih ocenah. Tudi iz drugih slovstev redno poroča o važ¬
nejših izdanjih. Koncem lista je velezanimiv pregled čez slo¬
vanskih svet z višjega, kulturnega stališča.

„Dom in Svet" je bogato ilustriran list. Vsaka številka
prinaša poleg krasnih slik, večinoma domačih umetnikov,
tudi podobe domačih in tujih krajev, kakor tudi podobe
najodličnejših mož in važnih dogodkov.

„Dom in Svet" izhaja že sedemnajsto leto. Ves ta čas
je ostal zvest svojemu programu in je od leta do leta napre¬
doval v vsakem oziru. Njegove povesti rado bere. staro
in mlado, in med spise se sprejemajo sploh le najboljši
proizvodi.

Urednika „Dom in Sveta" sta: dr. Mihael Opeka za lepo¬
slovje in dr. Evgen Lampe za znanstvo in ilustracije. List je
lastnina „Marijanišča“ v Ljubljani.

V nobeni boljši slovenski hiši ne sme manjkati „Dom
in Sveta"! Posebno v rodbinah, kjer je bolj odrasla in iz¬
obražena mladina, ki rada bere poučne in zabavne spise
in gleda lepe podobe, bodi ,,Dom in Svet“ stalen do¬
mači prijatelj.

•)žs;yT£yi£vi>yž£

yiŽ [/■\\  vA- ■)  viž

Tt/Uta  y Ar/. >.v5
\-5 v ' t- •;>•.-i

• X /> •/-'A/.V* •/-'A/

/—> / .V. V—> ‘A-.\ A / >
V;V <<TA V.V^V;V^<yv

vl> ’/X<

V 'a •/ -/X\

<TA\v/. <tA sv/. </\-
,\  ^ h\<

/  .v. .v>v—^ v>.\ a a x - s

c /v sv/. sv/. v\* < SV-/.

x />

\ A> “iif c \‘i <A v L \'i

> A/. 7A>* ‘/-'A yi> ‘/-'.s j

■/AA i ŽŽ vži -/iž i aA

</y sv/. </y >v <

! vv <<“/• <<'.>) V V*< sv/.

I-A*<r>  l;v<

•/—>>.V. •/-'.S 7i>.S/>

|Si

^•>v-a; 4 a

Cena listu je primeroma tako nizka, kakor cena nobenega drugega
ilustriranega lista, ki stoji na takem umetniškem stališču, kakor
naš „Dom in Svet". Naročnina za celo leto znašala le 9 K, za
dijake 6 K 80 h, za Ameriko 2  5  dolarja. Naročnino sprejema

Upravništvo „D0M in SVETA 41  v „Marijanišcu“ v Ljubljani.

v.v.«~a<ta|

i>i?A>y|

V^-sf

mm

^.S^/.VvtTAi

y>.s^A / i|

■r

i*

Katoliška Bukvama

v Ljubljani

priporoča:

Zemljevide:

1. Bojišče rusko-japonske vojske.  Velikost razprostrtega zem¬
ljevida 39x30 cm.  Cena K —‘20, s pošto K —'23.

2. Scobel,  Politische Karte v. Japan, Korea  u. der Mandschurei.
Velikost razprostrtega zemlj. 58x83 cm.  Cena K 1'20, s pošto K 1'30.

3. Langhans,  Neue Kriegskarte von Ost-Asien.  MitBegleit-Worten:
Ost-Asien vom politisch-militarischen Standpunkte. Z mnogimi sta¬
tističnimi podatki. (Velikost 63x73 cm.  Cena K 1'20, s pošto K 1'30.

4. Karte  der sudlichen Mandschurei  und Nord-Korea  im Mafle
1:1,500.000. Auf Grundlage des offiziellen Russischen Karten-
materiales ausgefiihrt im k. u. k. Militdr-Geogr. Institute zu Wien.
Velikost 57x80 cm.  Cena K 2 —, s pošto 2 04.

Albume:

5.  Die Russische Armee  in ihrer gegenwartigen Uniformierung dar-
gestellt in 270 Abbildungen von Officieren und Soldaten aller
Truppengattungen. Nebst ausfuhrlichen Erlauterungen iiber Orga-
nisation, Eintheilung und Starke der Russischen Armee. Cena
K 3'—, s pošto K 3'10.

6. Die Jap^inische Armee  etc., ravno tako vpodobljeno japonsko
vojaštvo z raznimi podatki (gl. št. 5). Cena K 3'—, s pošto 310.

Knjige — Atlante:

7. Drygalski.  Die Organisation der Russischen Armee  in ihrer Eigenart
und unter Vergleich mit den Streitkraften Frankreichs, Oesterreich - Ungarns,
Italiens und Deutschlands. Cena K 9'60, s pošto K 9'90.

8. Rasche, Land und Volk der Japaner.  Cena K V44,  s pošto K 154.

9. Siebold, Nippon.  Archiv zur Beschreibung von Japan,  und dessen Neben-
und Schutzlandern: Jezo mit den sudlichen Kurilen, Korea und den Liukiu-
Inseln. Mit Unterstiitzung des Kaiserl. japan. Hofes herausgegeben. Cena K 19'20.

10. Andrees Neuer allgemeiner und Oesterreichisch - ungarischer Handatlas
in 126 Haupt- und 131 Nebenkarten auf 189 Kartenseiten nebst vollstandigem
alphabetischem Namenverzeichniss. Herausgegeben von A Scobel Cena 45'—

■*----- .J

Katoliška Tiskarna Ljubljana.

65

Vojska na Daljnem Vzhodu,

Rusko - japonsko bojišče.

66

«

Takrat ga je pa turška kroglja težko ra¬
nila v levo ramo.

V ahaltetinski ekspediciji je bil Kuro-
patkin načelnik turkestanskega armadnega
zbora, katerega je po težavni poti skozi
puščavo privedel na pomoč generalu Sko-
belevu 600 km  daleč. Ko so Rusi oblegali
Geok-Tepe, je poveljeval desnemu krilu.
Pri glavnem napadu je Kuropatkin prodrl
skozi sovražne prekope do trdnjave in s tem
dosegel popolno zmago nad Turkmani. Nato
ga je poslal car v Zakaspijske kraje, katere
je upravljal 8 let in tamošnje prebivalstvo
precej pomiril. Ustanavljal je šole, urejal
pravosodje in trmoglavo azijsko prebivalstvo
privajal k delu. Tudi pisal je precej in izdal
štiri knjige, ki popisujejo vojne, katerih se
je udeležil. Bil je povsod na glasu kot iz¬
redno hraber vojak, a tudi previden in iz¬
kušen vojskovodja.

Skozi šest let — od 1.1898. do letos —
je bil vojni minister ruski ter si je mnogo
prizadeval, da je zboljšal rusko armado.
Zdaj pa je na carjevo besedo zamenjal mi¬
nistrsko pisarno z nevarnim bojnim poljem.

Tudi S. O. Makarov  ima za seboj
častno zgodovino. Star ravno toliko, kakor
Kuropatkin, je bil v službi od leta 1864. V
morski službi je iznašel marsikaj, kar se je
dobro obneslo. Tudi on je bil pri obleganju
turkmanske trdnjave Geok-Tepe leta 1881.
Naslednje leto je kot poveljnik parnika „Ta-
manj“ proučeval Bospor pri Carigradu in bil
potem dve leti načelnik praktičnega štaba na
Baltiškem morju. Od 1. 1885. do 1889. je na
korveti „Vitez“ potoval okoli sveta in pri
tem znanstveno proučeval morske razmere,
o katerih je izdal učeno delo, odlikovano
z nagrado petrograjske znanstvene akade¬
mije.

Štiri leta je kot podadmiral urejal kron-
štatsko vojno pristanišče in ga utrjeval s
silnim topništvom. Ko je 1. 1894. vzbesnela
vojska med Kitajci in Japonci, je šel na bo¬
jišče z oddelkom brodovja, kjer je proučeval

celo vojsko. L. 1899. je bil zopet v Kron-
štatu. Tu je iznašel ledolomce in sam zgradil
tako ladjo „Jermak“, ki se je izvrstno ob¬
nesla ob nevskem obrežju, ki je tolikokrat
zamrznjeno. Na tej ladji se je vozil po Le¬
denem morju.

Ko je bil Makarov imenovan za povelj¬
nika ruskemu brodovju na Daljnem Vzhodu,
so bili vsi prepričani, da se ne vrne brez
slave in zaslug. Ko je dobil carjevo ime¬
novanje, je šel v Kronštat, kjer se je iz¬
povedal in prejel sveto obhajilo. Ko se je
vrnil iz cerkve, ga je čakala srednješolska
mladina, vojaštvo in truma ruskega prebi¬
valstva. Vsi so se prisrčno poslovili od
njega. Duhovstvo mu je dalo na pot lepo
podobo Zveličarjevo. Makarov se je ginjen
zahvaljeval: „Bog vam plačaj, bratje, daste
me spremili! Tam nam pojde do živega, tam
bo treba mnogo ljudi." Žena in otroci so ga
spremili v Petrograd, kjer ga je čakala zo¬
pet množica ljudi, vojaštvo in uradništvo,
ki se je poslovilo od njega.

Kdo izmed teh je pač mislil, da se po¬
slavlja za vedno in da bo junaški admiral
tako kmalu našel smrt v hladnih valovih!

Kuropatkin je pa ostal še nekaj tednov
v Rusiji, kjer je prirejal vse za prevažanje
vojaštva. Vsi so mu čestitali, da mu je
določena tako slavna naloga in so izrekali
zaupanje, da bo slavni Kuropatkin na mah
končal celo vojsko. A modri mož je rekel:
„Moti se, kdor misli, da pojde tako hitro.
Potrpljenja bo treba še mnogo. Prvi mesec
bodo dejali, da nič ne delam, drugi mesec
bodo rekli, da nisem zmožen, pozneje bodo
rekli, da sem izdajavec. Mnogo bomo izgU'
bili, preden bo ruska moč na bojišču tolika,
da bo mogla ukrotiti sovražnika." Imel jc
prav, kakor so pokazali naslednji dogodkh

V Petrogradu je bil Kuropatkin pri svet'
maši, katere so se udeležili vsi častniki p°'
sadke. Tedaj je stopil k njemu v cerkvi
prejšnji vojni minister, sivolasi Vanovskij.
ga je blagoslovil in mu želel božje pomoč'

k težavnemu delu. Kuropatkin je šel nato
v Moskvo, kjer je sprejel svete zakramente
in se dal blagosloviti.

Spremljan od najgorečnejših ruskih želja
je odpotoval s sibirsko železnico.

Admiral Makarov.

Po prvem poizkusu z
„branderji“.

Zapustili smo Port Artur zjutraj 24. fe¬
bruarja ob ponesrečenem napadu brander-
jev. Tu so Ruse rešili njihovi morski sve¬
tilniki — projektorji, katere imajo posamezne
ladje in ki so nastavljeni nad pristaniščem
' n  iz katerih se poljubno namerja svetloba
naokoli. „Retvizan“ sam je imel dva pro¬
jektorja. Svetloba iz takega svetilnika je silno
močna; na kogar je namerjena, ga tako blešči,
da ne more gledati. Tudi temna stekla ne
pomagajo nič. Kot slepec plove razsvetljena
ladja in ne razloči ne smeri ne daljave. Zato
je bilo mogoče postreljati branderje, a tudi
japonske torpedovke niso imele sreče. Iz¬
pustile so mnogo torpedov, a nobeden ni
2a del. Zato so se obrnile in bežale na morje.
Ruske križarice so jih zasledovale. Danilo
Se  jo, in tedaj so zagledale pred seboj ve¬
liko vojno brodovje japonsko, s katerim se
n iso mogle meriti. Zato so šle nazaj.

Vsak izmed japonskih potopljenju name¬
njenih parnikov je imel zadaj pripete Čolne,
v  katere se naj bi rešilo moštvo, kadar se
Potopi parnik. Torpedovke naj bi bile spre¬

jele mornarje iz čolnov. Ker so pa morale
hitro bežati pred ruskimi streli, so japonski
mornarji bili prepuščeni samim sebi. Nekaj
čolnov se je potopilo ob parnikih, nekaj jih
je priplulo na breg in moštvo so Rusi vjeli,
v drugih so Rusi postreljali vse ljudi. En
čoln je pa zaneslo vun na morje — bil je
v njem častnik z 28 mornarji — in po dolgi
vožnji je prišel do Miaotauskih otokov. Tam
so se polastili kitajske džunke in se rešili v
Čifu. Neki drugi čoln s sedmimi mornarji
so popoldne zasledili na širokem morju in
vzeli moštvo na krov.

Japonske torpedovke so mislile, da je
pristanišče portartursko zamašeno, in so to
takoj sporočile admiralu Togu, ki je s svo¬
jim brodovjem križal v precejšnji dalji pred
pristaniščem. Takoj je vse japonsko bro¬
dovje odplulo proti Fort Arturju. Ob 11. uri
dopoldne je začelo iz velike daljave streljati
na ruske križarice „Bajan“, „Askold“ in „No-
vik“, ki so šle preganjat sovražne torpedovke.
Te tri križarice, ki nimajo oklopov, so se
morale seveda umakniti japonski premoči in
so plule skozi vhod v notranji pristan.

To je Japonce kaj neprijetno iznenadilo,
ker so imeli zdaj najjasnejši dokaz, da pri¬
stanišča niso zaprli vkljub petim izgubljenim
parnikom. Togo pa ni hotel kar brez vsega
oditi, ampak je ukazal lahkim, nezavarova¬
nim križaricam, naj gredo nazaj, z oklopni-
cami se je pa v široki vrsti bližal Port Arturju
ter je začel streljati na trdnjavo in v prista¬
nišče. A največ strelov je letelo prekratko,
in ni bilo posebne škode. Slednjič se je
Togo naveličal streljati in se je obrnil. A ta
manever ni bil posebno srečen. Kajti ko so
se japonske ladje obračale, so dobile iz ruske
trdnjave nekaj krepkih strelov v stran. Oklop-
nica „Jašimo“, ter oklopni križarici „Asama“
in „Tokiva“ so morale iti vsled tega v Sa-
sebo, da so jih popravili. Admiral Togo je
pa poročal, da ni imel izgub.

Japonci so prežali dalje, da ob ugodnem
trenutku ponove napad.

5  *

68

Konec februarja pred
Port Arturjem.

V Golobjem zalivu so Rusi vsako noč
postavili na stražo nekaj torpedovk, ki naj
bi takoj sporočile, ako bi Japonci hoteli tam
izkrcati kaj vojakov. Japonci so to slutili in
admiral Togo je poslal v noči 25. februarja
nekaj lahkih križaric poizvedovat. Te so res
našle v Golobjem zalivu dve ruski torpe-
dovki. Ker je ravno to noč Togo napadel
tudi Port Artur, niso jima mogli poslati Rusi
pomoči. Sicer je vedno šla v varstvo tor-
pedovkam tje kaka križarica, ponavadi hitri
„Novik“. Ko sta videli ruski torpedovki, da
sta zajeti, sta napeli vse moči, da uideta.
Ena je z vso silo svojega stroja švignila
skozi japonsko vrsto, drugo so pa obsuli
japonski streli ter jo tako poškodovali, da
je morala pristati k bregu, kjer se je moštvo
rešilo na suho. V Port Arturju so slišali stre¬
ljanje. Mislili so, da se izkrcuje japonsko
vojaštvo in poslali več ladij tje. A ko so te
dospele v Golobji zaliv, so samo še v da¬
ljavi videle dim odhitevajočih japonk. Na¬
slednjo noč je japonsko brodovje stalo zunaj
na morju.

O dosedanjih bojih na morju pravi grof
Reventlow: Pokazalo se je, da Rusom ni
manjkalo poguma, pač pa je bilo moštvo
torpedovk premalo izvežbano. Ruske torpe-
dovke so sicer šle večkrat na morje iskat
sovražnika. A kdor hoče po noči kaj najti
na morju, kjer ni ceste, mora biti jako spre¬
ten, zlasti če je nasprotnik tako dobro za¬
varovan, kakor so bili Japonci, ki so svoje
vojne ladje obdali vedno s „pajčolanom“ —
kakor pravijo strokovnjaki — torpedovk.

Tudi admiral Togo, pravi isti pisatelj, se
ni pokazal brezobzirnega, drznega napa-
davca, kakor so pričakovali po prvem na¬
padu. Veliki uspehi se dajo doseči le z
velikimi žrtvami in s potrebno odločnostjo.
Admiral Togo se je odločil za politiko majh¬

nih sredstev. Dvakratno bombardiranje mu
ni ničesa pridobilo, Rusom pa tudi ni po¬
sebno škodovalo. Tako streljanje ima pomen
le tedaj, če je uvod k velikemu in odloč¬
nemu napadu, ki mora takoj slediti, ko je
nasprotnik zmešan in oslabljen A Togo je
pustil Rusom potem štirinajst dni počitka,
in Japonci so zastonj postreljali toliko mu-
nicije in rabili po nepotrebnem topeče, ki
itak prezgodaj odpovedč službo.

Izkrcavanje japonske
vojske.

Takoj ob začetku vojske so Japonci že
precej vojaštva izkrcali na Korejo. Pristanišča
v Čemulpu, Fuzanu in Mazampu so jim bila
takoj na razpolago. Te čete so imele predvsem
ta namen, da obvarujejo prometne zveze in
jih zboljšajo za japonsko rabo. Od korej¬
skega prebivalstva se sicer ni bilo bati ni¬
česa, kajti to ljudstvo je vse mirno gledalo,
kar se je godilo v njegovi deželi. A Japonci
so računali s tem, da pošljejo Rusi svoje
kozaške oddelke ali svoje preoblečene, na¬
jete odposlance, ki bi trgali brzojavne zveze
in škodovali japonskemu prevozu.

Tako prevažanje po morju ima svoje
težave, tembolj, če morajo ladje voziti tudi
topove in razne potrebščine v velikih mno¬
žinah. Korejska pristanišča so večinoma jako
plitva, tako da veliki parniki, ki segajo po
več metrov globoko pod vodo, ne morejo
priti do brega. Toliko plitva pa voda vendar
ni, da bi mogli vojaki bresti na suho. Zato
je treba vse prekladati na majhne čolne, kar
je silno zamudno. Tudi ni varno, moštva
goniti v vodo, ker se potem lahko pojavijo
bolezni in premočeni vojaki težko marširajo.

Japonci so naredili mnogo plitvih, širo¬
kih čolnov, a toliko, da bi sprejeli vase vse,
kar vozi naenkrat tak ogromen parnik, niso
imeli. Ti čolni se premikajo počasi in morejo
sprejeti primeroma le malo ljudi. Zlasti težke

69

topove je nevarno nalagati na take slabotne
lupine. Topove so morali jemati narazen in
na suhem zopet sestavljati. Večinoma so si
pomagali s tem, da so na pontonih naredili
dolg most od parnika do brega.

Najbolj ugodno je bilo za Japonce, da
pot ni bila dolga. Zato so konje in vojake
lahko n iožili bolj tesrio. Ni bilo treba na
ladji kuhati, ampak vojaštvo je za pot do¬
bilo le mrzlih jedi, ki jih je nosil vsak po¬
sameznik s seboj. Ni bilo treba spalnic,
ampak dremali so
vsi na kuv.u ali se pa
ušatorili na krovu.

Posebno pri ko¬
njih je bila ugodna
ta kratka vožnja. Pri
dolgi vožnji morajo
za konje prirejati
dolgotrajnih pri¬
prav, da so zavaro¬
vani proti gibanju
ladje, vsied katerega
si konji često zlo¬
mijo kosti ali dru¬
gače zbole.

Do konca febru-
ar ja je prišlo tako na
Korejo že do 20.000
japonskih vojakov.

Poleg teh je bilo pa
treba prevažati še
vs e polno drugih
•judi, zlasti nosačev
z a živež, strelivo itd.

Teh rabijo Japonci jako mnogo, ker njihovi
konji niso nič posebnega; in ker so računali
na  slabe korejske ceste, po katerih se vozi
navadno le z enokolnicami ali dvokolnicami,
so morali imeti še posebno mnogo težakov.
Pravijo, da so na vzhodni strani pri Oenzanu
izkrcali do 12.000 mož.

Kakor smo že omenili, so v Čemulpu
izkrcane čete šle v glavno mesto Soul in
odtod v Pjonjan. To je edina večja cesta,

ki jo ima Koreja. 24. februarja so Japonci
Pjonjan že zasedli.

Zdaj je pa čas, da se nekoliko ozremo
po tej toliko imenovani Korejski deželi.

Koreja in Korejci.

Koreja, „dežela vztočne tišine", pač ne
nosi po krivici tega svojega imena, ker je
v razmerju s Kitajem in Japonsko dosedaj
še jako malo raziskana, tako malo, da si mi

Evropci, kije ne po¬
znamo bliže, ne mo¬
remo ustvariti pra¬
vega pojma o njenih
razmerah, če hoče¬
mo to doseči le s
pomočjo zemljepis¬
nega slovstva.

Pomanjkljivostte-
ga, kar ve znanost
poročati o Koreji in
njenih prebivavcih,
je postala zlasti ob¬
čutna ob izbruhu
rusko-japonske voj¬
ske, ker vsi časni¬
karji zaman povpra¬
šujejo po popolnem
zemljevidu.te čudne
dežele. Vsi zemlje¬
vidi, ki jih imamo
doslej, naj si že bodo
delo ruskih, franco¬
skih, japonskih ali
drugih učenjakov, niso niti popolnoma na¬
tančni v risbi, niti edini v pisavi zemljepisnih
imen, kar je povzročilo že lepo število zmot
in nesporazumljenj v časopisju.

Sicer pa je tudi težko opisavati korejska
imena v evropskih jezikih, in nad to samo
nalogo si je belilo glave že mnogo zemlje-
piscev, v prvi vrsti ruskih in japonskih, —
ki so imeli zato pač svoje očividne uzroke.
Korejski jezik je soroden kitajskemu in ja-

70

Ruska baterija na trdnjavi pri Port Arturju.

portskemu, a se vendar bistveno loči od
obeh. Njegova posebnost je zlasti nosljanje
in nedostajanje soglasnika „ž“.

„Pjengjang“ („e“ in „a“ sta nosnika) je
n. pr. pravo korejsko ime mesta, ki ga več¬
krat nahajamo v vojnih poročilih; kitajsko
se pravi „Pinjan“. Mesto „Andžu“ pa pišejo
Kitajci „An-čžou“, a Korejci „Ančju“, ker „ž“
ne poznajo.

Marsikoga utegne še zanimati, da se kon¬
čujejo vsa imena japonskih rekna„kang“ =
reka, a imena potokov na „mburi“ = voda.
Proslula reka Jalu se imenuje n. pr. v tem
blagoglasnem narečju „Amnok-kang“, ali po
naše „reka zelene race“.

Če pa še pomislimo, da zemljepisci na¬
vadno niso strogi jezikoznanci in svojevoljno
pišejo ta imena, se ne bodemo čudili ne¬
zanesljivosti korejskih zemljevidov!

Dežela sama na sebi se ne odlikuje s
prirodno krasoto; deloma je gorata, deloma
dolina. Ravani so naplavljene s peskom in
sipom, ki ga odlagajo reke ob povodnjih;

med temi nasipi pa je izoral Korejec svoje
njive, na katerih seje turščico (koruzo) in
proso. Reke so široke, blatne in kalne, toda
navadno plitve; kot brodniki, čolnarji in
mornarji Korejci niso kdovekako podjetni.

Kar je goratega sveta, je poraščen poleti
z nizko travo, med katero se vlečejo niz-
dolu sive granitne čeri. Čudno pa se bo
zdelo marsikomu, da na dalnjem vzhodu, v
Koreji, uspeva tudi vinska trta; večina pe¬
ščenih gričev je zasajenih ž njo, in kakor nam
zatrjujejo popotniki, njena kapljica ni slaba.

Človeške naselbine so pač jako zani-
karne; male, lesene koče so delci, iz katerih
se sestavljajo kakor vasi, tako tudi mesta —
brez posebne razlike. Najbolj neprijetna pa
je tujcu nesnaga, ki mu sili v oči in v
nos povsod, kamorkoli se obrne na ulici v
Koreji. No, končno je to nerazdružljivo z
licem malone vseh blaženih „jutrovih dežel"-

Trgovina je med Korejci priljubljena in
dokaj v cvetu, čeravno ne kažejo nikakega
zmisla za večja podjetja; toda prometna

sredstva so nadvse enostavna in slaba; ve¬
čina blaga se prevaža na sirovostesanih, ne-
okovanili dvokolnicah in to po tistem kle-
jastem, predpotopnem, brezdanjem blatu
korejskih cest, zlasti, kadar se deževno pod¬
nebje pokaže v vsi svoji neprijetnosti! Na¬
sprotno pa priznavajo popotniki, da so pri
vsi svoji nepripravnosti in nezložnosti ko¬
rejski vozovi edino sposobni za vožnjo po
tistih cestah, ker bi bilo naših evropskih
škoda, ko bi se tako hitro pokvarili.

Korejci so — ako opazujemo njihov zna¬
čaj, — miren, molčeč, da, lahko rečemo,
dolgočasen narod. Marsikaj čudnega je v
njihovih šegah in v njihovem vedenju. Šumne
veselice, kakor n. pr. v Kitaju in na Japon¬
skem, v Koreji niso navadne.

Koreja je „dežela nedolžnosti", ako so¬
dimo prebivavce po njihovi široki, ohlapni
beli obleki. Dovolj smešna je ta obleka za
tujca; smešen tudi široki slamnik, neizogibni
vrhunec korejske narodne noše. Vendar pa
najdemo Korejca, zlasti javne organe, često
v kakšni pisani tuji uniformi — seveda že
prav oguljeni in raztrgani. Ruski novinar
S. Syronijatnikov n. pr. opisuje kaj dovtipno,
kako je srečal nekoč korejskega redarja v
rdeči angleški vojaški suknji s svetlimi me¬
denimi gumbi, na katerih je bila iztisnjena
podoba kraljice Viktorije iz njenih mladost¬
nih let.

Zanimive se tudi šolske razmere v Ko¬
reji- Šol ravno ne primanjkuje, zakaj mesto
Pjbnjan n. pr., ki šteje blizo 7000 duš, ima
tri- Toda žal, da si tu ne smemo misliti šol
y saj po vzorcu kakih enorazrednic, kjer bi
s e učenec v resnici nekoliko usposobil za
samostojno mišljenje ter dobil podlago za
višjo izobrazbo. Kaj še! Pouk obsega tam
v  prvi vrsti proučevanje tistih čudnih čačk,
ki pomenijo vsaka zase besedo in katere bi
tvorile v vsem svojem ogromnem številu
ce li zaklad kitajske pisave (te se poslužujejo
tudi Korejci); vseh se seveda ne nauče,
ampak le majhen del, kolikor je ravno treba

za vsakdanje življenje. Saj potrebujejo še
učenjaki, ki se bavijo z učenjem kitajščine
(in korejščina v tem oziru ni boljša) ravno
zaradi pisave leta in leta, preden lahko ume¬
vajo knjige, pisane v tem jeziku.

Morda to ni najmanjši vzrok, da je sploh
vsa kitajska in korejska veda tako mrtva,
pusta in brez vsake zmožnosti, prodirati in
napredovati. Zakaj ta uspeh je mogoč le
tam, kjer znanost zbuja najširše zanimanje,
kjer so ji odprta vsa pota na vse strani. A
tega pri Korejcih ni. Zakaj poleg pisanja se
smatra tam za važno le še gladko znanje
Konfucijevega katekizma naizust, katerega
se uči korejska deca, da ji daje pozneje
merilo za nravstveno življenje in delovanje.

Zavoljo zanimivosti naj sledi tukaj par
odlomkov iz te knjige:

„Med nebom, zemljo in množico stvari,
govori Kirn, je človek najodličnejše bitje, in
odličen je zato, ker ima pet zapovedi. Zakaj
Menezi je dejal: Ljubezen mora biti med
očetom in sinom. Biti mora medsebojno
spoštovanje med kraljem in dvornikom. Med
ženo in možem razlika. Med starejšim in
mlajšim starešinstvo. Med prijateljem in pri¬
jateljem zvestoba. In človek, ki ne zna teh
načel, je malo različen od zveri in ptic."

Večinoma se ti nauki vjemajo z našo
moralo; le »razliko med možem in ženo"
umevajo Korejci pač drugače, nego mi. V
naslednjem potem katekizem razlaga te za¬
povedi vsako posebej ter pravi med dru¬
gimi, zares plemenitimi besedami sledeče o
ljubezni do roditeljev:

»Sinovska pokornost je pomlad za sto¬
tero blagih dejanj. Služba, katero dolguje
dober sin svojemu očetu, je takšna-le:

Ob prvem petelinovem petju vstani, umij
se in počeši, pa pojdi k staršem. Tiho di-
haje, jih vprašaj z mehkim glasom, niso-Ii
lačni ali če bi morda ne hoteli piti. Pozimi
jim zakuri sobo, poleti jo ohladi. Potem se
vrni domov, toda ne hodi daleč, zakaj kdo
se bode izprehajal daleč od doma, ko je

*

72

dolžen služiti staršem? Dober sin ne sme
pohajkovati ali pridobivati si lastnega imetja.

Če te starši ljubijo, raduj se in ne žabi
njihove ljubezni! Če jim ni do tebe, boj se
in ne razgrajaj! Kadar zakrivijo pregrešek,
opominjaj jih rahlo! Ako si jih opomnil tri¬
krat zaman, se smeš jokati, a moraš jim biti
pokoren. Če bi se razjezili in bi te tepli do
krvi, ne smeš razsajati nad njimi. Če so bolni,
zahajaj često k njim; ako ti umro, žaluj, nosi
žalobno obleko in žrtvuj njihovim dušam.
Zakaj ako si slab sin, ne boš ljubil svojega
očeta; ako ljubiš druge ljudi, tedaj ne spo¬
štuješ svojega očeta; ako si postrežljiv proti
drugim, bodo štirje udi tvojega telesa leni
proti očetu.

Ako ne rediš staršev, ampak se vdajaš
igri in vinu, ako ne ljubiš staršev, ampak
iščeš premoženja in sebično ljubiš ženo in
otroke, ako ne hraniš staršev, ampak greš
za tem, kar ugaja tvojim očem in ušesom,
tedaj ubijaš svoje starše. Kako grdo je to!

Ako hočeš videti človeka in zaznati, je-li
spodoben in pošten, ali ne, glej, če je dober

ali slab sin! ... . Kako je mogoče iti po poti
kreposti mimo sinovske ljubezni?.

Takih in enakih naukov, poleg podatkov
iz domače zgodovine, prepojenih z bajkami
in neverjetnostmi, se morajo učiti mladi Ko¬
rejci. Pretirani so sicer ti nauki, a gioboko
spoštovanje in hvaležnost do roditeljev, ki
se zrcalita v njih, nam kažeta dobro nrav
teh sinov „vztočne tišine".

To malo bojevito ljudstvo se ni ustav¬
ljalo nikomur. Čemu tudi? Korejci majo
finančnega ministra, res ga imajo, a ta nima
denarja. Čemu bi se torej spravljali v stro¬
ške, ko je zelo verjetno, da jim noben člo¬
vek na svetu nič ne posodi! In ko bi jim
kdo kaj posodil, jim pa Japonci vse vzamejo!
Korejci imajo tudi vojakov, res jih imajo,
a ti nimajo ne topov ne poguma ne iz-
vežbanosti. V Soulu stoji cesarska palača,
namreč palača po korejskih vzorcih. In tam
stoje na straži korejski vojaki, pogumno in
nevpogljivo, dokler jim nihče nič hudega
noče. Koreja hoče biti država, zato si ne
sme odreči stroškov za vojake, ki delajo
preglavico finančnemu
ministru. Kajti ti vojaki
imajo prave pravcate
bajonete, imajo rdeče
suknje in celo rumene
čake! Nekateri imajo
celo škornjelTudi mar-
širati znajo, a njihov
trobač trobi pesmi, ki
jih noben drug ne zna,
in njihov bobnar si
sproti izmišljuje najbolj
čudni takt. In kadar ta¬
ko marširajo po Soulu,
lete otroci skup in mar¬
širajo ž njimi ter imajo
veliko veselje nad ko¬
rejsko armado. Vesel
jih je tudi njihov vladar,
Njegovo Veličanstvo

cesar,, Vzhodne tišine"’

Korejci.

73

Koreja ima namreč tudi cesarja, a ta
cesar nima nobene oblasti. Pomudimo se
nekoliko pri njem!

Na korejskem dvoru.

Korejski cesarji Hon je bil zelo nepri¬
jetno iznenaden, ko je nastala sedanja vojska.
Japoncev ne mara, ker ti so mu delali že do¬
volj preglavice. Japonski pooblaščenec na
korejskem dvoru se je obnašal, kakor bi
bilo vse njegovo. Že pred desetimi leti, ko
je začel rasti Japoncem greben, so mu na¬
pravili pravo revolucijo v palači. Ponoči so
ga hoteli umoriti in so preiskali vso palačo.

Ji Hon je ušel s prestolonaslednikom vred,
in Japonci so dobili v pest samo cesarico
Min, katero so umorili.

In zdaj so se mu vsedli ti ljudje v glavno
mesto. Ni se branil. Rekel je: „Kaj naj storim?
Če potegnem z Rusi, me bodo Japonci od¬
stavili, če pa končno Rusi zmagajo in vidijo,
da sem bil z Japonci preveč prijazen, me
bodo ti pregnali. Najboljše je, da mirno
gledam, kaj bo iz tega!“ On bi gotovo Ja¬
poncem privoščil, da bi bili tepeni, a reči
lega ne sme. Japonci njegove ljudi silijo,
da jim služijo za nosače, Ji Hon pa na tihem
čaka boljših časov. Najrajši bi videl, da bi
zlodej vzel Ruse in Japonce. Pa tudi tega
ne  sme nikomur povedati. To so sitnosti,
katerih korejski cesar ne ljubi. Tudi njegovo
glavno mesto ni vajeno pretresljivih do¬
godkov.

Soul, glavno korejsko mesto, je edina
Prestolica, v kateri ni niti hotela, niti ča-
jarne, kjer bi se mogli nastaniti popotniki.
Edini Evropci, ki se smejo tam nastaniti, so
diplomatje in misijonarji. Mesto obkrožujejo
gorski vrhovi, kakor žrelo ugaslega ognje¬
ma. Mestne s slamo krite hiše so vse enako
visoke, in niti enega svetišča ali palače ne
Za pazimo med njimi. Tudi ni videti nobenih
Cest , vrtov in dreves. Neka trgovska pot
v ože vzhodna in zahodna vrata in deli mesto

v dva enaka dela. Le eno poslopje se malo
razločuje od drugih, in to je svetišču po¬
dobna velika avdienčna dvorana. Kje je še
kako mesto z 250.000 prebivalci, ki bi imelo
50.000 s slamo kritih, ilovnatih koč? Mesto,
katerega najvažnejše ceste so vodni pretoki,
v katere se izlivajo kanali! Mesto brez vsa¬
kega obrta, brez dimnikov, brez steklenih
oken in stopnic! Kje na svetu še kako pre¬
stolno mesto brez gledišč, brez kavaren in
čajaren, brez nasadov in vrtov!

Ji Hon je 34. vladar dinastije Ji. Vlada
že od 1. 1864. in je bil šele petnajst let star,
ko je zasedel prestol. Ko je bil osemnajst
let star, se je oženil s princezinjo Min. Iz

Korejski cesar Yi Hon.

tega zakona živi sedanji prestolonaslednik.
Cesar je v primeri z drugimi Korejci precej
majhne rasti. Obraz mu je prijazen. Govori
jasno in veselo ter z nekako nervozno

energijo.

Korejski cesar ne zna nobenega evrop¬
skega jezika, ali bral je mnogo knjig, ki so
jih prestavili za šole v njegovi deželi iz

raznih evropskih jezikov.

Kitajsko dobro govori in piše; predvsem
pa je vešč v zgodovini svoje dežele. Naj¬
rajši bi sam opravljal vse vladne stvari, samo
ne ve, kako. Dela ponoči in ponoči se tudi
posvetuje s svojimi ministri Vsekako ima

74

mnogo napak, ali največje dobro je to pri
njem, da sam ne nasprotuje evropski omiki,
dočim vse drugo na Koreji dela zoper evrop¬
ske navade.

Toda cesar ni mož na svojem mestu.
Teoretično ima vse pravice kakega samo¬
držca, praktično pa je samo igrača raznih
dvornih dam — in to je tudi njegova poguba.
Če se cesar oprosti nežnih ženskih spon,
pade v roke izredno zmožnega finančnega
ministra Ji Jonk-ika. Noben prejšnji minister
namreč ni znal tako spretno ravnati, da bi
bile cesarjeve denarnice vedno zadostovale

Korejska dvorna plesalka.

dvornemu življenju na Koreji. Korejski cesar
se pa ničesar bolj ne boji nego prazne
denarnice — in Ji Jonk-ik ostane finančni
minister, dasi ga vsi vsevprek sovražijo.

Za Ji Jonk-ik-om ima glavno besedo na
dvoru že precej postarna žena Oni, ena iz¬
med mnogih cesarjevih žen. Om nikakor
ni več v oni dobi, da bi mogla z naravno
lepoto mamiti svojega cesarja, toda grozno
prebrisana in zvita je, kakor lisica. Cesar ji je
vdan in Om ga obvladuje popolnoma. Om je
prava podoba korejske dvorne izprijenosti.

Om nikakor ni bila vedno dvorna lepo¬
tica in zvezda cesarjevega harema. V zgod¬
nji mladosti jo je imel neki Kitajec. Ko pa
se je je ta naveličal, je prišla k nekemu mini¬
stru. In ta minister jo je pripravil v službo
— pri umrli cesarici, s katero se je že se¬
znanila v hiši svojega očeta, ki je bil dvorni
uradnik. Ali Om se ni obnašala posebno
dostojno. Ker pa je znala lepo peti in plesati,
kakor tudi zna kitajski in korejski jezik, se
je cesarici jako priljubila. Priljubila se je pa
tudi cesarju in to še bolj, kakor je bilo
cesarici po volji. In Om je morala zapustiti
cesarjevo palačo. Po smrti svojega tretjega
otroka se je zatekla k nekemu drugemu
uradniku, katerega je znala ravnotako pre¬
pričati o svoji nedolžnosti, kakor svoja dva
prejšnja častilca.

Zdelo se je, da je slava gospe Om po¬
polnoma zatemnela. Pa prišlo je leto 1895;
cesarica je bila umorjena — gospa Om pa
je zopet prišla na cesarski dvor, kjer je
kmalu postala prva žena cesarjeva. Njena
glavna želja je sedaj, da njen sin postane
prestolonaslednik. In ker ima Om pri cesarju
toliko moč, se ji skoro gotovo izpolni vroča
želja.

Korejski cesar Ji Hon je torej pravi re¬
vež. Zdaj je star 54 let, brez vsake volje in
še bolj bojazljiv kot prej. To je že pred
nemiri večkrat pokazal, ko je pobegnil s
svojega dvora. Navadno se je v takih kri¬
tičnih časih zatekel na rusko poslaništvo,
kjer je ostajal tako dolgo, da so bili nemiri
udušeni. Na cesarskem dvoru korejskem je
razširjena še vedno prazna vera; ob važnih
hipih pokličejo stare žene, ki so na glasu,
da znajo prorokovati. Kar oznanijo usta sta¬
rih žen, to je merodajno; po tem se ravna
cesar pri svojih važnih vladarskih opravilih.
In zdaj mu tudi vse vedeževalke ne morejo
pomagati! Japonci so odkazali Ji Honu miren
kotiček, kjer premišljuje minljivost človeške
oblasti. Niti resnice z bojišča ne izve, ker
Japonci mu povedo le to, kar je njim prav.

r

Vojna groza.

Marca meseca so se zopet začeli japon¬
ski napadi na Port Artur z morske strani.
Žena nekega ruskega pomorščaka, ki se je
vrnila iz Port Arturja, pripoveduje sledeče:

Tiho, temno je bilo. V mestu je vse ču¬
tilo, da leži v zraku neka napetost; na ulicah
je bilo pusto; častniki naše eskadre so do¬
bili ob 4. uri popoldne povelje, da naj bodo
na svojih mestih. Pod vtiskom neprijetnih,
nemirnih razgovorov so vsi sedeli doma,
na ulico že itak ni vleklo nikogar.

Ponoči, ko so se razlegli prvi streli, iz-
početka posamezni, plahi, a čimdalje bolj
rezki in rezkejši, sem zbežala z nekaterimi
sostanujočimi damami na morski breg, od¬
koder se je nudil našim očem sicer nejasen,
a grozen razgled. Zdajpazdaj se je zasvetilo
na oklopnicah, ki so nam bile bliže, nato
so zagrmele salve velikih topov, ponavljane
od drugih ladij, in vse hitreje in hitreje,
dokler niso začeli streljati tudi na utrdbah.
Tedaj šele smo vedele, da se je zgodilo
nekaj usodepolnega, neizogibnega.

Nehote smo se stiskale druga k drugi.
Nehote so nam silile gorke solze v oči,
nehote se je vznesla goreča, iskrena moli¬
tev k prestolu Vsevišnjega. „Gospod ! Reši!
Usmili se!“ je šepetalo vse okrog mene. Vsi
s ° prihajali vznemirjeni na prosto; čuvstvo
samoobrambe nas je popolnoma zapustilo;
nismo bežali z odprtega morskega obrežja,
kamor je mogla vsak hip pasti sovražna
£?anata. Z mrzlično pozornostjo smo sledili
temu, kar se je vršilo tam, ne daleč od nas,
na  naših srčnodragih ladjah, kjer so se borili
naši možje. Boj je nehal, vse je potihnilo,
nekje v daljavi pašo se razlegali rezki streli.
Grozno, neizrekljivo mučno je bilo vsem
Pri srcu.

Sledeče jutro ob zori smo šli zopet na
^ re ?> gledat našo eskadro in tiste njene
junaške oklopnice, ki so bile postale ne¬
sposobne za boj. Ne vem zakaj, nam ni bilo

75

do tega, da bi odšle, in šele tedaj, ko smo
zapazile na morskem obzorju bližajoče se
japonske ladje, dvanajst po številu, ki smo
jih lahko izvrstno videle, nam je kri burno
in vroče zaplala po žilah. S trepetajočo
radovednostjo smo zasledovale razvijanje
sovražnika, in ko se je začelo streljanje, ko
je čez nekaj minut morje, kakor bi bilo raz¬
jarjeno, zakipelo od množice granat, ki so
se razpokavale v njem, padaje v ne pre¬
veliki razdalji od nas, s peklenskim treskom,
tedaj šele smo se oprostile otrplosti. Bežati!
Skriti se! — ta misel nam je šinila po raz-
paljenem mozgu, toda kam? Razdalja do hiš
je bila sicer majhna, toda ni nas vleklo tja.
Bežale smo proti sredini Starega mesta, kjer
so cingljale šipe v oknih in se razletavale
z žvenketom; prebivavci so bežali v nepo¬
pisnem strahu; ženske z otroci so padale;
nekoliko korakov od nas je ležal Kitajec,
ubit od granate, z odtrgano nogo, in mnogo
kulijev (kitajskih delavcev) je bežalo z lici,
okrvavljenimi od granatnih drobcev. Po¬
izkušale smo zavarovati se v neki hiši, a
ne dolgo, ker so se stene gugale, kakor
ob potresu; na ulicah je bil krik in stok;
celi stebri peska so se dvigali v zrak, koder
so se razletavale granate. Čez približno eno
uro je vse potihnilo in vsi so hiteli gledat
učinek boja. Pomirile smo se nekoliko, in
šele, ko smo zagledale ranjence, katere so
prinesli z neke križarice, nas je objela neka
neizrekljiva bol. Strašne so bile te ure in
ni jih mogoče popisati s peresom! Ločile
smo se od svojih soprogov, ne da bi se
poslovile od njih; v nemar smo pustile
skoro vse svoje imetje. Izvožčki so bili iz¬
ginili, Kitajci so zbežali, in med bojem smo
kupovale listke na postaji. Toda vse ne¬
udobnosti, ki smo jih prebile na žalostnem
povratku iz Port Arturja, se ne dado nikakor
primerjati s poslednjimi trenutki, ki smo jih
prebile v trdnjavi. V tujini, mnogo tisoč vrst
od domovine, smo zapuščale draga bitja . ..
Zaglobila sem se v premišljevanje. A vlak

76

je šumel, kakor bi nas hotel opozoriti na
žalostno usodo, na naš prisilni odhod. »Nje¬
gova sveta volja naj se zgodi!"—Iztega vzdiha
zajemamo sedaj duševno moč in tolažbo.

Podmorske mine.

Zdaj sta pa začela oba nasprotnika rabiti
v veliki meri novo vojno orodje, ki se je
izkazalo v tej pomorski vojski kot najpo-
gubnejše in najstrašnejše. Polagati so začeli

Mina je posoda iz pločevine, valjaste,
okrogle ali stožčaste oblike in je deloma
napolnjena s strelivom. Nekoliko posode je
prazne zato, da se mina ne pogrezne v dno,
temuč plava ob površju vode. Na kraju,
kjer se mine polagajo, morajo globočino
vode natančno poznati. Navadno min ne pola¬
gajo v vodi globji kot 10—30/«. Posoda je pri¬
trjena na železno verižico, ki ima na nasprot¬
nem koncu železno utež. Ako posodo z utežjo
in verižico vržejo v morje, tedajo bleži utež

Vhod v cesarsko palačo v Soulu.

podmorske mine. Preden sledimo vojnim do¬
godkom, se moramo pomuditi nekoliko pri
teh groznih razstrelilih.

Na krajih, kjer pričakujejo, da bo napadlo
sovražno brodovje, položijo v morje posode,
napolnjene s strelivom, katero se vžge in
uniči ladjo. To zavratno orodje je nevarnejše
kot topovi in torpedi, ker ladja nima nika¬
kršnega pripomočka, da bi se ognila te ne¬
varnosti. Rusi in Japonci so tako izgubili
nekatere največje in najboljše ladje.

na dnu morja, posoda pa plava tako visoko
v morju, kakor dopušča veriga. Navadno
se dolžina verižice vzame tolika, da mina
ne pride do površja, temuč plava 2— 4 tn
pod površjem. V tej legi sovražni ladji m
mogoče opaziti skrite nevarnosti.

V sliki na strani 77. vidimo na verižicah pr*'
trjene posode, ki plavajo pod površjem vode-

Kot strelivo se rabi sedaj največ strelna
bombaževina, le v posameznih slučajih drug e
strelbe (dinamit, lidit, melinit). Strelna bom-

77

r

baževina se do 20% vsebine napoji z vodo,
in potem je ravnanje ž njo čisto brez ne¬
varnosti; vžgana pa deluje dvakrat silneje

kot smodnik.

Kako pa užigajo podmorske mine? Ne¬
katere mine so napravljene tako, da se užgejo,
ako ladja trči ob nje. Tako mino vidimo v
sliki pri E.  Posoda ima ob površju 5—6
rožičkov iz tanke, svinčene pločevine, v ka¬
terih se nahajajo steklene posodice s soli-
tarjevo kislino. Pod to steklenico je postav-

Te mine sicer točno delujejo, kakor se
je v vojski videlo, ko sta se potopili dve
velike oklopnici, a imajo to hibo, da so prav
tako nevarne sovražnim, kakor tudi lastnim
ladjam. Vhod v pristanišče je s temi minami
vsem ladjam brez razločka zaprt. Zato so
izkušali tudi mine užigati po električnih žicah
s kopnega. Sliki A  in C nam kažeta take
mine. V posodo je s kopnega izpeljana žica,
ki dovaja v slučaju potrebe električni tok.
Na primernem in dobro zavarovanem pro-

Opazovalnica

Podmorske mine.

'jen galvaničrii element iz cinka in oglja.
■Ako trči ob rožiček kaka trda stvar, se stare
steklena posodica, žveplena kislina se razlije
na  cink in ogelj in povzroči električni tok,
ki tanko žico od platine razbeli in tako užge
strelivo v posodi. Mesto galvaničnega ele¬
menta so z dobrim uspehom rabili tudi klo-
r °v kalij (chlorsaures Kali) in sladkor. Nad
zmes razlita žveplena kislina provzroči
tudi ogenj.

štoru se združijo vse žice, odkoder je tudi
prost razgled tje. Opazovavec ima pred sabo
mizo z natančnim obrisom bojnega pozorišča
in v morju ležečih min. V oknu ima veliko
optično lečo, katera s pomočjo prizme ali
ogledala projicira sliko na mizo. Ako se
sovražne ladje gibljejo po morju, tedaj gleda
opazovavec vse te ladje na svoji mizi, kjer
ima mine zaznamovane s točkami in števil¬
kami. Ako se sovražna ladja približa kaki


p

78

zaznamovani točki, tedaj opazovavec pritisne
na dotično tipko, električni tok se sklene in
v istem trenutku se užge podmorska mina.

Mesto optične kamore rabijo tudi v to
prirejen daljnogled, kateremu se smer na¬
tančno določi s pomočjo razdeljenih krogov.
Tako opazovališče nam kaže slika.

Ta aparat jako dobro služi pri lepem,
jasnem vremenu, deloma tudi še ponoči, ne¬
raben pa je v gosti megli. Zato so priredili
tretje vrste užigalo, katero prvo in drugo
nekako združuje.

Tako mino nam kaže slika B.  Posoda ima
na površju tudi male bradavice, ob katere
se zadene ladja in provzroči električni tok.
Ta tok pa streliva ne užge, temuč zazvoni
v opazovalnici ter opozori opazovavca, da
se je ladja zadela ob mino. Opazovavec
mora sedaj prav tako, kakor pri mini A,
pritisniti na dotično tipko, in mina se raz¬
poči. Te vrste mine so najpopolnejše, ker
delujejo tudi v temni noči, pri gosti megli
in lastnim ladjam, ako se primerno pazi,
niso čisto nič nevarne.

Makarov nastopi.

Admiral Makarov je prišel v Port Artur.
Vse ga je pozdravljalo kot rešitelja, vse mu
je zaupalo, vse ga je častilo kot izkušenega
junaka. Najprej je bilo treba spraviti mor¬
narico v pravi red in moštvu vdihniti pra¬
vega duha. Kajti prej se je bilo marsikaj
zanemarilo. Iz pisma nekega portarturskega
kapitana, ki je zbudilo veliko zgledovanja
v Petrogradu, posnemamo sledeče ne po¬
sebno vesele vrste:

»Bilo bi neumno, Če bi tajili, da se tudi
v Rusiji dobe poleg poštenjakov tudi sle¬
parji, in sicer v vseh slojih in stanovih. Da
je v vojski mnogo goljufij, posebno pri vojni
upravi, to je znano. Ni mi mogoče dalje
molčati. Hotel sem to napisati za javnost,
ali kaj izda na tem svetu glas ubogega ka¬

pitana II. razreda ? Močnejši ga bodo pre-
upili.“ Nato popisuje brezskrbno zanikarnost,
katera je povzročila katastrofo dne 8. febru-
varja. Pisec pravi:

„Odzunaj so bile ladje vedno lepe in svetle,
a za stroje in za notranjost se ni nihče zme¬
nil. Neredko se je zgodilo, da so na naše
vojne ladje prišli Japonci kot krošnjarji, in
ti so si lahko vse ogledali. Da, kratko pred
kritičnim dnem je prišel sam japonski konzul
iz Čifu v spremstvu ruskih častnikov in si
je natančno ogledal pristan, brodovje in vse
utrdbe; naši častniki so mu pa vse bahato
razkazovali in razlagali. Japonec se je čudil,
vse hvalil, a tudi popis vsega poslal v Tokio,
odkoder je kmalu prišel prvi napad. Kdo
je zakrivil najbolj te nedostatke, se da težko
reči, a gotovo je, da je sokriva pri tem cela
vojna uprava, ki ni storila ničesar in je v
odločilnem trenutku izgubila glavo.

Veliko krivdo imajo diplomatje. Sedeli
smo v Port Arturju in nihče ni niti slutil, da
se med rusko in japonsko vlado menjujejo
vedno ostrejše note. Živeli smo brez skrbi,
kakor se živi po vseh garnizijah. Pili smo
in zabavali smo se, kolikor se je pač dalo
v Port Arturju. Ko se je pa začelo govoriti
o bližajoči se vojski, ni nihče smatral teh
glasov za resne. Kdor se je pa drznil opo¬
zoriti na kak nedostatek ali kaj vprašati, ta
je lepo naletel!

Namestnik Aleksejev ni hotel o ničemer
nič slišati. Zapiral se je v svoj gradič, in
vsakemu, ki je kaj pograjal, grozil s Saha-
linom (tam je kolonija za kaznjence). „Ve-
dite, da Sahalin ni daleč odtod* 1 , je rekel
vsakemu. „Jaz sem carski namestnik, in bom
tu delal, kakor se meni zljubi.“

Vse se ga je balo. Noben admiral se
n. pr. ni upal vprašati: „Kje je premog?"
Na papirju so bile v Port Arturju ogromne
množine premoga, v resnici ga je pa manj¬
kalo. Mi nismo mogli z ladjami nikamor
pluti, ker nismo imeli premoga. Zato smo
ležali v pristanišču brez dela.

79

Uradni ruski tisk se ni niti z besedo zmenil
za to, da je na večer prvega japonskega na¬
pada bil ples pri admiralu Starku  na
čast godu njegove soproge."

Makarov je moral narediti najprej konec
takim razmeram. Začela se je živahna de¬
lavnost. Ladjedelnice so kar najhitrejše po¬
pravljale pokvarjene ladje, vse je moralo na
delo. Brodovje se je moralo neprenehoma
vaditi. Vsak je moral biti na svojem mestu,
in to je tudi vsak rad storil, kajti admiral
Makarov je dajal sam najboljši zgled.

Makarov je bil pristaš nove mornariške
šole. Ni bi! prijatelj velikih vojnih ladij, ka¬
tere so sicer grozne v boju, a so neokretne
in nesposobne za hitre napade. Ljubil je
majhne, lahke ladje, ki urno napadajo in
drzno naskočijo ter se ravno tako zopet
lahko hitro umaknejo. Če pa jih sovražnik
uniči, škoda ni tako velika, kakor če se po¬
grezne ves tak utrjen Babilon, kakršen je
novodobna oklopnica.

Ker ruske torpedovke dotlej niso bile
še ničesar izvršile, jih je neprenehoma po¬
šiljal naokoli, da poizvedujejo, in če mogoče,
prizadenejo nasprotniku kako škodo. Imel
je namen, s Togom se pomeriti v veliki
bitki. Ker je bil pa oni močnejši, je Maka¬
rov izkušal privabiti ga s torpedovkami v
'oliko bližino, da bi ga dosegle baterije s
trdnjave. Če bi tako težki topovi s suhega
Podpirali rusko brodovje, b'i bilo mogoče,
Prizadejati sovražniku težak udarec.

Začelo se je novo življenje v Port Arturju.
^ se  je bilo veselo svojega novega povelj-
nika, vse je pričakovalo, da izpelje slavni
Makarov nekaj velikega, izrednega.

Proklamacija namestnika
Aleksejeva.

Ta čas je namestnik Aleksejev izdal važno
Proklamacijo do prebivalstva Mandžurije. V
n iej pravi:

L Ko so se med Rusijo in Japonsko
vršila še mirna pogajanja, so Japonci, goječ
sovražne naklepe, skrivoma in nepričakovano
napadli rusko brodovje. V tem bolestnem
položaju moramo z vsemi silami braniti ki¬
tajsko posest zoper napadavce in zabraniti
Japoncem, da ne prodrd skozi to deželo in
ne napadejo ruske meje.

2. V tem slučaju so ruski in kitajski in¬
teresi združeni, in zato bi Kitajska, po na¬
čelu medsebojne brambe, morala pomagati,
da odbijemo sovražni napad povsod, kjer
se pojavi. A Kitajska mi je naznanila, da je
sklenila ohraniti nevtralnost in igrati vlogo
nepristranskega gledavca s prekrižanimi ro¬
kami. Jaz torej zapovedujem vsem oblastem
v Mandžuriji, da ne smejo staviti nobenih
zaprek naši vojski in preskrbovanju naših
vojakov bodisi na poti ali v posadkah, mar¬
več da jim še pomagajo, kolikor možno.

3. Vsi prebivavci Mandžurije — uradniki,
poljedelci, delavci in trgovci — naj, kakor
doslej, opravljajo svoje delo. Ko pridejo
ruske čete med vas, pokažite zaupanje tem
vojakom, kakor tudi ruska armada vam ne
bo storila nič žalega, ampak vas bo branila
z vso silo.

4. Kot odgovorne za varnost mandžurskih
železnic, brzojavov in telefonskih zvez sma¬
tram vse prebivavce, ki stanujejo okoli po¬
staj. Načelniki oblasti po posameznih krajih
se naj dogovore o naredbah, ki so potrebne
za varnost. Jaz se jim bom zato izkazal hva¬
ležnega. Ako bi kdo poizkušal omenjene
naprave poškodovati, ne bodo le krivci naj¬
ostrejše kaznovani, ampak kot odgovorne
bom smatral tudi oblasti in prebivavce do-
tičnega kraja, ki so dopustili take poizkuse.

5. Hunhuzi, tolovaji z rdečimi bradami,
so velika nadloga Mandžurije. Ruska armada
jih hoče iztrebiti. Ne bojte se maščevalnosti
teh tolovajev, ampak naznanite, kje se zbi¬
rajo njihove druhali, da jih vojaštvo poišče
in stori neškodljive. Vsakdo pa, ki bi skrivaj
dal zatočišča roparjem ali ki bi tajil njihova

Mine, položene v morje, se razlete.

80

!

skrivališča, bo kaznovan, kakor bi bil sam
eden izmed njih.

6. Upam, da bodo mandžurski prebivavci
imeli zaupanje do ruske armade. Ako bi
uradniki ali prebivavci pokazali nasprotstvo
do ruske armade, bo ruska vlada brez

usmiljenja odstranila te osebe. Ruska vlada
bo znala vsestransko varovati svoje interese.

Ta proklamacija se je razglasila po vsej
Mandžuriji. Na kitajsko prebivavstvo je nare¬
dila globok vtisk. Kako je bila potrebna, so po¬
kazali poznejši poizkusi hunhuških tolovajev.
Mandžurija je namreč v čudnem po¬
ložaju in tamošnji Kitajci danes prav¬
zaprav ne vedo, čigavi so in koga naj
slušajo. Kitajsko prebivavstvo stoji še
vedno pod kitajsko vlado, in tamošnji
mandarini so podložni pekinškemu
dvoru. Mandžuri so torej pred postavo
Kitajci.

A Kitajci nimajo zdaj tod nobene
oblasti, kajti kitajska vojska straži slavni
kitajski zid, v Mandžuriji pa mrgoli
ruskega vojaštva. Aleksejev je torej na
vsa usta povedal Mandžurom, da mo¬
rajo sedaj ubogati Ruse, ki branijo -
kitajsko posest. Jasno je, da se na take
„podložnike“ Rusija ne more zanašati,
ker so pokorni le, dokler čutijo silo
nad seboj.

In Hunhuzi? To so prav posebni
ljudje. Oni so tolovaji; Aleksejev jim
ni rekel nič čez čast, ko jih je tako
naslovil. A večinoma so tolovaji le na
pol, to se pravi, skozi pol leta. Po
zimi Hunhuz nima veselja v Mandžuriji,
kajti pravi Hunhuz ne seje in ne žanje
in si ne zida ognjišča. Ko zapade sneg,
ga začne zebsti, on se zavije v svoj
kožuh in gre v mesto ponižno prosit
službe. V Vladivostoku je pozimi mnogo
Hunhuzov. Ali kidajo sneg ali vstopijo
v službe — da le pridejo do kruha in
na gorko! Srečni gospodarji, ki imajo
take sluge! Ko pa pride gorki čas, ta¬
krat se oglasi v Hunhuzu njegova želja
po svobodi in po prosti prirodi. ^
tolpah se vržejo v Mandžurijo, tam
ropajo in kradejo, napadajo karavane,
ubijajo — kratko, delajo, kar se ji 111
zljubi.

82

Japonci so hitro spoznali, da bi jim ti
ljubeznivi prebivavci mandžurski utegnili do¬
bro služiti proti Rusom. Poslali so že davno
mednje japonskih ogleduhov, ki so jih dobro
poučili v tem, kako se razdirajo železniški
tiri in kako se trgajo brzojavne žice. Hun-
huzi so se izkazali jako dobre učence, ker
imajo talent za tako delovanje. Dobili so
pušk, dinamita — vse, kar je treba. In sled¬
njič so se jim postavili na čelo še japonski
in kitajski častniki.

Rusi so imeli torej že izpočetka vojske
opraviti z jako neljubimi sosedi v negosto¬
ljubni deželi mandžurski. Nihče se ni čudil,
da je Aleksejev kratko obljubil Hunhuzom,
da jih bo kot tolovaje pobesil. Tudi njim
samim se gotovo to ni zdelo nič čudno ali
pretirano. A bolj neprijetno šo bili iznena-
deni kitajski uradniki in mandarini, katerim
je Aleksejev obljubil isto usodo, ako ne po¬
magajo držati v šahu hunhuških klativitezov.

Zmaga ali smrt!

Vojaški poveljnik portarturske trdnjave
general Steselj je izdal moštvu krepak raz¬
glas, v katerem kratko in jedrnato popisuje
položaj, v katerem ni drugega pričakovati
braniteljem trdnjave, kakor zmago ali smrt.
Hrabri poveljnik pravi:

„Treba je, da se borimo do zadnjega.
Jaz, poveljnik, ne bom nikdar ukazal, da se
umaknimo, To naj vedo tudi oni, katerim
je morda pogum upadel. Vsi naj vedo, da
stojimo pred neizprosnim bojem na življenje
in smrt. Kdor misli, da se bo rešil brez
boja, naj se ne moti! Od treh strani nas
obdaja morje, od četrte sovražnik. Torej
nam ne preostaje nič druzega, kakor boj!“

To so bile krepke besede, ki so vplivale
mogočno na vojaštvo. Z veselim upanjem
so gledali Rusi v bodočnost, ker so bile
utrdbe dobro preskrbljene z živežem in
vojnimi potrebščinami. Niso se bali ne gladu
ne mraza.

Pač pa so bili neprestano pripravljeni na
vse, zlasti na nočne napade japonskega bro-
dovja. Videli so, da se Japoncem ne zdi
škoda ničesa, ne ljudi, ne ladij, ne najdražjih
priprav, in da so pripravljeni delati z vsemi
sredstvi. Videli so, da stoji v boju proti
njim sovražnik, kateri se bori z neutešljivim
sovraštvom in hoče vse žrtvovati, da le
zmaga.

Kakor udarci so si meseca marca sledili
napadi japonskega brodovja.

Bombardiranje Port
Arturja.

Jurij Jelec nam popisuje tak napad sle¬
deče :

Ko sem se s svojim polkovnim tova¬
rišem poročnikom Mamontovim že priprav¬
ljal, da grem spat, pretresel je ozračje strel
iz topa, od katerega so žalostno zažvenke-
tala vsa okna. Takoj je počilo še drugič,
tretjič.

Vsi smo pograbili orožje in tekli iz hiše
in bilo je pravo čudo, da nas v popolni
temi niso pogazili konji kozakov, kajti v
Port Arturju zdaj ponoči ne gori nobena
luč, ampak vse je zavito v črno temo. Tudi
okna ne smejo biti razsvetljena. Pogledali
smo na morje in tam smo razločevali črne
črte naših oklopnic, katere so se v noči
zdele, kakor čudne pošasti. Iz baterij na
Zlati gori se je zasvetil zdaj pa zdaj dimnat
plamen, ki je pretrgal srebrotkane niti svet¬
lobnih žarkov, katere so metali naši elek¬
trični projektorji na morje, iskajoč tam ja¬
ponskih ladij. Kar je en projektor s svojo
lučjo zadel ob veliko japonsko ladjo, in kot
bi trenil, so vsi drugi projektorji na to točko
vrgli svojo bliščečo luč. V daljavi med Zlato
in Tigrovo goro so se pokazale majhne
črne pege: to so bile japonske torpedovke.
Baterije so streljale vedno hitreje, granate
so padale v morje ali se razletavale, strašno
treskajoč. Kakor bi čarovnik kazal svoja čuda,

83

so se v nočni temi tuintam hipoma razsule
cele kaskade plamenov in isker. Ni nam
bilo mogoče oči obrniti od te krasne, titan¬
ske, bliskajoče se umetne razsvetljave.

A to ni trajalo dolgo. Japonske torpe-
dovke so druga za drugo izginile, topovi so
utihnili, in zopet je zavladala smrtna tišina.
Samo projektorji so vedno mehko božali
valovje s svojimi svetlobelimi svetlobnimi
trakovi, kateri so se drobili v majhne lučice
na vršičkih vzpenjajočih se valov.

Šli smo v restavracijo Saratov, kjer smo
našli družbo častnikov, ki so pili mirno
svoje pivo ali vino. Vsi so govorili o tem,
kaj neki zopet nameravajo Japonci: Ali samo
rekognoscirajo, ali hočejo zopet bombardi¬
rati trdnjavo. Večina je bila uverjena, da
nameravajo bombardirati, in nestrpno smo
čakali, kaj pride.

Čez eno uro zopet poči strel, in od gora
se čuje dolgi odmev, kakor bi tudi gore,
obkrožujoče Port Artur, hotele zmerjati Ja¬
ponce, zakaj jih bude iz sna. Kot bi trenil,
so zagrmeli vsi topovi. Pol ure so vzdrže¬
vale japonske torpedovke ogenj, in na to
zopet izginile.

Zdaj bo mir, smo si mislili. V temi smo
tavali domov, izpodtikajoč se nad kamenjem
>n srečajoč številne vojaške straže. Legli smo
v postelje in kmalu sem trdno zaspal.

Kar me zbudi tak grozen ropot, da sem
mislil, cela hiša se je podrla. Planil sem
pokonci, a hiša je bila še cela, le v bližini se
je morala razpočiti dvanajstcolnata japonska
Roglja. Kakšna je taka kroglja, si lahko
mislite, če je dolga poldrugi aršin (to je čez
e n meter) in debela pol aršina (35 V 2  cm)
te r nabita z melinitom, kateri raztrga obda¬
jajoče ga jeklo na sto in sto koscev, ki se
r azlete na vse strani po 380 sežnjev daleč.
(En ruski seženj je 2 m  in 133 cm.)

Pogledal sem na uro: Bilo je že 9 in
20 minut zjutraj in solnce je svetlo sijalo in
Prodiralo skozi nezavešena okna. Moj tovariš
Se  je oblekel pred menoj in takoj skočil na

ulico. Hitel sem za njim v pristanišče. Tu
so begali na vse strani vojaki, Kitajci, gospe,
sipaji v rdečih turbanih, ki so ostali še v
Port Arturju izza zadnje kitajske vojske,
uradniki in sluge.

V zraku je pa tuintam zagromelo od
zapaljenih strelov in iz morja so se dvigali
stebri črnega dima, iz katerega so žvižgajoč
letele kroglje, kakor bi si godle na poti. Pa¬
dale so v vodo in visoko je pluskalo valovje
pod njimi.

Naši mornarji so vlekli sidra iz morja,
in naše ladje so se druga za drugo odprav¬
ljale sovražniku nasproti. „Retvizan“ in „ Ce¬
sarjevič" sta ostala na svojih mestih, a nista
praznovala. Obrnila sta visoko v zrak svoje
težke topove in sta čez goro Ljaotešan, za
katero so stale japonske oklopnice, streljale
svoje strašne kroglje, ki so zavite z oblaki
rumenega dima letele iz topov. Skozi gr¬
menje topov pa je zvenela glasna pesem:
„Bože, carja hrani!" Tudi naš „Petropav-
lovsk" se je zgibal in plul v bojno črto.
Ker nisem našel tovariša, sem hitel na Zlato
goro, odkoder se je videlo morsko bojišče,
kakor bi ležalo na dlani.

Jutro je bilo toplo in nebo golubinje
jasno, solnce pa je grelo, kakor v Petro¬
gradu junija meseca. Prijazni poveljnik 13.
baterije, R. F. Zajc, me je pustil na vrh, in
tu se je pred mojimi očmi razgrnila krasna
panorama.

Pred mano se je razgrinjala neskončna
morska ravan, ki se je v daljavi dotikala s
sinjim nebom. Na horicontu pa je stalo v
matematično natančnih razdaljah deset ja¬
ponskih križaric.

„Kako daleč so?“ sem vprašal.

„Kakih dvanajst do petnajst vrst", odgo¬
vori poveljnik Zajc. „Odkar smo jim dne
9. februarja poškodovali trinajst ladij z na¬
šimi streli, se več ne upajo bližje k našim
baterijam. Zato izkušajo izvabiti naše bro-
dovje vun. Naše ladje jih pa hočejo priva-

6 *

84


biti bližje, da bi jih objeli naši topovi. Ma¬
kakom pa to nikakor neče biti všeč.“

Rusi namreč imenujejo Japonce — ma-
kako.

Pod goro so prihajale vun druga za
drugo naše oklopnice. Vse je pa prehitel
„Novik“, kateri je prišel že v pregovor za¬
radi svoje izredne drznosti. Japonci so za¬
čeli močno streljati, a k sreči so padale
njihove kroglje v morje, preden so dosegle
naše ladje.

„Morda pride danes do odločilne bitke",
rekel je poveljnik Zajc. „A preden se po¬
stavijo v bojno črto, imamo še dovolj časa,
da popijemo steklenico čaja."

Šli smo doli v majhno, ozko čumnato,
kjer je sedelo pri čaju nekaj častnikov. Iz¬
pili smo čaj, in streli iz topov so nam de¬
lali godbo. Šli smo na vrh. Ta hip pa pri¬
leti blizo mimo nas japonska kroglja. Kakor
s težkim udarcem je presekala zrak. Vsi smo
čutili hudi zračni pritisk, in čez nekaj sekund
smo slišali, kako se je razletela spodaj v
zalivu ob ladjedelnici. Pozneje se je poka¬
zalo, da ni nikogar ubila.

Medtem se je naše brodovje uvrstilo in
šlo nad sovražnika. Japonske ladje so se
pa začele počasi umikati. Naši za njimi . . .
Kar pa se prikaže od strani iz Golobjega
zaliva druga za drugo šest japonskih oklop-
nic, ki hočejo naše prijeti od strani. Ena pa
se je komaj premikala. Iz „Retvizana“ izstre¬
ljena kroglja je udarila naravnost na krov,
in takoj je izbruhnil na njej požar. To je
preplašilo druge, in takoj so se obrnile
nazaj proti Golobjemu zalivu. Naše ladje
so se pa takoj tudi obrnile proti njim. A
Japonci so šli takoj v stranski smeri proti
svojim križaricam, da se ž njimi združijo.
Streljanje je prenehalo. Kmalu so se japonske
oklopnice združile s križaricami in so odplule
vun na morje, izgubljajoč se druga za drugo
na horicontu.

Naše izgube ta dan so bile: Ranjena
dva častnika, 7 mož ubitih in 10 ranjenih.

Na ladjah in v mestu ni bil ta dan nihče
ranjen, dasi so Japonci na nas izpustili čez
sto strelov.

Ta dan sem končal na „Noviku“. Po
obedu so prinesli pisma in časnike Pove¬
ljujoči kapitan Jesen je prečital pismo, in
lice mu je radostno zasijalo.

„Gospodje“, je zaklical častnikom, „neka
dama iz Kijeva — jaz je ne poznam tu je
njena vizitka: Marija Vitaljevna Bys*rzicka
— želi vam vse najbolje in pošilja „Noviku“
svete podobice, konfekte, cigarete in kijevskih
konserv."

Glasen „hura“ je pozdravil ta dar in
blago darovalko . . .

P e n j a n.

Rusi izpočetka gotovo niso vedeli, kako
se bo vojna razvila. ‘Zato so se držali naj¬
enostavnejšega vojnega načrta: Udari se s
sovražnikom tam, kjer je. In ker je bil Ja¬
ponec v Koreji, so mislili, da bo tod vojno
pozorišče.

Japonci so prodirali od Soula severno
v Penjan. Pri tem jim je služila Mandarinska
cesta, katera je edina prava cesta korejska.
Od Fuzana vodi na Soul, čez Penjan in
Andžu do Vidžu ob izlivu reke Jalu. Tuše
začenja Mandžurija, in Mandarinska cesta
vodi v svojem podaljšanju v Ljaojan in
potem severno v Mukden. Druga cesta pa
se obrne proti jugu do ustja reke Ljaoho
k Njučvanu in Inkovu. A tudi to je cesta,
da se Bog usmili. Korejci še niso prišli do
tega, da bi imeli take cestne odbore, kakor
jih imamo mi. Cesta se popravlja sama s
tem, da se po njej vozi. Japonci so v naglic 1
storili, kar so mogli, da jo zboljšajo, a kdo
more tako naglo popraviti stoletne grehe?

Okoli 150.000 mož so Japonci v enem
mesecu potisnili proti severu po tej poti-
Izbrali so si za vojno zaslombo Penjan,
katerega je general Kigoši v naglici utrdil.

85


Sicer pa so stara mesta na vzhodu nekoliko
utrjena že od nekdaj

Zeleni griči se dvigujejo iz planjave, in
na enem od njih je Penjan. Skozi velika
vrata Ta-tog-rtiun se pride v mesto. Ta vhod
— ime pomeni Tatogova vrata — je mo¬
gočen in velik. A kar je za njim, je manj
veličastno: Hiše so

krite s slamo in ulice so
polne blata ali prahu,
kakor hoče solnce.

Prodajalne na ulicah
so odprte in ker hoče
vsak prodajalec biti na
kar najbolj vidnem
mestu, sega s svojo
robo na ulico in ovira
promet. Vmes pa ku-
liji vozijo svoje dvo-
kolke.

Ko je Kuropatkin
prišel na bojišče, je
takoj izprevidel po¬
ložaj : Japonci silijo v
Mandžurijo in hočejo
njegovo vojsko streti,
preden je še dobil iz
domovine dovolj po¬
moči. Njegov načrt je
bil torej sledeči: So¬
vražnika zadržavati pri
Prodiranju, kjerkoli le
mogoče in mu priza¬
dejati kar največ izgub,
ne  se pa spuščati v od¬
ločilno bitko. Kadar bi
japonska sila hotela z
Vs o močjo udariti na
Rnse, se naj pa umak-
ne jo in drugod zopet
nastavijo Japoncem za¬
držkov na pot. Tako
na i bi Japonce vedno
vabili za seboj daleč v
Mandžurijo. Čim dalje

se Japonci oddaljujejo od Koreje, tem slabejši
so in večja je nevernost zanje, ker jim je
potem mogoče odrezati dovoz in zvezo z do¬
movino. Ob ugodnem trenutku bi se potem
Kuropatkin pomeril ž njimi sredi Mandžurije.

Že večkrat so Rusi na ta način prema¬
gali sovražnike. Najbolj je znana Napoleo-

86

nova vojska. Rusi so ga pustili, da je šel za
njimi v srce rusko, v Moskvo. Tu so mu
pa zapalili mesto nad glavo in grozovita
ruska zima je gnala njegove zmrzujoče vo¬
jake nazaj, zasledovane od hitrih kozakov.

Tako je gledal tudi zdaj Kuropatkin ja¬
ponsko prodiranje skozi Korejo.

Izvrstno so služili Rusom tudi to pot
kozaki, brzi in pogumni jezdeci, ki so kakor
blisk šinili v Korejo, zasledovali japonsko
prodiranje in jemali japonski prevoz. Od¬
delek generala Miščenka se je razdelil v
majhne čete, katere so prežale ob potih.
Ko so po cesti stokali kuliji, obloženi z
japonsko municijo, jih je brzo napadel od¬
delek kozakov, vzel ali pokončal, kar je
mogel v naglici, in ko so Japonci začeli stre¬
ljati, so se ravno tako hitro zopet umaknili.
Prav do mestnih vrat penjanskih so prodi¬
rale kozaške čete.

Konec „Steregučega“.

Togo pred Port Arturjem vedno na novo
poizkuša svojo srečo. Ponoči prihaja, kakor
tat, ki izkuša vlomiti, in izpušča svoje tor¬
pede, da bi pognal v zrak rusko ladjo. Po-
dnevu pa iz dalje bombardira pristanišče
in utrdbe.

A zdaj ima hrabrega in izvrstnega na¬
sprotnika : Makarov ne miruje, ampak mu
tudi ponoči pošilja na vrat ruske torpedovke.
V noči na 10. dan marca je poslal Makarov
šest torpedovk na morje. Tam so se srečale
z japonskimi torpedovkami, katerim so sle¬
dile križarice. Te japonke so bile namenjene,
napasti ruske ladje v pristanišču in položiti
mine ob vhodu, kar bi bilo za Ruse seveda
silno pogubno. Ruski projektorji so jih ob-
svetili, in videti je bilo šest japonskih tor¬
pedovk.

Ob štirih zjutraj se je vnel boj med tor¬
pedovkami, v katerem je oboje topništvo
mnogo streljalo. Ladje so si prišle tako blizu,
da so ruski mornarji z roko metali razstrelila

na japonske torpedovke. A te bombe niso
naredile posebne škode, ker se večinoma
niso razletavale; vnemalci pri patronih niso
delovali. A od topov so bile kmalu skoro
vse ladje bolj ali manj poškodovane. „Aka-
cuki“ je dobila granato v kurišče, ena parna
cev je bila razstreljena in en kurjač se je
opekel. Drugo japonsko torpedovko je zadel
ruski strel ob vodni črti, dva oddelka sta
se napolnila z vodo; tretji pa so Rusi razbili
shrambo za zemljevide in strojni brzojav.
Tudi ruske ladje so bile od granatnih koscev
vse pokvarjene, a nobena nevarno. Japonske
torpedovke so se umaknile in šle iskat za¬
vetja v najbližje pristanišče. Rusi pa niso
izrabili svojega uspeha, sicer bi bili vsaj
„Akacuko“ lahko potopili.

Drugi torpedni oddelek japonski je pa
ta čas priplul pred pristanišče in je tam
polagal mine, ali vsaj poizkušal to storiti.
A pozneje se ni zvedelo nič, da bi bile na
onem mestu kake mine. Najbrže niso mogle
izvesti svoje nakane, kajti torpedovke niso
pripravne za polaganje min, in pri viharnem
vremenu v temni noči je tako nevarno delo
še težavneje. Japonci takrat še niso imeli
minskega parnika, kakršna sta bila ruska
„Jenisej“ in „Amur“; šele pozneje so nekaj
trgovskih parnikov priredili za polaganje
min. Najbrže so se torpedovke tudi bale
„Retvizana“, ki je ležal še vedno ob vhodu
v pristan. Kmalu so se vrnile.

Proti šesti uri zjutraj pa so srečale na
morju ruska razdiravca torpedovk „Rešitelj-
nega" in „Steregučega“. Ta dva sta se bila
v boju ločila od drugih ruskih torpedovk.
Japonci so takoj sklenili, da ju napadejo.
Zastavili so jima pot v pristanišče. Oba Rusa
sta bila nekoliko pokvarjena že v ravnokar
popisanem boju, in zato nista imela veselja
za nov boj; izkušala sta uiti s polnim parom.
Šla sta narazen, in tako se je razdelilo tudi
japonsko brodovje ; dve japonki sta se vrgli
na „Rešiteljnega“, „Sazanami“ pa je pre¬
ganjal „Steregučega“. Ta je imel en velik

87

top in tri manjše, „Sazanami“ pa tudi en
velik top in pet manjših, a večjih od ruskih.
„Sazanami“ je nameril vse strele na veliki
top „Steregučega“. Kmalu so japonske gra¬
nate pobile vse moštvo pri topu in ga tako
pokvarile, da ni bil za rabo. Zdaj je začel
obstreljavati „Steregučega“ v njegovih naj¬
važnejših delih. Ena granata ga je zadela ob
vodni črti, udarila v stroj, in ladja se več
ni mogla gibati. Zdaj so imeli Japonci lahko
delo. Postreljali so vse moštvo še pri manjših
topovih, in nato se je japonec približal
„Steregučemu“ ter se pritisnil popolnoma
k njemu. Dve tretjini Rusov sta bili že mrtvi,
ostali so se borili do zadnjega. Japonci so
s sabljami in revolverji skočili na rusko ladjo
in vdrli v njene notranje prostore. Le v ka¬
jute niso mogli, ker tu se je ostanek moštva
zaklenil. Japonci so vjeli samo 4 Ruse, med
njimi dva težko ranjena, in dva, ki so ju
potegnili iz vode. Nekaj mož so še v hudem
boju pobili in postreljali z revolverji, med
njimi drugega častnika. Zdaj se je ladja za¬
čela potapljati. Japonci so zbežali z nje, in
„Stereguči“ je izginil pod vodo. Ž njim
je utonil ostanek moštva, zaprt v kajutah,
kjer je bil tudi poveljnik.

Proti šesti uri je šlo še eno rusko tor¬
pedno brodovje na morje, in Makarov sam
je hitel „Steregučemu“ na pomoč. A tedaj
se je pokazalo na obzorju veliko oklopno
brodovje japonsko, proti kateremu ni bilo
mogoče opraviti ničesa.

Streli čez goro.

Ko je zasijalo jutro, so se japonske kri-
žarice razdelile na dva dela. Dve sta šli v
Golobji zaliv, da preiščeta, ali ni kod kaka
r uska torpedovka. Admiral Togo je pa z
°klopnicami odplul proti Ljaotešanskemu
nosu ter se skril za gorovjem, da ga ni
bilo mogoče videti iz Port Arturja. Oklop-
n 'ee so spustile sidra in so se trdno usta-
v ‘ie: Admiral Togo je nameraval nov način

bombardiranja: Streljanje iz nevidnega kraja
čez goro.

Naša slika nam kaže, kako se vrši tako
„indirektno“ bombardiranje. Pri „direktnem“
streljanju se vidi obstreljavani predmet na¬
ravnost. Top se pa nastavi nekoliko višje,
in sicer tako, da kroglja prileti po najkrajši
izbočeni črti k cilju. Pri „indirektnem“ stre¬
ljanju se pa cilj ne vidi, ker stoje gore med
topom in med obleganim mestom. Treba
je torej streljati v velikem loku, visoko čez
gore, tako, da na drugi strani kroglja od
zgoraj prileti na svoj cilj. Kako pa to na¬
rediti, Če cilja ne vidiš? Saj tukaj najmanjša
napaka pokaži ves uspeh. In slednjič napake
niti popraviti ni mogoče, ker streljavec ne
vidi, ali je zadel ali ne. Tudi če ima naj¬
natančnejši zemljevid v roki, je vendar ne¬
mogoče, le po njem izračunati, kako mora
biti top namerjen.

Japonci so si znali pomagati. Manjše kri¬
žance so postavili vun na morje pred Port
Artur, odkoder se je videlo v mesto, a so
bile tako daleč proč, da jih niso dosegli
topovi z utrdb. Oklopnice s težkimi topovi
so se pa postavile bližje trdnjavi, a skrite za
gorovjem. Križarice so le opazovale japonske
strele. Ako so videle, da je oklopnica ustre¬
lila previsoko in je kroglja odletela čez
mesto, so križarice sporočile po brezžičnem
brzojavu ali z drugimi znamenji, kakšna je
bila napaka. Tam so top potem umerili dru¬
gače. Ko je bil enkrat top dobro vstavljen,
so streljali ž njim kar naprej.

Ob 9. uri se je začel ta čudni boj. Ja¬
ponci so tako streljali 3 ure na razdaljo
12 km.  Seveda je mnogo strelov šlo v iz¬
gubo, a vendar so razrušile granate mnogo
hiš, in en strel je zadel celo „Retvizana“
pred pristaniščem. Celo v utrdbah je ubilo
več vojakov.

Rusi so bili izpočetka iznenadeni in se¬
veda niso mogli odgovarjati skritemu so¬
vražniku. Zato so pa namerili topove na
križarice, ki so jih opazovale. Vkljub razdalji


88

so trdili, da so eno križarico precej poško¬
dovali. Proti eni uri popoldne se je pa
admiral Togo naveličal in je odkuril s svojim
brodovjem.

Najbrže se mu je zdelo škoda drago¬
cenega streliva in topov, kajti uspeh ni bil
v nobenem razmerju s stroški takega bom¬

bardiranja. Toliko postreljati, da se par ljudi
ubije, se pač ne izplača. A Togo tudi ni niti
nameraval, da bi s tem bombardiranjem trd¬
njavi škodoval ali jo celo vzel. Njegov nrmen
je bil le ta, da rusko brodovje
ohrani v pristanišču. Kajti on je
vedno takrat bombardiral Fort
Artur, kadar so bile na potu ve¬
like japonske prevozne ladje Ko
bi bil Togo izpustil Ruse vun,
bi bile ruske križarice potopile
lahko vso japonsko armado zunaj
na prostem morju. Bilo je torej
nekoliko otročje, ako so Rusi
po vsakem bombardiranju poro¬
čali, da so „napad na Port Artur
zmagonosno odbili in Japoncem
račun prekrižali". V istini je Togo
popolnoma dosegel svoj namen.
— To bi bilo moralo izvrševati
vladivostoško brodovje, ker je
bilo prostejše. Rusi bi bili morali
na morju nekaj storiti, da japonski
prevoz ustavijo, a vladivostoško
brodovje je imelo prevelik rešpekt
pred japonskim admiralom Kami-
murom, kateri je sicer prežal na
Vladivostok, a daleč ni bil kos
Togu.

Na priloženi sliki sta pri I. in II.
opazujoči križarici. Črte A, B, C,
E, F  nam kažejo smer opazovanja
in brzojavljanja. Pri lil. je japon¬
ska oklopnica, ki strelja v Port
Artur. Med oklopnico in mestom
je Ljaotešansko gorovje. Nasproti
Ljaotešanu je Zlata gora. Zgoraj v
oglu slike je telemeter. To je pri¬
prava, s katero se merijo daljave.
En strel je udaril v hišo odvetnika
Sidovskega. Tu je odtrgal glavo
hčerki stotnika Franka. Gdčna. Va-
leričeva je bila ranjena v desne prsi in je
umrla v bolnišnici. Blizu nje je kroglja ubila
dva Kitajca. In za to so štiri ure bombardirali!

89

Makarov na straži.

Admiral Makarov je brzojavno zahteval,
da mu iz Rusije pošljejo izvežbanih ladje-
delcev in kovinarjev, ki jih je rabil, da so mu
popravljali vojne ladje. Tudi je pristanišče
v naglici priredil, da je bilo bolj pripravno
za popravljalna dela. Saj ni bilo v Port
Arturju prave ladjedelnice, ki bi mogla spre¬
jeti velike vojne ladje, in zato so poprave
tako počasi napredovale.

prenehoma v službi in so se zato tudi brez
prestanka vadili. Rusi so bili pa prej le
mirno ležali v Port Arturju, Zato je pa
Makarov zlasti torpedovke neprenehoma po¬
šiljal semtertje, da se moštvo uri in postane
naglejše in spretnejše v manevriranju. Ma¬
karov je bil povsod osebno navzoč, in ruski
častniki so občudovaje izjavljali, da ne vedo,
odkod jemlje Makarov toliko moči. Dne
11. marca, takoj po bombardiranju, je šel
s celim brodovjem na rekognosciranje. Nje-

Morska pokrajina v Japoniji.

Tudi vhod v pristanišče je boljše zastražil.
dostavil je ob obeh straneh velike projek¬
torje, ki so s svojo močno svetlobo mogli
Pokazati Rusom tudi v najtemnejši noči vsa¬
kega sovražnika na veliko daljavo. Postavil
Je ob obrežju še posebne baterije. Ponoči
Je organiziral popolno stražo, in vedno je
m orala ena velika križarica, več topničaric
a 'i torpedovk patruljirati od mraka do ju¬
tranjega svita.

Makarov je videl, da so Japonci bili
s Posobnejši za morski boj, ker so bili ne-

gov namen je bil v prvi vrsti, da z velikim
manevrom poizkusi mornarico in vrne čast¬
nikom in moštvu upadli pogum. Nekaj ja¬
ponskih križaric je videlo rusko brodovje,
a so zbežale. Naslednje dni je Makarov
ponavljal te izprehode. 13. marca je zopet
zasledil nekaj sovražnih ladij. Padlo je nekaj
strelov, a brez posebnega uspeha.

Japonske vojne ladje so se odmaknile
za nekaj dni v Sasebo, kjer so nalagale pre¬
moga in se tudi najbrže popravljale. Tudi
je Togo takoj, ko je videl, da hodi Makarov

90

iz pristanišča, določil nekaj križaric, da
spremljajo prevozne ladje na poti iz Saseba
v Čemulpo ali Činampo. Tudi Kamimura,
ki je zastonj izkušal zajeti vladivostoško
brodovje, je prišel v Sasebo po premog
in živež.

Ponoči 20. marca pa je oboje združeno
brodovje odplulo iz Saseba zopet pred Port
Artur pod poveljstvom Togovim.

Togo je zopet poslal naprej torpedovke.
Kmalu po polnoči 22. marca sta prišla dva
rušilca torpedovk pred pristanišče, da tam
najdeta morda kako vojno ladjo in jo na¬
padeta s torpedi. A tu so bili oprezni, in
preden so Japonci mogli narediti kaj škode,
so jih že zapazile stražeče ruske topničarice,
ki so takoj začele streljati. Obe japonki
sta hitro zbežali. Čez eno uro jih pa pride
že več, a tudi te so morale bežati pred
ruskimi topovi.

Med tem se je zdanilo, in Rusi so zagle¬
dali zunaj šest oklopnic in dvanajst križaric.
A iz strahu pred obrežnimi baterijami ruskimi
se Togo ni upal napasti. Razdelil je zopet
svoje brodovje za streljanje čez Ljaotešanski
nos. Križarice so stale zunaj, oklopnice so
se pa pripravile za indirektno bombardiranje.
A to pot ni šlo več tako gladko. Kajti Rusi
so se bili tudi že pripravili za indirektno stre¬
ljanje. Imeli so svoje opazovalne postaje na
gorah, katere so obrežnim baterijam tudi
naznanjale, kje so japonske oklopnice.

Vnel se je boj, v katerem sta oba so¬
vražnika imela priložnost, pokazati na veliko
daljavo svojo strelsko umetnost. Zlasti ja¬
ponski ladji „Fudži“ in „Jašima“ sta močno
streljali. Okoli 100 japonskih granat je pri¬
letelo v Port Artur, ki so ubile nekaj ljudi,
a niso naredile mnogo druge škode. Rusi
so pa vkljub silni težavi take kanonade
vendar streljali jako srečno. Nekaj njihovih
granat je zadelo sovražne ladje, in te so
morale izpreminjati svoje stališče ter so vsled
tega tudi ustavile kanonado.

Ko je pa Makarov videl, da je japonsko
brodovje razdeljeno, je sklenil izrabiti ugodni
položaj in napasti križarice, ki so stale daleč
zunaj pred pristaniščem. Šel je s celim bro-
dovjem vun in se je postavil pod obrambo
obrežnih baterij v bojno črto. Ko je Togo
zapazil to nevarnost, je vse brodovje po¬
stavil tudi on v bojno vrsto, a tako daleč,
da je bil varen pred ruskimi streli. Tako
sta si stala sovražnika nasproti. Togo šeni
upal bližje, ker je vedel, kako so streli
obrežnih baterij smrtonosni in pogubni. Iz¬
kušal je izvabiti Makarova, da bi prišel on
bližje ter poizkusil bitko zunaj brez pomoči
obrežnih topov. A ta ni bil tako nepreviden,
ker je videl premoč združenega nasprotnega
brodovja. Zdaj sta poslala vsak nekaj kri¬
žaric naprej, ki so začele topniški boj na
veliko daljavo, in ena japonka je bila hudo
poškodovana ter se je obrnila v beg. Okoli
poldneva je Togo izprevidel, da nič ne more,
in je odplul. Tudi rusko brodovje se je
vrnilo domov.

Makarov se je pa upal vedno več. Dne
26. marca je zopet rekognosciral s celini
brodovjem in je obiskal tudi že sosedne
Miautauske in Elliotske otoke. Ruska mor¬
narica pa je postajala vedno bolj samoza¬
vestna in moštvo izurjeno.

Novi zamaški.

To je bilo seveda zoper vse Togove j
račune. Sklenil je torej — naj stane, karkoli
— da zamaši pristanišče ter zapre i i zabije
Makarova v Port Artur, da ne bi mogel vež
vun. Takoj prihodnjo noč že so priplul'
štirje parniki, pripravljeni za potopljenje.
Nabasani so bili s kamenjem in težki, da
so se komaj gibali. A zadnja izkušnja j e
Japonce toliko izmodrila, da tudi teh parnikov,
ki so jih gnali v smrt, niso pustili brez orožja-
Postavili so nanje stare revolverske topove,
da bi se mogli vsaj nekoliko braniti pr 0 * 1
torpedovkam, ki bi jih hotele prezgodaj

91

potopiti. A ti topovi niso bili prav za nič,
kakor se je kmalu pokazalo.

Po polnoči so pripluli štirje branderji,
spremljani od torpedovk. Precej daleč za
njimi pa so sledile japonske križarice. A to
pot so naleteli še bolj,.kot prvič. Dve topni-
čarici ruski, „Bobr“ in „Otvažnij“, sta bili
na straži in sta takoj začeli streljati. En hip
za tem so se obrnili projektorji nanje, jih
razsvetlili, in obrežne baterije so začele stre¬
ljati v nje. Parniki so se bližali počasi drug
za drugim v eni črti. Ko je bil prvi raz¬
svetljen, se mu urno približa ruska torpe-
dovka „Silnij“ in izpusti torpedo vanj. Dobro
je merila: Sprednji del ladje se razleti in
parnik se hitro potopi. Sledeča mu branderja
sta morali kreniti v stran, da ne zadeneta
ob prvega, ki se je ravno potapljal. Šla sta
na desno ter zavozila pod Zlato goro na
obrežje; ruske baterije so oba tako razbile,
da nista mogla več voziti. Zadnji brander se
je ognil na levo, a tudi tega so razbili, in
obtičal je zapadno od vhoda v plitvi vodi
blizu kraja, kjer se je bil že pri prejšnjem
poizkusu potopil japonski brander. Tudi to
pot je imel vsak parnik za seboj čoln, v
katerega so se hoteli mornarji rešiti. A po¬
topilo se je skoro vse moštvo, in Rusi so
poročali, da so ^e rešili le mornarji enega
samega parnika.

Ta poizkus se je torej zopet ponesrečil,
ker noben brander ni dosegel vhoda v pri¬
stan. Zdaj so pa japonske torpedovke na¬
padle „Silnega“, ki je to povzročil. Streljale
so nanj od vseh strani. „Si 1 nij“ se je izvrstno
branil, a je moral opešati. Japonski streli so
mu pobili in ranili skoro vse moštvo; častnik
l e  bil ubit, poveljnik težko ranjen. A ostanek
se je boril, dokler mu niso sovražne granate
razbile stroja in vesel; popolnoma razbita
,n  preluknjana ladja je slednjič zavozila v
Plitvino, kjer je obležala poleg potopljenih
branderjev pri Zlati gori.

__ Na pomoč so prihitele še druge ruske
t°rpedovke. Boj je trajal do 4. ure zjutraj.

Japonske torpedovke so bile prisiljene, da
so se ob svitu umaknile. Admiral Togo je
poročal, da je bil mrtev le en častnik in
3 mornarji, ranjeni pa 3 častniki in 6 mož.
Sicer pa to ni zanesljivo, ker Japonci niso
nikdar natančno povedali števila izgub. Na
„Silnem“ je bilo sedem mrličev in 13 ranjenih.

Japonske torpedovke se gotovo niso
vrnile k glavnemu brodovju še tega dne,
ker Togo ni vedel, da se je ponesrečil po¬
izkus z branderji. Ob 5. uri drugo jutro so
se prikazale zopet torpedovke. Ali so hotele
poizvedovati, ali kaj, je težko povedati. Opra¬
vile niso nič, ker so jih takoj začeli Rusi

Jamagata,

načelnik japonskega generalnega štaba.

obstreljavati. Ko se je zdanilo, pa se je
zopet pokazalo celo Togovo brodovje. Naj-
brže je mislil, da je pristanišče zaprto in da
je celo rusko brodovje na kupu v port-
arturski luki. To bi bilo veselje zanj, da bi
bil streljal čez Ljaotešan noter in razbil po¬
časi vse ruske ladje!

A kmalu je videl, da se je varal. Kajti
zopet je Makarov priplul s celim brodovjem
iz pristanišča in se postavil pred Port Art¬
urjem v bojno vrsto. „Bajan“, „Novik“ in
„Askold“ so šli naprej in začeli streljati na
Japonce, podpirani od obrežnih baterij. A
razdalja je bila prevelika.

92

Admiral Togo tudi sedaj ni sprejel po¬
nujane mu bitke in je odplul proti Rume¬
nemu morju. Tudi rusko brodovje se je
potem umaknilo v pristan. Makarov je dal
nato preiskati potopljene branderje. Šel je
osebno tje in jemal z njih razstrelila in pe¬
klenske stroje, katere so porabili potem za
obrambo obrežja. Tudi stare topove so iz¬
vozili na suho.

Tudi „Silnega“ so vzdignili s peska ter
ga zavlekli v pristanišče, da ga popravijo.
Makarov je zelo odlikoval njegovega po¬
veljnika in vse moštvo, ki se je res izborno
držalo v tem boju. Tudi plavajočo mino so
našli ob vhodu v pristan, katero so seveda
skrbno spravili kot spomin na prijazni ja¬
ponski obisk.

Kontrabant.

V pomorski vojski je eno najvažnejših
vprašanj: Kaj se sme prevažati po morju,
na katerem divja boj. Saj vsak nasprotnik
hoče drugemu odrezati vse, kar bi mu moglo
služiti v vojski. A nekatere stvari, ki imajo
le trgovski značaj, pa morajo biti vendar
proste, zlasti še, ker je morje splošna last
in po njem plovejo ladje raznih držav in
narodov. Ladje vojskujočih se držav seveda
ne najdejo nobenega usmiljenja, a kaj smejo
prevažati ladje drugih držav, ki niso zaple¬
tene v vojsko? To vprašanje je silno važno,
ker če kaka vojskujoča se stranka proti med¬
narodnemu pravu poškoduje ali oropa ne¬
vtralno ladjo, si nakoplje s tem novega
sovražnika, in tudi v tej vojski je dalo vpra¬
šanje vojnega kontrabanta povod k resnim
in nevarnim prepirom, kakor bomo še videli.

Japonska vlada je takoj po začetku vojske
proglasila, da bo na nevtralnih ladjah sma¬
trala za kontrabant sledeče stvari:

Vse orožje in vojne priprave, kakor tudi
strelivo in razstrelilne snovi bodo Japonci
vzeli brez ozira, kakor tudi vse ali obde¬
lane ali pa sirove snovi, iz katerih se da
izdelovati municija ali razstrelilo. Dalje je

kontrabant cement, ki se rabi za trdnjave,
vojaške obleke in vse, kar se da porabiti
za oblačilo in oboroženje čet na suhem ali
za mornarico. Med kontrabant spadajo stroji
in vsi pripomočki za gradnjo in oboroženje
ladij, v prvi vrsti oklopne plošče, sploh vse
stvari, ki bi se dale kakorkoli v vojski po¬
rabiti, če gredo skozi rusko posest, ne da
bi bile Rusom namenjene, ali pa če bi sploh
mogle kdaj priti v roke ruski armadi ali
mornarici.

Pa tudi druge stvari, ki niso naravnost
namenjene za vojne svrhe, pa vendar morejo
služiti sovražniku, proglašajo Japonci za kon¬
trabant, n. pr.: Vse vrste živeža za ljudi in
za konje, pijačo, premog, ki je posebno
potreben ladjam, in les. Vse tvarine, ki se
dajo porabiti za zgradbo železnic, brzojavov
in telefonov, električni stroji in stroji sploh,
bodisi da so namenjeni rabi na morju ali
na suhem, so kontrabant. Tudi pri teh tva¬
rinah ni treba, da bi bile naravnost name¬
njene sovražniku. Zadostuje, da sploh mo¬
rejo priti Rusom v roke, pa jih smatrajo
Japonci za kontrabant.

Tudi Rusija je izdala svojo izjavo, kije
slična japonski, le da našteva posamezne
stvari še natančneje. Rusija smatra za kon¬
trabant tudi ladje sploh, ki plovejo v ja¬
ponska pristanišča, tudi če imajo razvito
nevtralno zastavo, ako se vidi iz njih oblike
ali sestave, da so zgrajene za vojne namene,
ali če so na poti, da jih sovražnik kupi-
Rusija smatra za kontrabant vsako kurivo
in vsa pisma in poročila.

Rusija se je morala ozirati še posebno
na Anglijo in Ameriko, ker je bilo jasno,
da bodo zlasti angleške ladje za denar po¬
magale Japoncem pri prevažanju. Zato je
sprejela tako določbo v svojo izjavo. Prepo¬
vedano je nevtralnim državam prevažati so¬
vražne čete, oddajati brzojavna poročila in
pisma in sovražniku preskrbovati vojnih ah
prevoznih ladij; nevtralne ladje, ki bi imele
tak kontrabant, se ustavijo in zaplenijo.

93

Američani so ugovarjali tej določbi; po¬
sebno temu so se upirali, da ne bi smeli
oddajati brzojavnih poročil, ker bi slednjič
tudi brzcjavljati ne smeli Japonci po tujih
kabeljih. Rusija je vzdrževala to določbo,
a je bila preslaba na morju, da bi jo bila
tudi v resnici izvajala.

Če pa pomislimo, da Japonska dobiva
iz Angleške vedno velike množice premoga,
iz Amerike pa meso, je bilo pričakovati,
da pride do prepira s tema državama, kakor
hitro bo rusko brodovje toliko prosto, da

kakor da ne bi moglo drugače biti. Globok
vzrok za tako zaničevanje življenja je v
poganskih verskih nazorih Japoncev, o ka¬
terih bomo še obširnejše govorili. A v tej
vojski jih žene še posebno sovraštvo do
Rusije in silna častihlepnost.

Ves narod je skozi deset let hrepenel
po vojski z Rusi. Šolski otroci se že nepre¬
nehoma eksercirajo in igrajo „Ruse in Ja¬
ponce". Mikado sam se je bal posledic
strašne vojske, a ljudska volja ga je pritirala
do tega, da se je odločil, in začel ta strašni

Katoliška stolnica v Tjencinu.

bo moglo iskati kontrabantnega plena na
odprtem morju.

Japonska je pa lahko takoj izvajala svoje
določbe, in to je tudi storila, kakor smo
videli pri trgovskih parnikih ruskih, zaple¬
tenih ob začetku vojske.

Japonska bojaželjnost.

Čudno se zdi Evropcu, da japonski po-
Ve 'jniki tako hladnokrvno pošiljajo tisoče
sv °jih vojakov v gotovo smrt, ti pa gredo,

boj. Na Japonskem je posebna stranka,
katere delovanje meri le na to, da vname so¬
vraštvo in bojaželjnost proti Rusom. Oblju-
bovala je ljudstvu, da iztrgajo Rusom ne
samo Port Artur, ampak še mnogo, mnogo
zemlje, da se bo potem po razvoju trgovine
bogastvo zlilo na cesarstvo vzhajajočega
solnca in da bodo Japonci gospodarji morja
in vzhodnoazijskih narodov.

Japonec ne govori mnogo, ampak je
zaprt, resen, zunanje popolnoma miren, a
vendar silno strasten in odločen. Upijan-

94

ljivih pijač vživa jako malo in napitnic, ka¬
kršne so ponekod pri nas tako v navadi,
ne pozna. To se mu zdi smešno. Tudi ko
se je začela vojska in je ljudstvo neprene¬
homa v skrbeh za svoje sinove in očete,
ki se bore na življenje in smrt, ni nikjer
hrupnih demonstracij. Le ulice so vedno
polne občinstva, ki čaka novic z bojišča.
Kadar prihajajo poročila o zmagah, se vse
tare ljudstva po ulicah, a vsi so mirni. Svoje
veselje kažejo s tem, da izobešajo barvane
lučce po hišah in po ulicah. Proti vsakemu

tri- do štirikrat več, nego je država za¬
htevala. In poleg tega še darujejo v dr¬
žavno blagajno velike vsote za vojne na¬
mene.

Japonski cesar je dal vsemu narodu si¬
jajen zgled požrtvovalnosti. Vso svojo sre¬
brnino je izročil banki za poroštvo in pri
narodnem posojilu podpisal visoke vsote.
Zdaj imajo Japonci in Japonke za sramotno,
če se kdo ponaša z zlatim lepotičjern, ker
vse to mora biti namenjeno za vojsko. —
Značilna je sledeča pripoved o admiralu

Ulica v Pekinu.

tujcu so silno nezaupni, vendar ne store
tujcem nič žalega.

Prepričani so, da bodo gotovo zmagali.
To prepričanje vcepljajo že otrokom, in če
bi se jim to upanje izjalovilo, bi bil ves
narod seveda silno pobit in razočaran. Ker
so se sedanji vojskovodje v vojski s Ki¬
tajci dobro obnesli, si Japonec ne more
misliti, da bi bili še kdaj premagani.

Tudi žrtvujejo za vojsko silno mnogo.
Dvakrat je država najela notranje narodno
posojilo. Japonci so obakrat podpisali po

Kamimuru. Ko je pošiljal mornarje pred
Port Artur na branderjih, da zamaše vhod
v pristanišče, jim je takole govoril:

„Otroci moji, pošiljam vas na najbolj
nevarno mesto, kjer boste izpostavljeni naj¬
hujšemu sovražnemu ognju. Svoje lastne
vojake vas mečem v žrelo sovražnim to¬
povom! Verjemite mi, če bi imel svojih
otrok, bi vas zdaj ti zavidali in jaz se ne
bi obotavljal, da jih pošljem z vami v
smrt. Pojdite, pojdite, otroci moji, in poka¬
žite sovražniku hrabrost sinov vzhajajočega

solnca! Ako izgubite desno roko, delajte
z levico ; če vam tudi to odbijejo, delajte
z nogami! Pomnite, da vas je le 70 mož
in da zato pade na vsakega tem več odgo¬
vornosti in dela! Še ni prepozno, in vsak
lahko odstopi, kdor se boji te težke naloge.
Ni sramota, če kdo odstopi, sramota je pa,
če se kdo loti drznega dela, pa dvomi, ali
ga bo mogel izvesti.“

Pri teh besedah so mornarji prekinili
admirala z glasnimi klici „Banzaj! Banzaj!“
To je njihov bojni klic.

Admiral Kamimura je pa nadaljeval:

„Zdaj vam ukazujem: Umrite, umrite
vsi brez izjeme! A naj ne bo vaša smrt
veselje sovražniku, naj nobeden ne umre
brez koristi, naj umre šele tedaj, ko je do¬
polnil svoje delo! Ne praznujem slovesa
z vami ob čaši vina, kajti vi morate biti
trezni in hladnokrvni. Pijmo skupaj čašo
čiste vode, vi junaki iz dežele cvetočih
črešenj! Pijte in pojdite na ladje, svoje
grobove!"

Nevtralne države.

Seveda je vsaka velika vojska, zlasti
vojska na morju, tak dogodek, ki ga ne
m orejo brez skrbi gledati druge države.
' n  rusko-japonska vojska, katere bojišče je
na  važnem morju, po katerem steguje svoje
roke ves trgovski svet, še posebno zanima
druge države. Javno so se vse države pro¬
glasile za nevtralne ali nepristranske. Sve-
t°vni mir je dandanes tak, kakor hišica iz
kvart; Majhen vetrič ga lahko poruši, in
Vse  pade na kup. Ravnotežje je tako umetno,
da takoj nastane občni polom, ako se samo
® n ° kolesce razdere. Vse države so oboro-
2ene  od glave do nog, in vsaka šteje, koliko
topov, pušk in sabelj ima njena soseda,
^ko se ena država ne upa planiti na drugo,
,e daj se pravi, da je „mir med njima zago-
tovljen".

Vse države so takoj izjavile, da bodo
nepristranske in se ne bodo vmešavale v
vojsko. Združene države ameriške so izrekle
tudi željo, da naj se vsaj bojišče omeji na
Rumeno in na Japonsko morje. Tej želji so
se pridružile tudi razne druge države. Ko
so pa Američani zahtevali, da se naj to
zagotovi po mednarodni pogodbi, so ugo¬
varjali Angleži, češ da sedaj še ni mogoče
spoznati, kake posledice bi imela taka po¬
godba. Anglež hoče imeti pač prosto roko,
da vedno lahko kaj izmakne, kadar pride
ugoden trenutek. Tudi Avstrija je odklonila
ta predlog, češ da so avstrijski interesi v
Vzhodnem morju tako neznatni, da se ne
more naša država spuščati v tako daleko-
sežne določbe.

To vprašanje je za Ruse in Japonce res
jako važno. Kajti Rusi morajo poslati v Azijo
svoje baltiško brodovje. Japonci bodo vse
poizkusili, da to brodovje ne pride v Vz¬
hodno morje, ampak da ga poprej pokon¬
čajo. Zato jim je do tega, da se ne omeji
bojišče, ampak da se smejo vojskovati, ko¬
derkoli jim je mogoče. Gotovo je, da bodo
baltiškemu brodovju na poti nastavili mine
in izkušali oklopnice v morskih ožinah na¬
pasti s torpedi. A gotovo je to velika ne¬
varnost tudi za nevtralne trgovske ladje.
Ko bo baltiško brodovje plulo na Vzhod,
tedaj bo to vprašanje gotovo prišlo zopet
na površje.

Najbolj se za vojsko zanima Angl  eš  ka.
Že dalj časa se v Aziji grdo gledajo Angleži
in Rusi, ker ruski vpliv se širi od severa,
angleški pa od juga. V sredi se že obeh
vpliv križa, in Angleži so gotovo na tihem
nahujskali Japonsko k vojski zato, da dobe
prosto roko v srednji Aziji. Tam leži med
najvišjimi gorami na zemlji dežela Tibet,
doslej zaprta vsem Evropcem. Angleži so
že dolgo zdihovali po tej deželi. A ruski
medved je vedno zarenčal, kadar so Angleži
stegnili svoje dolge prste po Tibetu. Ko je
pa Rusija morala svojo armado odposlati

96

Japonka.

v vojsko proti Japoncem, je takoj Angleška
poslala v Tibet vojaško ekspedicijo, katera
je pod poveljstvom Younghusbandovim pro¬
drla čez Himalajo in šla naravnost proti
glavnemu mestu Lhasi. Ta dogodek je zopet
pokazal, da se Anglež ravna vedno'po starem
običaju: On pusti, da se drugi vojskujejo za
njega. Japonec je šel v boj proti Rusu, zato
da je Anglež mogel vdreti v Tibet!

Ni je bolj zvite in lokave politike, kakor
je ona, s katero si pridobiva Angličan de¬
želo za deželo. V Londonu natančno opa¬
zujejo vsako gibanje po celem svetu. An¬
gleška moč je njihovo brodovje, katero
vzdržujejo vedno na toliki višini, da je kos
brodovju vsake druge države. Ako katera¬
koli država pomnoži svoje ladjevje, izde¬
lujejo tudi angleške ladjedelnice toliko an¬
gleških vojnih ladij, da je Anglija še moč¬
nejša. Na kopnem so pa Angleži slabi, in
zato izrabljajo druge, da se vojskujejo mesto
njih. Ali bo Japonska kdaj vživala sad svojih
sedanjih žrtev, je veliko vprašanje, a to je

gotovo, da si je Anglija svoj sad že za¬
gotovila !

Med Japonsko in Angleško obstoji
še od prej pogodba, sklenjena gotovo
z ozirom na Rusijo. Ta pogodba velja
do 1. 1906. Najvažnejša določba je ta, da
se je Anglija zavezala, da priskoči z vso
svojo silo Japonski na pomoč, ako bo
ta v boju z več nego eno samo državo,
ali ako se v boj Japonske z eno državo
začne še kaka druga vmešavati.

Anglija je res takoj ob začetku vojske
pripravila, kar je potrebno za mobiliza¬
cijo. Admiralstvo je ukazalo vsen čast¬
nikom, ki so bili na dopustu, da morajo
biti vsak čas pripravljeni, da jih pokličejo
v službo. Angleško brodovje iz Rokava
so poslali v Gibraltar, ki je poleg Sueza
najvažnejša točka ob poti v Vzhodno
Azijo, in kjer bi morale pluti francoske
ladje z Atlantskega obrežja, če bi hotele
priti Rusom na pomoč. Nevarnost je tudi
zaradi Kitajske. Ako se Kitajska pridruži
Japoncem, potem je Francoska po dogo¬
voru dolžna priti Rusom na pomoč. Ako
bi pa Rusi prisilili Kitajsko, da pomaga njim
proti Japoncem, je zopet Anglija dolžna,
da poseže vmes. Da so torej Angleži svoje
brodovje z angleškega južnega obrežja po¬
slali v Gibraltar, je bila molčeča, a jasna
grožnja proti Franciji in Rusiji. Poleg tega
imajo pa Angleži še eno brodovje v Sred¬
njem morju; združitev obeh brodovij bi
pokazala, da ima Anglija tudi tod odločilno
moč na morju.

Francozi  niso bili te vojske nič po¬
sebno veseli. Sklenili so sicer zvezo z Ru¬
sijo, a takrat se jim še sanjalo ni, da bo
vojska v Vzhodni Aziji. Francozi so se za¬
našali na pomoč Rusije v slučaju, ako bi
napadli Nemčijo, da ji odvzamejo Alzacijo
in Loreno, izgubljeni pred tridesetimi leb
v vojski s Prusi. Ne le, da so se začeli
francoski kapitalisti bati za svojih 10 miljah
frankov, ki so jih vtaknili v ruska podjetja.

07



Vojska na Daljnem Vzhodu.

7

Kozaki se vozijo r.a sibirski železnici.

ampak bali so se še veliko bolj Angleške,
katera bi nastopila po pogodbi z Japonsko
takoj proti njim, ako bi se pokazali Rusom
preveč prijazne. Angleška pa Francoze na
morju brez dvoma poseka.

Francozi so se pokazali jako nezanesljive
zaveznike, ker so takoj izjavili, da jih no¬
bena stvar ne bo nagnila, da se vmešajo
v vojsko, tudi če še katera vlast napade
Ruse. To si bodo Rusi gotovo zapomnili
za bodočnost, kadar jim bodo Francozi
zopet izjavljali svojo ljubezen! To so Fran¬
cozi storili seveda v sporazumu z Angleži,
s katerimi so ravnokar sklenili nove trgovske
pogodbe in dogovor glede Maroka. Fran¬
cozi so pač poslali v Azijo nekaj križaric
in torpedovk, a ne da bi Rusom pomagali,
ampak da bi branili svojo lastno posest v
Vzhodni Indiji.

Bojišče na suhem.

Ko je Kuropatkin odšel na bojišče, je
javno mnenje ne le v Rusiji, ampak po vsej
Evropi pričakovalo od njega, da bo s hitrimi
udarci končal vojsko. Skoro zahtevali so
od njega, da mora v Koreji narediti konec
japonskemu prodiranju, in zamerili so mu,
da je šel na delo s hladnokrvno, računajočo
previdnostjo, v kateri so videli nekateri le
počasnost in neodločnost. A pomislimo le
položaj, v katerem je bil Kuropatkin, pa
moramo priznati, da je ravnal čisto prav.
Ko bi bil Kuropatkin nepremišljeno prodiral,
bi bila v trenutku, ko to pišemo, njegova
armada že uničena in vojska končana v škodo
Rusiji. To so Japonci tudi pričakovali, in
ravno vztrajna potrpežljivost Kuropatkinova
je prečrtala njihove nakane. Kuropatkin je
tako dalekosežno osnoval svoj vojni načrt,
da bi tudi za slučaj, ko bi Port Artur padel
in bi bil premagan, bila že pripravljena nova
armada, ki udari za njim.

Koliko je bilo ruskega vojaštva v Man¬
džuriji ob začetku vojske, ni znano. Da pa

ta vojska ni bila najboljša, si lahko mislimo.
Sicer so sibirska ljudstva hrabra, v boju in
vremenskih nezgodah utrjena, a vendar ni
imela mandžurska armada one urejene disci¬
pline in izurjenosti, ki je potrebna v boju
s sovražnikom, ki je najbolje izvežban in
dresiran skozi deset let v pričakovanju ve¬
like vojne. Tudi najboljših častnikov niso
imeli Rusi v Mandžuriji. Saj je jasno, da je
v mirnem času vsak častnik smatral službo
v divji, tuji, negostoljubni deželi za kazen,
in tudi vojaška uprava je delala najbrže po
tem načelu. Če je Makarov našel gnile
razmere v Port Arturju, je gotovo, da je
Kuropatkin prišel še na slabje. Sicer je pa
Kuropatkin v zadnji dobi že kot vojni mi¬
nister spoznal nevarnost in mnogo storil,
da vsaj pripravi veliko mobilizacijo za slučaj
vojske na Daljnem Vzhodu.

Sicer bi bil imel Kuropatkin iz sibirskih
vojnih okrožij okoli 210.000 mož takoj iz-
početka, ako bi bilo že vse mobilizirano,
združeno in vsestransko preskrbljeno. S tako
silo bi bil pač mogel takoj udariti, dokler
Japonci še niso imeli vse armade na azijski
celini. A žal da ni bilo tako. Le en del je
bil aktiven, in kar je bilo armade, je bila
razpostavljena daleč narazen na velikem pro¬
storu. Samo drugi sibirski armadni zbor je
bil v Mandžuriji, drugo je bilo daleč proč.
Moral je torej najprej združiti vzhodno¬
azijsko vojaštvo kar najhitreje mogoče, in
sicer na najugodnejši kraj.

Niti na misel mu ni prišlo, da bi bil šel
čez reko Jalu. S tem bi bil padel v ja¬
ponsko past, iz katere ne bi mogel več vun.
Tudi na Ljaotunški polotok k Port Arturju
ni hotel, kajti tu bi ga bili Japonci odrezali.
Na vsak način se je moral držati železnice,
ker od nje mu je bilo pričakovati vsega.
Izgubljena železnica bi bila zanj izgubljena
vojska. Ko bi bil Kuropatkin poslušal one,
ki so zahtevali, da naj gre Port Artur oprostit
— in celo v vojnem ministrstvu so bili taki
vojskovodje — kaj bi se bilo zgodilo? Ja-

90

ponči bi dli prišli čez Jalu in bi mu bili
železnico odrezali. Kuropatkin bi bil ločen
od doma, ne bi dobil več vojaštva ne vojnih
potrebščin., japonska premoč bi ga bila po¬
tisnila prav na konec polotoka in bi ga
bila s Fort Arturjem vred uničila.

Zato je Kuropatkin odločil, da naj bo
dvojno bojišče: Eno pred Fort Arturjem,
kateri se naj brani iz lastne moči, dokler
more, drugo glavno bojišče pa v Mandžu¬
riji, in sicer na kraju, ki si ga sam izbere.
Tako je prisilil japonsko armado, da se je
razdelile na dva dela. Sam pa je moral
skrbeti, da ima nepretrgano železniško zvezo
z Rusijo. V obrambo Vladivostoku je bil
general Linjevič s približno 40.000 možmi.

Že v naprej se je moral odpovedati
vabljiv; misli, da bi preprečeval japonsko iz¬
krcavanje. Morje je široko in lahko se vozi
na njem po neštevilnih potih. Japonci so
imeli za izkrcavanje vojakov na razpolago
Korejo, kamor Kuropatkinova moč ni segala,
odkar so jo izgubili tudi diplomatje. To
naj bi bilo delalo brodovje — ko bi bilo
moglo !

Tako si je Kuropatkin najprej izbral bo¬
jišče. Za središče vseh operacij pa si je
določil Ljaojan. Videli bomo, zakaj!

L j a o j a n.

Ljaojan, eno najstarejših mest v Mandžu¬
riji, stoji že 2000 let, kakor pravijo Kitajci.
Nekdaj je bil stolica že davno razdejanega
cesarstva Lao, od katerega mu je ostalo le
ime in nekaj spomenikov. Sedaj je Ljaojan
živahno, lepo mesto, ki trguje z žitom, so¬
čivjem in živino. Vsled svoje udobne lege
na križišču glavnih cest, železnice in reke
Tajcihe posreduje Ljaojan v resnici skoro
v so trgovino med severno in južno Mandžu¬
rijo, Mongolijo in Korejo.

Dovršitev ruske železnice je še bolj okre¬
pila trgovski pomen Ljaojana. Ako bi postal
Harbin v bližnji bodočnosti administrativno

središče ruske Mandžurije, bi bil gotovo
Ljaojan trgovsko središče te dežele.

Po letu znaša prebivalstvo Ljaojana do
80 000 duš. Po zimi se to število zmanjša.
Trgovci so večinoma Kitajci iz Šantunške
pokrajine, a tudi Mandžuri, ki so se po¬
polnoma pokitajili in ki se že davno ne
spominjajo več svojega materinega jezika.
Mesto je razpoloženo v pravilnem kvadratu
proti severu, jugu, vzhodu in zapadu. Vsaka
stran kvadrata meri blizo dve vrsti. Vzhodna
vrata se imenujejo Korejska, ker so v starih
časih prihajali skozi ta vrata korejski poslanci,
prinašaje kitajskemu bogdihanu davek in
darove iz Koreje. Mesto je obdano s štirimi
starimi, veličastnimi, zobatimi zidovi; vsaka
vrata venča dvonadstropen stolp, ki se pa
že podira od starosti. Ogel zidov pa, ki se
obračata proti železniški postaji, ima jako
čudno, brezzobo lice. Vsi zobovi so poru¬
šeni na obe strani od tega ogla do naj¬
bližjih vrat. To se je zgodilo že 1. 1901. za
časa bokserske vstaje, na povelje načelnika
južno-mandžurskih čet, generala D. L Subo¬
tiča. Ko so se začeli nemiri v Mandžuriji,
so iz tega ogla kitajski vojaki in bokserji
hudo streljali na vlak in železniško osobje.
Pod poveljstvom polkovnika (sedaj generala)
Miščenkasose Rusi krepko branili za železniš¬
kimi zgradbami, odgovarjali sovražnikovemu
ognju in se ponoči rešili z begom, poko-
pavši nekoliko ubitih mož. Ravno tedaj, v
teh težkih dnevih, sta se okolu Ljaojana
skrivala in borila nesrečna oddelka inženirja
Vrbovškega in poročnika Valevskega, po
divjih prepadih, odrezana od ostalih ruskih
čet. Poročnik Valevskij je, kakor se je po¬
zneje dognalo, pal od roke kitajskega vojaka,
inženir Vrhovskij pa je umrl grozne mučne
smrti, ko je pal v roke bokserjem in kitaj¬
skim uradnikom. Umorili so ga na zahtevanje
druhali in na povelje kitajskih oblastnij v
Mukdenu.

Usoda nesrečnega Vrhovskega nas sili
nehote, da se ozremo na dosedanje razmere.

7‘

100

Ulica v Ljaojanu, glavnem taboru generala Kuropatkina.

Leta 1900., ko so se začeli nemiri, so Rusi
premalo verovali vznemirjajočim poročilom
svojih železniških stražnikov in nadzornikov,
zadovoljuje se z zatrjevanji in obljubami
kitajskih mestnih načelnikov in vrhovnih na¬
mestnikov v Mandžuriji, ki so skrivoma držali
z bokserji in uspavali obenem ruske inže¬
nirje z najmiroljubnejšimi izjavami.

Nekaj podobnega se je godilo v Mandžu¬
riji tudi sedaj, ko se je pričela vojska med
Rusijo in Japonsko. Kitajske čete pečiliške
pokrajine so se začele oboroževati in osre-
dotočevati ob zapadnem bregu reke Liaohe
ob mandžurski meji.

Po poročilih, ki so prihajala neprene¬
homa od Kitajcev samih, so se nahajale med
kitajskimi četami cele stotnije japonskih vo¬
jakov v kitajskih uniformah, s podvezanimi
kitami. Japonski vohuni so zasledovali ne¬
prenehoma vse, kar se je godilo v evropskih,
zlasti v ruskih naselbinah. Kitajska oblastva
v Mandžuriji, vrhovni poveljnik kitajske
armade Juanšikaj, star sovražnik Rusije in
zvest prijatelj Japonske, in general Maokun,
ki ne more odpustiti Rusom, da so mu leta
1898. vzeli Taljenvan, so neprenehoma pri¬
povedovali vsemu svetu pravljice o svoji
strogi nevtralnosti.

Poveljnik general Linjevič je tak j po
svojem prihodu v Ljaojan pričel strogo nad¬
zorovati počenjanje kitajskih čet ob ruski
zapadnomandžurski meji. Rusija je že prej
zahtevala od kitajske vlade odstranitev ki¬
tajskih čet od reke Ljaohe v notranjost dežele
in zagrozila, da sicer nevtralnosti kitajske
ne bode smatrala za resno. Nato je Kitajska
začasno res ustregla ruskim zahtevam ; toda
bodočnost bode pokazala, se-li vrnejo ki¬
tajske čete, ali ne.

Ko je bil general Linjevič v Inkovu in
je ogledoval ruske pozicije, se mu je pri¬
glasil med drugimi zastopnik Juanšikaja,
Norvežec Mundte, polkovnik v kitajski službi
in pribočnik kitajskega vrhovnega poveljnika.
Leta 1900. je bil inštruktor kitajskih čet v
Tjencinu, potem je postal tolmač kitajskega
jezika pri generalu Linjeviču, hodil na oglede
z ruskimi kozaki in si priboril ob naskoku
na Pekin ruski vojaški križec. Čeravno se
je pred štirimi leti boril proti Kitajcem, g a
to prav nič ni oviralo, da je postal seda)
najbližji svetovavec in zaupnik kitajskega
vrhovnega poveljnika.

Ob vzprejemu Mundteja ga je vprašal
general Linjevič, zakaj da so se začele ki¬
tajske čete zbirati in oboroževati tako blizo

pri ozemlju, kjer je zavzela ruska armada
svoja stališča. -

Mundte je odgovoril, da ne more vedeti
za vse nakane in misli svojega vrhovnega
poveljnika, a da smatra za glavni namen
zbiranja kitajskih čet ob zapadnomandžurski
meji željo, da hočejo varovati nevtralnost in
varstvo nevtralnega ozemlja severne Kitajske
proti kakšnim zlorabljanjem bodisi od ruske,
bodisi or kake druge strani. A sedaj so se
na zahtevo. Rusije kitajske čete že začele

umikati nazaj v Pečilijsko pokrajino. Drugi
namen zbiranja kitajskih čet pa da je go¬
tovo hramba kitajske državne Sinmintinske
železnice.

General Linjevič je naročil Mundteju,
naj pove Juanšikaju, da on od svoje strani
svetuje kitajskemu vrhovnemu poveljniku,
naj ukaže generalu Ma, naj se nikar ne pri¬
bliža Sinmintinski železnici in naj nikar ne
poostruje položaja v zapadni Mandžuriji.

General Ma pač ni imel vzroka, zbirati
tako ogromne sile za samo obrambo Sin¬
mintinske železnice, ker niso imele ruske
čete niti najmanjšega namena, prodirati proti
Sinmintinski železnici v nevtralno kitajsko

ozemlje. Vsled tega nista imela niti Juan-
šikaj niti Ma'nikakršnih izgovorov za to, da
s ta zbirala čete ob zapadnomandžurski meji
kr dajeta s tem povoda vsakovrstnemu ne-
s Porazumljenju.

General Linjevič je nasvetoval, naj se
kitajske čete oddaljijo 300 — 400 vrst od
Sinmintinske proge, in zagrozil, da bode
v  slučaju, da se zahteva Rusije ne izpolni,
na  ukaz carjevega namestnika odločil po¬
stan oddelek, ki naj z oboroženo silo
2a Podi kitajske čete v notranjo deželo. Pri
tem j e  general Linjevič dodal, da se gene-
ral u Ma lahko zgodi ista neprijetnost, katera
Se  rou je zgodila že pred štirimi leti pod
Ncanom in Jancunom. Leta 1900. so bili
uamreč oddelki generala Ma v tem kraju
^ a zbiti od mednarodnih čet, katerim je na-
e '°val general Linjevič.

Glavno taborišče.

Zakaj si je Kuropatkin izbral ravno Lja-
ojan za glavno taborišče? Moral si je izbrati
kraj ob železnici, to je gotovo. Ako pogle¬
date na zemljevid (str. 65.), vidite tam štiri
kraje, med katerimi je imel izbirati: Mukden,
Ljaojan, Hajčen in Kajpin. Vodilo ga je pri
tem načelo: Glavno taborišče mora biti kar
moči južno — zato ni izbral Mukdena —
ne sme biti pa tako daleč, da bi bilo mogoče
sovražniku ga obiti in mu na severu odrezati
železnico. Na Kajpin ni bilo misliti, kajti
Japonci, izkrcani pri Njučvanu ali prišedši
čez Jalu, bi ga imeli takoj na jugu pod
seboj. Tudi Hajčen ni bil varen. Pozneje,

General Linjevič.

ko je Kuroki prišel čez Fenvančen po cesti
čez Motjenski prelaz, se je videlo, da bi
bil gotovo Kuropatkina obšel in mu odrezal
zvezo s severom, ako bi bil ruski poveljnik
toliko nepreviden, da bi bil šel tako daleč
na jug.

Ostal je torej Ljaojan, odkoder je imel
Kuropatkin železniško zvezo s Port Arturjem,
Vladivostokom in z evropsko Rusijo. Ker
stoji Ljaojan za gorato deželo, je bil še
zlasti pripraven za glavno taborišče, ker je
bil od Koreje sem prihajajoči sovražnik
prisiljen plezati čez visoke gore po silno
slabih potih, ako se mu je hotel približati.
Ugodno je bilo tudi to, da so morali Ja¬
ponci iti daleč iskat rusko glavno moč.

102

Japonci morejo šele tedaj reči, da so zma¬
gali, ako so pobili glavno rusko armado
v Mandžuriji, kajti ko bi tudi vzeli Port
Artur in vso Korejo, bi jim pozneje ruska
armada mogla vse zopet vzeti. Kuropatkin
bi bil Japoncem v roko delal, če bi bil šel
dalje na jug. S tem pa, da jih je prisilil, da
so mu morale njihove velike armade tako
daleč iti nasproti, jih je postavil pred izredne
težkoče, katere so jim vzele mesece in me¬
sece. Ta čas je pa mogel porabiti, da se
okrepi in uredi svojo vojsko.

Zato je pa nastavil na pot Japoncem
vojne oddelke, ki so imeli nalogo, japonsko

Hiše v Soulu.

armado pri prodiranju zadrževati. Njih namen
ni bil zmagati, ampak le zadržavati. Ca s
— to je bilo vse, česar si je Kuropatkin
želel. Japonci niso brez boja dobili nobene
važnejše postojanke. Vse so morali vzeti
z naskoki in z izgubami. Ko so Rusi videli,
da kake postojanke več ne morejo držati,
so utrdbe sami pokončali, topove, ki jih
niso mogli vzeti seboj, naredili nerabne in
in se umaknili nazaj, da branijo zopet na¬
slednjo postojanko. Ta čas je pa Kuropatkin
zbiral vedno nove čete, ki mu jih je želez¬
nica dovažala dan na dan.

To je bil vojni načrt, ki ga je Kuropatkin
vztrajno in potrpežljivo izvajal do konca
avgusta. Zato je pa moral biti ravno v
Ljaojanu Za hrbtom je imel Mukden, da
se v potrebi umakne tje, ako bi ga japonska
premoč prehitro zalotila v Ljaojanu.

Važen je bil Ljaojan pa še zlasti zaradi
treh velikih cest, ki se strinjajo ob njem.
Važna je cesta iz Njučvana in Inkova, dalje
na Fenvančen in severno na Mukden. Te
ceste so pa zopet v zvezi s stranskimi poti
v gorske prelaze na jugovzhodu. Tako je
mogel poslati vedno sovražniku nasproti
večje oddelke, da zadržujejo njegovo pro¬
diranje. Ko bi bil
stal Kuropatkin ves
čas pri Mukdenu,
tega ne bi bil mogel,
in Japonci bi bili
mnogo hitreje pro¬
dirali in ga prehiteli,
preden bi imel še
zbrane dovolj vo¬
jaščine.

V majhni hišici,
iz katere so bile na¬
peljane na vse strani
brzojavne žice, je
imel general Kuro¬
patkin svoj glavni
stan. Delal je ne¬
prenehoma. Vsak
železniški vlak, ki je dovažal novih Čet
iz Rusije ali ranjence z bojišč, je osebno
sprejel. A stanoval je tudi v posebnem že¬
lezniškem vozu, v katerem se je vozil, da
je nadziral vojaštvo na raznih krajih. Skrbel
je za vse osebno. Zlasti ranjence je obiskoval
vsak dan v bolnišnicah. Sam je pripenjal na
prsi odlikovanja hrabrim vojakom, jih na¬
govarjal in bodril, tako da si je pridobil
neomejeno zaupanje svojih podložnikov-
Tudi častniki tujih držav, ki so v ruskem
taboru opazovali vojsko, so priznavali, da j e
Kuropatkin izredno bistroumen vojskovodje-

103

Zasiraženje železnice.

Kurcpatkin je velik del svoje armade
moral porabiti za varstvo železnice. Zato
se tudi nikoli ni vedelo, koliko ima vojakov,
ker je veliko število bilo neprestano razde¬
ljeno ob progi. In treba je bilo mnogo
stražnikov! Govorili smo že o ljubeznivih
Hunhuzih, teh rokovnjačih mandžurske de¬
žele. Straže so morale biti tako pogoste, da
je vsaka bila v vedni zvezi z naslednjo. A
še to ni zadostovalo. Treba je bilo očediti
progo teh tolovajev z vso silo, in zato so
porabili tudi potujoče vojaštvo. Na poti je
vedno en oddelek izstopil iz vlaka in je
marširal peš ob progi do naslednje postaje,
kjer je izstopil zopet drug oddelek. Tako
so bile vedno tudi potujoče straže na mestu,
pripravljene- vsak čas udariti se s tolovaji.

To je imelo pa tudi za moštvo veliko
ugodnost, da so si potujoči vojaki iztegnili
in razgreli med hojo svoje otrple ude. V
sibirskem mrazu se voziti dneve in tedne,
ni šala, in vojaki so čutili kot veliko olajšavo,
da so mogli malo hoditi. Sicer je pa že¬
lezniški minister Hilkov preskrbel za vojake
vse, kar je bilo v njegovi moči. Hilkov se
je iz navadnega delavca povzel do ministra
'n je tudi ob tej priložnosti popolnoma
opravičil zaupanje, ki so ga stavili vanj.
Soglasno so vsi veščaki priznali, da je si¬
birska železnica vzorno poslovala ves čas.
V tolikih mesecih pri tolikem prometu se
n ' niti enkrat primerilo, da bi bil promet
m oten ali celo ustavljen. Če pomislimo, da
zadostuje najmanjša poškodba na tiru, da
ustavi ves promet, moramo se le čuditi
'zvrstni upravi železnice in paznim stražam,
da so ohranile vse v tako vzornem redu.

Kajti Hunhuzi so bili neprenehoma pri
delu, zlasti ponoči. Med njimi so bili ja¬
ponski štabni častniki, ki so imeli natančne
zemljevide in najhujša razstrelila. Vedeli so
Natančno za ugodna mesta, kjer bi se dala
Povzročiti kaka nesreča. Zlasti pri mostovih

so dobili večkrat preblečene sumljive ljudi,
pri katerih so pri preiskavi našli vse priprave
za atentat Ti Hunhuzi so se preoblekli enkrat
v buddhovske duhovnike, drugič so hodili
okoli kot božjepotniki, še drugič so bili
preblečeni za kramarje, ki so navidez brez
vsake zle misli prenašali svojo krošnjo. Lahko
si je misliti, kako težavno je bilo za Ruse,
ko niso vsled tega mogli nikomur več za¬
upati, ker niso vedeli, kje in v kaki ovčji koži
hodijo okoli njih tako nevarni sovražniki.

Pravijo, da pomeni ime Hunhuzi ljudi,
ki imajo krinko na obrazu. To namreč ni
poseben narod, ampak pravzaprav stan orga¬
niziranih roparjev. V njem se zbirajo tolovaji
vseh narodov mandžurskih, dasi je največ
obubožanih Kitajcev, ki si iščejo na ta način
brezdelnega dohodka. Da jih nebi spoznali
pri napadih in vlomih, so si devali na obraze
krinke in dolge rdeče brade. Videli smo že,
da jih je Aleksejev v svoji proklamaciji na¬
ravnost nazval „toIovaje z rdečimi bradami".
Seveda so bili ti ljudje pripravljeni, da za
denar izvrše vsako hudodelstvo, in so se
rade volje dali podkupiti od Japoncev.

Jako verjetno je torej, da je moral Ku-
ropatkin več kot 50.000 mož porabiti samo
za varstvo železnice. Najboljši stražniki so
bili kozaki, ki so na svojih hitrih konjičih
vlovili marsikaterega „rdečebradca“ in mu
pokvarili njegovo hunhuško delovanje. Glave
hunhuških roparjev so potem v svarilo raz¬
obešali ob železniški progi.

Z enim vlakom pač povprek ni moglo
potovati več kot 500 mož. Poročila govore,
da so šli na dan najmanj po 4 vlaki, pozneje
po 6 in še pozneje tudi po deset. A po¬
misliti je treba, da je moralo to vojaštvo
voziti s seboj tudi konje, topove in vso
vojno pripravo. Pa ne le to: Rusi so morali
prevažati tudi vozove, gradivo za železnice
in za taborišča itd. Kajti v tuji deželi niso
dobili ničesa zastonj, vzeti pa Kitajcem tudi
niso smeli ničesa. Morali so torej vse kupiti
ali pa s seboj pripeljati. Več kot 2000 do

104

Vojaštvo in orožje.

Glave hunhuških roparjev, v kletkah za svarilo izobešene
v Mandžuriji.

3000 mož sploh noben dan ni moglo od¬
potovati. Vožnja je pa trajala do Harbina
vsaj 60 do 70 dni,-ker je morala tolika
množica večkrat obstati na potovanju. Od
Harbina je pa bilo treba potovati na Mukden
in v Ljaojan, kar je rabilo zopet nekaj časa.
Zato je pa bilo nemogoče sproti poročati
po resnici, koliko vojakov ima Kuropatkin,
sam pa tudi ni bil toliko nepreviden, da bi
bil to razglasil in po časopisih dal na ved¬
nost Japoncem. Saj so Japonci tudi tajili
svojo moč in svoje načrte ali pa celo nalašč
razširjali napačne vesti, da bi prevarili Ruse.

Gotovo je le to, da so časniki visoko
precenjevali število vojakov, ki jih je imel

Iz dosedanjega razmotrivanja
je jasno, zakaj se Rusi niso mogli
uspešno postaviti v bran prodi¬
rajočim Japoncem, vkljub temu,
da more Rusija postaviti v boj
dobre 3 milijone vojaštva, Ja¬
ponska pa le 350.000 mož redne
armade.

A oglejmo si armadi še na¬
tančneje !

Ruska armada ima novo puško za več
patronov kalibra 7 6 mm,  ki jo imenujejo
„trilinijska puška“ model 91. Tudi konjiča
ima podobno lahko puško novejšega mo¬
dela. Kozaki imajo posebne puške, in več
kozaških polkov je oboroženih tudi s suli¬
cami. Topništvo so pa Rusi ravno presnav¬
ljali. Gotovo so Japonci vojsko začeli na¬
menoma takrat, ko so videli, da Rusija nove
topove šele poizkuša, a jih še ni uvedla
v vojsko. Tudi če spravijo med vojsko še
topove nove oblike na bojišče, bo trajalo
nekaj časa, preden se jih vojaštvo privadi.
Sedanji ruski topovi pa po sodbi strokov¬
njakov niso več najboljši.

Kuropatkin na razpolago, dasi se
je iz njegove taktike videlo, da
mesece in mesece še ni i nel do¬
volj močne armade, da bi se bil
uspešno ustavil Japoncem
Kuropatkin je baje rekel, da
mora imeti v Mandžuriji en milijon
vojakov. A zdi se, da se Rusi
sami boje postaviti tako armado
v Mandžurijo, ker bi bilo nemo¬
goče jo vzdrževati. Treba bi bilo
toliko provianta vsak dan, da bi
železnica niti ne mogla sproti pre¬
skrbovati dovoza. Na dovoz po
morju pa niti misliti ni bilo, ker
je imelo japonsko brodovie to¬
liko premoč.

105

Japonci so pa vso pozornost obrnili ravno
na razvoj topništva. Njihove granate so
napolnjene s strelivom, ki ima po iznajdi¬
telju ime šimoze. Mogoče, da so poročila
o učinku šimoze pre¬
tirana. . to je gotovo,
da je prizadejala Ru¬
som velikanske izgube.

Japonske granate so
jako dobro izdelane
in so se vedno razle-
tavale.

Glede peštva se je
pokazalo, da so bili
Japonci Rusom daleč
naprej, ker so vso voj¬
sko pripravili samo z
oziroma na to vojsko.

V obleki in v oboro-
ženju so vse uredili po
potrebah mandžurske-
ga bojišča in po iz¬
kušnjah, ki so si jih
pridobili v zadnji voj¬
ski. Pehota japonska
ima puško, ki se ime¬
nuje po izumitelju —

Mejidžijeva puška ter
ima kaliber 6 5 mm  in
sprejme v magacin 5
patron. Japonski strelci
so silno izurjeni. Me¬
rijo izvrstno in priro¬
jena hladnokrvnost ja¬
ponskega vojaka se
kaže tudi v gotovosti
njegovih strelov. Iz
Početka vojske so pi¬
sali o japonskem pešcu,
da je slaboten in da
hitro opeša. A poka-
Za lo se je, da so Ja¬
ponci sicer res majhni in na videz slabotni
ijudje, a silno žilavi in vztrajni. Gotovo
v Phva na njih neumornost tudi zmerno živ¬

ljenje, ker ne pijejo alkoholnih pijač. Pri
dolgotrajnih marših so po najslabših potih
vztrajali v hitrem koraku in nadomestili s tem,
kar zaostaja njihova konjenica za rusko.

Kajti kot jezdeci so pa doslej vendar
še ruski kozaki na prvem mestu. Kakor
zrasli so s svojimi čilimi konjiči, ki so močni,

106

hitri in silno vztrajni. Posamezni kozaški
oddelki so se jako odlikovali, a v velikih
bojih je odločevalo seveda japonsko top¬
ništvo.

Jezdeci pa Japonci niso. V njihovi de¬
želi konjereja še ni dobro razvita. Zato
nima tudi vojaštvo dobrih konj. Pri mnogo¬
številnih vojskah, ki so jih bili med seboj
japonski velikaši, tudi niso rabili konjenice,
ampak le pehoto.

Pri Japoncih je vpeljana 3 letna aktivna
vojna služba, potem pridejo 4 leta reserve;
v deželni brambi je Japonec 5 let — torej
ima skupaj 12 let vojaške dolžnosti. Dalje
imajo nadomestno reservo, katera trpi 7 let,
in slednjič črno vojsko. Ko je izbruhnila
vojska, so iz reserve in nadomestne reserve
pomnožili armado do vojnega števila. Dnč
4. marca je poklical japonski cesar vso re¬
servo in deželno brambo v orožje. Velik
del je pa ostal še v svojih vojnih okrožjih.

S tem je spravila Japonska na noge
dobrih 340.000 mož in 780 poljnih topov.
Seveda je pa še veliko število za boj spo¬
sobnih mož doma, kajti japonsko prebival¬
stvo šteje že blizu 50 milijonov duš.

Ker se je Japonska pripravljala samo na
vojsko v Mandžuriji in se ji od nikoder ni
bati nobenega sovražnega napada, je že prej
postavila vso aktivno armado v bližino pri¬
stanišč na zapadni strani. Tako je lahko
brez vsake zamude vedno poslala toliko
vojaštva po najbližji poti na bojišče, kolikor
ga je mogla brez težave vzdrževati in pre¬
skrbovati v Mandžuriji.

To je bila velika prednost pred Rusijo,
in ta je tudi odločila vojno usodo.

Kitajske oblasti v Ljaoj 3nu.

A segli smo že skoro predaleč v na¬
slednje dogodke. Vrnimo se v Ljaojan, kjer
so Kitajci kot „nevtralni“ gledavci s svojimi
po strani urezanimi očmi radovedno opazo¬
vali vedno se množečo rusko oblast.

Kitajski mandarini so dobili iz Pekina od
kitajske vlade migljaj, da naj bodo z Rusi
prijazni. Sicer ta prijaznost ni bila prav nič
odkrita, in kitajski mandarini v Ljaoi mu bi
bili prav radi Ruse poslali nazaj v Sibirijo,
vendar so s svojo znano kitajsko prebrisa¬
nostjo in hinavsko priliznjenostjo izpolnili,
kar sta želela slabi cesar v Pekinu in nje¬
gova oblastna mati.

In sicer so naredili to, kar diplomatje
sploh radi počno pri takih prilikah, ko si
zatrjujejo svojo globoko vdanost in odkrito
prijaznost: Priredili so velik obed na čast
Rusom, med katere je prišel tudi princ
Ayme Burbonski, da se udeleži vojske na
ruski strani.

Svojim čitateljicam, ki žele najbrže izve¬
deti kaj bolj prijetnega, nego so le krvavi
popisi bojev in orožja, gotovo ustrežemo,
če jim podamo tu zgled kitajske kuharske
umetnosti, s katero si je izkušal Ijaojanski
guverner nakloniti ruska srca. Ruski do¬
pisnik Jurij Jelec, ki je bil tako srečen, da
se je udeležil tega imenitnega obeda, nam
ga popisuje takole:

Ne ravno najboljše volje sem gledal skozi
zaprto okno na enolično okolico ljaojansko.
Vse gore so bile zastrte s prašno meglo,
ki jo je že tretji dan prinašal veter sem od
oceana. V steklo so neprenehoma udarjala
drobna peščena zrnca, ki jih je tajfun metal
vanje. Pesek je silil skozi vse špranje in
pokrival vse predmete v stanovanju ter ni
prizanašal niti čajnim steklenicam.

Kar sem slišal donenje bobenčkov, in
k mojemu stanu sta prijezdila dva Kitajca,
z velikima, belima kapama in v rdečih suk¬
njah, ki sta na vse strani plapolali v vetru.
Ko sta vstopila pri meni, sta se globoko
priklanjala in mahala z rokami, in eden je
iz svoje lepe suknje privlekel temnordeč
zavitek in mi ga je podal.

V njem je bila velika rdeča kitajska vi¬
zitka z močnimi, kitajskimi črkami, iz ruskega
napisa sem izprevidel, da mi pošilja vizitko

107

sam kitajski guverner ljaojanski. Čital sem:
„Ljaojan$ki tifonhuan Čži-Čžou-Sjan-Cun-in
najvdamiše prosi, da bi blagovolili priti k
njemu obed danes dne 22. maja ob 4. uri

popoldne."

Slovesno nas je bil povabil mandarin že
prej, je obiskal s svojim spremstvom
vsakega povabljenca posebej. To je bilo
torej še potrdilo in opomin, da naj go¬
tovo ridemo.

Obed je bil namenjen v čast princu
Burbonskemu, povabljeni so pa bili ruski
dostojanstveniki in znanci tifonhuana.

Ob določeni uri smo se vsi pripeljali
v kočijah, v dvokolkah ali pa prijahali k
stanu tifonhuanovemu, na ulicah daleč na
okolo je bilo pa vse polno ljudstva, kate¬
rega je bil poln tudi prostrani dvorec ki¬
tajskega guvernerja.

Pr; vratih je stala častna straža v pestrih,
živopisanih opravah zgodbo na desni strani;
trobentači so bili v sivkastomodrih suknjah
z rdečimi všivki in v evropskih klobukih
s širokimi belimi krajci. Ko smo prišli, so
zadoneli trije silni udarci na gong, vojaki
so prezentirali in godba je zaigrala pozdrav,
v katerem sem po daljšem poslušanju za¬
sledi! francosko glasbo.

Gubernator in general-lajtnant princ Sen-
Čžu-juj, daljni sorodnik cesarske hiše, je
prišel gostom nasproti in nas je peljal v
sprejemnico, kjer je bila pokrita miza, a na
njej ničesar razen otirač.

„Dolga reč bo to“, sem mislil sam pri
sebi, ko so nas posedali z vsemi ceremo¬
nijami okoli mize in postavljali pred vsa¬
kega steklenico čaja in raznega peciva.

A motil sem se. Čaj so hitro pobrali,

'n množica slug v rdečih suknjah je pokrila
kmalu ves mizni prt s širokimi krožniki, na
katerih je bilo polno majhnih sladčic. Kar
s nio pokusili, vse je bilo jako okusno, silno
sladko. Takoj se mi je zazdelo: Kitajci za¬
čenjajo obed pri koncu. Vina so bila ev¬
ropska. Kmalu so odnesli sladčice.

Vsake jedi so naložili na krožnik v
majhnih komaj vidnih množicah, a vse je
bilo čudovito okusno. Za vsako jedjo, ka¬
tero smo pogoltnili z enim požirkom, so
takoj pobrali krožnike in prinašali novih.

Ko sem naštel, da smo že snedli skupaj
s sladčicami trideset jedi, sem vprašal meni
nasproti sedečega princa Sen-Čžu-Juja, koliko
jedi imajo navadno pri takem obedu

Ta se je ljubeznivo nasmehnil in mi od¬
govori po tolmaču:

„Danes imamo stoindvajset jedi."

Mi smo se vsi kar prestrašili.

„Kako, stoindvajset? Tolmač, vi ste na¬
pačno razumeli."

„Ne, ne motim se", odgovori ta, „stoin-
dvajset jedi vsega skupaj s sadjem."

V. 1. Nemirovič-Dančenko je samo glo¬
boko vzdihnil in, nagnivši se k meni, tiho
vprašal:

„ Koliko časa pa bo trajala ta ceremo¬
nija ?“

„Gotovo pet ur, saj sedimo že čez eno
uro, pa smo snedli šele trideset jedi. Devet¬
deset nas še čaka."

Nemirovič-Dančenko pa je pri teh be¬
sedah naredil tako grozno otožen obraz,
kakor bi bil k smrti obsojen.

„Kako je to", se je izgovarjal poveljnik
glavnega tabora, „jaz se ne morem prema¬
gati, da bi kaj jedel. To je gotovo pred¬
sodek, a jaz se ne morem premagati."

Jaz pa nasprotno", odgovori princ, Jaz
obožujem kitajsko kuhinjo in izkažem vsaki
jedi dolžno čast."

Nato se je princ lotil mene in me vprašal,
zakaj jem z vilicami, ter me učil jesti s ki¬
tajskimi paličkami in mi dokazoval, da je
s paličicami vsaka jed veliko boljša. Po¬
izkušal sem, a nisem nikakor mogel jesti
s tem kitajskim orodjem ter sem se zopet
vrnil k vilicam.

Pri obedu je pa nečesa manjkalo: Ni
bilo kruha; namestu njega so nam podajali
same sladčice.

108

Nemirovič Dančenko se je iz obupa začel
pogovarjati s princem o Španiji, in z obeh
strani se je vsipalo vse polno španskih imen.

Ko so nalili šampanjca, je vstal tifonhuan
in napil zdravju princa in vseh gostov.
Navzoči Kitajci so trkali in rekli pri tem:
„Hao, hao!" 1 ) ter se globoko priklanjali.
Pod oknom je pa godba namestu tuša zopet
zaigrala pozdrav.

„Ali zna vaša godba igrati še kaj dru¬
gega?" sem vprašal guvernerja.

„Ne, samo to skladbo znajo, a zdaj se
začne godba na lok, ki vam bo morda bolj

'Kitajska ulica.

ugajala", je ljubeznivo odgovoril naš kuče-
gazda.

Princ Burbonski je napil na zdravje
tifonhuanu, potem pa princu Sen-Čžu-Juju.
Vsi Rusi (bilo nas je petnajst) smo zakli¬
cali: „Ura!“ ob spremstvu istega „pozdrava“
in ob gromenju turškega bobna, od kate¬
rega se je tresel papir v krasnih, z lesenimi
paličicami prekrižanih oknih sobane.

>) Dobro, bravo.

Pokušali smo brez konca vsa mogoča
jedila, in ko smo dobili nekaj pocukranega,
sem se že oddahnil, češ zdaj bo kor,ec.

Ko vprašam tolmača, mi ta odgovori:

„Pol obeda še ni minilo."

Iz sosednje sobe se je oglašalo opet
udrihanje po bobnih in gongih in cvililo je
nekaj goslim podobnih glasbil v bogve
kakih be-molih. To je bila kitajska narodna
glasba, od katere so mi oči temnele in se
mi je glava mešala. Obed pa se je vlekel
dalje.

Čez eno uro vprašam tolmača, če bo
kmalu konec.

„Kmalu, kmalu!" je odgovoril.

In res, kmalu vstaneta oba mandarina.
Samo onadva izmed Kitajcev sta sedela. Vse
njiju spremstvo je stalo okoli in pomagalo
slugam streči.

Pogledal sem na uro: Sedeli smo že
dve uri in pol.

„Oh, to je nekaj nebeškega!" sem slišal
vzklikniti nekoga.

„Vaša Visokost in mnogočislani gostje!"
je glasno zaklical tolmač. „Njegova eksce¬
lenca gospod tifonhuan in princ Sen-Cžu-Juj
prosita, da jima skažite čast in se postavite
v skupino, da se ohrani spomin na prijetne
ure, katere smo preživeli skupaj tako pri¬
jetno. Potrudite se na dvor: fotograf že
čaka !“

Vsi smo slušali poziv.

Oba mandarina sta se postavila ob strani
princa Burbonskega, gostje okoli njih,
spremstvo za gosti, spredaj na stopnice so
sedli godci, a ob straneh je stala častna
straža s puškami ob ramah.

Vsi kitajski uradniki so si popravljali
obleko in klobuke, se skrbno postavljali, in
videti je bilo, koliko jim je do tega, da bi
na fotografiji rumeno pleme bilo lepše od
belega.

Elegantni fotograf v svilenem plašču se
jo svečano kretal okoli aparata kakor velik
umetnik, prestavljal, popravljal skupino, nas

109

dolgo opazoval, potem pa snel, in kakor
vedno, ;:o si vsi olajšani oddahnili.

Guverner je nekaj ukazal tolmaču, in ta
je glasno zaklical gostom:

„Vaša Visokostin mnogočislanagošpoda!
Tifonhuan vas prosi, da se vrnete v dvo¬
rano in nadaljujete obed !' 1

Mi smo se skoro zgrudili, ko smo sli¬
šali to nepričakovano novico, a ni bilo dru¬
gače : Z žalostnim obrazom smo šli nazaj
in sed!: na svoja mesta. Zopet so s hitrostjo
brzovlaka šli krožniki mimo nas in na njih
razna jedila.

Jaz sem tiho mignil in vprašal posluš¬
nega tolmača, koliko še pride.

»Jaz sem dobro štel; vsega skupaj bo
le še trideset jedil, pa bo končano", je dejal
in mi pokladal na krožnik nekaj belega,
garnirana z neko rumeno stvarjo.

»Kaj pa je to?“ ga vprašam.

»Lastavičja gnezda."

Prisilil sem se, da pokusim to stvar, a
začudil sem se: bila je čudovito okusna
delikatesa.

»Oprostite", obrnem se k Sen-Čžu-Juju,
»ali imate pri vas kdaj obed, pri katerem
je več kakor stoinvajset jedil?"

»Ne, večjega ni. To je največji obed,
'n več ni mogoče podati gostom", mi od¬
vrne, sladko se smehljajoč.

Zopet je vstal tifonhuan in dolgo go¬
voril. Vsak stavek je tolmač spremljal s tem,
da je neprestano kimal z glavo.

»Tifonhuan govori", je prevajal, »da mu
l e  jako prijetno, da je v mestu vse tako
Pokojno in da se rusko vojaštvo tako iz¬
borno razumeva s prebivalstvom in da so
v vseh vaseh zadovoljni z vojaki. Povsod
J e  najlepši red, in to je jako prijetno. Tifon-
huan prosi, da bi pili na srečo ruskega in
kitajskega cesarstva, ki sta vedno bila dobra
soseda.

»Ura" in „hao" sta se zlila v en glas,
zadušena od ropotanja bobnov in tromb.

Zopet smo sedli, in krožniki so hiteli
po mizi. Od Rusov že nihče ni več segal
po jedeh. Princ Burbonski, ki se je držal
najbolj junaško, je nehal pri sto in prvi
jedi.

Samo lotosov sad sem še pokusil kot
redkost.

A kaj smo pa vse jedli? me vprašujete.

Ko bi jaz to vedel! Z jedilnega listka
naštevam tu nekaj imen :

Lastovičja gnezda.

Drevesne gobe.

Mladike bambusove (podobne našim
špargelnom, a okusneje).

Morski črvi trepangi.

Lotosovo seme s sladko omako.

Ribja jajca.

Kitajsko zelje.

Glavice morskih krabov z omako iz
morskih rastlin.

Nazadnje so prišle juhe: Mesna, ribja
in zelenjadna. Z juhami so nehali.

Ko smo slednjič vsi izmučeni od sedenja
vstali izza mize, je bila ura devet. Obedovali
smo ravno šest ur.

Pogostitelja sta se ob slovesu izgovarjala,
da smo mogli tako malo govoriti — kdo
bi mogel govoriti pri stoindvajsetih jedilih?
— in krivdo za to sta zvračala na tolmače,
ki niso bili kos svoji nalogi. A to je bila
le fraza, kajti mandarini malo govore in
pretehtavajo vsako besedo.

Spremljani s peklenskim hrupom kitajskih
bobnov smo sedli v kočije in se odpeljali.
Ta obed je pa imel veliko politično važnost
in je mnogo vplival na rusko-kitajsko raz¬
merje, ker se je vedelo, da nas je tifonhuan
pogostil na povelje iz Pekina.

Vendar je med kitajskim prebivalstvom
tlelo nezaupanje do Rusov. Sicer so lahko
videli Kitajci, da je pod rusko upravo Mand¬
žurija napredovala bolj, kakor prej v sto¬
letjih, vendar niso izgubili zavesti rumenega
plemena. Vsak ruski neuspeh so sprejeli s
slabo prikrito škodeželjnostjo.

110


Japonski državni zbor.

Japonski cesar se je moral obrniti do
ljudskih zastopnikov, da dobi od njih sred¬
stva za vojsko. Med tem, ko je Rusija še
vedno absolutistično vladana in ima car v
rokah vso oblast, se je Japonska tudi v tem
oziru prilagodila modernemu razvoju in ima
državni zbor po zgledu drugih evropskih
držav.

Dnč 20. marca je sklical mikado državni
zbor k izrednemu zasedanju. Otvoritev je

Cesar je sprejel najprej poklonitev 328
članov gosposke zbornice, v kateri je staro
japonsko plemstvo, in 300 japonskih ljudskih
poslancev. Nato je prebral prestolni govor,
katerega mu je podal prvi minister, grof
Kacura. Ta govor se glasi:

„Otvarjamo svoj cesarski državni zbor,
in obračajoč se do vsakega in do vseh čla¬
nov gosposke in poslaniške zbornice, nazna¬
njamo z velikim zadovoljstvom, da postaja
naše razmerje do raznih držav vedno pri
srčnejše in prijaznejše. Polna odkritosrčne

Mikado otvarja japonski državni zbor.

bila izredno slovesna in je pokazala, da se
vsi zavedajo važnosti sedanjega trenutka.

Mikado, spremljan od prestolonaslednika
Jošihito Harunomija, se je pripeljal v zbor¬
nico v paradnem vozu, katerega sta obdajala
dva oddelka cesarske telesne straže v bo¬
gatih uniformah, polnih pestrih našivov. Zbra¬
nega je bilo mnogo ljudstva, ki je gledalo
sprevod mirno in tiho z vso resno hladno¬
krvnostjo, katero kažejo Japonci vedno v
važnih trenutkih.

želje, vzdržati na Vzhodu trajen mir, je
Naša vlada stopila v pogajanja z Rusijo. A
obžalujemo, da je Rusija bila neodkrito-
srčna v svojih mirovnih izjavah, vsled česar
smo morali začeti vojsko. Ko smo se p a
odločili za orožje, ne moremo odnehati,
dokler ne dosežemo predmeta te vojske-
Naše vojne sile v očigled izrednim naporom
in težavam vojske kažejo dejansko svojo
vdanost in svoj nevpogljivi pogum. Upamo,
da bodo vsi Naši podložniki sodelovali v


i

111

popolni edinosti, da povzdignemo slavo
svojega cesarstva. Zanašamo se, da boste
tudi Vi, po naši želji, izpolnjevali svojo
dolžnost in boste drage volje pritrdili po¬
trebščinam in zakonskim predlogam, ki jih
zahteva sedanji položaj, in o katerih smo
naročili svojemu državnemu ministru, da
Vam jih predloži."

Ves čas, ko je čital mikado ta govor,
so stali člani obeh zbornic priklonjeni, kakor
predpisuje državnozborski red. Nato stopi
predsednik zbornice k prestolu in sprejme
iz mikadovih rok slovesno listino. Tudi cesar
se z glavo prikloni zbornici in zapusti zboro-
vavce s slovesnim korakom ter se vrne v
svojo palačo.

Zdaj je pa zbornica izvolila odsek, ki je
sestavil odgovor na prestolni govor. Šlo je
vse kakor dogovorjeno. Zbornica je od¬
govorila vladarju:

„Mi. dani služabniki Vašega Veličanstva,
člani poslaniške zbornice, izražamo dostojno
svojo hvaležnost za prihod, s katerim je
blagovolilo Vaše Veličanstvo milostno otvo-
dti državni zbor, in za besede, s katerimi
n as je milostno nagovorilo Vaše Veličanstvo.
Cesarstvo se je vedno trudilo, da vzdrži
m ' r  na skrajnem Vzhodu. A Rusija, ki neče
odkritosrčno varovati miru, je prekršila svojo
Pogodbo s Kitajsko in izjave, ki jih je ope-
tovano dala velevlastim. Mi smo torej po¬
polnoma zadovoljni s tem, da je Vaše Veli
čanstvo napovedalo vojsko Naša vojska
ne prestano zmaguje. Te uspehe pripisujemo
e dino le vplivu Vašega Veličanstva Vztrajno
Se  bomo trudili z največjo skrbjo izvrševati
sv ojo postavodajalno delavnost z ozirom na
lo > da bo država mogla izpolnjevati vzvi-
šen o navodilo V šega Veličanstva, ter da
°Pravičimo odlično zaupanje, katerega ima
d ° nas prebivalstvo."

je pač poslušen državni zbor, ki
* a ko lepo uboga svojega cesarja ! Marsikateri
evr opski vladar lahko zavida japonskega
'nikada za ljudske zastopnike, ki se kažejo

tako vdane in mirne! Državni zbor je res
pritrdil vladnim zahtevam, ki niso bile ravno
skromne. Dovolil je visoke davke za vojsko,
vpeljali so monopol za sol in tobak, naje¬
mali posojil doma in izven države.

Sicer pa na Japonskem tudi ne gre vse
gladko. Mislimo si državo, ki se je tako
hitro — skoro bi rekli: čez noč — razvila
iz azijske države v „civilizirano“ cesarstvo!
Tu ni bil mogoč oni dolgotrajni zgodo¬
vinski razvoj, ki je ustvaril evropske države.
Reformirali so kar na nagloma in uvajali
vse, kar so videli v Evropi. Dežela sama
je razdeljena v dva dela: Eni so goreči
pristaši evropske omike, ki so študirali na
naših vseučiliščih in se navzeli ne le evropske
noše, ampak tudi evropskega mišljenja; velika
večina ljudstva pa je še staropoganska ali
buddhovska.

Političnih strank imajo na Japonskem
dovolj: Markiz Ito je načelnik konservativcev,
Jamagata vodi imperialiste, grof Okuma je
voditelj naprednjakov, in te stranke se bore
med seboj tako, kakor se bore sploh poli¬
tične stranke. A vojska jih je združila:
Sovraštvo do tujcev in želja, povzdigniti
japonsko moč, sta potisnili v ozadje vse
strankarske interese. Javno mnenje je bilo
za vojsko, in če je tudi proračun vojnih
potrebščin na Japonskem poskočil v štiri¬
najstih letih od 208 milijonov na 650 mili¬
jonov frankov, se ni ustrašila vlada še večjih
bremen, ker je vedela, da ne najde odpora.
Slednjič pa mnogo odločuje tudi to, da
upajo vojne potrebščine pokriti iz domače
dežele. Leta in leta so se pripravljali, in
zdaj upajo razni podjetniki, da spravijo v
denar velike zaloge, ki so jih pripravili za
vojsko.

Japonci so se zagledali v evropske to¬
varne, v stalne armade naših držav, v urade
in parlamente. In ko so po zunanjih vzorcih
sami tudi vse to naredili doma, jih je prijela
želja, da svetu pokažejo, kaj znajo. Tudi
oni hočejo igrati v koncertu velevlasti. In

112

ta vojska jim je pot, po kateri upajo, da nikamor! Okrepite poizvedovalne čete 'ob
pridejo v krog mogočnih gospodarjev tega bregu! Preglejte orožje“ itd.
sveta. Brez konca in kraja so izdelovali Kakor bi stal na poveljniškem mostu
topove in vojne ladje, iznajdevali smodnik ogromne ladje, je razpošiljal ta odločni mož
in puške. Pokazali so pri tem veliko nadar- s pomočjo telegrafa in telefona ;oaze po
jenost. Države pa ne postanejo velike in sto vrst in dalje naokrog in v svoji mali

mogočne le po tehničnem napredku in po pesti je držal vse sile prednjih straž, pri-

vojnih uspehih. Tudi Japonska bo morala pravljen, da jih vrže vsako minuto tja, kjer
to izkusiti. se pokaže sovražnik.

Donski kozaki.

Pri prednjih četah.

Rusi so šli Japoncem daleč nasproti.
Življenje v takem prednjem oddelku ob reki
Jalu nam popisuje vojni dopisnik Kravčenko
tako-le:

Srednje rasti, energičen, nestrpen, je ko¬
rakal načelnik prednjih straž general Kondra-
tovič nervozno iz kota v kot; včasih je
postal in napisal par vrstic ali šel k telefonu,
poklical tega ali onega in dajal svoje jasne
in kratke ukaze.

»Pripravite ta in ta polk za odhod! Ljudje
naj bodo pripravljeni! Častnikov-ne puščati

Truden, ves razbit od dolge, neudobne
poti, sem tiho ležal na postelji v sosednji
sobi ter natanko prisluškoval, kaj da se god'
v generalovem kabinetu.

»Morebiti se začne takoj“, — sem mislil
— »morebiti zagledam črez eno uro, črez
dve, sovražne čete, zagledam tisoče našli'
vojakov, kako jim hite urno nasproti in z a '
držujejo sovražnika s svojo navdušeno od¬
ločnostjo ter ga mečejo zopet nazaj v morje*
k groznim morskim čudotvorom, njihovi"’
oklopnjačam, ki jih ščitijo in zakrivajo-
Srce mi je bilo nekako posebno nemirno*
in zaman sem se trudil, da bi zaspal. E "* 1


*

113

Vojska na Daljnem Vzhodu,

8

Kazalu v boju.

114

slika se je risala krvaveje od druge v moji
domišljiji in nosila mojo misel iz te pro¬
storne sobe, iz tega varnega kota, kjer je
bilo tako toplo, čisto in svetlo, kjer so tako
mirno gorele sveče . . .

Zadremal sem. Težke trepalnice so se
jele zapirati in polagoma me je objemal
pokoj.

„Trrr. . . tr. r. r.. je zopet zabrnel
zvonec telefona ob stiku električnega toka.
Zbudil sem se in z utripajočim srcem sem
sedel na posteljo.

„Slišim! Kdo govori?" se je oglasil ner¬
vozni glas generala.

„ Kaj ? Bombardirajo? Kdaj so začeli?
Kaj? Govorite glasneje! Kdaj?“

Skočil sem pokoncu in se začel hitro
oblačiti.

„Začenja se, začenja", so nehote šepetale
moje ustnice.

Vrata so se odprla in moj general je
stopil v sobo z oživljenim obrazom in
svetlih oči.

„Ob dvanajsti uri in dvajset minut so
pričeli bombardirati Port Artur", je dejal s
svečanim glasom in odšel.

Slišal sem, kako sta se mu drug za dru¬
gim prijavila načelnik postaje in načelnik
štaba. Potem jima je nekaj naročil ter nekaj
vprašal, in odšla sta.

„Pavel, zbudi štab! Pripravi kovčeg!
Poglej, če je lokomotiva pripravljena! In
da dobimo hitro kave!" je velel svojemu
čemernemu, brkastemu, zaspanemu služab¬
niku, ki se je nenadoma prikazal med vrati.

„Zakaj pa vstajate?" se je obrnil k meni,
videč, da sem že ves oblečen stopil v dvo¬
rano. „Lezite še! Ne bojte se, ne boste
zaspali! Povem Vam, kedar pojdem", je
dejal in se hitro ogrnil v suknjo ter odšel
na postajo.

A jaz nisem niti mislil na spanje. Zaspani
Pavel, ki se menda nikoli ni slačil, je pri¬
nesel kave, črnega kruha in sirovega masla
ter postavil pred mene, jaz pa sem sedel

nepremično v naslonjaču ter si slikal v duhu
bodočnost, trudeč se, da bi uganil to, kar
se morda že godi tam doli na bregu v
gromu topov, med pokanjem pušk in mi¬
traljez.

Minila je ura, še ena. Izpil sem kavo,
pokadil smodko, vse nekam mehanično, vzel
v roko staro številko „Harbinskega Vjest-
nika" in ga prečital parkrat od konca do
kraja, a generala še vedno ni in ni. Dalje
mi ni bilo mogoče čakati in odpravil sem
se ga iskat. Plašila me je misel, da morda
pozabi na mojo navzočnost in odide brez
mene tja, kjer so Japonci morda že pričeli
z izkrcavanjem.

Naposled sem ga našel; stal je pri brzo¬
javnem stroju in gledaje nekam v stran, je
pritiskal na tipalo.

„No, kaj je?“ — mi je nehote ušlo z
jezika.

„Ničesar novega do sedaj. Spati seveda
nikakor ne smemo", je dejal z laskavim
nasmehom ter si zapahi svežo smodko.

Ko je dal še nekoliko povelj, je odšel
z menoj na prosto.

Jasnila se je zarja. Čist, svež zrak je
pihljal od premrznjene široke reke sem,
enakomerno je puhal pripravljeni parovoz,
in tuintam so hodili redki stražniki v svojih
velikih črnih plaščih, s puškami na rami-

„lzprehajajva se", je dejal, in jela sva se
šetati.

Vse naokrog je bilo tiho. Plamteča zarja
se je razlivala nad postajnim poslopjem, nad
skladišči, vojašnicami, kitajskimi hišicami > n
nad neskončno dolgo vrsto tovornih va¬
gonov, ki so se kot verige brez konca vrstili
na tiru. Daleč, daleč spodaj na reki so se
videli jambori nekaterih ladij; iz dimnika
ene izmed njih se je kadilo. Bili so tam
angleški in ameriški trgovski parniki in med
njimi naša pomorska topničarica „SivUČ ,
s kratkimi, kakor odrezanimi jadrniki.

„Tako življenje se je začelo s pr virTI
dnem po napovedi vojske", je rekel Kondra-

115

tovič, „ko smo morali naenkrat napeti vse
sile, da bi se srečali primerno s sovražnikom,
kjerkoli bi se pokazal. Res, da nas je bilo
tedaj malo, toda bili smo tako navdušeni,
da bi bili navzlic svoji mali moči odbili še
mnogo silnejšega nasprotnika. Delali smo
brez odmora, ne da bi vedeli, kdaj mine
dan, kdaj se začne noč, in da priznam vsem
svojim pomočnikom, kar jim gre: storili so
to, kar bi se zdelo ob navadnemu času
nemogoče. Navzočnost inozemcev, ogromno
gibanje džunk, ki se po desettisočih pre-
peljavajo po reki, kakor hitro se staja led
na Liaohe, vse to nam je vezalo roke in
treba je bilo lotiti se vojnega dela s tisto
čuječnostjo, s katero se morajo vršiti vsa
vojna podjetja, ko je draga vsaka ura, vsaka
minuta. Sicer je sedaj vse to prešlo in mi
mirujemo. Kadar zagrome naši topovi,
kadar vstanejo vse te neštete vrste naših
vojakov, ki spijo sedaj tako mirno in po¬
kojno, tedaj bodo Japonci spoznali, s kom
da imajo opraviti, in to jim bode za dolgo
časa pregnalo vsako veselje, dražiti nas!“

Hodila sva še nekoliko okrog in potem
sva se vrnila.

Vse se je vzbujalo. Na postaji so hodili
stražniki, začeli so pometati, vodili so iz
konjušnic tiste nizkorasle kitajske konje,
katerih so se tako naglo privadili naši vo-
l a ki, začeli jih sedlati in priučevati vojaškemu
r edu. Premenjene mejne straže so hodile
ffiirno.

Korejski boji.

Naš zemljevid na str. 116. nam pojasnjuje,
kako je bilo razpostavljeno rusko vojaštvo,
k° je nastopil Kuropatkin. Ta pogled nam
^e, kako slab je bil Kuropatkin vkljub
Precejšnjemu številu vojaštva. On ni imel
ariT| ade, ampak same posadke in straže,
^'kjer ni smel vojaštva popolnoma vzeti
Pj 0 č, da ga osredotoči, in za železnico je
1,0  treba cele armade samo za stražo.
en dar je poslal Kuropatkin v Korejo ka-

zake, da so se tu poizkusili v prvih bojih
z Japonci.

V Koreji je bilo prvo bojno pozorišče, če
tudi le kratko dobo, ker sta obe vojskujoči
se stranki ravno v Koreji imeli svoje interese.
Rusi so namreč v Koreji dosegli že pre¬
cejšen vpliv. Preden se je začela vojska, so
Rusi že namignili, da bi Japoncem samo
tedaj prepustili razširjanje njih moči v Ko¬
reji, ako ti Rusom prepuste pristanišče Ma-
zampo na južnem koncu Koreje. Port Artur
in Mazampo — to bi bili za rusko oblast
dve neprecenljivo važni postojanki. V Ma-
zampu se je že naselilo nekaj Rusov, ki so
tam naredili velika lesna skladišča in trgovali
z lesom na Koreji. Ko bi bila odločitev samo
v rokah Korejcev, bi bili ti skoro gotovo
rajši izbrali rusko oblast, kakor pa japonsko,
ker Japonci so s vsojo nasilnostjo, z zaro¬
tami in umori zapustili na Korejskem že
dovolj slabih spominov, medtem ko so se
Rusi pošteno trudili, da vse kraje, katere
zasedejo, tudi v gospodarskem oziru po¬
vzdignejo. To so Japonci vedeli, in zato so
udarili najprej na Korejo, da si jo popolnoma
osvoje in Ruse preženo za vedno iz nje.
Ko bi pozneje tudi v Mandžuriji bojna sreča
odločila proti njim — je že Koreja sama
vredna truda, da si jo zagotove.

Vkrcavanje ene divizije na Japonskem
je trajalo tri dni, izkrcavanje v korejskih
pristaniščih po en teden. Tako so v prime¬
roma najkrajšem času mogli skozi Korejo
priti do svojega namena, preden je bilo
mogoče v severno ležečih pristaniščih, v
Inkovu, Takušanu in ob izlivu reke Jalu
postaviti na suho ostale japonske armade.
Tam še niso bili varni, ker so se vedno
bali Makarova, da ne udari iz Port Arturja
na prevozne parnike, ki bi bili prevažali
vojaštvo okoli polotoka Ljaotuna.

Ko so Japonci spravili v dobro stanje
železnico od južnega pristanišča Fuzana do
Soula, so začeli graditi železnico od Soula
do Penjana in imeli namen, jo podaljšati do

8 *

Ruske vojne sile ob prihodu Kuropatkinovem.

116

Vidžua ob reki Jalu. A Japonci so bili toliko
prebrisani, da niso hoteli Rusom pokazati, od
katere smeri bodo udarili, in zato so izkr¬
cavali manjše oddelke tudi pri Genzanu in

Kazaki so služili zlasti kot poizvedovalne
čete. Japonci so po svojih ogleduhih na¬
tančno vedeli za rusko vojaštvo. Ruse so
pa morali obveščati kazaki, ki so jahali po

celo v Posjetskem zalivu. Tako kazaki niso deželi in iskali vesti o številu in prodiranju
vedeli, kje bi se postavili v boj, da zadr- japonskih čet. V Koreji sta poveljevala g e '
žujejo japonsko silo. nerala Miščenko in Kaštalinskij.

117

Od začetka marca je prodiral Kuroki
počasi proti severu. Do 19. marca so že
Japonci zasedli Jčnajčn. Čez reke so takrat
še prihajali lahko brez mostov, ker jih je
led še držal. Kazaki so pa ob straneh sprem¬
ljali Japonce in se tembolj umikali, čimdalje
je prodrl Kuroki. Pri vsaki ugodni prilož¬
nosti so kazaki vdrli v japonske vrste in
jim oteževali prodiranje. To je bila pozimi
jako težavna služba. Kazaki so mogli imeti
s seboj na konjih le malo živeža, niso imeli
zalog, so bili brez stalnega taborišča. Samo
silno utrjeni in predrzni vojaki so mogli
vzdržati tako službo. Gotovo so jih pri
tem podpirali Korejci in jim dajali živeža,
ker sicer ne bi bili mogli toliko časa vztra¬
jati v slojem nevarnem položaju.

Bilo je dnč 17. marca, ko so Japonci
prišli do reke Pakčon. Tu so kazaki hoteli
poizvedeti za njih moč in smer. Bilo je
200 kazakov, ki so prodrli v japonske vrste
in se zapletli v boj z japonsko konjenico.
Trije japonski švadroni so se pred njimi
umaknili, a ko so prišle za njimi velike mno¬
žice pehote, so se morali kazaki umakniti.
Pri reki Činčangen so čez pet dni kazaki
z °pet ustavili Japonce. Potem je bilo pa
Prodiranje težje: Nastalo je južno vreme,
sneg se je talil in reke so silno naraščale.

Najhujši boj je bil pri Čonču 28. marca.
p et kazaških stotnij je poizvedovalo o ja¬
ponski vojski. Proti kazakom je stalo pet
stotnij pehote s štirimi švadroni konjiče. Po
večurnem boju so se kazaki umaknili, ko
So  prizadeli Japoncem precejšnje izgube.

V časopisju se je pisalo takrat o ruskem
Porazu, a o tem ne moremo govoriti, ker
tazaki niso imeli namena premagati sovraž¬
na, ampak ga le vznemirjati in mu škodo-
vati. p 0 n jjh j e  Kiiropatkin vedno vedel,
^e stoje sovražne čete, na to pa ni bilo niti
niiti, da bi par stotnij jezdecev zadržalo
cel ° prodirajočo armado. Seveda bi bili
kazaki radi zapeljali Japonce, da bi bili šli
Za  njimi in tako zapustili svojo glavno pot,

a Japonci so imeli tako natančno določen
vojni načrt, da se za nagajive kazake niso
mnogo zmenili in šli nevzdržema dalje proti
reki Jalu.

Tako je Kuroki do konca marca že po¬
maknil svoje prve čete do levega brega
Jalnovega. Odslej naprej se Japonci za Ko¬
rejo niso več mnogo zmenili. V znamenje,
da je njihova, so v Sčulu pustili vojaškega
poveljnika čez japonske čete v Koreji z
manjšo posadko in so začeli kazati svoj
pravi namen: vdreti v Mandžurijo in se tam
udariti s Kuropatkinom.

Ruske poizvedovalne čete so tako prišle
tudi do meje in so prekoračile reko Jalu.
Posamezni kazaški oddelki so pač ostali še
v Koreji, a ob začetku aprila je že reka Jalu
ločila Ruse in Japonce. Rusi so stali na
desnem, Japonci na levem bregu.

Bilo je zdaj vprašanje, kaj naj počno
Rusi ob reki Jalu: Ali naj se ustavijo z vso
silo in naj Japoncem branijo prehod za
vsako ceno, ali se naj tudi tu zadovoljijo s tem,
da sovražno moč le zadržujejo? To je bilo
važno vprašanje, odločilno za celo vojsko.

Videli smo zgoraj, da si je Kuropatkin
izbral Ljaojan za taborišče, v katerem je
zbiral vse svoje moči, da se tam ustavi Ja¬
poncem. Ko bi bilo mogoče zadržati Japonce
ob Jalu, to bi bilo seveda najbolje. A Ku¬
ropatkin je vedel, da to ni mogoče. Tudi
mu ne bi bilo mnogo koristilo, kajti ko bi
bil zadržal Kurokija tam, bi mu bili Japonci
prišli od druge strani v hrbet; saj je videl,
da rusko brodovje ne more zabraniti izkr¬
cavanja Japoncev v Inkavu, v Takušanu in
v drugih pristaniščih.

A v Petrogradu so sodili drugače Ruska
vlada je težko nosila pred svetom sramoto,
da se Rusi vedno le umikajo pred Japonci.
Morda je tudi namestnik Aleksejev imel kaj
svojo roko vmes — to nam zdaj še ni
znano. Gotovo pa je, da je Kuropatkin dobil
iz Petrograda povelje, da mora držati rusko
postojanko ob Jalu.

118

To povelje je Kuropatkina kaj neprijetno
zadelo. On je vedel že prej, da bodo
vojskovodje v Petrogradu, ki še nikdar Ja¬
poncev videli niso, hoteli vse bolje vedeti
kakor pa on sam. Zato si je bil izgovoril
pri carju, preden je šel na vojsko, da mu
bodo pustili prosto roko. A vendar je imel
poleg sebe v Mandžuriji Aleksejeva, ki se
je kot carski namestnik smatral za prvo
osebo, in v Petrogradu vse polno kritikov,
kateri so imeli dovolj časa, da premišljujejo,
kaj bi znali oni bolje narediti, ako bi bili
na njegovem mestu. Saj pa tudi še niso
poznali japonske vojne sile. Ruski listi so
ob začetku vojske pisali, da bo ruski medved
parkrat s tacami udaril, pa bo kar zmlel in

Kitajski berači na ulici.

pometal v morje te male rumene Japončke.
Razširjali so slike, na katerih je bil izid
vojske naslikan kaj enostavno : Veliki ruski
mužik drži malega Japonca na kolenih in
ga pretepa s knuto kakor slabotnega šo-
larčka. Zato si pa v Rusiji niso mogli misliti,
da ne bi ruski vojaki mogli zabraniti Ja¬
poncem prehoda čez Jalu.

Kuropatkin je videl, da ima dovolj opra¬
viti s tem, da naredi red v ruski armadi,
da zbere in izvežba čete, da jih z vsem
preskrbi za dolgo vojsko. Ko bi bil Kuro¬
patkin nervozen človek, bi bil odložil po-

veljništvo in pustil druzega, da se postavi
na bregove reke Jalu in s tem zaigra celo
vojsko. A Kuropatkin je vztrajal in storil,
kar je bilo v tem slučaju mogoče storiti.
Ko so se oddelki generalov Miščenka in
Kaštalinskega rešili na desni breg reke Jalu,
jim je dal v pomoč šesto vzhodnosibirsko
strelsko brigado in je pod poveljstvom ge¬
nerala Zasuliča postavil te čete ob reko, da
branijo prehod, dokler morejo.

Tačas je pa v Soulu japonski markiz
Ito poučeval Korejce, kako morajo reformi¬
rati svojo državo. Vso svojo zgovornost je
porabil za to, da bi Korejcem dokazal, česa
jim je treba. Korejci so kar strmeli, ko jim
je markiz Ito pravil da morajo ustvariti
državni zbor, da morajo njihovi ministri biti
ljudstvu odgovorni, da se naj vpelje splošna
šolska dolžnost, da se naj dežela prepreže
z železnicami in brzojavi, da naj uvedb svo¬
bodo tiska itd. — kratko : vse, kar so Japonci
posneli po evropskih državah. Prorokoval
jim je veliko moč in splošno blagostanje,
ako hitro izvedb vse te moderne zahteve.
Vladarju je še posebno polagal na srce, da
naj ustvari veliko in močno korejsko armado.
Korejskemu cesarju je pa od teh naukov
kar šumelo po glavi. Zdelo se mu je preveč
naenkrat in ni vedel, kje bi začel. Zato je
pa pustil Japonce, da so delali, kar so ho¬
teli. Ponosne korejske vojake so porabili
za kulije ali potaknili po japonskih oddelkih
za kažipote; le nekaj so jih pustili, naj doka¬
zujejo, da še obstoji korejska država poh
cesarjem Ji-Honom. Sicer pa korejski vojaki
niso bili kar tako pokorni Japoncem. Že ob
početku vojske je v Penjanu od 1000 ko¬
rejskih junakov jih 500 vrglo puške pr°^
in so zbežali. Ko so prišli Japonci, jih l e
zbežalo še 400. Kdo naj bi potem še ostalin 1
zameril, da niso hoteli prelivati svoje krvi
po nedolžnem? S temi so imeli Japonci
lahko delo. Tudi živeža jim je zmanjkalo,
ker so Japonci vse pobrali in porabili zase-
Cesarsko palačo so pa Japonci zastražili m

119

posebno ostro pazili zlasti na inozemske
diplomate, ki so prestopali prag- korejskega
veličanstva.

Potem se je vrnil markiz Ito v Tokio, kjer
so ga slovesno sprejeli in je v poldrugo uro
dolgi avdienciji mikadu razložil, kako dobro
stoje stvari za Japonce v Koreji.

Korejski uradniki v severni Koreji so
bili pa manj zadovoljni z japonskimi refor¬
mami. Pribežali so v Soul, a tu je od vlade
zahteval japonski zastopnik, da naj gredo
nazaj na svoja mesta. Posebno so jim na¬
ložili skrb, da naj odslej bolje gospodarijo.
Japonci so takoj reformirali gospodarstvo
na posestvih cesarjevih, ter so si obetali iz
njih do pet milijonov jenov dohodkov. To
naj b ;  bil začetek za preustrojitev korejskih
financ.

A začetek je bil ta, da je nastala med
korejskim prebivalstvom lakota. Dežela ni
bila pripravljena na toliko vojsko, in hitro
je zmanjkalo živeža. Korejski oblastnik v
Pjenjanu je zato prosil vojaške pomoči in
tožil pri vladi, da ne more vzdržati več reda:
gjadni ljudje ropajo in kradejo, kar morejo
dobiti.

V gorati Mandžuriji.

Za zgled, kako težavno je bilo prodi¬
ranje Rusov proti reki Jalu, uvrščujemo tu
iz častniškega peresa popis, kako je pro¬
diral eden izmed oddelkov 6. vzhodno-sibir-
ske brigade od Ljaojana do Fenhvančena.
Naš častnik piše:

Dež in moker sneg sta naletavala —
obenem. Hladni veter je mrazil do kosti.
Cesta, ki je v tem letnem času že sploh
grozna, je tvorila le eno samo, brezkončno
blato, v katero so se vdirali topovi in vo-
zovi, da, celo lahke dvokolnice do polo¬
vice koles. Vkljub temu pa je hodil oddelek
čiio in brzo. Kedar se je vgreznil top ali
v °z, so ga prijeli vojaki z združenimi močmi
ln  ga smeje in med šalami potegnili iz blata.

Prijazno so častniki bodrili vojake, in vse
premikanje se je vršilo brez velikih odmorov,
v vzornem redu, kakor na vežbališču. Proti
poldnevu se je nebo zjasnilo in dež je po¬
nehal, toda cesta je ostala takšna, kakršna
je bila poprej.

Mandžurska tla imajo to posebno svoj-
stvo, da se v spomladi in po dežju izpre-
minjajo v mehko blato, tako mehko, da je
treba pustiti konje ali voz le nekoliko časa
na istem mestu, pa se jim začne vgrezati
in jih požira bolj in bolj.

A če je bilo že naporno, hoditi po do¬
cela ravnem svetu, potem si je tem težje
predstavljati, s kakšnim nečloveškim trudom
smo se komaj in komaj povzpeli na strmi
prelaz, za katerim je sledila takoj cela vrsta
drugih, drug težavneji nego drugi, katere
je moral naš oddelek prekoračiti v naslednjih
dneh. Cesta črez prelaz je šla po ozki, vi¬
jugasti strugi posušenega gorskega potoka.
Sile zapreženih konj in topničarjev so bile
preslabe; zato je morala pehota na pomoč.

Po vsem pobočju prelaza sta bili v sku¬
pinah po nekoliko mož razpoloženi dve
kompaniji 22. polka.

Prvi top s škripajočimi kolesi se vzpenja
više med obupnim naporom hropečih konj
— in obstoji. A deset rok zgrabi v tem
hipu za vrvi, privezane h kolesom in vleče
top do takšnega mesta, kjer konji zopet
lahko vozijo sami, brez pomoči.

A takšnih razmerno ugodnih mest je
malo. Nekoliko korakov — in pobočje je
zopet strmo, da se zdi nemogoče priti naprej.

A tukaj jim hitijo zopet vojaki druge sku¬
pine na pomoč. Zopet se napnd vrvi, raz¬
legajo se glasni in veseli klici in nevzdržno
se pomika težko orožje proti vrhuncu. Do¬
spel sem na višino, in pisana slika se razteza
pred mojimi očmi. Vrsta dokaj visokih gora,
tuintam poraščenih s še golimi gozdi, oklepa
široko dolino, zalito s solnčnimi žarki. Od
pobočja gore, na kateri stojim, se v ozkem
pasu vije cesta navzgor, se vlečejo z grmečim

ropotom in žvenkom topovi, Vozovi s stre¬
livom, založne dvokolnice in vlečejo se črne
vrste pehote z bliščečimi bodali.

Množica glasov prihaja kvišku in budi
veličastni molk deviške prirode.

Šele pod noč se je posrečilo spraviti
črez prelaz vse topove in zaloge.

Neglede na strašno utrujenost, so bili
vojaki povprečno dobre volje in veseli.

Jaz stopim iz dolgega časa v tempelj,
ki se dviga vrh gore nad cesto ter riše
svojo čudno streho na večerno nebo.
Toda ta spada med revnejše; malikov je
v njem malo in še ti so slabo narejeni.

Prvo noč je bilo treba prebiti v jako
neprijetnih okoliščinah. Vozovi, ki niso
mogli priti do noči črez težavni prelaz,
so ostali daleč zadaj. Ne le vojaki, tudi
častniki niso imeli ničesar, da bi si utešili
glad. O postelji ali kakšni podobni raz¬
košnosti ni bilo niti govora. Trudni, iz¬
mučeni in lačni smo polegli spat po tleh
hladne koče.

Ob prvem svitu smo se odpravili na¬
prej. Vreme je bilo sicer krasno, toda
pot se zato ni izboljšala; boriti smo se
morali z istim globokim blatom, z istimi
lužami, podobnimi jezerom, in z istimi
krutimi, skoro neprehodnimi strminami-

Čimdalje naprej se je pomikal naš od¬
delek, tem raznoličnejši je postajal svet.

Tu so se videle krasne doline, obrobljene
od gora, katerih vrhunci so kazali čudne
oblike. Tuintam so se videle na strmih
višinah visoke strehe kitajskih svetišč. Ob
poti smo videli posamezne koče in manjša
sela. Kitajci gledajo mimoidoče vojaštvo
s topo radovednostjo in ničemurno iz¬
dajajo svoja Čuvstva. Ako gledaš na nji¬
hove apatične obraze, je težko povedati,
kaj da mislijo o nas. Se li vesele našega,
prodiranja, ali ne, sočuvstvujejo li z nami
ali nam želijo vsega mogočnega zla —
kdo more to uganiti ? Zakaj gotovo in oči-
vidno je le eno: iskreno in goreče si pri¬

zadevajo, potegniti iz nas kolikor mogoče
mnogo drobiža. Pri tem hvalevrednem trudu
ne poznajo nobenih mej. Za deset jajc za¬

htevajo 40—50 kopejk, dasiravno stanejo
ponavadi le pet; za kokoš hočejo rubelj

in tako dalje. Za suho kljuse je zahteval
n ;:i Kitajec od častnika, kateremu se je bil
konj poškodoval, 400 rubljev; pred vojsko

Szukiataling

so bile takšne živali drago plačane že z
dvajsetimi rublji.

Po zunanjosti delajo Kitajci skrajno ne¬
prijeten vtisk, posebno mladeniči in starčki ;
prvi zato, ker so tako podobni ženskam,
drugi pa zavoljo svojega čudnega, za
naše oči naravnost ostudnega brezobrazja.
Z dolgimi, gostimi lasmi, z lici brez vsa¬
kega izraza, v široki obleki ženskega
kroja, so me mladi Kitajci vsikdar spo¬
minjali ruskih kmetic. Zatekla lica, tolsti
tilniki in poševna, ženska pleča, — vse
to skupaj jim daje nekaj posebno odur¬
nega v zunanjosti. Starci so večinoma
taki kot pravi pravcati pavijani. Strašno
umazani, z gnojnimi, oteklimi očmi, hra¬
pave, usnjate kože, odeti v cape, se od¬
likujejo s posebno nesnažnostjo. Često
se pripeti, da tak častitljiv starček raz-
pahne svojo obleko — perila revni Kitajci
sploh ne poznajo — ter prične kar očitno
lov na neprijetne prebivavce svojega ko¬
žuha, in kadar katerega vlovi, ga pregrizne
s svojimi rumenimi, včasih rudeče-pobar-
vanimi zobmi. Grozno!

Po poti, katero si je izbral naš oddelek,
so na vsakih 25—35 vrst prirejene po¬
staje, ki služijo v počitek četam in tudi
posameznim popotnikom, ki hočejo k
Jalu, ali se vračajo odondod.

To so navadne kitajske koče. Neka¬
tere izmed njih so jako udobno oprem¬
ljene. Ostale pa so dokaj slabše. Tu se
kaže jasno, da bolj ni mogoče, kako je
potrebna častniku gospodarska sposob¬
nost: V eni koči je vse čisto, snažno in
zračno, duri se zapirajo, okna so omita
in ne puščajo prepiha; drugod je pa
vse zanemarjeno, prostori se ne zapirajo
ter diše po plesnobi in nesnagi.

Vse postaje, izvzemši eno, kjer je po¬
stavljena ruska peč, se grejejo, kakor
sploh kitajske koče, s kani. Kan — to je
jako malo bistroumna kitajska iznajdba,
ki spominja na rusko „ležanko.“ Zidajo
ga ob celi steni (včasih tudi ob dveh) v
obliki kamenite klopi, pokrite s slamnato

122

preprogo. Znotraj so pečne cevi, katere
vodijo gorkoto naokrog. Nedostatek je pač
ta, da se kan — ako kurjač ne ve natanko
prave mere — slednjič tako razgreje, da se
pretvori v žarečo ploščo, na kateri pač nikdo
ne bi občutil le blagodejnih učinkov gor-
kote.

Vsled blata in strmin je prišel naš od¬
delek le s težavo dalje, in 5. aprila smo
dospeli šele v Lan-sjan-zvan.

6. aprila smo srečali telo ubitega štab¬
nega kapitana Štepanova. Bil je krasen, topel
solnčni dan. Pohitevši pred baterijo, ki se
je trudila po strmini, sem jezdil sam po
cesti. Kraj je bil jako lep. Pot je vedla črez
dolino, obkroženo s holmi. Le redko so bile
nasejane koče in sela. Kar zagledam pred
seboj kitajski voz, zaprežen, kakor po na¬
vadi, z nečem, kar ni bilo niti krava, niti
mula, niti konj, niti osel. Na vozu je sedel
kazak, pred njim pa je korakal strelec. Ki¬
tajec, voznik z dolgim bičem, je šel poleg
konja ter ga priganjal s čudnimi vzkliki.
Dospevši z vozom vzpored, sem videl, da
leži v njem velik cinkov zaboj, na katerem
je ležalo kazaško sedlo, cula z raznovrstno
vsebino in še druge stvari. Ker sem se za¬
čudil nad čudno obliko zaboja, sem se
obrnil h kazaku, ki je sedel na njem:

„Kaj vozite, rojak?"

„Stabnega kapitana Štepanova, Vaše pre-
blagorodje", je odgovoril kazak z vojaškim
pozdravom.

Nehote sem obstal. Obstal je tudi voz.
Molčč sem gledal nekaj sekund na zaboj
in videl v duhu truplo padlega častnika, v
uniformi, z nepremičnim, otrplim obrazom...
Bridek čut mi je napolnil dušo. Nekaj iz¬
redno tragiškega je bilo v tej pogrebni
pripravi, kjer je kitajski voz nadomeščal
katafalk in izprevod dva vojaka, sredi ža¬
lostne mandžurske pustinje.

Mir tvojemu prahu, hrabri vojak, ki si
izdihnil dušo na bojnem polju!

Kasneje, prišedši v Fenhvančen, sem se
seznanil z dvema drugima častnikoma, ki
sta bila ranjena v istem boju, v katerem je
pal Štepanov. Eden izmed njiju, Baziljevič,
se je bil že toliko popravil, da je mogel
jezditi v Ljaojan, da se od tamkaj vrne v
Rusijo. Drugi, poročnik Andrijenko, je bil
še slab in je ležal v fenhvančenski bolnici.
Obiskal sem ga, in precej dolgo sva se raz-
govarjala.

Bil je še jako mlad in po njegovem ne¬
navadno simpatičnem in izrazitem obrazu
sem dobil v kratkih minutah prepričanje, da
je skromen in misleč človek. O svoji ude¬
ležbi v boju govori malo in se ne hvali.
Na moje vprašanje, kaj da je čutil, ko je
bil ranjen v prsi, mi je odgovoril, da je bil
občutek ravno tak, kakor bi ga nekaj silno
udarilo v prsi. Bolečine ni občutil, toda od
udarca je nehote sedel na zemljo. Tu je
zapazil kri, ki je curljala izpod obleke in
zaznal, da je ranjen. Dalje je s priznanjem
govoril o kazakih, od katerih je bil dobil
prvo pomoč. Pomagali so mu, da se je za
silo obvezal, potem pa so ga položili na
nosilnico, napravljeno iz palic in plaščev
ter ga odnesli, prijemši nosilnico za konec.
To potovanje je bilo nepopisno mučno,
posebno kedar je bilo treba jezditi v diru.
Parkrat ga je tak sunek vrgel iz nosilnice,
tako daje slednjič poprosil, naj ga posade na
konja, dasiravno je bil ranjen. Tako je jezdil
in dva kazaka sta ga podpirala, dokler ni
izgubil popolnoma moči in legel iznova v
nosilnico. Vsega skup je prepotoval v no¬
silnici 120 vrst. Tudi Štepanova so bili nesli
v nosilnici; izprva so mislili, da ni nevarno
ranjen, toda na večer tistega dne se je že
začel pritoževati, da ga zebe v noge... To
je bil začetek smrtnega boja. Kmalu zatem
je umrl. Nato sem stavil Andrijenku Še
nekaj vprašanj o japonski konjiči.

Japonska konjiča jezdi jako dobre av-
stralske konje; sicer niso velike rasti, a so
poslušni in vztrajni. Večkrat smo jim ubil'

123

ka' \?;a konja, in na ta način nam je prišlo
v roke nekaj japonskih sedel. Sedla so iz¬
vrstna, podobna ruskim, iz rumenega angle¬
ške.;,i usnja. Vsa prtljaga japonskega ko-
njika se odlikuje po svoji praktični, natančni
uredbi in po svoji vzorni snažnosti. Japonska
kav ilerija je dobila gotovo nalog, naj se ne
spušča v boj z našimi, pač pa naj nepre¬
stano zasleduje naše gibanje. Ves čas so
sledili japonski oddelki našim kakor za pe¬
tam; a trebalo nam je le pokazati namen,
da oreidemo v ofenzivo, ko so hipoma
izginili izpred naših oči.“

Zamudivši se par minut nad minljivimi
ostanki Štepanova, sem šel z otožnim čuvst-
vom v srcu naprej. A naši vojaki so ohranili
svojo dobro voljo ne glede na težkoče in
na to, da so se morali pešci vprezati pred
topove.

Včasih pokramljaš s prostakom in ga
vprašaš:

„No, bratec, ali si truden?“

„Nikakor ne, Vaše preblagorodje", od¬
govori ter šiloma napravi vesel in čil obraz.

In včasih, ko si šel že mimo njega, te
dohiti še naglo vprašanje:

„A kaj, Vaše preblagorodje, jeli še daleč
do prenočišča?"

Veliko težav so delali pešcem tudi po¬
gosti prehodi čez reke, pri čemur je segala
nekaterim voda do pasu. Artilerija je bila v
tem oziru na boljšem, ker je pri prehodih
moštvo sedalo na topove.

V noči s 3. na 4. april smo prenočili
v selu Tu-in-pu. To selo je znamenito zato,
ker so v njegovi okolici leta. 1895. Kitajci
prvič in poslednjikrat popolnoma porazili
Japonce in s tem pokazali, da so pod vod¬
stvom dobrega poveljnika — načeloval jim
je general Ma - zmožni, junaško se boriti
m zmagati, najsi bodo tudi v manjšini.

Druga posebnost v Tu-in-pu so lepi
templji. Trije so in postavljeni na nizkem
griču za selom. Nikjer prej še nisem videl
toliko in tako lepo izvršenih malikov, kakor

tukaj. V enem templju so bile štiri podobe
v orjaški velikosti. Neglede na karikaturnost
izraza, bi rekel, da so zelo spretno delo.
Izraz ličje bil celo pretirano značilen ; obleka
in okraski pa so bili izvršeni s finim okusom.
V drugem templju je stalo do deset bogov,
tudi v nadnaravni velikosti. Posebno dva
sem si dobro zapomnil, ki sta se odlikovala
s posebno močnim izrazom.

V tretji malikovalnici, ki je namenjena
izključno le za ženske, so tudi vsi maliki žen¬
skega spola. Zanimanje zasluži le neka starka
vsled izraza svojega nagubanega obraza, ki
je jako okusno izdelan. Pozabil sem pove-

General Rennenkampf,

poveljnik zabajkalskih kazakov.

dati, da se nahajajo razven malikov v sve¬
tiščih tudi „svete“ slike, naslikane po stenah.
Na eni izmed njih je nekaj podobnega naši
poslednji sodbi, na drugih so vpodobljeni
— bojni prizori. Nekaki kitajski vitezi na
apokrifnih konjih skačejo, mahajo s sabljami
in kopji, ter hrabro udrihajo drug po drugem.

Veliki petek je bil tudi za nas žalosten
dan. Zjutraj smo imeli ploho. Cesta, tudi
brez tega blatna, se je izpremenila v nekaj,
česar opisati ni mogoče. Kot primer naj
navedem le to, da je neki konj, ki se je
vdrl v blato, sicer srečno prišel zopet na

124

trdna tla, toda — brez kopita. Treba ga je
bilo dati Kitajcem.

Od dežja so se gorski viri izpremenili
v potoke in hitro povečali globočino rečic.
Pod večer so postale neprehodne.

Zato se je baterija s pehoto vred usta¬
vila. Častniki so se podali v bližnje koče,
moštvo pa je postavilo šotore . . . Težko
si je predstaviti, kako je naš oddelek prebil
to noč. Premočeni do kosti, lačni, so se
stiskali vojaki drug k drugemu, da bi se
ogreli.

Tudi častnikom
se ni godilo bolje.

Niso se mogli ne
sleči ne posušiti.

Zaloge so bile še
zadaj; celo čaja je
primanjkovalo . . .

Drugi dan se je
nebosicerzjasnilo,
toda voda je bila
povprečno tako vi¬
soka, dana prehod
ni bilo mogoče niti
misliti. Plavov ali
čolnov pa ni bilo
mogoče dobiti ali
napraviti. Morali
smo čakati, da vo¬
da pade. Na večer
pa je dospela zalo¬
ga in ž njo tudi proviant. Vojakom so skuhali
tople jedi, častniki pa so razvijali svoje za¬
voje. Prikazalo se je vino, žganje, jedila, ž
njimi pa tudi življenje. Bil je predvečer
Velike nedelje. V somraku so vojaki zažgali
po pobočju hriba mnogo grmad, kar se je
videlo jako krasno. Nato so zapeli: „Hristos
voskrese!" in to petje velike krščanske himne
iz sto grl pod milim nebom, vzpričo kitajskih
malikovalnic, nam je vzbujalo v duši nepo¬
pisno blagodejno čuvstvo . . .

Tako je pozdravil naš oddelek svetlo
Vstajenje Gospodovo. Imeli smo tudi pri¬

Ob reki

liko, občudovati človekoljubnost načelnika
polkovnika Mejstra. Ne samo, da se ni trudil,
olajšati si s čimurkoli prenočevanje koči;
prepuščal je boljše mesto drugim, in delil
je s poslednjim, kar mu je prišlo v roke.
Tako je razdelil do prihoda karavane vse
smodčice, ki jih je imel pri sebi, ter odstopil
svoje vino in jedila, ki so se nahajala v
torbah na njegovem sedlu, drugim, tako da
je ostal sam bolj lačen, kakor mnogi iz
njegovega oddelka. Ko so podrejeni mu
častniki počivali, je v največjem dežju šel

na breg rek - ter
vodil tam z veliko
bistroumnostjo
zgradbo p la v na
katerem so hoteli
prepluti vsaj del
pehote.

Sicer pa je bil ta
plav nepotreben,
ker je (9. malega
travna) voda že
toliko padla, da je
mogla artilerija s
prevozom vred na
ono stran. Pehoto
pa smo spravili
tjakaj na artilerij¬
skih konjih.
Vojaki tudi se-
J alu - daj niso nehali, ša¬

liti se vkljub vsem težavam in naporom.

„No, glejte bratci, da nismo zastonj vla¬
čili topov tri dni po strminah; zdaj vlačijo
pa oni nas.“ Tako so se smejali.

Prvi dan praznika smo preživeli na po¬
staji in šele drugi dan smo dospeli v Fen-
hvančen, ko se je že mračilo.

Tako se je končal enajstdnevni pohod
prvega oddelka šeste vzh odnosibirske strelske
divizije iz Ljaojana v Fenhvančen. Ako uva-
žujemo težave, s katerimi se je moral bo¬
riti, lahko ta marš smelo uvrstimo med slavne
zgodovinske pohode naše armade. Oddelek

125

ga je prestal sijajno: Niti težko bolnih ni
bilo med vojaštvom, le konji so bili trudni,
pa tudi izmed teh je pal le eden pri založnih
vozovih — to je bil tisti, ki si je kopito
sezul

Zasluge za to je treba pripisovati vese¬
lemu in čilemu ter neumornemu duhu ru¬
skega vojaka, ki se ne straši niti najgrozo¬
vitejših naporov, pa tudi umnosti in energiji
načelnika polkovnika Mejstra, ki je dajal
ves čas zgled svojim ljudem ter delil ž
njimi pomanjkanje in napore.

Mandžurija.

Glavno bojišče je postala Mandžurija.
Kaka je ta zemlja ? Iz popisa gardnega kapi¬
tana Krasnova podajemo tu nekaj zanimi¬
vejših podatkov.

V severni Mandžuriji postaja vreme od
avgusta bolj enakomerno z zmerno toploto,
v septembru se začenjajo nočni mrazi in
hladni vetrovi začno močno pihati. Ledeni
zrak Severnega morja prepiha potnika tako,
da ga ne obrani noben plašč pred znano
hingansko burjo. Treba se je že odeti z
debelim kožuhom. Drobni kamenčki, pesek
in prah se dvigajo v celih oblakih in udar¬
jajo potnika v lice, da ga skeli obraz od
boli in mraza. Med Hinganom in Zabajkal-
skim je že v oktobru včasih mraza po 10
do 150 v novembru, decembru in ja¬

nuarju pa je tako mrzlo, da pade toplomer
na — 30° do — 40° R  pod ničlo.

Zima je po navadi brez snega. Če za¬
pade sneg, je tako suh in ubožen, da dela
Pokrajino še bolj žalostno in obupno. Hingan
je visoka, temna stena, ki zadržuje burjo;
z a njim je nekoliko toplejše. Oktobra in
eelo še novembra so za Hinganom še topli,
kakor poletni dnevi, in samo nočni mrazovi
kažejo, da nastopa zima. Začetkom decembra
P a  je tudi tukaj mraza 30° R,  ki postaja
vsled hudih vetrov še neznosnejši. A zima
ne  traja dolgo. Že februarja sije solnce jako

gorko, in marca meseca se začenja pomlad.
Reke začno takrat usihati in plovba postane
nemogoča. Hipoma pa pridejo rekam na
pomoč velike nevihte, spremljane od hudih
nalivov. Travniki se izpremene v močvirja,
reke stopajo čez bregove, gromeč udarjajo
ob mostove, trgajo vse, kar jim je napoti,
in izpodlivajo železnične tire.

Za Džan-gvanj-caj-linskim hrbtom, pri
Kirinu in dalje na jug proti Mukdenu traja
poletje dalj časa. Šele zadnje dni septembra
začne zmrzovati in hitro popadajo zadnji
listi z drevja. Mraz se bori s solncem.
Zjutraj pade včasih toplota na — 30° R,  a čez
dan, če ni vetra, se zemlja na solncu zopet
odtali. Zima je mirna in ne traja dolgo. Ko
začne dan rasti, dobiva solnce moč, in fe¬
bruarja meseca se začne že sneg topiti po-
malem. V polovici marca ozeleni polje in
gozd, in „manga“ (kmet) hiti orat in sejat.
Sredi poletja se vreme pokaži: Pridejo va¬
lovi, hudourniki udarijo z gora in se vržejo
v doline, tla se razmočijo, ceste se izpre¬
mene v blatne reke in ves promet je pre¬
trgan. Avgusta meseca se začne nebo zopet
prijazno smejati, kakor bi se bilo že dovolj
naigralo z bliski in gromi. Takrat je v Man¬
džuriji najlepše. Zrak je čist in nebo jasno.
Podnebje v Mandžuriji je splošno zdravo,
napolnjeno s svežim gorskim in gozdnim
zrakom.

Mandžurske gore ne segajo v višino
večnega snega in so pokrite s snegom samo
pozimi. Povsod, razen na skalnatih vrhovih
in kamnitih predgorjih, rasto veliki, bujni
gozdi, kateri so semtertje trpeli po velikih
požarih. Najvišje so gore Velikega Hingana
in Džan-gvanj-can-lina. Hrbti so neobičajno
skrivljeni in se spuščajo daleč na razne strani
ter se izgubljajo na obzorju. Vrhovi so ostri,
strani strme in posamezne gore nepristopne.
Posebno Džan-gvanjske gore so jako divje.
Silna vulkanska moč je razgnala zemeljsko
skorjo in dvignila hribe z raztrganimi gu¬
bami. Iz brezden se je razlila vulkanska lava

126

in so prileteli veliki, črni, okrogli kameni;
tako so nastale divje in neprijazne bazaltne
doline.

Tudi mandžurske reke so veličastne, ši¬
roke in mirne. Podobne so ponekod sibir¬
skim. Glavna reka Sungari je plovna tisoč
vrst daleč ter spaja Kirin in Harbin z Amurom.
Plovna je tudi
Noni, ob kateri
stoji Cicikar, ka¬
kor tudi reka Mu-
dadzjan. Z vrhov
in hrbtov hingan-
skih in drugih po¬
gorij teče tudi
mnogo manjših
rek in potokov,
ki imajo izborno
pitno vodo, sve¬
žo in čisto kakor
kristal, V severni
Mandžuriji, v niž¬
jem zapadnem
delu, leži nekaj
velikih jezer, v
južnem delu pa
gorski hrbti in
pomanjkanje rav¬
nin ne dajo pro¬
stora, da bi se
nabralo več vo¬
dovja. Splošno
ima Mandžurija
mnogo ugodnej¬
še podnebje in
boljše prirodne
pogoje, kakor pa
sosedna Sibirija.

Sicer je tudi tu mnogo sibirskega, neprijet¬
nega, a vse je okrašeno z jasnim solncem
in modrim obnebjem ter se že zaradi tega
zdi veselejše.

V Hinganskih gorah, v dolini reke Ho-
rigol, že zdaj na prav roparski način izmivajo
zlato,  katerega bodo najbrže našli tudi v

Malem Hinganu, Ljaolinu in drugod. Poleg
tega je v Hinganu srebronosna  svinčena
ruda, živo srebro, granit, porfir,
premog  in druge rudnine.

Za peščenimi stepami Hajlarskimi, med
katerimi je edino lep samo stari, sveti jelov
gaj, ki se pa zdaj že vedno bolj krči, se

začenjajo bogati
gozdovi hingun-
ski in od gostega
grmovja zelena
dolina reke Emin.
Hingan je s svo¬
jimi gostozaras-
limi gozdi podo-
benUralu.Doslej
je na njem največ
hrasta, brezovja
in jele. Na Džan-
guanu in Ljao¬
linu so se široki
hrasti pomešali z
velikanskimi ce¬
drami, jelkami,
smrekami in me-
cesni; rastejo pa
vmes tudi kosta¬
nji, divje breskve
injablane,in divja
trta je ovila njih
debla in veje s
svojimi mladika¬
mi. Tu vlada jako
bujno rastlinstvo.

Kjersopa gore
stopile široko na¬
razen in dale pro¬
stora večjim rav¬
ninam, tam je zarasla trava, semtertje tako
visoka, da se jezdec na konju ne vidi iz
nje. To so stene, podobne onim, ki jih
Henrik Sienkievvicz popisuje v svojih roma¬
nih. V travi rasto bele, žolte in rdeče lilije, tu¬
lipani, vijolice. Trava s svojimi belimi cvetli¬
cami se ti zdi, kakor majhen gozd.

Bog vetrov pred Buddhovitn templjem v Nikku.

Seveda je takemu rastlinstvu primerno
tudi živalstvo. V gostih lesih hinganskih
krulijo divji mrjasci,  se potepajo vol¬
kov-  in išče črni, usurgski m e d v e d svoje
hrane. V gorati južni Mandžuriji se pokaže
semtertje v bolj osamelih krajih tudi tiger.
Jeznoriti jazbec se klati po bičju in prikaže
se tudi kak neokreten jamajski medved;
bolj redko švigne čez stezo črna lisica. Dobi
se pa tudi sobol, vidra in običajna rdeča
lisica. Plemeniti jelen z vejnatim rogovjem,
srnj ;k z ličnimi rožički, divja koza ali čuran
— to je navaden plen mandžurskih lovcev.
Orli sokoli, jastrebi, vrane in srake prebi¬
vajo med visokim skalovjem, spodaj pa ne
manjka jerebic, fazanov, prepelic in divje
perutnine. Gozdi in stene v južni Mandžuriji
so pravi raj za lovce.

Severna Mandžurija je tako mračna in
molčeča, kakor Sibirija. Na polju ne žvrgoli
škrjanček svoje vesele pesmice, ob potoku
ni čuti sladkega slavčevega petja, niti čižek
se ne oglaša iz gozdne temine. Na poljih
in v gozdih južne Mandžurije je bolj ve¬
selo, Senice, vrane, ščinkovci, čižki, črne,
rdeče in zelene žolne oživljajo gozdno tišino.
Majhni vrabci z ostrim čivkanjem poletajo
na polju.

Neprijetnega mrčesa je v Mandžuriji manj
kakor v Sibiriji. Majhne, črne mušice in ko¬
marji pa poleti mučijo prebivalstvo.

Domačini ne hodijo mnogo na lov. Pač
Pa se dobe tudi tu posamezni drzni lovci,
ki ljubijo nevarnost, zasledujejo medvede
•n sobole, hite za divjimi kozami in iščejo
fazanov. Pravijo, da v Mandžuriji še zdaj
cvete lov s sokoli, ki je bil v srednjem veku
v  Evropi tako priljubljen.

Mandžurski prebivavci.

V administrativnem oziru dele Mandžu-
n J° v tri dežele. Prva je Hejlunczjanska
Pokrajina z glavnim mestom Cicikarom, ki
obsega mongolske stepe ob puščavi Gobi,

dolino reke Noni in levi breg reke Sungari
z Malim Hinganom. Druga je Kirinska
pokrajina z glavnim mestom Kirinom, ki
sega od desnega brega Sungarijevega čez
Džan-guanj-cajlinske in Ljaolinske gore do
Usurijskih krajev in korejske meje. Tretja je
Šen-czinska  pokrajina z glavnim mestom
Mukdenom, ki meji ob Kitajsko in se ob
morju pri Šan-haj-hvanu dotika starodavnega
kitajskega zidu, obsega polotok Kvantun
ter meji ob vzhodu na Korejo. Največja je
hej-lun-czjanska, a najbolj obljudena Šen-
czinska pokrajina.

Na čelu vsake provincije stoji generalni
gubernator ali dzjan-dzjun, ki je mandarin
druge vrste z rožo in pavovim peresom.
On ima pravico, da vzdržuje vojsko pod
lastnim imenom in je gospodar življenja in
smrti svojih podložnikov. Dzjan-dzjun ima
svoje sodnike, ječe, pisarne in mnogo višjih
in nižjih uradnikov. Sam nastavlja fudutune
--mestne župane, mandarine z medlo-barvno
rožo in črnim peresom, taotaje ali sodnike,
in v severo - vzhodnih krajih uherede —
poglavarje nomadnih, nestalno bivajočih
rodov. Od dzjan-dzjuna je v Mandžuriji vse
odvisno: blagostanje ali revščina dežele.

Takoj za uradniki pridejo bogati kitajski
trgovci. Trgovina je na Kitajskem v veliki
časti in sami dzjan-dzjuni ali celo taki veli-
kaši, kakor je bil podkralj Li-hun-čan, so
bili lastniki velikih trgovskih tvrdk. Uradniki
in trgovci ter poveljniki velikih vojaških
oddelkov, ki so pa tudi pravzaprav urad¬
niki - to je kitajsko plemstvo. Ti vzdržu¬
jejo stare kitajske tradicije; podpirali so
bokserske vstaše iz sovraštva do »gnilega
zapada“. Oni igrajo vlogo velikih rodo¬
ljubov.

Imajo tudi svojo prav posebno vljud¬
nost. Kitajski trgovec vam stopi na nogo
in se niti ne opraviči ter vas sprejme v
umazani suknji, a če ga obiščete na domu,
ne vstopi pred vami v sobo, vam takoj vrne
obisk, a prej pošlje služabnika s posetnico.

Danes vam da častno besedo, a jutri jo
prelomi in reče, da se je premislil. Kitajski
seljak ali trgovec je na eno stran divjak, na
drugo stran pa silno dvorljiv in vljuden.
Vendar je velik razloček: divjak je pošten,
Kitajec pa goljuf; divjak je preprost, Kitajec
pa zvit; divjak je zaupen, Kitajec pa opazuje
vse s sumom in nezaupanjem.

Ne more se reči, da tudi Kitajci ne bi
bili izobraženi. Imajo svoje izvrstne mate¬
matike in zvezdoznance, njih zgodovina je
starejša od evropske, skoro vsi ljudje znajo

celo svoje življenje prebili na Kitajskem, ne
morejo rešiti te uganke, ki je tem boij čudna,
čim starejša je.

Spodaj pa, po vaseh, v glinastih mrzlih
fanzah (kočah) s papirnatimi okni it: okaje¬
nimi kamni poseda kmečka Mandžurija —
poljedelska, obrtna in delavska Kitajska.
Ti „manzi“, ali, kakor jih imenujejo Rusi,
„hodje“, so gostoljubni, prijazni ljudje, jedo
najrazličnejšo in najslabšo hrano in si v potu
svojega obraza pridelujejo svoj kruh. To
so silno ubogi, zapuščeni ljudje.

Kitajski zid.

pisati in brati, imajo časopise, gledišča,
hišne igravce, rodbinske praznike, obsežno
čaščenje prednikov, imajo obiske in pogosto
dopisovanje, — a vse to je kakor pokrito
s prahom. Na njihovih kanih (pečeh) je
toplo, postelje so mehke, izrezljane mize
in Skrinje so udobne, njih svetilke svetijo
dobro, vživajo različna in dobra jedila, —
a vendar so vse drugačni, kakor Evropci.
Zde se nam, kakor premalo, ali pa preveč
dozoreli. Oficielna kitajska, kitajska manda¬
rinov, je uganka. Tudi taki ljudje, ki so

Po narodnosti se dele v Mongole, Man-
džure in Kitajce. Mongoli žive v hej - lun-
czjanski provinciji in v vzhodnem delu ki-
rinske pokrajine. Večinoma so odkritosrčni
in pošteni ljudje, na katerih besedo se človek
lahko zanese. Zabajkalski kazaki izročajo
pozimi Mongolom svoje črede, in Mongol'
so toliko pošteni, da ne povračajo samo
živine, ampak tudi mlade, ki so tačas prišl'
na svet. Skrbno goje svojo krasno mon¬
golsko govedo, velblode in konje. Mon¬
golski konj se odlikuje po vztrajnosti m

129


^°jska na daljnem vzhodu.

9

Japonski obed.

130

Mongol je znan kot izboren jezdec. To
ljudstvo živi od mleka svojih čred. Po¬
ljedelstva ne poznajo; sicer pa peščena
zemlja vzhodnega dela hej-lu i-czjanske po¬
krajine ni ugodna za poljedelstvo.

Dalje proti jugu se začenja polje man-
džurskih kmetov. Ti sejejo večinoma „ču-
mizo“, ki je podobna naši pšenici, ravno
tako zraste in ima podoben klas z drob¬
nejšim zrnjem. Vodnih in vetrnih mlinov
v Mandžuriji ne poznajo. Mlinske kamne
jim obračajo konji.

V kirinski in šen-czinski pokrajini se po¬
ljedelstvo precej razvija. Poleg čumize se¬
jejo tu „gaoljan“ —kuruzo ali turšico, katera
požene po štiri lakte dolga stebla in ima
klas kakor palico. Zdaj so začeli tudi gojiti
vrtove za zelenjavo. Zelje, redkev, velika
kakor repa, krompir, Čebulja, česen in mnogo
druge zelenjave, ki je mi ne jemo, sade
mandžurski manzi. Pod Kirinom raste že
dobro grozdje, dobe se velike buče in vodne
melone, jablana, hruške, breskve, češplje in
marelice. Od Mukdena proti jugu so grozdi
debelejši, breskve slajše, hruške mečje in
vsega sadja obilnejše.

Od Andžu do Vidžu.

Sezimo še nekoliko nazaj v kazaške boje
na Koreji, kjer so se prvič pomerile ruske
in japonske čete na suhem!

Kazakom je poveljeval general Miščenko,
v ruski armadi jako priljubljena oseba. Ta
primeroma še mladi general je sin kavkaških
gora, kazak z dušo in telesom. Vedno dober
družabnik, pogumen v boju, a tudi zvit in
prekanjen, previden do skrajnosti, a tudi
divji, kadar se razjezi, je pravi vzor ruskega
kazaka. Proti vojakom je dober kot oče z
otroki, a če jih kaznuje, oster do krutosti.

Ruske pokrajine v Aziji so vzgojile mnogo
takih častnikov, katerim je vojska stalna po¬
treba. Kajti v obširnem carstvu ruskem so
dežele, v katerih vojska pravzaprav nikdar

ne preneha. Tu so vojaki v neprestanih
bojih, vedno pripravljeni na napad, vedno
v sovraštvu do narodov, ki so vzrasli v
svobodi in se nečejo vdati strogemu držav¬
nemu redu. Ti vojaki niso ustvarjeni za
salonski parket in so nesrečni v mirnih gar¬
nizijah ; njihovo veselje je, če sede v sedlu
na bistrih konjih s svetlo sabljo v roki.

General Miščenko se je odlikoval že v
rusko-turški vojski, ko je kot čisto mlad
častnik poveljeval ruski bateriji, s posebno od¬
ločnostjo. Ko so gradili mandžursko želez¬
nico, je bil Miščenko imenovan za poveljnika
oddelku, katerega naloga je bila, železniški
tir in delavce braniti pred roparskimi Hun-
huzi.

O njem se pripovedujejo razne kazaške
dogodbice. V bokserski vstaji n. pr. se je
vrgel z eno stotnijo kazakov na sovražni
oddelek 2000 mož in ga je po hudem boju
zagnal v beg. Kitajci so se ga tako bali, da
so ga imeli celo za neranljivega.

Ko je bil zdaj imenovan za kazaškega
poveljnika v Koreji, se je takoj lotil svojega
posla z vso vnemo. Ko so se Japonci po¬
kazali v Penjanu, jih je neprenehoma vzne¬
mirjal, in ni prešel dan brez manjših bojev
med prednjimi četami. In tudi ponoči, ko
so Japonci, trudni od pohoda, iskali počitka,
so jih dramili iz spanja kazaški napadi. Ko¬
rejci se niso mogli načuditi kazakom, o ka¬
terih so pripovedovali: „To so ljudje, ki |
jedo in spijo v sedlih in so zrasli s konji'
Taki so ti „stepni volkovi", kakor jih nazi-
vajo Rusi. Bilo je tudi treba takih ljudi, da j
so vzdržali neprestane napore na slabih
cestah in v skalnatih prelazih, kjer so skakal'
kazaški konji kakor divje koze.

Pri Andžu je videl Miščenko 17. marca, I
da je pripravljen že les za dva japonska
mostova, a ker je bil preslab, se je mora
umakniti do Pakčena. Japonci so šli dalj e
in prekoračili reko Čin-čan-gan in prišli d°
Čondžua, kjer je njihovo desno krilo p re
stopalo reko Pakčen. Tu se je vršila P rva

131

večja bitka v tej vojski, kakor smo že prej
omenili. Pomudimo se nekoliko pri njej!

ČSndžu  je s precej dobrimi zidovi
utrjeno mesto na stari cesti, ki vodi od Pe-
njana čez Andžu k reki Jalu. Po tej poti
so že pred desetimi leti Japonci šli na vojsko
proti Kitajski. Ne preveliki hribi zakrivajo
mesto na jugu in na severu. Nekaterekrati
so se udarili Japonci in Rusi kakor za po-
izkušnjo. Vselej, če so bile tudi v premoči,
so se japonske prednje straže odmaknile in
se zatekle v brambo kakega večjega od¬
delka, kamor jim Rusi niso mogli slediti.

Kuropatkin je ukazal Miščenku, da mora
na vsak način zadržavati Japonce, in zato
se je odločil, da jih prisili pri Čondžu v
večji boj. Prej že se je bil tri dni trudil,
da njihove prednje straže izzove k bitki.
Ko je izvedel, da stoje štiri sovražni eska¬
droni komaj 5 vrst za mestom Čondžu, se
je približal dne 28. marca s svojimi šestimi
stotnijami. Sovražnik je začel streljati nanje
izza zidovja. Dve stotniji kazakov sta sedli
s konj, zasedli višine, oddaljene od mesta
kakih 600 korakov, in začele streljati. V
mestu je bila posadka, obstoječa iz stotnije
pešcev in eskadrona konjiče. Miščenko po¬
roča o tem boju:

„Naše stotnije so križema streljale na so¬
vražnika. Vkljub takemu nevarnemu ognju
m naši ugodni postojanki so se Japonci
hrabro držali in nehali streljati šele po pol
ure trajajočem krutem boju. Na to so se
Poskrili po hišah in z dveh streh razobesili
zastave „Rdečega križa“. Takoj pa prihite
°d Kasana trije sovražni eskadroni. Dvema
Se  je posrečilo priti v mesto, tretjega so pa
uaši streli spravili v nered in se je umaknil.
Y'deli smo, kako so konji in jezdeci padali.
Se celo uro so naši brez prestanka streljali
na  Japonce v mestu. Naš ogenj je bil tako
dobro merjen, da se niso upali Japonci sto-
P'h iz hiš, da bi se združili in skupno udarili
na  našo postojanko. Ko je trajal boj že
Poldrugo uro, so se pokazali na cesti od

Kasana sem štiri eskadroni v hitrem diru.
Ukazal sem, naj moštvo zajaha konje, in na
to smo, kriti po eni stotniji, prosto jezdili
skozi prelaz v najlepšem redu in se uvrstili
v kolono za pohod; ranjence smo vzeli v
prvi oddelek. Japonski eskadroni, ki so bili
v neredu, niso mogli dosti hitro zasesti višin,
katere smo bili mi opustili, a pehota je bila
še daleč zadaj. Zadnja stotnija, ki je branila
naše umikanje, je mirno prišla do Kuksana,
kjer je dobila dve uri počitka. Sodim, da
so Japonci imeli velike izgube. Mi smo
žalibog imeli med častniki 3 težko in 2 lahko
ranjena. Kazaki so bili mrtvi 3, ranjenih 12,
od teh pet težko."

Sicer so opisovali listi to bitko kot ruski
poraz, vendar general Miščenko po pravici
hvali svoje kazake, ki so se toliko časa držali
proti šesteri premoči in šele, ko so dosegli
svoj namen, se v popolnem redu umaknili.

Japonci so se pa vedno bolj krepili, ker
so prihajale nove čete čez Čemulpo in Či-
nampo. Čez trinajst dni so prišli k Vidžu
ob reki Jalu. Ker je razdalja med Vidžu in
Ččndžu 130 km,  so na dan prekoračili po
10 km,  kar je pač malo. Gotovo so se bali,
da ima Miščenko zadaj še večje čete.

Kazaki so se vlekli proti severu ob levem
bregu reke Jalu. Zapustili so Vidžu, katerega
so pa poprej zažgali. Japonci so zasedli
goreče mesto ter popravili škode za silo.
Tako so stali zdaj ob Jalu, v polovici aprila
močni že 45.000 mož, in so se pripravljali,
da prekoračijo reko.

Bramba pristanišča.

Zapustili smo Port Artur dne 27. marca,
ko so Japonci drugič poizkušali zamašiti
pristanišče. Bil je to peti morski boj pred
Port Arturjem, pri katerem se je odlikoval
posebno „Silnyj“. Kakor se je dognalo, je
zadel sovražni strel njegov parni kotel, ki
se je razletel, vsled česar je postala torpe-
dovka nezmožna za boj.

9 '

132

A tudi hrabrost Japoncev, ki so se po¬
stavili tako hladnokrvno v naj večjo nevarnost,
zasluži priznanje. Mladi kapitan Hirose je
zapazil, da je njegov tovariš ostal na po¬
topljenem parniku. Da bi ga rešil, se je
večkrat vrnii nazaj v bitko, dokler ga ni
slednjič zadela ruska granata, ki gaje strgala
na kose. Od njegovega trupla so našli edino
le glavo. To so poslali v Tokio, kjer so jo
z največjimi častmi pokopali.

Rusi so pripovedovali, da so Japonci
na potapljajočih se ladjah plezali po jam-
borjih in streljali, dokler jih ni pokrilo va-

Veliki knez Ciril Vladimirovič.

lovje, na Ruse, ki so se bližali v čolnih, da
jih rešijo. Morali so jih pustiti, da so s parniki
vred utonili. Dva parnika so pa pozneje
Rusi dvignili in popravili.

Kratki pokoj, ki je sledil odbitemu na¬
padu, sta porabila admiral Makarov in ge¬
neral Smirnov, tedanji poveljnik posadke,
da pripravita brodovje in obrežje za nadaljnje
boje. Tudi Makarov je izkušal zamašiti pri¬
stanišče, a nekoliko drugače, nego Japonci.
Potopil je nekaj starih ladij v vhodu, položil
tudi nekaj min, ob katere naj bi se zadele

japonske ladje, ako bi še silile v pristanišče.
Rusi so seveda natančno vedeli za te ne¬
varne kraje, da so se jih znali izogibati.

Admiral Makarov je sam natančno ogledal
vse ladje in dal popraviti vsako napako.
Noč in dan ni miroval. Rekli so o njem, da
kmalu ne bo nobenega skrivljenenega žebla
več na ladjah, za katerega ne bi vedel Ma¬
karov.

Njegov prednik admiral Stark si ni bil
znal prav nič pomagati. A Makarov je vdihnil
vsemu moštvu novega duha. Bil je mož, ki
je razumel tudi tehnično stran ladjedelstva.
Ko so prišle iz Evrope cele čete mašmistov,
elektrotehnikov, monterjev in drugih strojnih
delavcev, je bil Makarov vedno pri njih in
je vsakemu vedel odkazati delo in tudi po¬
kazati, kako naj dela. „Retvizana“ so bili
pustili ležati ob vhodu in ga niso znali rabiti
drugače kot za obrežno baterijo. A Makarov
ga je spravil v pristanišče in dal temeljito
popravljati. Rusko torpedno brodovje je šele
Makarov spravil v tak stan, da je bilo rabno
za boj. Nehale so zabave in pojedine, s
katerimi so prej častniki ubijali dolgi čas.
On je sam dajal najlepši zgled, ker je bil
po cele dneve in noči neprestano na ladjah.
Rekli so o njem, da je „vsepričujoč“, ker
je bil vedno vsem za petami, če izpolnju¬
jejo svojo dolžnost.

V tem času sta prišla v Port Artur velika
kneza Ciril Vladimirovič in Boris Vladimi¬
rovič. Prvi je bil prideljen štabu admirala
Makarova in se je udeležil zadnjih dveh
pomorskih bojev, drugi pa Kuropatkinu, da
poizkusi vojsko na kopnem.

Zanimiv gost v Port Arturju je bil znani
slikar Vereščagin. Znan je bil že davno p°
svojih bojnih slikah. Udeležil se je kot častnik
raznih vojsk v Aziji in na Turškem in je
pri tem slikal bojne podobe. Najrajši je slikal
take prizore, ki kažejo grozo in nečloveč¬
nost vojske. V Turkestanu se je odlikoval
v vojski in odbil sovražni napad na Sa¬
markand. Njegove bojne slike so bile raz-

stavljene po celi Evropi in so zbudile po¬
vsod največjo pozornost. O teh slikah piše
sam : „Kar sem videl v vojski, sem hotel
vse naslikati, kar le mogoče natančno. V
vojski je le 10 odstotkov zmage; 90 od¬
stotkov je strašnih porazov, mraza, glada,
grozovitosti, obupa in smrti v najžalostnejših
oblikah Ako gledaš vojsko od blizu v nje¬
nem vrvenju, se ti zdi grozna. Kdor je sam
videl njene strahote, njeno razdiranje in
prizore trpljenja, temu ne pride nikdar na
misel, da bi poveličeval zmago; kri, smrt,
vzdihi ranjenih in hropenje umirajočih ti
mora navdati srce z globokim sočutjem.
Tisoči se zaganjajo v bitko in v minuti pa¬
dajo na stotine mrtvi in ranjeni." In vendar
ga je vleklo vedno na vojsko! Tudi zdaj
je prosil, da sme zopet z rusko vojsko na
bojišč Kuropatkin mu je svetoval, naj še
počaka, ker prava vojska se bo začela šele
pozneje. A on ni imel miru. Dobil je od
vlade brezplačno vožnjo po azijskih želez¬
nicah in Šel v Port Artur. Hotel je slikati
tudi tu prizore iz rusko-japonske vojske.
Admiral Makarov ga je vzel celo na svojo
Poveljniško ladjo „Petropavlovsk“, da po¬
veličuje s svojim umetniškim kistom njena
junaška dela. Pač ni vedel niti Makarov niti
Vereščagin, da jima je usojeno vse drugače.

Prišli so velikonočni prazniki, katere so
praznovali po starih ruskih običajih. Ni pa
smelo praznovati vojaštvo. Bati se je bilo,
da ravno praznike porabijo lokavi Japonci
Za  nove napade. Tudi Kitajci, ki so na obe
strani opravljali ogleduške službe, so napo¬
vedovali nove boje. Mesto je bilo zavito v
Popolno temo. Celo cerkvena okna so bila
Za grnjena med prazniškim opravilom, da se
ne  izdajo Japoncem.

V teh dneh se je res zgodilo, da je prišlo
ne kaj japonskih ladij; a imele so tuje zastave,
bi Ruse preslepile. Ena ladja z nemško
z astavo je prišla prav blizu k pristanišču,
bi tam polagala mine ali poizvedovala,
a  jo hitro zopet odkurila.

Poguba „Strašnega“.

Od sedmih zvečer 12. marca je odplulo
iz pristanišča torpedno brodovje, obstoječe
iz osmih ladij pod poveljstvom kapitanov
Bubnova in Jelišejeva. Njih naloga je bila,
da poizvedo, kje tiči japonsko brodovje, da
ga ni več videti. Bilo je lepo, mirno vreme.
Ladje so se postavile v dve vrsti po štiri
in so odplule proti otoku Sanšantao, kajti
bilo je najverjetneje, da so Japonci ostali
tam. Rusi so hoteli napasti s torpedi ja¬
ponske vojne ladje.

Ob 10. uri ponoči se pa vreme izpre-
meni. Gosta tema je legla nad morje, nebo
se je pooblačilo, in začelo je tako deževati,
da so ladje komaj vedele druga za drugo.
Ni bilo mogoče zagledati sovražnika, tudi
če bi bil prav blizu. Torpedovke so morale
pluti počasi, da se ne zadenejo ob skale in
izgube iz vida svojih tovarišev.

Opolnoči je pa „Strašnyj“ zavozil med
otoke in se je oddaljil od drugih torpedovk.
Ker si kapitan Jurašovskij ni znal drugače
pomagati, je krenil nazaj proti Port Arturju.
Čez dve uri zapazi na morju luči, in ker je
mislil, da je to rusko torpedno brodovje,
je vozil za njimi. Ko se je začelo svitati, je
dal znamenje s parno piščalko. Ta hip pa
počijo streli z nasprotnih ladij iz megle, in
kapitan se nenadoma zave, da stoji nasproti
dvema japonskima križaricama in šestim tor-
pedovkam, ki obračajo svoje topove proti
njemu — samemu!

Proti taki sili je bil seveda nemogoč
vsak boj. Da bi bil „Strašnyj“ ušel, pa tudi
ni bilo mogoče, ker so bile japonske tor-
pedovke hitrejše od njega. „Strašnyj“ je z
vsem parom letel nazaj proti Port Arturju,
pri tem pa streljal iz vseh topov na nasprot¬
nika. Kakor ose so se vsule japonke za njim.
Kroglje so padale nanj z vseh strani; ena
udari na krov in raztrga kapitana Jurašov-
skega na drobne kosce. Kot toča so padale
sovražne granate. Utihnil je top za topom,

134

ker so sovražne kroglje ubile moštvo. A
stroj je delal dalje in ostali topovi so streljali
z največjo naglico. Poročnik Maljejev pre¬
vzame poveljstvo in daje moštvu pogum.
Ob obeh straneh mu padajo ubiti mornarji,
a on daje povelja brez strahu, kot bi se nor-

križarica z dvema torpedovkama mu pride
na pomoč, a štiri ostale preganjajo dalje
„Strašnega“, ki je ravno zopet namerjal drug
torpedo v japonsko križarico.

A zdaj prileti japonska kroglja ravno v
cev za spušanje torpedov, in namerjeni tor-

Velikanski? projektor za morsko razsvetljavo.

čeval iz sovražnika. Ko se mu približajo
sovražniki, hladnokrvno sam izpusti pri
krmilu torpedo v japonsko križarico. Ra¬
dosten „ura!“ zagrmi na „Strašnem“, ko se
torpedo razleti pod japonsko križarico, ka¬
tera se takoj ustavi in nagne na stran. Druga

pedo se razleti. Učinek eksDlozije je bil
strašen. Inženirski mehanik Dmitrijev je bil
skoro čisto raztrgan, moštvo naokoli raz¬
metano, in stroj se je ustavil. Zdaj so pri¬
hiteli Japonci bliže in streljali v „Strašnega“
z daljave samo 60 metrov.

135

Poveljstvo prevzame kadet Akinfijev, že
težko ranjen. A komaj začne poveljevati,
pade, zadet od nove kroglje. Poročnik Ma-
Ijejev, tudi že hudo ranjen, poljubi Akinfi-
jeva in kliče mornarjem: ..Poginjamo, a ne
vdajmo se!“ Z zadnjimi močmi gre Maljejev
še k topu in strelja v Japonce.

Štiri japonske torpedovke se postavijo v
polkrogu in streljajo v „Strašnega“ od vseh
strani. Ena kroglja zbije Maljejevu kapo,
druga ga vrže na krov. „Strašnyj“, z luknjo
v strani, se nagne in se začne hitro potap¬
ljati. Japonske ladje se obrnejo, da odplo-
vejo in ga prepuste njegovi usodi. Tedaj
zapove umirajoči Maljejev: „Bratje, reši se,
kdor se more!“ A kmalu seje videlo, zakaj
Japonci beže : Od Port Arturja sem se bliža
s polnim parom „Bajan“. Pa prepozno pri¬
haja. „Strašnyj“ izgine pod valovi in ž njim
vsa posadka. Od 48 mož je „Bajan“ rešil
le 5, kateri so skočili v morje s potaplja¬
joče se ladje. Štirje častniki so vtonili.

Junaški boj „Bajana“.

„Bajan“ je šel iskat ruskih torpedovk.
Od osmih torpedovk, o katerih smo bili
omenili, da so šle poizvedovat, so se namreč
,r ' še isto noč vrnile, ko so videle, da za-
ra di slabega vremena nič ne opravijo. Dve
s * a  prišli ob zori nazaj, a treh so pogrešali.
»Bajan“ je srečal na poti še dve, in zdaj je
še ' iskat „Strašnega“. Ko je slišal hudo
st reljanje, je vedel, da je „Strašnyj“ v boju.
Prišel je prepozno, da ga reši. A takoj je
kil tudi sam že zapleten v boj, kajti narav-
^ost nanj je priplulo šest japonskih križaric,

1 So  ga začele obstreljavati. Rusi so stre-
l a  i Pogumno na Japonce in tačas lovili iz
m °rja vtopljence s „Strašnega“. Proti šesteri
Premoči se je držal „Bajan“. Slednjič pa, ves
Pokrit s kosci razletelih japonskih granat, se
! e  vračal proti pristanišču. Na srečo ni imel
n °bene nevarne poškodbe. Že mu je hitelo

nasproti pet ruskih torpedovk, na čelu jim
križarica „Diana“, da mu pomagajo v boju.

Ko je admiral Makarov zvedel, da se
bije zunaj na morju boj, je ukazal, da so
šle vun tudi druge križarice, in ž njimi oklop-
nici „Petropavlovsk“ in „Poltava“. Postavili
so se v vrsto z „Bajanom“ na čelu in s
torpedovkami ob straneh in plule naravnost
tje, kjer se je bil potopil „Strašnyj“, in kjer
je bilo ravnokar videti nekaj japonskih ladij.

Japonci so začeli streljati, a Rusom niso
mogli prizadeti nobene škode. Japonske ladje
se umaknejo, in Rusi so šli nazaj v prista¬
nišče. Pri vhodu v pristan so srečali že velike
ladje „Pobedo“, „Sevastopol“, „Peresvčt“
in druge, ki so bile pripravljene na boj.

Ali pride do bitke ali ne? Nihče ni vedel,
dasi so vsi hrepeneli, da preženo enkrat za
vselej japonskega napadavea. A tudi admiral
Togo je imel svoje zvijače. Z glavnim bro-
dovjem je stal daleč proč, popolnoma zakrit
v jutranji megli.

Zopet se približa skozi meglo nekaj ja¬
ponskih križaric. Ko jih zagledajo Rusi,
sklenejo, da jih napadejo. S polnim parom
se spuste za njimi in se drznejo daleč v
morje, dalje, nego segajo ruske obrežne ba¬
terije. Zdaj pa obveste japonske križarice po
brezžičnem brzojavu admirala Togo, da so
izvabile Ruse vun na morje, kjer so brez
pomoči obrežnih topov. Ko je Togo dobil
to znamenje, priplove previdno skozi meglo
z vsem velikim brodovjem. Ko sta bili obe
brodovji oddaljeni le še pet angleških milj

— ena angleška milja je 1609 m —  pa je
zavel oster sever in razgnal megle. Rusi so
zagledali pred seboj ogromno japonsko
brodovje, ki je plulo proti njim z vso silo.

Ni kazalo drugega, nego da se je rusko
brodovje obrnilo in šlo toliko nazaj, da je
stalo pod varstvom obrežnih baterij, katere
bi ga morale podpirati v boju proti moč¬
nejšemu sovražniku. Med tem se je bilo
solnce že visoko dvignilo. Bil je 13. marec

— za Ruse usodepoln dan.

136

gori se nas je zbralo pet mož, da opazujemo
pričakovani napad japonskih branderjev.
Bila je tu le ena miza, na kateri je gorela
luč, stalo nekaj mrzlih jedi in steklenice s
čajem. Vsi smo bili precej izmučeni, in raz¬
govor je potekal le
prisiljeno. Za majhni¬
mi, slabo prislonjenimi
durmi je žvižgal mrzel
veter, kije včasih s silo
zapiskal skozi špranje.

„Pojdimo gledat na
morje, da v luči pro¬
jektorjev vidimo, kako
je zunaj," je predlagal
nekdo. A drugi so bili
proti temu predlogu.

„Mraz je,gospodje",
je rekel poveljnik ba¬
terije, „in veter je tak,
da skoro noge izpod-
naša. Jaz sem bil ravno
zgoraj na utrdbi, in
kmalu bi me bil veter
vrgel z lestvice. Ne
kaže iti vun. Veter kar
rjove. Čemu bi hodili
vun? V takem viharju
ne pride noben bran-
der, verjemite mi! Pij te
čaja, gospodje!"

In poveljnik nam je
prilival iz samovarja.

„Da“, pristavi inže¬
nir. „Zdaj je še dobri
ladji težko voziti, kaj
šele branderjem, o ka¬
terih trdijo, da imajo
po troje skup z ye '
zane!“

Ostali smo. Bila je že četrta noč brez
spanja, in to smo čutili vsi. Oči so nam kar
skup lezle. Položil sem si potno odejo p°^
glavo in sem zadremal.

Smrt Makarova.

Z obrežja so Rusi pozorno opazovali,
kaj se godi na morju. Vojni poročevalec
ruski Kravčenko, ki je na lastne oči s kop¬

V. V. Vereščagin.

nega gledal te priprave k veliki bitki, nam
jih popisuje sledeče:

Bilo je ponoči dne 13. aprila. V majhnem
stanu pri bateriji kapitana R. Zajca na Zlati

137

Vojne trofeje.

V. V. Vereščagin.

Jz turkestanske zbirke.

138

Kar se z ropotom odpro vrata. Vstopil
je v sobo vojak, pozdravil vojaško in skoro
zavpil:

„Vaše blagorodje, izvolite dovoliti: Z
morja se slišijo streli!"

„Kje?“ ga mirno vpraša poveljnik. Vi¬
delo se mu je, da je že navajen takih po¬
ročil.

„Tega ne vem", odvrne vojak. „Najbrže
prihaja glas od Ljaotešana sem.“

Hitro smo se odeli in šli vun.

Veter je godel in piskal, vse nebo je
bilo zastrto z oblaki. Bilo je temno,
mrzlo in vlažno. Tu in tam so se
videle nepremakljive silhuete ruskih
straž. Šli smo skozi vrste betoniranih
kazemat in iz njih štrlečih ogromnih
molčečih topov. Zlezli smo na utrdbo
in se ustavili pri daljnomeru, kateri
določuje, kako daleč proč so so¬
vražne ladje, kadar se prikažejo na
morju.

Tu je že stalo nekaj vojakov,
zavitih v dolge plašče.

„Ali že dolgo streljajo? Ali se
kaj vidi!"

„Nič se ne vidi."

»Kolikokrat so ustrelili?"

»Sedemkrat, vaše blagorodje.

Začeli smo pazno gledati v da¬
ljavo in naše oči so sledile svet¬
lobnim trakom, ki so hiteli po morski
površini iz naših projektorjev. Z vso
napetostjo smo iskali dragili tova¬
rišev, kateri so šli to noč na morje
na osmih torpedovkah.

Kje so? Kaj je z njimi? Oni plovejo
brez luči, stražijo morje v popolni temi in
le šepetaje si pravijo poveljnikove ukaze.
Srce nam je bilo nemirno in oči so nam
skoro stopale izpod obrvi, tako napeto smo
gledali. Težko nam je bilo zaradi njih in
smilili so se nam, ko smo se spomnili, kako
so urno vsi hiteli v pristan in na krov, ko

jih je signalni strel admirala Makarova po¬
klical na ladje. Kar izkušali so se, kdo bo
prej na svojem mestu, in zdaj so tam pri¬
pravljeni, da se žrtvujejo za domovino!

A kakor smo gledali, kakor smo poslu¬
šali — zapazili nismo ničesar. Niti enega
človeškega glasu nikjer!

Daleč daleč pod našimi nogami je šu¬
melo morje, razbijajoč svoje težke valove
ob skalni breg, in skozi nočno temo so se¬

gali v neznane daljave široki, zvedavi žarki
projektorjev.

Domišljija nam je slikala podobe, drugo
strašnejšo od druge. Videli smo potaplja¬
joče se torpedovke, bledeča lica ranjencev,
obupno mahanje potapljajočih se tova¬
rišev . . .

Nič . . .

Kurokijeva armada na poti.

139

Veter nas je slednjič pregnal, in kmalu
smo zopet vsi dremali spodaj, ta na postelji,
drugi na klopi, tretji ob mizi.

Koliko časa je tako prešlo, ne vem. —
Neki šum me prebudi, in ko odprem oči,
nekdo prihaja. Dve besedi čujem: „torpe-
dovke“ in „boj“. Kot bi me vrglo pokonci,
vstanem in hitim za drugimi na utrdbo.

Svita se. Veter je nekoliko pojenjal. V
sivi, mlečni megli, kakih osem do deset ki¬
lometrov daleč se je raztegalo šest torpe-
dovk. Ena od njih se je bližala in se silno
kadila ter s polnim parom hitela k naši
stražni ladji, k slavnemu „Bajanu“, ki je stal
ob vhodu v pristan, a druga, tudi vsa v
dimu, je hitela naprej na morje.

S šestdeset sežnjev visoke Zlate gore
smo jih vse dobro videli. Zdaj na tej, zdaj
na drugi ladji se je pokazal bledorumen
plamen, dvignil se dim, in nekaj hipov za
tem smo slišali vsakikrat votel strel. Kroglje
so žvižgale, tuintam padale v vodo in dvi¬
gale cele stolpe vode.

»Gotovo je tu Japonec zadet", čujem poleg
sebe.

„Da, da, vidite, kako se kadi iz njega!
Strel je zadel v stroj. Ta ne uide! Daleč se
je upal, zdaj pa ima!"

»A glejte, udati se noče! Kako silno
strelja nazaj! Bog bodi milostljiv tem fan-
t°ni! Škoda jih! Da bi jih rajši vjeli!"

A torpedovki ni prišlo na misel, da bi
odnehala. Ko so jo štiri sovražne torpe-
dovke obkrožile in obsipale s krogljami, je
Ve dno bolj streljala in marsikaka kroglja
z n je je udarila ravno pred sovražnika, ki
se  je držal v bojazljivi daljavi.

»Še ušel bo!“ nevoljno pravijo gledavci.

»Pa čigava je ta torpedovka? Neumljivo,
d a  se tako drži?"

»Čigava? Japonska je!“

»Gospoda", reče kapitan Gurko, „to je
na ša torpedovka!“

„Ni mogoče! Zakaj gre vun in se ne
zavaruje v pristanu? Kje so druge? Saj jih
je šlo osem vun !''

„Ne vem, kje so, a to je gotovo: Ta
torpedovka je naš ,Strašnyj‘.“

Tačas so ga pa že obkrožile sovražnice
v pravilnem polkrogu in obsule s streli. —

„Strašnyj“ je streljal kot besen in šel naprej.
Dalj časa je šlo tako dalje.

„On peša! Zadet je!" razburjen vzklikne
nekdo.

„Glejte, glejte! pogreza se v vodo, on
tone!“

„Ne, hvala Bogu! Ne, glejte, on še
strelja!“

„A on tone, potaplja se!“ ves v solzah
zakliče drug vojak.

Ne! „Strašnyj“ še ne tone! Ves razbit je
še vedno strašen sovražnikom. — Vedno
manj strelja, a še se ne upajo sovražniki k
njemu.

V pristanu je bilo že vse živo. Na jam-
borjih so se dvigali signali, vodo so začeli
orati in jo penili pristaniški parobrodi, ki so
pomagali velikim oklopnicam, da so šle iz
pristanišča, in „Bajan“ je dvignil sidro ter
se začel premikati.

Sovražne torpedovke so izpremenile
bojno črto. Vzporedile so se v eno črto ob
strani in vse naenkrat ustrelile Najbrže so

spustile tudi torpede.

„Strašnyj“ je še enkrat ustrelil, zavil se
v klopčič dima in izginil. Le nad vodo je
še ležal črn dim in kazal mesto, kjer je
hladna smrt objela hrabro njegovo moštvo.
Ta dim je govoril, da tam, kjer ne moremo
zmagati, znamo junaško umirati.

Bilo je ob petih zjutraj.

„ ,Bajan‘ gre na morje!" vzklikne eden
izmed gledavcev.

Res, med gostimi vrstami čolnov in pa-
robrodov je začel počasi pluti na morje
naš krasni „Bajan“.

140

»Strašnega" že ni bilo več videti, in tudi
mesta, kjer je izginil, ni bilo več najti. Vendar
je „Bajan“ plul tje in vedno bolj pospe¬
šujoč svojo pot, zavil proti jugovzhodu.
Daleč za tem mestom, tam, kjer so bili prej
izginili, so se pokazali zopet dimki sovražnih
torpedovk, in kmalu smo zagledali šest ladij.
Kakih 22 kilometrov od brega so se vzpo-
redile v vrsto in ustavile. „Bajan“ je po¬
gumno šel proti njim in oddal nekaj strelov.
Vodeni stolpi, ki so se dvignili pred prvo
sovražno ladjo, so pokazali, da ni zadel.
„Bajan“ je šel k njim vedno bližje. Hipoma
se je zabliskalo zdaj na tej, zdaj na oni
sovražni ladji in kmalu je zagrmelo z vseh
ladij hkrati. Okrog „Bajana“ je kar šumela
voda od krogelj, in videlo se je, da je
marsikateri strel tudi zadel svoj cilj. A on
gre vedno pogumno naprej in ne ostaja
odgovora dolžan sovražnim ladjam.

Že na redo izišle naše križarice „Novik“,
„Askold“, Diana" in za njimi oklopnica
„Petropavlovsk“ se pripravljajo na odhod.
Iz basenov počasi prihaja „Peresvet“, za
njim „Poltava“, „Pobeda“, „Sevastopolj“.

Na vzhodu ob horicontu se prikaže pet
temnih dimnikov, in kmalu opazimo pet
naših torpedovk, ki se vračajo z vsem pa¬
rom. Dve japonski križarici se oddelita od
drugih in hitita, da jim pot prestrežeta.

„Glejte, odrezali jih bosta!" Nevoljno
in s strahom gledajo vsi na „Bajana“. A ta
naša slavna ladja je tudi takoj spoznala so¬
vražno nakano in šla naravnost proti nepri-
jateljicama. Nekaj krepkih strelov, voda,
pljuskajoča ob nosu japonk, in gromenje
velikih topov je govorilo, da se „Bajan" srdi
in ne pusti sovražnika k našim torpedovkam.
Obrnil se je na levo in s cele strani streljal
naenkrat v sovražnike. Japonske križarice
so se ustavile in zopet nanj namerile ves
svoj ogenj.

Ta čas so se pa v bojni vrsti pomikali
vun „Petropavlovsk“, „Peresvet“, „Poltava“,
„Pobeda“ in jako zaostali „Sevastopolj“.

Križarice so stale ob levi strani in so se
vse naenkrat dvignile na morje.

Torpedovke so preplule nevarno mesto
in bile že pod okriljem obrežnih baterij.
„Bajanu“ pa je dal admiral Makarov po¬
velje, da se naj zedini z drugim brodovjem.
Majhna japonska križarica je skočila v stran
in se skrila za Ljaotešanskim rtom. A vse
njihovo brodovje se je začelo umikati proti
jugo-vzhodu.

Pristanišče se je izpraznilo. Vse, kar je
bilo sposobnega za boj, vse je šlo za admi¬
ralom. Samo zaostale torpedovke so se še
trudile, da dohite svoje tovarišice.

Prepelična gora, ki stoji ravno proti
vhodu na redo, obrežje, Elektriška skala -
vse se je napolnilo z množico gledavcev.

Na Zlato goro je prišel veliki knez Boris
Vladimirovič, a na Električno baterijo so šli
načelnik kvantunške posadke general Steselj,
poveljnik trdnjave general Smirnov, načelnik
trdnjavskega topništva general Belyj in drugi.
Vsi so prišli gledat morski boj in gotovo
ni bilo nikogar v celem mestu, ki bi bil
tedaj kaj drugega mislil.

Bil je resen trenutek. Začenja se boj s
hudim sovražnikom. To so vsi čutili. Saj je
bil admiral Makarcv ves čas, odkar je prišel
v Port Artur, vedno manevriral z največjimi
ladjami, vsako noč razpošiljal torpedovke,
in vsi so govorili: Ne preide teden, pa bo
Makarov nekaj velikega naredil.

„Kmalu, kmalu", so govorili morščaki,
„bomo lahko začeli odkriti boj s sovraž¬
nikom. Če je tudi onih več, nič ne de.“ l 11
na obrazu se jim je poznalo, da imajo trdno
nado in si žele bitke.

Nekaj ljudi se je začelo vračati.

„Kam pa greste?"

„Domov! Kdo bo čakal? Saj nič ne vi¬
dimo. Japonci so ušli in se poskrili."

„Ne, ne! Bodite uverjeni, to je le njihov
manever. Gotovo je blizu oklopna eskadra,
ki napade naše."

141

Točno so se potrdile te besede. Zopet
se je pokazalo naše brodovje, daleč za njim
pa sovražni dimi. Mnogo jih je bilo —:
trinajst, štirinajst in osem samih oklopnic.

Ne da bi se posebno približalo, se je
sovražno brodovje postavilo v dve vrsti.
Naše ladje, pred njimi „Petropavlovsk“ z
zastavo admirala Makarova, so se počasi
bližale redi, da se postavijo na svoje navadne
postojanke.

„Torpedovke v pristan!" je signaliziral
Makarov, in hitro so švigale urne ladje nazaj.
Vsi smo gledali le sovražnika in čakali strelov,
a ničesar nismo slišali. Zdelo se je, da vsi ne¬
česa čakajo. Tako je prešla ena minuta, dve.

Kar se čuje votel, mehak strel. Takoj za
njim še eden . . .

Kaj je to? Salva? Okolo nosa »Petro-
pavlovska" se dvigne stolp belega dima, a
za njim v sredi ladje oranževo-rjav oblak.
Vsi smo kar otrpnili.

»Začenja se!“ vzklikne eden.

A ne. ne! Gotovo se je zgodilo nekaj
groznega. Skozi daljnogled sem videl, da
padajo težki predmeti. Na sprednjem jam-
borju se je zlomil drog zastave.

Za Boga! Tone! Nos se pogreza in ladja
Pade na desno stran. Rjav dim se še go¬
steje vali, plameni začno plapolati. Krmilo
se  dvigne in levi vijak se suče v zraku.
Gost dim vse zakrije, in zadaj ob krmilu
vidim črne pike, ki letajo semterje. Ko se
l e  ladja nagnila na 40—45°, sem videl, kako
so  te pike postajale gostejše in potem s
^ r °va padale navzdol. Bili so naši mornarji,

so padali v morje. Ogenj je objel krmilo,

ki

vijak se je še nekolikokrat v zraku zavrtel,
'n vse se je skrilo pod vodo.

Vse brodovje je stalo mirno, kakor mrtvo,
e enega glasu, ni enega gibljeja! Nihče
111  veroval svojim očem. V poldrugi minuti
l e  zmanjkalo naše najboljše ladje, in ni se
Pogubila v boju, ne pod sovražnimi streli,
lle  zavita v dim svojih topov, ampak skriv-
n °stno, nenadoma, in nihče ni vedel, zakaj.

Kako se je potopil „Petro-
pavIovsk?“

Bilo je res, kar so s strahom opazovali
gledavci s suhega. Počasi vozeč so se bile
postavile ruske ladje v bojno vrsto na vz¬
hodni strani pristanišča pred Zlato goro.
Hipoma so se slišale pod poveljniško ladjo
»Petropavlovsk" hitro si sledeče silovite
eksplozije, prednji del se je začel takoj po¬
tapljati, zadnji del se je dvignil, in hitro je
izginilo vse pod vodo.

Vojna zgodovina ne pozna dogodka, ki
bi bil tako pretresljiv, kakor ta nenadna,
grozna nesreča, ko je brez boja, v nekaj
hipih utonil hrabri poveljnik, nada vse mor¬
narice in ponos cele Rusije, in 600 mož
ž njim !

Bilo je jasno: »Petropavlovsk" je zadel
ob mino, ki se je razletela pod njim. Nekaj
trenutkov pozneje zagromi tudi pod „Po-
bedo", katera dobi veliko luknjo pod vodno
črto. »Pobeda" se težko nagne po strani,
a kotlji s krmilom so nepoškodovani. Brez
druge pomoči se »Pobeda" obrne in se
počasi vrača v pristanišče.

Ni čudno, da so bile ruske ladje vse
zbegane. Brez poveljnika so stale sovraž¬
niku nasproti in se niso upale nekaj hipov
niti premakniti se, ker se je vsaka bala,
da ne poči tudi pod njo kaka mina, to naj-
zlobnejše orodje, kar si jih je izmislil člo¬
veški um. Izpustili so čolne, ki so šli iskat
plavajočih mornarjev. Rešili so le težkora-
njenega kapitana Jakovljeva, dva častnika,
tri pomorske kadete in 60 do 70 mornarjev.

Kako se je mogla tolika ladja tako hitro
potopiti? Mnogo so premišljevali o tem, a
šele po vojski, ko bodo potapljači preiskali
ladjo, bo mogoče pojasniti ta dogodek.
Mislili so, da se je »Petropavlovsku" pri¬
bližal japonski podvodni čoln in spustil vanj
torpede. A tedaj Japonci niso imeli pred
Port Arturjem podvodnih čolnov. Tudi tor-

142

pedo ga ni mogel zadeti, ker je bil predaleč
od japonskih ladij. Misliti moremo torej le
na mino.

Japonci so poročali tako, kakor da bi
bil „Petropavlovsk“ zadel ob japonsko mino.
Seveda so se hoteli pobahati, da so oni vse
to naredili po natančnem načrtu. A vendar
nihče ne ve, ali je bila ta mina ruska ali
japonska.

Res so bili Japonci polagali mine okoli
Port Arturja, a še več so jih položili Rusi
sami. Mogoče, da
katera mina ni
bila zaznamova¬
na na zemljevidu,
ali se je pa katera
odtrgala in pla¬
vala tam, kamor
je po nesreči za¬
plul „Petropav-
Iovsk“. Bil je slu¬
čaj, grozen, ne¬
naden slučaj, ka¬
teri je še Japonce
tako iznenadil,da
niso vedeli, kaj
naj počno.

Kajti admiral
Togo bi bil zdaj
moral udariti z
vso silo na zbe¬
gano in neredno
rusko brodovje.

Če bi se bil s
svojo premočjo zagnal naravnost med ruske
ladje, bi se bil res izpostavil ognju obrežnih
topov, a kadar bi bili prišli obe brodovji
v čisto bližnji boj, bi bili obrežni topovi
pač težko streljali, ker bi bili v nevarnosti,
da ne zadenejo tudi lastnih ladij. A admiral
Togo se je gotovo sam bal podmorskih
min, in zato se je držal v toliki daljavi, ter
se ni upal priti na nevarno mesto. To je
bil najneugodnejši trenutek za rusko bro¬
dovje, in Togo ga je zamudil.

Učinek japonskega bombardiranja v Port Arturju.

Eksplozija posamezne mine pa vendar
ne more imeti tako strašnega učinka, kakor
smo ga videli na ladji nesrečnega admirala
Makarova. Grof Reventlow nam izkuša raz¬
lagati pogubo „Petropavlovska“takole: Ladja
se je zadela na mino ravno z onim delom,
nad katerim so bila skladišča za municijo
vseh sprednjih topov, kakor tudi za torpede
in razstrelilne granate. Bilo je tam na kupu
naloženih vsaj 400 granat najtežjega kalibra
in še mnogo manjših krogelj. Seveda je

bila tam tudi za¬
loga smodnika z
vnemalci granat,
dalje 500 do 600
kilogramov strel¬
nega bombaža
in ostre torpedne
glavice. Ta veli¬
kanska množica
najhujših razstre¬
lil se je hkrati ali
hitro zapored
razletela, ko je
počila spodaj

podmorskamina.

Vsled tega so go¬
tovo počili tudi
sprednji kotli.
Tako ni čudno,
da je bilo ladji v
pravem pomenu
besede izbito
dno. Z veliko silo
so pridrle v ladjo cele reke morske vode,
vsled česar se je morala oklopnica tako hiti" 0
potopiti.

Japonci so poročali, da so njihove kri-
žarice nalašč ruske ladje privabile iz prista¬
nišča, da bi se brodovje admirala Makarova
umaknilo zopet nazaj proti pristanišču ter se
tam raztegnilo v bojno vrsto, pri čemur bi
moralo zadeti ob tam nastavljene mine. To
zdaj Japonci lahko govore, ampak napre)
niso mogli vedeti, kaj se bo zgodilo.

143

Zadnji trenutki „Petro-
pavlovska“.

Seveda je mnogo mornarjev na pred¬
njem delu ladje prej našlo smrt vsled za-
dušenja ali od ognja, preden so jih zagrnili
valovi Med rešenimi je bil veliki knez Ciril
Vladimirovič. Poslušajmo, kako on popisuje
zadnje trenutke na nesrečni ladji.

„Kot stražeči častnik", pripoveduje veliki
knez, „sem stal na enem koncu poveljniš¬
kega mostu, admiral Makarov pa na drugi
strani. Hipoma se mi je zazdelo, kot da se
morje, nebo in ves svet poruši. Od spodaj
se dvigne velik, gost oblak z bleščečim
plamenom, potem se sliši strahovit pok in
oster, dušeč dim nas zakrije. Opečen, oslep-
Ijen, oglušen, se nekaj hipov nisem zavedel.
Ko se pa zavem, že vidim, da se „Petro-
pavlovsk" hitro, na vrat na nos, potaplja.
Že je bil krov poln vode in so valovi plahnili
z  njega mrtva trupla. Vse je bilo razbito, in
ko sem hotel po stopnicah priti z mostu
doli, mi je udaril nasproti tak vroč dim, da
nisem mogel dalje. Megleno mi je vstala
misel, da je bolje, če hitim na zadnji del
ladje, da me ne potegne v globino. Tipajoč
s em prišel z mostu in sem tekel skozi ogenj
'n dim, čez kupe raztrganih človeških udov
in trupel. Zadnja podoba, ki mi je ostala
v  spominu, je bila krvaveča postava admi¬
rala Makarova, ki se je oprijemal držaja.
Z vsemi silami se mi je posrečilo, da sem
prišel nad topniški stolp, s katerega je že
tekla voda. Kot blisk mi šine v glavo misel,
da moram kar moči daleč proč plavati od
Potapljajoče se ladje, da me vrtinec ne prime
m potegne v globočino. Skočil sem v morje,
Se  potopil tako globoko, da mi je vodni
Pritisk skoro senca utrl, ter prišel zopet na
Površje. Tam sem zagrabil plavajoč predmet
‘ n  pomagal še nekemu plavaču, da se ga
l e  oprijel. Ogledal sem se po ladji, a nisem
videl ničesa kot le prazno morsko gladino.

Nobenega znamenja, nobene sledi strašne
nesreče ni bilo videti, razen nekaj plavajočih
ljudi in polomljenega orodja. Koliko časa
je prešlo v tem, ne vem. Pozneje so mi
povedali, da je od eksplozije do potopa
ladje prešlo samo ena minuta in štirideset
sekund."

Veliki knez Ciril je vsled strahu in na¬
pora dobil živčno bolezen in je moral za¬
pustiti bojišče ter se vrniti domov.

Signalnik Bokov pripoveduje: „Vračali
smo se proti pristanišču. Jaz sem stal v
krmilišču na mostu ladje in sem listal v
signalni knjigi. Zadnje povelje Makarova se
je glasilo: Torpedovke se naj vrnejo v pri¬
stan! „Petropavlovsk“ je plul prav počasi,
kar se oklopnica grozno pretrese. Slišal sem
strašen pok, na to še enega, kot se mi je
zdelo, ravno pod mostom. Hitel sem k
vratom krmilišča, a nisem mogel mimo kr¬
marja; zato sem skočil skozi okno. Ladja
se je nagnila na stran, in bal sem se, da se
vsak hip ne prevrže. Na mostu vidim čast¬
nika, valjajočega se v blatu. Bil je naš
admiral Makarov. Ležal je z obrazom na¬
vzdol. Skočim k njemu, ga primem za rame
in ga hočem vzdigniti. Zdaj se mi pa zazdi,
kot da vsa ladja nekam pada. Razvaline lete
na vse strani, v gostih oblakih se dviga dim
in plameni švigajo po mostu. Mene zgrabijo
valovi in me vržejo z mostu. Plavajoč sem
se nečesa oklenil. Spominjam se le, da sem
videl potapljajoče se jambore, drugega nič.“

Drug častnik pripoveduje: „Dobro smo
slišali dve eksploziji, preden se je ladja
nagnila. Prvi pok je bil od mine, drugi pa
od zaloge streliva. Admiral Makarov je bil
s poveljnikom ladje Jakovljevom na mostu,
veliki knez Ciril je bil stražeči častnik. Takoj
po nesreči so druge ladje poslale rešilne
čolne. Tudi „Pobeda“ je bila hudo poško-
vana z veliko luknjo pod vodo; trije od¬
delki so bili polni vode, vendar je prišla
ladja v notranji pristan “

144

Poveljnik „Petropavlovska“ kapitan Ja-
kovljev pa, ki si je bil zlomil štiri rebra in
mu je počila čepinja, je pripovedoval, ko
se je zavedel:

„Nekaj minut pred eksplozijo sem hitel
pogledat h krmilarju, če mu je bilo povelje
pravilno naznanjeno. Ta hip sem videl pol¬
kovnika Agafejeva, ki je zapisoval podrob¬
nosti boja. Poleg njega je pa Vereščagin
hitro nekaj risal.

Hipoma zagromi pok. Krov oklopnice
je pokrila gosta, težka tema. Skozi temo so
pa švigali jeziki

S

plamenov, ki so
prodirali iz vseh
strani in se dvi¬
gali kvišku. Pok
je bil podoben
oglušujočemu
gromu, sprem¬
ljan od žvižga¬
nja. Čutil sem,
da me je nekaj
udarilo v glavo,
in sem izgubil
zavest.

Zavedel sem
se v mrzli vodi.

Hitro sem spoz¬
nal svoj položaj
in sem začel pla¬
vati. A plašč se
mi je namočil in

škornji so se mi zdeli tako težki, da nisem
mogel naprej. Težko sem sopel in skakal
navzgor na površino, mahaje z rokami, a
vedno iznova sem se potapljal. Ko se po¬
ženem zopet kvišku, zapazim čolnič in v
njem dva mornarja, ki sta klicala:

„Glejte poveljnika! Rešite poveljnika!"

Slednjič sem se poprijel nekega roba
in zopet izgubil zavest." —

Rešili so ga in prenesli na „Mongolijo“.

Tu ga dolgo niso mogli spraviti do zavesti.

Komaj so mu z drgnjenjem gorkoto vzdig- je zopet vrnil pogum.

Ruska križarica „Bajan“.

nili do 340. Ko se je zavedel, je šepetal:
„Dajte mir! Pustite me umreti!" Polagoma
je okreval.

Z Makarovom pa je našel smrt tudi Ve¬
reščagin. Kako je umrl, se ne ve. Pravijo,
da so ga nedavno prej videli na ladji. Imel
je svinčnik v roki in je risal. Pozneje so
našli odtrgano roko. Znamenje na rami je
kazalo, da je bila roka admirala Makarova.

Zapustil je Makarov ženo in kčerko.
Ženin njegove hčerke je bil častnik na „Pe-
tropavlovsku" in se je potopil z očetom

svoje neveste.

Seveda je po¬
ročilo o nesrečni
smrti admirala
Makarova v ev¬
ropski Rusiji na¬
redilo najžalost-
nejši vtisk. Da bi
bil našel smrt vsaj
v junaškem boju!
Admiral Makarov
je vpeljal pri ru¬
skem vojnem
brodovju to no¬
vost, da so ladje
razdeljene v pre¬
dele, kateri so
med sabo tako
ločeni, da tudi Če
se eden napolni
z vodo, ostala
ladja še vedno lahko ostane nad vodo. A
„Petropavlovsk“ je bil še narejen po sta¬
rem, in ravno na njem je moral Makarov
biti tega usodnega dne!

Prva vest o tej nesreči je prišla vPe-
trograd po velikem knezu Borisu, bratu
Cirilovem, ki je pisal svojemu očetu, veli¬
kemu knezu Vladimirju. Ves preplašen teče
ta k carju in mu pove grozno novico. Car
je bil dalj časa ves potrt, a slednjič se mu

145

Vojika na daljnem vzhodu,

10

Japonci naskakujejo ruske utrdbe ob reki Jalu.

146

Za naslednika Makarovu je car imenoval
admirala Skrydlova.  Tudi ta je bil že
dobro znan kot izvrsten admiral. Bil je v
60. letu. Odlikoval se je v rusko-turški vojski.
Takrat je poveljeval topničarici in je napadel
z njo turško oklopnico. Pri tem predrznem
napadu je bil nevarno ranjen in je dobil
križ sv. Jurija. Leta 1898. je bil poveljnik
ruskega brodovja v Sredozemskem morju.
L. 1900. so ga pa poslali v Vzhodno Azijo
kot poveljnika ruskega tihomorskega bro¬
dovja. Čez dve leti se je vrnil, da postane
poveljnik črnomorskega brodovja. SkrydIov
je na glasu kot izkušen in previden mornar
in pogumen vojak. Tudi sicer je izobražen
mož, ki si je povsod pridobil velik ugled,
kamor ga je poslal carjev ukaz. To se je
pokazalo zlasti ob njegovem imenovanju
za naslednika hrabremu Makarovu.

Japonci gospodarji morja.

Žalostni konec admirala Makarova je imel
najprej to posledico, da so si Japonci od¬
dahnili. Iznebili so se najbolj nevarnega na¬
sprotnika. Po celem Japonskem je zavladalo
veliko veselje. Angleški listi so sicer pisali,
da so celo Japonci prirejali v čast Makarovu
javna žalovanja, ker jih je pretresla njegova
tragična smrt. Poročali so o procesiji z be¬
limi svetilkami za duše palih Rusov, pri
kateri so nosili zastave z napisom: „Mi ža¬
lujemo po hrabrem ruskem admiralu Maka¬
rovu", in godbe so baje igrale žalostinke
za njim. Gotovo je pa, da je bilo veselje
na Japonskem mnogo večje, nego žalost,
ako je je sploh kaj bilo, kajti Japonci se niso
kazali viteških tudi v tej vojski ne.

Drugi učinek je bil pa ta, da so postali
Japonci zdaj gospodarji na morju. Togo je
svojo nalogo izpolnil. „Retvizan“ in „Ce-
sarjevič" še nista bila sposobna za boj, in
brodovje sedmih oklopnih vojnih ladij se
je skrčilo na tri, ki so bile rabne za odkrit
boj; bile so „Sevastopolj“, „Peresvet“ in

„Poltava“. Izmed velikih križaric je bila „Pa-
lada" še vedno v popravi, tako da so ostale
od njih še „Askold“, „Diana“ in „Bajan“
z malo križarico „Novikom“ in dobrim tu-
catom večjih torpedovk.

V noči 14. aprila se je pred pristaniščem
pokazalo večje število japonskih torpedovk,
ki so iskale min ter jih z dolgimi drogi suvale,
da so se razletavale. Gotovo je hotel Togo
na tistih krajih pluti z velikim brodovjem;
zato je dal odstraniti mine, ki jih je bil naj-
brže sam prej položil. Iz tega bi se dalo
sklepati, da je hotel z brodovjem napasti
pristanišče.

Drugo jutro je priplulo zopet japonsko
brodovje, a velike ladje so se držale v taki
razdalji, da jih ni bilo moči zadeti. „Nišin“
in „Kasuga“ sta zavozili za ljaotešansko
gorovje in sta štiri ure indirektno streljali
na mesto, ne da bi naredili kaj posebne
škode. Tudi Rusi so streljali indirektno. Ali
so Japonce prisilili ruski topovi, ali se jim
je zdelo škoda nadaljnjega streljanja - ja¬
ponski križarici sta se umaknili.

V Port Arturju je namestnik Aleksejev
sprejel poveljstvo, dokler ne pride Skrydlov.
Njegov namestnik je bil kontra-admiral Uh-
tomskij. Pod Aleksejevom se ni rusko bro¬
dovje več pokazalo vun. Aleksejev je dal
le mine polagati; bile so tako gosto nasa¬
jene pred pristaniščem, da so se jih že bali
vsi, prijatelji in sovražniki. Gotovo je Alek¬
sejev pričakoval, da bo zdaj Togo neke
noči pridrl naravnost v pristan.

Dne 22. aprila je neka ruska ladja pr'
polaganju min zadela sama ob mino in se
potopila. En častnik in 20 mornarjev je
utonilo. Strah pred minami je postal tolik,
da se je morski boj pred Port Arturjem z a
nekaj časa kar ustavil.

Tačas so pa pluli prevozni parniki med
Korejo in Japonsko, obloženi z vojaštvom
in vojnimi sredstvi. Kuroki je bil dovoli
močan, da udari in odreže Kuropatkinu p ot
do osvoboditve Port Arturja.

147

Z bregov reke Jalu.

Kako je bilo v ruskem taboru ob reki
jalu? Ruski častnik je poslal v „Novoje
Vremja“ pred bojem sledeči dopis:

Razdalja med Šahedze ob reki Jalu in
Ljaojanom se ceni na stoinosemdeset vrst.
Pot tukaj ni lahka, ker vodi cesta čez več
težavnih in strmih prelazov; kamenita tla pa
otežujejo premikanje, tako da se zlasti konji
težko poganjajo naprej. Na njej je izvožen
globok tir od kitajskih vozičkov, pri katerih
je razdalja koles manjša nego pri ruskih
dvokoinicah; to je velika zapreka za naše
vozove. Posebno težka sta dva prelaza:
Fenšuilinski in Modulinski. No, pa čez prvega
so napravili ruski saperji vijugasto cesto,
dočim se to na drugem ni zgodilo. Na obeh
straneh Jalu je prebivalstvo, kitajsko in ko¬
rejsko, jako gosto; redijo se velike čede
?oved, konj in mul. Žita je v ogromni obilici,
več kot dovolj za celo armado. Tudi za
konje so našli ruski vojaki, ki so dobili po-
ve lje, da stražijo reko Jalu, novo vrsto krme,
kavo, ki jo imenujejo Kitajci „cej-a“; konji
1° jedo z največjo slastjo. Jalu, velika reka
1  množico rokavov, otokov in peščenih
naplavin, dobiva mnogo pritokov z gora.
faradi rokavov jo je lahko prekoračiti na
mostovih, prebresti vse reke pa ni mogoče.

mestih Saupudzihe in Sakžu, najbolj
lahnih središčih trgovine ob Jalu, se dobi
''■zobilju prevoznih sredstev, kakor čolnov,
ar k in barkas. Reka teče naglo in voda
i e  slične barve kot skaljena kava; zlasti ne-
Pdna je blizo Šahedze; zato je tam tudi
Vs ako leto kolera.

Kitajsko prebivalstvo na ruski strani reke
f v ' z P°č e tka pričakovalo Japoncev kot ne-
es ke mane; toda ko je spoznalo rusko
^jn° moč, se  j e 0 5 rn j| 0 ZO p e t k Rusom.
k| 0l %i so itak Rusom že mnogo bolj na-
° n jeni, a Japonci jih silijo, da jim morajo
J afl  poročila o sovražnikovem premikanju,
ne vi z zastavami, ponoči pa z ognji na

gorskih višinah itd. Japonci kruto ravnajo
z vsemi, o katerih zvedo, da so v zvezi z
Rusi. Tako n. pr. so vjeli prevoznika —
Korejca, ko se je ločil od arturskega ka-
zaškega polka in ga najprej pobili s puški¬
nimi kopiti, potem pa so ga tako razsekali
s sabljami, da ni ostalo celega mesta na
njem; truplo pa so vrgli na cesto ter strogo
prepovedali ga pobrati in zakopati. Korejca,
pri katerem dobe ruske denarje, takoj ubi¬
jejo. Vsled te krvoločnosti je zbežala večina
prebivalstva v gorovje, kjer mrjejo gladu.

Po boju pri Čondžu so dobili ruski
prednji oddelki od poveljnika ukaz, naj se
vrnejo za Jalu, ker se je že pokazalo, da hoče
sovražnik preiti v ofenzivo v smeri proti
Šahedze.

Ruska konjiča je srečno izvršila zopetni
prehod čez reko in neprestano nadleguje
Japonce, ki so se kmalu pokazali v večjem
številu na tem bregu. Najprej je prišlo ko-
njeništvo, a zatem pehota, ki je začela raz¬
stavljati prednje straže. S sabo pa so pri¬
vlekli tudi korejske čete, ki so se zavarovale
z obkopi ter pričele streljati na Ruse.

Dne 22. aprila so Japonci pričeli graditi
mostove pri mestu Čeumoran proti Tjuren-
čenu, ker so zavzele ruske čete pod povelj¬
stvom generala Trusova pozicijo. Obenem
so delali mostove trideset li (li = 5 vrst) više
Vidžu in pri Čandenu.

V Sendženu, trideset li vztočneje od
Vidžu, so Rusi zapazili veliko množico čet,
z vojnimi zalogami in trčnom. Tam je bil
tudi glavni stan mikadovega bratranca, ki je
zapovedoval avantgardi japonske vojske. V
Ambihu je prišlo 8000 Japoncev. Tudi v
Lombagavu so zapazili velik japonski tabor
in slednjič po šest japonskih parobrodov
nasproti Hotinde in Dagušana. Vsa ta dejstva
so kazala, da si hoče sovražnik izsiliti pre¬
hod pri Tjurenčenu z istočasnim napadom
na rusko fronto in levo krilo.

Zares se je pričel ponoči od 25. na
26. aprila njihov prehod proti tjurenčenskim

10 *

148

ruskim pozicijam. Med vasmi Mandžunko
in SjanČežen se je pojavila njihova pehota
v številu desetih tisočev, petnajst vrst nižje
od Sjaopucihe pa štirje praporji konjiče.
Na nekem otoku v Jalu se je nahajala

lovska komanda22. vzhodno-sibirskega strel¬
skega polka pod načelstvom poročnika Se-
menova. Japonci so začeli z velikimi silami
prehod na otok. Strelci so jih dolgo in po¬
gumno odbijali in šele po težkih izgubah

so se umaknili na ruski breg. Načelnik ko¬
mande, poročnik Semenov, je bil ubit, in v
vrstah je manjkalo končno 18 nižjih vojakov,
ubitih ali ranjenih. Padli so tudi vsi konji
komande. Takšna vztrajnost ruskih čet je

pokazala Japoncem, da bode težje priti č eZ
Jalu, nego se jim je dozdevalo od začetka.
Zato so ustavili svoj prehod in po vsej
verjetnosti začeli nabirati zanj večjih moči.
zakaj 27. in 28. april sta minila mirno . • •

Vojne ladje

Rusija Japonska

Velike križarice

Rusija Japonska

<S3>

Popolnoma spos. ladje
Manj vredne ladje
Poškodovane ladje
Potop Ijene ladje

Male križarice

Rusija Japonska

Topničarke

Rusija

Obrežne brambene ladje

■5E>S*3

d v VB

Rusija

Japonska



^^3

Rusija

Torpedovke

Japonska

Japonska

O

•o

■a

CJ

P-

J-i

O

>

O

73

>

>

► O

^73

o

73
cj  1
CL

C

73


•N
>


< ss^>

Rusko in japonsko brodovje na bojišču sredi aprila 1904


149

A zdaj še nekaj o japonskih ogleduhih!
Sledeči nagonu svoje rumene pasme, so se
Japonci -udi tu posebno skrbno lotili ogle-
duštva. Pokrili so vso Sibirijo in ravnotako
Mandžurijo z mrežo ogleduhov in oseb,
katerim je bilo naročeno kvariti železnice
in druge ruske priprave. Ruski časnikar
J. Jelec n. pr. pripoveduje, da je vozil vlak,
v katerem je sedel, čez Volgo pri postaji
Batraha nekaj minut pozneje, ko so bili
prijeli dva Japonca (eden je bil preoblečen
v meniha, drugi pa v kmeta) v tistem tre¬
nutku, ko sta polagala peklenski stroj pod
most. Prijeti ju je bilo tem težje, ker se
Japonec prav lahko stori podobnega temu
ali drugemu domačemu sibirskemu plemenu,
zlasti Oročenom ln Managrom, ki so zelo
slični Japoncem. Organizacija ogleduštva za
sedanjo vojsko z Rusijo se je pričela v letu
1898., takoj po zavzetju Port Arturja. Ne¬
davno so vjeli Japonca čisto kitajske zuna¬
njosti, ne s privezano, ampak z naravno
kito; ko so ga izpraševali, je povedal, da
si jo je pustil rasti že dalje nego šest let.
V Irkutsku so prijeli ogleduha, ki je hotel
poslati na Japonsko tobak in cevke iz pa¬
pirja za izdelovanje svalčic; ker pa je bilo
takoj po izbruhu vojske z Japonsko ukazano,
Pregledavati odpošiljavce in odpošiljatve,
ki so tjakaj naslovljene, se je pokazalo, da
so bili v nižjih plasteh v cevkah skriti na
kvadrate razrezani natančni načrti bodočega
vojnega pozorišča. Vjeli so tudi mnogo Ki¬
tajcev, ki so hoteli razdirati železnico in
brzojavne zveze ali ki so dajali Japoncem
znamenja s portarturskih višin. Eno izmed
S| gnalizacijskih sredstev so bile svetilke, pri¬
vezane na prsi in skrite pod obleko. Po
dogovoru so zvečer v temi na vrhu hribov
odkrivali in zakrivali svetilke ter dajali tako
Japoncem natančna poročila. Med ogleduhi
s ° bili tudi Korejci. V Harbinu sta bila ob¬
sojena pred vojnim sodiščem japonski pol¬
kovnik in major. Prišla sta v Mandžurijo
fre z Kitaj in Mongolijo, preoblečena v kupce,

s slugami in celo karavano. Potovala sta
ob progi ter prenočevala ponoči na polju
Pisala sta se Ščezo-Jukoka in Gejska-oki.
Zasledovati ju je začel oddelek železniške
straže, ki izpočetka ni našel ničesar sumlji¬
vega. Ko pa je karavana nekoč zopet pre¬
nočevala, 20 vrst jugozapadno od postaje
Turčiha, so Rusi zapazili v bližini njenih
kibitk odsev neke čudne luči, podobne
elektriki. Nato so se odločili, zajeti karavano,
Dobili so pri njej piroksilin, bikfordovo nit
in druge potrebščine in priprave za razdi¬
ranje železnice ter natančne zemljevide in
zapiske. Dovedena v Harbin sta priznala,
da sta v japonski vojaški službi, in izpovedala
pred sodiščem, da je bilo odposlanih mnogo
častnikov z nalogo, naj poizkušajo razdirati
rusko železnico. Vojaško sodišče ju je ob¬
sodilo k smrti na vešalih, nakar sta vložila
prošnjo, da jima puste življenje. Vrhovni
ruski poveljnik pa je vzdržal obsodbo v
polnem obsegu, le toliko jo je izpremenil
z ozirom na njiju častniški stan, da nista
bila obešena, ampak ustreljena v Harbinu
dne 21. aprila, ob 6 uri zvečer. —

Japonske prve čete so bile že 30. marca
zasedle mesto Vidžu ob izlivu reke Jalu in
dva dni pozneje Sončon in Jonampo.

Pri Vidžu so bili Japonci že leta 1894.
prekoračili reko Jalu in so od tam gnali
pred seboj kitajske vojake. Topot je ge¬
neral Kuroki posnemal le zgled, ki so ga
dali njegovi predniki pred desetimi leti.

Na desnem bregu je stal general Zasulič.
Imel je kakih 11 praporov pehote, 18 stotnij
kazakov, 5 poljnih in eno jezdno baterijo in
1 stotnijo pionirjev. Skupaj je znašala torej
njegova moč 11.000 pešcev, 2700 jezdecev,
46 topov in 8 strojnih pušk. Ta mala armada
je bila iz različnih oddelkov v naglici se¬
stavljena. Moštvo ni poznalo poveljnikov,
in ti niso še nikoli skupaj delovali. Ruske
postojanke niso bile slabe. Stali so med
ustjem reke Ajho, ki se izliva v Jalu nasproti
Vidžu, in med Antunom. Nekaj Rusov je

150

moralo pa biti še precej časa na levem bregu
reke Jalu. Poročalo se je, da so Japonci pri
Vidžu zajeli ruski poizvedovalni oddelek z
zrakoplovom. Če je to res, so morali Rusi
biti zelo nerodni.

Skozi ves april so imeli manjši oddelki
med seboj krajše praske, v katerih je dobro
služilo Japoncem brodovje topničaric v reki
Jalu, katero je podpiralo s svojimi streli
vojaštvo na bregu. (Glej črtež str. 158.)

V reki Jalu je več otokov, katerih so se
Japonci hoteli polastiti. Dne 8. aprila so pa
ruske patrulje močan japonski oddelek na
otoku Somalinu popolnoma uničile. Štiri-


Podadmiral knez Uhtomskij.

najst dni pozneje se je lotila ruska patrulja
japonskih pontonskih čet ravno tam, a te so
jo pregnale in večinoma pokončale.

Rusom je bilo seveda do tega, da bi
spoznali, na katerem kraju hočejo Japonci
priti čez reko. General Zasulič ni imel na¬
loge braniti bregove, ampak zadrževati pre¬
hod. Zato je izkušal poizvedeti, kje bodo
Japonci začeli staviti mostove.

Kuroki je pa izkušal prevariti nasprot¬
nika, kar se mu je tudi posrečilo. Nastavil
je svoje prednje čete tako, da so jih Rusi
videli v silno dolgi vrsti ob reki. Zato so
se morali Rusi tudi daleč raztegniti na na¬

sprotnem bregu, a ker jih je bilo malo, so
bile njihove postojanke slabe in niso imeli
časa ter tudi niso vedeli, kje se naj utrju¬
jejo in pripravijo na naskok. Rusi so bili
raztegnjeni od morja pa gori do reke Ajho,
v vrsti, ki je bila dolga več kot 20 km.
Glavna ruska sila je bila na višinah pri
Tjurenčenu,  na vrhovih, kateri obvladu¬
jejo ustje reke Ajho. Rusi so se tu dobro
utrdili in tudi kraj je bil jako ugoden. Otoke
v reki so imeli Rusi v svojih rokah še do
23. aprila; ta dan se je vsa njihova sila že
pomaknila na desni breg.

Japonska vrsta na levem bregu je zna¬
šala 35 km  in je štela 40.000 do 45.000 mož.
Kuroki si je izbral za glavni stan Vidžu, ka¬
terega so bili Rusi zapalili, a so ga Japonci
rešili popolnega vpepeljenja. Južno od Vidžu
je stala druga divizija, v široki dolini za
Vidžum pa gardna divizija. Prvo je vodil
general Niši, drugo pa Hasegava. Severno
pri Suku je stal general Isoje z dvanajsto
divizijo. Glavno topniško silo je postavil
Kuroki severno od Vidžua na izbornem
kraju, odkoder je mogla braniti stavbo mostu
in prehod vojakov čez reko, a tudi podpi¬
rati naskok na sovražnika. Južno od Vidžua
je stalo še 20 težkih topov.

Dne 30. aprila je bila ta priprava do¬
končana. Japonci so se morali bojevati pri
tem z velikanskimi težavami zaradi neugodnih
tal. Ker so jim konji odpovedali službo, so
morali vojaki vleči topove in nositi vse pri¬
prave za zgradbo mostu.

Pri tem se je pokazalo, da je bila ja -
ponska armada res izvrstno izvežbana. P*°'
nirji so znali do zadnjega zakriti Rusom,
kje bodo prekoračili reko. Tudi zato niso
vozili priprav z vozovi, da ne izdado svo¬
jega namena. V popolni tihoti, brez vsakega
zmerjanja in preklinjanja, je vedel vsak, kaj
mora prijeti in kam mora nesti. Vse je šlo
kakor dobra naučena vaja. Zato je pa tud'
dušno razpoloženje moštva bilo izvrstno za
krvavo in težavno borbo, ki ga je čakala-

151

Rusi in Japonci so v nočni temi razpo¬
šiljali ogledne straže z enega brega na dru¬
gega. Za to so rabili ribiške čolne. Večkrat
so se srečale te straže in prišlo je do bojev.
Jetnikov ni bilo, kajti nobena stran ni dajala
pardona. Zgodilo se je večkrat, da so Ja¬
ponci prenočevali prav blizu ruskih čet,
Rusi pa pri japonskem taboru. Na obeh
straneh so delali z največjo drznostjo, saj
je pa bilo tudi vse od tega odvisno, da
drug o drugem natančno vse poizvedo.

Dne 24. aprila je japonsko topniško bro-
dovje začelo bombardirati otoke, da prežene
Ruse z njih. A imelo je še drug namen:
Ruse premotiti, da bi sem vrgli svoje glavne
sile, ker bi mislili, da bodo tukaj Japonci
premostili. Tačas se je pa na severu dva¬
najsta divizija pripravljala k zgradbi mostu.

To brodovje je bilo sestavljeno iz plitvih
ladij, ki so mogle precej daleč gori v reko
in so segale do Antuna, kjer so zadrževale
9. in 10. ruski polk. Na njih so bile strojne
puške. Tudi general Miščenko s svojimi
kazaki je bil na jugu od Antuna.

Najprej so topničarji prisilili Ruse, da
so morali zapustiti otok Somalin. Zatem so
vzeli Japonci severni otok Kurito in le še
na  Tigrovi glavi sta se držali dve ruski
bateriji.

Rusi najbrž niso hoteli Japoncem izdati
svojih baterij, kajti ti bateriji bi bili Japoncem
lahko naredili precejšnjo škodo, saj bi bili
lahko streljali v Kurokijev glavni stan, v
Vidžu. Zdi se, da sta obe stranki skrivali
sv oje topove, da v odločilnem trenutku
udarita z njimi.

Dne 25. aprila so začeli Japonci staviti
m ost na otok Somalin. Ker so ti otoki precej
hriboviti in obraščeni, so bili Japonci skriti
Pred Rusi. Ti so izvedeli za to šele, ko je
bilo delo že zelo napredovalo.

A hoteli so za vsako ceno most pre¬
prečiti. Ob 4. uri popoldne se pridrvi od
Tjurenčena sem ruska baterija. Ko pride na
nas protni breg, v vsej naglici postavijo Rusi

i

svoje topove, in kmalu so se vsipale gra¬
nate na japonske pionirje. Trikrat vstreli
vsak top; dobro so merili, kajti Japonci so
morali takoj delo ustaviti. Zgrajeni del mostu
je bil razbit, Japonci so se razpršili in skrili.
Hitro pošlje Kuroki japonske baterije na
pomoč. A preden pridejo, so Rusi bili že
na varnem. Le ena japonska granata jih je
dohitela, ki je strgala častnika s konja.

Na tem mestu Japonci niso delali mostu,
ampak so poizkusili svojo srečo bolj severno.

A Rusi so bili zmoteni; ker so mislili, da
bo most na jugu, so s Tigrove glave vzeli
obe bateriji. To je bila velika napaka, ker,
kakor kaže zemljevid, so Rusi brez potrebe
zapustili najugodnejšo postojanko, katera
bi bila mogla dolgo časa sproti uničevati
vse, kar bi Japonci naredili na reki.

Dne 26. aprila zopet začno streljati top-
ničarice. Rusi se spuste z njimi v vroč
topniški boj. Japonci so imeli premoč in
so boljše streljali. Posrečilo se jim je, da
so se zopet utrdili na otokih.

Kmalu so Japonci spoznali, da je Tigrova
glava prosta ruskih baterij, in so sklenili,
da tukaj gredo čez reko. Vendar so v na¬
slednjih dneh poizkušali še na dveh krajih
severno od izliva reke Ajho zgraditi most.
Dne 27. aprila je oddelek gardne divizije
prišel celo do Husana in Lišavena, kjer se
je obdržal celo noč vkljub hudemu rnskemu
streljanju. Tudi severno od otoka Kurito
sta prišla čez reko po čolnih dva prapora
Japoncev z eno gorsko baterijo. Nasproti
jim je šel ruski podpolkovnik Linda, ki jih
je po vročem boju prisilil, da so bežali
zopet nazaj.

„Težko je bilo, jako težko", pripoveduje
udeleženec tega boja. „Prvič je bilo treba
hiteti v najhujšem ognju po strmini navzgor,
drugič pa pregnati sovražnika, ki se je bil
na vrhu dobro utrdil. A vojaki so lezli na
višino hrabro in z velikim navdušenjem.
Videti je bilo tako n. pr. kakor bi tekla lava,
ne z gore, temveč na goro, vzpenjaje se

152

vedno više in više. In pri tem je bila ataka
takšna, kakor bi napadalo eno telo in ena
duša. Kot nosilci pogube so nastopali naši,
razsipali se, zbirali, držali drug druzega, s
prsi naprej in s takšno hladnokrvnostjo,
kakor bi se ne šlo za pravi boj, ampak
kvečjemu za nedolžne manevre. Tu se je
videlo, da ruski vojak nima le dobre vaje
in discipline, ampak tudi hrabro in neustra¬
šeno srce, ki mu ne pusti, pokazati hrbet,
najsi tudi za ceno življenja. Prednja črta
Japoncev se je umaknila v begu. Razne

zvijače in lokave nakane smo'* opazili pri
njih. Včasih se kateri pritaji kakor bi bil
mrtev, ali pa se skrije kamorkoli, potem
pa strelja nasprotniku v hrbet. Pri stre¬
ljanju merijo Japonci posebno na častnike
in poveljnike.“

Odlikovala se je tudi lovska komanda
pod poveljstvom odločnega Zvjejicina, ki je
plačal s smrtjo svojo drzno rekognoskacijo
na levem bregu Jalu. Na čolnih je dospel
s svojo komando na ono stran, v ognju
močnih japonskih oddelkov. Vkljub rani je

vztrajal na svojem mestu ter lastnoročno
vodil krmilo, da bi pripeljal komando k
svojcem nazaj. In tedaj, ko so bili že blizu
brega, je zadela sovražna kroglja mladega
junaka na smrt. Pod streli ruske baterije se
je komanda vrnila ter prinesla s seboj mrt¬
vega poveljnika ter trupla še nekaterih drugih
najpogumnejših tovarišev.

Drugi oddelek 12. divizije je pa ob istem
času tudi prišel čez reko, je odbil napad
ruskih strelcev in se utrdil v goratem kraju
na levem bregu reke Ajho pri Potetindzi.

Dne 28. aprila je
imel Kuroki že vse
čete razpoložene za
prehod, a general
Zasulič še ni prav
nič vedel, kje bo
most. Da, on je
mislil, da ga hočejo
Japonci s tem le
prevariti, ker so za¬
vzeli že utrjene po¬
stojanke na severu,
in je tem bolj ve¬
roval, da bo most
na jugu pri topni-
čaricah in pri otoku
Somalinu.

Svoje levo krilo
je Zasulič zanemaril.
Dva dni so Japonci
napadali s streli nje
govo središče, vsled česar je moral tukaj
zbirati svoje slabe moči.

Prehod čez Jalu.

V noči od 29. do 30. aprila so postavili
Japonci prvi most pri Suku za 12. divizijo.
Ob 3. uri zjutraj je bil most gotov, in cela
divizija je prišla čez, ne da bi bili Rusi kaj
zapazili. Brez odpora so Japonci šli dalje
ob levem bregu reke Ajho severno okoli
Lišavena. Rusi so imeli tu le en prapor, ki

Hunhuzi razdirajo železnico.

.

153

se ni mogel ustavljati in se je umaknil k
Potetindzi, Japonci so pa šli dalje, ker so
hoteli obiti levo rusko krilo in Zasuliča
odzadaj napasti v trenutku, ko pojde glavna
Kurokijeva sila čez reko.

japonski manever se je posrečil in
odločil bitko.

Ruski polki so se resno pripravljali na
boj Noč je bila tiha. Reka je mirno valila
svoje vode proti morju. V taboriščih se ni
oglasil niti en zvok. Skoro nič ni zbujalo
slu >je o viharju, ki je vzdivjal drugi dan.

Zjutraj dne 30. aprila ob prvem svitu, ko
je še megla ležala nad reko, začne Kuroki
od Vidžu sem silovito kanonado na ruski
breg. Vso bojno
črto rusko, zlasti pa
postojanke topni¬
štva je obsipal s točo
granat. Padlo je
mnogo nad 2000
strelov. „ Komaj si
je mogoče pred¬
stavljati", pripove¬
duje ruski častnik,

„kakšen da je bil ta
strašni ogenj in ka¬
ko težko da je bilo
vztrajati na pozici¬
jah, obsipanih s točo
drobcev, ki so se
razletavali ob razpoku krogelj iz velikih
topov, ko se niti vrhovi hribov niso mogli
več ustavljati proti sili, ki so jo bruhali ja¬
ponski topovi. Sovražniki niso štedili s krog¬
lami in s smodnikom. Seveda tudi ruski
topovi niso mirovali, a premoč je bila na
sovražnikovi strani."

Kuroki je imel tedaj že 60.000 mož, celo
Prvo armado, obstoječo iz treh divizij, vsako
Pojačeno z reservno divizijo. Vsaka divizija
je imela 36 poljnih topov in več težkih ba¬
terij.

Zasulič ni imel niti pol toliko, in 3000
kazakov je še stražilo ob morju, da bi pre¬

prečili izkrcavanje novih japonskih čet. Rusko
središče je bilo na višinah pri Tjurenčenu,
odkoder vodi med gorami ozek prelaz na
veliko cesto, ki pelje iz Antuna v Fenvančen.
V središču je bil 12. vzhodnosibirski strelski
polk z 12 topovi. Levo krilo pri Potetindzi
je tvoril 22. polk z osmimi topovi, desno
krilo 9. in 10. polk pri Antunu. Še dalje
južno so stali kazaki. Reservo je imel Za¬
sulič daleč zadaj pri Hamadanu ob veliki
cesti. Kakor se vidi, je bilo ravno na naj¬
važnejšem kraju primeroma malo ruske sile,
največ pa južno, kjer je ni bilo treba. Tudi
reserva je bila tako daleč proč, da ni mogla
priti o pravem času na pomoč.

Bilo je krasno
pomladno jutro.
Obrežje je bilo po¬
krito s cveticami,
rosa se, je iskrila
ob lističih in svetlo
solnce se je dvig¬
nilo za japonskim
hrbtom. Tudi Ja¬
poncev se je polastil
nervozen nemir, ko
jim je gromeča ka-
nonada naznanila,
da se začenja zanje
krvav in trudapoln
dan. General Ku¬
roki je sedel na slami v odprtem šotoru
sredi bataljona vojakov tretjega gardnega
polka. Bil je videti popolnoma miren, dasi
so ga gotovo skrivaj morile težke skrbi.
Ali se posreči prehod čez deročo reko ?
Neprenehoma je dajal povelja, bral ali po¬
slušal poročila in kadil smodko za smodko.
Dasi je bil tu na odprti višini v smrtni ne¬
varnosti pred ruskimi topovi, si je vendar
izbral ta kraj v središču, da vidi na vse
strani. Zanašal se je na to, da so Rusi slabo
poučeni, kajti en dobro merjen šrapnel bi
bil Ruse oprostil njihovega najnevarnejšega
sovražnika.

Razstreljeni ruski topovi po bitki ob Jalu.

154

Japonski vojaki so komaj čakali, da pri¬
dejo enkrat proč z brega, na katerem so
čepeli cel mesec, častniki so se pa spomi¬
njali, kako lahek je bil prehod pred desetimi
leti, ko so na nasprotni strani bežali Kitajci
kakor ovce.

Šestintrideset japonskih topov, med njimi
več težkih havbic, je streljalo ves dan na
višine, kjer so slutili ruske topove. Oglasile
so se tri ruske baterije, ki so zdržavale
ogenj precej časa. A utihnile so druga za
drugo — njih moštvo je krvaveč popadalo
ob topovih. A le za nekaj trenutkov! One¬
meli topovi začno zopet grometi —- novo
moštvo je zamenilo mrliče. Pa tudi ti niso
streljali dolgo. Kmalu so jih pobile japonske
kroglje. Pravijo, da so Japonci streljali z
neverjetno spretnostjo. Enkrat, dvakrat se
zmoti. Tretjič pa nameri top s popolno go¬
tovostjo in zadene svoj cilj. Tretjič in četrtič
so popadali topničarji, in vedno novi so
stopali na njih mesta.

Japonci so streljali tako, da so vse to¬
pove namerjali vedno na en kraj, kjer so
vse razbili. Potem so šli naprej, da so tako
pomedli vse nasprotne vrhove, kjer je bilo
količkaj slutiti ruskih topov. Rusi, ki že štiri
dni niso imeli dovolj jedi in spanca, so se
vkljub temu držali, dasi se niso mogli meriti
z japonskimi topovi.

Med tem je imela gardna divizija dovolj
časa, da je dogotovila potrebne mostove
— seveda z največjo hitrostjo, vojaštvo se
je pa pripravljalo za prehod ponoči.

Kuroki še vedno ni vedel, ali niso
morda skrite še druge ruske baterije, ka¬
tere ga hočejo iznenaditi. Da bi jih izzval,
je poslal čez reko pri belem dnevu nekaj
bataljonov na takih mestih, kjer so jih mo¬
rali Rusi videti in napasti. To je bila zvijača,
s katero je Kuroki pokazal, da mu nič ni
za življenje svojih vojakov, da le doseže
svoj namen. Zvijača se je posrečila. Nekaj
baterij pri Potetindzi je res začelo takoj
streljati in se je s tem izdalo. Takoj je ukazal

Kuroki streljati tje. Doslej Japonci niso ve¬
deli za te baterije. Granata za granato je
udarjala pred ruske topove, se zarila v
zemljo, vnela z rdečim plamenom in se
tresketaje razletela. Nad ruskimi baterijami
pa so se videli modrosivi oblački eksplo¬
dirajočih šrapnelov. Ni minulo četrt ure, pa
so bili Rusi pri baterijah postreljeni do zad¬
njega moža.

Tako se je zgodilo še drugi ruski ba¬
teriji, ki je obstreljavala 12. divizijo. Ni moglo
biti drugače, kajti ruski topovi so bili za¬
starani, japonski pa najmodernejši. O ruskih
baterijah v središču so pozneje poročali, da
niso njih streli segali dovolj daleč. Rusko
moštvo se je pa dobro držalo.

Ponoči je gardna divizija začela iti čez
mostove, zanjo pa je prekoračila reko druga
divizija. Glavni boj tega dne se je vršil okoli
Tjurenčena ali Kiulienčonga.

Bitka pri Tjurenčenu.

Prišla je nedelja, prvi dan majnika. Na
nebu je svetil še mesec, milijoni zvezd so
prijazno migljali na temno-modrem nebu,
ko so se Japonci natančno po danem po¬
velju uvrščali čez mostove. Vse je šlo v
vzornem redu. Povelja so dajali polglasno,
tiho so stopale čete, brez šuma so lezli dol
k reki, brez ropota so šli čez mostove in
si takoj poiskali na drugem bregu pripravnih
postojank.

Pehota je prešla po mostovih, ki so jih
postavili pionirji, topništvo so spravili čez
reko na pontonih, jezdeci so pa ostali še na
levem bregu kot reserva. Del pehote je na
plitvem mestu med otoki prebredel reko,
do prs brodeč po vodi.

Ko je solnce zasijalo, so se ostro črtale
na svetlih peščenih tleh dolge vrste japon¬
skih vojakov v modrih uniformah, ki so se
vlekle kakor kače iz reke. Častniki so si
vsled ukaza pripeli vse redove in odliko¬
vanja, kakor bi šli k paradi, nižji vojaki so

i

155

pa hiteli naprej, kakor bi šli k veselemu Bilo je ravno pol sedmih zjutraj, ko je
P^ esu - poči! prvi japonski strel in pretrgal ta skriv-

A vendar so s strahom gledali na vrhove, nostni molk. To je bilo znamenje, in z enim
pričakujoč, da jim z njih ruski topovi za- udarcem je zagromelo vse japonsko top-

Pred prehodom čez Jalu.

grome smrtonosne pozdrave. Japonsko top- ništvo. Iz dvesto ognjenih žrel so začele

ništvo se je nastavilo za boj, a vse je bilo leteti smrtonosne strele na vsa mesta, kjer

še tiho. General Kuroki je gledal pozorno je bilo pričakovati ruskih baterij. A od

skozi daljnogled, a ni mogel zagledati nobene Rusov nobenega glasu. Na višinah se nič

r uske baterije. ne gane.

156

Japonski častniki so se začudeno vpra¬
ševali, in generalu Kurokiju je prvič ugasnila
smodka — pozabil je nanjo.

Ali so se Rusi brez boja umaknili ? Prejšnji
dan so bili korejski ogleduhi Kurokiju na¬
znanili, da je 20.000 Rusov zasedlo višine
nad reko (v resnici jih ni bilo niti pol to¬
liko). Bilo mu je jasno, da so Rusi morali
te višine že zapustiti, kajti sicer bi bili
vendar streljali na japonsko vojsko, katera
je korakala po ravnini, 1200 metrov široki,
po svetlem pesku, kjer se ni mogel zakriti
noben mož.

Samo še 800 metrov so bili Japonci od¬
daljeni od ruskih postojank. Takrat pa po¬
čijo ruski topovi in cela toča granat se vsuje
na Japonce. Mrtvi in ranjeni so začeli pa¬
dati v trumah in so pokrivali s krvavečimi
trupli beli pesek. A to ni ustavilo Japoncev
niti za trenutek. Ostali dero naprej, ne zme-
neč se za to, da jim padajo tovariši ob levi
in desni. Naprej hite proti prelazu pri Tju-
renčenu, ki je ključ cele okolice. S podvo¬
jeno hitrostjo pa strelja japonsko topništvo
na te ruske baterije.

Stotine padlih Japoncev so kmaiu po¬
krivale Tigrovo glavo in severni otok ob
izlivu reke Ajho, mnogo jih pa nese deroča
reka navzdol proti morju, a Japonci dero
le dalje. Komaj 500 metrov oddaljeni od
Rusov se vržejo na tla in začno streljati s
puškami, le častniki stojč pokonci, kot bi
bili ponosni na smrtno nevarnost.

Med ruskimi baterijami so japonske gra¬
nate silno razbijale in ruski ogenj je začel
pešati.

Tedaj pa da japonski poveljnik ukaz k
naskoku. Z bajoneti planejo Japonci pokoncu
in naskočijo višine. Bilo je devet ura zjutraj,
ko je mlad japonski poročnik, ki je tekel
naprej pred tovariši, nad višino ruske utrdbe
razvil prapor vzhajajočega solnca. Za njim
se udere truma Japoncev z glasnim zmago¬
vitim klicem: „Banzaj, banzaj!“ Kar pa tres-
ketaje udarijo mednje japonske granate, in

zmagavci s poročnikom vred popadejo, ubiti
od svojega lastnega topništva, ki je mislilo,
da strelja še vedno na Ruse ...

Cela črta je drla naprej. Pri Husami se
je vrgla 12. divizija v reko Ajho in jo je
brez mostu prebredla. Globoko v vodi
gazeč, puško držeč nad glavo, so prodirali
Japonci nevzdržno. Z višin pri Potetindzi
pa je streljalo nanje rusko topništvo. Ta
postojanka je bila višja nego prejšnja in jo
je obvladovala. Kuroki je bil torej prisiljen,
naskočiti še enkrat z vsemi silami, s pomočjo
12. divizije, katera je bila že prišla od severa
nekoliko za hrbet levemu ruskemu krilu.
Rusi so se branili hrabro z obupnim naporom.
Tjurenčenske baterije in vzhodno-sibirski
strelci so sprejeli Japonce s tako hudim
ognjem, da so popadale kar cele vrste, a
na njih mesto so neprestano stopale nove
čete. Pred 22. strelskim polkom — pravi
rusko poročilo — so se mrtvi in ranjeni
Japonci nakopičili do prsne višine, k  čez
te kupe so lezle vedno nove množine proti
ruskim strelcem.

Smrt, ki je hitela nad nje iz ruskih brzo¬
strelk, jih je neusmiljeno kosila in kroglje
iz topov so silno redčile njihove čete. Toda
njihovo veliko število jim je dopuščalo na¬
domeščati uničene oddelke z novimi, ter
ljuto nadaljevati svoje naskoke. Ruski prednji

oddelki so se bili hrabro ter zavračali na-

*

skoke sovražnikov; toda številna premoč je
slednjič le povzročila, da se je sovražnik
jel po malem pomikati naprej, prizadevaje na¬
padanim težke izgube, zlasti iz svojih topov.
Ruski bataljon, ki se je nahajal v Čingovu,
slednjič ni bil več v stanu vztrajati pred
napadi japonskih polkov ter se je moral
umakniti na drugo pozicijo, da deluje ob
enem z 12. polkom.

Noben trenutek ni prenehal napad, a
brez prestanka je streljalo tudi topništvo od
nasprotnega brega.

Rusi so hoteli svoje topove umakniti.
A konji so bili že večinoma pobiti, in vojaki

*

157

sami niso mogli težkih topov vleči dovolj
hitro po goratih tleh. Junaške baterije so
torej ostale na mestu in vztrajale v obup¬
nem boju, dasi so izgubile že vse čast¬
nike ;n nad polovico moštva.

Japonci, zbirajoči svojo moč bolj in
bolj na to stran, so ponavljali atako za
atako ter se pomikali naprej. Ruski ba¬
taljoni so vkljub ognju topništva in pe¬
hote nepremično vztrajali na svojem mestu
in tako je divjal do poldneva neenaki
boj: bataljoni proti polkom. Toda čim¬
dalje težje so se držali prvi, ki jih je
nemalo padlo, mnogo jih je ječalo ra¬
njenih na tleh, in njihove vrste so posta¬
jale vedno redkejše. Kompanija s stroj¬
nimi puškami se je vrgla k bateriji, da s
točo svojih krogelj zadrži sovražnika,
tods tudi ona ni mogla več pomagati, da,
celo umakniti se je bilo nemogoče. Vo¬
jaki so hoteli odnesti topove z rokami,
toda vsi poizkusi so se izjalovili nad
strmino gorskih pobočij tako, da so
slednjič sklenili, napraviti jih neporabne.
Štabni kapitan Sapožnikov je lastnoročno
pobral zaklope od vseh ter jih razdelil
med kanonirje za spomin I

12. divizija je napadla generala Kašta-
linskega. Dasi težko ranjen, je obdržal
poveljstvo. Videč, da ni mogoče vztra¬
jati, je dal ukaz k umikanju. A bilo je
prepozno. Brez velikih izgub ni bilo več
mogoče nazaj. Rusi so izgubili 16 topov.
Strojne puške, ki so ložje, so pa rešili,
ko so se prebili skozi sovražne vrste.
Pri tem krvavem odstopu je padlo devet
stotnikov.

Rusi so se takoj umaknili k cesti, ka¬
tera vodi na Fenvančen. II. gardna divizija
japonska ni prišla niti do boja, ker je
vse delo zanjo opravilo grozno topni¬
štvo.

Dvanajsti polk je bil že izgubil po¬
lovico vseh častnikov in nižjih činov.
2daj, ko je bilo že prepozno, je šele

Japonci bredejo skozi reko Ajho

158

Črtež k bitki pri Tjurenčenu 1. maja 1904.

(Črte s pušicami pomenijo smer prodiranja.)

general Zasulič poklical reservo, da krije
umikanje. Bil je to 11. polk, postavljen pri
Hamadanu, obstoječ iz dveh praporov. Ta
naj bi stopil s svojimi močmi v boj in so¬
vražnika zadrževal toliko časa, da se odpra¬
vita 9. in 10. polk na cesti proti Fenvančenu.

Ta dva polka sta bila od ranega jutra v
čisto nepotrebnem boju z japonskimi topni-
čaricami. Nista se udeleževala boja pri Tju¬
renčenu, nista prišla Kaštalinskemu na po¬
moč. To je bila velika napaka in to je zakri¬
vilo, da so Rusi izgubili toliko topov. Ko
je bil Kaštalinskij od vseh strani obkoljen
s sovražniki, nista vedela za njegovo stisko.

Enajsti ruski polk je nastopil z občudo¬
vanja vrednim junaštvom. Proti sebi je imel
11. in XII. japonsko divizijo. Desetera premoč
sovražnikova ga ni ustrašila.

V koraku, z glasno godbo in s plapola¬
jočimi zastavami, na čelu vojaški duhovnik
Ščerbatovskij z visoko dvignjenim križem
v roki — tako so šli proti gostim, smrt

bljuvajočim vrstam. Bojni klic „ura“ je skoraj
preupil treskanje pušk in grom topov. Že
se je zdelo, da bo zopet golo bodalo, naj¬
ljubše orožje ruske pehote, pregnalo so¬
vražnika, — kar se vsi začudeni ustavijo.
Stali so pred nepričakovano japonsko zvi¬
jačo.

Kot bi trenil, se Japonci obrnejo in teko
nazaj. Njih prednje strelske vrste, katerim
je bil namenjen ruski naskok z bodalom,
se umaknejo in razprše. Rusi naravnost
naprej. A Japonci so naredili le prostor
vrstam, ki so stale zadaj in ob straneh.
Prednje japonske vrste so pokleknile, zadnje
so streljale stoje. Tako je bil ves polk na
enkrat sredi strašnega ognja. Njegov bajo-
netni napad je bil brezuspešen, ker je na¬
padeni sovražnik bežal, a proti Rusom ve¬
liko število pušk uporabil na najmanjšem
prostoru. A šestkrat so Rusi napadli z ba¬
jonetom, vsakikrat z velikimi izgubami odbiti.
Sedmič napadejo, in to pot predero sovražne
vrste. A padel je polkovnik z mnogimi čast¬
niki, in duhovnika Ščerbatovskega je zadela

K u r o k i.

kroglja v prsi. Odnesli so ga, v bolnišnici
je okreval. Tri četrtine vsega polka pa so
obležale na bojišču.

r ’

Ob 4. uri popoldne je bil boj končan,
in Rusi so se umikali na cesti prot Fenvan-
čenu. Držati se ni bilo mogoče.

Ob 5. uri pop. je pa že japonska reserva
prekoračila reko Jalu. Kuroki je v znamenje
svoje zmage preložil svoj glavni tabor v
Tjurenčen — prvič na mandžurska tla.

S tem je končan prvi  del  vojske,
priprava na hujše boje...

Ko so končali Japonci svoje krvavo delo
— tako poroča nemški dopisnik iz njiho¬
vega tabora — so polagoma utihnili topovi.
Najprej v prvih vrstah gardne divizije, potem
na desni in na levi so se odkrile glave, in
gromeč, kakor prej pokanje granat, je pre¬
tresal krvavo bojišče divji, zmagoviti klic:
»Banzaj!“

A ne dolgo. Kmalu so utihnili. Da bi
Ruse zasledovali, na to ni bilo misliti. Vsa
japonska vojska je bila tako utrujena, da
ni več mogla z mesta. Vsak je komaj čakal
počitka. Kar popadali so po tleh, da si od¬
počijejo.

Rusi so naznanili, da so izgubili 70 čast¬
nikov in 2324 vojakov. Nekatere ruske ba¬
terije so bile pobite do zadnjega moža.
Japonci so svoje izgube cenili tako nizko,
da jim ni verjeti. Za Ruse je bilo posebno
občutno to, da so izgubili 25 topov in 8
strojnih pušk. To je njihovo že itak neza¬
dostno topništvo še bolj oslabilo. Japonci
so poročali v svet, da so zaplenili 300.000
Patron, 2400 pušk, 120 vozov itd. A vojni
Poročevavci drugih narodov so to tajili,
kajti tega plena ni nihče videl, dasi so Ja¬
ponci poročevavcem radi razkazovali ruske

jetnike.

Po bitki.

Ruski dopisnik piše iz Fenvančena: Ra¬
njenci, — bilo jih je okrog 700 — so od¬
rejali zajedno z ostalim vojaštvom. Zdravniki
s ° imeli mnogo dela in skrbi z obvezovanjem
ran , z lehčanjem boli, z nujnimi operacijami

159

in s prevozom zlasti težko ranjenih. Po so¬
glasnem mnenju vseh so sanitetni oddelki
in vojni zdravniki v tem boju izpolnjevali
svoje dolžnosti z vzorno požrtvovalnostjo
ter delili ranjencem pomoč sredi najhujšega
boja, navzlic smrtni nevarnosti, navzlic ranam,
katere so marsikateremu izmed njih zadale
sovražne kroglje. Mnogo junakov, katerih
kri je tekla v tem boju za domovino, se
ima zahvaliti za ohranitev življenja le nagli
pomoči zdravnikov in sanitarcev. Dr. Švecov
iz 11. polka je bil celo sam vjet od Japoncev
na bojišču, ko je ravno obvezoval nekega
ranjenca. Vsak hip sem slišal od vojakov
zahvalo zdravnikom za njihovo veščo pomoč.

„Hvala, stoterna hvala doktorju", je go¬
voril vojak, ranjen v nogo, „do smrti bom
molil zanj. Ko mi je izvlekel krogljo, pa je
bilo hitro boljše, vsaj gledal sem že lahko;
trgalo me je še sicer in lomilo, trpljenja res
ni manjkalo, a vendar sedaj že lahko gibljem
z nogo in upam, da skoro lahko odidem.
Bog mu daj zdravje!" — „Huda nesreča
se mi je pripetila", je pripovedoval drugi,
„in ko ne bi bilo doktorja, bi bil popol¬
noma oslepel. Granatni drobec me je ranil,
da nisem mogel odpreti oči, in strašno me
je bolelo. A zdaj — hvala Bogu!" — „Mene
pa je oglušilo in strašne bolečine sem imel
v glavi. Pa so mi vbrizgnili - nekaj in vse
je bilo dobro", je pravil tretji. — In še
mnogo takšnih dogodkov o spretnosti, trp¬
ljenju in požrtvovalnosti naših zdravnikov
sem slišal. Zdravniki so mi pripovedovali,
da so bile rane čistejše, to je, ne tako raz¬
trgane in manj nevarne zavoljo japonskih
drobnokalibrnih pušk, tako da se neprimerno
lažje lečijo tudi tam, kjer so globoke in
nevarne.

„Mnogo dela smo imeli in mnogo težav",
mi je rekel neki ranocelnik, „toda radi smo
delali vse; pomagati junakom je neko po¬
sebno veselje. In tudi to naj Vam še povem,
da sem se prepričal o resničnosti pregovora:
Tudi smrt je krasna pri človeku."

i

160

Razven vojnih hospitalov je skrbel za
ranjence glavni lazaret „Rdečega križa."
Osobje tega lazareta si je pridobilo pod
vodstvom dr. Pussepa dragocenih zaslug v
najhujši sili.

Odhod oddelka, s katerim so šli in se
prevažali ranjenci, ni prav nič spominjal
nerednega umikanja, temveč se je vršil v
tako vzornem redu, da se je Japoncem
zdelo prenevarno preganjati ga. Nanovo
dospevše čete pa so tvorile razven tega tako
močno zaslombo, da bi bilo sploh težko
misliti na zasledovanje. Še Japonci sami,
posebno tisti dve diviziji, ki sta se bili ude¬
ležili boja, so se otresali kakor petelini po

boju, v katerem so dobili težke poškodbe
in izgubili mnogo perja — kakor so go¬
vorili naši vojaki.

Tiho in mirno, ne da bi ga nadlegoval
sovražnik, je dospel oddelek do Fenvan-
čena. Težko ranjeni so se vozili na vozovih.

„0 naših pozicijah jim je pač ,špijonska
bratovščina' zvesto poročala", mi je dejal
nevoljno ranjen topničarski častnik. IzVidžu
so streljali z dalekostrelnimi, če ne celo z
obležnimi topovi, z bregov z gorskimi in
poljskimi, — vse to je bilo namerjeno v
naše pozicije. Kroglje so razrivale zemljo,

razbijale skale in odbijale gričem vrhove;
toča drobcev je škropila na čete z višine.

Od drugih topničarskih častnikov, ki so
se udeležili boja in ostali zdravi na čudežen
način, se rhi je posrečilo izvedeti še neko¬
liko podrobnosti. Že na predvečer se je
dalo opaziti, da napenjajo Japonci proti nam
vse moči, in ko se je pričela kanonada, so
oddali nad 2000 strelov. A tudi mi srno jim
pokazali, da iz naših topov ne letijo buče
in melone. Napravili so bili most črez rokav
reke Jalu in hoteli so že na naš breg, ko
so jim naši streli potopili most in spravil
kolono v nered, tako da je morala zopet
na korejski breg nazaj. Očividno bi bili

radi oslabili naše
topništvo, toda za
enkrat se jim ni po¬
srečilo. Naš pokojni
poveljnik je govoril
še na predvečer:
„Težko nalogo ima¬
mo, toda njena u-
godna rešitev zavisi
le od hladnokrvno¬
sti in hrabrosti. —
Treba je biti urnim
pri basanju, ne pre¬
naglim v streljanju
in ne tratiti krogelj
tjavendan. — Pred
vsem streljajte s
premislekom in pazite kolikor mogoče na
to, da bodo konji zavarovani." A drugi
dan smo prišli v jako težaven položaj; iz¬
gubili smo mnogo mož, konji so bili v
ognju in ko se je nazadnje velelo rešiti
topove, nismo imeli dovolj zaprege. Hoteli
smo jih odnesti, pa jih nismo mogli zavoljo
strmin; treba jih je bilo torej napraviti ne-
porabne. Da bi Vi znali, s kakšno bolestjo
smo to storili! Še sedaj me boli srce, č e
se spomnim na to, posebno ob misli, da
bodo imenovali te bronaste mrtvece pr aV
gotovo - trofeje! In ko so topovi utihnil'

FOT

Ruski torpedni rušivec.

162

tudi poveljnika nismo mogli pregovoriti, da
jih zapusti — kakor kapitana, naj se reši s
potapljajoče se ladije, - in usodna kroglja
ga je zadela ravnotam na smrt. Takšen po¬
ložaj je bil to, da so se mešala v naših
srcih razven strahu vsa čustva: bolest, srd
in želja, da bi se smeli iznova vreči v boj.“

„Mi smo stali čisto na kraju pri Pote-
tindzi in nasproti temu mestu, kjer je bil
brod čez reko Ajho“, — mi je pripovedoval
ranjenec polka. „Kakor hitro se je zasvetil
dan, smo že videli, kako gredo Japonci k
brodu, kakor bi lezli oblaki kobilic. Pri¬
jazno smo jih vzprejeli že iz daljave, pa
tudi naše topništvo. Mnogo jih je padlo, a
vkljub temu so prišli čez reko, in ko so bili
tukaj, je zašumelo, kakor roj bučel ali čmrljev.
In tedaj je postalo vroče. Oosta množica
je navalila na nas, z onega brega pa so jim
pomagali topovi, — da smo se čutili prav
kakor v peklu ; pa še tam gotovo ni bolj
vroče. Za nami je bil drugi polk, in ko je
prišel sovražnik, smo navalili nanj z  vso
močjo. Tudi strelci so nam prišli na pomoč.
A umakniti smo se morali, in tedaj so nam
jih kroglje mnogo pobile; potem smo na¬
skočili drugič. Poleg mene je bil eden izmed
naših lovcev; na žalost ga zadene kroglja,
ravno ko smo tekli zopet proti njim. Komaj
je še imel časa zaklicati: „Bijte jih, ura!"
— pa ga je zadela že druga. Aj, aj, škoda
ga je, junaka; meni so se vlile kar tam
solze po licih; toda hitel sem z drugimi
naprej. Pobrali so ga sanitarci, mislim pa,
da že več ne živi. Tudi jaz sem bil ranjen;
malo me je obžgalo, pa le prav malo, in
skoro pojdem zopet, kakor pravi doktor,
ker je malodane že zaceljeno."

„A Japonci gredo hrabro v boj, kaj ne?“
sem vprašal jaz.

„0 da, če jih je več; mož proti možu
pa ne vztrajajo, rajši bežijo."

„Oh, kako dobro se nas bodo še spo¬
minjali!" je dejal s hripavim glasom, težko

dihaje, podčastnik polka, kateremu so bile
prestreljene prsi.

„Kar na izbiro smo jih lahko streljali",
je dejal drug vojak, ki je prvemu pomagal
na poti. „Nekako težko se mi je zdelo iz-
prva, ko so lezli kar naravnost v smrt —
saj imajo vendar človeške duše. Kričali so
nekaj, česar nisem razumel. Morda so mislili,
da jih takoj poprosimo pardona in da nas
polove žive, ka-li? Pač niso vedeli, da mi
nimamo takšne navade."

„Nismo mogli zabraniti", je pripovedoval
drug vojak tudi od 11. polka, ki se očividno
še ni bil pomiril, da so prišli vse bliže in
bliže do nas Naš poročnik je bil skoro
ves iz sebe: „Deca, naprej!" je klical, in
čeravno nismo skoro prav nič slišali nje¬
govega glasu, smo vendar videli, kako je
skočil pokonci in mahal s sabljo. Tedaj pa
ga je že tudi pokosilo, Bog mu daj nebesa!
Kaj da je bilo potem, ne morem povedati.
Zbesneli smo, pa kar sami nadnje, z bajo¬
neti. Obstrmeli so in potisnili smo jih nazaj.
Še eno uro ali dve smo si stali tako na¬
sproti, in zopet so nam prihajali vedno bližje
in bližje. Tedaj nas je zopet zgrabila jeza,
takšna, da bi šel sam nad celo stotnijo.
Godba je zaigrala in mi smo se vrgli naprej;
čeravno so nas bili že skoro obkolili, s°
se nas vendar ustrašili, ter so nam pustili
oditi na cesto."

In mal vojak, ki pa je že veteran iz ki¬
tajske vojske, mi je končno še zatrdil:

„Ko se je skuhala ta le kaša, se je kar
vse zameglilo pred očmi in od šuma in
treska bi človek sam sebe ne bil slišal-
Eh, ko bi nas bilo več, bi jim že pokazali
Jalu! Vanjo bi jih zmetali, tako, da bi se
pet dni prekopicavali! Mene je Bog ohranil,
— v obleko se je vjelo mnogo krogelj, a
do telesa ni prišla nobena."

Japonci so poslali svoje ranjence nazaj
čez Jalu, Kuroki pa je prodiral s svojim'
četami dalje, da zasede Fenvančen.

/. Borisov.

163

Vladivostoško brodovje.

Iz dosedanjega razvoja je razvidno, da
je Rusom škodovala usodna napaka admi¬
rala Starčka, ki je razdelil rusko tihomorsko
brodovje čez zimo v dva dela. Vladivostok
je bil zamrznjen in ni rabil čez zimo bro-
dovja, Port Artur je pa imel premalo ladij
za uspešno brambo. Na to so zidali Ja¬
ponci ves svoj vojni načrt in sicer s toliko
srečo, kakršne se ni nihče nadejal.

Naloga vladivostoškega brodovja bi bila,
da vsaj moti in zadržuje japonski prevoz.
Neodločni admiral Rejcenštajn pa ni bil za
tako nalogo. Ko je šlo prvič na morje vladi¬
vostoško brodovje (glej str. 39.) so bili Ja¬
ponci jako prestrašeni. Če bi bil Rejcenštajn
prodrl do Port Arturja in se tam združil z
glavnim brodovjem, bi bilo to za Japonce
vsaj jako neprijetno. Portartursko brodovje
bi se bilo mnogo dalj časa držalo in bi
bilo pod Makarovom gotovo poizkusilo
morsko bitko, katera bi bila v vsakem slu
čaju admiralu Togu naredila veliko škodo.

Mogoče bi bilo priti v Port Artur po
dveh potih: Ali skozi Korejsko ožino, kjer
je bila seveda nevarnost, da Rusom ne za¬
stavijo poti nasprotniki, ali pa po odprtem
morju okoli Japonske. Prva pot bi bila
trajala samo 60 ur, druga seveda bi bila
daljša. To bi bilo sicer predrzno podjetje,
a vladivostoške ladje po svoji hitrosti pre¬
segajo vse japonske, in zato je bilo mogoče,
da bi bila nagla in krepka odločitev uspela.

Japonci so pričakovali, da bo to bro¬
dovje vse poizkusilo, da poseže odločilno
v  boj. Zato so dali admiralu Kamimuru po-
ve U G , da naj zasleduje vladivostoško bro¬
dovje in mu prekriža njegove načrte. Kami-
roura se je lotil takoj te naloge, a je imel

nesrečo, da je prišel vedno nekoliko
Prepozno.

Kamimura je poveljeval oklopnici „Ha-
CUse “, in križaricam „Adzuma“, „Jakumo“,
»lvata“ in „ldzuma.“ S temi je prežal v

Korejski ožini, da se udari z Rejcenštajnom.
Več drugih ladij je pa admiral Togo poslal
okoli Japonske, da so križale po Tihem
morju.

A Rejcenštajn ni storil ne enega ne dru¬
gega. Po Tihem morju ni hotel pluti, ker
se je bal viharjev, skozi Korejsko ožino se
mu je zdela pot prenevarna, in zato se je
odločil, da bo s svojimi ladjami delal le
majhne izlete, križal semtertje ter izkusil pri
tem prizadeti Japoncem kak udarec. Pravega
načrta za to ni imel, a vendar bi bilo tudi
tako križanje Japoncem nevarno, ako bi se
bilo ob hitrosti ruskih ladij tudi vztrajno
izvrševalo.

Znano nam je že, da je vladivostoško
brodovje potopilo najprej ladjo „Nakamura-
Maru“, katere moštvo so Rusi rešili. Bilo
je 9° mraza in vreme viharno; zato je prišlo
brodovje kmalu nazaj od tega prvega izleta.

Vsa korist je bila edino le v tem, da se
je japonsko brodovje pred Port Arturjem
moralo razdeliti. Sledilo je brezuspešno
bombardiranje Vladivostoka, po katerem so
se Japonci zopet umaknili.

A vedno niso mogli mirno sedeti v Vla¬
divostoku. Kontradmiral Jesen, ki je prevzel
poveljstvo, je bil odločnejši od svojega
prednika in se je takoj začel gibati. Dne
23. aprila je odplul z oklopnimi križaricami
„Rosija“, „Rjurik", „Gromoboj“, z zavaro¬
vano križarico „Bogatir“ in z dvema torpe-
dovkama iz Vladivostoka. „Rjurik“ se je
vrnil že drugi dan, bil je nekoliko poško¬
dovan. Druge ladje so pa plule naravnost
proti Koreji, in torpedovki sta se prikazali
pred Genzanom, da rekognoscirata.

A v Genzanu ni bilo japonskih vojnih
ladij, niti večjih trgovskih parnikov. Samo
manjša trgovska ladja „Kojo-Maru“ je bila
pred pristaniščem. Torpedovki sta jo takoj
napadli in potopili, moštvo se je rešilo.

V Genzanu je bila japonska posadka,
katera se je jako prestrašila, ko je zagledala
ruske ladje. Na obzorju so se pokazale

11 *

164

križarice, ki so se grozeče bližale. Prebi-
vavcev se je polotila groza, trgovci so mislili,
da se začne obleganje, in so začeli takoj
bežati. Japonska posadka ni vedela, kaj naj
počne. Torpedovki sta naznanili, da bo
Oenzan bombardiran, ako niso popolnoma
mirni. Zato niso poizkusili nikake brambe.

Tu se ni dalo nič več narediti, in ad¬
miral Jesen je odplul zopet na morje. Tam
pa srečajo manjši japonski parnik, ki je pre¬
važal vojake in vojne potrebščine. „Gro-
moboj“ se mu je približal. Brez odpora so
se dali Japonci vjeti, in Rusi so parnik po¬
topili.

Japonski admiral Kamimura.

„Kinšju- Maru.“

Prihodnjo noč je pa križariško brodovje
zapazilo večji japonski parnik „Kinšju-Maru",
ki je plul v Genzan. Na krovu je imel nekaj
manjših brzostrelnih topov in je prevažal
stotnijo 4. pehotne divizije ter bil naložen
s premogom, municijo in živežem. Tudi
nekaj drugih potnikov je bilo na parniku.
Ali je bil brez spremstva torpedovk ali so
se mu pa v megli izgubile — : ko je srečal
v gosti megli ruske ladje, je mislil, da so
to japonske ladje admirala Kamimura in mu
je signaliziral, da prevaža premog. Na to
znamenje pošlje kontradmiral Jesen „Rosijo“

k „Kinšju Maru“, druge ruske ladje so pa
stale bolj zadaj.

Rusi so naznanili Japoncem, da naj čast¬
niki prestopijo na „Rosijo“, ker bo „Kinšju-
Maru“ potopljen. Nekaj čolnov „Rosije“ se
približa „Kinšju-Maru“ in Rusi začno pre¬
iskavah japonski parnik. Del potnikov in
vojakov je poskakal v čolne, da se reši.
Mnogo jih je pa odšlo v dolenje prostore,
kjer so se zaprli. Na ubegle čolne se je
začel lov, kajti čolni „Rosije“ so jih zasle¬
dovali in streljali za njimi. Nekaj moštva in
častnikov se je vdalo, nekaj potopilo.

Bilo je ob 11. uri ponoči 25. aprila. Megle
so zbežale, in mesec je svetlo sijal na mirno
morsko površino, ki je bila videti kakor
zrcalo. Kakih petdeset metrov pred „ Kinšju-
Marom" je stala „Rosija“ in ga je bliščeče
obsvetljevala s svojimi projektorji. Admiral
Jesen je dal japonski ladji še eno uro časa.
Ruski častnik je z „Rosije“ ta odlok v an¬
gleškem jeziku zaklical poveljniku „Kinšju-
Mara“, ki se je imenoval Jagi. Japoncem je
bilo jasno, da je njihova usoda zdaj skle¬
njena. Nekaj jih je še hitro šlo na čolne,
poveljnik Jagi, korvetni kapitan Mezobuši,
več mornarjev in kulijev so se pa prepe¬
ljali na krov „Rosije“.

Na krovu „Kinšju-Mara“ je bil tudi ja¬
ponski trgovec, ki se je rešil, in ta nam pri¬
poveduje, da je bilo vsega na ladji 258 oseb.

„Ker sem dober plavač", pripoveduje
Japonec, sem sklenil, da se rajši s plavanjem
izkusim rešiti, kakor pa da bi šel v rusko
jetništvo. Oblekel sem gorko oblačilo in
vzel rešilni pas. Bil sem jako lačen in sem
iskal povsod, da najdem kaj jedi, a zastonj.
Prižgal sem si sinodko, da zamotim glad.
Bilo je polnoči, ko sem prišel na krov.
Videl sem vojaka, ki je stal na straži pred
kajuto, in sem ga vprašal: „Kaj boste zdaj
naredili?" Odgovoril mi je: ;,Nikdar ne za¬
pustimo te ladje. Mi vojaki smo sklenili, da
rajši umremo. Vi kot trgovec storite, kar
hočete!"


165

„Nisem vedel, kaj naj storim. Ali naj
skočim v morje, ali naj ostanem pri vojakih
in se z ladjo potopim? Prišlo je še devet
trgovcev k meni; posvetovali smo se in
sklenili, da se hočemo na vsak način rešiti
v čolnu Spustili smo čoln v vodo, a ravno
na tisti strani je bila ruska torpedovka, ki
bi nam bila gotovo zastavila pot. Zato smo
se pa obrnili tako, kakor bi hoteli veslati
k „Rosiji“. Ta nas je z vso silo obsvetljevala
in mi smo se skrili za „Kinšju-Maru“. Tu
smo se posvetovali, ali naj gremo k „Rosiji“,
ali naj pa vkljub svetlobi izkušamo uteči.
Sklenili smo, da bežimo, (Jasi smo bili pri
tem v smrtni nevarnosti, kajti svetloba je
bila tolika, da se nismo mogli skriti. Sedem
se nas je vleglo na dno čolna, drugi so pa
veslali z vsemi močmi. Vkljub svetlobi pro¬
jektorja smo se oddaljili od parnika. K sreči
je oblak zakril luno. Ko smo bili 200 metrov
daleč, smo slišali streljanje topov, ki se je
čez nekaj minut začelo iznova. V 20 minutah
smo našteli 152 strelov. Potem so ugasnili
projektorji „Rosije“ in zavladala je popolna
tema.“

Teh deset trgovcev se je rešilo Priveslali
so do otoka Sinfo ob vzhodni obali korejski
in tam so se sešli še z drugimi beguni.
Kaj se je zgodilo z „Kinšju-Marom“ ?

Drugi beguni so pripovedovali: Vsi vo¬
jaki so ostali spodaj v ladji skriti. Neki
častnik nam je strogo zapovedal, da se ne
smemo braniti in streljati, dokler Rusi ne
nstrele. Vojaki so bili zato popolnoma mirni.
Stotnika Šijina in Sakuraji, nadporočnik Jo-
kota in Terada, poročnik Higaki in podpo¬
rnik Okano so se zabodli s sabljami,
Podčastnika Kurisu in Horisane sta se ustre¬
li- podčastnik Vaši, ki je bil prej japonski
^ rec , je pa izvršil na sebi harakiri.

Ruski mornariški častniki so bili prišli
na  Kinšju-Maru, da preiščejo kajute. Ko so
v >deli, da so v  k a j u tah skriti japonski vojaki,
s ° se vrnili v svoje čolne in so priklicali
tor pedovke. Japonski vojaki so zdaj šli na

krov. Bilo je jasno, da hočejo Rusi ladjo
potopiti. Kmalu so zagrmeli prvi streli na
parnik. Nato začno vsi japonski vojaki z
največjo naglico streljati na Ruse, da jim
narede še zadnji trenutek kar moči mnogo
škode. Marsikateri je postreljal vse do zadnje
patrone. Ko so častniki videli, da je vse
zastonj, so izjavili vojakom, da niso več
podložni njih poveljem in lahko store, kar
hočejo. Večinoma so šli častniki potem v
svoje prostore in se umorili. Čudno je bilo
pač, da sta, kot smo že omenili, korvetni
kapitan in poveljnik ladje zapustila parnik
in šla v rusko vjetništvo, ko so drugi čast¬
niki in vojaki ostali na svojih mestih! Že
drugi ruski strel — bil je izpuščen torpedo

General Miščenko, kazaški poveljnik.

— je zadel Kinšju-Maru ravno v sredi pod
vodo. Ladja je bila prelomljena na dva
dela. Streljaje iz pušk so se potopili Japonci
z ladjo vred. Do zadnjega so se še čuli
klici „Banzaj!“ Potem je bilo vse mirno.

Kamimura zasleduje Je¬
sena.

Kontradmiral Jesen je moral hiteti domov.
Imel je tudi jetnike na krovu, katere je moral
spraviti na varno. Tudi je moral pričakovati,
da ga začne takoj zasledovati močnejše ja¬
ponsko brodovje. Dne 27. aprila so že nje¬
gove križance prišle v vladivostoško pri¬
stanišče.


i6o

Kitajsko pristanišče Čifu.

Bil je tudi že zadnji čas, kajti Japonci
so se že bali za svoje postojanke v vzhodni
Koreji. Pričakovali so vedno, da začne pro¬
dirati ruska moč v Korejo tudi od vladi-
vostoške strani, da bi prišla Kurokiju za
hrbet. Res, ko bi bil general Linjevič imel
dovolj moči, da bi bil ta načrt izvršil, ne
bi bili mogli Japonci brezskrbno prodirati
čez Jalu. A tu so bile le maloštevilne ka-
zaške patrulje, katere so pa vendar z veliko
drznostjo in hitrostjo izvrševale svojo na¬
logo. Dne 16. aprila so kazaki pri Plaksin-
skem zalivu napadli mesto Sončin, so izgnali
od tam vse Japonce in zapalili konzulat.
Slaba Japonska posadka je bila deloma po¬
bita, deloma je zapustila Sončin.

Ko je torej Togo izvedel, da je Jesen
zapustil Vladivostok, se je bal, da ne bi
Rusi na suhem in na morju hkrati začeli
kake nevarne akcije na Koreji. To se je
moralo preprečiti, in treba je bilo izkrcavati
v Genzanu velike japonske sile in pregnati
vladivostoško brodovje. Kamimura je dobil
povelje, zabraniti Jesenu napade. Šel je
takoj pred Genzan, a je prišel en dan pre¬
zgodaj tje in ni še Rusov dobil tam. Bila
je gosta megla, in on je blizu obrežja jadral
proti Vladivostoku. Preiskal je tako vse
obrežje do Vladivostoka, a med tem so
Rusi zunaj na morju prišli pred Genzan in

izvršili napad, ki smo ga zgoraj opisali. Ko
je prišel Kamimura pred Vladivostok, je
našel zopet tako meglo, da ni mogel dognati,
ali so ruske križarice v pristanišču ali ne.
Šel je zopet po isti poti nazaj, in ko priplove
v Genzan, izve, kaj so Rusi tačas naredili.
Čakal je na „Kinšju-Maru“, ki je bil v Gen¬
zanu napovedan, da pripelje premoga in
provianta. „Kinšju-Maru“ pa ni prišel, in
Kamimura mu je šel naproti. Seveda ga ni
našel, in ko je izvedel, kaj se je zgodilo ž
njim, je odkuril takoj proti Vladivostoku.
Prišel je pa zopet en dan prepozno, kajti
ruske ladje so bile že v pristanišču pod
močno obrambo obrežnih baterij. Kamimura
je zaplul v Usurski zaliv in je najbrže hotel
bombardirati ali privabiti ruske ladje vun na
morje. A bila je zopet taka megla, da ni bilo
mogoče ničesa videti. Kamimura se je slednjič
vrnil nazaj brez vsakega uspeha. Stražil je
odslej ob Korejski ožini in varoval Genzan.

Tudi Rusi niso dosegli nič posebnega.
A videlo se je, kako je že ta poizkus vzne¬
miril Japonce. Ko bi bilo rusko brodovje
od začetka delalo po tem načrtu, koliko
drugačen bi bil vojni razvoj! Kakor so Ja¬
ponci izprevideli, da ima v začetku vojske
prvo vlogo brodovje, ki mora oprostiti
morje, tako bi bili morali tudi Rusi obrniti
na to vso pozornost.

i

167

Admiral Kamimura je pa zaradi svojega
neuspeha prišel pri Japoncih v veliko ne¬
milost. Njemu so pripisovali krivdo, da se
je potopil „Kinšju-Maru“. A on ni mogel
za to, da je prišel vedno prepozno . . .

Peklenski stroji in pre-
bijalne patrone.

Omenili smo že pri poizkusih z bran-
derji peklenskih strojev, katere so rabili Ja¬
ponci, da potapljajo ž njimi ladje. Tudi
sicer se je zadnji čas po časopisih mnogo
čitalo o teh pripravah. Zlasti makedonski
zarotniki na Turškem so rabili take stroje.

Peklenski stroj je razstrelilo, ki je pri¬
rejeno tako, da se vname ob gotovem tre¬
nutku. Zato je v zvezi z uro, ki je prav
podobna budilniku. Ura se navije in nastavi
tako, da se pero ob določenem času sproži.
Takrat pa eksplodira vsa priprava in raznese
predmet, v katerega je položena. Take pri¬
prave se dajo dobro porabiti za potopljenje
ladij, ker ima moštvo čas, da ladjo zapusti.
Ako se peklenski stroj položi na dno ladje,
ob določenem trenutku prebije dno, in ladja
se mora potopiti

V rusko-japonski vojski so pa rabili tudi
prebijalne patrone, ki so peklenskim strojem
čisto podobne. To so valjčaste posode iz
mehke pločevine, ki so napolnjene s strelnim
bombažem. Taka patrona tehta kake tri kilo¬
grame in se torej lahko prenaša. Vsaka
vojna ladja jih vozi v precejšnji množini s
seboj, in tudi na suhem sojih jako mnogokrat
rabili. Na valju so razni kaveljci, na katere
se priveže z močno vrvico patrona na steno,
k* jo naj prebije. Kajti patrona mora biti
krepko pritrjena, drugače ne deluje s pravo
močjo. Če je med patrono in med steno
Plast zraka ali vode, se učinek zelo izgubi.
Razstrele se te patrone ali električno ali pa
2  vnemalci. Ako so zvezane po kablju z elek¬
tričnim strojem, se seveda lahko razstrele

v vsakem poljubnem trenutku, a ni pripravno
nositi električni stroj seboj, in mnogokrat
ni mogoče narediti zveze na take daljave.
Zato rabijo rajši vnemalne vrvice, ki so pri¬
trjene na vnemalcu in ga zažgo. Ker se ve,
kako hitro dogorevajo vrvice, se po njih
dolžini določi tudi čas eksplozije. Tako je
mogoče, da se jih tudi mnogo razleti ob
istem določenem trenutku. Take patrone so
rabili tudi Hunhuzi, ko so izkušali razstre-
Ijavati ruske železniške mostove.

Zopet branderji.

Kmalu popolnoči 3. maja so z ruskih
baterij opazili, da se zopet bližajo japonske
torpedovke Port Arturju, za njimi pa se je
vlekla večja množica parnikov, ki so bili
namenjeni, da zapro pristanišče. Našteli so
jih dvanajst; imeli so po 2000 do 3000 ton
in so bili oboroženi z brzostrelnimi topovi.
Takoj so začele streljati ruske čuvajne ladje
in obrežne baterije. Japonski parniki so se
postavili v tri skupine in so pluli od raznih
strani proti pristaniškemu vhodu. Ni se jim
posrečilo, da bi bili vsi hkrati zavozili pred
vhod, ampak prišli so zapored, in zato so
Rusi lahko vsako skupino posebej obsuli
z vsemi streli.

Nemirovič Dančenko popisuje ta boj
tako-le: „Dva parnika, ki sta vozila v sredi,
sta zadela že daleč pred obrežjem na ruske
mine in sta se potopila. Zdaj so pa začele
obrežne baterije strašno kanonado; še nikdar
niso tako delovale, kakor to noč. Parniki,
ki so se bližali s spremstvom torpedovk,
so proti takemu ognju šli v gotovo pogubo.
Ko se je potapljal prvi parnik, se je njegovo
moštvo zbralo na krovu in je s klicem:
„Banzaj!“ izginilo v valovih. Na drugem
parniku, ki se je začel nagibati, so zlezli
mornarji na jamborje in dajali znamenja z
lučmi. Mnogo čolnov je hitelo, da jih reši,
a vse skupaj je obsula taka toča ruskih
krogelj, da se ni bilo mogoče rešiti. Udati

168

se pa niso hoteli in niso dali nobenega zna¬
menja predaje. Da, ko so jih hoteli Rusi
rešiti, so še celo streljali nanje. Ko je ja¬
ponski rešilni čoln obstal na pesku, so se
Japonci sami pomorili,
da ne pridejo Rusom
v roke. Neki japonski
častnik je izvršil hara¬
kiri, ko so se približali
Rusi. Pogum in nevstra-
šenost Japoncev se je
splošno priznavala. Naj¬
drznejše in najbolj iz¬
kušene mornarje so dali
Japonci na te parnike,
in zato Rusi niso mogli
pustiti, da jim uidejo.

Tudi ta napad je bil torej
odbit. Admiral Togo je
bil že tako prepričan,
da se mu načrt posreči,
da je povabil angleške
časnikarske dopisnike k
zajutrku v Port Artur."

Iz drugih poročil po¬
snemamo : Trije parniki,
ki so se najprej pribli¬
žali, so bili kmalu razbiti
od ruskih granat in so
se potopili zunaj na
morju. Prišla je druga
skupina štirih parnikov.

Dva sta se potopila naj-
brže, ker sta zadela ob
mine, dva sta postala
žrtev ruskih topov. In
tudi tretja skupina se je
žrtvovala brez koristi;
en parnik je zavozil na
pesek.

Čez tri ure je trajala
huda kanonada.Tudi japonskim torpedovkam
se je slabo godilo. Njih naloga je bila, da
čakajo zadaj, da branderji izvrše svojo na¬
logo ter rešijo njih moštvo. Predrzni japonski

mornarji bi bili zavozili v pristaniški vhod,
tam hitro nastavili peklenske stroje in pre-
bijalne patrone, na to bi bili pa z vso na¬
glico stopili v čolne in se izkušali skozi

ogenj ruskih topov rešiti najhitreje ter sto¬
piti na torpedovke, ki bi jih bile odvedle.
A ta načrt se je ponesrečil, ker so se parniki
prezgodaj potopili. A tudi ruske ladje, ki

169

so stražile, so dobro izvršile svojo nalogo.
Topničarica „Žiljak“ je potopila s pomočjo
obrežnih baterij dve japonski torpedovki.
Japonci so izgubili mnogo ljudi. Rešilo se je

3. pogledat, kaj so branderji opravili. Seveda
o so bili potopljeni, razen enega, ki je ležal
i. na pesku, in Togo je hitro sporočil v Tokio,
e da je vhod res zaprt.

' ,0n »ken,.

le osem častnikov in 36 mož, 6 častnikov
in okoli 120 mož je baje utonilo.

Kakor vedno, je tudi to pot drugo jutro
prišel admiral Togo s svojim brodovjem

Japonci so bili silno
veseli. V Tokiu so še
isti večer priredili slo¬
vesen obhod z barva¬
nimi svetilkami in z god¬
bo. Pred poslopjem voj¬
nega ministrstva je pa
bila slovesna demon¬
stracija.

A ni bilo tako! Rusi
so takoj poslali ladje s
potapljači, kateri so na¬
tančno preiskali vhod v
pristanišče in morje pred
njim ter so kmalu do¬
gnali, da je pristan še
vedno prost. En sam
parnik je bil nekoliko
na poti večjim ladjam,
a potapljači so vanj po¬
ložili mnogo razstrelil¬
nih patron, katere so ga
vsega raztrgale, da so
ga mogli odstraniti.

Rusi so pa sklenili, da
se še na drug način
obranijo pred japonsko
nakano. Ob vhodu je
bilo nekaj skal, katere
so bile napoti ruskim
strelom z baterij in so
tudi precej ožile dovoz.
Te skale so razstrelili,
tako da so dobili topovi
obrežnih baterij več pro¬
stora za streljanje. Daleč
naokoli so se slišali gro¬
moviti streli. Kitajci v svojih džunkah so
ugibali, kaj tako poka v Fort Arturju, in
celo v Čifu so slišali eksplozije. Japonci so
takoj raznesli vest, da Rusi iz obupa raz-

170

streljavajo svoje lastne ladje, da ne bi prišle
njim v roke. A na to tedaj Rusi še davno
niso mislili. Njihov namen je bil takrat še,
da narede vhod v pristanišče prost in pri¬
praven za večja mornariška podjetja. Saj se
je že zgodaj začelo govoriti, da odpošlje
Rusija še novo brodovje na bojišče.

Harakiri.

Omenili smo že večkrat za Japonce zna¬
čilnega običaja, ki jih sili k samoumoru.
Japonec je silno samoljuben in ošaben.
Hlepenje po slavi in časti je popolnoma
prevzelo ta narod. Svoje lastne zasluge in ja¬
ponsko narodnost povzdiguje Japonec brez¬
mejno. Čast mu je več kakor denar in vse
drugo.

K temu pridejo pa še zmedeni verski
nazori. Japonci so šintoisti in buddhisti.
Šintoizem obožuje prirodne sile, solnce,
mesec, ogenj itd. Buddhizem pa uči, da je
največja sreča za človeka in za ves svet,
ako izgine v nič.

Iz takih verskih nazorov sta izrasla dva
japonska običaja, katera sta zlasti prej po¬
polnoma vladala in ju še zdaj prodiranje
krščanstva in evropske kulture ni moglo
izkoreniniti: To sta harakiri in krvna
o sveta.

Harakiri se izvrši s tem, da si samomo
rilec slovesno prepara trebuh. Pravo japon¬
sko ime za ta ostudni običaj je „sepuku“
ali „kapuku“; harakiri je le navaden, po¬
ljuden" izraz. Najprej je bil harakiri smrtna
kazen za plemiče. Turški sultan pošlje paši,
kateri je prišel v nemilost, svileno vrvico.
Dotični takoj ve, kaj to pomeni: Mora se
ž njo zadrgniti. Japonski cesar pa je ukazal
samuraju — japonskemu plemiču — da naj
sam sebi na „viteški“ način vzame življenje.
Japonci so namreč rekli, da nihče ne more
izvršiti takega samoumora, ako nima po¬
sebne hladnokrvnosti in možatosti. V vodo
skočiti, ustreliti se, obesiti se — to ni moško.

A harakiri se je zdel Japoncem znamenje
velikega poguma. Tudi verski nazori so na
to vplivali. Japonska vera namreč pravi, da
je sedež duše v trebuhu. Najhitreje se torej
duša odreši telesa, če se ji trebuh prepara!
To vero so imeli tudi razni drugi poganski
narodi, tudi stari Grki. Po japonski veri je
samomorilec samega sebe žrtvoval malikom,
da jih potolaži in jim zadosti, samega sebe
pa odreši.

Sicer se opazuje samoumor pri raznih
narodih in v raznih časih, kjer nastopa vedno
kot znamenje družabne bolezni, vendar kaže
ta pri Japoncih udomačena oblika izredno
neobčutnost proti nežnejšim človeškim na¬
zorom o smrti in o človeškem dostojanstvu.
Narod, pri katerem se samoumor smatra za
nekaj častnega in se celo po postavi za¬
hteva, mora biti še daleč zaostal v pogan¬
skih zmotah.

Posebno slovesno so Japonci izvrševali
ta samoumor, kadar je bil ukazan kot po¬
stavna smrtna kazen. Anglež Mitford popi¬
suje tak harakiri takole (Doring, Japan und
die Japaner str. 34.):

Povabljeni smo bili, da sledimo japonskim
pričam v hondo ali glavno vežo tempeljna,
da smo navzoči pri tej ceremoniji. Bil je
pretresljiv prizor. Videl sem veliko vežo,
katere visoko streho so nosili temni stebri.
S stropa je viselo vse polno velikanskih
pozlačenih svetilk in okraskov, kakor je sploh
navadno v buddhovskih tempeljnih. Pred
oltarjem, kjer so za tri do štiri palce vzvi¬
šena tla pokrita z lepimi belimi preprogami,
je bila razgrnjena odeja iz škrlatastordečega
sukna. Velike, v pravilnih razdaljah postav¬
ljene sveče so širile mračno, skrivnostno
svetlobo, toliko, da je bilo ravno še mo¬
goče videti vse dogodke. Sedem Japoncev
je posedlo na levi strani, sedem tujcev pa
na desni. Drugega ni bilo nikogar.

Čez nekaj minut tihega, bolestnega pri¬
čakovanja je vstopil Taki Cencaburo, močan
mož, star dvaintrideset let in z lepim obrazom.

1

171

Oblečen je bil praznično in je nosil tiste
konopljene peruti, katere imajo Japonci ob
posebno slovesnih dneh. Sledil mu je kaj-
šaku in trije častniki, ki so nosili paradno
suknjo z zlatimi našivi. Kdo je kajšaku?
To je oni, ki izvrši rabeljsko delo. A pri
Japoncih nikakor ni tako zaničevan, kakor
rabelj pri nas. Njegova služba je častna;
mnogokrat jo prevzame sorodnik ali naj¬
boljši prijatelj obsojenca. V našem slučaju
je bil kajšaku učenec Cencaburov, katerega
so njegovi prijatelji izvolili za to nalogo,
ker je bil posebno spreten sabljač.

Taki Cencaburo je korakal počasi proti
japonskim pričam, a kajšaku mu je bil ob
levici. Cencaburo se globoko prikloni pri¬
čam, in nato ga pozdravijo ti ravno tako,
a še mnogo bolj spoštljivo. Počasi in z
velikim dostojanstvom je stopil nato ob¬
sojenec na vzvišeni oder. Dvakrat se je
vrgel na tla pred oltarjem in potem sedel
na rdečo sukneno preprogo tako, da je
oltarju pokazal hrbet. Sedel je na japonski
način tako, da so se kolena dotikala tal.
Tako sedi Japonec, kadar moli, in Cenca¬
buro je ostal tako do smrti. Kajšaku mu je
ležal ob strani. Eden izmed častnikov je
stopil iz vrste in prinesel stojalo, kakršno
rabijo v tempeljnih za darila. Na stojalu je
ležal v papir zavit kratki japonski meč, ki
je dolg devet in pol palcev in je ostro
brušen kakor britev. Častnik je pokleknil
'n podal obsojencu meč. Ta ga je spoštljivo
sprejel, gaz obema rokama dvignil nad glavo
in položil na tla.

Taki Cencaburo se globoko prikloni. Na
njegovem obrazu se ni poznala vznemirje¬
nost. A na glasu se je čutila globoka, pri¬
tajena bolest, ko je počasi izpregovoril,
kakor človek, ki nerad izreče neljubo iz¬
poved :

»Jaz, jaz sam sem ukazal vojakom, naj
streljajo na tujce v Kobi, in ko so hoteli
zbežati, sem ukazal drugič. Zaradi tega zlo¬
čina si preparam telo in prosim navzoče,

naj mi izkažejo to čast, da so priče mojega
dejanja."

Še enkrat se prikloni. Nato si odgrne
zgornjo obleko do pasu. Skrbno vtakne
rokave pod kolena, da ne bi mogel pasti
nazaj; kajti bila bi sramota za Japonca, ako
bi umirajoč padel znak; plemenit Japonec
mora pasti naprej Mirno, s trdno roko,
vzame meč in ga ogleduje. Nekaj časa pre¬
mišljuje, kot bi se obotavljal. Nato pa si
porine meč globoko pod pasom v levo
stran, potegne počasi na desno, ga obrne
v rani in potegne še navzgor. Med tem
strašnim dejanjem ni z obrazom niti trenil.
Ko je potegnil meč iz telesa, se nagne na¬
prej. Prvič se mu na obrazu pokaže zna¬
menje bolečine, a ni dal od sebe nobenega
glasu. Naprej se nagibajoč stegne vrat. Ta
hip priskoči kajšaku, ki je ves čas klečal
in ostro opazoval vsak njegov gibljej. Kaj¬
šaku zamahne z mečem hitro, kakor blisk,
težak, trd udarec se sliši, in nekaj zaropota
na tleh : z enim mahljajem mu je odbil glavo.

Smrtna tišina zavlada. Samo neprijetno
curljanje krvi se sliši Pred nami leži v mlaki
krvi mrtev kup mesa, ki je bil pred kratkim
še hraber, vpliven mož. Bilo je strašno.

Kajšaku se prikloni, obriše meč ob kos
papirja, ki je bil že prej pripravljen in stopi
nazaj na oder. Meč, s katerim se je bil
zabodel Cencaburo, pa so neobrisan slo¬
vesno odnesli, kot krvavi dokaz izvršenega
samoumora.

Zastopnika mikadova sta zapustila svoja
prostora in prišla na drugo stran, kjer so
sedele tuje priče, ter sta zaklicala: „Vi ste
priče, da se je smrtna sodba zvesto izvršila!"
Ceremonija je bila končana, in zapustili smo

tempelj. — — — — —-—-

Zadnji čas so odpravili harakiri kot smrtno

obsodbo.

Omenimo pri tej priložnosti še drugega
japonskega običaja, kateremu izkuša kazen¬
ski zakonik zadnji čas narediti konec. To
je krvna osveta, podobna, kakor je živela

172

do najnovejšega časa pri balkanskih Alban¬
cih. Sedaj seveda imajo tudi na Japonskem
državno pravdništvo, katero preganja mo-
rivca, policija ga pa išče. Prej so pa so¬
rodniki umorjenega imeli dolžnost, da so
maščevali njegovo smrt s krvjo morivčevo.
Maščevavec je moral z lastno roko kazno¬
vati ubijavca. Vsled tega je pa sovraštvo
med rodbinami, enkrat začeto, trajalo naprej
brez konca skozi leta in leta, kajti en umor
je klical po drugem.

Iz navedene knjige navajamo tu jako
značilno zgodbo krvne osvete, takozvano
zgodbo sedeminštiridesetih roninov. Spo¬

mladi 1. 1701. bi bil moral šogun sprejeti
mikadovega odposlanca in je določil med
drugimi kneza Azana, da naj izvrši sprejem
z vso slovesnostjo. Azano pa ni poznal
dobro dvornih ceremonij, in zato so ukazali
Kiru, šogunovemu ministru, da ga naj pouči.
Ta je bil neprijazen in se ni obnašal proti
Azanu dovolj spoštljivo; nekoč mu je celo
ukazal, da mu naj sandale — čevlje, ki imajo
samo podplate — priveže. To je kneza raz¬
žalilo in je udaril s sabljo po Kiru, a ga je
le lahko ranil. Kdor je pa v šogunovi pa¬
lači potegnil meč, je storil zločin, ki se je
kaznoval s smrtjo, in Azano je bil obsojen

k harakiriju. Njegovo premoženje so za
plenili in njegovi samuraji so postali ronini,
to se pravi: ljudje brez gospodarja, zavrženci,
izgnanci. Zdaj je pa prisegel Oiši, prvi sve-
tovavec Azanov, da njegovo smrt maščuje
s krvjo Kirovo. Med bivšimi Azanovirni sa¬
muraji je izbral 46 najdrznejših in najpo¬
gumnejših; vsi so bili takoj pripravljeni, da
mu pomagajo. Dolgo so čakali ugodne pri¬
like. Nekaj zarotnikov se je preobleklo v
rokodelce, krošnjarje in berače ter so vse
natančno poizvedeli. Leta 1703. so pa skupaj
napadli Kira. Štirje zarotniki so po lestvicah
prilezli na dvorišče in so odprli glavna vrata,
skozi katera je vdr! Oiši
ter je pomoril Kirove
stražnike. A Kira niso
našli, dasi so preiskali
vso hišo. Eden je pa za¬
pazil, da je bila blazina
na njegovi postelji še
gorka; torej je moral biti
še blizu. Našli so ga v
sosedni hiši skritega z
dvema samurajima. Oba
branivca so umorili. Zdaj
je Oiši zažvižgal, da so
se zbrali njegovi ronini.
Pokleknil je spoštljivo
pred Kirom, ter mu je
slovesno naznanil, da je
prišel s tovariši maščevat svojega gospoda
Pozval ga je, da naj kot plemič izvrši ha¬
rakiri, a Kira ni imel dovolj poguma. Zdaj
ga je pa Oiši dal zabosti z istim mečem,
s katerim si je bil Azano vzel življenje.
Glavo umorjenega Kira so zarotniki prinesli
v tempelj Sengakuji, kjer je bil pokopan
Azano. Med potjo jih je pa ljudstvo po¬
zdravljalo in slavilo njihovo dejanje. V tem-
peljnu so glavo položili na grob svojega
gospoda.

Sodišče je pa vseh 47 roninov obsodilo
k harakiriju ; dne 4. febr. 1703. so si vsi
hkrati vzeli življenje. Pokopali so jih poleg

Harakiri.


173

njihovega gospoda. Še danes obiskujejo
„pobožni“ japonski romarji njihov grob.
Pokonci postavljeni kamni, ki so pa že od
vremena razjedeni, naznanjajo njih imena.
Japonci pokladajo na te nagrobne kamne
kadilo, katero vedno tli poleg daril, ki jih
nastavljajo dušam mrtvih. V stranski lopi
tempeljnovi hranijo obleko in orožje roninov
kot dragocene relikvije. Na poti do grobov
je vodnjak, v katerem so zarotniki oprali
krvavo glavo, preden so jo nesli na Azanov
grob Spominska plošča na vodnjaku opo¬
minja mimoidoče: „To je vodnjak, v ka¬
terem so oprali njegovo glavo. S to sveto
vodo naj se nihče ne drzne orositi svoje
roke ali noge.“

Ob grobu roninov se še zdaj navdušu¬
jejo Japonci za krvno osveto in za harakiri.
Pesniki jih opevajo in umetniki jih proslav¬
ljajo v slikah.

Japonci v Picevu.

Zdaj je prišel čas, da Japonci izkrcavajo
velike množine vojakov na polotoku Ljaodunu
in se pripravijo na pravilno obleganje Port
Arturja od suhe strani.

Kitajsko mestece Picevo je postalo znano
občinstvu, ko so se izkrcavali Japonci v
kitajski vojni 1. 1895. na tem kraju. Mestecu
nasproti ležijo Elliotovi otoki, nekdaj pri¬
stanišče morskih roparjev, kadar jih je do¬
hitela morska nevihta.

Zaliv je tukaj jako udoben in velik, a
nenavadno plitev, tako da zadostuje le za
ladije prav majhne globočine. Rusi so na¬
pravili na teh otokih premogovo postajo,
kjer je bilo naloženih do 300 ton premoga.

Toda še prej, nego se mogle dospeti
vesti o pričeti vojski, so se Japonci polastili
otokov ter si napravili tukaj operacijsko
hazo za svoje torpedno brodovje. Od časa

časa je plula japonska eskadra krog
otokov, toda večinoma je odplula brez de¬
janskega nastopa.

Ravno na ta način so se prikazali tudi
2. maja. Vsa noč od 2. na 3. dan maja je
minila mirno, sovražnik je bil zadovoljen le
s tem, da je razsvetljeval obrežje s projek¬
torji. Straže so pričele naznanjati, da spušča
japonska eskadra čolne, ki merijo globočino.
Ruski dopisnik „Novega Vremena”' je po¬
ročal o tem sledeče: Dne 3. maja je ja¬
ponska eskadra odplula za otok. Ravno to
se je ponavljalo naslednjo noč. Sporočili
so v Port Artur in v Dalnji, naj se tam po
tem ravnajo. 14. vzhodno-sibirski polk pod
poveljstvom polkovnika Savickega je dobil
povelje, da se pripravi za odhod v Picevo.

Generalmajor Saharov,

načelnik Kuropatkinovega generalnega štaba.

Ponoči 5. maja se je sovražna eskadra, ob¬
stoječa iz 5. velikih, 3 malih križaric in še
nekaj drugih ladij, vseh skupaj 15—16, pri¬
bližala bregu na 5 — 6 vrst in naenkrat
začela streljati na rusko naselbino. Ogenj
je veljal v prvi vrsti hiši postajnega načelnika,
v kateri je bila razven načelnikovega stano¬
vanja tudi redarska uprava in poštno brzo¬
javna pisarna. Ogenj je bil dokaj silen. Na¬
čelnik ritmojster Leding, ki je imel na raz¬
polago komaj par stražnikov, in načelnik
lovske komande 13. polka, ki je imel komaj
80 lovcev na konjih, se nista mogle več

174

držati ter sta sklenila, da se umakneta. Ta
hip pa so začele od straž in od lovcev do¬
hajati vesti, da je nasprotnik pričel izkrca¬
vanje v široki fronti, prikrivaje se z ognjem
svoje eskadre, in da se Japonci pomikajo
proti Pulandjanski progi, katere se pola-
ščujejo.

Ker se je bilo nemogoče držati in ker je
bilo sklenjeno, da se umaknejo, so Rusi
najprej z največjo hladnokrvnostjo uničili
brzojavno pripravo ter spravili vse listine
v varnost. Predstojnik brzojavne pisarne
je uničil tri drage aparate sredi najhujšega
japonskega streljanja. Eden izmed brzojavnih
uslužbencev je dobil povelje, da zleze na
drog in odvije prevodno žico, kar je storil
z največjo hrabrostjo, dasi so Japonci sipali
nanj cel dež puškinih krogelj.

Ker so Japonci vzeli pulandjansko progo,
so Rusi sklenili, da odidejo v Vafandjan.
Prehod po 35 vrst dolgi, težki, slabi cesti
je bil končan v manj nego 12 urah, pri
čemur so morali poslati med potom z jezdeci
poročilo na pulandjansko postajo, da bi tam
lahko uničili vse, predno pride sovražnik,
kakor se je zgodilo v Picevu.

Ravno tedaj pa se je na povelje gene¬
rala Steslja iz Port Arturja v Kinčov od¬
pravil vlak z ženskami, otroci in bolniki iz
mestne bolnišnice v Dalnjem

Vzplamtele so signalne luči, postavljene
za slučaj nevarnosti, čete so prijele za orožje,
vsi ostali moški so se zbrali v oddelke.
Kar je bilo parovozov in vagonov, so jih
poslali proti jugu, da bi se jih sovražnik
pri svojem prodiranju proti Kinčovu ne
mogel polastiti.

Vlak, št. 37, na katerem so sledile ženske,
otroci in bolniki, je vozil celo pot brez
nezgode. Okolo 10. ure zjutraj, ko se je
bližal postaji Pulandjan, je zapazil mašinist,
da je znamenik (semafor) zakrit, ter takoj
ustavil vlak. Popotniki so poskakali iz voz;
mnogi so celo zahtevali, da se vrnejo v
Port Artur. Tedaj je pridirjal lovec na konju

ter povedal, da so Japonci blizo. Res so
bili zapazili 1000—1400 korakov od nasipa
na levi strani (od Port Arturja) Japonce, ko¬
rakajoče v desetnijskih kolonah, približno
skupaj dve kompaniji. Topništva niso bili
zapazili. Japonski oddelek je takoj pričel
streljati na vlak, ne oziraje se na to, da je
vozil pod zastavo „Rdečega križa".

Kakor pripoveduje redarski podpolkov¬
nik, ki je bil na vlaku, so se popotniki vrnili
v vagone in sklenili, da gredo naprej. So¬
vražnik je meril posebno na osebne vozove,
v katerih so se nahajali bolni prostaki in
nižje šarže; pri tem sta bila dva bolnika
ranjena. Nekateri vozovi so bili po 60krat
prestreljeni. Prišli so srečno preko postaje
Pulandjan. Uslužbencev tam niso zapazili.
Ko je posadka izprevidela, da je ogromna
premoč na nasprotnikovi strani, se je umak¬
nila v Vafandjan, streljaje se s sovragi ob
vsakem koraku, ter pretrgala žice in odnesla
brzojavne pristroje.

Zanimivo je to, da je še potem, ko je
bil Pulandjan že davno v japonskih rokah,
ostala vendarle še cela ena prevodnica, po
kateri so vzdržali brzojavno zvezo s Port
Arturjem še do 7. maja. Japonci so jo pu¬
stili nalašč zato, da bi lovili ruske brzojavke.

Dne 7. in 8. maja so došle vesti, da je
Pulandjan razrušen in da nadzorujejo San-
šilinsko okolico še štiri njegove kompanije.
Vse te dni so vladali strašni vetrovi, ki so
dobivali od časa do časa silo resničnega
viharja; zato so morali Japonci za nekaj
časa prenehati z izkrcavanjem.

Port Artur odrezan.

Izkrcavanje Japoncev pri Picevu je seveda
iznenadilo ne le Rusov, ampak tudi evropsko
javnost, katera je z napeto pozornostjo za¬
sledovala vojne dogodke. Kuroki je šel čez
Jalu v Mandžurijo, in mnogo se je pisalo,
da nameravajo Japonci drugo armado izkrcati
v Takušanu takoj, ko bo obrežje prosto


175

ledu. Zato je najbrže tudi general Zasulič
ob Jalu pomaknil svoje čete tako daleč na
jug. A general Oku je začel izkrcavati ja¬
ponsko armado južno, bližje Port Arturju,
ob severni meji ruskega najetega ozemlja
Kvantunškega.

Bilo je jasno, da hoče Oku odrezati Port
Artur in se polastiti železnice. V Pulandjanu
ob železnici niso zadeli Japonci ob upor,
ker so se Rusi že prej umaknili, uvidevši,
da so preslabi za brambo. Japonci so pa
Pulandjan zopet zapustili, ne da bi bili razdrli
železnico. Ker so viharji motili izkrcavanje,
se najbrže Japonci niso čutili še dovolj

Genaral Oku.

varne, saj se je bilo bati, da jih portarturska
Posadka ne prežene ali ne odreže. Želez¬
niški tir je bil le malo poškodovan, in vlaki
s o vozili še vedno nemoteni dalje. Se te
zadnje dni so poslali v Port Artur mnogo
provianta in orodja za popravljanje vojnih
ladij. Tudi v Kinčov, jako važno postajo, o
kateri bo še govora, je oberstlajtnant Spi-
ridonov te dni pripeljal še cel vlak važnih
vojnih potrebščin. Od 10. do 14. maja so
vozili še z največjo naglico v Port Artur
vojne priprave, kajti bila je skrajna potreba,
da se pripravi trdnjava na dolgotrajno ob¬

leganje. Iz trdnjave pa so se vozile rodbine,
ki so hotele ubežati pred sovražnikom. Saj
je bilo mnogo na tem ležeče, da je samo
potrebna posadka z delavskimi silami v trd¬
njavi. Druge osebe bi bile le na poti in bi
prekmalu zmanjšale hrano oblegancem. Tudi
carski namestnik Aleksejev je še o pravem času
z enim zadnjih vlakov zapustil Port Artur in se
komaj rešil v Mukden. Ko bi bil še odlašal,
bi ga bili Japonci zaprli v trdnjavo kakor
generala Steslja.

Kajti dne 14. maja je bila že železniška
proga pretrgana. Japonci so razdrli tir v
dolžini 20 km.  Ste m se je začela nova
doba za Port Artur  Od tega dne je bil
osamljen, odrezan od Rusije, brez pomoči
od zunaj. Njegova dolžnost je bila, da se
drži, dokler more, da prizadene napadavcem
kar moči velike izgube, da prisili Japonce
k največjim naporom in razdeli Japonsko
armado ter tako razbremeni Kuropatkina.
Glavni poveljnik je bil rekel, da rabi časa,
mnogo časa, in naloga Port Arturja je bila,
da mu z junaško brambo pribori čas, v ka¬
terem more razviti svoje sile. Kako je Port
Artur izvrševal to nalogo, bomo videli v na¬
slednjih popisih obleganja, kakršnega doslej
še ni videl svet. Iz Port Arturja od tega
časa primanjkuje zanesljivih poročil. Kar so
pisali časniki, so bila le domnevanja, mno¬
gokrat nalašč bodisi od ruske, bodisi od
japonske strani namenoma razširjena na¬
pačna poročila, da bi sovražnika premotili.
Odslej se bo šele izvedelo, kaj se je v res¬
nici godilo v oblegani trdnjavi.

Hkrati se je pa tudi japonsko brodovje
razdelilo v manjše oddelke, ki so obdali
ves Kvantunški polotok ter pripravljali kraje
za izkrcavanje tudi na drugi strani.

Zdaj se pa vrnimo zopet v Mandžurijo,
kjer je tačas Kuroki prodiral proti Fenvan-
čenu po prosti poti. Oglejmo si nekoliko
ta kraj! Naj sledi tu ruski opis tega mesta
iz onih dni.

176

V Fenvančenu.

Fenvančen, ali „mesto vetrov 1 ', kakor ga
nazivajo domačini, je bil do kitajsko-japonske
vojske gosto naseljen; štel je nad 40.000
prebivavcev. Toda ker so ga Japonci tedaj
močno razdejali, se dosedaj še ni utegnil
popolnoma popraviti in zato sedaj tudi ni
tako obljuden.

Kitajski uradniki so seveda ruskim na-
selnikom izpočetka delali težkoče; vendar
jim je ljudstvo kmalu pokazalo svojo za¬
upnost in naklonjenost, dasi ne more zatajiti
neprijetne radovednosti, ki je Kitajcu pri¬
rojena. Odnošaji med Rusi in Kitajci so
bili torej povoljni; vendar pa so med po¬
slednjimi že začeli japonski ogleduhi ne¬
varno širiti izmišljene vesti o zmagah Ja¬

Japonsko topništvo ob povodnji.

Vendar pa je, kakor vsa kitajska mesta,
obdan kroginkrog z debelimi in visokimi
zidovi, ki imajo stolpe in vrata na vse štiri
strani sveta. Od vrat izhajajo ulice, sekajoče
se med seboj, in iz teh se pride zopet v
manjše, za katere je značilna tesnoba in
nesnaga. Starodavne stene nosijo očitne
znake razrušenja. Vendar pa Fenvančen še
ni tako umazan, kot mnogo drugih mest;
veselost in živahnost prebivalstva naredita
prijeten vtisk na tujca.

ponske, katera hoče obvarovati Mandžurijo,
da je ne priklopijo Rusi k svoji državi.
Vendar pa ni bilo govora o popolnem so¬
glasju med Japonci in domačini, ker so se
ti še živo spominjali, koliko so pretrpeli v
zadnji vojski in kako brezobzirno in sirovo
so postopali japonski vojaki z ženskami m
dekleti. Na drugi strani so vedeli prebivalci
dobro ceniti ugodnosti, katere so imeli od
Rusov, saj Rusija teh krajev ni izkoriščala,
ampak jih je hotela gospodarsko dvignit 1 '

177


Aleksandra, ruska carinja.

Ruski car Nikolaj II.

Carski grad Kremlj v Moskvi.

Vojaka na Daljnem Vzhodu.

12

178

Črez južno Mandžurijo se raztezajo odrastki
vzhodnjega Ljaodunskega gorskega hrbta in
pogorja in ob podnožju teh hribov leži Fen-
vančen, razpotje cest iz Koreje v Port Artur,
Inkov, Mukden itd. Mesto se nahaja malone v
isti razdalji od Vidžu in od postaje sibirske
železnice-in tvori prav živahno središče, kjer
se trguje zlasti s kruhom in z živino. Okolica
je dovolj prijetna, posebno na vzhodu, ob
poti v Tjurenčen. A s temi višinami je zvezan
žalosten spomin za kitajsko hrabrost. V zadnji
vojski so hiteli Japonci urno proti Finčenu,
ker so se bali, da jim Kitajci pripravijo močan
odpor, ako jim puste dovolj časa. In v tem
slučaju bi morali Japonci drago plačati svojo
predrznost; toda njihov strah se ni uresničil;
kakor hitro so jih zagledale kitajske čete,
so se spustile v beg in jim ostavile mesto
brez vsake obrambe. Še sedaj se hvali neki
premožen meščan-trgovec, kako je takrat
obogatel, ko je prodajal Japoncem vozove
in konje za trikratno ceno. Kaj tacega je
velikega pomena tudi v sedanji vojski, zakaj
dolar je mogočen gospod, zlasti pa pri
tako lakomnih ljudeh.

Cesta od Jalu in Vidžu skozi „mesto
vetrov" je edina, po kateri se da sploh vo¬
ziti, toda dobra in udobna se ne more ime¬
novati, zlasti ne spomladi, temmanj, ker vodi
preko nekaterih rečic, ki rade preplavljajo
sosednje ozemlje in delajo tako potovanje
jako težavno. Po takšni cesti se moreš voziti
le v malih, a krepkozbitih kitajskih vozovih;
lahka vozila ne vzdržijo daljše vožnje. Zaradi
teh težav se tudi Japonci v sedanji vojski
niso preskrbeli toliko s „trenom“ kot z no¬
sači ali „kuliji“, ki so skoro ravnotako obo¬
roženi, kakor vojaki.

Razne vesti o japonskih zmagah in o
njihovem prodiranju proti tem krajem so
bile vzrok, da so hoteli nekateri meščani-
trgovci pobegniti k železnici; toda ruska
taborišča so dala Kitajcem novega poguma
in tako so ostali na svojem mestu ter čakali,
kaj da bode. Druzega vsi ti rumenokožci

tudi ne mislijo, kakor vkloniti se sili in
uspehu. Fina sama zmaga, in vsi so priprav¬
ljeni za vse . . .

Tudi tukaj so bili korejski ubežniki, ki
se niso hoteli podvreči Japoncem in so se
bali le njihovih groženj in maščevanja. Ne¬
srečniki niso vedeli, kam naj sklonijo glavo.

„To je neodvisnost! Vzeli so nam zemljo,
mesta in dvorce ter ukazali, naj gremo v
boj, ko se nikomur ne ljubi! Mislili smo,
da se nas ne dotaknejo, a sedaj vidimo, da
moramo mi prvi trpeti vse udarce in vse
gorjč. Rusi bi bili lahko že prej tako ravnali
z nami, a niso hoteli."

Tako se je pritoževal odličen seulski
trgovec, ki je bil obtožen sovraštva do Ja¬
poncev, a je utegnil še pobegniti. Človeku
se zasmilijo ti ljudje: vlečejo jih v raj, ki
jim ga obetajo sinovi „ Vzhajajočega solnca",
a oni se upirajo, ker vedo, da vsa ta sreča
ni namenjena njim, ki so le mrena na očeh
Japonske. A ta mrena bo sneta, naj hoče
ali ne, ako zmagajo Japonci, in potem --
je konec Koreje! Vendar pa se ti beguni
odpravljajo večinoma proti Harbinu, kjer
imajo trgovske zveze in ker upajo, da so
tam zavarovani. —

Kuropatkinov generalni
štab.

Brez izjeme vsi, sovražniki in prijatelji,
hvalijo veliko previdnost Kuropatkinovo in
njegov organizatorični talent. O carskem na¬
mestniku Aleksejevu se ne ve mnogo do¬
brega. Čudno je bilo to, da Aleksejev ravno
glavnih, priznanih poveljnikov ni mogel trpeti.
Branil se je Kuropatkina, nasprotoval je Ma-
karovu in ni maral Skrydlova. Res je to, da
mu je vojska čisto izpremenila stališče : pr e i
je bil pol-car, vrhovni poveljnik in načelnik,
zdaj pa so morali nastopiti poleg njega
drugi poveljniki; res je, da je tudi njegova
administrativna oblast vedno bolj ginila,

179

čimbolj se je krčila ruska oblast v Mandžu¬
riji. A to vendar ne opravičuje njegovega
postopanja, ker v takem položaju se mo¬
rajo združiti vse sile za skupen namen. Ko
je utonil Makarov, je prevzel vrhovno po¬
veljstvo nad portarturskim brodovjem, a ni
z njim čisto nič opravil, in k sreči je pred
obleganjem ušel iz trdnjave, kakor smo sli¬
šali. Stvar se ni mogla drugače končati,
kakor da so pozneje poklicali Aleksejeva
domov in ga imenovali za člana državnega
sveta, kjer je daleč proč od bojišča.

Kuropatkin je pa modro odpravil vsak
nered iz vojne uprave, ljudi vežbal v redu
in disciplini ter organiziral svoje generale
na res izboren način. Ob stran si je po¬
stavil Saharova,  kateri je tudi pošiljal
kot generalni pobočnik večinoma oficielna
vojna poročila v Petrograd. Svoj štab je
pa Kuropatkin razdelil na tri dele. (Morda
ne bo čitateljem tu odveč neka opazka.
»Štabne častnike" nazivljamo častnike, ki
poveljujejo večji vojni enoti, praporu ali
polku ; to so majorji, podpolkovniki in pol¬
kovniki v nasprotju s „subalternini častniki",
kot sta poročnik in nadporočnik, in povelj¬
niki stotnij na eni strani, ter generali na
drugi strani. „Častniki generalnega štaba"
s o pa oni, ki so se izobrazili na višjih vojnih
učiliščih in ne poveljujejo posebnim vojnim
oddelkom, ampak so prideljeni generalom,
brigadirjem, divizionarjem itd.).

Prvemu oddelku mandžurskega general¬
ka štaba načeluje general Harkevič.
Ta je skrbel za razporejenje vojske, za po¬
ročila z raznih bojišč, za varnostne naredbe,
Za  krajepisne zadeve in druge potrebe v
'aktiškem oziru. Načelnik tega oddelka je
hkrati načelnik vseh častnikov generalnega
^aba, ki so pri posameznih armadnih zborih.

Drugi oddelek z načelnikom generalom
^lagoveščenskim  pa ima službo v
javnem stanu, in skrbi za osebne zadeve
lastnikov, za gospodarske potrebe, za pre-
s krbovanje streliva in živil; ta oddelek vodi

zapisnike častnikov, ki se predlagajo k po¬
višanju ali odlikovanju, ali tudi h kazni.

Tretji oddelek, kateremu načeluje general
Za b jeli  n,  ima skrb za prometna sredstva,
za ceste, mostove, brzojave, poštne zveze,
prevoz itd.

Od načelnikov teh oddelkov dobiva
glavni načelnik generalnega štaba vedno
poročila, ki jih predlaga vrhovnemu po¬
veljniku in dobiva od njega zopet ukaze,
ki jih morajo izvršiti. Poleg tega je pa še
mnogo stvari, katere treba natančno urediti.
Naravnost Kuropatkinu podrejenih je še šest
odborov. Ti so za zdravstveno in bolniško
službo, upravo armadne intendance, ki skrbi
za oboroženje in obleko vojakov, topniški
inšpektorat, nadzorništvo tehničnih in pio¬
nirskih oddelkov ter uprava vojnih skladišč
in kontrole.

Ne bomo se seveda spuščali v podrobni
popis tega velikanskega aparata; saj si lahko
vsakdo misli, da je orjaško delo v tuji de¬
želi preskrbovati tako ogromno vojsko. Ku¬
ropatkin je duša vsemu. Z nepremagljivim
mirom in čudovito lahkoto obvladuje vso
organizacijo. Sam dela neprestano in s svo¬
jim zgledom navdušuje vse k rednemu iz¬
polnjevanju težkih vojaških dolžnosti.

Seveda so bili pogledi generalnega štaba
obrnjeni doli na Port Artur. Ali mu bo mo¬
goče priti na pomoč? Ali se sme Kuro¬
patkin spustiti v toliko nevarnost? Poglejmo,
kaj se je tačas godilo tam na morju !

Japonske nesreče na
morju.

Nesreča, ki je Rusom toliko škodovala,
tudi Japoncem ni hotela Čisto prizanesti.
Dne 12. maja je zavozila japonska torpe-
dovka št. 46. na rusko mino. Eksplozija jo
je raztrgala na dva dela, ki sta takoj izgi¬
nila pod vodo. Potopil se je en častnik s
6 mornarji; prihitevša torpedovka je rešila
iz vode ostalih 7 mož. Čez dva dni se isto

12 *

180

primeri mali križarici „Mijako“. Tudi ta se je
tako hitro potopila, da se je moglo rešiti samo
osem mož. Tako se je morje maščevalo tudi
nad Japonci, ker so mu položili v nedrije
zavratne iznajdbe človeške zlobe! A prišlo
je še hujše.

Togo je vedno še stražil Port Artur z
morja. Ker se je Oku izkrcaval v Picevu,
je bilo treba seveda pošiljati ladje ob ob¬
režju, da so skrbele za varnost A tudi pred
pristaniščem je moralo biti vedno nekaj
ladij. Dne 15. maja je zopet križalo pred pri¬
staniščem brodovje, obstoječe iz treh oklcp-

Admiral Vitheft.

nic in treh križaric. Morje je bilo mirno,
vreme jako lepo in jasno. Japonke so se
počasi izprehajale na obzorju.

Iz Port Arturja so jih seveda ostro opa¬
zovali. Streljati nanje ni bilo mogoče, ker
so bile predaleč. Kar pa se vzdigne visok
steber dima iz prednjega dela velike ladje.
Rusi je niso poznali, le to so videli, da je
bila ena najizbornejših ladij vsega japon¬
skega brodovja. Takoj se je nagnila na stran
in se spredaj začela pogrezati. Gotovo so
bili poškodovani tudi kotli. Gosti, sivi oblaki
dima so se vzdigovali iz dimnika. Takoj je
dajala ladja znamenja, da je v skrajni stiski

in je klicala na pomoč. Prihitele so manjše
križarice, ki so začele takoj spuščati čolne,
da rešijo moštvo. A poveljnik ladje si je
premislil. Daši je bil prednji del globoko
v vodi, je vendar začela pluti in se je po¬
časi izgubila v daljavi, spremljana od dveh
križaric.

Bilo je jasno, da je zadela ob mino Kaj
se je zgodilo z njo? Japonci niso hoteli
ničesa izdati, zvesti svojemu staremu načelu,
da svoje izgube zamolčujejo. Čez dolgo
časa šele se je izvedelo, da je bila to »Ja¬
ši m a“, izborna oklopnica. Hotela se je rešiti
v Sasebo, a preden je še dosegla pristan,
se je potopila. Moštvo se je rešilo na sprem¬
ljajoče jo križarice.

Nesreča pa ne pride rada sama, ampak
pripelje še drugo za sabo.

Kakor smo prej omenili, sta tam bili poleg
„Jašime“ še dve oklopnici na mestu, dasi
precej oddaljeni med seboj. Blizu mesta,
kjer se je potopila „Jašima“, je kmalu za¬
vozila „Hacuse“,  ponos in dika vsega
japonskega brodovja, ogromna oklopnica
15.000 ton. Na Zlati gori je stal ruski ad¬
miral Vitheft in je pazno zasledoval vsak
njen gibljej.

Tudi iz „Hacuse“ se dvigne hipoma
gost oblak, prednji del se nagne, in prej
nego v dveh minutah izgine ogromna ladja
pod vodo. Bilo je natančno tako kakor pri
pogubi „Petropavlovska“. Admiral Vitheft
pravi, da je morala eksplozija mine udariti
tudi v zalogo streliva, katero je s strašno
detonacijo razdejalo ladjo tako, da je voda
v rekah pridrla v njo. Najbrže so pri tem
tudi kotli počili. Natančno sta se razločila
dva poka. Japonsko poročilo Togovo trdi,
da je „Hacuse“ zadela ob dve mini, naj¬
prej spredaj, potem pa še zadaj. Mogoče
je seveda tudi to, a bolj verjetna je prva
razlaga. Najbrže se je Togu zdelo never¬
jetno, da bi ena sama mina mogla uničiti
tako veliko in izborno ladjo, katero so Ja¬
ponci imeli sploh za nepremagljivo.

181

Zdaj je bil za Ruse ugoden trenutek.
Admiral Vitheft takoj ukaže torpedovkam,
da napadejo še ostale japonske ladje in če
le mogoče potope s torpedi še tretjo oklop-
nico.

Šestnajst ruskih torpedovk je prifrčalo
iz pristanišča in za njimi še ena križarica.
Vendar niso nič opravile. Vojni kritiki so
tudi oh tej priložnosti grajali Ruse, da njih
torpedno moštvo ni bilo dovolj sposobno.
Japond so naglo reševali s „Hacuse“, kar
je bilo mogoče. Okoli 300 mož so potegnili
iz vode, med njimi poveljnika in kontrad-
mirala Ti so bili tako preplašeni in zme¬
šani, vse se je tako hitro zgodilo, da niso
vedeli nič posebnega povedati, kako se je
zgodil-; grozovita katastrofa. V petih minutah
so izgubili Japonci tretjino vsega svojega
oklopnega brodovja, ne da bi bilo to stalo
Ruse ie en strel!

Tretji oklopnici niso mogli Rusi do ži¬
vega in je ušla brez škode. Vsaj to so pa
dokazali Togu, da vhod v pristanišče ni
bil zaprt. Dokler so mine škodovale samo
Rusom, so bili Japonci ž njimi jako zado¬
voljni. Zdaj so se pa začeli jako pritoževati
nad njimi. Togo je poročal, da se je zgo¬
dila nesreča deset morskih milj daleč od
pristanišča. Po starem običaju pa sega oblast
vsake države le tri milje daleč v morje od
njenega obrežja. Kar je čez, je nevtralno
morje. Japonska vlada je torej ugovarjala
proti Rusiji, da je položila mine v odprto
nevtralno morje, kje so nevarne trgovskemu
brodovju vseh držav. Angleži in Američani
s o hlastno pograbili ta razlog, da začno
časnikarsko vojsko proti Rusiji. A bilo je
težko navesti kako zanesljivo dejstvo. Kdo
je pa mine položil ? Ali sta bili oni mini
ruski ali japonski? Kdo ve? Japonci so
trdili, da sta bili priklenjeni na morsko dno,
torej od Rusov nalašč položeni. Rusi so pa
^jali, da sta bili to najbrže dve mini, ki
sta se odtrgali od svojega pravega mesta
' n  ju je morski tok tje zanesel, ali sta bili

pa dve prosti mini, ki plavata brez gospo¬
darja po valovih, in takih niso spuščali v
morje le Rusi, ampak tudi Japonci. Saj so
Japonci vedno stikali okoli portarturskega
obrežja in polagali mine. Kdo more torej
reči, da sta bili ravno ruski? In slednjič je
tudi daljava desetih milj, ki jo navaja Togo,
pretirana, ker tako daleč Rusi ne bi bili
mogli tako natančno opazovati, kaj se je
zgodilo.

A nesreča še ni mirovala. Dan 15 maja
je moral Japoncem prizadeti še eno veliko
izgubo.

Okoli Miautauskih otokov blizu kitajskega
obrežja je križal drug oddelek japonskega
brodovja. V njem je bila oklopna križarica
„Kasuga“,  jako moderna, sposobna ladja,
in mala križarica „J o š i n o“. Prišli sta južno
od Port Arturja v Čiliški ožini v tako meglo,
da se nista mogli videti. Pravijo, da je bilo
ozračje tako megleno, da so morali podnevi
rabiti električne projektorje, katerih svetloba
se pa že na sto metrov ni več videla, dasi
je ob istem času severno pri Port Arturju
bilo čisto jasno.

Naenkrat je bil „Jošino“ ravno pred
nosom „Kasuge“. Bilo je prepozno, da bi
se bili mogli ladji ustaviti in stroj obrniti,
da bi ju gnal nazaj. Jekleni nos „Kasuge“
je zadel „Jošina“ v stran, se je zarezal daleč
vanj celo noter do strojev ter je zadel v
dinamske stroje, kateri so dajali ladji elek¬
trično razsvetljavo. Hipoma so seveda ugas¬
nile vse luči v nesrečni ladji, vsled česar
je nastala splošna zmešnjava. Vse so poiz¬
kušali, da zamaše veliko luknjo, skozi ka¬
tero je drla voda v ladjo. A ni bilo mogoče,
kajti „Jošino“ ni imel oklepa in železni nos
„Kasuge“ mu je stran popolnoma presekal.
Ladja je zajela v nekaj trenutkih toliko vode,
da se je nagnila. Ko je poveljnik videl, da
je vse zastonj, je ukazal, da spuste čolne
na drugi strani in se rešijo. On je namreč
mislil, da se bo ladja pogreznila na oni
strani, na kateri je zadeta. Na drugi strani

182

so hitro spustili čolne, in vse je z največjo
naglico poskakalo vanje, tako da so bili
nabasano polni ljudi. A zopet se pripeti
nepričakovana nesreča. „Jošino“, ki se je
bil spodaj napolnil z vodo, se naenkrat
prevali na drugo stran. Jamborji udarijo čez
in po čolnih. Mnogo ljudi so pobili jamborji
pri hitrem potapljanju, in prebrnili čolne,
katerih moštvo je vrtinec potegnil za seboj
v globino za potopljeno križarico. Večji
del „Jošinovega“ moštva, ki je mislil, da je
že rešen, se je potopil, in „Kasuga“ je samo
19 mož mogla potegniti iz vode. Poveljnik
„Jošina“ z vsemi častniki je poginil. Ali so
utonili, ali so se nalašč usmrtili, ker so se
bali kazni, kdo ve?

To je bil najnesrečnejši dan za japonsko
brodovje v tem letu. Sicer „Jošino“ ni bil
posebno dragocen, a ker se je potopil istega
dne, kakor „Hacuse“ in „Jošima“, je bil
vtisk na Japonce vendar jako žalosten, po¬
doben ruskemu po izgubi „Petropavlovska“.

Lov na mine.

Zdaj so pa začeli Japonci pravi lov na
mine okoli Kvantuna. Kerov zaliv, v katerem
se je potopil „Mijako“ vsled mine-, je bil za
Japonce jako važen, ker je tam voda glo¬
boka in morejo torej tudi veliki parniki priti
do obrežja. 1 u so torej začeli preiskovati
in so izvlekli precej ruskih min iz vode.

Čimbolj so Rusi izprevideli, da na morju
ne opravijo mnogo, tembolj so delovali z
minami, in uspeh jih je naučil, da so na ta
način prizadeli Japoncem mnogo več škode
nego v odkritem boju.

A ravno nasprotno je pa s tem trenutkom
tudi za Japonce nastala glavna naloga, da
vse te zasejane mine pobero iz morja Mine
so nevarne še zlasti zaradi tega, ker niso
stalne, ampak se odtrgajo od kraja, kjer so
priklenjene in plavajo dalje brez cilja. Zgo¬
dilo se je, da so morski toki zanesli take
plavajoče mine daleč vun na prosto morje,
kjer so postale silno nevarne tudi za tr¬
govske ladje. Listi so poročali, da je nekoč
zadel ob tako mino kit, ki ga je seveda
takoj strgala. Ali je bilo res
ali ne — a ravno tako lahko
se primeri nesreča tudi la¬
djam, ki plovejo brez vsa¬
kega sovražnega namena
po podminiranem morju.
Našli so take mine že po
sto milj daleč od kraja, kjer
so bile položene. Preden
je admiral Makarov šel iz
pristanišča, je dal vedno
pred vojnimi ladjami pre¬
iskati pot, če niso položene
tam japonske mine. Mnogo so jih polovili,
in pri tem dognali, da so Japonci spuščali
v morje tudi nepritrjene mine, kadar niso
imeli časa, da bi jih priklenili na dno. One,
ki jih niso Rusi potegnili iz vode, so plavale
proč v Rumeno morje za strah trgovskim
ladjam.

Lov na mine spada med najnevarnejše
love; videli smo že, da se je več ladij po¬
nesrečilo, ko so mine polagale, a še nevar¬
nejše je, jih loviti, ker je velika nevarnost,
da se ne dotaknejo mornarji eksplozivnih
mest, ko jih vlečejo iz vode. Res se je zgo¬
dilo tudi Japoncem več nesreč pri tem delu.
Mnogo so jih uničili na ta način, da so jih
sprožili in so se razletele. Potem so jih P a

Ruski zdravniki in častniki pri počinku.

183

polovili veliko število in spravili, da jih v
slučaju potrebe sami zopet porabijo.

Seveda spoznajo vsi, da bi bilo najbolje
bojevanje z minami sploh prepovedati. An¬
gleži so se že oglasili z ozirom na svoje
ladje. A Angleži sami bi jih v vojski gotovo
tudi rabili.

Ljudstvo in vojska.

Potrebno je, da se ozremo še v notranje
razmere obeh vojskujočih se držav, kajti
vojska zahteva od vsake države, da napne
vse svoje sile in pokaže v dejanju moč,
katero ima v vseh svojih udih. Vojska ni
le zunanje dejanje, ki se vrši na bojišču ob
strelih topov, ampak sega daleč v vse dr¬
žavno življenje, prevzame vse ljudsko miš¬
ljenje, vpliva na ves gospodarski in notranji
razvoj in pretrese vse državno telo kakor
mrzlica. Zato so se tudi največje državno-
pravne premembe vršile večinoma ob velikih
vojskah.

Zanimanje za vojsko na Japonskem in
na Ruskem nikakor ni enako in ne izhaja
iz istih nagibov.

Japonci prebivajo na otokih in so v
neprestanih trgovskih zvezah z azijskim
vzhodnim obrežjem. Njihova dežela prime¬
roma ni velika, severni otok Jedo ni rodo¬
viten in je manj sposoben za gospodarski
razvoj. Zato je za vsakega Japonca jako
vabljiva misel, da bi si pridobili glavna pri¬
stanišča na nasprotnem bregu. Saj prista¬
niščem na japonskih otokih morajo odgo¬
varjati pristanišča na nasprotnem obrežju,
da je mogoč živahen promet. Ker je torej
smoter vojske vsem tako blizo in ga vsakdo
umeva in želi, je tudi navdušenje za vojsko
veliko večje.

Na Ruskem ni tako. Velika večina ljud¬
stva ni vedela mnogo o Mandžuriji do naj¬
novejšega časa. Da je za dalekosežne smotre
ruske politike potrebna oblast ob bregovih
l a Ponskega morja, je pač jasno politikom

po poklicu, a veliki večini ruskega prebi¬
valstva je malo do tega, ker Rusi niso tr¬
govski, ampak poljedelski narod. Za vojsko
v neznani, neprijazni deželi, kjer prebivajo
rumeni, sovražni ljudje, daleč proč na dru-
kem koncu sveta, za boj s tolikimi težavami
in žrtvami, za tolike napore je pač težko
navdušiti ljudstvo, ako od vsega tega ne
uvidi resničnega uspeha v doglednem času.
Ruski vojak gre na vojsko, ker car zapo¬
veduje, a rad ne gre; junaško se bije in
vse pretrpi, a bi rajši trpel zakaj bolj ko¬
ristnega.

Ni se čuditi, da je vojska v obeh drža¬
vah naletela tudi na načelen odpor. In
sicer so se socialisti v Rusiji in na Japon¬
skem uprli vojski. Na mednarodnem se¬
stanku socialnih demokratov v Amsterdamu
kmalu po začetku vojske sta stopila ruski
in japonski socialist vpričo zastopnikov dru¬
gih narodnosti pred zbor, sta si podala
roko in obsojala vojsko. Socialnodemokraški
shod je na to soglasno sklenil resolucijo
proti vojski.

Tudi Japonska ima svoje socialiste, na
katere se bomo o priliki še natančneje ozrli.
Japonci imajo neznansko veselje, da posne¬
majo vse, kar vidijo v Evropi, in če njihov
mikado posnema evropske vladarje, če se
njihovi častniki oblačijo, kakor naši oficirji,
hočejo pa tudi njihovi socialisti biti v med¬
narodni zvezi. A prvo leto vojske se razen
nekaj malih demonstracij ni pojavil poseben
upor proti vojski.

Vzrok temu je pač poleg navedene po¬
pularnosti te vojske iz gospodarskih in na¬
rodnih vzrokov tudi v ustavnem življenju
japonskem. Kajti Japonska ima svoj državni
zbor, in ta je vojsko odobraval in dovolil
mikadu zanjo potrebnih sredstev. S tem je
pa odgovornost za vojsko prešla na vse
ljudstvo, katero se čuti z mikadom zvezano
po skupnem sklepu.

Drugače je pa v Rusiji. Tu še zdaj vlada
absolutistična državna oblika, po kateri je

184

Car Nikolaj II. blagoslavlja vojake pri odhodu na bojišče.

car edini, ki ima skrb za vso državo, ljud¬
stvo pa nima pristopa do postavodajalstva.
Zato je pa car tudi odgovoren za vse, in
vsaka nevolja nad notranjimi in zunanjimi
težavami pade nanj in na njegovo vlado.
V ustavni državi ima državni zbor največ
odgovornosti. Stranke v medsebojnih bojih
same izgladijo nasprotstva. Res je, da so
izkušnje v evropskih parlamentih žalostne
in da se mora mnogokrat reči: Čim več
glav, tem manj dela. A vladar stoji izven
bojev nad strankami, in zato ga ne zadene
sovraštvo.

V Rusiji je pa car vse in njegovo urad-
ništvo vsemogočno. Zato pa imajo agitatorji,
ki delajo za anarhijo in za razrušitev države,
lažji posel, ker hujskajo vse le na carja,
češ ta je vsega kriv, ker nam ne da svo¬
bode. Daleč nazaj v prejšnje stoletje sega
ta agitacija. Stranka nihilistov si je postavila
nalogo, da strmoglavi carstvo in dela na to
s trmoglavo krutostjo. Carja Aleksandra 111.
so umorili z bombo, in mnogo ministrov
in guvernerjev zadnja leta je pomrlo vsled
nihilističnih atentatov. Ti atentati pa naravni

razvoj stvari, kateri tudi v Rusiji stremi proti
ustavi, le zadržujejo, ker dajejo vedno do¬
volj razlogov, da se svoboda ne razširi,
ampak le skrči.

Nemiri, ki so pretresli Rusijo ravno zadnje
dni, imajo v tem čudnem položaju svoj izvor.
Govorili bomo o njih še obširneje. A zdaj
opomnimo le to, da velika masa ruskega
ljudstva zvesto drži s carjem. Ruski mužik
vidi v carju neko višje, posvečeno bitje,
katerega povelja so mu sveta. Kar »beli
car“ ukaže, to se mora izvršiti brez ugo¬
vora. Rus ne vpraša, čemu se vojskuje. On
ve le, da se car vojskuje, in da mora zato
on na vojsko.

Ko bi se danes takoj dala Rusiji ustava,
kakor jo imajo zapadne dežele, bi nastala le
plemiška kapitalistiška oligarhija, ker splošne
in enake volilne pravice bi vlada gotovo ne-
dala. Saj sta več kot dve tretjini ruskega
ljudstva nezmožni branja in pisanja in se za
državnopravne zadeve ne zmenita prav nič.
Zmagovala bi le kapitalist in birokrat tudi
pri volitvah, in to bi bito za ruskega muzika
morda še slabše.

186

Rusija je velikanska in sestavljena iz tako
različnih elementov, da se ne da vladati zdaj
še dmgače, kakor po močnem aparatu, ki
drži skup tudi tiste dele, ki silijo narazen.
So namieč v Rusiji narodi, kakor Tatari in
kavkaška plemena, ki bi politično svobodo
porabili zato, da oslabe moč ruske države,
katero sovražijo, ker hočejo biti neodvisni.
Deset milijonov je ljudi, ki nimajo niti stal¬
nega prebivališča, ampak še zdaj s svojimi
čedami hodijo od pašnika do pašnika. Takim
ljudem je težko dati ustavo.

Vendar pa velika večina, kakor smo že
omenili, drži zvesto s carjem. Judovski po¬
daniki ruski so se sicer v velikih množicah
odtegnili vojaški službi in so zbežali čez
mejo. Vendar velika večina ruskega ljudstva
sluša brez ugovora carjev klic in gre na
boj proti azijskemu sovražniku s trdnim na¬
menom, da stori vse, kar zahteva od njih
domovinska dolžnost

Seveda so sovražniki Rusije vse poizku¬
šali, da zanete med vojsko tudi revolucijo
v srcu carstva. Zlasti Angleži so vse storili,
da se omaja zaupanje v rusko moč tudi v
drugih državah, zlasti pa na mednarodnem
denarnem trgu, kamor se mora seveda za¬
tekati vsaka vojskujoča se država.

Tačas pa so Japonci doma z vsemi sred¬
stvi delali na to, da povzdignejo bojevitost
svojega ljudstva in mu ohranijo dobro voljo,
da se žrtvuje za mikadove namene. »Slo¬
venčev" dopisnik iz Kitajske, o. Veselko
Kovač, poroča o japonski bahatosti ter
pravi:

V svoji nadutosti je pisal „Kokumin“
— skoro najvplivnejši in, reči moramo, med
vsemi še najrazsodnejši časnik — nekaj dni
po zavratnem napadu na Port Artur: „Ker
je Rusija premagana in se je pokazalo, da
proti nam nič ne zmore, prizadeva se nas
pri drugih državah sumničiti, češ, da smo
se pregrešili proti mednarodnemu pravu...“
Z velikim patosom potem poživlja Japonce:
»Proti ruskim sirovim in krutim dejanjem

postaviti moramo svoja pravična dejanja,
ruskim zvijačam in lažnjivim izjavam slediti
morajo naše resnične. Ni treba razkrivati
svetu ruskih zaničljivih sredstev, razkrila se
bodo sama. Maščevati se nad sovražnikom
z resnico in pravico — je najboljše plačilo."

Meseca majnika je bila v Tokiu velika
skupščina, katere so se udeležili Japonci
brez razlike na veroizpovedanje v obilnem
številu. Na shodu, ki je zboroval v buddhov-
skih prostorih, so govorili — seve v pri¬
log Japoncem — celo odposlanci raznih
protestanških ločin. Tu se je posebno po¬
udarjalo, da se Japonska vojskuje za omiko,
pravico in humaniteto. Posebno hvalo in
priznavanje je žel na tem shodu župan stol¬
nega mesta, baron Kozaki, ki je dejal: »Ja¬
ponci imajo samo eno zaprto pristanišče,
namreč — Port Artur."

In vendar se je Rusija pokazala zmožno
za velike žrtve. Daši je res vojska bila ne¬
pripravljena in v mnogem oziru premalo
izvežbana, se je pokazal vendar ruski pro¬
stak sposobnega za največje žrtve. Junaštvo
preprostega vojaka pa kaže, da je v ljudstvu
velika zdrava sila. In ta ostane, bodi izid
kakršenkoli!

S t e s e 1 j.

Zapustili smo Okuovo armado pri Pu-
lantjenu, kateri je na naših zemljevidih za¬
črtan z imenom Port Adams. Od tam vodi
železnica v Port Artur. Ljaotunski polotok
pa se pri Kinčovu zelo zožuje, ker sega
Taljenvanski zaliv daleč v zemljo, tako da
nastane tam le tesen prehod. Še južno se
polotok nekoliko razširi in se imenuje
Kvantun.

Ker je bila glavna naloga Japoncev, da
odrežejo Port Artur, so se morali polastiti
Kinčova in zasesti tam zemsko ožino. Zato
se je pomikal general Oku proti jugu v
dveh oddelkih. Poleg železnice vodi tudi
cesta, katero so Rusi držali v dobrem stanu
z ozirom na Daljnij in Port Artur, in Japonci

187

so prodirali ob obeh, da dobe ves promet
v roke. Železnica vodi ob zapadni, cesta
pa ob vzhodni strani. Rusi so se jako po¬
časi umikali, da so bile vedno njih zadnje
vrste v dotiki z japonskimi prednjimi stra¬
žami. Vršili so se neprenehoma majhni boji.
Rusi so ie ustavljali sovražnika, a se takoj
umaknili, kadar je postala nasprotna premoč
prevelika. Saj so vedeli, da bodo rabili vse
svoje sile, kadar bodo odrezani od severa.

V Port Arturju je bil glavni poveljnik ge¬
neral Steselj, o katerem smo že govorili.
Bil je rnož, v katerega osebno sposobnost
so vsi zaupali, kajti Steselj se je bil že od¬
likoval pri raznih priložnostih in je vselej
dajal zgled izredne vojaške odločnosti. Ker
je Stesijevo ime nerazdružno od zgodovine
Port Arturja, podajemo tu nekaj črtic iz
njegovega življenja.

Pred 39. leti sta zapustila dva mlada
ruska vojna učenca po srečno prestanem
izpitu vojno šolo Pavlovsko. Od tega dne
sta bila častnika največje armade sveta in
sta se imenovala: A. M. Steselj in A. N. Ku-
ropatkin. Mladeniča sta študirala skupaj, a
nista mogla biti nikoli pri istem regimentu.
Končno sta bila odrejena službi na kraju,
kamor zre danes z največjo pazljivostjo
celi svet.

Steselj je potomec stare vojaške rodbine,
katere izvor se da zasledovati do časa
Karla XII, švedskega kralja. Po smrti tega
monarha se je nastanil v Rusiji eden nje¬
govih generalov, ki je prišel v roke sovraž¬
nikov. Njegovo ime je Steselj in njegova
sinova, Ivan in Mihael, sta stopila v rusko
vojaško službo ter sta se pozneje izkazala
kot hrabra častnika carja Pavla. Vzgojena
s ta bila v grško - katoliški veri, čeprav je
ostal nju oče luteranec do svoje smrti. Ivan
s ' jo pridobil v vojski proti Napoleonu 1.
ne venljivo slavo. Pri Borodinu se je voj-
s koval na čelu regimenta cesarske garde, in
Ca r Aleksander ga je imenoval pozneje upra¬
viteljem svoje priljubljene palače Carskega

sela. Neka cesta v bližini vasi nosi še sedaj
njegovo ime. Mihael Steselj je bil mnogo
let kavalerijski častnik in je dospel do časti
ulanskega polkovnika pri cesarski gardi.
Vrhutega je poveljeval telesni straži caričini,
ki mu je velela, da se je nastanil v obližju
carske palače.

Njegov sin je Anatol Steselj — branitelj
Port Arturja. Rojen je bil 1. 1848. in ravno
tega leta je zagledal tudi Kuropatkin luč
sveta; oba sta torej stara po 56 let. Anatol
je štel komaj deset let, ko ga je dal njegov
oče v kadetno šolo v Petrovem dvorcu,
kjer je ostal samo eno leto. Nato je šel v
veliko vojaško šolo Pavlovsko. Tu se je
spoznal s Kuropatkinom, s katerim je sklenil
tesno prijateljstvo. L 1866. je vstopil Steselj
v pehotni polk rostovski; Kuropatkin je
šel v Azijo in je služil pod Skobelevom.

Po precej viharnem življenju v Moskvi
se je udeležil Steselj 1. 1877. kot poročnik
rusko-turške vojske. Bil je hudo ranjen, a
je vendar hitro okreval in postal stotnik.

V nadaljnji vojski se je udeleževal pogosto
raznih bitk, kjer se je vedno proslavil. Ko
so sklenili mir, je prejel častni meč in red
sv. Stanislava, obenem pa postal major pri
svojem polku. Sedaj se je začelo Stesijevo
romantično življenje v Aziji. Steselj razumeva
sibirske razmere, pozna zahodne in vzhodne
dežele te velikanske ruske provincije. —

V zadnji bokserski vstaji na Kitajskem se je
mnogo imenovalo njegovo ime. Odslej je
živel skoro izključno v Port Arturju, kjer je
s svojim slavnim tovarišem generalom Pflu-
gom mnogo storil za to, da se je napravila
ruska trdnjava skoraj nepremagljiva. Steselj
je temeljito vojaško vzgojen, pozna zemlje-
merstvo, kemijo, fortifikacijo in vojno sani-
tetstvo. Trdovraten je kakor njegov stric,
ki se je postavil neustrašno v bran Napo¬
leonu pri Moskvi, in hraber in drzen, kakor
njegov veliki učitelj Skobelev. Od I. 1875.
je bil oženjen z Marijo Steselj; iz tega za¬
kona izvira edini sin Aleksander Anatoljevič,

188

General Steselj.


ki službuje kot častnik pri drugem bataljonu
gardnih strelcev v Carskem selu.

V Port Arturju so bile Steslju podložne
najprej poljske čete, katerim je poveljeval,
še preden je bil njih večji del v Port Arturju.
To sta dve strelski diviziji, in sicer 4. pod

generalmajorjem Fokom in 7. pod general¬
majorjem Kondratenkom. Vsaka je štela dve
brigadi, in poleg njiju je imel Steselj še 7.
vzhodno-sibirski strelski topniški oddelek in
4. vzhodno - sibirsko strelsko topniško bri¬
gado. Trdnjavska posadka je štela 3. bataljone

189

trdnjavskega topništva, trdnjavsko torpedno
stotnijo, trdnjavsko sapersko stotnijo in trd¬
njavsko brzojavno stotnijo.

To je bila pač velika množica ljudi —
več kot 30 000 mož, in za toliko posadko
je bilo treba seveda ogromne množine hrane,
streliva, obleke, in neštevilnih drugih po¬
trebščin. Tudi na brodovju je bilo kakih
10.000 mož, za katere je bilo treba istotako
vsega preskrbeti. Ogromne zaloge provianta
so spravili v Port Artur. Vojna intendantura
je imela nalogo, trdnjavo preskrbeti z vsem
tudi za slučaj dolgega obleganja. Kake so
bile zaloge v resnici, bomo še videli. Ker
so žene in otroke o pravem času odposlali
iz Port Arturja, je bilo upati, da zaloge za¬
dostujejo za dolgo časa.

Bitka pri Kinčovu.

General Steselj je sklenil, da Japonce
zadržuje, dokler mogoče, in se potem ž njimi
vojskuje za vsako ped zemlje ter jim izkuša
pri tem prizadeti kar največje izgube. Na ta
način je upal, da se drži toliko časa, dokler
mu ne pride na pomoč baltiško brodovje
na morju in Kuropatkin od severne strani.

Pred vsem je bilo treba držati ožino
pri Kinčovu, ker tu je svet gričevit, so¬
vražnik more napadati le na majhni fronti,
>n mogoče mu je prizadeti velike izgube.
Da Kinčova ne bo mogel držati, je Steselj
dobro vedel, kajti tamošnje utrdbe so bile
ie začasno zgrajene in slabo preskrbljene.
Glavno moč je Steselj rabil, da je utrjeval
Portarturske trdnjave, in to je mogel tem
boljše, čimdalje zamudi Japonce pri Kinčovu.

Južno od Kinčova so Naušanski griči,
med katerimi prodira železnica, cesta se pa
v 'je po robovih in ima tri klance, ko vodi
čez višine. Kinčovski zaliv na zapadni strani
l e  jako plitev. Pri Tafančenu na vzhodni
strani pa sega takozvani Handov zaliv daleč
noter do železnice. Južno sega v morje pol¬
otok Taljenvan. Potem sledi proti jugu še

Viktorijin zaliv, in ob njem na daleč vun
molečern polotoku je lepo trgovsko mesto
Daljnij. Železnica, ki vodi v Port Artur, je
pri postaji Sanšilipu po stranski železnici
zvezana z Daljnim.

Naušanski griči gledajo od juga ravno
na najožji del pred seboj, od katerega sem
so morali Japonci izvršiti drzni naskok. Oku
je bil jako močan. Imel je 216 topov in tri
divizije vojakov, ki so imele seveda svoje
reservne brigade.

V sredi ožine je en osamljen grič, kateri
pa ne zavzema cele ožine, ampak pušča na
obeh straneh ob morju precejšnjo ravnino.
Tega griča Rusi že izpočetka niso mogli
držati, ker bi jih bili na njem Japonci ob¬
kolili in stisnili od vseh strani. Ruska bramba
se je mogla torej razviti le na Naušanskih
gričih južno od ožine, ki se dvigajo kakor
poprečne stene in imajo za seboj ravnino,
po kateri se je bilo Rusom mogoče umakniti.
Tu so Rusi trdno vzidali 30 težkih trdnjav¬
skih topov, katere je treba seveda postaviti
na zidano, jako močno podlago, in 40 lažjih
premakljivih topov. Poleg tega so skopali
jarke za strelce in naredili nasipe, katere so
zavarovali z žičnimi mrežami. Tudi podkope
so bili Rusi naredili in jih nabasali s stre¬
livom, zlasti na zapadni strani. Ruske sile
so znašale dve pehotni brigadi, eno topniško
brigado in del 4. vzhodno-sibirske strelske
divizije pod poveljstvom generalmajorja
Foka.

Generalmajor Fok, o katerem bomo še
slišali, je šipkinski junak. Zdaj je že v tretji
vojski. V rusko-turški vojski je poveljeval
14. dragomirovski diviziji 53 pehotnega vo-
lynskega poika. Eden prvih je dosegel turški
breg ob Donavi in si zaslužil tam red sve¬
tega Jurija 4. stopinje. Odlikoval se je v
Šipki in bil tudi ranjen v tej vojski. Steselj
je torej hrabrega in preizkušanega povelj¬
nika poslal proti Japoncem.

Kakor ob Jalu, so bili tudi tu Japonci
jako zgodnji. Ponoči je bilo že vse priprav-

190

Ijeno, in komaj je prva zarja dnč 26. maja
razsvetljavah Naušanske griče, je že japon¬
sko topništvo začelo streljati, in pod var¬
stvom njegovih strelov je prodirala pehota.
V sredi je bila prva divizija, ob levi tretja
in ob desnem krilu četrta divizija.

Zanimivo je bilo pa to, da so Rusi in
Japonci, vsaki na eni strani, podpirali vojsko
tudi od morja sem. V Kinčovskem zalivu
je namreč japonski admiral Hozoja postavil
precejšnje brodovje. Bila je tam obrežna
oklopnica „Hej-jen“ tertopničarice „Cukuši“,
„Čokaj“ in „Akagi“. Te ladje so imele močno
topništvo: tri 26 cm,  dva 21 cm,  dva 15 cm

krilo in so mogle tudi streljati na levo ja¬
ponsko krilo. Bil je jako drzen izlet iz Fort
Arturja, po katerem se jim je posrečilo, da
so prišle iz pristanišča, ne da bi jih usta¬
vile japonske torpedovke. Čudno, da ni
bilo tu nobenih japonskih ladij, katere bi
bile vendar Ruse lahko pregnale in tudi od
te strani podpirale japonski napad. Ta dan
se je bil začel v Port Arturju z neprijaznim
jutrom, in močan južnozapadni veter je vzne¬
mirjal morje, da so valovi ves čas pljuskali
čez bok „Bobrov‘\ Včasih je voda udarila
celo v odprta žrela topov. Vendar so pluli
Rusi še dovolj hitro.

V Port Artur dovažajo proviant.

in trinajst manjših topov. Najbrže je bilo
poleg njih tudi še več torpedovk.

Te ladje so postavili ob stran in neko¬
liko zadaj, tako, da bi obstreljavale Ruse
od strani, medtem, ko armada napada od
spredaj. A v Kinčovskem zalivu je morje
jako plitvo in ladje se niso mogle dovolj
prosto gibati. Nekaj časa so streljale na levo
rusko krilo, potem so pa odplule. Da bi bile
trpele kako izgubo, se ni izvedelo, in ni tudi
prav jasno, zakaj so zapustile svoje mesto.

Rusi so pa pri Taljenvanu postavili top-
ničarico „Bobr“ in torpedna rušivca „Bojkij“
in „Bujnyj.“ Te so podpirale rusko desno

Ob 11. zjutraj je prišel „Bobr“ k Taljen¬
vanu, kjer je dobil telefonogram od gene¬
ralmajorja Foka s poveljem, naj zadržuje
z morja prodiranje Japoncev ob desnem
krilu ruskem, da ga ne obidejo. „Bobr“ je
bil tačas že dvignil sidro in šel v zaliv okoli
Taljenvanskega polotoka. Takoj, ko je za¬
gledal sovražnika na suhem, je začel streljati
po njem. Japonce je napad z morja iznenadil,
zlasti še, ker niso bili postavili težkih obrežnih
baterij, s katerimi bi mu bili prišli do živega.
Takoj po prvih dobromerjenih strelih „Bo-
brovih“ se je že začela skrivati japonska
pehota. Nekateri oddelki so kar bežali za

191

Sampsonovo goro. V „Novem Kraju", ki
je med obleganjem izhajal v Port Arturju,
pravi udeiežnik tega boja, da je en strel
zadel v sredo topništva, ki so ga prevažali
po železniškem nasipu, in je provzročil
strašno opustošenje. Videli so z „Bobra"
padajoče ljudi in konje. Tu se je pokazalo,
kako more ladja pomagati vojski na suhem.
Japonci so streljali seveda nazaj, a njihovi
majhni topovi niso dosegli „Bobra“, tako
da ni bil na njem ranjen ves dan niti eden
mornar.

Japonci so bili tako odvrnjeni od mor¬
skega brega; ko so se pa umaknili na suhem,
so prišli pod baterije polkovnika Romanov-
skega, katere so jih zopet sprejele z uniču¬
jočimi streli. — Na tej strani Japonci niso
prodrli.

Pač pa so z veliko silo obstreljavali
sredino kinčovskih pozicij.

Tri ure je trajala silovita kanonada Ja¬
poncev. Rusi so ji odgovarjali z enako silo,
a vendar se je primaknila japonska pehota
ruskim postojankam do 200 m.  Ruske kroglje
so z višine udarjale na Japonce v nižini in
jih grozno podirale na celi črti. Vendar se
ti niso zmenili za izgube in pustivši na mestu
mrtve in ranjene, drli naprej. Na neravnih
tleh so se jarki in kotline polnile z mrliči.
Z barbarsko brezčutnostjo so pa koman¬
dirali japonski poveljniki le vedno naprej,
111  čez trupla padlih tovarišev so hiteli ja¬
ponski vojaki vedno naprej pred žrela ruskih
topov. Kjerkoli so ruski topovi naredili vrzel
v  japonskih vrstah, je nov oddelek odzadaj
' z polnil nastalo luknjo. Rusi so streljali enako¬
merno, gotovo in hladnokrvno, tako da se
! e  že tukaj pokazalo Fokovo strelstvo kot
Popolnoma izvežbano in sposobno za naj-
Ve čje uspehe.

Neprenehoma je trajal boj do popo
Japonsko središče, ki je drlo naprej, je
°d ruskih strelov vse razbito in tudi
krilo je trpelo velikanske izgube. VI
žrtvam pa doslej Japonci niso vzeli Rr

niti pedi zemlje. Zdaj so pa ruske reserve
na vzhodni strani začele prodirati, da bi
Okuovo levo krilo obkolile in zajele. Ge¬
neral Oku je zapovedal Japoncem na tej
strani, da se umaknejo. Do 6. zvečer je tako
trajal boj, in Japonci so že skoro omagovali.
Oku je videl tudi, da mu že pohaja strelivo, s
katerim so cel dan gospodarili tako razsipno.

Oku pa ni hotel nazaj. Ob 6 uri zvečer
je ukazal, da naj naskoči vsa japonska vrsta
ruske trdnjave, naj stane karkoli. Kakor
vihra so se zagnali Japonci na griče, a zopet
jih je odbila ruska hrabrost.

Že je hotel dati japonski poveljnik po¬
velje, da se naj napadavci umaknejo, pa je
začelo iz Kinčovskega zaliva streljati japonsko
brodovje na ruske utrdbe. Posrečilo se mu
je najti v bližini mesto, s katerega so nje¬
govi topovi udarjali naravnost v stališče
levega ruskega krila. Bila je izredna sreča,
zadnji trenutek, ker če bi bilo prišlo bro¬
dovje le malo pozneje, bi bili Japonci že
bitko izgubili. Bil je slučaj, kakršnih ni mo¬
goče vedeti naprej, a ki v vojski tolikokrat
odločujejo. Zdaj se je pa zagnalo desno
japonsko krilo zopet v naskok. A niso šli
več naravnost proti Rusom, ker bi bili zašli
v mreže trnjevih žic in so se tudi bali, da
ne stopijo na ruski podkop, kateri bi jih
bil z veliko eksplozijo vrgel razmesarjene
v zrak, ampak zaleteli so se v plitvo morje
in obšli v vodi nevarno obrežje. Z morja
je pa hkrati streljalo japonsko brodovje na
višine. Tako je 4. japonska divizija nasko¬
čila najslabši ruski del ob strani, kjer se
ni mogel držati. Zdaj je pa od spredaj na¬
skočila še 3. divizija, tako da je levo rusko
krilo bilo napadeno od dveh strani.

Po naključju so Japonci, ki so napadali
od strani, dobili v roke tudi električno zvezo
podkopov. Podkopi so bili namreč naprav¬
ljeni na severni strani, da bi jih poveljnik,
ki je pričakoval seveda napada le od spredaj,
ob pravem trenutku sprožil in pognal v
zrak japonski oddelek, ki bi ravnokar tekel

192

po podkopanem mestu. 4. divizija, ki je
bredla skozi morje, se je pa podkopom
ognila in je prišla med podkope in rusko po¬
stojanko. Bila je pa le sreča, da so našli
električno zvezo in jo pretrgali. S tem so
bili podkopi neškodljivi, in 3. divizija je brez
skrbi naskočila.

To je odločilo japonsko zmago. Rusi
strahovito oslabljeni od morskih baterij, so
se umaknili v popolnem redu, Japonci pa
so zasedli po težkem boju Naušanske griče.
Rusov zasledovali niso, kajti bili so tako
utrujeni, da so kar popadali v prejšnjih
ruskih postojankah in počivali čez noč.

Kaj pa „Bobr“ in hrabra mu tovariša?
Popoldne je odplul v Daljnij. Zakaj neki?

Generalmajor Fok,

poveljnik 4. sibirske strelske brigade v Port Arturju.

Ali je mislil poveljnik, da je za ta dan vojno
delo končano? Pozneje so pravili vojaki z
baterij, da dokler je stal „Bobr“ na svojem
mestu, so se ruske baterije ložje držale.
Ko je odšel, so pa Japonci dobili več duška
in so zasipavali ruske baterije s svojimi
šrapneli toliko časa, da so morale utihniti.
V Daljnem je mestni glavar ob 11. uri ponoči
poklical k sebi kapitana in mu naznanil, da je
Fok zapustli kinčovsko postojanko. „Bobr“
torej ni imel več opravka tam. Popolnoči
so se posvetovali njegovi častniki, kaj naj
store. Sklenili so soglasno, da se vrnejo v
Port Artur, in če zadenejo ob sovražnika,

se prebijejo skozi, če bi se jim pa pone¬
srečilo, zavozijo k bregu in razstrele ladjo.

Bila je svetla, mesečna noč, in malo
verjetno je bilo, da pridejo nezapaženi do¬
mov. Proti jutru so bili že blizu Port Arturja.

V zalivu Tahe so počakali jutra, ob 6. uri
je pa „Bobr“ že spustil sidro v portartur-
skem pristanišču. —

V tej bitki so izgubili Japonci okoli 5000
vojakov s častniki vred, Rusi pa okoli 800.
Rusi so naredili vse, kar so mogli, in so
Japoncem pustili tudi le to, kar je biio po¬
polnoma nemogoče vzeti s seboj. Japonci
so dobili seveda težke vzidane topove, pod¬
kope, projektorje in deset strojnih topov,
katere so pa Rusi popolnoma pokvarili, da
niso bili za nobeno rabo več. Poljske topove
so pa Rusi vse vzeli s seboj.

O ruskem porazu se torej tu ne da go¬
voriti. Generalmajor Fok je imel nalogo,
zadržati in oslabiti Japonce, kolikor more.
To je tudi storil s svojimi vrlimi četami. Ko
so bili Japonci gospodarji na morju, ni bilo
niti misliti na to, da bi se Kinčov držal.
Prej ali slej je moral pasti

Drugi dan so Japonci šli dalje proti jugu
ob železnici in so vzeli brez boja Sanšilipu.
Tako se imeli v rokah važno križišče želez¬
nice proti Port Arturju in Daljnemu. Seveda
je bila v njih rokah tudi bolj severna lo¬
kalna železnica od Tafančena do Taljenvana.
Ruske ladje v zalivu so ušle in se zatekle
nazaj v Port Artur.

Mnogo zanimivih podrobnosti so pozneje
pripovedovali na obeh straneh o tem boju

V portarturskem „Novem Kraju“ je piša'
ruski udeležnik tega boja:

Dne 26. maja ob 4. uri zjutraj so zagr
mele sovražne baterije, ki so se razvile od
zaliva Kinčovskega do Kinueškega zatoka
in osredotočile iz 150 brzostrelnih poljskih
topov prav hud ogenj na baterije kinčovske
pozicije in njene nasipe in okope, v katerih
seje bil razpostavil skrivajoč se peti vzhodno-
sibirski strelski polk.

193

Črtež k bitki pri Kinčovu.

I- Ruske postojanke pred bojem
H „ „ med bojem.

Ul- Rusko stališče v zadnjem boju, po katerem so se umaknili na jug.
Črte s pušicami pomenijo smer japonskih napadov.

Na vsi okopni črti in po ravnini je bilo
■bnogo truda z našimi baterijami; divja! je
^°j in nastal metež letečih in trgajočih kro-
Selj, prava nevihta, v kateri je padala jeklena
' n  svinčena toča.

Sovražnik je metal na nas artilerijski
°genj, ki ni zgrešil cilja. Kroglje niso skoraj
nikdar prezgodaj ali predaleč zadevale, pla-
Va joči topničarski čolni pa so razvili nič
nian j silno strelbo, vzeli vso pozicijo v

V°jska na Daljnem Vzhodu.

navskrižni ogenj in ga izvajali
s tako gotovostjo in silo, da
so z istočasnimi streli granat
in mnogih topov popolnoma
razdrli obran okopov in jih raz¬
nesli z baterijami vred.

Na vsej črti ni bilo živega
mesta, kamor ne bi leteli šrap-
neli in sipali svojih koscev.

Pri bateriji Visokih je bil
navodčik (merivec) Koval stra¬
šno ranjen; toda ni se zmenil
za bolečine; le nalahko se je
zavezal in omahuje stopil iz
zavetja k svojemu topu, da za¬
meni ravno v oči ustreljenega
navodčika; izbere si prostor
na klopi pri topu, pomeri in
pade kakor pobit. Ko se zave,
zbere zopet svoje moči in na¬
meri top enkrat, drugič, po
tretjem strelu pa se obrne k
prišedšemu poveljniku štab¬
nemu kapitanu Visokih in ka¬
kor vnezavednosti pravi: „Črne
velike muhe mi plešejo v očeh ;
vaše visokorodje, ne morem
več..

Pri Volkovski bateriji je
šrapnel topničarju Šendjuku
prebil noge. Ko so ga preve¬
zali, ni hotel mirovati; nevoljen
se je vlekel k topu rekoč: „Stre¬
ljati hočem!" Sanitejci so ga
odnesli v zavetje. Šendjuk je
padel v omedlevico in utihnil. V vročem boju
niso zapazili, kako se je čez nekaj časa
privlekel k topu in začel kričati : „Ako mi
ne dovolite streljati, ubijte me!“ Svež je bil
jasni jutranji zrak, a pri gromu eksplozij in
strelov, pri vršenju krogelj, kamenja in peska,
pri stoku in kriku ranjencev ter pri ne¬
utrudnem, dasi brezuspešnem naporu ruskih
vojakov pri topovih se nad baterijami ni
razpršil črni, udušljivi dim razpočenih granat;

13

194

ta dim je bil tako nasičen s strupenimi pari, da
so vojaki, boreči se s sovražnikom in smrtjo,
bili vsi omamljeni od njega. Povzročal je
glavobol in mučno bljuvanje.

Pri Baranovski bateriji se je ogromna
množica šrapnelov razletavala nad Rusi.
Že drugi navodčik je padel s klopi pri topu
— na mestu ga je ubilo. Granate po tri in po
štiri zaporedoma se razletujejo sredi ravani
in zgoščujejo že itak neznosni težki dim, ki
se le počasi vali naprej. Že je drugi top
izpodbit. Malo je še ostalo vojakov skupaj.
Pehota jim iz svoje varne zasede pošilja
strele na pomoč. Granate letajo in letajo s
silnim truščem in sikanjem, razbijajoč vse,
kamor se zarijejo.

„Vaše blagorodje, streliva ni!“ „Poglej
po ranjencih in odidi!"

Tako je bilo v začetku tretje ure. Daši
so naši topovi nehali grometi, vendar ni
utihnil ogenj nasprotnikov. Kroglje so se
neprestano sipale na baterije. Poročnik Sa¬
lomonov, ves izmučen že sam, je videl, da
je njegovih ljudi padlo že tri četrtine, ostali
so pa do smrti utrujeni. Da ne pobijejo vseh,
je vdrugič ukazal, da odidejo

Ko so se že spuščali v nižino, se je
pokazalo, da je pri bateriji ostalo še dvajset
šrapnelov, ki so jih pozabili, ko so jih pre¬
kladali po noči ob plohi. Hitro se vrnejo
nazaj, da še te postrele. A samo en top
je bil še za rabo. Brž ga pripravijo in začno
ogenj. S hladnim ravnodušjem opravljajo
vojaki svoj smrtno nevarni posel.

Ogenj Japoncev se pomnožuje do ne¬
verjetnosti, ko uvidijo, da je baterija, ko je
že umolknila, zopet oživela. Rusi postre-
ljajo ostalih dvajset krogelj, ki so varno ležale
v verigah; še enega jim ubije japonska
kroglja in jih več rani, nato pa baterija
utihne. Ruski vojaki so v največji smrtni
nevarnosti ves dan kazali neko neobčutno
hladnokrvnost, in slednjič so, pozabivši svoje
utrujenosti, vsi skupaj, zdravi in ranjenci, ki

so čutili v sebi še dovolj moči, začeli po
kopavati ubite tovariše — junake

Mnogo topničarjev in strelcev je leglo
ta dan na tuji zemlji, daleč proč od rodne
Rusije, k večnemu počitku.

Dalnij izgubljen.

Zdaj je bila tudi odločena usoda Dalj¬
nega, tega krasnega trgovskega pristanišča,
na katero je stavila Rusija toliko nad za svoj
bodoči narodnogospodarski razvoj na Dalj¬
nem Vzhodu. Milijoni, ki so jih zazidali v
luko, v skladišča in v palače, so bili izgub¬
ljeni. Kar je ruska vlada storila za Daljni,
je res občudovanja vredno. Pristanišče leži
ob Viktorijinem zalivu. Da bi ga popolnoma
zavarovali, so zidali mogočne jezove v morje,
ki so stali velikanske vsote. A pri tem so
se pokazale jako neprijetne posledice. Ker
je bilo morje zdaj popolnoma mirno, je pa
pozimi zmrzovalo, in tako je bilo v nevar¬
nosti ravno to, kar so hoteli Rusi doseči
— pristanišče brez ledu. Zdaj so pa zidali
nanovo take jezove, s katerimi so morski
tok tako napeljali, da je morje imelo vendar
potrebno valovanje in se je torej moglo
ustavljati zmrzovanju. Velike črte ob obali
so priredili za nakladanje in razkladanje ladij
in zidali dva velika kolodvora.

Carjev ukaz je tako iz ničesa ustvaril
mesto, katero ima pred seboj veliko bo¬
dočnost in od katerega je bilo upati, da
Rusiji obrestuje ogromne stroške, katere so
imeli ž njim. Sicer je bilo jasno, da se bo

Daljni razvijal na škodo Vladivostoku, a kdo

je mislil, da ne ostane v ruskih rokah?

Ker Daljni ni nikakor utrjen, ampak
zgrajen samo za trgovino, so ga zasedli
Japonci brez težav takoj 30. maja.

Zadnje trenutke so porabili Rusi še v
to, da pokončajo svoje lastno dragoceno
delo. Ladje so potopili v luki, da jo kolik° r
mogoče zabašejo. Velike množine premog 3
in stavbenega materiala, zlasti za železnici

I so zažgali. Pristaniško zgradbo, zlasti mo¬
gočni molo, ki sega daleč v morje, so izku¬
šali razstreliti, kar se jim pa ni povsem po¬
srečilo, ker niso imeli dovolj časa. Dne
29. maja so pa bili že zapustili Daljni in
šli v Fort Artur.

Japonci najprej popravili železnico,
iz katere so Rusi v naglici izdrli tir. Želez¬
niški vlaki so bili deloma sežgani, a so se
dali popraviti. Mnogo železniških potrebščin
pa so dobili nepoškodovanih. Potem so
začeli iskati min, katerih so mnogo potegnili
iz vode. Potopljene ladje v luki so preiskali
potapljači in jih razstrelili. Posamezne dele
so potem potegnili iz morja, da so naredili
zopet prostora. Ker so imeli pri iskanju
min Japonci že dovolj žalostnih izkušenj,
so postali previdni. Če se jim je zdelo pre¬
nevarno, da bi katero mino potegnili na
suho, je zlezel potapljač pod njo in spodaj
pritrdil prebijalno patrono, katero je po
električni žici zvezal z ladjo. Ta je odplula
tako daleč, da je bila varna, in je vnela pa¬
trono, katera je mino razstrelila. Tako je
'zgubila Rusija Daljni. Ali ga kdaj dobi zopet
nazaj — kdo ve?

Port Artur blokiran.

Japonci so morali po zadnjih izgubah
na morju tem bolj hiteti, da čimprej uničijo
portartursko brodovje. Kajti dokler niso
hile uničene vse ruske ladje, se niso mogli
Japonci svobodno razvijati. Za Japonce je
zmaga na morju potrebna bolj kakor zmaga
na suhem; kajti oni so navezani na brodovje
kakor Angleži.

Japonsko brodovje ni moglo uničiti ru-
e §;a, ker ni moglo do njega. Treba je

h>'o torej iskati drugega sredstva, s katerim
'• gotovo dosegel ta namen. In edino
sredstvo je bilo, da od suhega zase-
japonske baterije take višine, s kateri
b ' mogle postreljati ruske ladje v pristanišču.

UL

hi si
tako

dejo

teh

v 'sin niso mogli dobiti, dokler jih je

branila še hrabra in z vsem preskrbljena
ruska posadka. Zato so morali Port Artur
zapreti tudi od morske strani, da trdnjavo
popolnoma odrežejo od zunanjega sveta,
in da jo vsaj izstradajo, ako je ne bi mogla
vzeti z naskokom oblegajoča armada.

Treba je bilo torej Port Artur tudi od
morske strani oblegati ali blokirati.

Če primerjamo izgube obeh brodovij,
vidimo, da Rusi niso bili v tem trenutku
ravno tako slabi. „Petropavlovsk“ se je po¬
topil, „Cesarjevič", „Retvizan“ in „Pobjeda‘‘
so bile poškodovane, a že zelo popravljene;
z drugimi vred so imeli torej Rusi šest
bojnih oklopnic, Japonci pa samo štiri po
izgubi „Hacuse“ in „Jašime.“ Oklopnih kri-
žaric Rusi niso imeli v Port Arturju, in izmed
velikih zavarovanih križaric se je bil „Bo-
jarin“ potopil, ko je zadel ob mino. Precej
huda izguba je zadela rusko brodovje, ko
se je ponesrečila velika zavarovana križarica
„Bogatir“, ki je prodrla do Vladivostoka.
Ko se je „Bogatir“ vračal, je zadel v gosti
megli na ostro skalo, na katero je sedel s
tako silo, da ga več tednov niso mogli pre¬
makniti. Vzeli so z „Bogatirja“ vse topove
in vse težje predmete, da so ga olajšali.
Ko je došel admiral Skrydlov v Vladivostok,
ga je dal dvigniti s skale; privlekli so ga
v Vladivostok in popravljali, a za boj ni
bil dolgo več sposoben. Japonci so bili pa
tudi izgubili mali križarici „Jošino‘‘ in „Mi-
jako“. Da je na obeh straneh bilo izgub¬
ljenih tudi mnogo torpedovk, je jasno, dasi
se njih število med vojsko ni izvedelo.

Jako izveden in pogumen poveljnik ru¬
skega brodovja bi bil torej gotovo tudi
med blokado mogel marsikaj storiti proti
japonski pomorski sili.

Dne 27. maja je admiral Togo oznanil
blokado nad celim obrežjem južno od Port
Adamsa in Piceva z vsemi pristanišči. Res
so Japonci imeli že v oblasti vse obrežje
razen Port Arturja, kateri je s svojimi obrež¬
nimi baterijami držal v strahu vse japonsko

13*

106

brodovje, da se ni nikoli upalo preblizu.
Ravno ti izvrstni ruski topovi so pa bili
krivi, da Japonci niso mogli blokade po¬
polnoma izvesti in da so Rusi imeli vendar
še toliko duška, da so se kake manjše ladje
prikradle v pristanišče ali iz njega. Japonske
ladje so morale obdajati Fort Artur v daleč
raztegnjenem loku. Daši jih je bilo mnogo
in so bile v vedni zvezi med seboj, pa
vendar ta obroč ni bil tako trden, da ne bi
bila ponoči ali v gosti megli prišla skozi
kaka druga ladja. Ker so ruske baterije z
Zlate gore streljale po 7 do 8 km  daleč

Ruski general Čičagov.

s popolno gotovostjo, je bila ta razdalja
od obrežja Japoncem nepristopna.

Sicer so mine bile tudi napoti ladjam,
ki so hotele predreti blokado. A majhne
ladje, ki niso globoko segale v vodo, se
niso mnogo zmenile za nje. Mnogokrat
nismo hoteli verjeti, če so dohajala iz blo¬
kiranega pristanišča portarturske novice v
Čifu. Res je bilo mnogo časniških „rac“
vmes, vendar je pa istinito marsikaka kitajska
džunka našla pot skozi blokado, pripeljala
za velikansko ceno kaj živeža v trdnjavo in
prinesla nazaj nekaj novic za vedeželjne
časnikarje

Take ladje so plule ob bregu pod var¬
stvom ruskih baterij proti vzhodu, dokler

niso dosegle prostega morja. Če so bile
dovolj hitre, so potem že v velikem ovinku
ušle in za japonskim hrbtom našle po; nazaj
na Kitajsko. Manj varno je bilo na zapadni
strani. Kajti baterije na Ljaotešanu niso bile
mnogo vredne, in ko so ladje priplule mimo
Tigrovega polotoka, so bile že brez varstva.

Še na drug način so poizkušali Rusi
vkljub blokadi ohraniti zvezo z nasprotnim
kitajskim obrežjem. Ruski konzul v Čifu je
na strehi svoje hiše priredil postajo /a brez¬
žično brzojavljanje. Portarturci so p : prire¬
dili dve postaji: eno na Zlati gori. drugo
na Ljaotešanu. Nekaj tednov so na ta način
pošiljali Rusi čez morje poročila. Delali so
to ponoči, da jih ne bi nihče opaž, A ko
so prišle v svet razne novice iz oblegane
trdnjave vkljub temu, da je bila na suhem
in na morju zaprta od sveta, je japonski
konzul v Čifu da! opazovati stanovanje ru¬
skega konzula. Takoj se je pritožil pri kitajski
vladi in zahteval, da prepreči to nočno brzo¬
javljanje, češ da je zoper nevtralnost, da
imajo Rusi brzojavno postajo na kitajskih
tleh v vojne namene. To se je tudi zgodilo, :
in kmalu je Port Artur izgubil tudi to ma¬
lenkostno vez z zunanjim svetom.

Seveda je tudi na suhem poizkušal Steselj j
dobivati vsaj poročil o zunanjih dogodkih s
in sporočati Kuropatkinu o svojem položaju, j
— Omenimo tu hrabrega podpolkovnika J
Romejka Gurka, sina slavnega generala iz |
turške vojske. Ta se je ponudil po bitki pr*
Kinčovu, da donese Kuropatkinu Stesljevo
poročilo o položaju na Kvantunu. Z nekaj
kazaki je prejezdil vso pot skozi japonske
postojanke do Ljaojana, kjer so mladega s
junaka sprejeli z velikim navdušenjem.

Tudi novega premoga ni mogla dobit*
oblegana trdnjava. Sicer ni bilo treba vedno
kuriti vseh ladij, ker so večinoma ležale
mirno, a več jih je pa moralo vendar ne¬
prenehoma biti pripravljenih. Bilo je jasno,
da mora slednjič pri dolgem obleganju zmanj¬
kati tudi premoga. Živil je bilo v Port Arturju

197

jako mn • o. A od samih konserv se človek'
ne more vedno hranili, ker mora imeti za
zdravje rdi sveže rastlinske hrane. Mnogo
se je pi ilo o velikanskih zalogah streliva.
Pa pri n prestanih bojih se slednjič porabijo
tudi naj . čje zaloge. A videli bomo še, kako
je bilo s temi zalogami.

General Fok se je bil vrnil v utrdbe, ki
v velikem kolobarju obkrožujejo Port Artur.
Saj zunaj se ni mogel nikjer držati. Japonski
poveljnik general Oku se je pa polastil vseh
potov je odrezal Port Artur popolnoma
proti severu. — Zdaj se je jela izkrcavati
obležn armada v vedno večjih množinah.
Dalnij je služil kot izborno pristanišče, ki
je poleg tega še po železnici zvezan z no¬
tranjo zemljo. Tudi v Kinčovu in drugih
zalivih -o se izkrcavale japonske čete, da
je bil kmalu Ljaotun poln vojaštva, ki se je
pripravljalo na obleganje z vsemi vojaškimi
sredsh Velikanske obležne topove so do¬
važali in iskali zanje pripravnih mest, da jih
postavijo na zidane podlage, odkoder bi
metali smrtonosni ogenj na utrdbe.

Pomoči torej ni bilo več pričakovati od
nikoder. Saj je Steselj vedel, da bo velika
japonska armada zadrževala Kuropatkina in
mu preprečila pot k osvoboditvi trdnjave.
Zaupati so smeli torej le v lastno moč in
hrabrost.

Mandžurske reke,

Mnogo počasneje je šlo v Mandžuriji. Tu
je bilo treba sproti skrbeti tudi za skladišča
2lv ii, saj gorata Mandžurija.ne more hraniti
v elike armade, in po grozno slabih potih
J e  bilo silno težko prevažanje vojnih po¬
trebščin

V nadaljni vojski so bile posebno važne
r eke v Mandžuriji. Reke Sungari, Usuri in
^mur so že doslej služile parniškemu pro¬
metu. Precejšnji parobrodi so posredovali
P r omet s tujci, in ta vodna pota so tem
v užnejša, kolikor so pota na suhem slabša

Reke služijo tudi zdaj v vojski za preva¬
žanje potrebščin, zlasti pa za transport ra¬
njencev.

Največja je reka Amur, ki je ploven na
dolgi črti in je služil Rusom kot prva pro¬
metna zveza s Tihim oceanom. Vanj se izliva
Usuri, in na tem kraju je Amur že globok
deset metrov. Tudi njegovi pritoki —Sungari
in Usuri na desni strani ter Noni na levi —
so precej daleč pripravni za parnike.

V rusko-japonski vojski pa so se najbolj
imenovale manjše reke v južni Mandžuriji.
Reka Ljao, ki izvira severovzhodno od Pe-

Ruski general baron Stakelberg.

kina, teče od Tjelina južnozapadno proti
Ljaotunskemu zalivu in se pri Njučvanu
izliva v morje. Ta reka je na spodnjem
delu jako široka, zlasti odkar se vanjo izliva
Hunho, ki izvira v lmynšanskem gorovju
in teče proti jugozapadu. V velikem loku
teče okoli Mukdena, ta.ko da objema na
jugu mukdensko planjavo, široko 20 km.  Ta
reka je plovna in večkrat preplavi bližnjo
ravan. Čez Flunho je zgrajen en sam most,
namreč most vzhodno kitajske železnice pri
Maciapu. Zato pa je ta reka tem bolj važna,
ker seka vse ceste, ki vodijo od severa
proti .jugu.

198

Podobna ji je reka Tajce, katera tudi
tečevLjao in seka vsa pota, ki vodijo proti
severu. Posebno važna je postala v tej vojski
njena struga pri Ljaojanu. Tudi čez njo vodi
edino le most vzhodno-kitajske železnice.
Tudi v suhi dobi je ni moči prekoračiti
brez mostu. Teče pa severno od Ljaojana
tudi v loku, tako, da je pot od Ljaojana
odprta proti jugu, zaprta pa proti severu.
To je postalo pozneje usodepolno za Ku-
ropatkinovo armado, kakor bomo še videli
v popisu bitke pri Ljaojanu.

Važen pritok njen je Šahe(„he“ ali „ho“
pomeni reko). Ta deli pokrajino med rekama
Hun in Tajce nekako na sredi.

Te tri reke pomenijo ravno toliko od¬
delkov naše vojske. Kajti pri vsaki reki so
se Rusi ustavili ob svojem umikanju in po¬
rabili to naravno obrambo. Ob teh rekah
so se torej bili — podobno kakor smo
videli v mali predigri ob Jalu — najsrdi¬
tejši boji.

Ob deževju pa se izpremeni velik del
Mandžurije v močvirje — ne izvzemši niti
cest. V blatu gazijo ljudje in živali in brode
po lužah. Mlačni mandžurski dež, ki pada
v poletni dobi včasih dolgo neprenehoma
v vlažno-toplem ozračju, premoči obleko
popolnoma, tako da ga ne zadrži noben
plašč. In takrat težko razločiš cesto od reke
ali reko od ceste.

Stakelberg mora na jug.

V Evropi so bili seveda v največji skrbi
za Port Artur. To je bila častna zadeva cele
Rusije, in umljivo je, da so v Peterburgu
pred vsem hoteli rešiti to važno trdnjavo.
Kuropatkin je izpregledal svoj položaj in
je videl, da ne sme storiti nobenega nepre¬
mišljenega koraka, kajti moral je varovati
pred vsem sebe samega in glavno rusko
silo v Mandžuriji. Ni se smel oddaljiti niti
najmanj od železnice, ker to je bila edina
žila, ki mu je dajala moči in hrane. .

Gospodje pri zeleni mizi v Peterburgu
so imeli druge skrbi. Oprostiti Port Artur
se jim je zdela najvažnejša stvar. Zato so
ukazali Kuropatkinu, da mora hiteti osvo¬
bodit Port Artur iz zasede.

To je bilo jako nepremišljeno povelje.
Vojni svet v Peterburgu je lahko ukazoval,
kajti vso odgovornost je nosil poveljnik
mandžurske armade. Vojni svet je le od
daleč gledal, a ni vedel, kako težavno je
slušati povelja, za katerih izvršitev manjka .1
potrebnih moči.

Saj Kuropatkin v Ljaojanu še ni imel
koncentrirane armade. V prelaze proti Fen-
vančenu je poslal sicer močne oddelke, ki
so imeli pa le značaj poizvedovalnih čet in
prednjih straž ter k večjemu to nalogo, da
zavirajo prodiranje sovražnikovo. Kuroki je
pa potiskal proti njim v gore vedno večje
oddelke in je pomikal tako počasi svojo
armado proti Kuropatkinovemu glavnemu
stanu. Pri Takušanu se je pa izkrcavala že
tretja japonskaarmada podgeneralom Nodzu,
katere namen je bil, da od juga proti severu
poriva svojo silo proti Kuropatkinu, ki je
bil torej s tem že v nevarnosti od dveh
strani. Kazaški oddelki, ki so bili tudi tod ;.
postavljeni, so sporočevali glavnemu po¬
veljniku vsako gibanje sovražnikovo, tako
da Kuropatkin ni mogel dvomiti o narašča¬
joči nevarnosti.

In zdaj dobi povelje, da mora takoj
osvobodit Port Artur! Če bi bil Kuropatkin
to storil, bi bil moral udariti naravnost na
jug, da premaga drugo japonsko armado ,
generala Oku. A potem bi bil imel ob strani
armado generala Nodzu, na severu bi mu
bil pa Kuroki odrezal železnico in zvezo
z domovino. Konec tega bi bil, da bi bila
vsa Kuropatkinova armada na polotoku Ljao-
tunu vjeta kakor v mišji pasti in bi bih
imeli Japonci jako lahko delo, da jo popol¬
noma uničijo ali pa celo vjamejo. Res i e ’
da so bile posamezne japonske armada
takrat še nepopolne, a če bi imele Kuro

199

patkina v sredi brez pomoči, bi ga bile brez
dvoma prej ali slej popolnoma strle. Japonci
bi ga ; <i!i rinili vedno bolj proti jugu in
slednjič bi se bilo zgodilo z vso mandžursko
armado to, kar pozneje s Stesljem: kapitu¬
lirati bi bila morala vsled pomanjkanja ži¬
veža in streliva.

Če bi bil mogel Kuropatkin razdeliti svojo
silo na dva dela, da bi bil eden udaril proti
Port Arturju, drugi bi bil pa premagal Ku-
rokija in Nodzua, potem bi bilo mogoče
izvesti peterburško povelje; a ker je bila,
žal, Kuropatkinova moč premajhna, je stal
glavn. poveljnik pred jako težavnim vpra¬
šanjem.

Dvoje mu je bilo na izbiro: Ali odloži
poveljstvo, ali pa sluša carjevo povelje.
Odločil se je za drugo, dobro vedoč, da
ne bo nič pomagalo. Ker mu je bilo naro¬
čeno, da mora vsaj en armadni zbor poslati
proti Port Arturju, je poslal res en sam
zbor pod generalom. Stakelbergom na jug.
Bilo je okoli 36.000 mož, katerim je pa
Kuropatkin zavaroval hrbet in strani najpre-
vidneje kar je mogel, da se morejo rešiti v
slučaju neuspeha. Brez upanja je storil naj¬
bolje, kar je bilo mogoče.

Ta čas je pa dobil general Oku že po¬
velje, da gre proti severu Za obleganje
Tort Arturja je bil določen general Nogi,
Oku pa je moral v Mandžurijo, da hkrati
s  Kurokijem in Nodzuom prime Kuropatkina.

Zgodilo se je torej, da sta se morala
armadna zbora Stakelberga in Okua na poti
srečati. Oba sta se držala železnice, in kmalu
s e je slišalo o raznih manjših bojih oglednih
oddelkov na Ljaotunu. Japonci so bili prišli
že severno od Kinčova, in slednjič sta uda¬
rila nasprotnika skupaj pri postaji Vafankov.

Ko bi bili Japonci vedeli, kaj namerava
Stakelberg, bi ga bil Oku gotovo počakal
Pri Kinčovu v oni ožini, v kateri se je že
Prej boril s Fokom. In v tem slučaju bi bil
Stakelberg izgubljen in uničen. A Oku se

gotovo ni nadejal takega predrznega pohoda
od ruske strani.

Prišlo je torej do bitke pri Vafankovu.
Poglejmo malo v Stakelbergov oddelek!

Pri oglednem oddelku.

Morda ustrežemo čitateljem, če tu iz
ruskega dnevnika „Novoje Vrernja" priob¬
čimo dopis, ki nam popisuje življenje pri
enem Stakelbergovih prednjih oddelkov, ki so
imeli nalogo, da poizvedo za sovražne po¬
stojanke.

Hitro se je odpravil dne 31. maja okoli
poldne 36. polk na post. Kajčov, da bi okrepil
kavalerijski oddelek Samsonova. 30. maja se
je ta udaril z Japonci v krvavem boju, pol¬
tretji kilometer od Vafankova. Treba je bilo
kar največ previdnosti. Raztovoriti smo se
mogli le v mraku, gorkih jedil si nismo
pripravili. Ukazali so nam, naj pijemo čaj,
a ob 6 uri zjutraj je prišlo povelje, da si
pripravimo obed s funtom mesa. Za gospode
častnike so dobili od nekod celo piščeta, in
tudi mi smo čudno veselo obedovali; vsak
izmed nas je bil gotovo prepričan, da ne
bo jutri ničesar nevarnega, še celo takrat,
ko so izkušali nekateri žalostno molčati.
Trdili so namreč, da morda obedujemo tako
zadnjikrat, toda mi nismo poslušali teh pu-
stežev. Komaj se je pokazala drugi dan
jutranja zarja, se je že umival polkovnik
Bačinskij, s katerim sem imel čast skupaj
prenočevati. Povabil me je, da jaham z njim,
ker hoče ogledati pozicije, in je nato takoj
odšel. Okoli šeste ure so nam pripravili
konje, in v spremstvu čete lovcev, okoli
25 mož, smo krenili na pot. Po došlih po¬
ročilih so stali Japonci 4—5 vrst od nas
proti jugu, in tja smo se podali, kakor je
bilo rečeno. Dan je bil meglen, sivi oblaki
so se podili in dež je škropil. Zrak je bil
miren in bilo je prav prijetno jahati; naši
daljnogledi pa, Čeprav so bili najnovejši
izdelki optične tehnike, so nam le slabo

Topništvo v gorati Mandžuriji.

200

predočevali krajino, kar nas je nekoliko vzne- iz oči. Ko smo prejahali dve vrsti in no !  nega
mirjalo. Šli smo počasi naprej in čakali, da izmed naših ne pričakali, nadaljeval' smo
se dobimo z ogledniki, ki so bili zvečer svoj pot, ki se je dvigal naprej ob naši

železniški progi, ki preide
tukaj v popolnoma gorat
svet. Prešli smo še pol
vrste, ko ugledamo slednjič
ljudi na poti na približno
1500 korakov: 2 konjenika
in enega pešca. Zelo smo
se razveselili in nikdo ni
dvomil, da bi ne bili to
naši, ki so stali pri pre¬
gradni železniški žre’ da,
naš poveljnik je še določil
štiri od naše čete in jih
poslal v galopu naprej.
Marljivo smo napenjali po¬
gled s pomočjo daljno¬
gledov, da bi spoznali pri¬
šlece, ki so počasi jezdili
proti nam. Sodeč pc na-
J činu' kako so jahali ti
ljudje, smo slednjič sodili,
da so naši: bodisi dra¬
gonci, bodisi kazaki ge¬
nerala Samsonova, h kate¬
remu je bil na poti tudi
naš polk, da izpopolni nje¬
gov oddelek. Kc se pribli¬
žamo na 1000 korakov,
so bili že pred nami po¬
slani lovci 400 korakov od¬
daljeni od teh, ki smo jih
smatrali za svoje; kar za¬
grmi iznenada po nas cela
salva. Nismo vedeli, od¬
kod streljajo na nas.

„Glejte naše!“ vzkliknejo
skoro obenem poleg nas
stoječi lovci.

Četverica, ki je bila po¬
slana naprej, se je hitro
vrnila, a našim je Bačinskij velel, naj poska¬
kajo s konj. Vzeli so puške v roke. Ta čas

odšli, a poleg tega smo poslali na tri strani
po dva lovca, ki jih pa ves čas nismo pustili

i

201

Kuropatkin nadzira vojaštvo v Ljaojanu.

smo mi neprestano gledali skozi daljnogled
in razvideli, da se za temi tremi, ki smo jih
opazili na poti, v ozki črti vzdigujejo ljudje;
njih števila ni bilo mogoče določiti, celo
približno ne, toda bila je brez dvoma pehota.
Tu pošlje polkovnik hitro enega moža nazaj
za četo, mi pa smo stali dalje. Niso še
utegnili naši ogledniki dirjati naprej, ko se
oglasi druga salva. Oni trije Japonci pa, ki
so bili na cesti, so nadaljevali neprestano
svoj pot, in razdalja, ki nas je ločila, se je
že zmanjšala na 600—700 korakov. Tu je
pa že dal naš polkovnik povelje, da stre¬
ljamo. Počila je salva in en Japonec se je
zgrudil.

Sedli smo na konje in se pomaknili nazaj.
Naše duš evno razpoloženje je bilo tako,
da smo bili pripravljeni planiti na vsakogar
ludi nepremišljeno, ko zadoni grmeči glas
Bačinskega: „Strojsja sprava po tri, šagom
marš! (V red na desno po trije, stopom
stopaj!)“ Treba se je bilo vdati. Seveda
smo se ves čas obračali in videli, kako so
uam Japonci neprenehoma sledili korak za
korakom. Zopet so streljali na nas. Vendar
ui bilo mogoče pospešiti korakov. Polkovnik
ja jahal v koraku vštric nas. 200 korakov
°d tod je zopet velel Bačinskij, da pospe¬
šimo stopnje. Oddali smo drugo salvo in
? -opet zvrnili enega Japonca, ki nas je za¬
sledoval na poti.

Zopet smo zasedli konje in hiteli na
me sto, kjer je taboril polk. Nismo pol vrste

prehodili do postaje Vafankov, okoli katere
smo se utaborili, ko smo se zopet ustavili
na povelje ob razrušenem železniškem mostu.
Nedaleč od nas se je razprostiral majhen
gozdiček.

Tja pošlje polkovnik, plazeč se ob na¬
sipu železnice in skrivajoč svoje ljudi, okoli
15 mož. Ali so Japonci opazili naš manever,
ali pa se je naš poročnik, ki je bil pri nas
in ki mu je polkovnik izročil poveljstvo nad
ogleduhi, preveč ojunačil: ne da bi pustil
Japoncem bliže, odda salvo, zatem drugo
in — Japonci so se skrili, a v tem času je
začela k nam prihajati naša četa.

Polkovnik Bačinskij je prišel, kakor tudi
jaz, prvič v svojem življenju v ogenj. Sam
si nisem vedel dati jasnega odgovora, kako
se ta stvar izide, polkovnik pa je ostal do
tedaj miren, skoraj indiferenten napram stre¬
lom. Delil je povelja, tako da sem začel
misliti, da smo iz nevarnosti, dasi je do¬
vajal vetrček, ki je pihal nad nami, znani
smodnikov duh. Malo pred nami, kakih 50
do 100 korakov, na poti, kjer smo mi stali,
so se hipno vzdigovali oblački prahu.

Tako je dospela k nam naša četa. Ker
pa ni bilo od stališča našega polka več
nego pol vrste, je bilo slednjemu dano po¬
velje „Pod orožje!" Pričakovali smo, da
nas napadejo Japonci, ki so preganjali naš
oddelek in so imeli vrhu tega še pehoto
Hitro so vojaki spravili šotor, odpeljali vo¬
zove in se pripravili za boj; polkovnik pa

202

je pozval poveljnike bataljonov in čet in
začel deliti povelja, kje mora kdo stati, kaj
delati v slučaju napada od juga sem, po¬
sebno od leve strani, odkoder nam je, ko¬
likor se je dalo po pokrajini presoditi, gro¬
zila največja nevarnost. Od drugih strani
nismo pričakovali napada. Toda vzlic temu,
da so bila povelja jasna in določna, so
vendar povzročale salve, ki so jih oddajali
proti nam in ki so jih slišali tudi na mestu,
kjer je bil polk, nekak čuden vtisk na ljudi.
Napravili in vzdignili so se hitro, vendar se
niso popolnoma postavili tja, kamor bi se
bili morali; treba je bilo popravljati, kričati
itd. Okoli 9. ure zjutraj se je vse pomirilo,
vsi so bili na svojih mestih, pehota se je
bila poskrila. Ta čas se nam je tudi bližala
baterija iz oddelka generala Samsonova, in
nastopil je čas pričakovanja. Nebo se ni
zjasnilo, dan je obečal biti nejasen do konca;
vsled tega je nastala neka čudna resonanca.
Seveda so poslali oglednike na vse strani
od glavne moči, ki je stala skupaj na svojih
pozicijah. Okoli 10. ure je bilo slišati od
leve strani rezko streljanje naših pušk; od¬
govarjali so streli Japoncev, ki so odmevali
zamolklo, kakor bi trli ob drevo: zdelo se
je, da streljajo iz velike daljine. To streljanje
sedaj od leve, sedaj z desne strani od juga
sem je trajalo zaporedoma 3/ 4  ure. Povzro¬
čalo je dolgčas pri vseh, tako da so začeli
ljudje dremati; ko pa je minil poldan, je
nehalo tudi to streljanje. Ta dan je prišla
vrsta za jed na gospode častnike. Vojaki
so poobedovali, kakor je poveljnik ukazal,
ob 6. uri zjutraj, hrano pa, ki so jo pripravili
za častnike, so morali skoro sirovo pobrati
iz kotlov. Ko se ni slišalo več streljanje in
smo bili že vsi precej utrujeni od čakanja,
smo se vpraševali, zakaj tu stojimo in do
kdaj bo še trajal ta položaj. Nekolikokrat
se nam je približeval general Samsonov;
poveljništvo je slednjič po posvetovanju
okoli tretje ure dalo povelje, izpremeniti
pozicijo. Na postaji Vafankov na prejšnjem

mestu so pustili dve četi, ostali del pa je
potem odšel proti severu, kakih pet vrst po
cesti. Dobil je povelje, ustanoviti se v ki¬
tajski vasici; tako je minil dan. Proti večeru
so pripravili jed, ki je dišala ne manj kot
včeraj; toda sedaj ni nobeden več govoril,
da večerjamo tako zadnjikrat.

Zjutraj 2. junija, toda ne že tako zgodaj,
je jahal polkovnik Bačinskij zopet reko-
gnoscirat s četo lovcev. Mislim, (Ja so bili
v tej četi zbrani najboljši ljudje iz polka:
do tedaj so bili že vsi poučeni in sposobni
sami preudarjati. Besedica je zadostovala,
da so razumeli poveija. Nikdo izmed njih
ni smel seveda česa poprej početi, :<akor
da je dobil za to povelje. Komandant pa
je sam vodil ljudi. Ko smo se približali
rečici, sta prihitela dva moža in sta vodila ves
naš oddelek. Ko smo prejahali tri vrste smo
že srečali naše; spoznali smo jih z goto
vostjo po belih, zabajkalskih konjih, ; udi
dan je bil jasen in naši daljnogledi so kazali
izvrstno. Kompanija od oddelka generala
Samsonova, ki smo se mu bližali, je ob¬
stajala iž pol stotnije kazakov in dragoncev.
Dovedli so jih torej do nas včerajšnji streli
na levem krilu. Od njih smo izvedeli, da
so še včeraj okoli tretje ure poslali k nam
v Vafankov s poročili šest kazakov ;• toda ti
niso prinesli nikakih poročil, niti se vrnili
k svojemu oddelku. Morali smo si misliti,
da so se srečali z japonskimi ogledniki, ki
so stikali povsod okrog nas. Kazaki so se
izgubili kjerkoli na gori, mogoče se je pa
pripetilo še kaj hujšega. Sicer pa smo iz¬
vedeli od svojcev še drugo vest. Danes
zjutraj zgodaj so se nahajali pred ono po¬
zicijo, kjer smo jih mi dobili; udarili so se
s štirimi eskadroni Japoncev in so seveda od¬
nehali. Ko so prešli tri vrste, so si izbrali
slednjič pozicijo in uredivši se začeli streljati.

Po prvi salvi se je zgrudil častnik in
vojak, ostali pa so se poskrili. Vojak se je,
držeč se za streme, privlekel do svojih,
častnik, predrt od nekoliko krogelj, pa l e

203

ostal na mestu ; tudi njegov konj je bil ubit.
Japonci so odšli, čeprav so imeli premoč.
Niti trupla svojega častnika niso pobrali, in
naši so spoznali po paradni uniformi, ki so
mu jo bili vzeli, da je pripadal oglednemu
oddelku. Tedaj je dospel k nam vlak s se¬
vera ; pripeljal nam je odmenjena živila. Mi
smo že včeraj obedovali brez kruha; a glavna
stvar je bila vest, ki nam je došla s tem
vlakom, da je pot proti severu prosta. Mi
pa pričakujemo ravno od tod ojačenja;
potem pa bomo najbrže sami začeli aktivno
delovati.

Zvečer okoli 8. ure 2. junija je prišel po¬
veljnik 36. polka Bačinskij v obednico s po¬
ročilom, da je dal načelnik oddelka general
Samsonov dovoljenje, prijeti Japonce. Mi
smo stali.na poziciji že dva dni in čas nam
je potekal v dolgočasnih razgovorih. Še
največ razvedrila nam je donesel malenko¬
sten dogodek, ko sva prišla ob zori 1. ju¬
nija pri rekognosciranju jaz in Bačinskij med
japonski ogenj. Poročilo o pohodu ni, kakor
se zdi, napravilo nobenega vtiska: hodili
so kakor prej, stali kakor prej. Vsi so jedli
s prejšnjim apetitom, povelje o premeni
pozicije se je točno izvršilo. Sicer tu nisem
ugibal, kaj je imel vsakdo na srcu. Rekel
sem sam pri sebi, kaj da sem tako zamišljen,
ali bo treba perilo premenitiali ne; spomnil
sem se pa, da oblečejo v čisto perilo mrliče,
in sklenil sem ostati v prejšnjem, moj po¬
veljnik pa se je razpoložil za steno na ki¬
tajski postelji in zasmrčal prej, kakor sem
utegnil rešiti vprašanje o perilu.

Naša najvažnejša naloga je bila določiti,
kolika je moč sovražnika, ki nam je zastavil
pot: ogledniki kavalerije so nam pa prina¬
šali tako zmedena poročila, da ni bilo možno
pravega zadeti.

Kakor je bilo mirno zvečer, tako smo
mirno spali tudi do zore, a ob 6. uri zjutraj
e  moštvo že pozajutrkovalo. Mi seveda
nismo mogli jesti, pili pa smo le čaj.

M. Rostovcev.

Bitka pri Vafankovu.

General Oku je imel tri pehotne divizije
z reservno brigado ter konjeniško in top¬
niško brigado. Ko je spoznal, da se mu
bliža Stakelberg, je razdelil svoje moči na
tri dele: En oddelek je prodiral ob železnici,
vzhodni oddelek po dolini reke Tašanho,
tretji je pa napredoval v večjem ovinku od
zapada in se je ustavil na Načjalinskih vi¬
šinah.

Dne 13. junija sta udarili prednji črti
obeh armad skupaj. Srednja japonska ko¬
lona je bila močnejša in je potisnila ruski
oddelek nazaj. Dne 14. junija pa se je začela
bitka s tem, da je Oku pomaknil svoje sre¬
dišče proti Vafankovu in je od bližnje vasi
Vafandjan bombardiral ruske postojanke.
Hkrati je napadlo desno krilo japonsko.
Od 5. do 7. ure zvečer je trajala japonska
kanonada.

Že tu se je pokazalo, da bo odločilo boj
topništvo. Kajti japonsko topništvo Okuovo
je bilo mnogo močnejše od Stakelbergo-
vega. Tema je prekinila boj. Dotlej so imeli
Rusi mrtvih ali ranjenih že 38 častnikov in
600 nižjih činov. *

Japonci so zopet noč porabili za važno
izpremembo svojih postojank. Opazili so
bili ob desnem ruskem krilu neko višino,
na katero so spravili nekaj baterij, in so tudi
druge postojanke pomaknili dalje.

Stakelberg proti temu ni vedel kaj na¬
rediti, ker mu je bila neznana moč in raz¬
položenje sovražnikovo. Ob dveh ponoči se
je že začelo streljanje pušk ob vznožju
gričev, kjer so se že srečali Japonci z Rusi,
a je polagoma ponehalo in ostalo je tiho
do jutra.

Še pred peto uro zjutraj pa je ruska
konjiča pred levim ruskim krilom našla mo¬
čan japonski oddelek. Stakelberg je mislil,
da je tu glavna japonska moč, in je po¬
gumno napadel. Z levega krila je začel kano-
nado že ob pol šestih zjutraj.

204

To je bila pa japonska zvijača. Oku je
nalašč postavil večji oddelek ravno tja -
bi rekli pred nos levemu krilu ruskemu —,
da bi izzval napad na tej strani. Stakelberg ni
vedel, da je velika japonska moč šla od
druge strani že daleč na okoli, da zagrabi
Ruse na desni strani in odzadaj. Stakelberg
je hotel tudi priti okoli desnega japonskega
krila, da ga zgrabi od strani. Japonci so
bili tudi na to pripravljeni, in so svoje desno
krilo ob koncu zavili tako nazaj, da je bilo
nemogoče o pravem času priti okolo njega.
Ko so se pa Rusi trudili to izvršiti, je pa
iz japonskega središča začelo topništvo svoje

General Nodzu,

poveljnik tretje japonske armade.

uničujoče delo. Kmalu so morali Rusi pre¬
nehati z napadom in gledati, da se obranijo

Za Vafankovom je vas Telisu, in proti
njej je prodiralo japonsko levo krilo Rusom
za hrbtom, da udari na nje. Japonci ime
nujejo vsled tega tudi ta boj — bitko pri
Telisu.

Rusi so imeli tam blizu dve celi diviziji,
kakor poroča Oku v uradni brzojavki. Naj-
brže je imel pa tam zadaj Stakelberg le
svojo reservo. A bodisi kakorkoli — te
čete so bile za Stakelberga predaleč zadaj
in niso mogle pomagati v boju na njegovem
levem krilu.

Fred Vafankovom je grič, obraš( n z
gozdičem, pri Tafanšinu. Tu je bil ob robu
griča postavil Stakelberg konjenico. "Ted
tem, ko je topništvo obsipavalo rusko levo
krilo s šrapneli, je pa japonska pehota na¬
padla s puškinimi streli konjenico. Ta se ni
mogla držati in je šla nazaj. Ob devetih do¬
poldne je pa ves ta japonski oddelek pro¬
diral že tudi na okolo, da objame Ruse.
Zdaj je Stakelberg poklical reserve, da naj
ustavijo to prodiranje. A od juga so med
bojem dobivali Japonci vedno nove pomoči,
in slednjič ni preostalo Stakelbergu nič dru¬
gega, nego da je potegnil svoje moči n: a j
do Telisa. Tu so pa Japonci zajeli Ruse.
Krvav in vroč boj je trajal tu do 3. ure
popoldne. Rusi so si ohranili prost odb d
proti severu in prepustili bojišče sovražniku.

General Oku je poročal, da so dobili
Japonci pri tem ruske zastave, štirinajst brzo¬
strelnih topov in 300 jetnikov, med njimi
polkovnika. Na bojišču pri Telisu je pa
obležalo 500 ranjenih in mrtvih Rusov, a
bi bili Rusi izgubili kako zastavo, so pozneje
odločno zavračali kot obrekovanje. Stakel¬
berg je še isto noč brzojavil Kuropatkinu:
3. in 4. baterija 1. brigade sta bili od so
vražnih strelov popolnoma razbiti. Od šest¬
najstih topov je bilo trinajst popolnoma ne¬
rabnih Vojaštvo se je držalo izborno. Velik
del se ni hotel umakniti, dokler jim nisem
opetovano tega zapovedal.

Stakelberga so mnogo kritizirali ter mu
očitali, da svojih moči, ki po številu niso
bile mnogo manjše od sovražnikovih, ni
pravilno razpredelil. Pravijo tudi, da so ga
kitajski ogleduhi napačno poučili o japon¬
skih postojankah. Ti ogleduhi so se baje
Rusom ponudili za visoke vsote. Potem so
pa šli k Japoncem in jim natančno izdali
vse ruske sile in postojanke ter tako vlekli
dobiček od obeh strani, samo da so bili
pri tem Rusi goljufani, Japonci so pa vse
po resnici izvedeli. To je pač prav mogoče,
ker Stakelberg res ni napadel na pravem

T


205

Ruske vojašnice v Miikdenu.

kraj i. Največja njegova škoda je bila pa ta,
da je bilo nasprotno topništvo močnejše od

njegovega.

S tem je bila pa tudi Stakelbergova
ekspedicija v obrambo Port Arturja pone¬
srečena. Še isti popoldan so se Rusi obrnili
nazaj in šli proti severu ob železnici. Re¬
šene so zadržavale sovražnika, da ni mogel
od zapada stisniti ruske armade, in da je
ostal sever prost za odhod. Oku je poročal,
da so Rusi bežali v velikem neredu ; a če
bi bilo to res, bi jih bil gotovo preganjal,
kar se pa ni zgodilo.

Čez dva dni je Stakelberg brzojavil Ku-
ropatkinu: Sovražnik ne prodira od Vafan-
kova, ampak razvija svoje vrste proti Fudžu.
Po dvadnevnem boju in dveh silno težavnih
nočnih pohodih po jako mučnih gorskih
potih si je danes mogla naša vojska neko¬
liko odpočiti. Vkljub temu so vojaki vedrega
duha. Svojih izgub doslej še nismo mogli
določiti.

O izgubah se ni nič natančnega zvedelo.
Najbolj občutno je bilo to, da je padlo
mnogo ruskih častnikov.

Povelja časnikarjem.

Govorili smo že o važni vlogi, katero
'gra v sedanji vojski časopisje To sta iz
prevideli obe armadi, in čim več časnikarjev
je prišlo na bojišče, tem bolj nezaupno so
jih gledali poveljniki. Kajti tajnost načrtov

je v vojski najvažnejša stvar, in vsak po¬
veljnik je jako pazil, da niso žurnalisti iz¬
vedeli resnice, kadar je hotel kaj izvesti.

Ruski poveljnik je izdal zato časnikarjem
sledeče naredbe, katere mora poznati tudi
občinstvo, da zna ceniti sedanja tako na¬
sprotna si poročila iz obeh taborov. Na-
redba se glasi :

Dopisniki inozemske narodnosti morajo
biti priporočeni od svoje vlade ruskemu
ministrstvu za zunanje stvari. Vsak dopisnik
se mora pismeno zavezati, da ne bo objavljal
tajnih načrtov, da ne bo kritiziral naredb
poveljnikovih, da bo popisoval dogodke
samo resnično in da ne bo objavil nobene
novice, ki ne bi bila pregledana od vojaške
oblasti.

Dopisnik, ki bi prekršil te naredbe, ki
bi izdajal tajnosti ali nespodobno pisal, dobi
ukor in poveljnik ga sme odstraniti z bo¬
jišča Popolnoma je prepovedano vsem do¬
pisnikom brez izjeme, da bi stopili v admi-
ralstvo, v ladjedelnice ali v pristanišča, ki
služijo bodisi vojni mornarici ali vkrcavanju
v Port Arturju in Vladivostoku. Dopisniki
morajo obljubiti, da tudi ne bodo izkušali
doseči, da bi se zanje v teh točkah nare¬
dila kaka izjema.

Ko pride dopisnik na bojišče, se mora
najprej oglasiti v glavnem taborišču in po¬
kazati svoje listine ter legalizirane fotografije.
Glavni generalni štab ga da potem odvesti
k generalnemu štabu tistega oddelka, pri

206

katerem bode izvrševal svoj Časnikarski
poklic.

Vse drugo je odvisno od generalnega
štaba. Dopisniki so odgovorni ne le za vsa
svoja dejanja, ampak tudi za vse, kar store
njihovi uslužbenci. Prepovedano jim je bi¬
vati pri kaki utrdbi brez dovoljenja povelj¬
nikovega. Vsak dopisnik mora kot znak
svoje službe nositi na levem rokavu prišit
trak. Zabranjeno je oddati kako brzojavko
v šifrah (tajni pisavi). Vsako poročilo z bo¬
jišča je podvrženo cenzuri glavnega stana
in generalnih štabov mandžurske armade,
vojaških oblasti Amurske in Harbinske po¬
krajine, guvernerja na Sahalinu, vojniške
oblasti v lnkovu, Port Arturju in Vladivo¬
stoku.

Časnikarjem so bile torej stavljene precej
ozke meje. Poročila, ki prihajajo naravnost
z bojišča, so zato le bolj redka in kratka
in zanesljiva šele tedaj, ako govore o že
dovršenih operacijah. Razmotrivanja o tem,
kaj namerava ta ali ona armada, so brez
vsake vrednosti. Kajti ko bi zadela pravo,
jih gotovo generalni štab ne bi pustil ob¬
javiti. Ni pa izključeno, da sta pustili obe
stranki po časopisju nalašč razširjati napačna
poročila o svojih namenih, da bi prikrili
resnico in nasprotnika speljali na napačne
poti.

Vendar pa dobivamo zanesljiva poročila
po „Ruskem brzojavnem agentstvu“ in po
„Sanktpeterburškem brzojavnem agentstvu“,
katerima se pridružujejo točna, dasi kratka
poročila generalnega štaba. S temi se mo¬
rajo primerjati bujna poročila angleških in
nemških listov, da se dobi nekaka slika
položaja.

Ko so prihajale v evropsko časopisje
vesti o slabem preskrbovanju mandžurske
armade, je pa Kuropatkin nekoč ukazal, da
so odprli skladišča dopisnikom, ki so se
mogli na lastne oči prepričati, da so bile
take vesti krivične. Pa tudi ostrost je bila
na mestu. Dopisnik italijanske „Tribune“,

Prado, je razširjal neresnične vesti. Vsled
tega so ga kar odpravili iz Mandžurije. V
jezi je potem napisal še marsikak članek o
„slabi ruski vojaški upravi“.

Tako se je tudi tu pokazalo, da se da
ista stvar na več načinov popisavati h da
se mora vsaka novica soditi po viru, iz
katerega izhaja.

Podmorske ladje.

Ves čas rusko-japonske vojske se go¬
vori tudi o podmorskih ladjicah. Izpočetka
jih niso imeli niti Rusi niti Japonci, a po
opisanih dogodkih na morju so jih začeli
izdelavah na obeh straneh. Da naši bravci
dobijo vsaj nekoliko jasnih pojmov o tem
najnovejšem vojnem orodju, podajemo ne¬
katera pojasnila.

Kot jako pogubno orožje so se izkazale
podmorske mine, ki so na obeh straneh
uničile nekaj najlepših ladij. Toda mine so
sposobne le za obrambo obrežja in pri¬
stanišč, sovražne ladje napasti se ž njimi
ne more. Torpedne ladjice izpuščajo po¬
gubne torpede na sovražnika, ako se mu
morejo dovolj (300—400 /«) približati. Ker
pa sovražnik ladjico navadno veliko poprej
zapazi, preden se mu približa na primerno
daljavo, jo obsuje iz svojih brzostrelnih
topov s tako točo krogelj, da ji navadno ni
mogoče svojega namena izvršiti. Seveda bi
postala za težke ladje velika nevarnost, ko
bi se mogla torpednica nevidno, skrita pod
vodo, približati sovražni ladji. In ta namen
imajo podmorske ladje. Žnjimi je tudi možno
preiskati in odstraniti v morju skrite mine.

Prvi poizkus je napravil Amerikanec
Bushnell 1. 1797. Ladjica je bila podobna
dvema čolnoma, poveznjenima drug na dru¬
gega. Premikal je ladjico z vijaki, katere je
gonil z roko. Strelivo je imel v sodcu zunaj
ladjice in je nameraval sodček z vijakom
pritrditi k obodu sovražne ladje. V sodcu
je bila ura, katera bi čez nekaj časa sprožila

T

strelbo. Napad na sovražno ladjo „Eagle“
se mu sicer ni obnesel, vendar je njegovo
strelivo precej strahu povzročilo pri sovraž¬
niku.

V severo - ameriški vojni (1862 — 1865)
se je baje s podmorskim čolnom posrečilo
uničiti eno sovražno ladjo („Honsatonio“).
Ladjica je imela na sprednjem delu vdelano
široko, pa zelo kratko topovo cev, iz katere
se je na malo korakov ustrelila velikanska
bomba v sovražno ladjo, kjer je eksplo¬
dirala.

Največ zaslug za napravo podmorskih
ladjic imajo Francozi. Prve ladjice „Gymnote“
in „Goubet“ so bile le 8 m  dolge in komaj
2 m  široke. Tako majhna ladjica se pa ni
obnesla ; zato so poizkušali z večjimi. Inženir
Gustav Zede je izdelal ladjo 45 m  dolgo in
3'3 m  široko. Za kretanje v vodi je bila pa
nekoliko predolga, zato so obliko skrajšali.
Novejše ladjice („Morse“, „Narval“) imajo
dolžine večidel po 24/« in širjave 2 4/«;
nekatere so tudi večje, od 36—44 m  Angleži
se izpočetka niso dosti brigali za te „igrače“,
kakor so jih nazivali; toda ko so Francozi
izdelali več ladij, jih je vendar začelo skr¬
beti, in zato so kupili od Francozov ladjico
»Goubet“ in po tem, seveda izpremenjenem
vzorcu, začeli delati tudi sami podmorske
ladjice. Tudi Američani so se začeli za te
ladjice zanimati in so po načrtu irskega in¬
ženirja J. P. Hollanda izdelali nekatere ladje.
Holland je francoski model še nekoliko
skrajšal na 16—24/«' s premerom 31 do
3'4 m.

Oglejmo si tako ladjico malo natančneje!
Najlože jo primerjamo velikanski, na sredi
debeli in na obeh konceh enakomerno ošpi-
čeni smodki. Na vrhu je komaj za tretjino
l a dje dolg krov, ki ima spredaj majhen kake
3 U m  širok in toliko visok stolpič z malimi
okenci, ki so pa zaprta z močnim steklom.

Skozi ta stolpič opazuje vodja ladje oko¬
lico, ako ni ladjica potopljena pod vodo.
^ Sa  ladjica je napravljena iz 10—13 mm

207

močnih jeklenih ploč, ki so znotraj pritrjene
na jakih krogih. Vsa ladjica mora biti) zelo
močno izdelana, da je vodni tlak v globočini
ne stare. Ako zaide ladja 20 m  globoko, tedaj
znaša vodni tlak na ladjo okoli dve atmosferi,
ali 2kgm  kvadratni centimeter. Kvadratni me¬
ter površja mora torej vzdržati tlak 20.000 kg.
Ladjica plava navadno na površju. V slučaju
potrebe se pogrezne lahko toliko globoko,
da gleda samo zgoraj omenjeni stolpič
iz vode, ali pa se skrije popolnoma pod
vodo. V ta namen ima ladja v spodnjem
delu odločen prostor, v katerega se spusti
voda, in ladjica se skrije sedaj pod vodo.
Nalašč zato narejena sesalka izrine lahko
vodo iz ladje, da vzplava zopet na površje.
Razun tega ima ladjica spodaj pritrjeno ve¬
liko 2—3 tone težko železno ali svinčeno
utego, katera se z vijakom lahko od ladje
odloči, ako bi se morda sesalka pokvarila.
Za to utego olajšana ladja se sedaj v vodi
sama dvigne kviško. Prve ladjice so imele
za dviganje posebne navpično postavljene
vijake; sedaj rabijo ob straneh ladje pla-
vutam podobna krmila, katera ladjico spo¬
toma, ko plove, dvigajo, ali pa v globino
potapljajo. Da ladjica ne zaide pregloboko
v vodo, kjer je v nevarnosti, da je vodni
tlak ne stare, ima lastni manometer, ki kaže
silo tlaka in ob enem tudi globočino, v ka¬
teri se ladja nahaja. Ta priprava je pa tako
zvezana s plavutami, da jih avtomatično dviga
ali pa znižuje, kakor vodni tlak narašča ali
pa pojenjuje. Da se pa v ladji tudi pod
vodo obdrži prava smer, rabijo nalašč v to
prirejeni giroskop. i)

Gonilna  moč  podvodnih ladjic je
na površju navadni stroj, pod vodo elek-

i) Obryjev giroskop se rabi pri torpedih. Znano
je, da vreteno, katero se zelo hitro suče krog svoje
osi, to os ohrani nespremenjeno, (n. pr. os naše
zemlje, os projektila izrisane cevi, ako je med krogi
tako obešeno (Cardanijev obroč), da se lahko prosto
giblje. Tak giroskop vodju ladje tudi v globočini
kaže smer, v kateri mu je pluti. Avstrijski inženir
Obry ga je vpeljal pri torpedih.

208

trika. Na površju se rabi parni stoj, ali pa
kak drug- motor (bencinov, gazolinov motor).
Ako se pa ima ladja skriti popolnoma pod
vodo, tedaj najprej umaknejo dimnik v lad¬
jico, odprtino zakrijejo z močnim zaklopom,
in potem nastopi kot gonilna moč elektrika,
nakopičena v akumulatorjih. Ako je ladjica
na površju, tedaj akumulatorje s svojim
lastnim strojem zopet napolnijo. V bateriji

izrabljeni zrak z novim, boljšim. Da se v
zraku ne nakopiči preveč ogljikove kisline,
rabijo na francoskih ladjah neki poseben
kemičen preparat (oxilit), ki naj ogljikovo
kislino vsrkava. Seveda se da zrak nado¬
mestiti tudi na ta način, da je kavčukova
cev v zvezi s kovinsko posodo plavajočo
na površju, po kateri zračna sesalka lahko
vedno dovajo svežega zraka. To se da pa

Japonci streljajo nepokorne Korejce.

nakopičena elektrika žene ladjico k večjemu
do 50 milj (92 km)  daleč.

Zrak v ladjici  se pa kmalu skvari,
tudi stroji izpuhtevajo več ali manj škod¬
ljivih plinov. Dolgo časa ne bi ljudje v takem
zraku mogli bivati. Tudi temu je bilo treba
odpomoči. V močnih jeklenih posodah imajo
zrak stisnjen na 100 atmosfer, in tudi ne¬
koliko posod s čistim kisikom se nahaja pod
krovom. Iz te zaloge nadomeščajo polagoma

rabiti le tedaj, kadar s podvodnimi ladjami
izvršujejo kako delo ali kaj raziskujejo na
morskem dnu, v očigled sovražniku pa f°
ni izpeljivo, ker bi plavajoča posoda ladjo
sovražniku izdala.

Da podvodne ladjice ne morejo hitro
pluti, je umevno. Na površju znaša njihova
hitrica še 12 15 milj na uro, 1 ) toda pod

■) Morska milja meri 1852/«.

200

vodo se doseže komaj polovica. Ker imajo
vse druge vojne ladje veliko večjo hitrico
(oklopnice po 18 milj, križarice 20—23 milj
na uro), tedaj bi se mogel napad na so¬
vražno brodovje le tedaj izvršiti, ako so¬
vražne ladje stoje mirno.

Topov ladjica ne more rabiti. Njeno edino
orožje je torpedo, katerih so na ladjici 3—4.
Ladjica ima spredaj odprtino, skozi katero iz¬
pusti torpedo na sovražno ladjo. Na površju

par oseb gre iz srede čolna na eden ali
drugi konec, se čoln neznatno, morda za
kak centimeter globokeje potopi v vodo,
toda tega na čolnu še nikdo ne opazi. Pod¬
vodna ladjica, ki je enkrat vsa pod vodo,
pa ne more nič več vode razriniti, kakor se
to zgodi pri čolnu. Ona je prav tako ob¬
čutljiva, kakor prečka tehtnice, ki se nahaja
v ravnotežju in stoji čisto mirno vodoravno.
Neznatna peza na eni strani že nagne teht-

Podvodna ladja.

l e  ladja sicer z nekoliko močnejšimi jekle¬
nimi pločami zavarovana, tudi mali stolpič
z a opazovavca je jeklen, drugače je pa naj¬
boljši oklep ladjice proti sovražnim krogljam
— voda.

Oglejmo si pa sedaj tudi še težkoče,
katere se kažejo pri praktični uporabi pod¬
gorskih ladjic! Ako navadni čoln plava na
Površju vode, tedaj ga voda sama vzdržuje
v  ravnotežju in vodoravni smeri. Če tudi

Vojska na Daljnem Vzhodu.

nico. V istem položaju se nahaja tudi pod¬
vodna ladja. Dve osebi naj gresta iz srede
ladje na eden ali drugi konec, in ladja bo
to čutila in se nagnila. In ako ladja plove
pod vodo z vso hitrico 8 milj na uro ali
4 m  na sekundo, in se pri tem nagne za
150 navzdol, je v pol minute nad 30 m  glo¬
boko v vodi, kjer ji utegne že vodni tlak
postati nevaren, da je ne stare. Ladja ima
sicer varnostno napravo tudi za tak slučaj

14

210

(manometer, nihalo s plavutami), toda iz¬
kušnja uči, da tudi te naprave niso v vseh
slučajih zanesljive. Podvodna ladja ne plava
pod vodo nikdar sigurno vodoravno, temuč
se vedno v valoviti črti premika gor in dol.
Kjer morska globina naglo menja in nastopi
plitvina, se lahko ladjica pod vodo zarije
v obrežje. To se je pripetilo francoski pod-
vodnici „Gymnote“, katero so le s težavo
rešili.

Druga težkoča je jako omejeno obzorje
pod vodo. Vodno površje veliko zunanje
svetlobe odbija in razmerno le malo je
prodre v globino. V globočini 6 m  je še
toliko svetlobe, da se pri oknu v krovu
ladje navadni tisk za silo bere, toda v daljavo
se na 7 m  daleč komaj nekoliko vidi, na
10/« daljave pa tudi že velike ladje ni moči
razločiti. Da se ta nedostatek odstrani, so
izumili nastopno pripravo. Iz ladje moli
kviško na površje železna cev, ki ima na
vrhu optični aparat, nekoliko podoben foto-
grafičnemu aparatu. Prizma iz stekla, ali pa-
rabolično ogledalo odbija vodoravno spre¬
jete svetlobne trakove navpično navzdol v
ladjo. Vodja ladje vidi na mizi sliko obzorja
z ladjami, ki so na morju, in po tem uravna
svojo smer. Aparat — imenujejo ga „peri-
skop“ — v čisto mirnem morju tudi še po-
voljno deluje. Ako je pa morje le malo
valovito, potem pljuska ob steklo, na njem
se napravijo kapljice, pene, in s tem tudi
delovanje preneha. Tudi pri čisto mirnem
morju lahko iznad vode moleči periskop
podmorsko ladjo sovražniku izda. Sicer bi
se dalo z močno električno lučjo tudi ob¬
zorje pod vodo razsvetliti; poizkušnje pri
raziskavanju morskega dna ali potopljenih
ladij so se izborno obnesle, toda pri napadu
se pa luč ne more rabiti, ker bi napado-
vavca še nekoliko prej izdala sovražniku.
Ako se torej podmorska ladjica sovražni
ladji tako zelo približa, da jo že pod vodo
opazi, torej na 7 - 9 m,  in še le tedaj torpedo
izpusti, bode sicer sovražna ladja sigurno

zadeta, toda taka eksplozija utegne v tej
bližini tudi podmorski ladji sami postati po¬
gubna.

Iz teh podatkov posnemamo, da je me¬
hanizem podmorske ladjice jako sestavljen
in občuten. Najmanjša hiba, ki se pojavi
lahko v najusodnejšem trenutku, provzroči,
da se ladjica ne prikaže več na površje.

Glede praktične uporabe podmorske ladje
in njene sposobnosti za vojsko so veščaki
med sabo zelo needini. Nekateri ji pripisu¬
jejo veliko bodočnost, drugi zopet ji odre¬
kajo vse bojne sposobnosti. Največ izkušenj
imajo dandanes brez dvoma Francozi, ki so
se najbolj temeljito bavili s tem vprašanjem.
Angleži in Američani tej novi iznajdbi niso
posebno naklonjeni.

Prave pomorske bitke se te ladjice naj-
brže ne bodo mogle udeleževati. Tam od¬
ločujejo sedaj edino težki topovi. Tudi se
ne morejo te ladjice posebno daleč oddaljiti
od pristanišča. Vsekako pa utegnejo biti
važne pri obrambi obrežja ali pri blokadi
pristanišč. Torpedovk se nasprotnik obva¬
ruje z neprestano pozornostjo, ponoči z
električno lučjo, toda proti podmorskemu
čolnu, ki tihoma priplove do ladje, nima
nobenega gotovega sredstva. Ladja mora
vedno menjati svoj prostor, in to neprestano
premikanje združeno s strahom in negoto¬
vostjo, mora utruditi tudi najbolj drznega
sovražnika. Sicer so poizkušali napraviti
nalašč v to prirejene „mikrofone“, orodje,
katero naznanja vsak najmanjši šum v vodi,
toda uspeh je zelo dvomljiv, ker se ne da
določiti, prihaja li glas od lastnega, ali od
sovražnega brodovja.

V rusko-japonski vojski do sedaj pod¬
morskih čolnov niso rabili. Časopisi poročajo,
da ima baltiško brodovje pri sebi podmorske
čolne, in da so se tudi Japonci ž njimi
oskrbeli. V Vladivostoku je baje že več
ruskih podvodnih ladjic. Kakšen uspeh se
bo ž njimi dosegel, bo pokazala še le iz -
kušnja. /. Sušnik.

211

Boji pred trdnjavo.

Portarturski „Novi Kraj“ je pisal v za¬
četku obleganja: Na prednjih pozicijah Port
Arturja so po kinčovskem boju vsi sklenili,
da vztrajno zadržujejo hitrega sovražnika,
da hočejo prodati vsak svoj korak drago
in sicer s kolikor mogoče najmanjšimi izgu¬
bami za se. A kadar bo treba, bodo hrabro
branili po gričih dohod do Port Arturja in
se ne umaknejo brez boja niti za korak.

Branitelji na . prednjih pozicijah Port Ar¬
turja so stali dan na dan na straži in so
neprenehoma poizvedovali o moči in na¬
menih sovražnikovih. — Noč in dan ho¬
dijo ogledniki na različne strani in sicer v
manjših ali večjih oddelkih, vsak dan se
streljajo s sovražnikom. Naši so nekoliko-
krat s svojo hrabrostjo zapodili cele kolone
sovražnika, prodrli v njegove okope, kjer
so videli mlake krvi od ubitih in ranjenih
sovražnikov. Pobirali so na njih pozicijah
patrone, ki jih je sovražnik izstrelil ali iz¬
gubil. Po noči pa naši ne veliki oddelki
skoro nikdar ne dajo miru sovražniku; pri¬
kradejo se prav blizu k njegovim skrivališčem
'n povzročajo velik nemir ter jih silijo bra-
uiti vsako svojo pozicijo. Pri ogledovanju
Pa premotrivajo in določajo, kolikor mo
goče natanko, kako so oddelki sovražnikov
izpostavljeni, v kakem stanju so okopi,
m oč reserve in deloma tudi namene so¬
vražnikove. Vedni spopadi s sovražnikom
so bili vzrok, da so naši lovci izvršili marsi-
kateri slaven čin po gričih in to tem bolj,

vidijo, da se pri prebrisanem in smelem
manevru umikajo cele čete in celo bataljoni
s ovražnikov pred majhnimi oddelki. Pri tem
P a  naše izgube prav za prav niso zelo velike.

Kako drzni so postali portarturski ju-
na ki, se da povzeti iz dveh primerov, ki
Se ?ajo v začetek dobe, ko se je pričelo
obleganje trdnj ave.

Naš levi oddelek v desnem krilu se je
s Poprijel z Japonci 3. junija okoli gore Hu-

nisana. Tu so imeli Japonci precej močan
oddelek, okoli dva eskadrona kavalerije in
enega bataljona pehote. Naši lovci so za¬
sedli višine in vrhove gora zaporedoma.
Dobro so merili in jih tako ovirali s svo¬
jimi streli. Tu se loči kakih 20 Japoncev od
kolone; skrivaj so prišli po jarku na eno
visokih gorskih vej Hunisanskih. Razposta¬
vili so se na njegovem grebenu in pričeli
naše vrste obstreljavati. Tedaj so pozvali
dva strelca, enega izmed njih že okrašenega
s križcem sv. Jurija, da preženeta Japonce.
Hitro sta se skrila za vrhom, a nato pojavila na
gorskem grebenu, 500 korakov od Japoncev,
in jim pričela streljati v bok. Že s prvimi
streli sta ubila dva Japonca, drugi pa so
prišli v zmešnjavo in pričeli pobirati ubite;
oba moža nista na to dolgo premišljala,
ampak udarila na nje z glasnim „hura“!
Vsi so videli, kako je 20 Japoncev, pobravši
ubite, bežalo kolikor se je dalo po gori
navzdol pred dvema ruskima junakoma, ki
sta se, ne da bi se dosti zmenila za ta uspeh,
spustila na tla za kamenje in pogosto stre¬
ljala na kolono. Tudi to sta prisilila, da se
je skrila za goro. Oba mladca sta bila pri¬
poročena, da dobita križce za nagrado.

Prišlo je do drugega boja, blizu sovraž-
niških okopov. Tu pride ukaz, da se naši
ogledniki pomaknejo nazaj; pogrešili so pri
tem enega narednika.

Ta čas pa zaslišijo ob strani posamezne
strele in zapazijo, da se je sovražnikova
vrsta, zapustivši okope prve linije, pomak¬
nila na drugo linijo okopov, nato pa se
skrila popolnoma za goro. Poveljnik lovske
čete je poslal iskat narednika Ta se kmalu
pokaže in na vprašanje: „Kje si bil?“ od¬
govori: „Zašei sem v stran." Pokazalo se
je, da se je, zasledujoč sovražnika, ločil v
stran in se trudil, da dobi tako mesto, kjer
bi mogel prijeti sovražnika. To se mu je
tudi posrečilo: našel je tak kraj ter začel
streljati podolžno po vseh okopih in tako
primoral Japonce, da so prešli v zadnje

212

I

okope. En mož’je torej prisilil nekoliko de-
setoric Japoncev, da so se skrili za okope.
Ta je seveda dobil križec za hrabrost in po¬
gum. Tudi v vrsti kaže ruski vojak mnogo
samostojnosti. V boju pri Kinčovu se je
pripetil dogodek, ki je presenetil vse čast¬
nike v skrivališču šestega oddelka in se za
vselej vtisnil v spomin vsem navzočim. Arti¬
lerijski boj je že ponehaval in drug za dru¬
gim so umolknili topovi na kinčovski po¬
ziciji. Že je utihnila baterija štabnega kapi¬
tana Visokih in sovražnik je že obrnil vse
svoje topove na okope in skrivališča strelcev

Generalmajor Veličko,

zgraditelj portarturskih utrdb.

ter jih začel podirati. Tu zapazijo vsi, da je
baterija št. 9, oborožena s starimi kitajskimi
topovi, na čelu ji en sam mož, ki je prižigal
topove, zopet napravila ogenj.

Baterija št. 9. je bila nedaleč od skriva¬
lišča šestega oddelka. S pomočjo daljno¬
gleda se je prav natanko in jasno videlo,
kako je eden izmed topničarjev, ne meneč
se za ljuti artiljerijski ogenj sovražnika, po¬
polnoma mirno nabijal top; pri merjenju se
mu ni nič mudilo, streljal je in gledal, kako
leti njegova kroglja, in šel proč. Čez kake

tri ali štiri minute se vrne — najbrže je šel
po strelivo — in zopet prične svoje delo.

Japonci so se očividno razljuiili in začeli !
neprenehoma sipati ogenj na baterijo.

Topničar pa se je prav malo zanimal za
to, kar se je krog njega godilo Imel je
edino željo, še več krogelj postreljati in še
več škode prizadeti sovražniku. Pretekla h
je ena ura in druga, in on je še edini kakor
prej streljal iz enega topa. Vsi so s silnim
zanimanjem zrli na baterijo. Vsi častniki in
vojaki so med delom pazili, kako se vse to
konča.

Mnogo je bilo treba poguma, daje  sam jj
vzdrževal ogenj. Sam je nabijal, meril in
streljal ter si sam prinašal streliva. Celo
poldrugo uro je trajalo to junaško streljanje. \

Razpostavljene lovske čete ra/ven onih,
ki imajo nalogo, poizvedovati o sovražni¬
kovi moči, pazijo zlasti s skrbnim očesom, j
kadar se dovaja Japoncem rogata živina.

Takih čet so razporedili po nekoliko od
vsakega polka. Ljudje so pri teh oddelkih
kar najmanj otovorjeni; vse, kar je v mirnem ;i
času predpisano, da vojak nosi, je sedaj le |
nepotrebno breme in se zato tudi pušča v I
Port Arturju. Tako je dana vojaku prilika, ^
da svobodneje deluje.

Lovci smatrajo vsak dan kot izgubljen, t
kadar se jim ne posreči, izzvati Japonce na
streljanje. Pehotna četa lovcev 28. polka z
200 strelci in poveljnikom štabnim kape¬
tanom Ljubinskim se je že devetkrat ude- .
ležila prask s sovražnikom.

9. junija se je približalo pol čete japonskim
okopom pod Hilidžao na 200 sežnjev in j'* 1
potisnilo s skal pred okopom nazaj. Tfl |
in pol ure sta jo, skrivajoč se za kamni, ob- |
streljevali dve japonski četi, ki sta ležali '
zelo kratki razdalji v silnih okopih. Bliz 11
so nekaj prej lovci, ogledniki, našli Čede »
japonske rogate živine. Med bojem z lo yCl

se je mirno pasla za skalami, dokler je ni s0
vzeli. Živine je bilo okoli sto glav. Dot> er
plen za posadko! Ta čas so se že nas 1

213

predrzneži, ki so se lotili Japoncev na ko¬
njih, ko so čuvali čedo. Brez daljšega od¬
lašanja so izbrali 35 glav govedi in nekaj
konj in mul i staje in jih gnali k svojemu
oddelku in odtod v taborišče. Japonci so
bili tako presenečeni, da niti poizkušali niso
živali dobiti nazaj.

Japonci v Daljnem.

Japonci so Daljni porabili kot pomožno
pristanišče pri obleganju Port Arturja, in to
tem lažje, ker so Rusi mnogo prepozno

ninski ladjedelnici so delali potem Japonci
svoje ladje, tamošnja skladišča so izpreme-
nili v arzenal, kateri je preskrboval japonsko
armado v Mandžuriji z municijo in strelivom.
Niti dinamskih strojev niso Rusi vzeli seboj.
En dinamski stroj so pustili Japonci v Dalj¬
nem, druge so pa odpeljali pred Port Artur,
da so proizvajali električno luč njihovim
projektorjem.

Izpočetka so hoteli Rusi pokončati molo
in dok, a iz Port Arturja so dobili povelje,
da ju naj puste. Poslednjo minuto pride po¬
velje, da ju naj uničijo, in tedaj so hitro

Utrdba portarturska.

za pustili mesto in pustili Japoncem P r ^
dragocenega materiala. N. D. Popov, 1  1
večkrat prodrl blokado Port Arturja, pnpo-
ve duje o tem : - h

Ko. smo zapuščali Daljni, na mnogin
krajih nismo naredili večje škode, nego
sm ° pobili okna. Drugo je vse ostalo ne
Poškodovano, in tako so dobili -! a P° n
’ Zv rstno podlago za svoje operacije. 1

pod molo položili mino, a ta se ni razletela,
pred dokom so v naglici potopili parnik, a
tega so Japonci pozneje dvignili in porabili
za prevoz svojih vojakov. Tudi druge škode
— pravi Popov — niso bile take, da jih
ne bi bili Japonci hitro popravili, in so do¬
bili tako v roke dragoceno mesto. Posebno
jim je prav prišla železnica, na kateri so
dobili še celo lokomotivo!

214

Kaj je bilo temu krivo? Popov pripo¬
veduje : Ko je bil Daljni na severu od Ja¬
poncev odrezan, se je prebivalstvo obrnilo
do generala Steslja s prošnjo, da mu dovoli
zapustiti mesto in priti v Port Artur To jim
ni bilo dovoljeno. Železničarjem so dovolili
priti v trdnjavo, ako pripeljejo s seboj hrane
za enajst mesecev. Naložili so 75 vagonov z
moko in konservami in šli za utrdbe, a drugo
prebivalstvo je ostalo v Daljnem. Zdaj pa
je prišel 26. maj. Rano zjutraj so letali po
ulicah policaji, bili s palicami po oknih in
šipah in kričali: „Bežite! Japonci gred6“.

Strašna panika nastane po mestu. Mnogo
jih je priletelo iz hiš brez vrhne obleke,
-kakor so skočili iz postelje. Ženske so na
ulicah jokale in upile, otroci so preplašeni
kričali — bila je strašna zmešnjava. Kam be¬
žati? Kam se skriti? Hiteli so k stanovanju
župana Saharova, a ta je bil že dal napreči
in se je peljal skozi mesto. Zdaj je vse udrlo
iz mesta in hitelo proti Port Arturju. Tolika
je bila zmešnjava, da nesrečnežem nihče še
tega ni povedal, da je zanje pripravljen že¬
lezniški vlak, s katerim se je peljalo samo
dvajset ljudi, med tem, ko so drugi letali po
cesti peš po poti, ki je dolga dobrih 50 vrst!
Lačnih in trudnih je tako pribežalo skupaj
v trdnjavo kakih 200 daljninskih revežev

Nimamo vzroka dvomiti nad resničnostjo
tega pripovedovavca. To je zopet en ža¬
losten zgled silno slabe birokraške ruske
uprave, ki niti v vojnem času ni znala po¬
skrbeti za prebivalstvo.

V Daljnem so najprej kitajski roparji iz¬
koristili položaj. Vlomili so v zapuščene
hiše in kradli, kar se je dalo. A ko so prišli
Japonci in redno zasedli mesto, so te nepo¬
klicane goste polovili in kaznovali.

Iz Tokia se je poročalo, da so morali
Japonci v Daljnem najprej pogasiti velik
požar, ki je uničil skoro peti del mesta.
Mestna in vladna poslopja, šole in železniška
postaja, poštni in brzojavni urad so zgoreli.

Če je to res, je požar najbrže nastal pozneje,
ko so beguni že zapustili mesto.

„Novi Kraj“ je priobčil še sledečo za¬
nimivost: V Daljnem sta ostala le vlakov
sprevodnik Vasiljevski in grški trgovec:
prespala sta bila čas, ko so Rusi zapustili
mesto. Zjutraj gre Vasiljevski po delu v
pisarno kitajskega podjetnika Tajho, toda
tu najde le enega Japonca, ki ga je poznal
še iz Vladivostoka. Sluteč, v kaki zagati da j
se nahaja, sklene Vasiljevski da se skrije a I
tedaj ga zasači na ulici tolpa Kitajcev, ki
jim je načeloval Kitajec — kuhar inženirja
Trenjuhina. Kitajci so zahtevali od Vasiljev- |
skega denarja; imel je pri sebi 400 rubljev s
80 kopejk. 400 rubljev mu je vzel kuhar, i
drugi pa so hoteli še ostalo, a kuhar je
vztrajal pri tem, da puste Vasiljevskemu
80 kopejk za čufan (obed). Grku so vzeli
Kitajci 1600 rubljev. Sicer jima niso prizadejali
nič žalega in ju izpustili v Fort Artur.

Kitajcev je bilo okoli 1500 ljudi. Hiteli
so ropat in mnogi so tudi požigali v mestu.
Tudi Japonci so po prihodu v mesto mnogo
požgali. Glavni stan so si uredili v stano¬
vanju glavnega inženirja in načelnika mesta
Saharova. V Daljnem je ostal v bolnici en
ruski častnik, ki se mu je posrečilo poslati
poročilo v Fort Artur. Tu opisuje postrežbo
za ranjence in hvali Japonce, da so se zanj
še posebej pobrinili. V hospitalih strežejo
japonskim ranjencem angleške in amerikan-
ske usmiljene sestre.

Junij v Mandžuriji.

Fenvančen je bil strateškega pomena
zato, ker obvladuje zvezo med reko Jalu D
med severnimi kraji. Odtod je Kuroki pomikal
svoje oddelke proti severno ležečim p re '
lazom, kateri so postali torišče hudih bojev-
Severnovzhodno in severnozapadno od Saj'
mace tvori gorovje dva prelaza : Falilin F
Fončulin. Še en prelaz je ob reki Tajce,

215

katera si je izkopala svojo strugo skozi go¬
rovje.

Kuroki je zdaj porival polagoma svoje
desno krilo do Sajmace, da bi dobil v svojo
oblast vse gorske prelaze. Tu je bil pa tudi
Kuropatkin nastavil močne oddelke, kateri
so z vsemi silami izkušali rešiti gorske pre¬
hode za Ruse. Saj je bilo pa tod tudi naj
lažje zadržavati sovražno prodiranje. Boji
so bili za obe stranki jako naporni, ker je
svet jako hribovit, in zlasti, ko je napočilo
deževno vreme, so vojaki v prelazih mnogo
trpeli.

Najprej sta zadrževala Japonce generala
Miščenko in Rennenkampf, ki sta imela hkrati
tudi nalogo poizvedovanja. Največkrat sta
se v teh bojih imenovala kraja Sajmace in
Kuandasian.

Nodzuova armada se je bila tačas že
vsa izkrcala pri Takušanu in je zdaj začela
prodirati proti severu Tu je udarila na ruske
čete pri Siujanu, kjer so se bili sicer Rusi
postavili v bran, a ne z namenom, da bi
prišlo do kake večje bitke. Oddelek gene¬
rala Miščenka, sestavljen iz hitrih in drznih
kazakov, se je tu spustil v manjšo bitko in
je zadržaval nekaj časa Japonce, vsaj toliko,
da se je prepričal o moči Nodzuove armade.
Sredi junija, ko je bil Stakelberg na Ljao-
dunu, je padel Siujan v japonske roke. Tu
so se Japonci takoj začeli utrjevati. Za bo¬
dočnost največjega pomena je to, da Japonci
niso bili nikdar zadovoljni samo s tem, da
so kak kraj zavzeli, ampak so ga vselej tudi
vsaj za silo utrdili, da bi v slučaju kake ne¬
zgode imeli zagotovljeno postojanko. Takoj
sta obe armadi, Kurokijeva in Nodzuova,
že začeli postopati po natančnem koncen¬
tričnem načrtu, tako, da sta bili nekoliko v
zv ezi, a sta vsaka v svoji smeri prodirali
Proti eni točki, ki je bila križišče tudi smeri
Okuove armade—: namreč proti Ljaojanu,
tedanjemu ruskemu glavnemu stanu Že tu
Se  je pokazala izredna spretnost Japoncev,
kako so hitro naredili telefonske in brzojavne

zveze V najkrajšem času sta bili obe armadi,
krajevno tako silno oddaljeni, že v taki zvezi,
da je druga o drugi vedela vse potrebno.

Ta čas je Kuropatkin za svojo armado
ustanovil list »Vestnik mandžurskoj armiji",
ki je izhajal trikrat na teden in je imel ta
namen, da je vojaštvo zanesljivo izvedelo
o stvareh, ki so bile zanj potrebne, a je
prinašal včasih tudi druge novice. Ker so
dohajali evropski listi šele pozno na bojišče
in je bila v njih vojska seveda od raznih
dopisnikov čudno popisana, je bil tak list
Kuropatkinu potreben in se je priporočal
zlasti še za to, ker je Kuropatkin pri formi¬
ranju svoje armade moral stati mirno v Ljao¬
janu in je imel torej večji del svoje sile
skupaj na enem kraju. Zato so se pa častniki
oglasili kot sotrudniki v velikem številu. Ku¬
ropatkin je to spoznal tudi kot potrebno
vzgojno delo za častnike, kateri so se opo¬
zarjali s tem na umstveno strateško delo,
ki je v modemi vojski največje važnosti.
List je stal 6 rubljev za pol leta. Tiskarna
in uredništvo sta bili nastanjeni v železniških
vozovih, da sta bili vedno popolnoma pri¬
pravljeni na vsako potrebno premestitev.
Tudi izven armade je dobil na Ruskem ta
list precej naročnikov.

Kuropatkin je uredil dotlej komaj kakih
120.000 vojakov. Dovažanje se nikakor ni
vršilo z vedno enako naglico, in včasih je
tudi kar za cel teden ali še več zaostalo,
kar pač ni čudno pri veliki težavi prevoza.
General Linjevič takrat ni bil še podložen
Kuiopatkinu, ampak je s svojo armado sa¬
mostojno operiral in se bojev ni udeleževal.

Kuropatkin je videl, kako ga nameravajo
Japonci od vseh strani obiti. A on ni mogel
takrat udariti na nobeno stran. Držal se je
železnice, utrjeval Ljaojan, zadržaval sovraž¬
nika in čakal. Seveda je moral vedno napeto
paziti na vse, kar se godi okoli njega. Bolj
je pa gledal na to, kar se godi za njim,
kakor pa pred njim, ker je bila njegova

216

prva in največja skrb ta, da mu ne odreže bila pridobljena zopet dobra postojanka za-

_ . -v ■ l  :i • /-vrl tm n n H t! i rc l/o vnlnTnJm \/ nn.kn- o rv

sovražnik umikanja.

Ko se je moral Sta-
kelberg vrniti, je Ku-
ropatkin svoje desno
krilo zavil daleč na
jug in mu je s tem
olajšal povrnitev; dru¬
gače bi ta oddelek
trpel še večje izgube,
če ne bi bil morda
celo uničen. Takrat so
Japonci celo pričako¬
vali, da bo velike od¬
delke poslal v Njučvan
in Kajpin. A on na
to seveda ni mislil, ker
je bil vesel, da je rešil
vsaj ostanke Stakel-
bergovih čet.

V Sajmaci je bil iz-
početka le en ruski
bataljon posadke z
dvema topoma. Ta se
seveda ni mogel bra¬
niti Kurokiju, ki ga je
potisnil vun in vzel to
postojanko. — Izgube
niso bile posebne na
nobeni stran 1 , le to
je čudno, da sta bila
vjeta pri tem dva ruska
častnika. A Rusi so šli
zopet nazaj na Saj¬
maci Večji oddelek je
pregnal Japonce in ta
kraj zopet zasedel.

Štiridnevni boji z
ruskimi prednjimi če¬
tami so Japoncem po¬
lagoma pridobivali
vedno več ozemlja
proti Kajpinu, ki je pre¬
cej važno pristanišče in odkoder vodi tudi
precej dobra cesta proti Ljaojanu. S tem je

padno od mandžurske železnice. Vendar so

Pogled na

se kazaški oddelki tukaj jako dobro izkazali,
mnogo bolje, nego pozneje v goratih man-

217

džurskih krajih, kjer sploh ni bilo ugodno
ozemlje za konjico. Dne 25. junija so Japonci

ever ne strani.

začeli z manjšimi boji pri Kajpinu, in šele
julija ga je mogel general Oku stalno za¬

sesti. Vsled tega je pa bil Kuropatkin pri¬
siljen, da je svoje desno krilo zavil zopet
nekoliko proti severu.

Zdaj je bilo torej
povsod preskrbljeno
za gotovo in varno
podlago za japonsko
prodiranje, ker so
imeli pristanišča in že¬
leznico. Sporočilo se
je ob tem času še o
novi zvijači japonski.
Ti so baje z doma pri¬
peljali nove železniške
vozove, ki so nekoliko
ožji od ruskih. Rusi
imajo širši tir, kakor
druge države. To so
storili zato, da ne
more nobena tuja ar¬
mada s svojih železnic
naravnost voziti na
Rusko, ampak mora
šele prekladati. Če bi
Avstrija hotela napasti
Rusijo, ne bi mogla s
svojimi vozovi voziti
po ruskem tiru, ker je
širši. Japonci so pa
ruske pragove, na ka¬
terih so položene šine,
okrajšali za toliko, ko¬
likor je njihov tir ožji.
Če bi torej Rusi kdaj
Japoncem hoteli vzeti
železnico, ne bi mogli
s svojimi vlaki več po
njej voziti, kajti želez¬
niški prag se da pač
okrajšati, ne da se pa
podaljšati. Rusi bi mo¬
rali torej vložiti čisto
nove prage, kar bi
bilo silno zamudno in utegne še zelo vpli¬
vati na poznejši razvoj dogodkov.

218

Portarturske utrdbe.

Zdaj se pa ozrimo nekoliko na položaj
portarturske trdnjave, ki je postala velik
zgled modernim trdnjavam. Že kitajski pod¬
kralj kvantunski, znani Li-Hun-Čan, je začel
utrjevati ta kraj, ki je po naravi silno pri¬
praven za utrdbe. A šele Rusi so postavili
tod popolnoma moderne utrdbe, zmožne, da
se uspešno ustavljajo novodobni armadi z
vsemi njenimi strašnimi razdiralnimi sredstvi.

Seveda si ne smemo take trdnjave misliti
tako, kakor smo jih bili vajeni videti na po
dobah iz stare zgodovine, ali kakršne še
opazujemo na razvalinah naših srednjeveških
gradov. Prej je bilo utrjeno skoro vsako
mesto. Stara Ljubljana na primer, kakor jo
vidimo še na podobi iz Valvazorjevih časov,
je bila majhno mesto, obdano z zidovjem,
okoli katerega je bil izkopan globok jarek,
napolnjen z vodo. Skozi mestni zid so vo¬
dila močna vrata, ki so odprta služila pro¬
metu, kadar so jih zaprli, pa so zadrževala
sovražnika, ki jih je moral s silo vdreti.
Zatiški samostan kaže še podobo takega
jarka, čez katerega vodi most do vrat. Ta
most so vzdignili, in sovražnik ni mogel
čez jarek.

Dandanes taka utrdba ne izda nič, ker
zadostuje nekaj strelov iz topov, da razrušijo
tudi najmočnejši zid.

Mesto, katero hočejo dandanes utrditi,
obdajo z vencem samostojnih utrdb, katere
mora sovražnik posamezne napadati, in šele,
kadar je dobil vse v svojo oblast, more
reči, da je gospodar trdnjave. Za to mora
pa biti pripravna cela okolica, kjer morajo
biti take višine, da se da z njih dobro vi¬
deti na oblegajočega sovražnika in ga z
gotovostjo obstreljavati.

Fort Artur ima tako lego, in zato je tako
važen. Okoli izbornega pristanišča je toliko
prostora, da se na njem lahko razvija mestno
življenje. Na morje vun pa sega gorovje, ki
nudi izvrstno lego za utrdbo proti morski

strani, kakor smo že opetovano videli pri
izbornem dolovanju baterij na Zlati gori.
Za mestom se dviga svet polagoma in pre¬
haja v visoke hribe, ki se raztezajo v dolgih
hrbtih mnogo kilometrov daleč proti severu.
Tam pa, kjer se ti hribje znižujejo, se zo¬
žuje zemlja, ker jo objemlje morje, in tu,
na najožjem kraju, je Kinčov, katerega vo¬
jaška važnost se je pokazala v bitki, ki smo
jo opisali. Škoda, da tukaj niso Rusi zgra¬
dili pravilne trdnjave. Tu bi bili Japonce
mogli zadrževati več mesecev, ako bi bili
prej pomislili na pretečo vojsko. Gotovo
je, da bodo Japonci, ako ostane ta važna
ožina trajno v njihovih rokah, znali izko¬
ristiti to izkušnjo.

Prava utrjena črta okoli Port Arturja se
razteza v velikem polkrogu po hribih od
morja do morja tako, da je pristanišče v
njeni sredi. Ta črta je dolga dobrih dvajset
kilometrov in šteje kakih petindvajset moč¬
nejših utrdeb. Vse te utrdbe, postavljene od
generalmajorja Velička, so tako v zvezi med
seboj, da ne more sovražnik nikjer prodreti.
Povsod ga dosežejo topovi iz utrdb, in če
bi vzel eno samo utrdbo, mu nič ne po¬
maga, ker ga pobije popolnoma topniški
ogenj s sosednih utrdeb.

Zunaj te glavne črte pa je še več manjših
utrdeb, katere služijo kakor nekake prednje
straže. Najvažnejša med njimi je Volčja gora,
katera je ravno na sredi med železnico in
med cesto, ki vodi proti severu. Odtod se
vidi skozi ozko dolino v pristanišče in se
da tudi streljati, seveda le z največjimi to¬
povi, do mesta. Potem so pa utrdbe tudi
še notri v tem polkrogu, med katerimi so
najvažnejše one proti morski strani (gl. zem¬
ljevid str. 120—121) Na Ljaotešanu, ki je
najvišji greben na jugu, je stalo tudi nekaj
utrdeb, ki so bile pa izven glavne črte.

Vsaka utrdba je dobro zgrajena z močnim
zidovjem, a tako pokrita s prstjo od zunaj,
da streli topov ne morejo ničesa razbiti,
ampak se granate zarijejo v mehko travo

2 i y

in izgube svojo moč. Več utrdbe je v zemlji,
kakor nad zemljo. Poskrbljeno je tudi za
podzemska skrivališča, v katerih se lahko
zavaruje moštvo pred sovražnimi streli. —
Močne baterije so skrite na teh utrdbah in
mečejo smrt v naskakujočega sovražnika.
Vse utrdbe so pa zvezane z mestom, kjer
so velika skladišča streliva in živeža, in od¬
koder je bilo poveljniku mogoče, da jih je
vse sproti preskrboval z vsem potrebnim

Vez te utrdbe je bil postavljen general
Kondratenko, izvrsten poveljnik in topničar.
Steselj je bil vrhovni poveljnik vsega Kvan-
tuna, a Kondratenko je osebno vodil brambo
na utrdbah. Ker se je Stesljeva oblast vedno
bolj krčila, tako da je slednjič obsegala samo
še portartursko ozemlje, se je vedno le on
imenoval kot branitelj trdnjave, dasi je brez
dvoma najhujše delo izvrševal Kondratenko.

Ko so bili Rusi leta 1898. zasedli ves
Kvantun, se je morala vlada seveda baviti
z vprašanjem, kako si ga zavaruje. Bili sta
dve struji v odločilnih krogih: eni so po¬
udarjali veliko važnost tega kraja in so za
htevali za obrambo Kvantuna velike vojne
sile, drugi so pa opozarjali na prevelike
stroške. Fort Artur je Rusiji itak zagotovljen,
njemu se ni treba braniti — so rekli ti po¬
slednji— saj stoji za njim cela Rusija! Rusi
so bili tako uverjeni o nepremagljivi sili
svoje države, da se jim je zdelo nemogoče,
da bi se sploh še kdo drznil jim kaj jemati.

Slednjič so sklenili v vojnem svetu po
večini glasov, da se določi posadka Kvan¬
tuna tudi v bodoče na 11.300 mož. Ker so
se ozirali v prvi vrsti na denarno stran tega
vprašanja, se ni čuditi, da so štedili še bolj
pri trdnjavi, kajti utrdbe stanejo ogromne
vsote. Zato so že tedaj uamestu 528 topov
za brambo na suhem, ki so bili predlagani,
jih sprejeli le 237. Zato niso mogli dovolj
zavarovati višin pred glavno obrambno črto,
k* je s tem prišla sama v nevarnost. Izpo-
četka so bili proračunali za zgradbo in oboro-

ženje utrdeb 15 milijonov rubljev, a so to
vsoto znižali na 5 milijonov.

Teh prihranjenih 10 milijonov rubljev je
pozneje Rusija plačala s stotinami brez vsake
koristi izgubljenih milijonov, kakor bomo
še videli.

V vsej naglici so Rusi zdaj popravljali,
kar je bilo prej zamujenega. Kopali so rove
in zakope, napeljevali žice itd. ter storili vse,
kar je bilo mogoče v kratkem času do ob¬
leganja trdnjave. Sila kola lomi, in marsikaj,
kar se je zdelo prej neizvršljivo, so zdaj
naredili v kratkem času na povelje Stesljevo.

Iz P  ort Arturja.

„Novi Kraj“ je poročal iz začetka oble
ganja: 12. junija je bila zbrana četa lovcev
25. vzhodno - sibirskega strelskega polka,
okrog 120 mož, pod načelstvom poročnika
Bicojeva, poleg mlajših častnikov poročnika
Zlobinskega in podpraporščaka Sidorova;
odpravili so jo pod poveljstvom podpolkov¬
nika Kilenina na našo desnico, da izvrši
napad na sovražnika.

13. junija, okoli 6. ure zvečer, je pričela
ta četa lovcev napad na levo krilo sovraž¬
nikovo, podpirana na svoji levici od čete,
ki ji je služila kot straža. Ogledniki so šli
spredaj na obeh krilih Tudi japonski okopi
so bili tako dobro opravljeni, da so jih
spoznali le na razdaljo nekaj desetoric ko¬
rakov, ko je že začela njih pehota metati
ogenj. Ta čas jim je pa že poslal poročnik
Birojev nasproti svojo četo Že prvi sovraž¬
nikovi streli so bili usodepolni za poročnika
Zlobinskega, ki se je nahajal v koloni. Padel
je, ranjen v prsi.

Prišlo je povelje: „Hura!“ Lovci so
udarili naprej in pognali Japonce iz okopov.

Ti so bežali, razkropljeni po naših strelih.
Lovci so se vzdignili dalje in zadeli v kratkem
na drugo vrsto okopov. Tukaj sta bili kaki
dve četi Japoncev. Sovražnik je začel hud,
a nereden ogenj na napada/ce. Poročnik

220

Bicojev, ki je šel spredaj, je padel, smrtno
ranjen v trebuh. Vsled izgube drugega čast¬
nika je prenehalo streljanje za trenotek.
Podpraporščak Sidorov je prišel z reservo
na mesto, toda še ni vedel, kaj bi začel.

Vendar je trajal ta presledek le nekaj
sekund. Ostal je bil spredaj še starši pod¬
častnik druge čete Roman Arov. S krikom
„hura“ se je zagnal on in 60 mož naprej,
nesoč sovragu smrt. Japonci niso vzdržali
napada ruskih bajonetov in dve četi sta
zbežali pred hrabrimi junaki. Preganjali so
jih z mnogimi streli. Vzemši druge okope,

so hoteli lovci iti še dalje; toda prišlo je
povelje podpolkovnika Butusova, da se ne
smejo spustiti v boj, in tako so bili primo¬
rani odnehati. Poročnik Bicojev je živel še
10 minut. Vzel je slovo od svojega oddelka
in ga prosil, da izroči srčen pozdrav nje¬
govim tovarišem. Zadnje besede so mu bile:
„Naj zvedo Japonci, kako se znajo boriti
Rusi . . in nato mu je glas zamrl.

Komaj so se začeli naši lovci pomikati
nazaj, so udarili Japonci na nje in pričeli
silno streljati. Kako malo je pazil sovražnik
na svoj ogenj, se je očitno pokazalo. Ko

bi bili bolje merili in ker se ni bilo bati
ruskih bajonetov, bi bili Japonci lahko uni¬
čili ves oddelek.

Z mesta, kjer je bila bitka, je odnesel
poročnika Zlobinskega njegov ordonančni
vojak, strelec četrte čete Vasilij Trusov. Pre¬
vezal mu je nekoliko rano; nato se je po¬
ročnik Zlobinski s trudom vzdignil in šel.
Toda kmalu je vsled izgubljene krvi oslabel
in se ni mogel več vzdigniti. Tu pohiti
Trusov k stražni četi, izprosi si dva moža,
in ta odneseta ranjenega častnika. Že je bilo
popolnoma temno in Japonci blizu. V za¬
četku je hotel Vasilij Trusov
položiti svojega gospoda v
malem gaju, da bi si od¬
dahnil, toda zbal se je da
ne bi Japonci slišali stokanja
in jih tako zasledili. Vojaki
so napravili nosilnice, polo¬
žili častnika nanje in se od¬
pravili naprej, spotikajoč se
ob kamenje in tavajoč v te¬
mini. Po dolgem času so
dospeli do kraja, kjer so
obvezovali ranjence. Tu so
napravili poročniku Zlobin
skemu prevezo in ga zjutraj
odpravili na nosilnicah v
Port Artur. Naslednji dan.
je umrl.

Dopisnik „Prav. Vestn.“
podaje povest poročnika Makedonskega,
kako se mu je posrečilo uiti iz Port Arturja,
ko je bil že resno oblegan.

Najemši majhno ladjico z enim jamborom,
v kateri je bilo prostora samo za štiri ljudi,
se je spustil Makedonski s svojim ordo-
nančnim vojakom in veslarjem Kitajcem pod
noč 8. junija na morje iz Golobinjega zaliva
na majhnem čolniču. Svoj tek so namerili
na Inkov, ker so v smeri na Čifu križali
Japonci, ki so polagali mine. Na tej poti
pa je rešil le srečen slučaj Makedonskega,
da ga niso vjeli Japonci.

Japonsko poljsko topništvo.

Hote ali nehote se je bMo treba ustaviti.
Mala ladjica Makedonskega je zadela na dve
večji lad ; i in hipoma sta se prikazala na ho-
ricontu dva japonska polagavca min. Zagle¬
dala sta čoln in se napotila k njemu. Resje
moralo biti nemirno srce hrabrega poroč¬
nika. Legel je na dno svoj°ga čolna, pokril
se s slamnato plahto, izpod katere je na-
lahko pomolil svojo glavo in začel zasledo¬
vati z daljnogledom, kak namen da imajo
sovražni ogledni čolni.

Glej, bližajo se . .. Bliže, bliže .. . Prišli
so k eni ladji. .. Nekaj so vprašali. . . Pri¬
dejo k drugi, slednjič tudi k tretji in tedaj
—• smrt, ali življenje? Nakrat se obrnejo
japonski polagavci min na drugo stran in
odhajajo vedno dalje in dalje ter izginejo
slednjič popolnoma v oni morski daljavi,
iz katere so se uro poprej tako hipno po¬
javili. Ura, ena sama ura, vendar se je zdela
Makedonskemu cela večnost.

Kaj so bili napravili ? Našli so na obeh
večjih čolnih kitajske ribiče, ribe in mreže;
zato se je zdelo Japoncem odveč preisko¬
vati malo ladjico. Odleglo je Makedonskemu.
Potegnil je vetrček in napel jadro, in ladjica
je znova krenila na pot na Inkov. Tja je
dospel brez daljnih težav. A vedno ni šlo
•ako gladko.

Poguba japonskih pre¬
voznih parnikov.

Japonci so morali v Korejski ožini vzdr-
žavati brodovje pod poveljstvom admirala
Kavamura, ki je prežal na najožjem kraju,
da bi zastavil pot ruskim parnikom, ki so
jih pričakovali od Vladivostoka sem. Japonci
niso bili nikakor brez skrbi. Kajti pokvarjene
ladje „Cesarjevič“, „Retvizan“ in „Palada“
so hitro popravljali, in nadejati se je bilo,
da prodre portartursko brodovje iz prista¬
nišča in se reši v Vladivostok. Ko bi se
bila dobro zmenila Vitheft in Skrydlov, da
bi bilo prodrlo portartursko brodovje, na¬
sproti bi mu bil pa prišel ob istem času
Skrydlov, da bi bila udarila od obeh strani
na Kavamura, bi ga bili obe brodovji go¬
tovo premagali, ker sta bili mnogo močnejši.

Kako bi bila vojska vse drugače napre¬
dovala, ako bi bil imel portarturski poveljnik
toliko poguma! A Vitheft ni bil mož zato.

Pač pa je pokazalo vladivostoško bro¬
dovje nekaj hvalevredne delavnosti. Dne
15 . junija so se pokazale ruske oklopne kri -
žarice „Rosija“, „Gromoboj“ in „Rurik“ v
Korejski ožini, da bi prestregle kak prevozni
parnik Poveljeval jim je admiral Bezobrazov.
Kamimura je imel zopet smolo, da ga takrat

222

ni bilo tam, ampak je križal nekje po Ru¬
menem morju

Bilo je podnevu, ko je „Gromoboj“
zapazil prevozni parnik „ldzumimaru“. —
Pozval ga je, naj se vda, japonski parnik
pa je z vsem parom plul naprej. „Gromoboj“
ga je preganjal in s streli potopil Bil je
poln vojaštva. Japonci so skakali s krova
v morje, a Rusi so jih čez sto potegnili iz
vode in vjeli. Se dva manjša japonska par¬
nika sta ušla in se rešila na otok Iki.

Kmalu zapazijo Rusi še dva parnika.
Eden je bil „Hitahimaru“, ki je prevažal
vojake, drugi, „Sadumaru“ pa je bil'naložen
s konji in z materialom za zgradbo železnic.
„Gromoboj“ ju zopet pozove, da se naj
vdasta. Poziv je bil brezuspešen, in zdaj so
Rusi začeli streljati. Izpustili so tudi torpede,
ki so v kratkem času potopili oba. Japonci
so izpustili rešilne čolne, v katere so v na¬
glici spravili vojaštva, kar se je dalo. Tudi
od teh se je več kot polovica potopila,
drugi so se rešili ali v čolnih ali pa plavajoč
na bližnje otoke. Potopljeni parniki so imeli
skupaj 15.000 ton. Ker se je ž njimi vred
potopilo toliko ljudi, je bila ta izguba za
Japonce jako občutna. Ob istem času so
potopili Rusi še dve jadrnici.

Zdaj je prihitel Kamimura, in tudi Togo
je poslal križariško brodovje, da naj Ruse
napade in prežene. A Rusi so se ob pravem
času umaknili in so izginili proti severu. Na
potu so pa Rusi srečali še dva parnika
„Al!anton“ in „Cheltenham“, ki sta vozila
premog in železniški material, ter so ju
vzeli in odpeljali v Vladivostok. Tu je po
vojnem pravu moralo razsodišče preiskovati,
ali je admiral Bezobrazov po pravici vzel
ta dva parnika. „Cheltenham“ je bil angleški
parnik, ki so ga pa Japonci kupili. Vkljub
temu so zagnali Angleži velik hrup in so
Ruse dolžili, da so po krivici zasegli an¬
gleški parnik. A razsodišče je izreklo, da
je ruski admiral ravnal prav, ko ga je vzel,
ker je služil Japoncem v vojne namene.

Kamimura se je pa bal, da mu ne bi
ruske ladje prišle v hrbet, in se je vrnil v
Korejsko ožino, da preži dalje na Ruse.

Ta izlet Bezobrazova se je torej dobro
obnesel. Pokazal je, da bi Rusi bili rnogli
doseči prav mnogo, ako bi bili znali vedno
v pravem trenotku udariti.

Ubogi Kavamura je pa prišel pri Ja¬
poncih v še večjo nemilost. Demonstrirali
so doma pred njegovo hišo in ga zopet
dolžili, da je on kriv velikih japonskih izgub.

Vitheft izkuša prodreti.

Kaj je bilo storiti portarturskemu bro-
dovju? Če bi bilo čakalo obleganja, bi se
bilo nastavilo v pristanišču najlepše japon¬
skim strelom. Bilo je jasno: Brodovje
mora vun!  A ravno tako jasno je bilo,
da mora biti pri svojem izletu pripravljeno
na veliko odločilno bitko. Za to pa je treba
pogumnih mož, drznih,odločnih poveljnikov,
in tega, žal, Rusi niso imeli na krovu veli¬
kanskih, dragocenih ladij, ki so imele braniti
njihovo moč na valovih Vzhodnega oceana.

Po smrti admirala Makarova ni bilo v
Port Arturju več mornariškega poveljnika,
ki bi bil kos svoji nalogi. Uhtomskij je bil
nesposoben človek, ki je prišel do visoke
stopinje podadmirala le zato, ker je bil
knez. Vitheft je bil morda dober uradnik,
bi bil v čast vsaki pisarni, a vojak ni bil.
Bal se je smodnika in imel velik strah pred
japonskimi streli A ladje so bile popravljene,
in zdaj je bilo rusko portartursko brodovje
zopet močno in sposobno, da se meri z ja¬
ponskim. Saj so Rusi imeli šest velikih ladij,
torej dve več, kako r  Japonci, ki so bili iz¬
gubili „Hacuse“ in Jašimo “ Daši so imeli
Japonci izvrstne križarice, se vendar ni moglo
več govoriti o tem, da bi bili brezpogojno
močnejši od Rusov na morju, ker so morali
velik del svojega brodovja rabiti proti Vla¬
divostoku.

Nekaj se je torej moralo zgoditi. Omah¬
ljivi Vitheft je slednjič sklenil, da prodre

223

blokado in uide. Določil je za to dan 23. ju¬
nija. A 22 junija popoldne je bilo že več
japonskih torpedovk pred pristanom, ki so
polagale mine. Ali so bili Japonci izvedeli
za Vitheftov sklep? Mogoče je vsekako, da
so njihovi ogleduhi poizvedeli v Port Ar¬
turju, kaj se namerava, in sporočili Japoncem,
da bo Vitheft priplul vun

»Novi Kraj“ je pisal o tem: Okrog 4. ure
se je pokazalo osem sovražnih torpedovk,
z očitnim namenom, da bi ovirale naš izhod.
Odločili sta se dve torpedovki in prišli tako
blizu, da je bilo možno razločno videti na
njih število in barvo cevi in dvigajoče se
postave ljudi. Prišedši že tako b ( izu k šesti
ladji, je začel sovražnik na nje streljati. K
sreči ni bil nihče poškodovan in ladje so
nadaljevale svoje delo, pričakujoč pomoči.
Na pomoč jim je prišel „Gremjaščij“. Da ni
„Gremjaščij“ tega storil, bi bilo prišlo šest
parnih tovornih ladij sovražnikom v roke.

Kmalu so dospele štiri naše torpedovke,
toda ogenj „Gremjaščega“ je opravil svoje
delo — zadržal je napad torpedovk. Krasne
črte naših torpedovk so se podale nekoliko
dalje v morje. Bilo je očitno, da so sovraž¬
niki polagali mine.

Rusi so pregnali te japonske torpedovke,
a vedelo se ni, ali niso vendar položile kaj
min. Najprej so morali torej tam vse pre¬
iskati, kar je jako zakesnilo odhod.

Izhod ruskega brodovja je tako opisan
v  »Novem Kraju“:

Bila je zvezdnata noč. V pristanu je vla¬
dala polna tišina. Arturje spal svoje običajno
čuječe spanje. Prenehala je vsaka vožnja in
nočni mir so motili le redki klici vojakov
n a straži, kadar je mimo njih zdrknila kaka
majhna, komaj vidna ladjica. Slednjič je vse
utihnilo. Naenkrat zadone na eni izmed ladij
signalni žvižgi bocmanskih piščalk; njih zna-
menje je ponovila druga ladja, in na to je
Ponovila cela eskadra povelje: »Dvigniti se!“

Bilo je ob treh ponoči.

Ladje so oživele. Bilo je že na tem, da
zavlada zopet nočni mir, ko zapoje nekje
petelin, za njim drugi, tretji. Začelo se je
daniti, zvezde so ugašale na svetlikajočem
se nebu, eskadra pa se je bila pripravila
na izhod.

Ob 4. uri 21 min. je „Novik“ šel mimo
„ Askolda", ostavil za seboj „Diano“, izognil
se na prehodu stoječemu „Gi!jaku“ in izšel
prvi v zunanje pristanišče. Ob 4. uri 36 mi¬
nut je sidro snela „Diana“, splavala tja ter,
krenivši na levo, se skrila za Zlato goro.
Ob 4. uri 51 min. se je dvignil „Askold“.

Admiral Skrydlov.

Ob 5. uri 10 min je zadonel iz zahodnega
pristana mogočni glas „Sevastopoljske“ pi¬
ščalke, silen kakor levje tuljenje, in nato se je
pokazal trup krasne oklopnice. Takoj za
njo je hitela čez 10 minut „Pobjeda“.

Ob 5. uri 25 min. je priplaval izza ogla
admiralske luke lepi orjak »Cesarjevič", ki
je rezal mirno morsko gladino notranjega
zaliva. Zastava eskadrinega poveljnika se je
komaj majala v pihljanju lahkega jutranjega
vetrčka.

Tega krasnega orjaka so došle in pre¬
hitele torpedovke, ki so plule v zunanji del
zaliva; druge pa, ki so stale ponoči na
straži pri vhodu v luko, so šle obratno.

224

r Za „Cesarjevičem“ je odšel „Peresvjet“,
za njim pa čez četrt ure „Poltava“. Zganil

je odšel ob pol osmi uri „Bajan“ in za
njim „Palada“. Prišedši v zunanje pristanišče,

se je „Retvizan ‘ in tudi on odšel ob 6. uri so se ladje ustavile, uvrstile in polagoma
30 min. v zunanji pristan. Takoj za njim usidrale.

225

v °iska

na Daljnem Vzh >du,

15

Pozdrav novoporočencema na Ruskem.

226

Začeli so slednjič iskati min, da bi se
kolikor možno obvarovali pred nevarno¬
stmi na daljni poti.

Najprej so poslali več manjših ladij, ka¬
terih namen je bil, da preizkusijo morje,
ali je prosto min. Izbrali so si najprej smer
in v tej smeri preiskovali širok trak, v ka¬
terem bi bile morale ladje pluti. Za to so
imeli Rusi pripravljene posebne ladje, ki so
imele tudi posebne priprave, da sproti spro¬
žijo in uničijo mine, ki bi jim bile napoti.
Stvar je bila zamudna, in ruske ladje pred
pristaniščem so se zasidrale, ker se jim je
sporočilo, da so preiskovalne ladje našle
mnogo min, ki jih morajo odstraniti, preden
je vožnja za vojne ladje varna.

Čez eno uro, ko je bil napočil že dan,
so ladje snele sidra in odrinile na široko
morje. Vojne ladje so plule druga za drugo
v dolgi vrsti, na čelu jim ladja z zastavo
admirala Vithefta. Zaradi varnosti je imel
Vitheft pred seboj in ob straneh križarice
in torpedovke, ki naj bi zabranjevale tor¬
pedne napade na vojne ladje. Z vso hi¬
trostjo se je pognalo celo brodovje naprej,
v nadi, da prodre brez boja na široko morje.

Bil je odločilen trenutek za portartursko
brodovje. Ali se posreči ali ne?

Japonske čuvajne ladje so bile opazile,
kaj namerava Vitheft, in so po brezžičnem
brzojavu obvestila Toga. Ta je takoj zbral
vse razkropljene japonske ladje in se je z
vsem brodovjem skril za majhen otok, ki
leži pred Port Arturjem. Bilo je okolo pol¬
dneva, ko so se japonke zbrale v vsej na¬
glici na dane signale in so čakale Rusov v
tej zasedi.

Rusko brodovje se približa s polnim
parom, da odplove mimo otoka. Tedaj pa
ravno tako hitro plane Togo iz skrivališča;
in sicer tako, da se je njegova bojna vrsta
položila ravno počez pred smer ruskih ladij.

Položaj je bil zdaj tak, da so bile vse
japonske ladje obrnjene s celo levo stranjo
proti Rusom, ti so pa navpično pluli na to

črto. Togo je bil toliko na boljem, da je
lahko streljal hkrati iz vseh svojih ladij z
vsemi topovi ene strani. Od Rusov je pa
mogla streljati samo prva ladja, ker so na- I
slednje plule za njo in jim je bila torej prva 1
na poti.

Kaj naj bi bil zdaj storil admiral Vitheft? I
Pogumno bi bil moral pluti naravnost naprej, I
ne zmeneč se za sovražno streljanje, da bi
bil prodrl japonsko vrsto. Prišlo bi bilo do
velike bitke, v kateri bi bil morda Vitheft
premagan, a bi bil mogel prizadeti Japoncem
vsaj tolike škode na ladjah, kakor ti njemu.
Če bi se mu bilo posrečilo potopiti nekaj
velikih japonskih ladij, bi bil oslabil japonsko
brodovje, ki bi bilo potem nezmožno ustav¬
ljati se novemu ruskemu brodovju, ki seje
doma že pripravljalo na odhod. Če bi bil
v skrajnem slučaju žrtvoval samega sebe, bi
bil vendar Rusiji storil neprecenljivo uslugo.
Ta dan bi bil odločil vso vojsko, kajti Ja¬
ponska je močna le, dokler ima moč na
morju. Čemu naj bi bil Vitheft štedil port-
arturske ladje? Saj so bile zaprte v Port
Arturju itak brez koristi za Rusijo! Junaški
sklep bi bil dal vsemu brodovju še le vrednost.

A Vitheft se je zbal bitke. Ukazal je, da
se naj rusko brodovje — vrne nazaj 1 Za¬
čelo se je sicer streljanje. Ruski listi so po¬
ročali : „Naše prednje torpedovke so začele
boj, podpiran od ,Novika £  in ,Askolda.‘ So¬
vražnik se je hitro umaknil, a ob 6. uri je
izginila naša eskadra na obzorju.“ V resnici
so se Rusi takoj obrnili in s polnim parom
bežali v Port Artur nazaj! Admiral Togo je
takoj plul za njimi. A legel je mrak na morje,
in Rusi so bili kmalu zopet pod varstvom
obrežnih baterij.

Eskadro so napadle, kakor se je poro¬
čalo, sovražne torpedovke; toda vsi napadi
so bili srečno odbiti. Ob 9. uri zvečer se
je vrnila eskadra z visokega morja v polnem
redu nazaj in se usidrala v zunanjem p rl '
stanišču. O teh atakah priobčuje 126. št e '
vilka „Novega Kraja" sledeče:

227

Vseh napadov, ki so jih izvršile sovražne
torpedovke, je bilo do devet; med temi
smo sprejeii dva še na potu, ostale pa, ko
smo se usidrali. Največkrat je napadel so¬
vražnik po luninem zahodu. Pri napadu
niso zdržale torpedovke silnega artilerijskega
ognja z naših ladij in so metale iz velike
daljave — po 15 kabeljskih dolžin na dobro
srečo VVajthedove torpede. Proti jutru so
našli v pristanišču okoli 8—10 torpedov,
ki se niso razleteli, ker niso zadeli cilja, ter
plavali kar naprej. Nekaj se jih je razpočilo
na kamenju ob bregu. Napadi so ponehali
ob solnčnem vzhodu, okoli 4. ure zjutraj.
Po boju so se podale ladje naše eskadre
slednjič v luko.

Ker je bila voda tako nizka, da niso
mogle velike ladje v notranje pristanišče,
so ostale zunaj. Japonci so poizkušali samo
s torpedovkami priti k vojnim ladjam, da jih
razstrele, a to se jim ni posrečilo.

Tako je izpodletela rešilna namera. Ta
neodločnost se ne more dovolj obsojati. Ko
hi bil Vitheft ponoči šel iz pristanišča z go¬
tovo smerjo, odločen, da se prebije, bi bil
gotovo vsaj polovico brodovja rešil v Vla¬
divostok, in danes bi imela Rusija v Tihem
morju brodovje, ki bi bilo japonskemu enako.
Ta neodločnost je morala seveda jako slabo
vplivati na častnike in na moštvo. Videli
homo pozneje, kako je ta strahopetnost po¬
stala usodna za celo brodovje in za izid vse
vojske.

Vendar pa Togo ni mogel tako zapreti
Pristanišča, da ne bi bila prav nobena ladja
m °gla uiti. Nekaj dni za tem je torpedovka
»Poročnik Burakov“ ušla iz Port Arturja,
Plula ob celem zapadnem obrežju ljaodun-
skem in prišla v Njučvan. Potem se je po
lstl  Poti vrnila v Port Artur. A pri vrnitvi so
»Poročnika Burakova“ opazili Japonci in ga
Za čeli odločno preganjati. Vendar jim je
u ^ e '> in ko je priplul pod varstvo obrežnih
haterij ;  so te začele obstreljavati Japonce in
So  jim potopile dve ladji, tretjo pa hudo

poškodovale. Poleg tega je pa še japonska
topničarica „Kajmon“ zadela ob mino in
se je potopila. Podobna nesreča je zadela
kmalu nato minski parnik „Tajokomaru“, ki
se je pa rešil.

Sledili so še razni japonski torpedni na¬
padi, ki pa niso provzročili nobene škode.
Vsak dan in večinoma tudi ponoči so pa
prihajale iz pristanišča tudi posamezne ruske
križarice in torpedovke, ki so včasih pro¬
dirale daleč ob obrežju.

Posebno se je odlikoval „Novik“, ki je
s svojo naglico res izvršil marsikak občudo¬
vanja vreden izlet. Ruski mornarji in tudi
posamezni nižji poveljniki so se pokazali
kot ljudi, ki bi bili pod boljšim vrhovnim
poveljstvom zmožni za velika dela.

Črnomorske ladje.

Rusi so premišljevali, kako bi v vsej na¬
glici pomnožili svoje vojno brodovje. Naj¬
hitreje so pripravljali ladje baltiškega bro¬
dovja, da bi moglo čimprej na pot Port
Artur osvobodit. A mislili so tudi na to,
kako bi spravili kaj ladij iz Črnega morja
na široko morje, da bi jim služile v vojne
namene.

Povedali smo že, da Rusi ne smejo po¬
šiljati vojnih ladij skozi Dardanele. To pre¬
poved je povzročila Anglija, katera ne trpi
ruske moči na morju in hoče imeti prosto
pot na Sredozemskem morju. Zdaj so Rusi
izkušali diplomatskim potom doseči, da bi
smeli skozi Dardanele, a Angleži so se upi¬
rali. Turkom bi bilo še prav, ako bi šle
ruske ladje iz Črnega morja — čim dalje,
tem bolje! — a Anglija ni hotela niti naj¬
manj odnehati.

Rusi se pa niso za to mnogo zmenili.
Kaj mari Angležem njihove težave? Saj je
bil dardanelski dogovor sklenjen le z ozirom
na Balkan in na Turčijo; kdo je mislil tedaj
na Vzhodno Azijo!

V Črnem morju je bilo pripravljenih več
ladij takozvanega ruskega prostovoljnega

15 *

228

brodovja. To so bile pravzaprav trgovske
ladje, a za vojne namene uporabljive. Ko
se je namreč 1. 1870. pokazalo, da manjka
Rusiji vojnih ladij, se je osnovalo društvo,
ki si je stavilo namen, vzdržavati brodovje,
ki bi v mirnih časih služilo trgovini in varstvu
trgovskih ladij, v slučaju vojske pa bi se
te ladje uvrstile v vojno brodovje.

Tudi druge države imajo taka brodovja.
Italijansko parobrodno društvo na primer
ima sto trgovskih parnikov, ki se dajo obo¬
rožiti s topovi in postanejo tako naenkrat

morje vozili Japoncem vojne potrebščine;
to je bila gotovo taka neprijaznost proti
Rusiji, da je ta ni mogla mirno gledati, in
je poslala ladje Peterburg", „Smoiensk“ in
„Orel“ iz Črnega morja, da preiskujejo an¬
gleške ladje v Rdečem morju in jim vzamejo
vojni kontraband. A kako priti skozi Darda¬
nele, da ne bi nihče opazil prekršitve darda-
nelske pogodbe?

Ruski poveljnik je ukazal, da je Peter¬
burg" razvil zastavo „Rdečega križa", druga
dva sta pa plula pod zastavo prostovoljnega

Utrdba pred Port Arturjem.

vojne ladje. Če se take ladje tudi ne dajo
rabiti direktno v veliki bitki, pa dobro slu¬
žijo kot takozvane pomožne križarice za
poizvedbe, za morsko policijo itd. Samo to
se zahteva po mednarodnem pravu, da so
take ladje po zastavi kot take označene in
da jih vodijo mornariški častniki in vojni
mornarji. Tako se morajo že v mirnih časih
razlikovati od navadnih trgovskih ladij. V
vojnem času pa morajo imeti vojno zastavo.

Rusi so sklenili, da pošljejo skozi Darda¬
nele tri take ladje. Angleži so skozi Rdeče

brodovja. Da se niso videli topovi, so jih
skrili pod krov, ko so se vozili skozi Dar¬
danele. Tako so prišli vun v Sredozemsko
morje, ne da bi turške oblasti opazile, kaj
nameravajo.

A njihova zvijača ni mogla ostati tajna,
ker so takoj začeli svoje vojno delo.

Peterburg" je že dne 11. julija prijel v
»Rdečem morju" angleški parnik „Menelaos‘,
mu je preiskal tovor in mu dovolil potem, da
je nadaljeval svojo pot. „Smolensk“ je prijel
nemški parnik „Prinz Heinrich", in ker j e

229

imel naloženega precej japonskega blaga,
mu ga je vzel, preiskal in konfisciral dve
vreči namenjeni v Nagasaki. „Prinza Hein-
richa“ so pustili, da je plul dalje, in druge
njegove pošiljatve, ki niso imele vojnega
značaja, so poslali z drugim parnikom na
Japonsko.

Na angleškem parniku „Malaka“ so našli
Rusi 13. julija vojno municijo. Ruski po¬
veljnik je komandiral takoj na njegov krov
ruske mornarje, ki so zahtevali, naj pride po¬
veljnik „Malake“ na
krov „Peterburga“. Ta
se je p 1  branil in je
poslal častnika, ki je
vzel seboj vse listine
»Malaki. . Ruski po¬
veljnik takoj ukazal,
da se naj pošlje „Ma-
laka“ v kako baltiško
rusko p istanišče. A to
je bilo daleč, ker ni v
bližini nobenega ru¬
skega pristanišča, in
dal se je Angležu pre¬
prositi, da potniki „Ma-
bke“ prestopijo na kak
drugi parnik, ki bi plul
proti jugu. „Malako“
so odpeljali v Suez in
natančno preiskavah
y se, kar je bila nalo¬
žila. Tega pa je bilo
kakih 5000 ton, in za
Japonsko namenjene Kitajski

stvari so bile najraz¬
ličnejšega značaja —: od klavirja do ptičje
kletke! Rusi so zastražili vso zalogo, in še
v  Suezu poskrbeli, da niso mogli Angleži
govoriti z nikomur na suhem.

V Suezu so Rusi naložili premoga, in
Posadka na „Malaki“ jo je vozila na Rusko.
i 5 rišedši v Alžir se je ustavila, in tu pri-
^ e ta na krov angleški in ruski konzul. 1 u
So  začeli preiskavah in doznali, da je bila na

„Malaki res vojna municija, a naznačeno je
bilo, da je namenjena za angleške vojne ladje
v njih kitajski postaji.

Ali je bila ta označitev pravilna? Rusi so
morali verjeti, da ta vojna municija res ni
namenjena Japoncem, so sneli rusko vojno
zastavo z „Malake“ in jo izročili zopet An¬
gležem, ki so priznali, da so Rusi ž njimi
ves čas jako vljudno ravnali.

da ruski korak proti angleškemu kontra-
bantu je pa Angleže doma jako razburil.

Časniki so pisali, kot
da se je Angležem
zgodila velikanska kri¬
vica. Že so z Malte
šle nekatere angleške
križarice „Malako“
iskat, in grozili so Ru¬
som, da jim z orožjem
povrnejo to veliko kri¬
vico. „Tri ruske ladje
ne spadajo nikakor k
vojnemu brodovju",
so pisali Angleži. —
„Kajti vojne ladje ne
smejo skozi Dardanele.
Ker so pa prišle po tej
poti, nimajo pravic
vojnih ladij, ampak so
navadne morske ropa¬
rice, katere je treba
kaznovati kot medna-
rodneškodljivke.“ Naj¬
bolj je torej Angleže
, epak  bolelo to, da so ruske

ladje šle skozi Darda¬
nele. Vendar se ne more reči, da so Rusi
nepravilno ravnali, ko so bili enkrat na pro¬
stem morju. V vojnem času skrbi vsak za
svojo varnost in ne pusti, da bi drugi nasprot¬
nikom pomagal. Angleži v enakem slučaju
tudi ne bi bili drugače postopali. Pri diplo¬
matskih obravnavah je Rusija obljubila, da bo
kar najbolj mogoče varovala varnost in pro¬
stost trgovine, in tako se je ta stvar poravnala.

230

Dardanelska pogodba je bila pa v resnici
od Rusije prelomljena, in to je bil vzrok,
da so morale ruske pomožne križarice v
Rdečem morju vsled pritiska Angležev pre¬
nehati s svojim delovanjem.

Tu je torej zmagal Anglež na korist Ja¬
poncu, in odslej so z Angleškega in iz Ame¬
rike prevažali še mnogo bolj najrazličnejše
potrebščine na Japonsko. V vojnih časih,
ko jako trpi v deželi poljedelstvo, obrt in
trgovina, je tembolj treba zunanjega dovoza.
To je pa dalo povod tudi vladivostoškemu
brodovju, da je ostreje pazilo na dovozne
ladje in je zaseglo nekaj dragocenih plenov
ali pa potopilo obložene ladje na morju.
Angleška in ameriška vlada sta odločno ugo-

Ruski general grof Keller.

varjali proti temu, češ da se sme kot kon-
trabant smatrati samo taka pošiljatev, ki je
naravnost določena za armado ali za vojno
brodovje. A tako določilo je bilo lahko obiti.
Trgovec je naslovil svojo pošiljatev na pri¬
vatno osebo, in ta jo je potem izročila vojni
upravi. Zato so pa Rusi postajali tudi manj
tankovestni in so začeli napadati vsako ladjo,
ki so jo zasačili na morju, ako je bila na¬
menjena Japoncem. Če pomislimo, da je bil
njim po morju odrezan vsak dovoz, jim tudi
ne moremo zameriti, ako so postali bolj
nestrpni.

Veliko upitja je provzročilo, ko je vla-
divostoško brodovje potopilo nemški parnik

„Thea“, ki je bil naložen z ribami. Da se
izognejo nadaljnim težavam, so lastniku vso
povzročeno škodo povrnili, in tako je Nemec
pri tem naredil še dobro kupčijo.

Japonski fanatizem.

Silna vojna bremena tlačijo s svojo težo
japonsko ljudstvo. Čimbolj se vojska nada¬
ljuje, tembolj čuti ljudstvo, da vojska ne
donaša le slave, o kateri mu toliko pišejo
časopisi, in da se morajo tisti dobički, ki
mu jih obeta vlada, drago plačati z ogrom¬
nimi stroški in žrtvami življenja in krvi.

Na Japonskem sta uradnik in trgovec
prosta vojne službe. Zato pa zadene vojska
najhuše kmečki stan. Japonska vlada je sto¬
rila vse, da pred ljudstvom zakrije svoje
lastne izgube in da pretirava ruske neuspehe
kot velike poraze. Vendar so kmalu na Ja¬
ponskem ljudje začeli popraševati, kdaj bo
konec te strašne vojske, ki je ustavila trgo¬
vino in obrt ter od pluga poklicala polje¬
delca v tujo deželo, da se bori za negotove
bojne uspehe, ki jih bo vžival najbrže le
bolj veliki kapital, kakor pa preprosto ljud¬
stvo, ki krvavi zanje.

Vse te pomisleke pa ljudstvu preganja
vlada in poslušno ji narodno časopisje s tem,
da neti japonski fanatizem. Neprenehoma po¬
pisujejo japonskemu kmetu Rusa kot straš¬
nega divjaka, ki hoče Japoncem vse pobrati
in uničiti. Posebno se potegujejo za nadalje¬
vanje vojske take tvrdke, ki imajo zdaj ogro¬
men dobiček, n. pr. tvrdke za stroje, banke,
ki posredujejo posojila, trgovske tvrdke, ki
nabavljajo vojne potrebščine itd. Ti kapita¬
listi po svojih agentih neprenehoma širijo
vojnega duha in dokazujejo ubogemu kmetu,
da mora vojska proti Rusu trajati do polne
zmage, tudi če se je treba boriti še dolgo
in naporno. In kmet plačuje, samo da bi se
rešil tega strašnega Rusa, ki ga sam niti
videl še ni, in ne bi prišel ž njim nikoli v
dotiko, razen na bojišču.

231

Tudi verska čuvstva Japoncev porabljajo,
da jim nete bojaželjnost. Mnogo seje pisalo,
da Japonec verskega čuta sploh nima in da
je popolnoma materialistično misleč človek.
A to ni resnično. Priobčujemo tu en tak
oklic na japonsko ljudstvo, ki ga poživlja
na boj z njegovega verskega stališča. Spisal
ga je neki Enrio, ki pravi:

„Vojska z orožjem v roki je neizogibna
v sedanjem zgodovinskem trenotku, dasi ne
najdemo poziva k boju niti vveri Konfucejevi,
ki uči človekoljubje, niti v veri Buddhovi,
ki varuje vsako živo bitje in ž njim sočuv-
stvuje ter opravičuje vojsko le tedaj, če je
potrebna, da varuje čast in postavo. Danes
pa je buddhizem za vojsko, ker Buddha
sam nastopa kot branitelj dežele — in ne
le Japonske — kajti Buddha je rešitelj vseh
ljudstev na Vzhodu, katerim zdaj preti smrt.
Za toliko Buddhovo milost se morajo vsi
buddhisti zahvaliti s tem, da dajo za njo
svoje življenje.

..Sedanja vojska z Rusijo ni le politična,
ampak tudi verska. Zadostuje, da spomnimo
le, kakšni ljudje so ti Rusi, da vsakdo to
izprevidi".

Enrio popisuje na to globoko vdanost
Rusov do njihove vere, ki jih navdušuje.
Na Ruskem so krasne in bogate cerkve, in
vsak Japonec, ki potuje po Rusiji, se čudi
nad njihovo narodno versko zavednostjo.

„Zato pa“, pravi dalje, „moramo tudi
mi dvigniti prapor za našo vero in se boriti
zanjo, kajti naš sovražnik je najprej sovražnik
našega božanstva, in ta vojska nas spominja
križarskih vojsk. Japonska, Kitajska in Koreja
niso toliko sovražnice Rusije, kakor nasprot¬
nice njenega Boga. Rusi vidijo torej v nas
sovražnike svojega Boga, in mi moramo
smatrati Ruse za sovražnike Buddhove, in
če je njihovo vojaštvo armada ruskega Boga,
bodimo mi armada Buddhova!

„Torej: Kitajci, Korejci, Japonci, mislite,
da smo vsi eno, ne le edini po barvi in
plemenu — po tem zlatem plemenu — ampak

edini tudi po veri. Če se Rusom posreči,
da zmagajo in s svojo predrzno nogo po¬
teptajo Vzhod — potem je konec Buddhove
vere! Mi ne pustimo, da nam iztrgajo to
dragoceno svetinjo, ki je toliko ljudi s trudom
išče in se je raduje, ko jo najde. Kako bomo
mi, če tega ne izpolnimo, stali pred Buddho
in s čem se mu bomo zahvalili za njegove
dobrote? Ne pozabimo, da je ustanovitelj
buddhovske sekte Šintu, ki je najštevilnejša,
zapustil sledečo zapoved: ,Kdor se hoče
zahvaliti Buddhu za njegove dobrote, naj
samega sebe raztolče v droben prah !‘

„A v sedanji vojski nas ne sme voditi
edino le bojaželjnost. Premišljevati moramo,
kako bi vse dežele na Vzhodu pri¬
tegnili na svojo stran,  posebno Ki¬
tajsko, Korejo in Mongolijo. Sijajne zmage
same še ne zadoščajo; kaj bi nam koristilo,
če bi te narode samo napolnili z nezaup-
nostjo, zavistjo in sovraštvom, namestu da
si pridobimo njihova srca? Če bi mi tako
delali, bi bil ves naš trud zastonj.

„Tako je bilo v naši vojski s Kitajci, ko
so zaradi naših zmag mislili Tibetci, da jim
je naša država sovražna in da se nas morajo
bati. Kakor poroča naš preiskovavec Kavaguči
Kiekaj, ki jih je sam slišal, pravijo Tibetci,
da če le pridejo z nami v dotiko, postanejo
naše žrtve. Mi nismo sanjarili o tem, ampak
o splošnem miru. Če bodo ljudje videli, kaj
in kakšni smo v resnici, če ponehajo pred¬
sodki, ki jih imajo o našem narodu in če
bomo v prijateljskem razmerju do bližnjih
nam narodov, bo s tem storjen prvi korak
k našemu pravemu smotru.

„Na tem polju pa lahko storimo mnogo:
Dvojne vezi nas družijo z drugimi narodi
azijskega vzhoda —: edini smo po plemenu
in po veri — in zato je naša moč večja,
nego ruska na severnem Kitajskem ali an¬
gleška v Indiji. Vera Buddhova in Konfuce-
jeva, ki je Kitajcem tako draga, je tudi nam
sveta. Ti dve močni orožji moramo izrabiti,
da še bolj utrdimo kraj, kjer stojimo, in

232

slavo, ki jo vživamo,
ter da si priborimo nad
vsemi temi narodi du¬
ševno gospodstvo in
moralni vpliv.

„Kaj pa moramo sto¬
riti, da dosežemo ta
smoter?

„Na Japonskem se
mora ustanoviti veliko
buddhovsko in konfu-
cejevsko vseučilišče. Ja¬
ponska mora postati
središče orientskih
znanosti s podružnimi
šolami v Koreji, v
Mandžuriji, v Mongo¬
liji in v Tibetu. Sled¬
njič se mora na Japon¬
skem ustanoviti velika
buddhovska sinoda, ki
naj združuje v složni
enoti misli in čuvstva
vseh buddhovskih na¬
rodov. Gospoda Oka-
kuri in Oga sta imela
že priložnost, da sta
dokazala, kako velike
so simpatije za Japon¬
sko na verskem teme¬
lju, ko sta v Indiji na¬
birala med brahmini
denarne doneske zave¬
liki buddhovski shod
na Japonskem.

„Zakaj se nam pri¬
bližuje Siam, če ne za¬
to, ker smo buddhovci?

Rusko poslaništvo v
Pekinu se je silno raz¬
burilo, ko sta v sprem¬
stvu velikega mongol¬
skega lama (duhov¬
nika) v Pekinu nastopila tudi gospoda Oga
in Takuro. Zato je bilo vznemirjeno, ker

Mandžurija

se Rusija boji našega vpliva na Mongolijo,
ki nam je odprta ravno zaradi te verske

233

amosimsHdrhn. Berhn -Schonebirlf-

Ljaojana.

edinosti; ta verski vpliv je močnejši, nego
vsa naša armada.

„Ne mislimo torej,
da je vsa naša moč
samo v orožju! Zave¬
dajmo se, da je naše
osvoboditeljno in pro¬
svetno delo na Vzhodu
najbolj odvisno od
moralne edinosti, po
kateri stremimo na
verski in umstveni pod¬
lagi".

Poleg tega, da ja¬
ponski oklic pretirava
nravno silo buddhiz-
ma, o katerem upa, da
se bo mogel uspešno
meriti s krščanstvom,
je pa v teh besedah
mnogo resničnosti.
Nihče si ne more raz¬
lagati japonske pre¬
drznosti, s katero so
začeli boj, in vztraj¬
nosti, s katero napredu¬
jejo, brez teh moralnih
sil, ki jih ženejo naprej
za gotovim ciljem.
Oni hočejo združiti ru¬
meno pleme in njemu
na Čelu gospodariti
azijskemu Vzhodu. To
je njihov namen. Voj¬
ska z Rusijo ne končuje
njihovega načrta. Moč
te ideje bo prodirala
po vsem Kitajskem in
se bo obrnila prej ali
slej proti Francozom
v Vzhodni Indiji. Fran¬
cozi, ki so izgubili že
toliko cvetočih kolonij,
bodo stali nekega dne
pred podobnim pro¬

blemom, kakor Rusi v Mandžuriji. In potem
pride vrsta na Angleže . . .

234

Krog se oži.

Generala Foka niso mogli Japonci pre¬
ganjati, ker so bili preveč izmučeni, in Rusi
so se umaknili za drugo obrambno črto, ki
je bila dolga 17 km  in se je raztezala še
14 km  pred pravimi portarturskimi utrdbami.
Cel mesec junij so rabili Japonci, preden
so mogli uspešno stopiti v boj proti tem
utrdbam, ki so bile nanovo zgrajene samo
zato, da sovražnika zadržujejo. General Ste-
selj je v tem oziru izvršil veliko inženirsko-
tehnično delo, pri katerem so pokazali ruski
inženirji in tehniki izborno spretnost. Kakor
so pokazali tudi naslednji dogodki, je bil
ravno ta del vojnih operacij najboljši, kar
so sploh Rusi pokazali v tej vojski.

Vendar so bili vsi uspehi tod le začasni,
brez trajne vrednosti. Brambna črta je bila
tako dolga, da bi bilo treba samo zanjo
mnogo večje armade, nego je bila na raz¬
polago Steslju. Ruski namen je bil ta, da
prisilijo Japonce vedno k naskoku, pri ka¬
terem jih postrele, kolikor mogoče. Njihov
dobiček je bil ta, da so bili sami kolikor
toliko varni, sovražnik pa, ki se je bližal,
se je moral najprej silno zamuditi s kopa¬
njem rovov, in kadar je napadel, je prišel
pod ogenj ruskih topov in pušk, ki mu ni
prizanašal.

Najhujši boj je divjal dne 27. junija, ko
so se Japonci z vso silo potiskali naprej.
Ruske torpedovke so priplule okoli na južno-
vzhodno obrežje in so z morja streljale na
levo krilo napadajoče japonske armade.

Začetkom julija so Japonci zopet pro¬
drli toliko, da je moral Steselj zožiti svoj
krog na črto od zaliva Tahe do Vostikove.
Le nekaj dni so se tu držali Rusi, in so se
umaknili na črto od Lujizinega zaliva do
reke Tahe. V teh bojih je padlo na ruski strani
približno 1500 mož, med njimi 40 častnikov.
Japoncev je moralo pasti seveda še mnogo
več, a ti so svoje izgube zamolčali.

S tepi je Steselj pridobil kaka dva meseca.
On je vedno upal, da mu pridejo na pomoč
s severa in od morske strani. Saj mu je bilo
obljubljeno, da priplove vsak čas baltiško
brodovje, ki se združi s tihomorskim bro-
dovjem in vzame Japoncem morsko premoč.
Vedel je, da je pot iz domovine dolga, a
ravno zato je poizkušal vse, da obleganje
kolikor mogoče zavleče do časa odrešitve.
Kako je bilo z baltiškim brodovjem, bomo
videli pozneje.

Ko bi bilo baltiško brodovje takrat v
takem stanju, kakor smo si ga sploh pred¬
stavljali, da bi bilo moglo takoj odpluti, bi
se bil položaj za Ruse lahko z enim udarcem
zboljšal. Baltiško brodovje bi bilo prišlo
pred Port Artur, kjer bi se bila razvila velika
morska bitka. Portartursko brodovje bi mu šlo
nasproti, tako da bi bil Togo prišel med
dva ognja. V tem slučaju bi bila premoč
brez dvoma na ruski strani. Naj bi se bilo
zgodilo karkoli, vsaj velik del baltiškega bro-
dovja bi bil prišel v Port Artur, od koder
bi bilo vse združeno brodovje lahko, osla-
bivši Toga v prvi bitki, prodrlo v Vladi¬
vostok in se tam združilo še z vladivostoškimi
ladjami. To bi bilo za Japonce silno nevarno,
ker ruska pomorska sila bi jim vedno gro¬
zila, da ne odreže armade v Mandžuriji in
na Kvantunu od domovine, kar bi pomenilo
konec japonske armade.

V to je Steselj upal in se boril z nado,
da njegova hrabrost odloči vojsko s tem, da
ohrani portartursko pristanišče ruskemu bro-
dovju Saj je bilo takoj izpočetka jasno, daje
vsa ta vojska v prvi vrsti pomorska vojska.

In zato so Japonci poslali toliko armado
ravno pred Port Artur, da ga vzamejo prej,
nego dojde baltiško brodovje. Zato so
žrtvovali toliko tisoč ljudi, da vzamejo bal¬
tiškemu brodovju pristanišče, iz katerega bi
se moglo dalje razvijati. Zato so Japonci
ravno pred Port Arturjem tako hiteli, med
tem, ko se jim v Mandžuriji ni posebno
mudilo.


Steselj je upal, Kuropatkin pa ne. On
je poznal razmere v Peterburgu, on je vsaj
slutil, kakšno je marnariško gospodarstvo
velikega kneza Aleksija, vrhovnega povelj¬
nika vsega ruskega brodovja. Mnogo več,
nego japonski topovi, je škodovala Rusiji
grozna zanikrnost ljudi, ki so bili v najvišjih
službah, a so delali bolj zase, nego za do¬
movino. Ko je prišel odločilni trenutek, se
je pokazala vsa gniloba take uprave.

Naj sledi tu nekaj epizod iz te dobe
portarturske. Neki Merkulov — tako piše
„Novi Kraj“ — se je odpeljal iz Port Arturja
1. julija. Ta dan pa je odšlo od tam tudi
6 džunk (čolnov), v peti od teh so bili
Kitajci, v šesti pa Evropci: 11 ruskih po¬
danikov in 2 ruska vojaka. Na poti so odšle
džunke le slučajno smrtni nevarnosti. Ustavil
jih je japonski minonosec (torped. ruš.),
ogledal prednjo džunko, nato pa je oddal
kakih 10 strelov; prva džunka se je potopila.
Ta čas pa dajo minonoscu iz glavnega od¬
delka znamenje za prihod; urno odplove in
tako se je posrečilo petim džunkam, da so
ostale nepoškodovane. Nato pa so nadalje¬
vale ob ugodnem vetru svoje potovanje
vsega skupaj 18 ur. Večinoma potapljajo
Japonci vsako džunko, ki jo srečajo.

Cesto napadajo džunke tudi kitajski morski
roparji. Tako so ugrabili džunko z 8 Rusi.
Roparji so odvedli džunko na otok, odvzeli
popotnikom denar, nato pa so jih posadili
na čifuski breg. — Kako vrlo so se držali
ruski vojaki, dokazuje sledeči čin nekega vo¬
jaka 14 vzhodno-sibirskega strelskega polka,
ki je pregnal celo četrt japonske stotnije.

6. julija se je bil ta vojak prikradel v sotesko
blizo japonskega okopa in začel odtodi stre¬
ljati. Japonci so ga iskali, a brez uspeha,
dasi so njegove kroglje ubile že več Ja¬
poncev. Bilo je okoli 40 Japoncev, ki so
bili tako zmešani, da so v kratkem času
ostavili okop. Posamezne strele so slišali
tudi v trdnjavi, a niso vedeli, kaj naj po¬
cenijo. V tem pride poročilo, da so se

235

Japonci umaknili. Strelec pa je tičal v so¬
teski en dan in eno noč. Kaj da so pome¬
nili posamezni streli, je postalo še le jasno,
ko se je zopet vrnil na svoje mesto.

Na glavnih višinah Ljaotešana so razpo¬
stavili topove. To se je izvršilo po misli
morskega častnika Bonde. Pridobil si je že
velikih zaslug na „Retvizanu“ in „Cesarje¬
viču" in je nameraval napraviti iz Ljaotešana
utrdbe. O možnosti tega podvzetja se je
silno dvomilo, ker Ljaotešan je visoka, strma
gora. Vendar se je poizkus posrečil, položili
so železniški tir in topove je vleklo 500
mornarjev.

Ko so nekoč ruske ladje poizkušale ma¬
nevrirati zunaj luke, piše „Novi Kraj":

Od Kepa, kjer so imeli Japonci urejeno
opazovalnico, se je takoj pojavilo 14 so¬
vražnih minonoscev in ob 8. zjutraj sta se
jim pridružili še 2 topničarki in križarka
tretjega reda. Japonci so stali v precej umer¬
jeni oddaljenosti. Zato pa je sledeči boj
napravil bolj vtis slike mirnega manevra, in
skoro se ni videlo, da živimo v času, ko
divja huda vojska. Ob 6. zvečer so naši
opazili nekaj na bregu; medtem so že Čolni
dvignili sidro in se podali k bregu. Zagrmeli
in zakadili so s svojimi „djadjami“ (topovi)
v smeri na eno izmed Lunvandavskih vi-
sočin. V velikem daljnogledu Cejsa je bilo
možno videti, kako so vlekli Japonci top
tja, a po nekolikih strelih se ni že nič več
opazilo tam. Okoli šeste ure so dokončali
čolni svoje streljanje, ki je bilo pravzaprav
le topničarska vaja, in so odplavali v redu
k prenočišču. Ko so se vračali, se začno
razletavati na potu torpedi in obsujejo tudi
križarko „Novik“, ki je bila, kot prva ladja,
krasno razsvetljena vsled silnih vodometov.
Sovražni minonosci (rušivec torpedov) in
minonoske (torpedovka), so kakor trop lač¬
nih, a bojazljivih šakalov sledili našemu od¬
delku, kar „za petami" in pričakovali trenutka,
da se spuste v boj o prvi ugodni priliki. A
ta prilika se jim za sedaj ni ponudila, in naš

236

9

oddelek je srečno dospel na svoja mesta.
Ob 9. uri zvečer so spustili Japonci neko¬
liko strelov po zalivu Tahe, da bi odvrnili
pozornost, ko so zapazili naši ta hip 4 so¬
vražne minonosce v razdalji 50—60 kabelj-
skih dolžin. Šli so v polnem teku proti
vhodu v luko. Ob 9. uri 15 minut je od¬
dala „Diana" prvi strel, ob enem pašo za¬
čele streljati tudi obrežne baterije. Prva dva
ininonosca sta dospela na razdaljo 750 sež-
njev. Prvi izmed njih se je potopil nasproti
Zlati gori, drugi pa se je obrnil in skril. Na
šalupe pa, na katerih se je nahajalo rešeno
moštvo potopljenega minonosca, so streljali
iz pušk. Težko si je misliti, da se je sploh
kdo res rešil. Kakor poročajo, se je tudi
drugi minonosec potopil, ker je nanj stre¬
ljala baterija nasproti Kristovi gori. Streljanje
je prenehalo o pol deseti uri.

Do 30. junija — tako je poročal „Novi
Kraj“ — se je nahajal Port Artur še v popolni
negotovosti glede armade Kuropatkinove.
Na ta dan pa.je prinesel prednji oddelek
vest, da je slišal okoli Kinčova strele. Mislili
so, da se dviga na pomoč ruska armada. Zato
je sklenil vojni svet portarturske obrambe,
izvršiti napad z namenom, da razdeli vrste
japonskih vojev in se zedini s četami, ki jih
je poslal general Kuropatkin. Organizacijo
izpada so sporočili generalu Foku. Izpad
sam pa so izvršili trdnjavski voji od 18. na

19. junija; boj je trajal dva dni, japonski
obležni zbor je bil potisnjen na 6 vrst nazaj,
a prodreti japonske linije se vendar le ni
posrečilo. Rusi so izgubili v teh praskah z
ubitimi in ranjenimi več kot 500 ljudi; a iz¬
gube Japoncev so znašale okoli 5000 mož. (?)

Zanimivo je, kako sta dva vojaka obvla¬
dala japonsko pozicijo, ko sta pregnala z
nje 20 Japoncev in se zvijačno polastila
štirih topov. Vojaka sta porabila gosto jutranjo
meglo, prikradla se neopažena k spečim Ja¬
poncem in napravila tak hrup, da so ti kar
najhitreje zbežali. Na ta način je bila osvo¬
bojena utrdba štev. 77. Japonci so izgubili
tu z ubitimi 12 mož.

V Paljnem sta ostala le vlakov sprevodnik
Vasiljevski in grški trgovec: prespala sta
bila čas, ko so Rusi zapustili mesto. Zjutraj
gre Vasiljevski po delu v pisarno kitajskega
podjetnika Tajho, toda tu najde le enega
Japonca, ki ga je poznal še iz Vladivostoka.
Sluteč, v kaki zagati da se nahaja, sklene
Vasiljevski da se skrije, a tedaj ga zasači na
ulici tolpa Kitajcev, ki jim je načeloval neki
Kitajec — kuhar inženirja Trenjuhina. Kitajci
so zahtevali od Vasiljevskega denarja; imel
je pri sebi 400 rubljev 80 kopejk. 400 rubljev
mu je vzel kuhar, drugi pa so hoteli še
ostalo, a kuhar je vztrajal pri tem, da puste
Vasiljevskemu 80 kopejk za čufan (obed).
Grku so vzeli Kitajci 1600 rubljev. Sicer

237

jima niso prizadejali nič žalega in ju izpustili
v Fort Artur. — Kitajcev je bilo okoli 1500
ljudi. Ti so porabili ugodno priložnost in

Dne 20. junija so vzeli lovci 14. vzhodno-
sibirskega strelskega polka Kitajcu, ki se je
bil pokazal, od Japoncev ponarejeno pro-

Portarturske trdnjave

Utrdbe in baterije

Začasno utrjenabrambnačrta

Železnica

Glavna cesta

Navadna pot

Steza

Brzojav

Tempelj, pagoda

Okrajšave.

LF. = svetilnik k. t. kiatun

tschvv. - čvan sch. = san

tscbg. = fangšftng t. tun

Merilo.

so hiteli ropat in mnogi so tudi požigali v klamacijo, spisano v  ruskem jeziku,  a
mestu. Tudi Japonci so po prihodu v mesto dovskem žargonu. A drugi an je P
mnogo požgali tako štabni ka P ltan lovskega 0ddelka 1

238

binski od 28. vzhodno-sibirskega strelskega
polka, ko je zasledoval umikajoče se Ja¬
ponce. Tako so Japonci izkušali tudi v Fort
Artur zanesti nezadovoljnost med ruske vo¬
jake.

Boj dne 4. julija.

Ruski poročevavec piše: 20. junija ob
štirih zjutraj so se vzdignili vojni oddelki,
ki so bili razpostavljeni na desnem krilu
prednje osnovne pozicije, da udarijo na
„Bolšoj pereval“ (veliki prelaz) in na Zelene
gore pod občnim poveljstvom polkovnika
Semjonova.

Napad se je vršil cel dan in je imel ta
uspeh, da so zasedli omenjene pozicije s
primeroma majhnimi izgubami, kar se je
zahvaliti pozornemu vedenju naših in sla¬
bemu topničarstvu protivnika.

Ob osmi uri zvečer je bil boj končan
in naši oddelki so končno zasedli „Bolšoj
pereval“ in ostavili na njem prednje od¬
delke.

Pozno v noč 21. junija je izvelo nekoliko
lovskih oddelkov 4. divizije pod poveljstvom
poročnika trinajstega vzhodno - sibirskega
strelskega polka Jaseviča izpad na goro Ku-
nisan.

Prikradli pa so se k japonskim skriva¬
liščem častniki oddelkov, drug za drugim,
vzeli jih brez strela, medtem ko so nataknili
bajonete.

Prodrši skozi skrivališča, so lezli oddelki
k vrhu samemu; tu so pokončali straže in
so imeli srečo, da so izpridili nekoliko topov,
in šele tedaj so jih opazili sovražniki.

Vendar so lovci srečno odnesli pete in
dosegli popolnoma svoj namen, ter točno
izpolnili svojo nalogo: spoznati silo in ka¬
kovost utrdb na Kunisanu.

Ob zori 21. junija se je vzdignil pod
poveljstvom polkovnika kneza Mačabeli ves
trinajsti vzhodno-sibirski strelski polk. Podal
se je iz kraja, kjer je taboril (vas Hond-

zjatun) k vasi Kuansgon, odtod pa na pred¬
gorje Kunisan. Dobil je povelje za napad.

3. bataljon polka se je pomaknil po do¬
lini naprej k južnemu pobočju Kunisanskega
predgorja in je začel napadati po obronkih
pobočja, nasproti prvim utrdbam; na levi
strani je imel drugi bataljon, ki je ostal
polku kot rezerva.

Drugi bataljon se je začel na krilu dvi¬
gati in napadati ob pobočju. Hitro je razvil
svoje vrste in pričel pritiskati na sovražni¬
kove čete. Kot glavna četa tretjega bataljona
je šla sedma in obšla krilo. Neutegoma je
prešla v napad in tako precej odvračala
pozornost sovražnikovo od središča.

Ta čas so izršili deli vojev viharen napad
z „BoIšova perevala" na močno utrjeno levo
krilo sovražnika. Njih namen je bil, zadržati ga,
da se ne vzdigne na 13. polk, ki je imel kot
glavno nalogo, da zasede višine Kunisanske.

Ko se je sedma četa pomaknila naprej,
je pal njen poveljnik kapitan Hitenko smrtno
ranjen; zaklical je le še besede: „Bratci,

vzdržite-Kroglja ga je zadela in

mu prodrla prsi.

Vsled smrti četinega poveljnika je na¬
stala za trenutek zmešnjava. Vendar mlajši
častnik, poročnik Prigožij, ni izgubil zaved¬
nosti in je prevzel poveljstvo nad četo ter
jo popeljal naprej. Dobro se je privadil kra¬
jini in je vsled tega obvaroval svoje ljudi
pred prevelikimi izgubami. Izguba je seveda
neizogibna, kakor hitro nastane najmanjša
zmešnjava, zlasti v takem kritičnem trenutku.

Četa se je hitro pomikala naprej, neko¬
liko oddaljivši se od ostalih sil. Generalni
major Kondratenko, ki je zapazil, da je šla
četa v svojem ognju predaleč in da je lahko
odrezana, je zapovedal, da ji hite peta in
tretja četa na pomoč.

Četi sta jo hitro vlili na črto, kjer se je
vršil boj. Pa le toliko, da sta se pokazali
na enem izmed obronkov, sta že prišli v
navskrižni ogenj, iz katerega so deževale
svinčenke in šrapneli.

239

Ne glede na silni, dobro zadevajoči, —
zlasti kar se tiče svinčenk — navskrižni ogenj,
sta četi, ki ji je vodil bataljonov komandant
kapitan Gusakovskij, vztrajno in v redu na¬
daljevali napadanje. Plazeč se, sta uporabljali
zavetišča, ki jima jih je nudila okolica, in
potiskali desno krilo sovražnikovo nazaj.

Včasih sta se morali četi po dolgem skriti
za vzpetimi grički; veljalo je imeti mnogo
poguma napram sikanju krogelj, ki so morile
cele vrste.

Naše topničarstvo je uspešno obstrelje¬
valo sovražnika in pomagalo pri napadu.
Včasih je dalo če¬
tam tudi priliko,
vzeti Japonce v
navskrižni ogenj.

Boj je bil vroč,

- Japonci so se
stanovitno bra¬
nili, naši pa so
opravljali svoje
delo naprej —,
postojanke in o-
kopi so se pola-
gomapraznili.Tu
sta bila ranjena
Ogarkov in pod¬
poročnik Tetsov.

Ob dveh po¬
poldne, po dol¬
gem, hudem boju od šeste ure zjutraj so
bile vzete vse utrdbe predgorja in pobočja
Kunisanskega. Čete pa so obdale njegov
vrh z železnim obročem v razdalji 1000 ko¬
rakov.

Moštvo se je bilo skrilo za grički in je
čakalo. Da bi se vzdignilo naprej, ni bilo
misliti. Na vsako glavo, ki se je pokazala,
so poslali Japonci cel roj krogelj iz pušek,
zlasti pa iz topov.

Sovražno topničarstvo je nepretrgoma
nadaljevalo ogenj, s katerim je pa le malo
doseglo, ker so kroglje zadevale predaleč
ali prezgodaj.

Japonci so mojstrsko streljali po odmer¬
jenih in stalnih ciljih, kakor se je to godilo
pri Kinčovu. Moštvo je utrujeno vsled deset¬
urnega boja počivalo; semtertja je kdo v
naglici pojedel nekoliko Suhorja in se napil
vode iz posode, mnogi pa so dremali ne
glede na to, da so blizu njih in nad nji¬
hovimi glavami žvižgale kroglje.

Delo je bilo končano — vse utrdbe pred¬
gorja vzete; pričakovali so povelj.

Po drugi uri pride na levo krilo general¬
major Fok in ustavi daljno napadanje. Ukazal
je topništvu, da razbije in uniči utrdbe na

vrhu Kunisana.

Bateriji Puza-
nova in Sablu-
kova sta urno
osredotočili uni¬
čujoči ogenj po
vrhu Kunisana,
pobijajoč s šrap-
neli Japonce in
uničujoč z gra¬
natami, ki sta jih
metali z veliko
spretnostjo, skri¬
te topove in strel¬
ske okope. Treba
je bilo o pravem
času paziti, ker
je sovražnik rabil
zvijače pri vsakem koraku. Dve vrsti okopov
sta se razprostirali večjidel po pobočju. Eno
so zavzemali strelci, druga pa je bila prazna;
topništvo se je vsled tega včasih zmotilo in
tratilo zastonj strele. Da bi naše premotili,
so napravili Japonci okope, s prednjo stranjo
obrnjene proti vrhu, in položili vanje lesene
štore. Naredili so to premišljeno z namenom,
da bi jih smatralo naše topništvo za prave
strelske okope in streljalo nanje. Tako so
mislili odvrniti naše strele.

Zvijača je kajpada v vojski zelo dobra
reč, včasih neobhodno potrebna; toda taka
malenkost ni nikakor v čast sovražniku in

Japonska admiralska ladja Šikišima.

240


priča le, da sila kola lomi. Bateriji se nista
zanimali za lesene Japonce in sta s svojimi
streli odvračali mnogo krogelj. Kar strelja,
na to se meri. Ogenj topništva je bil ves
čas občudovanja vredno izvrsten.

Naj so Japonci še tako dobro skrili svoje
topove v okope, naj so jih tudi še tako
globoko spuščali vanje, tako da so prišle
cevi pod nasip, vendar so jih našli daljno¬
gledi naših topničarjev.

odbil sovražnika na levem krilu 13. polk.
Na desnem pa je bil toliko zadržan, da ni
mogel tudi prav malo časa več braniti pred¬
gorja.

Ko se je pa zmračilo, se je vlil silen
dež in 13. polk je začel polagoma odhajati
na vnovič zavzete pozicije, a oddelki des¬
nega krila so odšli k velikemu vrhu na
južno-arturski dolini, ki so ga vzeli še dne
13. junija.

Japonski „Rdeči križ.“

Ogenj iz topov je bil tako hud, da je
vrh Kunisana često popolnoma utihnil in
tako dal priložnost, da so pristopile pomožne
čete in se dvignile vrste.

Ena salva je bila posebno srečna. Gra¬
nata se je razpočila in vrgla top visoko
kvišku in pobila slednjič ne malo ljudi.

Ob treh se je podala baterija Sablukova
naprej, in slabo se je godilo Japoncem na
vrhu. Na celi liniji, kjer je divjal boj, je

Uspeh osamnajsturnega boja je bil, da
je zasedel 13. polk celo južno pobočje;
Kunisan je pa postal važna postojanka za
našo brambo.

O nočnih torpednih napadih od 23. na
24. dan julija priobčuje v „Novem Kraju“
zanimive podrobnosti očividec, ki jih je
zasledoval s trdnjave:

Posebno drzni so bili napadi med 11. in
12. uro po noči, potem od 2. do zore.

Tolažnica v zadnjem boju.

J. Vrbanija.

Kolika množica minonoscev se je podala
v boj, nisem mogel spoznati; dva izmed
njih sta bila vendar razločno videti, čeprav
nista imela značilnih ognjev. Najbrže sta
sklenila, da ali pogineta ali zmagata, ker sta
jako hitro plula. Ogenj je silil iz cevi in
cevi same so bile svetlordeče, žareče od
vročine. Resno sta drvila minonosca v smeri
Proti Kristovi gori. Pustili so jima približati
se na 5 vrst in so ju nato hipoma obsuli
s krogljami. Eskadrine ladje, Električna pe¬
čina, baterija št. 22. in Ploskov nos so jima
Pošiljali v izobilju gostoljubnih daril. Kroglje
so žvižgale, gromele, ploskale v vodo . . .
Minonosci so se drvili. Noč in hitrost vožnje
sta jih rešila, ker jim ni bilo možno slediti.

Vojska na Daljnem Vzhodu.

Ko sta se minonosca približala Kristovi
gori, sta spoznala, da ne smeta misliti na
uspeh. Hipoma sta se obrnila in lavirala
nekaj časa, a nato drvila nazaj. Sta li srečno
ušla? — Dvomim! Kakor se je zdelo meni
in drugim, ki smo opazovali smeli poizkus
ne glede na ovire, je eden izmed mino¬
noscev žalostno končal, razstreljen na begu,
a o drugem je končno mogoče, da se je
rešil, vendar je verjetnejše, da je bil poško¬
dovan in je izgubil del svojega moštva, ker
je bilo streljanje naše pomorske in pobrežne
artiljerije zadosti srečno, ne glede na po¬
nočni čas.

Ni nam mogoče naštevati vseh podrobnih
bojev. Omenimo le nekatere.

16

242

Torpedni boj.

Žalostna usoda je zadela rušivca torpe-
dovk „Lejtenanta Burakova." Dopisnik „No-
vega Vremena" popisuje tako-le njegovo
pogubo:

10. julija so se nahajali naši minonosci
„Lejtenant Burakov", „Grozovoj“ in „Bo-
jevoj“ v pristanišču in so varovali mrežni
odde-lek, ki očišča pristanišče min. Ob pol
šesti uri popoldne so se vrnili nazaj v luko.
Komaj so se dobro usidrali poleg brega,
že začujejo signalna „ Cesarjeviču": „Mino-
nosci morajo ob sedmi uri zvečer na delo
v zaliv Tahe!" To je štiri milje od Port
Arturja.

Bila je lahna megla in komaj se je videlo
obrežje. Japonci so skoraj vsak dan nadle¬
govali minonosce pri delu, in neprestano se
je slišalo lahno streljanje; ker pa je to tra¬
jalo vsak dan, so se ga naši mornarji pri¬
vadili. Povelja: »Minonosci morajo braniti
križarko, čolne ali mrežne oddelke!" so zelo
dobro izvajali.

Noč leži nad morjem. Minonosci stoje
v zalivu Tahe. Tema povsod. Ob eni uri
20 minut se pokaže na obzorju temen obris
ladje. Obzorje je čisto, toda obrežje je meg¬
leno. Tu zadoni glas z „Grozovega“: „Riba
plava!" Hipno splava poveljniku pogled tja,
dobro premotri morje in vidi, da se bliža
torpedo od brega.

„S polnim parom nazaj!“ ukaže. Torpedo
se razpoči ravno poleg nosa. Medtem se pa
že čuje strašen pok poleg krova „Burakova“.
Vsled strelbe se ni videlo nič. Na „Gro-
zovem" kriče: „Torpedo gre pod krmilo!"
— Zagnali so se naprej, toda tu uvidijo,
da gre torpedo tudi pod nos. Vrnejo se
vštric, ta čas pa se razpoči torpedo pri
„Grozovem“ pod krmilom, in nekaj je bilo
s silo vrženo za krov. „Grozovoj“ pa gre
dalje in se kaže popolnoma nepoškodova¬
nega. Tu zadene torpedo „Bojevega“ na¬
ravnost v kotel pri nosu; v tem pa se čuje

med strelbo glas z „Burakova“: „Hitro na
pomoč, tonemo!“

V istem času slišijo tudi z „Bojevega“
klic. Toda napadi se nadaljujejo, kroglje
letajo. „Grozovoj“ strelja; odšel je naprej
in sprejema ves ogenj nase. V tem se mu
približajo trije minonosci in z „Grozovega“
spuste v nje torpedo. Kaj da so dosegli, se
ni dalo takoj videti, toda že čez nekoliko
minut so ugledali raketo, ki jo je bil spustil
sovražnik. Po raketah je našel „Grozovoj“
japonske minonosce in odkril na krovu
ogenj. To je bil pravi pekel! Ko je ogenj
nekoliko potihnil, se je podal „Grozovoj“
k „Burakovu.“ V tem začno iznova streljati,
toda videč, da „Burakovu“ ni več rešitve,
sklene „Grozovoj“, da ga odvede na plitvo
mesto. Tema vlada povsod, ničesar se ne
vidi. Na vseh straneh streljajo, a odkod, je
negotovo; „Grozovoj“ prime „Burakova“ za
krmilo, ker ga za nos niso mogli vleči. Tako
ga zavleče v globino zaliva. Silno težka je
bila ta rešitev, kroglje so žvižgale, vse je
šumelo, mornarji so se bali, da jih ne za¬
dene kak torpedo pod krov. Ni čudno, če
jih je to spravilo v nekako mrzlično stanje,
vendar so delali vse hladnokrvno.

Postavili so „Burakova“ na globino 15
čevljev, bliže priti ni bilo mogoče, ker je
imel „Grozovoj“ sam 12^2 čevljev pod seboj;
minonosec je oddal buksir, spustil šalupe
in poprosil „Burakova“, da naj sam spravi
svoje stvari na breg ter se zavleče na plit¬
vino.

Ko se je to vršilo, je najbrže „Grozo-
vega" vsled teka nekoliko zaneslo in ko se
je odpravil na odhod, je zašel sam med
kamenje. Položaj je bil strašen, in to tem
bolj, ker je „Bojevoj“ pričakoval pomoči.
Ko se pripravi na tek, zadene vijak ob ka-
manje; mehanik kriči: „Vijak se je zlomih"
Poveljnik „Grozovega“ pa sklene, da žrtvuje
spodnje dele in zapove zapluti s polnim
parom; minonosec odleti kot bomba in se
približa „Bojevemu.“ Ves ta čas so streljali'

243

Približali so se tesno k „Bojevemu“ ter uvi¬
deli, da lahko stoji do zore, ker mu še
deluje en stroj. Zato se obrne „Grozovoj“
zopet naprej in se ne vrne, dokler ne pre¬
neha sovražnik popolnoma streljati. Japonci
so imeli štiri večje torpedovke, štiri brez¬
imne in nekoliko minskih čolnov, mi smo
pa imeli vsega 3 ladje; baterije itak niso
mogle ni- pomagati, ker niso mogle vsled
megle ničesar razločiti.

Ob četrti uri zjutraj se usidra „Grozovoj“
blizo „Bojevoja.“ Začelo se je daniti in sedaj
ni bilo več take nevarnosti zaradi torpedov.
„Burakov“ je še plaval, vendar se je trup
že nagn : po strani.

Poslali so takoj od baterije vest admiralu
Vitheftu in ga prosili pomoči. Ta je prišla
ob 53/4  zjutraj. Prišli so minonosci in pri¬
staniški čolni.

Megla je postajala čimdalje gostejša, „Bu-
rakov“ pa se je začel potapljati. Na mino-
noscih je poveljeval admiral Loščinski, ki je
dal pregledati „Grozovega.“ Pri krmilu so
našli razpoko. Mornarja, ki ga je bilo od¬
neslo, in še celo psička so rešili. Ranjeni
so bili na „Grozovem“ trije, zastrupljenih
vsied plinov je bilo dvoje, eden težko ranjen.
Na „Burakovu“ sta bila dva ubita, a štirje
ranjeni. „Bojevoj“ je imel enega ubitega in
štiri ranjence. Čez krov jih je vrglo šest in
mehanika zraven, toda te so rešili.

Boj dne 26 . julija.

Naj sledi tu rusko poročilo o boju izza
sprednjih postojank, kjer je bil osebno na¬
vzoč general Kondratenko.

„Dne 25. julija se je izvedelo na najspred-
ne jših postojankah, da nas čaka prihodnji dan
japonski napad.

General Kondratenko je objezdil desno
krilo naših postojank in je ukazal rezervam,
na i se približajo. Ojačenje je došlo iz Port
Arturja proti večeru in reserve so bile zbrane
pozno ponoči. Ob eni uri popolnoči

se je šum prihajajočih polegel in vse je
leglo, da se odpočije do jutra. Noč je bila
tiha in mirna, in le polagoma ponehajoči
šum taborišča je motil tišino.

Ob solnčnem vzhodu se je začel napad
s tem, da je sovražnik streljal iz svojih
125 mm  topov, ki so bili nastavljeni na Olze-
lazih, precej visoki gori, ki je druga za
kuinzanskim predgorjem. Streljalo je takoj
24 poljskih topov. Japonci so bili zapazili
na ruski strani bateriji kneza Čejdze in Skryd-
Iova in so združili nanje svoje strele iz večjih
topov ter ji obsuli z melinitnimi bombami,
da jih uničijo. Manjši topovi so pa obsuli s

Maršal Ojama.

šrapneli zakope strelcev. Tačas se je pehota
pripravljala za naskok.

Ruske baterije, dobro maskirane, so takoj
odgovorile toči sovražnih krogeij. Mnogo
sovražnih krogeij je takoj zadelo v naše
baterije, druge so pa letele daleč čez nje in
so se razletavale blizu pred krajem, kjer se
je postavil štab našega oddelka ter bi bile
skoro raztrgale polkovnega pribočnika Miro-
poljskega.

Poldrugo uro je bila v boju samo arti-
Ijerija.

Točno ob osmi uri pa se pokaže nasproti
desnemu krilu Zelenih hribov gosta kolona

16 *

244

Rusi v zakopih.

Japoncev in se bliža v popolnem redu veliki
gori, podpirana od strelov z japonskih ladij.

Poveljnik desnega oddelka, polkovnik
V. F. Semjonov, ki je načeloval 26. polku,
se je postavil s svojim štabom v dolini
Lunvantu in je vodil od tu boj. Varovale so
ga pa od vseh stranij zbrane pomožne čete.

Najprej so pokale puške na celi črti „Ze-
lenih gor.“ Ogenj je postajal čimdalje hujši.
Sovražnik pa je pričel doline in gore tu pa
tam posipavati z močnim šrapnelskim ognjem.

Okoli 9. ure se je razvil boj. Lilo je prav
močno. Ordonance pa so dirjale s poročili
k polkovniku Semjonovu.

Poveljnik štaba, štabni kapitan LJspenski,
je imel komaj dovolj časa, da je dajal naprej
odločna in hitra povelja polkovnika Semjo-
nova:

„Ona četa na desnem krilu naprej!"

„Ta vrsta strelcev proti humirniji (kitaj¬
skemu svetišču)!"

„Oddelek lovcev naj okrepi desno krilo:
boj je tu zelo vroč!"

Lovci na konjih so dirjali s povelji kar
najhitreje drug za drugim. Vrsta strelcev se

pomakne hitro naprej, kakor se je gla¬
silo povelje.

„Katera četa je to? Kam?" Sledi od¬
govor.

„Srečno, da ste mi zdravi, bratci bijte
se krepko!"

„Mnogo sreče!" Zveni v odgovor.
In oddelek dirja naprej, do kolena v
blatu.

General Kondratenko pride; njemu in
generalu Semjonovu pristoja čast in slava,
da sta odbila napad na „Zelene gore".

Ko je razdelil general Kondratenko
nekaj povelj se je podal zopet na je¬
lene gore" med sovražni ogenj.

Bilo je 10. ura zjutraj, ko je divjal boj
najhuje. Po poti so se bližale nosilnice
z ranjenci in mrtveci; čim bliže so pri¬
hajale bojišču, toliko bolj je naraščalo
njih število. Že zdaleka so opazili gruče
vojakov, ki so prihajali v neredu od desnega
krila.

„Kaj pa je to? Morda se umikajo?"

Podali so se v najhitrejši dir.

Res, vojaki niso več vzdržali hudega
ognja, dali so se omajati in so se umaknili.
Zdelo se je, da je veliki prehod izgubljen.
Visoka gora je bila vsled umikanja odre¬
zana, ker so jo zasedli od desne strani; bra¬
nile so jo le še čete polkovnika Butuzova.

Prišel je odločilni trenutek. Izid boja je
bil negotov. Treba je bilo brez vsega obo¬
tavljanja ustaviti umikanje. Odločnost gene¬
rala Kondratenka, njegova osebna hrabrost
in zaupanje vojakov pa je rešilo vse.

„Kaj je to ? Zakaj se umikati ?“ Negotovo
mrmranje je bilo v odgovor.

„Obrat na desno, naprej! Okrepilo do¬
bite takoj!"

„Poročnik Modilerski, podprite za sedaj
četo s svojim oddelkom! — Tako, sedaj P a
le hitro na hrib in skrijte se za kamenje!
V polnem diru jezdimo na hrib. Cela vrsta
nosilnic nam zapre pot. Prišedši na prehod,
se ustavi general. Kroglje so sikale okoli-

245

Četa mu je sledila. Počakal je nekoliko, da
se je oddahnil; nato pa se obrne, ne zme-
nivši se za kroglje, k vojakom in jim pravi
glasno in zaupljivo:

„Bratje, boljše je umreti, kakor dati se
osramotiti s tem, da bežite. Mislite na to,
da se na vas zanaša batjuška car in cela
Rusija. - Ne smete bežati; rajši umrimo,
kakor pa da to storimo. Sedaj pa z Bogom
naprej, junači!“

Navdušeni napravijo strelci vrsto, se skri¬
jejo za kamenjem in začno hud ogenj. S
silnim trudom in z mnogimi težavami se po¬
mikajo naprej; Ja¬
ponci so se pričeli
umikati in proti ve¬
čeru, ko so dobili
naši nove pomoči,
so zavzeli vojaki ge¬
nerala Kondratenka
zopet stare pozicije.

Ko je slednji tako
ustavil umikanje, je
dal povelje, da se
približa 57 mm  ba¬
terija kapitena Pe-
perenka.

Okoii poldne je
boj nekoliko pone¬
hal.

Rusi branijo „
gore.“

Drugi, hudi in vroči dan boja se je bližal
koncu. Utrujenost se je brala na obrazu
vs eh; saj so morali vsak trenutek pričakovati,
da jih zadene morilna kroglja. Vendar se
liso dali premagati in bili so vsi dobre volje.
Najbolj so občudovali odločnega, delavnega
in  neutrudnega poveljnika oddelka, polkov-
uika Semjonova.

Čudna tišina je zavladala.

Pomožne čete so korakale v sotesko.
Godba je odšla k štabu.

„Gospoda, cel čas žvižgajo kroglje. Od¬
kod prihajajo?"

»Lete preko „Zelenih gor." —

„Čas bi bil, da bi že nehali." —

»Zelo dobro", šalil se je drugi, „lačni
smo tudi."

„Major Volski, ste li poslali kuharje že
naprej? Prav pravi general Kondratenko:
Med bojem morajo biti patrone in kuharji
vedno v pravem času na pravem mestu!"
— „Sluga pokoren, gospod general, nekaj
kuharjev je že prišlo nazaj."

Oddelek častnikov se je podal v skal¬
nato globel, kjer se
je nahajal telefon;
pripravljali so si je¬
dila.

„Kaj, batjuška",
vprašajo duhovnika
„vi tudi prihajate od
obvezovališča tam
spredaj? Torej, ka¬
ko je z našimi ra¬
njenci, trpeli mnogo
bolečin? Se-li no-
četenekoliko okrep¬
čati?"

„Mnogo, mnogo
ranjencev je, pa ka¬
ko so vsi potrpež¬
ljivi ! Pravi kristjani.
Za vero in carja žrtvujejo junaško svoje
življenje. Izkušal sem jim lajšati bolečine s
tem, da sem jih tolažil. Srce mi je tako
težko!"

„Vzemite kozarec vina, batjuška, da Vam
bo lažje. Sluga, večji kozarec!"

Mirno so se razgovarjali častniki med
seboj. Major Volski je pripovedoval svoje
spomine o napadu na Plevno. Mlajši čast¬
niki so se dobro zalagali s hrano. Polkovnik
Semjonov pa, ki je pozabil na vso utrujenost,
se je živo pogovarjal s stotnikom Uspen-
skim, gledajoč na pred seboj razgrnjeni
zemljevid.

Mestna vrata v Pekingu.

Zelene

246

Mesec je pošiljal svojo bledo luč skozi
večerno meglo; zdelo se je, da bo tudi ta
noč vsaj deloma mirno prešla. Pričakovali
so generala Kondratenka iz glavnega stana.

Naenkrat se prikaže lovec na konju s
pisanjem. „Posvetite!“ Bere: Japonci so
prodrli pri Novem potu, naši se umikajo.“

„Ne de nič, to bo takoj zopet v redu.
Držite se dobro, to je prvo! Major Volski,
zapovejte, da se pomaknejo pomožne čete
tja! Takoj jih preženemo. Konje! Prosto¬
voljec Sagorovski, poizvedite, kako je na
levem krilu! Pomožne čete, naprej!"

Spremljan od svojih častnikov in ordo-
nanc, je jezdil poveljnik v diru na mesto,
kjer je sovražnik prodrl. V hitrem teku so
mu sledile pomožne čete. Na mestu je bil
navskrižni ogenj. Naši so se bili z Japonci,
ki so pritiskali od treh strani. Prihajajoče
čete so pomnožile ogenj, pokanje pušk je
postajalo močnejše.

„Gospod polkovnik, v dolini dirja sem¬
kaj divizijonar s kozaki." Nekaj minut po¬
zneje je prijahal general Kondratenko, ki so
ga obvestili o tem, kar se je zgodilo. Trdo¬
vratno so silili Japonci naprej; naši pa, ki
jih je hrabrila prisotnost poveljnikova, so
se bili med dežjem krogelj hrabro kot levi
in drli naprej. Japonci so omagali in so se
morali, kljub večini, umikati in bežati. Čete
so udarile za njimi in se skrile zopet za
vrh; pozdravil jih je bil namreč prav pe¬
klenski ogenj strojnega orožja. Vse je zopet
utihnilo.

Oba poveljnika se postavita na grič. Na
desno in levo sta polegli dve četi rezerve.
Kmalu pa dojdejo poročila, da so prišli
Japonci na nekaterih mestih tako blizu, da
je lahko slišati njih pogovore. Treba je torej
streljati skoro iz največje bližine.

Povelja so se glasila, okrepiti slaba mesta.
Zopet vse tiho. Mesec se je skril za oblake.

Ravno nad glavo je biio slišatt nekaj
strelov, nekoliko naših, nekoliko sovražnih.
Kroglje žvižgajo zopet.

..Streljajo na nas.“

„Gotovo, tu je udarila kroglja."

„Na vsak način streljajo na nas“, se
oglasi Kondratenko, ki je bil odet s črnim
gumijevim plaščem.

Še en strel in še eden. Vedno krepkejše
žvižgajo kroglje. En strelec je mrtev, drugi
zadet v trebuh.

„Sem, nosilnice, nosilnice!" se :e slišalo
od vseh strani.

Kako strašno zveni beseda, ko more
vsaka žvižgajoča kroglja uničiti novo živ¬
ljenje.

„ Vladimir Grigorjevič, zapovejte, da stopi
še ena četa v vrsto! To zalego je treba
prijeti. Skrita za kamenjem, zadeva popol¬
noma gotovo!"

Lovec 21. polka poroča: „Tu spredaj, v
tej smeri, je mogoče videti greben, ki so
ga Japonci zasedli. Tu razgrajajo in se utrju¬
jejo. Kmalu nas najbrže poseti kaka granata.
Od treh strani oklepajo naše čete. Od tam
streljajo."

„Ena četa v vrsto strelcev, naprej, mo¬
ramo jih na vsak način pregnati odtod!"
Komaj se je vrsta razvila, ko zagrmi strojno
orodje, za njim drugo.

Skrijejo se za strmo skalnato steno.

„To so pa nevarni vragi", pravi general
Kondratenko, smejoč se polkovniku Semjo-
novu, „že se jim je posrečilo, dvoje topov
spravili na mesto."

„Pred vrsto strelcev imajo vselej en top.
Manjši so kot naši, trije možje ga lahko
spravijo na najstrmejšo visočino."

„Se ni bati, naši jih že preženo!" M°-
rivno orožje pa omolkne in zopet grmi-
Lahko je bilo slišati, kako zadevajo kroglj e
pred in za nami v zemljo. Isto so opazile
tudi spodaj ležeče pomožne čete.

Ko je prenehalo grozovito grmenje stroj¬
nega orožja, slišali smo, v primeri z njim,
nedolžne strele posameznih strelcev.

»Visokost, ne smete svojega življenja
postavljati na kocko; tukaj je gotovo smrtna

247

nevarnost za vas. Vaš kraj ni tu!“ — Tudi
jaz sem bil istega mnenja kakor polkovnik
Semjonov.

„Treba je, da se vrnemo na staro mesto
pri pečini in da vodimo od tam umikanje.
Torej na konje", pritrdil je general Kondra-
tenko.

Nikdar ne pozabim onega glasu in po¬
gleda, s katerim se je general zahvalil četi
strelcev, ki je na povelje, pregnati Japonce,
splezala na goro, dasi so sipala strojna orožja
ogenj in kroglje.

Gotovo gleda tako oče svo,ega sina, ko
ga pošilja na vojsko. Jezditi smo morali
skozi dolino. Mesec je prisijal, kakor nalašč,
izza oblakov. Korakoma, z generalom na
čelu, smo se pomikali naprej, 30 kozakov
nam je sledilo. Komaj dospemo do srede
doline —■ najbrže so nas sovražniki opazo¬
vali — ko zagrme 4 strojna orodja, ki so se
nahajala na najvišjem mestu „Zelenih gor.“
Nad našimi glavami je sičal svinčen dež. Spu¬
stimo se v dir. Ne da bi se zmenil za očividno
nevarnost, je pravil general Kondratenko
prav živo nekaj polkovniku Semjonovu.

Spoznal sem, da se nahaja življenje ali
smrt par tisoč vojakov v roki teh dveh mož,
■n vedel sem, da nameravata ukazati odhod,
lzprevidel sem, da primerno urejeno umi¬
kanje ohrani lahko mnogo ljudi pri življenju
in zdravju. Prepričal sem se, ker sem sam
videl, koliko vrednost da ima hladnokrvnost
■n odločnost poveljnikov med bojem —:
umikanje je stalo na programu našega dela.
Treba je bilo le pravočasno in pametno od¬
hajati, da vojakom vsled sistematičnega umi¬
kanja ne upade pogum in ne izgube za¬
upanje v sebe in v poveljnika. Saj ni mogoče
vsakemu posebej vsega natanko dopovedati
in razložiti. Pokazalo se je, da nam bi bilo
Popolnoma nezmožno, vztrajati na svojih
Postojankah, ne da bi prišla rezerva iz Port
Arturja na pomoč; razven tega smo mogli
razpolagati le z majhnim delom topničarstva,
^ pa tvori v sedanji vojski poglavitno moč.

Vprašanje glede umikanja je bilo dolo¬
čeno. Hiteli smo k pečini, general Kondra¬
tenko sede za neko skalo k mizi, ki so jo
v naglici pripravili. Pred razgrnjenim zemlje¬
vidom in pri motni luči svetilke sta dajala
on in pa polkovnik Semjonov povelja in
poročala generalu Steslju, da je umikanje,
ki sta ga sklenila, neizogibno.

Adjutanti in poročevavci so dirjali na vse
strani s povelji; dobro je služil tudi telefon.
Vse se je vršilo brez naglice, toda točno in
previdno. — Kroglje pa so žvižgale še vedno
in razbijale skalovje na obeh straneh. Tuje
bilo središče celega desnega krila. Sam Bog
nam je ohranil generala Kondratenka. Ja¬
ponci niso vedeli, kakega pomočnika bi
generalu Steslju uropali v teh resnih minutah.
— Se dve uri je bilo do solnčnega vzhoda.

„So li peljali potem naprej baterijo kneza
Tšeidze?" „Sluga pokoren; stotnik Skryd!ov
bo branil odhod. Ostale baterije so zavzele
nove postojanke na odhodni črti."

Žvižganje krogelj je ponehavalo in zopet
naraščalo; Japonci pa niso slutili, na koga
da merijo. „Svetlost, odhod se je pričel",
naznani polkovnik Semjonov. Poročevavci
na konjih se vračajo drug za drugim.

„Štiri ura je, posreči se nam!"

Dani se, mesec bledi in jutranja megla
se vlači po gorah. V različnih smereh smo
opažali naše čete, ki so se umikale. Japonci
pa, dospevši na najvišje vrhove „Zelenih
gor", so odkrili brzostrelni ogenj.

„Razkosana telesa so letela kot kosmiči",
je naznanil pozneje strelec strojnega orodja
pod poveljstvom poročnika Lebedna. Isto¬
časno je izvršil poročnik Debogori-Mokcie-
vič, ki je vodil delo pri minah, silno eksplo¬
zijo; nastala je velikanska zmešnjava pri na-
padavcih, tako da so naši rešili nekaj strelnih
orodij in vzdržali napad. Načeli črti ..Zelenih
gor" so silno pokale salve iz pušk. Čete
so se med bojem umikale v polnem redu
nazaj. General Kondratenko in polkovnik

Semjonov sta osebno vodila odhod. Okrog
pa so žvižgale kroglje.

Jutro je napočilo. Ogenj iz pušk je na¬
raščal vedno bolj in bolj. Vsi grebeni »Ze¬
lenih gor“ so bili posejani z Japonci, kakor
z zajci. Streljajo mnogo, toda ne merijo,
ker jih megla ovira. Sedaj je popolnoma
jasno in hvala Bogu! odhod je dokončan.
Dokončan v popolnem redu in z neznatnimi
izgubami. Od vasi Kodziatun do morskega
obrežja taborijo po višinah, ki se spuščajo
v dolino Sunvantun, naše strelske vrste. Po¬

je stotnik Skrydlov izpremenil svojo pozi¬
cijo. Granate so padale druga za drugo na
danes prazne prostore, ki smo jih bili včeraj
mi zasedli. Baterija strelja na »Zelene gore.“
— Od Port Arturja se bliža z godbo četa,
ki naj varuje umikanje. — Ob sedmih zjutraj
bi nas bili raz Visoko goro imeli sovražniki
kakor na dlani. Le svojih topov ne morejo
spraviti tja gori, gora je prestrma. Japonci
so očividno presenečeni iu dvomijo, sprej¬
memo li mi boj ali ne. Naše vrste stoje v
popolnem redu. Kuharji so napravili ogenj.

Topovi v portarturskih utrdbah.

3138

■»

fifarhn


možne čete se pa nahajajo v dolinah, so¬
teskah in globelih.

Solnce vzhaja. Japonci so pričakovali,
da bo nastalo veliko presenečenje in huda
zmešnjava. Toda zmotili so se: mesto tega
so zagledali pretečo moč naših strelcev in
opazili, da so cevi topov, ki so se sedaj
nahajali na postojankah, Japoncem popol¬
noma neznanih, proti njim obrnjene. Tako
je pričelo desno krilo svoj odhod.

28. julija so sovražnikovi obležni topovi
odkrili silen ogenj, ki nam pa ni škodil, ker

Novi deli čet prihajajo. Po potu se vozijo
semtertja vozovi, rikše in nosilnice. K od¬
delku prihajajo prostovoljni sanitejci, meš¬
čani port-arturski.

Niso pričakovali tega Japonci po osem¬
inštirideseturnem, hudem boju. Mislili so si,
da bo vladala zmešnjava in beg! Na obve-
zovališču spredaj delajo urno. Tekom pol¬
tretje ure je že veliko število ranjencev ob¬
vezanih, posebno se pa odlikuje mornarski
sanitetni oddelek doktorja Kefela. Zdravnik
je prišel sam od sebe tja ... .

249

Boj za prelaze.

Južnovzhodno od Ljaojana je visoko go¬
rovje, čez katero vodi več prelazov. V te
prelaze je Kuropatkin potisnil svoje prednje
čete, da branijo Japoncem prehod do Ljao¬
jana. Dan na dan so se tu vršili manjši boji,
med katerimi so Japonci vedno bolj potiskali
naprej svoje glavne čete. Japonsko prodi¬
ranje je bilo jako počasno, ker je bilo treba
sproti preskrbovati armado z vsem potrebnim

blizu. Ti prelazi so ob cestah, ki vodijo
naravnost v Ljaojan. Na postajo Hajčon
južno od Ljaojana pa vodi Vancel inski
prelaz.

Japonska armada, ki je prodirala od Ta-
kušana, je pa morala čez T a 1 i n s k i prelaz.
Na tej južni strani sta še Čipanlinski  in
F o n s i n 1 i n s k i prelaz, čez katere je moral
general Oku.

Večinoma so se Japonci kmalu polastili
prelazov. Kajti Kuropatkin je mogel samo

Kitajska malikovalnica.

■n ker so Japonci vsako postojanko, ki so
jo zasedli, sproti tudi utrjevali in udarili na
Ruse šele tedaj, če so bili uspeha popol¬
noma gotovi.

Oddelek Kurokijeve armade je od Saj-
maci prodiral in je potisnil nazaj Rennen-
kampfove kazake iz Pal il inskega pre¬
laza.  Druga dva Kurokijeva oddelka sta
Prodirala proti Fončerjlinskemu in
^otulinskemu  prelazu, ki sta čisto

nekatere prelaze bolje zavarovati; da bi bil
vse prelaze zasiražil z dovolj močnimi po¬
sadkami, mu je manjkalo moštva. Vendar je
trajal ta prehod silno dolgo časa. Prednje
straže, ki so zasedle prelaze, so morale ča¬
kati, da se je ves ogromni vojni material
privlekel za njimi, kar je bilo v teh goratih
krajih jako težavno. Potem so pa morali po¬
samezni poveljniki vedno skrbeti tudi, da
so ohranili med seboj potrebno zvezo in

250

da so prodirali vsi enakomerno, ne da bi
drug drugega prehitel. Saj če bi bila prišla
ena armada predčasno pred Ljaojan, bi jo
bil Kuropatkin brez dvoma prijel in potolkel.
Ves uspeh je bil odvisen od tega, da vsi
ob istem trenutku Kuropatkina oklenejo in
starejo. In po tem načrtu so tudi delali. Giavno
poveljništvo nad japonsko armado je bil pre¬
vzel maršal O ja m a, ki je z občudovanja
vredno srečo vodil vse vojne operacije.

Ojamova sreča je bila posebno v tem,
da je imel sposobne generale, ki so samo¬
stojno izvrševali glavni načrt v popolnem
soglasju. On je le čuval nad njimi in jim
dajal splošna povelja za velika podjetja; v
posameznostih je znal vsak izvršiti sam svoj
načrt. V tem je bil Ojama mnogo na boljšem
od Kuropatkina, ki je imel slabše generale,
ki so le čakali, kam jih pošlje glavni po¬
veljnik, in tam so čakali na mestu, dokler
jih ni poklical nazaj. Razen Miščenka in
Rennenkampfa je redkokdaj kak ruski ge¬
neral v tej vojski pokazal posebno samo¬
stojnost. Pač: eden je bil — general Grip-
penberg, kakor bomo še videli, a tega so
morali zaradi svojeglavnosti poklicati nazaj
z bojišča.

Boji so se začeli na desnem japonskem
krilu. General Re n n en k a m p f se je krepko
ustavil. A nesreča je hotela, da je bil takoj
izpočetka ranjen na nogi ter se ni mogel
dolgo časa osebno udeleževati boja. Bilo
je škoda za krepkega kazaškega poveljnika!

Sicer pa kazaki niso posebno dobro iz¬
polnili svoje naloge kot poizvedovalne čete.
Deloma so bila tla zanje neugodna, največ
je pa odločilo to, ker niso poznali okolice
in so bili preskrbljeni le z jako pomanjklji¬
vimi zemljevidi, ker tudi kitajskega jezika
niso znali, jim je bilo težko izvrševati na¬
logo poizvedovanja.

I u se je zopet pokazalo, kako nujno po¬
trebno je, da umevajo vojaki jezik in običaje
one dežele, v kateri se vojskujejo. Neznanje
je bilo vzrok premnogim ruskim porazom.

Dašičao.

Najsilnejše so se upirali v Momlinskem
prelazu. Kuropatkin je poslal tja generala
grofa Kellerja s tretjim sibirskim armadnim
zborom, ojačenim s še eno divizijo, da brani
v prelazu pot iz Fenvančena v Ljaojan.

A gotovo so Japonci že prej izvedeli za
to, kajti ko je Keller ponoči odrinil s svojimi
četami in z vso naglico v gosti megli prišel
do Motulina, je našel Japonce že priprav¬
ljene. Japonci so se bili utrdili, in ko so se
Rusi približali, so že zagromel i nanje ja¬
ponski topovi. Ruski napad jih ni mogel
pregnati, in Keller se je moral umakniti celo
do Janzelinskega prelaza, kjer je zadržal
Kurokijeve čete. Rusi so izgubili pri tem
okoli 1000 mož, njihovo topništvo pa ni
opravilo skoro nič proti dobro zavarovanim
Japoncem v prelazu.

Naslednje dni je Kuroki razprostiral svoje
sile čez prelaz doli na cesti proti Ljaojanu
in je prišel do Sihojana, kjer so se Rusi
krepko ustavljali. Kurpatkin je poslal sem
močno ojačenje. A Kuroki se ni hotel spu¬
stiti v večjo bitko, ampak se je ustavil. Že
tu opazujemo, da se je držal načrta, ki ga
je pozneje v velikih bitkah dosledno razvijal,
da je s svojimi naglimi in v goratih krajih
izborno prodirajočimi četami v odločilnem
trenotku hotel priti Rusom vedno za hrbet
ter jih odrezati, da bi jih sprednje armade
popolnoma uničile.

Ko se je Kuroki ustavil, je pa na jugu
prodiral Oku od Kajpina sem ob obeh stra¬
neh železnice in je 24. julija napadel Ruse
v njihovi dobro utrjeni postojanki pri Daši-
čavu.  Od ranega jutra do poznega večera
je divjal hud topniški ogenj, v katerem so
ruski topovi ogromno škodovali Japoncem.

Nenrirovič Dančenko popisuje to bitko
sledeče v „ Ruskem Slovu“:

Gorsko tihoto, ki je objemala naše dobro
zavarovane topničarje, je ob zori dne 22. ju¬
lija nenadoma pretrgalo gromenje topov.


251

Japonce je bil prej neprenehoma vznemirjal
polkovnik Leš s svojimi prednjimi stražami
in lovskimi oddelki, ki so jim zlasti ponoči
bili vedno za petami. Tega so se Japonci
naveličali in so sklenili, da narede konec
temu zanje jako neugodnemu položaju. Pol¬
kovnik Leš je bil svoje topove jako dobro
skril iri je tudi menjaval njihovo stališče, tako
da so Japonci postreljali nanje ogromno stre¬
liva, a v se brez uspeha, tako da so biii s šrap-
neli posuti kraji okoli ruskih baterij. Nekega
dne so Japonci ves dan streljali na neki grič,
med tem, ko so to¬
povi, k\  so bili prej
tam, streljali na so¬
vražni; a že z dru¬
gega hriba.

Dne 22. julija so
torej iaponci za¬
čeli bombardirati
na celi črti. Za
njimi je bil kitajski
opazovalni stolp
in njihovo tabo¬
rišče. Ruski vojaki
so se ognili iz ob¬
streljevanega pa¬
su, so udarili na¬
prej in pregnali
sovražnika. A 23.
julija je ob solnč-
nem vzhodu otvo-

Japonci sežigajo mrliče.

ril

ogenj na naše.

o —-j--

Japonci so si bili osvojili griče zakrite z meglo,
gorske hrbte, vse vznesene točke na obzorju
in so odtod streljali na doline, razbijali ruske
Postojanke, sipali šrapnele na razgledni stolp,
raztrosili municije brez števila in so pokri¬
vali s krogljami celo kraje, kjer ni bilo no¬
benega Rusa. Bilo je popolnoma brezmiselno
ostati še dalje sredi take toče svinca in železa.

Zadnje čete, izmučene od neprestanih
novih napadov, so se umaknile; a ogenj ni
Prenehal. Japonci so kakor ogromna pošast
stezali svoje jeklene kremplje z višin, da za¬

grabijo naše vojake. Naše postojanke so
jim odgovarjale. Ob 3. uri popoldne je ena
baterija nehala streljati in se je skrila v visoko
travo.

Trije kazaki so prišli sporočit, da je nji¬
hova stotnija zadela na več sovražnih po¬
stojank v hribovju. Kakor je bilo soditi tudi
po poročilih, prihajajočih od Vzhoda, je
bilo gotovo, da se japonske kolone bližajo
in da general Oku ojačuje svoje prodira¬
joče oddelke.

Prišla je noč, sveža in jasna ob luninem
svitu. Naši vojaki
so mirno zaspali,
dasi je gibanje v
gavljanu na poljih
in lajanje psov da¬
lo sklepati, da je
sovražnik na potu.
Od časa do časa
je posvetil skozi
gorsko temoto svit
kakega ognja.

Dne 24. julija
zjutraj, preden smo
se zbrali na pozi¬
cijah, določenih
nam v Hajčenu,
smo izzvali sovraž¬
nika. Pred zarjo še
so se postavili naši
topničarji na des¬
nem krilu in v sre¬
dišču. Hribi, raztezajoči se pred njimi, so
bili venčani s tremi vrstami zakopov. Naše
baterije na desni strani, v središču in za
železnico so se tako dobro skrile, da jih
niti od blizu ni bilo videti. Pehota, ki je
pred njimi zasedla hrbte gričev, jih je branila.
Nam, ki smo z višine gledali doli, so se ti

zakopi zdeli prava mravljišča.

Ob 5. uri zjutraj smo začeli streljati z
vrha goni Zadaj so stali signalerji, ki so na¬
povedovali našim razdalje in smeri. I i so
opazovali vsako gibanje sovražnikovo na

252

gorskih višinah, za skalami, na poljih, po¬
kritih z bogatimi pridelki, po vrtovih in
šumah, ki silno lepo krase to pokrajino. Z
višine, na kateri sem stal, sem videl prvič,
odkar se je začela vojska, da je naše top¬
ništvo bilo boljše od sovražnega. Skozi
štirinajst ur in pol so brzostrelni topovi pod
nami delovali brez prestanka; drugi so jih
podpirali. Bitka je bila silno huda. Solnce
je pripekalo, skale so bile kar žgoče, grozna
vročina nas je mučila, da se nam je skoro
vertelo v glavi, a nihče ni iskal sence. Okoli
nas so se razvijali veličastni prizori. Včasih
se je zdelo, da se gore majejo pod grome-
čimi streli. Vsa dolina z mnogoštevilnimi
vasmi, z njivami in travniki, je ječala in se
stresala pod stotinami krogelj, ki so letele
na njo, pod šrapneli, ki so se razletavali,
pod granatami, ki so pokale z votlim, ne¬
prijetnim treskom. Vsled neprestanega stre¬
ljanja se je sčasom v ozračju nabralo mnogo
manjših meglic. Za vsakim strelom iz topa
pa je sledilo sikanje leteče kroglje in ropot
njenega razpoka, iz katerega so se dvignile
cele gore prahu in peska.

Tudi sovražnik je kakor besen streljal
na grič, na katerem so bili naši zakopi. Naši
so zasedli višino na vzhodni strani tega
griča, kamor so sovražne kroglje primeroma
malo zadevale. — Japonci so oddali več
strelov na grič, a niso našli baterije, ki je
bila na njem postavljena v ozadju. Povsod
so se razletavale japonske kroglje; a naši
topovi so bili kakor začarani in so iz skri¬
vališča sipali smrtonosen ogenj. Okoli poldne
sta dve bateriji utihnili. Skozi daljnogled
smo videli, kako je moštvo zbežalo od njih.
Zvečer je utihnila tretja baterija. Ob solnč-
nem zahodu so pa Japonci bili že zelo na
koncu s strelivom.

Topniški general Šikovski in poveljnik
baterije Pačenko sta bila ranjena poleg mene;
na krilih so bile izgube majhne. Levo krilo
se je zlasti odlikovalo ta dan. Vojaki barnaul-
skega polka so vzdržali bajonetni napad in

so imeli velike izgube. Ko je bil boj naj¬
hujši, so bili napadeni od spredaj, na desni
strani od treh eskadronov in na levi od ja¬
ponskih strelcev. Enajsta ruska stotnija je
vrgla nazaj japonsko konjico s svojimi streli.
Japonci so naskakovali kričč: „Nipon ban-
zaj!“ (Živela Japonska!) Boji posameznikov
so bili grozni.

Barnaulski junaki so šli naprej in so za¬
gnali Japonce v beg ter jih prega njali, stre-
ljaje nanje iz pušk. Častniki govor« z navdu¬
šenjem o požrtvovalnosti, o pogumu in o
vztrajnosti ruskih vojakov. En oddelek tom-
skega polka, ki je stal na višini, je bil ob¬
streljevan od dveh sovražnih baterij; iz gav-
ljanovega polja je naenkrat pridrlo nadenj
petnajst japonskih stotnij, da se je moral
umakniti, pustivši ranjence na mestu. Te so
postreljali z revolverji japonski konjiki, ki
so sledili napadavcem. Hitro so se' polastili
Japonci višine, a odtod jih je pregnal ogenj
ruskih topov. Ves hrib je bil pokrit s svin¬
cem ; tomski polk ga je zopet zasedel in
obdržal, vkljub temu, da so ga od več strani
obstreljevale japonske baterije, ki so se zopet
uredile. Videli smo ruske čete na pohodu
v lepem redu po vzporednih gorskih hrbtih.
A v globokih gorskih kotlinah, kjer so ječali
naši ranjenci in je deloval „Rdeči križ" —
koliko je bilo tam muk in trpljenja! Gorske
steze, kjer so se bojevali z bajonetom, ali
postojanke, ki so jih naši morali zapustiti,
odrinjeni od japonske premoči, so bile vse
pokrite z mrliči. Zrak je bil ves napolnjen
od strupenih plinov liditnih in melinitnih
krogelj, da je bilo težko dihati. Mnogim je
prišlo slabo od smradu.

Tačas so se pa še borili strelci tobol-
skega polka. Proti večeru so se oslabljene
japonske baterije umaknile na levo krilo;
naše so šle pa naprej. Sovražnik se je zbiral
na svojih zadnjih postojankah ; in ko je legla
na zemljo noč, razsvetljena od mile mesečne
svetlobe, je bitka trajala še dalje. 34. polk
so poslali na pomoč generalu Oganovskemu,

253

Rusko taborišče.

a ta je prodiral dalje, ne čakajoč pomoči.
Zdelo se je, da smo zmagoviti na celi črti,
vendar smo dobili povelje, da se zberemo
okoli Hajčena.

Ko smo šli v mirni noči skozi gaje in
vasi, smo že vedeli, da je prva doba te
vojske končana. Nova doba se je začela.
Povsod so se začeli svetiti ognji našega
taborišča; slišalo se je razgetanje konj in
zamolkla vojaška govorica. Po enajsti uri
ponoči smo odrinili proti hajčenski posto¬
janki. Daleč za nami je bilo nebo rdeče in
pokrito od črnega dima; od vzhoda se je
še slišalo gromenje topov. Ena baterija zad¬
njih čet je še zadržavala sovražnika.

Samo 24. julija so naši postrelili 18.000
Projektilov. Izgube sovražnikove so bile
ogromne.

Tako Nemirovič Dančenko. A zakaj s
se Rusi pri Dašičavu umaknili? Rusi pravijf
ha za to, ker so opazili, da jih utegnej
Japonci obiti na levem krilu. Povelje, da s
naj umaknejo, je dal baje Kuropatkin. Ru:
s o zapustili na bojišču šest razbitih topot

Kellerjeva smrt.

Ko se je Keller moral umakniti iz Jan-
z elinskega prelaza se je ustavil v Motjen
skem sedlu. General Oku pa je prodiral v
zy ezi z Nogijevo 3. armado proti Simučonu,

kjer se križata cesti od Dašičava in Sinjana,
ki vodita čez Talinski prelaz. Dne 31. julija
je divjal hud boj, po katerem so se Rusi
umaknili v smeri po Ljaojanu. Zdaj bi bili
pa prišli Japonci za hrbet tudi generalu
Zasuliču, ako se ne bi bil umaknil iz Haj-
čona. To je Japoncem zopet odprlo pot, in
naslednje dni so se polastili Hajčona in
okolice. V teh bojih so izgubili Rusi kakih
2000 mož in osem topov.

Za Japonce je bilo posebno važno, da
so vzeli Njučvan-Inkov, ker so s tem pri¬
staniščem dobili izvrstno podlago za izkr¬
cavanje vojaštva, za preskrbovanje armade
z živili in za nadaljne vojne operacije.

Huda izguba je pa zadela Ruse s smrtjo
generala Kellerja, enega najboljših ruskih
poveljnikov. Dne 30. julija je ves dan gro-
melo topništvo okoli Motjenskega prelaza.
Rusi niso imeli Časa, da bi bili zgradili varne
utrdbe; ves njihov odpor je bil tudi tu
namenjen le zadrževanju sovražnika. Do
noči so Japonci napadali, a brez posebnega
uspeha. Na vzhodnem krilu je poveljeval
general Keller. Bil je od nekdaj pogumen
vojak, ki je v boju stal vedno v prvih vrstah.
Tudi tu je dajal drugim dober zgled — a
to ga je stalo življenje. Bilo je popoldne ob
treh v hudi vročini, ko je stopil k ruski
bateriji, ki je bila najbolj izpostavljena so-

254

vražnemu ognju, in je hoteljodtod opazovati
sovražnika. Ker udari poleg njega granata,
in kos razletevše se kroglje ga težko rani
v prsi in v glavo. Dvignili so ga in odnesli,
a v dvajsetih minutah je izdihnil.

Bojne sličice.

Tu podajemo nekaj prizorov iz bojev
teh dni.

1 .

Ploha! To ni več dež, potoki vode lijejo
iz neba. Po obeh straneh železničnega tira
so se napravile reke, v katerih se nepre-
vidneži potapljajo. Potoki poplavljajo njive,
da so mestoma podobne jezerom. Luže na
cestah so mnogokje tolike, da se vojaki sla¬
čijo, ako jih hočejo prebresti. Veter goni
valove po površju, kakor po resničnih je¬
zerih.

Cela Mandžurija je sedaj takšna, da vlaž¬
nost predira v telo do kosti. Ne varujejo
pred njo noben kavčukov plašč, niti galoši.
Tabori so obkoljeni z vodo, šotori mole iz
vode, kakor beli in sivi otočiči. Vojaki spijo
in prebivajo v vodi, v blatu, v redkem
močvirju.

Kako morejo vojaki, četudi smrtno utru¬
jeni, v tako groznih razmerah počiti, vedo
samo oni, tihi, skrajno potrpežljivi in vz¬
trajni ljudje. Za dne so delali naravnost
vojniške čudeže, šli so v največji hrup voj¬
ske, cele vrste so padale, ko so stali na¬
sproti morilnemu ognju japonskega top¬
ništva, umikali so se samo takraf ko ni bilo
več česa braniti, in zvečer so se vlegli k
počitku v umazano blato, veddč, da ne more
biti drugače. 1 )

Bil sem na levem krilu. Vsi so tu bili
prepričani o zmagi. Vojaki so šli pogumno
naprej; njih obraze treba pogledati, da bi
človek poznal mero navdušenja. Besede so

i) Tako piše Nemirovič Dančenko, dopisnik
lista „Russkoe Slovo."

za opis preokorne. Vsak izmed teh obrazov
je klical: „Navsezadnje je tudi za nas nastal
praznik!" Smejal sem se tudi jaz, vesel njih
veselja in pozabljajoč, da zmaga ene strani
je vir obupanja za drugo stran in da vsaka
bitka požira tisoče človeških žrtev.

„Kam greste?" vprašal me je naglo neki
kapitan poln radosti in lepih nad, ker se je
baš pridobila ena sovražnikova utrdba.

„Pri vas je zdaj vse v redu, grem torej
na desno krilo!"

„Ostanite tu, gospod ! Začelo bo v krat¬
kem grmeti zmagovito ,urra.‘“

„Zel6 me veseli, ali moram tudi pogle¬
dati, kaj se tam godi."

„Eh, kaj bote tam videli — isto, kar
tukaj. Danes je — naš dan!"

Poslovil sem se in sem odjahal.

Kaj to pomeni ? Zakaj so hoste, ki se
izgubljajo v vijugastih klancih, sedaj zapu¬
ščene? Ni videti niti vojakov za spopad pri¬
pravljenih, niti ranjencev. Kam so izginili?
Nekaj mi nad glavo sika kakor udarec je¬
klenega biča. Okoli nekaj brenči kakor roji
komarjev ob zahodu solnca.

Tsssss ....

To so svinčenke.

Žvižg teh groznih poslancev smrti sreča
se z odmevom treskajočih granat in z raz¬
pokom bomb.

Jezdim počasi naprej. Zelena dolina me
je peljala do vijugastega klanca, po katerem
sem prišel na hrib.

Tišina, smrtna tišina. Okoli ni živega
krsta. Tupatam leže mrtva telesa, ki pričajo
o Dantejevem prizoru, ki se je tu pred ne¬
davnim doigral. Zdravniki in njihovi pomoč¬
niki so imeli veliko dela z ranjenci; zato so
videč, da je že vojak umrl, vrgli ga kamor¬
koli, v jarek, v prepad, v skalno razpoklino,
da bi imeli proste roke za daljše delo.

Iz ene takšne skalne razpokline moli
nekaj kakor rdeča kroglja. Jezdim bližje,
pogledam — bila je krvava glava. Ostali
del telesa je bil nižje, kdo ve, kje.

255

Tu leži orjaški vojak s krasnimi miši¬
cami, v položaju, kakor bi nekaj z roko od
sebe odvračal. Na desno se drugi huli, ka¬
kor bi ga zeblo. Počenil je, vidijo se samo
veliki umazani škornji.

Moj Bog! Mnogo je takih. Zdravniki in
njih pomočniki jih niso nesli niti k duhov¬
niku, da bi sprejeli blagoslov za — večni
počitek.

Mo „Čunguz“ hrkajoč hitro leti mimo
mrtvih -vojakov. Enega je zadela svinčenka
v senc mahoma se je zgrudil. Pogledal
sem g i. bilo mi je žal tega mladega življenja,
toda živci v vojski hitro otope.

Naenkrat začujem čudne glasove, nekako
grozno so odmevali v večerni tišini.

Poslušam . . . Da, pes tuli.

Pogledal sem bolj natanko. Zakaj tuli ?
V grmovju pri nogah mrtvega vojaka sedi
pes, zvest, udan sluga in prijatelj v življenju
in smrti. Spremljal je svojega gospoda v
bitkah, šel je z njim brez strahu, verujoč v
njegovo zvezdo. Ali zvezda je otemnela.
Vojak je padel, pes liže njegovo kri ter tuli
od žalosti. Zdi se mu, da njegovo tarnanje
mora prebuditi mrtvega gospoda, katerega
rahlo praska z nogo po okrvavljeni nogi,
kakor bi hotel reči: „Vstani, ne muči me
dalje!" Ali vojak ne vstaja in pes tuli dalje.
Hotel sem ga poklicati, pogledal me je z
žalostnim pogledom, in ko nisem nehal
vabiti ga — začel je lajati.

2 .

Lahko se čitajo kratke brzojavke z bo¬
jišča, ali bravcu se godi ravno tako, kakor
če gleda mesta in kraje s prostim očesom
iz visoko plavajočega zrakoplova. Vidi le
splošno meglovito podobo, daljava prikriva
Posameznosti. Ruski časniki šele po mesecih
Prinašajo posameznosti, iz katerih se more
oceniti junaštvo ruskih častnikov in vojakov.
Pravi čudeži pogumnosti se gode navadno
°d brezimenih junakov, katerim je pač žrtva
ne kaj, kar se razume samo po sebi. Kot

splošno prepričanje stoji trdno, da se ruski
vojaki niti enkrat niso umaknili brez ukaza;
da, sto slučajev je, da so jih častniki morali
s sabljami goniti s stališča, ki so ga vsled
povelja morali zapustiti. Velikokrat se je
moštvo jokalo od žalosti in jeze, ko je mo¬
ralo zapustiti hrib, ki je bil po njih mnenju
zaseden in varen.

A še večji so le ti brezimeni junaki v
trpljenju — v bolnišnici. Prineso vojaka, ki
je težko ranjen v lakotnico. Usmiljeua sestra
s spretnimi belimi rokami hoče mu odvezati

General Mayendorf.

prvo obvezo. Vojak ne dovoljuje ter odstra¬
njuje roke strežnice.

„Ne boj se, golubček", tolaži ga sestra,
Jaz to storim počasi, ne bo bolelo."

Vojak stisne zobe od bolečine, toda ne
dovoli.

„Ne, sestra, ne; ti imaš takšne majhne,
slabe ročice. Jaz sam, ne trudi se, jaz
sam ..."  in sam, ves izmučen od grozne
bolečine, odstranjuje obvezo.

Sedaj šele je sestra zapazila, da vojak
tako ravna ne iz strahu pred bolečino, ampak

256

da bi ji prihranil delo. Sestra se nasmehne,
obriše z obraza ranjencu kapljice pota in
sama polagoma snema obvezo.

3.

Kapitan dobi povelje, da mora iti na
pozicijo. Denščik (častniški sluga) kuha v
loncu kuro, ki pa še ni dovolj skuhana.

„Bodemo pač lačni streljali", reče ka¬
pitan.

„Ne bodete, vaše blagorodje."

Kapitan odide. Za eno uro vidi, kako
denščik v dežju svinčenk in šrapnelov nese

polkovega tabora. Dne 14. julija so se k
njemu pritihotapili Japonci in so ga napadli.
Za nekoliko minut so letale naše in sovraž¬
nikove kroglje kakor roji muh — tako piše
neki navzoči častnik.

Nismo vedeli, koliko je Japoncev, oni
niso vedeli, koliko je nas.

V tem zagrmi strel iz topa in japonska
bomba se razleti na tisoč črepov ne daleč
od nas.

„Bo že huda, bratje!" reče kapitan Musin
in vzame binokelj.

Boj med rusko in japonsko konjico.

pisker s kuhano kuro. Je že blizu. Naenkrat
mu šrapnel prestreli prsi, denščik polagoma
pada na tla.

„Tu je kura, vaše blagorodje!" vzklikne
in z zadnjo močjo drži pisker v rokah.

Ko so vojaki do njega prihiteli, bil je
mrtev, ali kapitan ni ostal lačen na poziciji.

4.

Bataljon 21. vzhodno - sibirskega polka
pod načelništvom polkovnika Nekrasova je
stal na Daiinski soteski, dvanajst milj od

Pokazalo se je, da je bilo Japoncev ne¬
koliko polkov s topništvom. Japonci so pri¬
hajali od treh strani, da bi obkolili naš ba¬
taljon.

Polkovnik je ukazal umikati se.

Začelo je temneti in Japonci so nas iz¬
gubili izpred oči.

Počasi smo se umikali. Naenkrat kapitan
Musin zaječi in pade vznak.

„Rešite se, bratje!" reče s slabim gl a '
som vojakom. „Mene tu pustite, bil bi vam
na potu!"

257

Baterija težkega japonskega topništva pred Mukdenom.

Vojak Gostrouh, visok, močen Maiorus,
ne zmeneč se za odpor kapitanov, vzame
ga v naročje ter nese kakor otroka.

Po noči zgrešili smo pot in naleteli na
japonsko pozicijo. Trideset ruskih vojakov
je padlo. Ostali so se rešili. Rešil se je tudi
Gostrouh s svojim bremenom. Kapitan ni
mogel ganiti ne z roko, ne z nogo.

„Ali vrzi me na tla“, reče bolnik, „z
menoj vred pogineš".

„Nikak, eto nevozmožno", odgovori
Gostrouh.

„Vsaj škornje mi sezuj in vrzi moje
orožje proč. Tako me boš veliko lažje
vlekel".

»Ali naj nalašč proč vržem škornje in
orožje? Pozneje bi vam bilo žal".

Zjutraj je Gostrouh, ki je za svojimi
tovariši daleč zaostal, privlekel kapitana Mu-
sina v kitajsko vas, kjer je malo počil. Ka¬
pitanu je bilo čimdalje hujše.

»Ne, ti me ne rešiš več“, reče: „Vidim,
da bom umrl".

»Umreti je zmirom Še Časa dosti", od¬
govori Gostrouh, »ali najprej moramo do¬
hiteti svoje".

Vprašal je Kitajce za pot in je vlekel
kapitana v naročju dalje.

Denarja je imel malo, Kitajci so zahte¬
vali 50 rubljev za pomoč. Drugače niso ho¬
teli pomagati, samo nekaj koruznega kruha
so jima prodali.

Tako je tri dni lačni Gostrouh vlekel
bolnega kapitana. Navsezadnje je vendar
prišel v polkovni tabor.

Ko so vojaki zagledali Gostrouha z nje¬
govim bremenom, obkrožili so ga ter ob¬
jemali, vriskajoč „urra“. Nekateri so plesali
od veselja. Polkovnik Nekrasov je objel
Gostrouha in zahvalil. Kapitana so dali v
bolniščnico; v kratkem času je ozdravel.—
Gostrouh je dobil Jurjev red. In zaslužil si
ga je.

To so ruski vojaki. Za dobrega povelj¬
nika bi dal dušo in življenje. V teh krepkih
postavah bije nežno, skoro otroško srce.

17

Vojska na Daljnem Vzhodu.

258

Ruski častniki obedujejo.

Obleganje Port Arturja.

Medtem, ko je trpelo rusko vojstvo
na bojišču v Mandžuriji, so se vršili hudi
boji tudi okoli Port Arturja. Do konca
meseca julija sta sovražnika čakala ugod¬
nega trenutka, slednjič se je pa začel boj
na celi črti. Zlasti odločen in silen napad
so morale trpeti Volčje gore.

1. avgusta se je raztezalo desno rusko
krilo na višavah ob desnem bregu reke
Lungvvang, od tod — ostro zakrivljeno —
do Volčjih gora in do zaliva Luize. Ravno
Volčje gore so bile za Ruse posebne važ¬
nosti, ker ležč ravno severno od Port Ar¬
turja in je bilo z njih mogoče obstreljevati
en del mesta in pristanišča. Japonci so takoj
utrdili svojo posadko na njih in postavili
tudi veliko število topov. Že v prvih dneh
avgusta so sipali ogenj na en del prista¬
nišča in na tako imenovano Novo mesto.
A tudi levo njihovo krilo ni bilo brez
dela. Izkrcali so svoje čete severno od za¬
liva Luize in so se takoj spravili nad so¬

vražnika. 8. avgusta so se že vršili na levem
krilu hudi boji, v katerih je igrala izvrstna
japonska artilerija veliko ulogo. Njen namen
je bil, na vsak način omajati rusko posto¬
janko pri Takušanu, zahodno od reke Lung-
vvanga. Topniški boj je trajal od ranega
jutra do poznega večera in so se ga mogli
tudi Rusi krepko udeleževati, ker leži Takušan
tako blizu ob pravi portarturski trdnjavi, da
so se mogli udeleževati boja tudi topovi iz
trdnjave. Zvečer 8. avg. so začeli Japonci
zopet enega izmed svojih znanih, drznih
in divjih napadov, toda ni se jim posrečilo
zasesti Takušan za dolgo časa. Daši so bili
že v njem, so se morali naslednjega dne
umekniti zaradi strašnega ognja, ki so ga
bljuvali veliki ruski obležni topovi z močnih
fortov.

Medtem pa tudi rusko brodovje v
portarturski luki ni mirovalo. Po ponesre¬
čenem poskusu, dne 24. junija, je odločil
Vitheft, da še enkrat poskusi svojo srečo in
prodre železno in skoro docela neprodirno
blokado.

259

Dne iO. avgusta ob 5. uri zjutraj so
odjadrale ruske ladje. Daši so se morali
bojevati z velikimi težavami — ob vhodu
v zaliv je ležalo veliko min in mnogo po¬
topljenih japonskih parnikov — je vendar
rusko brodovje zapustilo pristan. Najprej
torpedovke in ladje za pobiranje min, nato
križarke in slednjič linijski parniki. Okoli
9. ure je bilo ladjevje v prostem pristanišču
in ga je moglo slednjič zapustiti. V pri¬
merni razdalji so spredaj jadrali mali par¬
niki za pobiranje min. Da bi preprečili
napade japonskih ladij, so jih spremljale
torpedovke in topniške ladje, ki so plule
počasi pred njimi in ob njihovi strani. Ne¬
koliko za njimi je sledila urna in iahka kri¬
žarka ..Novik", ki ni segala tako globoko
v morje, da bi se bila morala bati min.
Nato so plule linijske ladje, druga za drugo,
v »kiljski črtiNa  čelu jim je bil Cesar¬
jevič", najnovejša in najponosnejša ladja
rusko-azijskega brodovja, ki se je mogla
meriti z vsako izmed japonskih linijskih ladij.

Na krovu „Cesarjeviča“ je stal vodnik
vsega brodovja — admiral Vitheft. Ko se
admiral Skridlov ni mogel več vrniti v Port
Artur, je on prevzel vrhovno poveljstvo in
se je pokazal takoj od začetka kot mirnega
in razsodnega poveljnika. — Za .Cesar¬
jevičem" je sledil „Retvizan“, ki je bil za
»Cesarjevičem" najboljša ladja, nato »Po¬
djeda" in „Peresvjet". Na poslednji se je
nahajal drugi admiral knez Uhtomski. Dolž¬
nost drugega admirala je bila v slučaju
smrti Vithefta prevzeti vrhovno poveljstvo
*n poveljevati vedno eni polovici eskadre.
On je načeloval torej tudi ladjama, ki sta
sledili „Peresvjetu“, „Sebastopolu“ in „Pol-
tavi". — Nato je sledil oddelek križark pod
vodstvom admirala Rajcenštajna (Reitzen-
stein), ki je bil na krovu urnega „Askolda“.
Slednjič sta pluli še „Palada“ in „Diana“.
»Bajana" ni bilo, ker je bil preveč poško¬
dovan. Ob strani ,.Cesarjeviča" je plulo še
°sem torpedovk.

/ /

Ko se je ladjevje tako uredilo, je plulo
počasi in oprezno ravno za ladjami, ki so
pobirale mine in iskale varne poti iz pri¬
stanišča do prostega morja. Ruska poročila
trdijo, da se je našlo precej min, ki so jih
bili baje položili Japonci prejšnjo noč. Prve
ladje so dobro opravljale svojo službo in
tudi precej hitro. Ob 10. uri so že prepluli
preko nevarnega mesta in signal z admi¬
ralske ladje pošlje ladje za pobiranje min
pod pokroviteljstvom nekaterih torpedovk
nazaj v pristanišče. Nekaj trenutkov pozneje
pa je zavihralo na admiralski ladji veliko po¬
membnejše znamenje: „V Vladivostok!"

Vitheft se je prejšnji dan natanko po¬
svetoval s svojimi komandanti o vseh po¬
drobnostih boja in je ukrenil vse potrebno
tudi za ta slučaj, da se vrsta ladij razbije.
A njegov namen je bil ogniti se boju in
priti z nepoškodovanimi ladjami v zavetišče

— v Vladivostok. Zvišal je kolikor mogoče
hitrost svojih ladij — na 13 vozlov — in
odplul . . .

Japonci so cel čas vestno opazovali
gibanje ruskih ladij v pristanišču. Kakor
27. avgusta je tudi sedaj oddelek za oskrbo¬
vanje poročil izborno deloval. Kmalu po
6. uri sprejme že admiral Togo po signalu
brezžičnega brzojava poročilo, da namerjajo
Rusi zapustiti notranje pristanišče. Togo
odrine takoj na morje in da vsem ladjam,
ki so bile v bližini, dogovorjeno znamenje.
Tako je bilo v kratkem času vse ladjevje
zbrano na prej določenem prostoru, ki je
bil seveda daleč izven portarturske luke, a
je vendar tako ležal, da je bil vzporeden
s črto, v kateri so morali pluti Rusi, kakor
hitro odjadrajo iz zaliva. Tako je japonsko
brodovje stopilo Rusom na pot, tako da

— zlasti z ozirom na neprimerno večjo
hitrost japonskih ladij — ni bilo upati, da
se Rusom beg posreči.

Japonske ladje so se zbrale jako hitro
in zelo natančno. Preden so bili še Rusi v
popolnem teku, se je že prikazalo enajst

17 '

260

japonskih križark in sedemnajst torpedovk,
ki so bile pripravljene spremljati rusko
ladjevje. Tudi sedaj so naznanili takoj vsako
najmanjšo kretnjo ruskega brodovja admi¬
ralu Togu, ki se je nahajal s svojimi ladjami
nedaleč od majhnega otoka, ki leži pred
portarturskim zalivom in nosi angleško ime
Round Island.

Japonsko brodovje so tvorile sledeče
ladje: Admiralska ladja Toga je bila „Mi-
kaza“, za njo so plule „Azahi“, „Fuji“ in
„Šikišima“, dalje dve močni oklopnjači „Ni-
šin“ in „Kasuga“. Tako se je bilo japonsko
ladjevje po minah skrčilo na štiri linijske
ladje, medtem ko so jih imeli Rusi še osem.
Vendar pa sta bili „Nišin“ in „Kasuga“ jako
dobro oboroženi in opremljeni z zelo moč¬
nimi oklepi.

Admiral Togo je odplul v taki smeri,
da se je moral — seveda v veliki razdalji

— s smerjo ruskih ladij srečati ali križati.
Ko so se Rusi razvili na prostem morju ter
ladjali z veliko naglico, so se jim pridružile
na obeh straneh japonske križarke z na¬
menom, da jih neprestano spremljajo. Pred
rusko črto so plule japonske torpedovke
in so jo neprenehoma obsipale s tor¬
pedi. Rusi so jih mogli sicer vedno opa¬
zovati, a vendar so jim bili ti torpedi zelo
nadležni, ker so bile ruske ladje prisiljene
izogibati se japonskih torpedov in zato pluti
v vijugasti črti. Admiral Togo je hotel tako
zase pridobiti časa.

Kakor hitro je admiral Vitheft opazil,
da ga namerja nasprotnik napasti, je obrnil
svojo poveljniško ladjo, kateri so morale
slediti vse druge, nekoliko na desno. Ta
smer je držala proti zalivu Ljantung in je
bila prej namerjeni nasprotna. Nekaj časa
pozneje — še preden je zadonel prvi strel

— je Vitheft zopet izpremenii svojo namero
ter začel pluti v prejšnji smeri. Kmalu nato
se je pričelo streljanje, in sicer na razdaljo
najmanj 8000 metrov.

Ruski častniki pripovedujejo, da Rusom
zaradi velikanske oddaljenosti sploh ni bilo
mogoče odgovarjati na ogenj japonskih
topov. Morali so torej mirno čakati japon¬
skih krogelj, ker bi bil vsak njihov poskus
v taki razdalji popolnoma ponesrečen. Ko
so se pa nekoliko približali Togovemu bro-
dovju — a razdalja je bila še vedno zelo
velika — so tudi Rusi začeli streljati, a niso
nikoli zadeli, ker je manjkalo njihovemu
vojaštvu vaje in izurjenosti.

Kapitan Ozava pripoveduje, da se je
Togo bal, da bo admiral Vitheft poskušal
kakor 27. junija priti zopet v Port Artur,
kakor hitro bo videl, da se na potu ne
more ogniti bitke. Zato je uredil poveljnik
japonskega ladjevja svoje postopanje tako,
da je zvabil Ruse na prosto morje in jim
potem s svojimi mnogo urnejšimi ladjami
presekal pot v luko.

S tem namenom je najprej odplul mimo
ruske črte, ker se je hotel najbrže obrniti
proti severu, da bi se tako vrinil med luko
in med rusko brodovje. Ob 12  uri 35 minut
pa je pokazal obrat ruskih ladij, da se ne
namerjajo več vrniti v luko, ampak da
skušajo kolikor hitro mogoče priti na prosto
morje. Admiral Vitheft je torej še vedno
upal, da bo prišel lahko brez boja v Vladi¬
vostok. Menil je najbrže, da japonske ladje,
ki so dozdaj plule počasi, sploh ne morejo
hitreje ladjati, ker so njihovi kotli preveč
poškodovani vsled dolgotrajne blokade.
Toda to ni bilo tako.

Kakor hitro je opazil admiral Togo Vit-
heftovo namero, je spremenil tek svojega
brodovja in je plul približno vzporedno z
ruskim ladjevjem. Admiral Vitheft je ob
1 uri 25 min. zopet spremenil svojo smer;
to je storil seveda tudi Togo, tako da je
plul zopet nasprotno. Vitheft je najbrže na-
merjal približati se Togu in začeti boj iz
bližine, v katerem bi se bili mogli meriti
ruski topovi z japonskimi. Admiral Togo
pa se je s svojim zadnjim obratom temu

261

ognil, ter je tako razdaljo še povečal, ker
se je mogel spustiti s svojim izvrstnim top¬
ništvom tudi v boj na daljavo. Morda je
tudi mislil, da se bo obrnil Vitheft proti
jugu ali jugozahodu, kar je pa hotel pre¬
prečiti, in je plul vedno pred ostjo ruske
črte. Obenem je bil ta položaj zanj tudi v
topniškem oziru zelo ugoden; pri tem je
precej zvišal hitrost svojih ladij.

Tedaj se obrne admiral Vitheft zopet v
svojo prejšnjo smer, tako da sta bila so¬
vražnika približno vzporedna. Daši je ad¬
miral Togo prej bil precej zaostal, se mu
je vendar posrečilo v kratkem času dohi¬
teti sovražnika, tako da sta si bili brodovji
vzporedni in v isti višini. Bilo je to ob
5. uri. Brodovji sta pluli drugo ob drugem
in sta se živahno obstreljevali. Obe sta me¬
rili zlasti na admiralsko ladjo, ker se je na
njej nahajal poveljnik celega oddelka. Ven¬
dar je znašala razdalja še vedno 6000 do
7000 metrov.

Med 5. in 6. uro je zadela Togovo ad¬
miralsko ladjo „Mikaza“ prva kroglja in
sicer je udarila ob stolp, ki je bil zavarovan

General Katalolars.

z oklepom. Odbila
se je sicer od tr¬
dega oklepa, ki ga
ni mogla razbiti, a
je lahko ranila kneza
Jušimi, ki je po¬
veljeval na stolpu.

Obenem je stolp
toliko poškodovala,
da se ni dal obra¬
čati in da je bil tako
nekaj časa za bitko
neraben. Šele sil¬
nemu trudu voja¬
kov se je posrečilo, da so ga nekoliko
popravili.

Veliko hujši je bil drugi udarec, ki je
tudi zadel „Mikazo“ in bi Japoncem skoro
bil postal usodepoln. Zopet je prifrčala
ruska kroglja in zadela ladjo ravno pod
sprednjim poveljniškim mostičem ter se tam
razletela. Toča smrtonosnih črepinj se je
usula z veliko silo na vse strani in tudi
proti mostiču, kjer je stal admiral Togo, po-
voljnik „Mikaze“, štabni načelnik in še pet
drugih oseb. Pod mostičem je stal častnik
za signale s svojimi možmi. Črepinje so v
trenotku prebile nezavarovane stene njego¬
vega zavetišča in ubile častnika z vsemi
vojaki. Izmed oseb, ki so stale na mostiču,
so bile štiri tako ranjene, da se niso več
mogle udeleževati boja — med njimi tudi
štabni načelnik in poveljnik „Mikaze.“ Pri
vsem tem pa je bila sreča Japoncem mila,
ker je Togo ostal nepoškodovan.

Toda kljub temu nenavadnemu slučaju
in kljub veliki nevarnosti, je stalo častnike
veliko prigovarjanja, preden so ga spravili
v zapovedniški stolp, ki je stal na zapo-
vedniškem mostu in je bil zavarovan s tež¬
kimi oklepi. Iz njega se more voditi ladja
in tudi celo ladjevje, more se pa tudi opa¬
zovati okolica, ker ima na stenah s steklom
pokrite odprtine. Vendar pa je pogled z
zapovedniškega mostu veliko prostejši in

262

tudi lažji nego iz tako ozkega in tesnega
stolpa.

Medtem pa tudi japonski topovi niso
mirovali in njihov ogenj je imel veliko
uspeha. Kot zelo izurjeni strelci so izborno
merili. Vedeli so pa ravno tako kot Rusi,
da ni misliti na to, da bodo kroglje pro¬
drle oklepe, ter so zato zlasti merili na
zgornje dele ladje, posebno na jambore,
poveljniške mostiče, dimnike i. t. d.

Ob istem času, ko je padla ruska kroglja
pred poveljniškim mostom, je izgubila ena
izmed ruskih ladij oba jambora. Razdalja
se je med tem že skrčila na 3500 metrov,
bliže pa si sovražnika nista prišla, ker so
se Japonci jako previdno umikali boju iz
bližine.

Tedaj zadene granata tudi „Cesarjeviča.“
Udarila je ob poveljniški stolp, a ga ni
mogla prebiti, temveč se je razpršila na ti¬
soče drobnih kosov, ki so vsak posebej
divjali in podirali. Vrh granate, ki je moral
biti trden, da je kroglja močnejša, se je
odbil od stolpa in je odtrgal glave petim
možem. Dva druga častnika sta se onesve¬
stila zaradi premočnega zračnega pritiska.
Razven tega se je razbil kompas in kabel,
ki se je nahajal pod stropom poveljniškega
stolpa, razdrta pa je bila tudi mehanična
zveza s strojem.

Smrt admirala Vithefta.

Skoro ob istem času je zadela zopet ja¬
ponska kroglja spodnji del jambora na Ce¬
sarjeviču". Kroglja pa ni samo jambora skoro
popolnoma zlomila, ampak je s svojimi koščki
ubila najimenitnejše može ladje: načelnika
brodovja Vithefta,  enega štabnega čast¬
nika in petnajst mož, med tem ko sta bila
admiral Matusevič in kapitan Ivanov težko
ranjena. Tudi mož, ki je stal ob krmilu, je
bil ubit. A še preden je padel, je nehote
potegnil krmilo z zadnjo močjo na eno
stran, tako da se je ..Cesarjevič" začel na¬

enkrat obračati na levo. Vsi častniki in vo¬
jaki, ki bi mogli pomagati, so bili ali mrtvi
ali omamljeni in tako se je vrtil ..Cesarjevič"
neprestano v krogu. „Retvizan“, ki je plul
tesno za njim, nekaj časa ni vedel, kaj naj
pomeni ta kretnja, in se je moral umikati,
da ni zadel ob „Cesarjeviča". Ladje, ki so
jim sledile, so bile ravno tako zmešane.
Nekatere so mislile, da se hoče admiral
vrniti v Port Artur, druge pa so samo vi¬
dele, da je cela vrsta obstala, in so se ogi¬
bale sunkov od sprednjih ladij. Tako je bil
red v ruski črti v nekaj trenutkih porušen.

Admiral Felkersam.

Nered pa je postal še večji, ko je naenkrat
„Retvizan“ odplul iz vrste naravnost proti
japonski bojni črti. Togo je menil, da ga
meni „Retvizan“ od strani napasti, in je za¬
povedal ladjam takoj obrat na levo, tako
da so bile vse z nosovi obrnjene proti
„Retvizanu“. Obenem so ga začele japonske
ladje besno obstreljevati, tako da se je
„Retvizan“ obrnil, plul v krogu okoli „Ce-
sarjeviča", ki je ležal popolnoma mirno, in
nastopil pot proti Port Arturju. Za njim je
ladjala „Pobjeda“; „Peresvjet“, „Poltava“ in
„Sevastopol“ pa so hitele po drugi strani
v portartursko luko. — „Retvizan“ je upal,
da mu bodo sledile ostale ladje, ko pojde
naravnost na sovražnika, a ker tega niso
storile, je smatral bitko za izgubljeno in je
hitel — domov.

263

Beg križark.

Ko se je pojavil po nesreči na „Cesar-
jeviču“ nered v ruski bojni črti. je sklenil
poveljnik štirih križark „Novika“, „AskoIda“,
„Palade“ in „Diane“ uiti iz tega nereda.
Zapovedal je svojim ladjam, da mu slede
in dadč strojem tako veliko hitrost, kot jim
je mogoče. Nato je zajadral s svojimi šti¬
rimi ladjami iz črte — na čelu jim „Askold“.
Z velikansko hitrico so plule križarke mimo
ostalih ladij, da bi prišle spredaj na prosto
morje. A „Matoušima‘ ; , „ltsukušima“, „Ha-
šidate “ in križarka oklopnjača „Azama“ so
jih že zapazile in so jim skušale zastaviti

Granata obležnega topa izpred Port Arturja.

pot. Toda ruskim ladjam se je kljubu hu¬
demu ognju posrečilo dospeti do odprtega
morja. „Askold“ in „Novik“ sta se rešila
vsled svoje nenavadne hitrosti, „Diana“ in
»Palada“ pa sta ušli po čudnem naključji
japonskim krogljam, dasi sta zelo zaostali.

„Askold“ in „Novik“ sta hitela s hi¬
trostjo 20 vozlov dalje. Ko sta mislila, da
sta že na varnem, je signaliziral admiral
Rajcenštajn „Noviku“, naj hiti, kolikor mu
je mogoče, in skuša dospeti do Vladivo¬

stoka. „Askold“ ni mogel več prenesti to¬
like naglice, ker sta mu bila odstreljena dva
dimnika, drugi pa prevrtani. Razun tega je
bil kotel pokvarjen in v spodnje prostore
je vdirala voda

„Askold“ se je dovlekel do nevtralne
luke Šanghaja, kjer je upal admiral v 24 urah
popraviti in s potrebnim oskrbeti ladjo. A
določeni rok je pretekel — ladja ni bila
poprapravljena in po mednarodnem pravu
se je morala razorožiti.

„Novik“ je prišel naslednjega dne, 11. av¬
gusta, v nemško luko Tsingtan, obskrbel se
v veliki naglici s premogom in naslednjega
dne odjadral proti Vladivostoku. Ker se mu
je zdela Korejska ožina nevarna, je plul po
Dimenski ožini do otoka Sahalina, na čigar
južnem delu leži ruska postaja za premog
Korzakov. Tu je „Novik“ zopet natovoril
veliko premoga v čudoviti hitrici, a že ta
kratki čas čakanja ga je uničil. Ko je bil
še v luki, sta se nenadoma prikazali dne
20. avgusta japonski ladji „Tsušinia“ in
„Čitoge“, ki sta ga začeli silno obstreljevati.
„Novik“ se je tričetrt ure boril z obupno
hrabrostjo, a slednjič je bil od japonskih
krogelj tako prevrtan, da so bili spodnji
prostori polni vode. Zato je komandant
pustil razbito ladjo na pesku in odšel s
posadko. „Diano“ so napadle pri predgorju
Šantung japonske torpedovke, a izmed de¬
vetih torped je k sreči ni zadelo nobeno.
Tako je prišla v francosko luko Saigon,
kjer so jo tudi 25. avgusta razorožili.

Tako nekako se je zgodilo tudi neko¬
liko torpedovkam, ki so skušale uiti s po¬
močjo svoje velike hitrosti. „Burni“ se je
razbil ob predgorju Šantung, moštvo pa
se je rešilo Druge so odšle v Tsingtan in
Šanghaj, kjer so bile v naslednjih dneh na
carjevo povelje razorožene.

Velika križarka „Palada“ pa sploh ni
skušala — najbrže zaradi premajhne hitrosti
— priti na prosto morje ali v kako rusko
luko, ampak se je vrnila proti Port Arturju.

264

Konec pomorskega boja.

Ko je bil ubit admiral Vitheft, je prevzel
poveljstvo knez Uhtomski. Ta mož se je
trudil, da bi spravil ruske ladje zopet v pra¬
vilen red, a bilo je zaman. Ruska poročila
trdijo, da se mu to ni posrečilo, ker so bili
podrti vsi jambori, ki so nosili na vrhu pri¬
prave za signaliziranje. Poskusili so si da¬
jati znamenja na drug način, a brez poseb¬
nega uspeha. Ko se je ponesrečil „Cesar¬
jevič", je Uhtomski naznanil ladjam, da on
prevzame poveljstvo in naj gredd ladje proti
Fort Arturju. Toda ladje se niso več mogle
zbrati v pravo vrsto, ampak vsak poveljnik
je skušal priti na svojo roko v portartursko
luko, kar se jim je tudi posrečilo.

Togo je prenehal z bojem, kakor hitro
je nastopila tema, ter ni sovražniških ladij
niti zasledoval več. Vse delo je prepustil
svojim torpedovkam. Trdno se je zanašal
na njihovo spretnost in upal, da bodo vse
dobro izvršile. In te so imele krasno nalogo:
Sovražnik v bližini, ni ga treba v temi še
posebej iskati — kar je za torpedovke naj¬
težje delo — hitrost njihovih ladij zelo pre¬
kaša hitrost sovražnikovih, treba je bilo samo
dobro meriti in nobena izmed ruskih ladij
bi več ne bila videla portarturske luke. A
ni bilo tako. Japonske torpedovke — bilo
jih je okrog 30 — so se razdelile v dva
oddelka: eden je napadel „Cesarjeviča" in
„Palado“, drugi pa ostale ladje. Izstrelili so
okoli sto torped — torej skoro vse, kar so
so jih imeli v zalogi s seboj — a zadela ni
nobena. Sovražnika so našli in dohiteli, a
slabo so merili! Ta bitka je zamašila usta
onim ljudem, ki so neprestano peli hvalo
izurjenosli japonskih torpedovk.

Prelilo se je veliko krvi, ugasnilo mnogo
dragocenih življenj, veliko potu in truda so
požrli nenasitni morski valovi — a vse
zastonj. Rešilo se je nekoliko utrujenih vo¬
jakov in malo razbitih ladij zato, da čez
nekaj mesecev vendar poginejo . . .

Bitka v Korejski ožini.

Rusi so storili veliko taktično napako,
ko so razdelili svoje ladje v Port Arturju
in v Vladivostoku. Ko so pa to spoznali,
so jo hoteli popraviti, a bilo je prepozno.
Križarke v Vladivostoku so imele namreč
ukaz oditi iz luke ob takem času, da pri¬
dejo pred Port Artur ravno takrat, ko pride
portartursko brodovje iz luke na prosto
morje, da se tam združi z njim in pripluje
nazaj v Vladivostok. Toda bodisi da so se

Ruski vojni zrakoplov.

poveljniki premalo dogovorili, bodisi da so
nastopile kake druge ovire — brodovji se
nista združili, pač pa sta obe naleteli na
sovražnika in v boju trpeli veliko škode.
Tri vladivostoške križarke „Rjurik“, „Rosija“
in „Gromoboj“ so ponosno odplavale iz
luke v trdnem upanju, da se združijo s
portartursko eskadro in da se vrnejo zma-
gonosne v domačo luko. A zgodilo se je
drugače. Odplule so tri križarke, a čez
nekaj dni sta se vračali samo dve. Ob
obrežju je stalo vse polno ljudstva, ki je

265


ob odhodu križark gledalo z upom in sa¬
mozavestjo na njihove ponosne postave, ki
so se izgubljale na morski širini. A sedaj
se vračata „Rosija“ in „Gromoboj“, ne v
spremstvu junaških oklopnic, ampak sami...
In kakšni sta bili! Jambori odtrgani, ladji na
eno stran nagnjeni, dim se je kadil iz strani,

hovski stan. Ta nam popisuje žaloigro, ki
se je odigrala na brezdanji vodi s slede¬
čimi besedami:

„Odšli smo iz Vladivostoka 31. julija
ob 5. uri zjutraj v družbi treh križark: „Ro-
sija“, „Gromoboj“ in „Rjurik“ ter smo na
morju le to zvedeli, da se gremo združit s

Japonci streljajo pri Vladivostoku.

ker ni bilo več dimnikov — čim bliže sta pri¬
hajali, tem strašnejši je bil pogled. Na krovu
so ležali zraven topov ranjenci in mrtveci,
sempatje so bili odtrgani deli teles, vse po¬
krito s sajami, začrnelo od smodnika in po¬
barvano s krvjo.

Najžalostnejšo usodo je pa moral pre-
bpeti „Rjurik“. Ruski očividec, menih Aleksij
Okonešnikov, je prišel po bitki v japonsko
sužnost, a se je pozneje vrnil v domovino,
ker so se sovražniki ozirali na njegov du-

portartursko eskadro. 1. avgusta ob pol peti
uri zjutraj so se prikazali na horizontu štirje
parniki, ki so šli naši eskadri nasproti; to
so bile japonske ladje: „lzuma“, „lvate“,
„Ažurna" in „Tokiva“, vse skupaj z 9750
tonami in s hitrostjo od 20 do 22 vozlov.
Ko so se približali, so začeli urejevati „kiljno
kolono" in so nam zastavili pot. Ko so se
nam toliko približali, da so nas mogli do¬
seči njihovi topovi, je japonska admiralna
ladja prva ustrelila. Jaz sem odšel na od-

266

kazano mi mesto, v Iazaretni oddelek. Cez
kake pol ure je bilo pri nas že veliko ra¬
njenih. Prvi je bil ubit častnik K. F. Štakelj-
berg, ki se je nahajal v sprednjem oddelku
pri topovih, kmalu nato je bil ranjen po¬
ročnik N. N. Hlodovskij, ko je šel s pred¬
njega mostiča v krmarski oddelek, kjer je v
tem času slučajno nastal požar. Malo časa
potem že ni bilo več mogoče v lazaretih
delati obvez: vsi hodniki so bili polni ra¬
njencev in dva zdravnika nista mogla vsem
pomagati. Jaz sem jih začel izpovedovati,
obhajati pa jih ni bilo mogoče, ker je bilo
povsod tesno in sem se bal, da zlijem sveto
kri. Kmalu sem moral opustiti tudi izpove¬
dovanje. Šel sem v lazaret, napolnil si žepe
spodnje suknje z obvezami in sem začel
hoditi po zgornjem in baterijskem krovu
ter sem obvezoval. Mornarji so se bojevali
z velikim zatajevanjem; ko so bili ranjeni,
so se dali obvezati in so šli zopet v boj.
Prišedši na zgornji krov, sem zapazil mor¬
narja z zlomljeno nogo, ki se je komaj
držala na koži in na žilah; jaz sem ga hotel
obvezati, on pa se je branil: „Pojdite, bat-
juška dalje, tam je mnogo ranjenih, jaz pa
že sam opravim" — s temi besedami je
potegnil svoj mornarski nož in odrezal
nogo. V tem času se mi to dejanje ni zdelo
tako strašno in zato sem skoro brez zani¬
manja šel dalje. Ko sem znova prišel na
ta kraj, sem zagledal istega mornarja: oprl
se je na nekako palico in meril s topom na
sovražnika. Komaj sem k njemu pristopil,
je ustrelil, a tudi sam padel kakor podrezan.
— Ko sem slišal z baterije, da je ranjen
komandant E. A. Trusov, sem hitel k njemu
ter ga našel ležečega v bojnem klanju z
odtekajočo krvjo. K sreči se je blizu našla
voda, da sem umil rane in jih obvezal. V
tem času je na križarki poveljeval starejši
poročnik, miner N. I. Zenilov. Zgoraj na
mostičku se je zgodilo nekaj strašnega: vsi
signali, daljemerniki so bili uničeni, krov
poln mrtvecev in odtrganih delov teles. Z

zadnjim ostankom ovojev sem napravil še
nekoliko obvez ter sem šel v lazaret po
ovoje; prišel sem na baterijski krov — tu
strašen požar; nasproti nam teče poročnik
Posteljnikov z obvezano glavo in skupaj z
njim ■'mo tudi mi začeli gasiti ogenj; neka¬
teri ranjenci so plazeč se, nekateri na ko¬
lenih, nekateri šepaje pomagali in držali
cevi. Posrečilo se je udušiti požar. Jaz sem
hitel v lazaret; pokazalo seje, da je doktor
že ukazal odnesti ranjence v veliko kajuto.
Nastali so težki trenutki. Približno okoli
osme ure nam je postalo nemogoče voditi
ladjo: vse zveze so bile pokončane, pri
obračanju so krmilo položili na desni krov
in ga tukaj s klinom pritrdili. Krmarski od¬
delek je bil potopljen, v veliki kajuti je bilo
nekoliko lukenj, katerih se ni posrečilozade-
lati. Od začetka so vodo odlivali, toda po¬
zneje ni bilo več mogoče tega delati. Po¬
ročnik Zenilov je bil ranjen v giavo in
komando križarke je prevzel poročnik K. P.
Ivanov XIII. Obenem je prišla z mostiča
vest, da je ena izmed sovražniških križark
poškodovana. Umirajoči poročnik Hladov-
skij je zavpil: „Ura!“ — ta klic je povzelo
vojaštvo in začeli so še silneje delati. Cel
čas ni bilo opaziti posebnega nereda, ni¬
kogar ni bilo treba opominjati; vsi so bili
hladnokrvni, delali neutrudljivo in vztrajno,
kričanja in šuma ni bilo, slišalo se je samo
stokanje umirajočih in ranjenih. Hladovskij
je ležeč pel cel čas: „Bože carja hrani"
in mene pošiljal hrabrit vojake. Trusov je
kmalu končal: kroglja je padla in ga raz¬
nesla. Večina topov je bila uničena, toda
streljati niso prenehali. Ob devetih sta nas
križarki „Rosija‘‘ in „Gromoboj“ skušali re¬
šiti. S tem namenom sta se nam bližali,
toda kake poskuse sta delali — tega ne
morem povedati. Ker je admiral videl našo
onemoglost in ker je hotel rešiti druge
ladje, je dal signal: „Križarkam polni tek“,
ter se napravil proti Vladivostoku; zasle¬
dovat so jih hitele tri japonske križarke.

267

Na ,,Rjuriku“ sta ob tem času bila
ubita mičmana Platonov in Plazovskij, težko
ranjen Hanikov, ranjena poročnik Postelj-
nikov in Berg, mičmana Širjajev in Terentjev,
šturmanski kapitan Šalov in starejši doktor
Soluha Mlajšega doktorja Braunšvajga so
pred mojimi očmi težko ranili delci topove
kroglje. ki je padla v levi minski aparat.
Skoro ob istem času je mene vrglo, da
sem udaril z glavo ob platneno pregrajo
velike tajute in vsled poškodbe izgubil za¬
vest. Koliko časa sem bil v nezavesti, se
ne spominjam; ko sem se zopet zbudil,
sem lahko vstal in stopil na vrh Ubitih je
bilo že tako veliko, da je bilo težko pre¬
riniti se na krovu, v vrsti pa jih je ostalo
malo. Poročnik Ivanov XIII. je poslal ba¬
rona Sillinga vse pripravit, da se požene
ladja v zrak. Jaz sem hitel v krmarski od¬
delek. Tu so dva ali trije komanderji stre¬
ljali iz enega topa; potreba je bilo podajati
municijo; zato sem začel pomagati koman-
derjem. Ko je poročnik Ivanov slišal, da
ni mogoče ladje razstreliti, ker so uničene
vse zveze, je ukazal odpreti kingstone in
zapovedal iznašati ranjene, privezovati jih
k ležnicam (pričnam) in jih spuščati s krova.
Ko sem to videl, sem šel izpovedovat umi¬
rajoče: ležali so na treh krovih vsepovsod.
Sredi množice trupel, sredi odtrganih člo¬
veških rok in nog, sredi krvi in stokanja
sem začel opravljati splošno izpoved. Bila
je pretresujoča: nekateri so se prekriževali,
nekateri so stegovali roke, drugi zopet, ki
se niso mogli vzdigniti, so gledali name s
široko odprtimi očmi, polnimi solz . . . Slika
je bila strašna . . . Križarka se je topila. Ko
sem stopil na zgornji krov, je bilo že mnogo
plavajočih po vodi. Poročnik Ivanov mi je
podal rešilni obroč in mi svetoval kmalu
zapustiti ladjo. Jaz sem začel svlačiti težko
ranjenega Hanikova in Zenilova. Umirajoči
doktor je prosil, da ga ne rešimo. „Saj
vendar ne bom več človek", je rekel, „pusti
me, da umrjem za domovino." Ko sem

svlekel častnike, sem se začel tudi sam
svlačiti. Skupaj z menoj se je privezoval k
ležnici starejši mehanik Ivanov VI. „Pojdeva
skupaj poginit", sem mu rekel. „Ne, bat-
juška, jaz ne znam plavati, zato grem rajši
poginit na svojem mestu", se je odločil on
in odrinil ležnico. Jaz sem se spustil v
vodo, za moj obroč se je prijel potapljajoč
se mornar, jaz sem začel toniti, toda dvig
nil sem se zopet in zagledal poleg sebe
plavajočo ležnico, za katero sem se tud ■
prijel. Okoli mene se je držalo šest mor¬
narjev, ki so bili skoro vsi ranjeni, za desko;
drugi so začeli plavati k meni, in ko so
videli, da me prijemlje krč v noge, so mi
podali deščico, ki je sem padla; to sem
položil pod hrbet, da sem mogel gibati z
nogami. Krči so prešli. Začel sem plavati
proti struji. Japonske ladje so stale precej
daleč. Kmalu sem zapazil, da se križarka
potaplja. Njen nos se je tako dvignil, da
je bil viden kilj; en trenutek — in ni bilo
več naše lepote in našega dedeka „Rju-
rika", kakor smo vsi nazivali svojo križarko.
Tesno, težko čuvstvo me je obvladalo, pla-
kal sem kot otrok; toda premagal sem se
in zakričal „Ura!“ — meni so sledili tova¬
riši in morje je desetkrat odmevalo od
tega klica.

Ob tem času so se pokazale tri japon¬
ske križarke drugega razreda in pet mino-
noscev, h katerim so se pridružile ladje,
ki so bile odšle za „Rosijo" in „Gromo-
bojem"; vse so začele spuščati čolničke in
pobirati ranjence."

V jetništvu pri Japoncih.

Mene so vozili sprva na minonoscu.
potem so me pa vzeli na „Azumo.“ Zme¬
šnjave na križarki ni bilo videti: očevidno
se jim je posrečilo napraviti nekak red; na
krovu so uvrščevali ujete vojake. Ti niso
razumeli, kaj hočejo z njimi početi. Zapa
zivši, da nas hočejo prešteti, sem koman-

268

diral: „Štirje v vrsto!" Pokazalo se je, da
je ujetih 120 ljudi. Jaz sem angleški nekako
razjasnil, kdo da sem, ter sem hotel poka¬
zati na lase, 1 ) a dotaknivši se glave, sem
opazil, da so opaljeni. Kmalu so nas pe¬
ljali na krov, kjer so stanovanja, meni od-
kazali častniško kajuto in dali banjo; prišel
je doktor, pregledal glavo in rano na nogi,
me obvezal in mi svetoval popolnoma ostriči
lase. Potem so mi prinesli mornarsko obleko
in me poklicali h komandantu „Azume“, ka¬
pitanu Fudži, kateri ima naš red Ane druge
stopnje. Pri vhodu v kajuto sem se pri¬
klonil kapitanu, on pa mi je z resnim po¬
gledom pokazal na tam viseči portret mi-
kada; bilo je treba pokloniti se tudi mi-
kadu. Po tej ceremoniji me je kapitan pozval
k mizi. na kateri je bilo pripravljeno vino,
sadje, cigare, papiroske in kava. „Kam ste
šli?" — me je angleški vprašal kapitan. Od¬
govoril sem, da ne vem. Kapitan ni več po
tem popraševal, temveč je stavljal druga
prašanja in pripovedoval o boju pri Port-
Arturju. Pri slovesu mi je dal častniško
obleko in pri Japoncih običajni zavoj po-
pirja, kateri mi je, kakor boste pozneje
spoznali, prav prišel v važnem slučaju.
Kmalu potem sem prisostvoval pri operaciji
dveh ruskih mornarjev, potem pa tudi pri
pogrebih naših matrozov. Poslednji so se
godili na zgornjem krovu; tu so se zbrali
japonski mornarji in naši, že oblečeni v
čisto japonsko obleko ; komandant križarke
je bil v uniformi; jaz sem opravil kratko
molitev, Japonci so oddali tri salve in telo
mornarja, ki je umrl ravno pred operacijo,
so spustili v morje. Po pogrebu sem se
obrnil s tolažilnimi besedami k mornarjem
in jih opomnil, da njim kot nižjim vojakom
ni treba odgovarjati na japonska vprašanja.
Ko so ruski mornarji šli mimo komandanta
križarke, so mu izkazali čast. Jaz sem se

i) Pokazati je hotel dolge lase kot znak, da je
duhovnik; ruski duhovniki in menihi nosijo namreč
dolge lase.

mu zahvalil za čast, ki jo je izkazal umrlemu.
„Mi hrabre spoštujemo" — je odgovoril
komandant.

Vse to se je dogajalo na poti v Sasebo.
Med potjo do Simonoska so minonosci in
minske križarke dobile nekako povelje, mi
pa smo se ob 8. zvečer usidrali na poti v
Sasebo. Ob devetih stopim na hodnik in v
svoje začudenje srečam tukaj kapitana Sa-
lova in dva naša uradnika — komisarja in
mornarskega kapitana Anisimova, ki je držal
na svojih prsih podobo Zveličarja, s katero
sem jaz na „Rjuriku“ blagoslovil umirajoče:
Anisimov jo je ujel v vodi. Osebi, ki sem
jih tu srečal, sta hodili, kot se je pokazalo,
z jedne križarke na drugo in sta prišli sled¬
njič na „Azumo“. — Zjutraj smo prišli'v
Sasebo ter se začeli ob devetih zbirati v
čolničku; sem so vozili ujetnike tudi z
drugih križark. Sredi njih sem zapazil ba¬
rona Šillinga — po visoki rasti je presegal
vse druge; oblečen je bil samo v spodnjo
belo obleko, za njegovo visoko postavo
se ni našlo pri Japoncih primernega obla¬
čila. Izkrcali so nas na breg, gledavcev in
radovednežev je bilo malo; oficirje, med
katerimi sem opazil razun prej imenovanih
tudi poročnika Ivanova, mičmana Terentjeva,
praporščika Orašidži in inžinir — mehanika
Dena, so peljali v mornarske vojaščnice. Še
dovolj čisto stanovanje je bilo napolnjeno
s posteljami z zastori, toda brez vzglavij.
Naslednje jutro so zapovedali poročniku
Ivanovu sestaviti zapisek vojnih ujetnikov
— pokazalo se je, da jih je 604 skupaj z
ranjenci (ubitih na „Rjuriku“ je bilo 192,
ranjenih 230, izmed njih težko ranjenih 33;
od števila 374 zdravih, rednih vojakov na
križarki je na koncu boja ostalo od vsega
še sto ljudi). Štiri dni so klicali naše ofi¬
cirje posamezno k načelniku štaba v Sasebo
in so jih izpraševali.

Življenje v Sasebu je bilo za nas težko;
razun neprestano pri nas bivajočega japon¬
skega oficirja so bile postavljeve k vratom

269

vojaščnice straže, ki nas niso nikdar puščale
izpred oči. Sledile so dobesedno .vsakemu
našemu koraku. Vsak dan nas je zjutraj
obiskoval zdravnik. Papirja in svinčnika ali
celo časopisov nam niso dajali. Pri hrani
so skušali posnemati ruske jedi in so nas
splošno dobro hranili. Petega dne je prišla
vrsta name: na vprašanja admirala v štabu
o vojnem položaju Vladivostoka, o naših
pohodih in ladjah, nisem odgovarjal, slicu-
joč se na svoj stan; admiral se je opravi¬
čeval, da me drži zaradi pomanjkanja pro¬
stora skupaj z drugimi ujetniki (on še slutil
ni, da je bilo ravno to zame edina uteha).
Pri slovesu sem se obrnil nanj s prošnjo,
ali bi ne bilo mogoče pokopati naših mr¬
tvecev v Nagazakiju, kjer se nahaja ruska
cerkev in kjer bodo za njih grobove vedli
njihovi rojaki. „0 tem sem se tudi jaz hotel
z Vami posvetovati," je odgovoril admiral.
„Sasebo je skrita luka, tukaj je nemogoče
pokopavati." Po vrnitvi k svojim sem jim
naznanil, da mene najbrže kmalu oddele
ali popolnoma pošljejo iz Saseba, in sem
izjavil, da se ne vrnem sam v Rusijo; Iva
nov je sklical svet, na katerem so sklenili,
da moram iti in nesti na kakršenkoli način
poročilo. In ponoči je poročnik Ivanov začel
pisati kratko poročilo: pri nekomu se je
našel svinčnik, jaz pa sem se spomnil na
ovoj popirja, ki ga mi je bil podaril še ka¬
pitan „Azume“. Sestavili smo poročilo, ležeč
v postelji; jaz sem legel na desno stran
Ivanova, Šilling na levo in bili smo oprezni;
ko se je prikazala straža, smo se trudili na
vse načine prikriti svoje početje. Ob štirih
zjutraj je bilo poročilo gotovo; jaz sem ga
položil v bato, z njo pokril rano na nogi
'n jo obvezal. Zjutraj je prišel zdravnik delat
obvezo, pomagal mu je naš ranocelnik; raz¬
vezala sta nogo in jaz sem mirno vrgel s
sebe vso ovojno bato; rano sta umila, jaz
pa sem poprosil bate. „Glejte, ta je še po¬
polnoma čista," je rekel naš ranocelnik, po¬
dajajoč mi prejšnjo. Poročilo je ostalo ne¬

opaženo, našli ga niso niti pozneje, ko so
mi naznanili prostost in me natančno pre¬
iskali, niti na potu iz Saseba v Nagazaki.
Žalostno je bilo slovo od svojcev in to
tembolj, ker so nam pri razstanku prepo¬
vedali celo razgovarjati se.

V spremstvu so me odpeljali v prista¬
nišče ter me spravili na majhen parobrod
in šele na poti sem zvedel, da grem v Na¬
gazaki. Tega žalostnega popotovanja ne
zabim vse svoje življenje: sredi med tujimi
ljudmi, ki niti angleški ne govore, skupaj
s štirimi krstami ruskih matrozov sem sedel
jaz, svečenik, v japonski obleki in kapi. Du¬
šeče, težko čuvstvo; solze so lile kar same.
V Nagazakiju so me peljali k francoskemu
konzulu, kateri me je sprejel zelo ljubeznivo
in mi naznanil, da bo naslednjega dnč po¬
greb ruskih mornarjev.

Mrtvaške molitve so se opravljale v ja¬
ponskem hramu Šinto, kamor so nas pre-
vezli na čolnu črez pristanišče. Ob prisot¬
nosti francoskega konzula, gubernatorja Na-
gazakija, policijskega predstojnika in čete z
japonske vojne ladje so začeli trije sveče¬
niki moliti mrtvaške molitve po obredu Šinto,
katerih vsebino sem jaz zvedel po tolmačih.
Samo na grobu sem jaz molil nad svojimi
vojaki, oblečen preko japonske obleke v epi-
trahilj in rizo (pravoslavna cerkvena oprava),
katero sem dobil v ruski kapeli. Po maši
za mrtve sem govoril nekoliko besed po
rusko, katere so prevajali Japoncem, in ti
so bili očevidno zadovoljni. V Nagazakiju
sem bival devet dni ter sem čakal paro-
broda, a vedno s papirjem na nogi; vesta
čas me ni zapuščala tajna policija niti za
trenutek. Pri odhodu v Šanhaj so mi dali
35 rubljev. V Šanhaju so me v mojo nesrečo
vsi imeli za Japonca: jaz izhajam od se¬
vernih inorodnih Jakutov in moj tip je v
resnici lahko koga premotil. Sestanek z ad¬
miralom Rajcenštajnom, ki je prišel na „As-
koljdu", je končal moje muke. Njemu sem
izročil svoje poročilo in v mestnih angleških


270

listih so po mojih besedah napisali resnico
o „Rjuriku“. Dne 19. septembra sem odšel
iz Šanhaja, 7. oktobra pa sem že bil v Fe
terburgu. Mnogo težkega sem že preživel
v domovini in še ne vem, kaj me čaka v
bodočnosti . . .

Bitka pri Ljaojanu.

Japonci prodirajo.

Medtem sta se pripravljala sovražnika v
Mandžuriji za veliko bitko. Kuropatkin je
zbral vse čete, ki so mu stale na razpolago
pri Ljaojangu, ki je bil za obrambo kakor
nalašč že po svoji naravni legi pripravljen.
Tu se križata tudi reka Taitseho in želez¬
niška proga. Vrhutega je bil kraj sam tudi
izvrstno utrjen; vsa dela je vodil inžinirski
generalmajor Veličko, ki je skončal tudi
utrdbe v Port Arturju. Ruske čete so ležale
pred mestom razpoložene v loku: Proti
jugovzhodu trije oddelki, naravnost proti
jugu od Ljaojanga tretji in deseti kor, za
tem pa sedemnajsti kor. Prav okoli mesta
sta stala šesti in peti kor. Razun tega so
obkroževale ruske sprednje straže kakor v
loku celo bojno črto.

Japonske čete so se tudi začele zbirati
po bitki pri Hajčengu. Nato so se zbrane
pomeknile proti Ljaojangu in se postavile
tudi v loku, ki je bil popolnoma vzporeden
z lokom ruske bojne črte; njihove prednje
straže so bile oddaljene od ruskih kakih
sedem kilometrov. Na desnem krilu se je
nahajala Kurokijeva armada, na sredi je bil
Nodzu s svojimi divizijami, levo krilo pa
je bilo Okujevo. — Obe vojstvi sta bili
približno enako močni, namreč 200.000 mož,
Rusi so imeli 650 topov, Japonci pa kakih
50 več.

Dne 24. avgusta so začeli Japonci pro¬
dirati in pri tem se je seveda izbojevalo več
manjših bojev med prednjimi stražami. Po
petih dneh so se Rusi umeknili do svojih
zadnjih utrdb. Med temi boji se je Japon¬

cem posrečilo upleniti Rusom eno baterijo
topov, ki se je bila tako globoko pogrez¬
nila v močvirje, da je niso več mogli iz¬
vleči. Generalmajor Rutkovski se je vrgel pri
tej priložnosti s svojo brigado na mnogo moč¬
nejšega sovražnika, da bi si zopet osvojil
izgubljenih osem topov. A padel je zadet
od neštevilnih krogelj, njegovi vojaki pa so
se morali vrniti z velikanskimi izgubami,
dasi so se bojevali z obupno hrabrostjo.

Dne 30. avgusta je začel Ojama najod¬
ločneje napadati in sicer — po japonski
navadi — najprej s silnim ognjem, da bi
omajal sovražniške pozicije. Na obeh straneh
so se bojevali z brezprimerno hrabrostjo,
a Rusom se ni posrečilo, da bi zavrli Ja¬
ponce pri njihovem divjem navalu. Čim
bolj so se Rusi umikali v svoje utrdbe,
tem silneje so jih sovražniki naskokovali,
tako da je moral Kuropatkin poklicati en
del rezerve na desno krilo.

Medtem je prekoračil Kuroki s svojo
armado reko Taitseho; Kuropatkin je zve¬
del, da mu je prišel sovražnik tako za
hrbet, šele naslednjega dne 30. avgusta.
General je takoj spoznal, da je bitka iz¬
gubljena, a ogniti se je hotel najhujšemu.
Zato je zbral vse čete, ki so mu stale na
razpolago, in hitel proti Kurokiju. Takoj je
ukazal vsem, ki niso bili v vojaški službi,
naj zapuste Ljaojang, kateremu ukazu, so
tudi vsi skušali ugoditi v divji naglici.

Oku in Nodzu nista izrabila Kuropat-
kinove zadrege, ki bi se bil moral bojevati
na dve strani. Njuni vojaki so bili preveč
utrujeni vsled besnih napadov in nečlo¬
veških naporov — kakor mrtvi so popadali
na izvojevane ruske utrdbe in na zasledo¬
vanje ni mogel nihče misliti. Kakor hitro
pa so se čete malo okrepčale, je začel
Ojama z ruskih pozicij streljati na Ljaojan.

Medtem pa je Kuroki krepko napre¬
doval. Prve ruske čete so ga sicer s čudo¬
vito hrabrostjo toliko časa zadrževale, da
je prišel Kuropatkin z vojstvom, vendar

271

pa se je posrečilo Kurokiju dne 1. sep- kora na pomoč. A to je bila napaka. Po-
tembra naskočiti važni grič Šinkvantung, čakati bi bil moral, da pride Kuropatkin s
kjer se je naslednjega jutra razvila silno svojimi tremi kori, ter bi bil z njim skupaj

Pojasnilo .:

Želes s postajo
Glavna cesta. t-

— -=s(= Stranska pota.
Iass  Merilo

Položaj pred bitko pri Ljaojanu.

krvava bitka. Ruski poveljnik na lem griču, napadel Kuroki.evo armado. ki je bila kakor
general Orlov, je menil, da je dovoli močan odreza-a od oslalih Japoncev. Zalo tudi
za obrambo in je poslal celo del' svojrh O,lov ni imel nobenega uspeha. Kc.je pro-
vojakov prednjim stražam sedemnajstega diral s svojimi voja 1  s ozi viso

272

proti sovražniku, se mu je divizija zmedla,
Japonci pa so jo v istem trenutku besno
napadli. Orlov je bil ranjen med prvimi,
padel je tudi generalmajor Fanin, tako da
je bila četa brez poveljnika. K sreči je
prišel s svojimi četami general Stakelberg
na pomoč, ki je preprečil Japoncem na¬
daljnje prodiranje. A tudi njegovi vojaki so
bili po sedemdnevnem boju tako utrujeni,
da na napad niso mogli misliti.

Kuropatkin je sprevidel, ko je Kuroki
zasedel Šikvantung, da mu ni več mogoče
napasti sovražnika. Zbral je torej svoje čete
in ukazal zvečer, dne 2. septembra, da se
začne umikanje. S tem je bila bitka pri
Ljaojangu odločena. Kuroki je sicer še ne¬
koliko časa potiskal ruske čete proti severu,
a je zasledovanje kmalu opustil, ker se mu
ni zdelo dosti varno.

Poslednji dnevi v Ljaojanu.

Sedemnajstega avgusta sem se zbudil
zelo zgodaj zaradi nekega posebnega, ne¬
navadnega ropota. V prvem trenutku, ko
sem se zbudil, nisem mogel takoj razumeti,
kaj se dogaja, in šele ko sem natanko po¬
slušal, sem zapazil, da buči silna kanonaaa
v okolici mesta. Hitro sem se oblekel in
stopil na stopnice našega doma. Tu so se
slišali streli mnogo natančneje. Bum . . .
bum ... je neprenehoma gromelo v zraku,
čim češče, tem rezkeje. Včasih so se streli
topov zlivali v eno salvo, od katere se je
stresalo ozračje, včasih so lovili drug dru¬
gega, vedno gosteje in gosteje. Ob 6. uri
zjutraj so prišle k nam na dvorišče dvokol-
nice, da odnesejo naše stvari na pot. Ob
71/2  zjutraj že ni bilo v našem stanovanju
ničesar več. Puste sobe vplivajo posebno
neugodno. Duševno stanje neprijetno. Celi
kaos čuvstev, ki so se zlila v eno samo,
nepopisno, neizrazno čuvstvo pobitosti, ki
izhaja zlasti iz popolne negotovosti, kaj se
godi sedaj tam na pozicijah in kaj se pri¬
peti v bližnji bodočnosti. Ali pojdemo iz

Ljaojana, ali ne? To je bilo vprašanje, ki
je bilo vedno vsem v mislih, a gromenje
topov postaja vedno močnejše in močnejše.
Včasih postajajo streli tako gosti, da se zli¬
vajo v eno samo neobmolkljivo bučanje. Za
pisarno vojnega štaba se nahaja nevelik
hribček in na njem precejšnja množica opa-
zovavcev, ki z veliko radovednostjo slede
eksploziji krogelj na spredaj ležečih hribih,
ki so se skoro spremenili v ognjene vul¬
kane. Posebno hudo streljajo proti jugo¬
zahodu, na stari Šoušanjpu, kjer se bojuje
prvi kor. Ves obronek velikanskih gorS,
ki se krasno in mogočno dviga proti si¬
njemu nebu, je pokrit z nepregledno mno¬
žico dima. Dim se vali deloma visoko v
zraku, deloma pa se vije, kakor razsejan
od radodarne roke, v dolini. Če natanko
pogledaš in se ne ozreš na jasno solnce,
zapaziš plamenčke, kakor bi trenutno gorela
magnezija. Zdi se, kakor bi ti plamenčki
včasih poredno skakali po tleh . . . Časih,
ko strelja sovražnik s salvami, se dviga nad
vrhom cel šopek vijočih se dimov in potem
se razprše po vseh obronkih; hitro migajo
ognji pokajočih krogelj in v zraku grmi cel
akord močnih zvokov, od katerih ti postaja
tesno pri srcu, kadar pomisliš na njih uso-
depolni pomen. Oddaleč se zdi kanonada
veličastna in strašna. Ko človek gleda to
besno divjanje dimov, ko posluša to neob¬
molkljivo gromenje topov, mu nehote sto¬
pajo v domišljijo strašne slike smrtonosnega
viharja v vrstah bojujočih se vojakov in
nekako pozabi, da velika večina teh krogelj
pada na stran, ker se razpoči pred svojim
ciljem ali šele za njim in ker obsipa z dežjem
svojih delcev pokrajine, ki jih sovražniki ne
zavzemajo, in da celo od tistih krogelj, ka¬
tere padajo v rezervo in na baterije, še od
daleč ne delajo vse škode. Često se zgodi,
da ena ura, poldruga ura besne kanonade
rani kakih desetero ljudi, toda dogaja se >
to, da v 15—20 minutah ostane od obstre¬
ljevane baterije samo kup teles in razvalin-

273

Japonci pokopujejo ruske častnike.

Ker nismo mogli z mesta, smo stali v
molčeči trumi in dalje gledali za dimom, ki
se je valil v zraku . . . Glej levo od nasipa
se je veličastno in resno dvignil opazovalni
zrakoplov . . . Dvignil se je in obstal v
zraku, kakor poražen vsled slike, ki se je
razvila pred njim. Videl sem nekolikrat na
veseličnih vrtovih podoben zrakoplov, toda
nikdar ni nobeden tako vplival name, ka¬
kor ta sedaj, sredi množice čet, ki so ko¬
rakale v vseh smereh, v spremljevanju besne
kanonade ., . Sploh se tudi vsa okolica ne
zdi taka, kakor včeraj, nekaka posebna slo¬
vesnost je razlita po zraku, razlita po obrazih
prisotnih ... Vsakdo, tudi preprosti prevozni
vojak čuti, da se godi nekaj velikega, nekaj,
kar bo imelo v bodočnosti važne posledice,
in ta zavest sili človeka nehote v neko
Posebno razpoloženje . . . Okoli pisarne
na podnožju hriba zapregajo vozniki urno
konje in nosijo skrinje z dokumenti in pi¬
sarniškim premoženjem. Tako se dela tudi
Pri drugih uradih: v pisarni dežurnega ge¬
nerala, komandantne uprave i. t. d. Zadaj
Za  postajo se kadijo parostroji in natezajo
brezkončne vrste vagonov . . . Del vozov
l e  že odšel in se vleče v dolgih vlakih po

Vojska na Daljnem Vzhodu.

cestah in ropota s kolesi ... Ob dveh je
prišel prvi transport z ranjenci. Težko ra¬
njeni ležijo ali posamezni, ali po dva v la-
zaretnih dvokolnicah s platnenimi zavesami,
lahko ranjeni pa v navadnih dvokolnicah,
po trije ali štirje na vsaki, v roke ranjeni
in s prav lahkimi ranami pa gredd peš. V
vsej vojski sem prvič videi tako večjo mno¬
žico ranjencev in mene je začudila tišina
in mir, ki je vladal v transportu. Ni bilo
slišati niti kričanja, niti glasnega vzdiha ...
Samo včasih, ko se je tresel voz, na ka¬
terem se je tudi zdrav človek težko peljal,
ali se zadeval ob kamen, je bil slišati izpod
spuščenih zastorov težko ranjenih tih vzdih
ali udušen klic: „ 0 , Gospod! . . . Nebeška
Gospa! . . . Ah, ne mo-o-rem!“ ... in ta
zategnjeni „0-0-0“ je nehote odmeval v
ušesih. Lahko ranjeni so samo gubančili
obraz in previdno dvigali ranjeno roko ali
nogo, da bi oslabili silo udarca.

Obrazi so pri vseh trudni, toda mirni,
niti gneva, niti zlovoljnosti ni na njih. Ne¬
kateri so popolnoma ravnodušni, apatični,
nekateri pa tudi veseli . . . Meni je ostal v
spominu neki podčastnik. Ne visoke postave,

v čistem lazaretnem perilu - ranjene so

18

274

pripeljali že vse obvezane in večinoma pre¬
oblečene — v plašču, visečem preko enega
pleča, je sedel na lestvici dvokolnic in ve¬
selo gledal na obe strani.

Njegov neveliki obraz na tenkem vratu
z lahko upognjenim nosom in s smelo gle¬
dajočimi, sivimi očmi je imel na sebi nekaj
takega, kar je spominjalo na orla ali sokola.
Ko je šel mimo naše gruče, smo vsi po¬
stali nehote pozorni nanj. Slišali so se za¬
tajevani vzkliki pohvale.

— Kak mladenček!

— Orel, pravi orel!

— Mora biti izvrsten vojak!

Ko je slišal podčastnik te vzklike, je
ves zažarel veselja, njegovo lice se je oža¬
rilo z dobrodušnim nasmehom, še lepše se
vzravnal in nas pogledal s tako veselim, iz¬
zivajočim pogledom, kakor bi hotel reči:
„Resnica! Ali nisem junak?"

Proti svoji navadi so Japonci, ki so obi-
čavali ob dvanajsti uri do dveh ali treh po¬
nehati z bojem, takrat spremenili pravilo in
nadaljevali bitko povsod . . . Od nepresta¬
nega gromenja topov se je začelo človeku
vrteti v glavi, zoprni zvoki neprestano zve¬
nijo v ušesih in prešinjajo takorekoč vse
njegovo bitje. Ob treh se nebo pokrije z
oblaki in dež začne iti . . . Tla, ki se še od
prejšnjega dežja niso posušila, se hitro izpre-
minjajo v eno samo veliko blato. Po njem
hitro drdra sanitarni transpot, povsod škropeč
z vodo, oddaja ranjence ter zopet hiti nazaj
na pozicijo po nove.

Počasi poplavljajo ranjenci mesto, kot val
za valom prihajajo k postaji in napolnjujejo
zanje pripravljene prostore „rdečega križa".
Nasproti dvorani, v nevelikem drevoredu,
kjer ni ostalo nobenega drevesca, se bliščč
beli lazaretni šotori. Okrog njih kipi mrzlično
življenje .. . Zdravniki, usmiljene sestre, sani-
tarji, nosivci, ranjenci — vse to se zliva v
eno pestro množico, ki se hitro premika,
govori, gestikulira . . . Opaziti je okrvav¬
ljene nosiljke, kupe s krvjo prepojenih obvez,

plasti bate, ovojev, luže s krvjo pobarvane
vode . . . Duhovnik v črni široki obleki in
širokokrajnem klobuku je videti kakor črna
lisa sredi belih predpasnikov in obleke...

Počasi mineva čas . . . Šele štiri je ura,
Celih 12 ur traja boj brez prenehanja...
Streljanje ne poneha niti za trenutek. Solnce
je pogledalo dvakrat izza oblakov za kra¬
tek čas, potem pa se popolnoma skrilo,
kakor bi ne hotelo gledati grozovitosti, ki
jih počenjajo ljudje. Dež rosi, mehak, gost,
neprestan, brezupen ter dela že tako ža¬
lostno sliko še bolj tužno. Kanonada ne
miruje.

Čim bolj se je bližal večer, so vedno
češče in češče prihajali ordonanci z vestmi
z bojišča . . Vesti se sprejemajo v letu in se
hitro razširjajo med štabom. Prvi kor se
drži junaško. — Izgube pri Japoncih so
ogromne, posebno nasproti poziciji, ki jo
zavzema general Gerngros . . . Eden oče-
vidcev pripoveduje, da je Volčja jama, ki
se nahaja pred frontom Gerngrosove po¬
zicije, do vrha napolnjena s telesi Japon¬
cev . . . Naša artilerija je nad vsako hvalo,
pehota se drži junaško in se bojuje v vsa¬
kem pripravnem slučaju na bajonete.

„ Ali imamo veliko izgub — vprašuje
nekdo.

„Ne preveč, zlasti v primeri z japon¬
skimi."

Nekdo je pripovedal gruči, ki se je
tesno stisnila okrog njega, kako so pred
njegovimi očmi Japonci napadali. Po be¬
sedah pripovedovavca je njih drznost ne¬
navadna, naravnost čudovita.

Naše kroglje jih podirajo in pobijajo
vrsto za vrsto, a oni kar gredo in gredo,
in le ko smo se vrgli z bajoneti nanje, so
se začetkoma malo umeknili, a potem za¬
deli ob zadnje in se zmešali . . . Vendar so
se umeknili vsi v redu.

Celi dan, večer in celd en del noči se
je nadaljevala kanonada neprenehoma in
komaj ob treh ponoči je za kratek čas utih-

275

nila. da se zopet ponovi z novo silo dne
18. zjutraj.

Zvečer 17. se je glavni stan preselil v
vagone, in dasi sem zapustil naš dom, sem
bil vendai še daleč od misli, da ga zapustim
popolnom... Na umikanje iz Ljaojana še
I nihče mi ni, dasi je bil del uprave že
odpeljan, toda to so smatrali za začasno
varnostn« naredbo, ukazano vsled posebne
previdno za vsak slučaj.

Zjutraj 18. se je začel boj na celem
frontu: jugozahodu so se bojevale čete

prvega i ra, na jugu tretjega, na jugovz¬
hodu desetega z rezervami zadaj, potisnje¬
nimi k I iaojanu, na severovzhodu na črti
Covčenczi - Cimpy je operiral 17. kor.

Oko; 9. ure zjutraj se je zopet vzdignil
ogledov, ini zrakoplov. Vreme je bilo pre¬
krasno. jaz sem gledal na zrakoplov, kako
se je počasi gibal v zraku, in sem mislil:
„Kako mora biti od tam razprostrta krasna
in veličastna slika!“ Naenkrat se je kakor
majhen oblaček odtrgal od horizonta in
hitro drsel navzgor ter se razbil ravno pod
zrakoplovom, za tem — drugi, tretji . . .
Zrakoplov se je stresel in se hitro umaknil
nazaj, potegnjen za vrvi navzdol ... Zra¬
koplov se umika... Zrakoplov
beži...  Skoro se zdi nemogoče, toda v
resnici je tako, zrakoplov se umika naglo.
Umika se zato, ker so Japonci skrivoma
Pripeljali po visoki travi dva topova k vasi
Tančžuanci ter nenadoma začeli ogenj s
šrapnelami. K sreči ga vendar niso poško¬
dovali, toda prisilili so ga, da se je hi ro
nmaknil in opustil natančno opazovanje.
Lahko mogoče je, da so to Japonci storili
s  lem namenom, da bi preprečili zrakoplovu
opaziti kako njihovo zvito namero.

Kakor sinoči so Japonci zopet streljali
Ce h dan ; posebno silna je bila kanonada
pred večer.

Težko si je predstaviti bolj veličastno,
b°lj čudovito sliko. Celo podnožje gor¬

skega grebena in vsi obronki so se kadili
kakor ena sama velika ognjena gora . . .

Kakor da v kotlu kipi — je pripomnil
eden izmed opazovavcev s hriba in jaz
spoznam to primero za popolnoma dobro.
Resnično — čudovit kotel in nad njim se
zlivajo v en sam oblak, vijejo se, skačejo,
izhlapevajo majhni kolobarji dima . . . Pla¬
menčki eksplozij se vsipljejo kakor iskre,
ki so trenutno zabliščale v zraku...  Na
stotine jih je, z njimi je ožarjen ves neiz¬
merni prostor, obstreljevan od stotin topov.
Pekel, pravi pekel . . . Stari častniki, ki so
se vdeležili rusko-turške vojne, pravijo, da
ni bilo ničesar podobnega niti pred Plevno.
Od neprestanega gromenja zrak trepeta in
se stresa . . .

Nekak težak stok prihaja odtod, stok
ranjene pošasti — to stokajo naši težki to¬
povi . . . Celi dve uri besni ta divja bitka...
Mislil bi človek, da hočejo Japonci zliti na
nas vso svojo shrambo streliva. Ah' je mo¬
goče tudi eno samo minuto vzdržati ta
ogenj ? Pokazalo se je, da je ruskim voja¬
kom to mogoče, toda s kakimi žrtvami! ?
Poglejte na cesto - in prestrašili se boste
množice sanitarnih vozov, ki tiho vozijo po
cesti . . . Zdi se, kakor bi ne bilo konca ...
in kaka raznovrstnost. Tu navadne nosiljke na
plečih štirih nosivcev, tu iežč zlasti težko
ranjeni častniki, potem sanitarne dvokolnice s
platnenim pokrivalom, za njimi navadničetve-
rokolesni vozovi in nazadnje posebne no¬
siljke, ki si jih je izmislil polkovnik Uhač-
Ogranovič, očevidno zelo pripravne. Naprav¬
ljene so iz slamnic, v podobi kibitke, 1 ) na
dolgih drogovih, v katere sta vpreženi dve
muli, ena pred kibitko, druga pa za njo. V
slučaju, dani mul, se vprežejo konji ali celo
osli; po splošnem mnjenju so mule boljše, ker
gredo previdneje in se nikdar ne spodti-
kajo kot konji in ker nimajo tako počasnega,
kratkega koraka kakor osli.

i) Kibitka je ruski voz.

18 *

276

Edini resni nedostatek teh nosilnic je to,
da se ranjenec naravnost smrtno pretrese,
če se ena izmed živali spodtakne ali celo
pade.

Nebo, ki je bilo zjutraj jasno, se je
proti večeru stemnilo. Zbrali so se oblaki,
in ko je ob 8. zvečer utihnilo streljanje
topov, se je namesto njega začela druga
kanonada — nebesna Strašni glasovi groma
so doneli v črnem nebesnem žrelu, jasno
so švigali bliski, za trenutek razsvetljujoč

čilen in spominja na glas, ki se sliši, če se
čez polovico trga kako nenavadno močno
platno.

Streljanje iz topov bi jaz primerjal z
gruljenjem golobov, zlasti če se oddaleč
posluša. „Kaka neumnost" — reče čitatelj.

Ne, ni neumnost. Resnično obstoji ve¬
lika podobnost med streljanjem topov in
gruljenjem trope golobov, samo da je treba
seveda zvok primerno okrepiti. Streljanje,
ki se blizu posluša, pa je podobno ropotu

Ruski reservist se poslavlja od rodbine, preden odide na bojišče.

vse naše sive, žalostne domove in v temo
pogreznjene ceste. Veliki potoki naliva so
se vsipali z neba in poplavljali zemljo.
Redko se mi je pripetilo, da sem gledal
tako silno nevihto.

Dolgo časa je trajala nevihta z nalivom
in je ponehala šele po deveti uri zvečer.

Ob 12. ali malo prej se je zopet slišalo
streljanje, toda to pot samo iz pušek.

Vsako smrtonosno orožje ima svoj po¬
seben glas. Pri puškah je ta posebno zna-

koles težke kočije, ki drdra po lesenem
mostu: zvok je popolnoma isti, tako daje
lahko oboje zamenjati, kar se tudi neredko
zgodi.

Kanonada spominja na pogosto se po¬
navljajoči glas velikega bobna, samo težki
topovi imajo svoj poseben zvok — umira¬
joč glas, kateremu je težko najti dobro
primero. Ta glas vpliva name posebno ne¬
ugodno, moreče in me zato spominja zim¬
ske noči, kmečkega pokopališča... veter

277

ostro veje med nagrobnimi križi in z glu¬
him vzdihom umira tam daleč pri logu,
zasutem cd snega.

Streljanje iz pušek in topov, ki se je
od začetka slišalo v velikem obsegu, je
kmalu utihnilo in nastopil je popolen mir.
S temo obdani Ljaojan je čuječe spal, še
bolj čuječe spanje pa je vladalo na pozi¬
cijah, kjer so gotovo pričakovali nočnega
napada Japoncev. Vendar pa se napad ni
izvršil in noč je minula mirno.

19. avg. ob 6. uri zjutraj se je komandant
napravil z vsem svojim spremstvom na
ogled pozicije.

Ko sem šel ravno pred odhodom po
mestu, sem se ustavil pri cerkvi. Žalostna
slika se je razgrnila pred mojimi očmi. Za
ograjo, na majhni trati, je ležalo do deset
mrtvih trupel, položenih po vrsti in po¬
kritih z rjuhami, izpod katerih so molele
noge — črne, strašne, in na njih so viseli
kosi ilovice. Na nekaterih so bili še črevlji,
večinoma pa so bili bosi. Star duhovnik je
z dečkom in 3 4 pevci izmed neartilerij-
skega vojaštva hitro opravljal nad njimi
mrtvaške molitve. Ko so odmolili nad temi,
so nosivci hitro prinesli druge in so jih
brez ceremonij — v naglici — zvalili z
nosiljk k tistim, ki so bili že prej pri-
nešeni.

Do dveh podnevu so nas pustili Ja¬
ponci na miru. Govorilo se je, da postav¬
ljajo oblegalne topove proti mestu. Naše
čete so odšle na črto fortov in so začele
utrjevati pozicije. Na postaji je vladal velik
nared, sestavljali so vlakove, tovorili jih z
ra njenci, s topovskimi krogljami, intendant-
s kimi zalogami ter so hitro odpeljevali dru¬
gega za drugim v georgijevsko občino. V
Postajnemu bufetu se je zbralo obilno ljud¬
ska, zlasti častniki rezerve, transporta in
Prevoza. A tudi uradniki, vojni in mestni,
zdravniki, usmiljene sestre. Vsi so hiteli
Uaglo utešiti lakoto, ker ni nihče vedel, kdaj
11111  bo zopet mogoče obedovati.

Bilo je zelo veliko ljudi, od množice
glasov je odmevalo v zraku, šum in vpitje
je bilo nepopisno . . . Naenkrat, ravno ob
dveh po dnevu, se je razlegel nad streho
postaje karakteristični, sikajoči žvižg in na
peron je padla — kot nepovabljen gost —
topovska kroglja. Nenavadni glas je za tre¬
nutek prevpil ves drugi šum . . . Vsipalo se
je kamenje, padale so šipe . . . Množica se

Maršal Ojama s soprogo.

je razpršila na vse strani . . . Pretresljiv krik
se je razlegel po zraku . . . Usmiljeno sestro,
ki je šla po platformu postaje, je košček
kroglje zadel v bok . . . Nesrečnica je padla,
oblita s krvjo. Takoj za prvo krogljo je
padla druga, (oda nekoliko na stran, blizu
vodovoda. Tretja kroglja je padla za po¬
stajo, na prostor med postajo in hišo, kjer
so stanovali tuji vojni agentje. Začelo se je
bombardiranje Ljaojana.

278

Ob vsem cestnem nasipu, prav od ge-
orgijevske občine rdečega križa, so postav¬
ljeni šotori, kamor spravljajo iz mesta pri-
nešene ranjence, katerih niso mogli nato¬
voriti na postaji v vagone, ali tiste, ki so
se nahajali v raznih delih mesta v pred kratkim
napravljenih lazaretih. In jim delajo obveze,
urejajo jih, tovorijo v vagone. Napolnjeni
vagoni gredo drug za drugim proti severu.
Solnce zahaja. Nastopa noč. Nekje plapola
jasen plamen, nekake zaloge gore, katerih
niso mogli odpeljati. Stojim na stopnicah
vagona in pazljivo gledam v temno noč...
Zamolklo grome topovi, jasno vzplapola-
vajo zlovestni ognji eksplozij, strašno se
vije ogromni plamen požara, a v srce se je
vgnezdila žalost in zavest grenke razžalitve.
Sedaj šele si morem predstavljati, kaj so
morali občutiti naši predniki zapuščajoč
Moskvo, ko mi bolestno stiska srce, ker
moramo zapustiti tako malopomembno in
celo tuje mesto, kot je Ljaojan. Danes je
on še v naših rokah, ali jutri ali najpo¬
zneje pojutrnjem pa morda stopijo vanj že
Japonci.

Nad vse pa je bila žalostna zavest, da
pride naša pravoslavna cerkev v roke po¬
ganov in da bo vzbujala pri njih njihovo
nečimerno radovednost skupaj z grobovi,
kjer počivajo kosti naših rojakov pod senco
sv. pravoslavnega križa.

Celo noč so streljali Japonci na Ljaojan,
osredotočujoč ogenj na tisto mesto, kjer je
bilo komandantovo stanovanje in naše in-
tendantske zaloge, vendar so bile že skoro
vse odpeljane. To nelepo, brezkoristno ob¬
streljevanje je razdraževalo živce.

„Zakaj prismode zapravljajo kroglje",
godrnja zraven mene neki radovedni opa-
zovavec, „kaj le tam razstreljujejo, prazen
prostor in neobljudene hiše. Očevidno imajo
preveč krogelj 1“

V resnici so morali imeti Japonci še ne-
načete zaloge streliva, ker so ga tako ne¬
usmiljeno tratili.

Mogoče, da Japoncem provzroča este¬
tičen užitek poslušati svoje lastno streljanje.

Pozno zvečer smo zvedeli, da zapusti
komandant naslednjega dne, 20. avgusta,
čete, ki gredo naravnost proti Mukdenu in
da jim bo sledil v razdalji z vsem svojini
štabom v pohodnem redu.

Ob 6. zjutraj se je pred vagon uvrstila
spremljajoča stotnija amorcev in v krasno
vrsto je stopil štab s spremstvom.

Vozovi so bili že izstopili ter se v dolgi
črti uvrstili proti vasi Čžanjsutur kjer so
mislili prenočiti

Po polurnem posvetovanju v koman¬
dantovem vagonu je prvi izstopil načelnik
štaba, general Saharov. Srednje postave,
krepak, nenavadno mlad videti, postaven,
nekoliko poln, se zdi že na prvi pogled,
da je skrajno energičen mož, dobrega zna¬
čaja in silne volje. Njegove kretnj so hitre,
toda ne prenagle, pogled prodirajoč, izraz
obraza miren. Na človeka, ki ga prvič vidi, na¬
pravi vtis osornega, oblastnega moža, toda
to samo toliko časa, dokler ne izpregovori.
A treba je samo slišati njegov glas, poslu¬
šati ton njegovega govora in način njego¬
vega govorjenja, bliže pogledati črte nje¬
govega obraza, da človek jasno spozna,
četudi ni posebno dober opazovavec, da
stoji pred njim mož nenavadne dobrohot¬
nosti, skrajno prijazen in priljuden.

Načelnik štaba je poklical k sebi svoje
ordonance, jim kratko in hitro dal svoja
povelja ter nato z mladeniško lahkoto skočil
v sedlo On je lep in izkušen jezdec; tisti,
ki so ga videli pri velikih lovih kavalerijske
častniške šole, pripovedujejo z veliko hvalo
o njegovi drznosti in energiji pri skakanju.
To je pa tudi razumljivo. V svojem velikem
samoljubju hoče doseči pri vsaki stvari
popolnost. Samoljubje je glavna črta v
značaju generala Saharova, toda samoljubje
višje vrste, ki izključuje vsako dotiko s se¬
bičnostjo. V tem oziru se mu ne more ni¬
česar očitati, in ko so mnogi drugi, da bi

279

dobili zemeljskega blaga ali napravili dobro
karijero, neusmiljeno davili in morili vse,
ki so jim bili na poti, je bilo to generalu
Saharovu popolnoma tuje, in dasi se mu
je posrečilo v primeroma mladih letih do¬
seči visoko mesto načelnika štaba v aktivni
armadi, se ima on za to zahvaliti edino le
svojim lastnim zaslugam. Tako se razlaga
njegova velika popularnost v armadi in glo¬
boka simpatija, katero občutijo nasproti
njemu vsi tisti, ki so imeli z njim kakršne¬
koli zveze v življenju. Druga posebnost
njegovega značaja, ki je pridobila popular¬
nost generalu Saharovu, je njegov ostri
pogled pri spoznavanju in ocenjevanju ljudi,
sposobnost zapaziti njih slabe in dobre
strani, in če je dobrih več, njegova pri¬
pravljenost podpirati jih z vsemi sredstvi,
ki mu stoje na razplago. Če on torej reče
o komurkoli: „Se ne blišči !“ — se že more
prepričanjem reči, da se ta človek res ne
»blišči*, češe na zunaj še tako lepega kaže.

Tačas je že za Saharovim z urnim ko¬
rakom izstopil tudi general Kuropatkin.

»Zdravi kazaki!“ — se je zaslišal ne
posebno močni, toda jasni in očetovski
pozdrav komandantov.

»Zdravi, Vaša prevzvišenost!“ je kakor
en mož vzkliknila stotnija.

Komandant je sedel na pripeljanega konja
in ves sprevod se je zganil.

General Kuropatkin je tako važna, zgo¬
dovinska oseba, po svojem položaju tako
vsestranski, on mora nujno tako često skri¬
vati svojo notranjost pod neprodirnim okle
pom zunanje ravnodušnosti, da more o njem
govoriti le človek, ki ga dobro, intimno
Pozna. Toda nekatere lastnosti njegovega
duha so znane tudi tistim, kateri ga le redko,
ali pa nikdar osebno ne vidijo. Prva taka
lasnost je njegova prisrčnost. Vsak dober,
velik poveljnik skrbi za svoje podložnike,
a  malo jih dela to iz principa, ker spozna¬
vajo neobodno potrebnost tega. Skrb ge¬
nerala Kuropatkina za vojake in za mlajše

častnike pa prihaja naravnost iz globin srca.
Ko pride na pohodu k vojakom, jih izpra¬
šuje: če so jedli in kaj, ali jim je bilo za¬
dosti, ali so se mogli odpočiti in naspati, in
v tonu njegovega glasu in v izrazu nje¬
govih oči, s katerim opazuje obraze voja¬
kov, se jasno vidi, da prihajajo vsa ta vpra¬
šanja »od srca", da so proniknuta odkrito¬
srčne ljubezni k tej sivi, včasih temni, včasih
razbojniški — četudi samo iz nepremišlje¬
nosti — množici.

Druga poteza ali bolje lastnost Kuropat-
kinova je njegova nenavadna, brezprimerna
vztrajnost pri delu. — On dobesedno
ne pozna niti trenutka miru in celo v teku
tiste pol ure, ko gre na svoj juternji spre¬
hod, dela silno njegova glava in rešuje ta
ali ona vprašanja. Lastno življenje, lastni
interesi so popolnoma izključeni in vse sile
uma in duše je posvetil eni stvari — izvr¬
šitvi svojega dela, dela velikega, zgodovin¬
skega.

Težek križ je padel na rame koman¬
danta; še nikdar se ni Rusija bojevala v
tako neprijetnih okolščinah kakor sedaj in
potreba je mnogo moči, mnogo talenta, da
more zmagonosno oditi iz težav, ki so na-
gromadene od vseh strani. V armadi ni
človeka, kateri bi v resnici dvomil o zmagi,
vse veruje vanj in z njim tudi v bližnjo
zmago, samo da bi tam v daljni domovini
znalo ostati javno mnenje na višini in brez
vsakega obsojevanja, brez cenenih sark z-
mov in ostrih besed, po katerih mi Rusi
žalibog tako radi segamo, ter potrpežljivo
in dostojno čakalo konca dogodkov.

Umikanje iz Ljaojana.

Skozi dober daljnogled je bilo mogoče
videti, kako se počasi, toda vztrajno dviga
veriga naših strelcev, kakor pena ob morski
plimi ter vedno boljinbolj zavzema še ne¬
zasedeni. prostor zeleno - rumenega vrha.
Za njimi gredo v gosti koloni, zvijajoč se
po gorskih obronkih kakor velikanski belo-

280

siv črv, rezerve. Naši topovi so zavzeli pod¬
nožje ter bljujejo cele potoke ognja, po¬
šiljajoč dež krogelj za goro, v vrste počasi
odstopajočega sovražnika.

Nastopajoči mrak je preprečil, da ni
bilo videti konca odigravajoče se drame.
Slednjič se je zvedelo, da je goro zavzel
viborgskij polk, ki je za dva ali tri dni
pozneje stopil na oder vojnih dejanj. Pod
vodstvom mladih častnikov s komandantom
polka na čelu, se viborgci od pota niti od-

interesom ter obdajo tako naše čete s celo
tropo oglednikov vsake vrste.

Če se le pokaže naša straža ali vojna
kolona na kateremkoli kraju blizu japonskih
pozicij, že rastejo iz tal, od desne in leve
strani, na vseh bližnjih vrhovih podobe
„manzov“, ki natančno in neprestano sledijo
vsem našim potom. Včasih so bili ti „manzi“
oboroženi z rdečimi zastavami, s katerimi
so dajali Japoncem, ki so jih bili poslali,
razumljive znake. Od začetka, ko smo imeli



Japonski naskoki

počili niso, ampak takoj odkorakali na goro
'n z bajoneti zapodili z nje Japonce. *

Na vrhu, kjer se je nahajal komandant,
se je čas vlekel v moreči enoličnosti. Malo
življenja so prinesli trije strelci, ki so pri¬
peljali mladega Kitajca, signalista. Kitajci-
signalisti so posebno karakteristično zlo se¬
danje vojne. Treba je priznati Japoncem,
da znajo prekrasno organizirati špionstvo.
S podkupovanjem, a zlasti s terorizmom pri¬
silijo oni bližnje prebivalstvo služiti svojim

še preveč ceremonij s Kitajci, so bili nji¬
hovi ogledniki posebno predrzni in brez ce¬
remonij. Šele ko je dobila ta neceremoniel-
nost primerne meje v obliki nekoliko krogelj,
pognanih v glavo, so postali previdnejši in
so ostajali v bolj spoštljivi razdalji. Drug
način špionstva se primeri često v času ko¬
panja strelnih jarkov in topovskih okopov
in podobnih del. Ko so delavci odšli, so
se prikazali na še nedogotovljenih in neza¬
sedenih pozicijah nekaki gledavci, večinoma

281

mladina, skoro še otroci, z dolgimi palicami
v roki in z rdečimi cunjami, ki so bile pri
vezam? na te palice.

F.den torej izmed dveh signalistov je
bil ujet na mestu prestopka in pripeljan od
strelcev. Dvema njegovima tovarišema se je
posrečilo ubežati, on pa je bil preveč priden
in ves zavzet za svoje zanimivo delo ter se
je zagledal in bil ujet od vojakov, ki so
naglo k njemu prihiteli.

„lbenju?“ ga izprašuje eden izmed čast¬
nikov, ki so v tesnem krogu stali okoli Ki¬
tajca.

Tedaj stopi naprej velik kazaški častnik,
ki je bil prej v kitajski kompaniji, in začne
v dovolj pravilnem kitajskem jeziku izpra¬
ševati Kitajca, kje da se je nahajal, ko so
ga ujeli vojaki, kaj je delal, ali ni videl Ja¬
poncev, odkod je in ali se nahajajo v vasi,
kjer on stanuje, japonski vojaki. Ne raz¬
umeti vprašanj ni bilo mogoče, ker
vsi vemo, da govori ta častnik to¬
liko pravilno kitajski, da se brez
truda razume s Kitajci v vseh
slučajih, kadar ni tolmača. Kitajec
pa upije samo: „Butuide, bu-
tuide!“

Toda vendar ni vztrajal v svoji
ulogi in je začel v splošno začu-

Japonska pehota

Bil je mlad, velik mladenič, v modri,
raztrgani obleki, z obrazom, na katerem so
se poznali nekateri sledovi poškodbe od
tistih, ki so ga bili ujeli in katerim se je
skušal iztrgati. Trudil se je z vsemi močmi
napraviti iz sebe bebca, ki ničesar ne raz¬
ume in ničesar kriv ni. Na vsa vprašanja
je odgovarjal „butuide“ — ne razumem.

Celo na vprašanja, iz katere vasi da je,
je Kitajec žalostno odgovarjal svoje nespre¬
menljivo „butuide“.

gorskem prelazu.

denje pripovedovati v dosti razumljivem ru¬
skem jeziku, da ničesar ne ve, da je on
samo šel po svojem opravku, a vojaki da
so ga ujeli, pobili in sem pripeljali.

„Moja hodil, moja ničesar znala, vojak
moja ujela, moja navaden mauza“, je kričal
sedaj z isto trdovratnostjo, s kakršno je prej
vlekel svoj neprestani „butuide“.

Ni bilo dvoma, da imamo pred seboj
izkušenega, prepredenega špiona. Z ozirom
na to in z ozirom na nastopajočo popolno

282

temo in odhod komandanta s pozicije, je
bilo sklenjeno poslati Kitajca v vas k pre¬
iskovalnemu oddelku, kjer imajo tolmače
kitajskega in japonskega jezika in kamor
navadno pošiljajo z vseh strani armade vse
sumljive osebe tukajšnjega prebivalstva, da
jih podrobno in vsestransko izprašajo. Temu
oddelku je takrat poveljeval podpolkovnik
generalnega štaba L— ov. Častnik velike ener¬
gije, goreč, neutrudljiv pri delu, samostojen,
trdnega značaja in močne volje.

Včasih se je naš vlak srečaval z vojaškimi
četami, konjeniki in pešci, ki so šli s po¬
zicije ali na pozicijo. Zdelo se je, kakor bi
nas široka reka človeških in konjskih teles
pogoltnila: vse je prevpila s šumom ko¬
rakov, topotom kopit, žvenketanjem orožja
in krikom človeških glasov. Natlačeni, stis¬
njeni k ograjam hiš, smo bili prisiljeni po
več minut potrpežljivo čakati, dokler niso
sprednji kazaki s trudom napravili pot.

V Čžansutunu je komandantu armade
odkazana kot bivališče hiša bogatega Ki-
tajca-„kupeza“, kakor jih tukaj navadno na-
zivajo. Adjutanti komandanta so se nastanili
zadaj na vrtu v šotorih. Pri vratih so po¬
stavili zakriti voz potujočega telegrafičnega
polka s telegrafičnimi in telefonskimi aparati.

Črez dvorišče bivališča komandantovega
se nahaja hiša drugega kupeza, ki je bila
odločena za predstojnika armadnega štaba.
— V njeni desni polovici sta se nastanila
načelnik štaba in general-kvartirmajster, v
levi pa adjutant štabnega načelnika in nje¬
govi osebni ordonanci. Gluha noč. Vsakdo,
kdor more spati, že davno spi, le v polo¬
vici štabnega predstojnika gori luč. Za dolgo
mizo, pokrito s popirji in kartami, zamišljena
sedita general Saharov in general-kvartir¬
majster. Malo na strani se tu sklanja nad
popirjem in hitro škriplje s peresom pod¬
polkovnik 'generalnega štaba Lomkovskij.
Nizke postave, suh, izmučenega, bledega ob¬
raza. Skromen v ocenjevanju samega sebe, zelo
dobrodušen, četudi nagle jeze, je v delu od

ranega jutra do pozne noči; nihče ne vstaja
prej kot on, nihče ne lega pozneje kot on,
kadarkoli ga potrebujejo podnevi ali po¬
noči, je vedno na svojem mestu in vedno
sposoben delati.

Dalje v senci, na oglu, dremlje na pol
na klopi dežurni ordonanc T. Utrudivši se
podnevu, komaj — komaj še premaguje
spanec. Njegova glava pada na prša in on
za trenutek zadremlje, toda naenkrat se pre¬
straši in s silo odpira oči, ker ne želi, da
bi general opazil njegovo slabost Toda
generalu ni do tega. Zamišljen v svoje delo
in nalahko nabravši obrvi piše, potem zopet
odlaga pero in zamišljeno gleda na karte,
ali jemlje iz posode, stoječe od strani, ta
telegram ali ono poročilo in pazno prebira.

Med tem že prihajajo kazaki s poročili.
Dežurni ordonanc jemlje od njih modre za¬
vojčke, odpira jih, piše na kuverte uro in
minuto, kdaj jih je sprejel, svoje rodbinsko
ime in jih zopet vrača, poročilo samo pa
devlje v že prej omenjeno posodo. Toda
dispozicije za jutršnji dan so že napisane.
Te so, kakor vse, kar pride izpod peresa
generala Saharova, skrajno jedernate, lako¬
nične, preproste in jasne.

„Ukažite, da se razpošljejo korom".

Dežurni ordonanc štabnega predstojnika
vzame zapečatene zavoje ter gre z njimi na
dvorišče iskat bstih častnikov, katerih dolž¬
nost je bila prinesti te zavoje tja, kamor so
bili namenjeni. Toda iskati jih ni potreba:
vsi ordonančni oficirji so tu. Eden je sedel
na kamen hišnega praga ter spi, položivši
glavo na kolena, v takem neudobnem po¬
ložaju trdneje kakor na mehki blazini; drugi
je legel na tla pri hišnih vratih, se zavil v
svoj plašč in položil pod glavo vojaško
torbo ; tretji se zamišljeno sprehaja po dvo¬
rišču, pobesivši glavo na prša. Na strani v
senci čepijo kazaki in skrbno drže osedlane
konje.

Ob štirih se dvigneta predstojnik štaba
in general-kvartirmajster od mize, dokon-

283

čavši svoje delo, izmučena in z očmi, ki
so se od truda kar same zapirale.

„Ravno prav — za kdaj je naročil ko¬
mandant odhod, ob kateri uri ?“

„Ob šestih zjutraj, Vaša prevzvišenost."

„A koliko je zdaj?“

„Deset minut črez štiri."

„Ali se splača leči", se šali general Sa¬
harov, „ali bi bilo dobro zaspati za trenutek,
kako mislite?"

„Treba je zaspati za trenutek" se tudi
šali in v njegovem tonu odgovori general D.

Dežurni ordonanc se je tačas poslovil
in odšel v drugo polovico hiše, Od silne
utrujenosti se ni mogel več sleči, temveč
se je vrgel tako, kot je bil, v obleki in
orožju na razprostrti plašč in takoj zaspal
s težkim, trudnim spancem, ki je bil po¬
doben smrti.

Kdo je poslednji zaspal to noč? Jaz mi¬
slim, da je poslednji zaspal, če se ne ozi¬
ramo na straže, štabni načelnik; toda v tem
času, ko so se zapirale njegove trudne veje,
se je na daljnih pozicijah že začenjalo živ¬
ljenje. Prihajale so čete iz rezerv, nato so
postavljali poslednje topove, varno je ko¬
rakala naprej črta sprednje straže in veliko
pred tistim trenutkom, ko je slavnostno in
veličastno zasijal jasno-škrlatasti, od raztop¬
ljenega zlata se bleščeči žarek solnca na
daljnem obzorju, je zamolklo zadonel prvi
strel topa . . .

Nastopil je dan 21. avgusta, dan, ko smo
se začeli umikati od Ljaojana. To pot ni
komandant odšel na pozicije, ampak se je
napravil, da pregleda prvi, tretji in peti si¬
birski kor ter deseti in sedemnajsti vojni kor.

Povsod na cestah so hodile čete, vlekle
se vrste vozov in transporti z ranjenci. Ko¬
mandantovih misli — kakor vedno — ni
bilo mogoče ugeniti, njegovo mirno lice z
zamišljenim pogledom ni razodevalo čuvstev,
ki so se v njem bila razburila; s svojim
očetovskim, ne premočnim, toda daleč se
razlegajočim glasom se je pozdravljal z

mimoidočimi četami, pri čemer je nekatere
počastil z laskavim „Spasibo!“ (Hvala lepa!)

»Spasibo, strelci, za junaško službo !“

„Radi se potrudimo, Vaša prevzvišenost?"

Toda tu je že železnična proga.

Dva jeklena lira na zlatorumenem nasipu
se bliščita na solncu vsled svoje gladke, po¬
lirane površine, ter gresta daleč, daleč in
se zlivata s horizontom.

Komaj bi se našla, ne v Rusiji, ampak
v katerikoli deželi Evrope katera druga že-
leznična proga, ki bi igrala tako važno, od¬
ločilno ulogo v usodi naroda, ki jo je na¬
pravil, kakor ravno naša znamenita man-
džurska.

Ker je ona edina nit, ki veže našo ar¬
mado z daljno Rusijo, struga, po kateri te¬
čejo k nam valovi čet ter vojnih in bojnih
zalog, je ona vzrok velikih skrbi in težkih
misli vojnega komandanta; vse vojne ope¬
racije, vsa premišljevanja in kombinacije
imajo že v svoji podlagi misel na man-
džursko železnico. Ona kot neobhodno po¬
trebni, toda nežni organ, brez katerega ni
življenja, potrebuje zase posebne postrežbe
in previdnosti pri kroženju in majhna bo¬
lezen se pozna pogubno takoj na celem
organizmu.

Prišedši preko železničnega nasipa, se
je komandant ustavil pri majhni obmejni
vojaški postaji, ki je nekdaj služila kot trd¬
njava, sedaj pa kot — pribežališče za ra¬
njence. Ko sem stopil v notranjost vojaščnice,
ki je obsegala štiri nevelike sobe, sem za¬
pazil, da je prenapolnjena z ranjenci. Ležali
so na deskah, na kupih svežega, rezanega
gaoljana (trave), na posteljah obmejnih voja¬
kov, na Iežnicah. Okoli deset jih je, drug težje
ranjen od drugega. Dušeč zrak, smrad potu
in krvi, neopranega perila, umazanih teles.
Nekateri so bili v nezavesti in se jim je
bledlo. Dva sta umirala. Žalostno je bilo
gledati ju. Strašno sestradana obraza, s štrle¬
čimi čeljustmi, napol zaprtimi očmi, s po¬
gledom, ki ni ničesar druzega izražal kot

284

„Kje pa si ranjen?" začnem jaz s pra-
šanji.

„V obe nogi. Včeraj zvečer . . , celo noč
sem se plazil . . . Desna noga je bila kmalu

Ruski general Bilderling.

ranjena, tako da sem se samo na levi plazil;
dva, tri korake se plazim in padem na zemljo,
da se oddahnem . . . Menil sem, da se ne
splazim vun . . . Vrhu tega so še začeli Ja¬
ponci streljati, ko so zaslišali šelest v ga-
oljanu, mi pa smo ležali v gaoljanu
skupaj z menoj so ranili tovariša, skupaj
sva lezla ... v glavo so ga zadeli in ni
zdihnil . . .

„Ali je bilo mnogo takih kot
si ti ?“

„Veliko ....  Nekako smo
prišli iz gaoljana na prazen pro¬
stor, kakor črvi . . . plazimo se
in zdihujemo . . . Noč, temno,
hladno . . . groza okrog . . . rane
pečejo, kakor bi jih z ognjem
žgali, a mi se vedno plazimo in
drug drugega vzpodbujamo . .
„Kdo vas je pobral?"
„Pobrali so nas skoro pri
železnični progi . . . Sanitarci ne¬
kega polka so bili in obmejni vo¬
jaki, zdravnik je prihitel, dva rano¬
celnika . . . obvezali so nas —
Bog jim daj zdravje — in deli sem
v tole stražnico... Pravijo, da nas
Japonci pripravljajo granate za strel. bodo dalje odvedli . .

trpljenje, koščena, težko se dvigajoča prša;
slišalo se je predsmrtno hropenje in ne¬
jasno, nesmiselno šepetanje sešušenih ustnic.

Drugi so ležali ali sedeli v žalostnih po¬
ložajih, s topim, ravnodušnim pogledom na
sanitarne in meni podobne radovedneže, ki
so pristopali k njim. Vznemirjen od teh po¬
gledov, sem prišel k črnobradatemu, ruja-
vemu podčastniku, ki je ležal na zemlji, ter
sem se sklonil nad njim in ga poprašal, ali
bi mu ne mogel s čim postreči.

„PiI bi malo, piti hočem!“ je poprosil on.

K sreči je bil na dvorišču vodnjak z
zelo okusno, kot led mrzlo vodo. Vojaki
so se gnetli okoli njega ter zajemali vodo
s steklenicami, kotlički in samovari. S te¬
žavo, skoro s silo se mi je posrečilo dobiti
kotliček in odnesti ga ranjencu. S trudom
se je ranjenec oprl na komolce, prislonil
sesušene ustnice k robu kotlička in dolgo
dolgo vlekel vase hladno vodo ter včasih
samo na trenutek prenehal, da se oddahne.

„Lepa hvala, Vaše visokoblagorodje!“ je
rekel, težko spuščaje glavo na kup suhega
gaoljana, ki mu je bil mesto vzglavja.

285

Ranjenec se ni motil. Kmalu je prišel z
juga tovorni vlak, napolnjen z ranjenci; k
sreči sta bila dva vagona prazna in vanje
so hitro natovorili ranjence, ki so se na¬
hajali v stražnici . . . Med prvimi so odnesli
podčastnika, s katerim sem se bil jaz po¬
govarjal. Ko je šla njegova nosiljka zraven
mene, se je nalahko vzdignil, prijazno po
kimal v  glavo kot staremu znancu in nekaj
zavpil, česar pa vsled šuma in ropota, ki
je vladal okrog, nisem mogel razumeti. Razun
tega podčastnika je vzbudil moje zanimanje

polmrtev, brez vsakega upanja na ozdrav¬
ljenje. Eden izmed ranjencev je umrl v ti¬
stem trenutku, ko so njegovo nosiljko po¬
dajali v vagon; bil je v nezavesti, toda v
tem trenutku je naenkrat široko odprl oči,
zagledal se z začudenim pogledom v odprto
žrelo vagona in je s tem izrazom začudenja
na obrazu hipoma izdihnil ... Kaj se mu
je prikazalo pred smrtjo - to Bog vedi.
Po obrazu mu je preletela senca . . . Začel
je hitro rumeneti in dobivati tisti posebni
izraz, ki ga opažamo na pokojnikih . . .

Težki japonski obležni topovi.

mlad vojaček, skoro. še deček, z razumnim
suhim obrazom, belih rok in golobjih oči.

je ranjen v glavo in je ves čas ležeč na
nosilnici, nekako čudno nenavadno krilil z
rokami in zelo hitro premikal ustnice, šepe¬
te nekake nezmiselne besede. Morda so se
slikale v njegovi bolni domišljiji razne bližnje
podobe, njegovi poškodovani možgani so
mu čarali pred dušne oči slike bližnjih mu
Sr c: očeta, matere, neveste in on se pogo¬
varja z njimi, pripoveduje jim vtiske tega
strašnega boja, iz katerega se je bil vrnil

Jaz nisem mogel dočakati, da natovorijo
vse ranjence, ker se je v tem času vojni
komandant napotil dalje s svojim sprem¬
stvom in sem moral'slediti ostale.

Počivali smo v mestu Taliengou ter se
nato zopet vzdignili na daljnjo pot.

Naslednji počitek je bil v nekem majhnem
kraju, ki ga ni opaziti na karti.

Ta počitek sem si zapomnil vsled sle¬
dečega slučaja. Kmalu nato, ko so vsi sto¬
pili s konj in je komandant stopil v sprem¬
stvu vseh svojih uradnikov v odkazano

286

mu hišo, je prišla k vratom Četa sibirskih
kazakov pod poveljstvom podesaula ba¬
rona P. On je prišel, da preda komandantu
važne listine, ki so se nahajale v vojni ofi¬
cirski knjigi, katero so sneli z ubitega ja¬
ponskega častnika. Po pripovedovanju ba¬
rona P. se je to dogodilo tako. Prejšnji dan
zvečer je njegova četa, močna 20 do 26 mož,
nenadoma zadela na pol eskadrona japonske
kavalerije. Ne premišljujoč veliko, so kazaki
vzeli bajonete k napadu ter se vrgli na Ja¬
ponce, toda v tem trenutku, ki so prišli
popolnoma blizu k njim, so se zaslišale iz
japonskih vrst besede v lepem ruskem jeziku :

„Bratci, bojte se Boga, kaj delate, svojce
koljete ... kaj ne vidite, mi smo dragonci!"

Kazaki so obstrmeli in se zmedli za tre¬
nutek, kar so Japonci dobro porabili in se
vrgli na kazake s sabljami. Toda taka vero¬
lomnost jim ni mnogo koristila : ko so se
kazaki prepričali o prevari, so se vrgli z
dvojno hrabrostjo in besnostjo na sovražnike,
jih v enem trenutku zmešali, okoli petnajst
mož pobili na mestu, ostale pa zapodili v
beg. Pri spopadu je med prvimi poginil ja¬
ponski častnik. Z vzklikom: „Stojte, stojte,
mi smo svoji!" se je vrgel, mahaje s sabljo,
na barona, toda ta je odbil sebi namenjeni
udarec ter udaril Japonca po glavi, vsled
česar je ta izpustil sabljo iz rok in počasi
padel iz sedla, neki kazak pa je skočil k njemu
in ga usmrtil. Kazaki so uplenili: zgoraj
omenjeno torbo, dvoje sedel in lepega av-
stra'skega konja. Kar se tiče častnikove torbe,
je ona res hranila v sebi mnogo zanimivih
dokumentov. Predvsem razporedbo boja
13. avgusta, dasi zastarelo, vendar zanimivo
zaradi podatkov o moči japonskih čet, ki
so jih v boju imeli, dalje fotografični po¬
snetek naše dvovrstne karte, znatno povečan,
in slednjič naša dvovrstna karta s prilep¬
ljenim planom kraja severno od Ljaojana,
t. j. tistega kraja, katerega pri nas v dvo¬
vrstnem merilu ni. Razven teh dokumentov
se je našlo v torbi začeto pismo in zapisnik.

Ko so komandantu naznanili prihod ba¬
rona P. s četo, je ukazal, da se četa razvrsti
na dvorišču, in je nemudoma prišel k njej.
Ko se je pozdravil s kazaki, se jim je toplo
zahvalil za njihovo hrabro dejanje ter do¬
stavil, da podeli po moči, dani mu od gosu-
darja imperatorja, trojici izmed njih, katere
sami izberejo, odlikovanje vojnega reda.
Nato se je obrnil na barona P. in tudi njemu
izrekel svoje priznanje in pohvalo.

Tega dne zvečer je prišel komandant v
vas Sjanjrendzi, ki je bila odločena za pre¬
nočišče.

Drugega dne, 22. avgusta, je odšel glavni
stan na postajo Jantaj. Ker sem imel opravek
v Jantaju, sem odšel topot bolj zgodaj in
sem prišel za nekoliko ur prej kot štab.
Majhna, skroma postaja ni videla najbrž od
svoje ustanovitve take velike množice ljudi.
Vsa dolina naokrog je bila zasedena od čet
in vozov. Brezbrojna množica vagonov je
napolnjevala vse proge, ki so se nahajale
na postaji. Vlaki so se hitro drug za drugim
sestavljali in odhajali na sever. Večina izmed
njih je bilo sanitarnih, t. j navadni tovorni
vagoni, urejeni za prevažanje ranjencev. Na
postaji v Jantaju mi je bilo mogoče gledati
nekoliko ur, kako so prevažali ranjence. Po¬
staja sama sestoji iz dveh kamenitih po¬
slopij. Eno izmed njih — desno (če se gleda
od proge proti postaji) je bilo odločeno za
obvezovanje. Kakor so prihajali ranjenci,
tako so jih uvrščevali na nosiljkah pri vratih*
prevezne dvorane in sp jih nato po vrsti
noter nosili. Majhna soba s posteljami, ki
so bile ob stenah napravljene, je bila na¬
polnjena z ranjenci, ki so čakali, da pride
nanje vrsta. Sredi sobe je stala m'za, na
kateri so delali obveze ali enostavne ope¬
racije. Po obvezovanju so nesli ranjence v
prostor, ki je bil pripravljen med obema
poslopjema. Predstavite si hitro iz desek
zbito ograjo, malo višjo od človeške rasti,
namesto strehe platneno pregrinjalo, na tleh
postlanih nekoliko plasti slame — to je vsa

287

na hitro narejena oprava pribežališča skrbi
in trpljenja. Ko sem stopil noter, je bil pro¬
stor že skoro poln. Težko ranjeni so ležali
na slami, lahko ranjeni pa so sedeli na
klopeh, postavljenih ob zidu. Vladala je
skoro mrtvaška tišina. Ranjenci so molče
ležali in sedeli. Prav redkokdaj reče kdo
eno ali dve besedi, toda takoj zopet utihne.
Slišati je samo, kako težko hropejo umira¬
joči. Posebno žalosten je pogled na tiste,
ki so ranjeni v glavo. Izgubivši zavest ležijo
z zaprtimi očmi, skoro mrtvi, toda vendar
še ne umirajoči. Videti je, kako uporno se
bori v njihovem organizmu življenje z ne¬
izprosno smrtjo. Za trenutek obmrd in ležijo
kakor mrtvi, nato pa kakor bi odnekod
prišel val življenja, oživljajo, prša se začnč
visoko dvigati, polodprta usta s težavo dihajo,
telo nalahko trepeta, samo oči ostanejo kakor
prej zaprte in kakor prej mišice na obrazu
mrtvaško mirne. Jaz sem v teku nekoliko
ur, ko sem bil na* postaji v Jantaju, opazil
enega takega ranjenca s prestreljeno glavo
in s zelo poškodovanimi možgani. Umiral
je in nikakor ni mogel umreti. Na moje
vprašanje mi je zdravnik razložil, da se do-
gode slučaji, ko živijo taki ranjenci po štiri
do pet dni, ves čas v nezavesti, v tihem
smrtnem boju.

Na tem prostoru bivajo ranjenci, ko jih
tovorijo na vlak. Sredi med njimi sem opazil
dva častnika: debelega, visokega podpol¬
kovnika, ranjenega v nogo, in mladega
poročnika, ki je bil očevidno težko ranjen.
Ležala sta skupaj in sta se poltiho razgo-
varjala. Zdesna in zleva so ležali ranjeni
vojaki. Duh po svežem mesu, krvi in potu
se je razširjal po zraku.

Dolgo vztrajati v tem vzduhu je bilo
nenavajenemu človeku nemogoče, toda ra¬
njenci so se očevidno že privadili temu
duhu in mirno pili čaj, kdor je bil seveda
toliko krepak, da je držal v roki posodo.

Okoli ranjenega podpolkovnika se je
trudil njegov služabnik. Bilo je genljivo

opazovati, kako mu je previdno, skoro po¬
božno podajal kozarec, pokrival mu s
plaščem noge in mu delal tisoče uslug z
neko nežnostjo v gibanju, ki je bila ne¬
navadna pri preprostem človeku.

Ranjence vedno privažajo in odvažajo.
Jaz sem stopil vun. Pri stranskih vratih stoji
že celi transport. General Trepov je že od
ranega jutra na kolodvoru Shujšan, z iz¬
razom utrujenosti na obrazu, sprejema ven¬
dar vsaki transport in ne gre proč, dokler
niso vsi ranjenci izneseni. Za ranjence je
posebno hudo, ko jih jemljejo iz sanitarnih
dvokolnic in vozov na drogih. Naj se sani-
tarci še tako trudijo, da jih varno pobirajo,
se vendar zadenejo tu ali tam — in tukaj
je zelo koristen opazujoči pogled gene¬
ralov. Vsi smo ljudje in tudi nosivci so
ljudje. Ko delajo nekaj ur, se utrudijo,
otope živci, se morda nehote manj pazljivo
obnašajo, trdeje pobirajo ranjence ter jim
tako provzročajo nepotrebne bolečine, toda
navzočnost generala, njegov klic ob pravem
času, zapoved, slednjič tudi lasten vzgled
deloma vzdržuje čilost v vojakih-nosivcih,
deloma pa vzbuja v ranjencih prepričanje,
da bodo ravnali z njimi kolikor mogoče
varno. To prepričanje jim prinaša potrpež¬
ljivosti in v resnici se mora človek čuditi,
s kako ravnodušnostjo prenašajo ranjenci
svoje bolečine. Ko jih snemajo z dvokolnic
in vozov, se večina izmed njih trudi, če so
še tako ranjeni, da bi olehčali delo nosiv-
cem, sami se vzdigujejo na komolcih, se
obračajo na stran in se spuščajo na no-
siljke . . . Pri nekaterih so obrazi v takih
trenutkih naravnost strašni, toda oni stiskajo
zobe in prenašajo neznosne muke.

Ko so nosivci ranjence položili na no¬
silnice, jih nesejo k vratom „obvezoval-
nice“ in tam postavljajo nosiljke v vrsti,
ranjenci pa čakajo, da pride vrsta nanje.
Izjemo delajo le pri težko ranjenih in pri
tistih, pri katerih se je obveza popolnoma po¬
kvarila. Pozabil sem omeniti, da so vsi ranjenci


288

prihajali z že narejenimi obvezami. Na po¬
staji samo pregledujejo obveze, popravljajo
to, kar se je razvezalo ali skazilo na cesti,
nanovo prevezujejo tiste, pri katerih je po¬
trebno, potem pa jih spravljajo v vagone.

Že v mraku je prišel majhen transport
kakih dvajset mož, toda vsi težko ranjeni,
zlasti s šrapnelami. Sredi med n,imi sem
zapazil zanimiv obraz. Suh, z majhno, črno
brado, s črnimi očmi, ki so se zdele veli¬
kanske zaradi globoko vpadlih lic, z bo¬
lestnim izrazom trpljenja na tesno stisnjenih
ustnicah. Na prsih umazane srajce pre¬
prostega vojaka iz kakega pehotnega polka

Ruski general Heršelman.

se je bliščal srebrni znak zavoda vzhodnih
jezikov, na desni roki pa je imel ročno za¬
pestnico z uro.

Študent, ki se mi je zdel prostovoljec,
je ležal nepremično, vprši oči v daljno
oblačno nebo, iz katerega je ravno takrat
rosil dež, in je potrpežljivo čakal, da pride
na vrsto. Jaz ne vznemirjam rad ranjencev
z vprašanji, toda ta študent me je nehote
privlačil k sebi z vsem izrazom svojega
zamišljeno-bolnega obraza.

„ Ali Vam je zelo težko ?“ sem ga vprašal,
sklonivši se nad njim, in sem se v tem tre¬

nutku ustrašil, da ga razdražim s svojim
vprašanjem.

Toda študent se ni ujezil. Nasprotno,
hitel je takoj in z vidno prijaznostjo odgo¬
voriti.

„Ne. Prej je bilo huje .. . Ravnokar je
nehalo."

„Kam ste ranjeni?"

„V želodec, toda, kakor se zdi, ne ne¬
varno", je hitro odgovoril, kakor bi odganjal
sebe samega vznemirjajočo misel.

Za trenutek je molčal, potem pa je začel
govorit kakor sam zase:

„Saj rane v želodcu še daleč niso vse
smrtne, ali ni res ? Zgodi se veliko slučajev
ozdravljenja."

Jaz sem seveda potrdil njegovo mnjenje
in navedel nekoliko znanih mi slučajev, v
katerih so ljudje bili zadeti v črevesje ali
želodec in vendar še ostali živi.

Ko so sanitarci vzdignili nosiljko s štu¬
dentom in ga odnesli v obvezovalnico, sem
odšel s postaje, spremljajoč ga s sočust¬
vujočim pogledom. Ko sem šel mimo va¬
gonov, kjer so pri svetlobi luči hitro tovo¬
rili ranjence, sem zopet zapazil generala
Trepova. S skrbnim pogledom je hodil med
nosilnicami z ranjenci, ki so bile uvrščene
pred vagoni, in dajal nekake ukaze. Ta
človek je res neutrudljiv . . .

Spustila se je noč. Megla, gosta megla
je zagrnila z rosečim dežjem prostor pred
postajo in celo ravnino. V nočnem mraku
se je čulo težko dihanje ogromnega tabora.
Tisoči ljudi, tisoči konj ... od njih izdiho¬
vane pare visijo v zraku . . . Šumenje gla¬
sov, ropotanje koles, težki topot tisočerih
nog mimoidočega polka se zlivajo v en
sam nejasen šum, ki spominja na morsko
plimo . . . Naenkrat mi je zadonelo v ušesih
zategnjeno cviljenje. Pes je bil ranjen...
Zvesto je šel s svojim polkom v boj, bil
ranjen, nekako se privlekel do Jantaja in
tukaj oslabel ter začel cviliti sredi prostora
pred kolodvorom, od vseh zavržen, od

289

Po bitki pri Ljaojanu.

vseli pozabljen . . . Žrtev vojne in svoje
navezanosti k svojim tovarišem-ljudem, ki
so ga neusmiljeno prepustili na milost in
nemilost usodi.

Temna, nerazsvetljena noč...  Tabor
spava, nastaja tišina; jaz bredem po gostem
blatu brez cilja, brez misli, a v trudni glavi
vstajajo slike vsega tega, kar sem ravnokar
preživel.

Ob štirih po dnevi je prišel koman¬
dantov štab na postajo Šahe, a ob šestih
je prišel namestnik k posvetovanju z gene¬
ralom Kuropatkinom. Štiri ure je bila na¬
mestnikova četa v Šahe ... O čem je bilo
posvetovanje, kaj je bilo pri njem sklenjeno,
ni nikomur, ali bolje rečeno, zelo malo¬
številnim znano, toda neposrednega pomena
ni imelo to posvetovanje in ni moglo imeti.
Elementarni dogodki so bili silnejši od volje
ene same osebe, naj je ta še tako mogočna,
ruska armada ni mogla ostati na poti in je
morala privaliti svoje razburjene valove, ki
s o se takorekoč odbili od starih zidov
Ljaojana, do Mukdena.

Starodavni Mukden, ki je bil morda po
v olji usode odločen igrati prvo ulogo v

Vojska na Daljnem Vzhodu.

usodi svetovne države, ki eno leto prej na
nič podobnega mislila ni, je odprl gosto¬
ljubno pred nami svoja stara vrata ... Za
sivimi, od plesnobe in mahu pokritimi zi¬
dovi, se je vzbudilo življenje s hitrejšim
utripanjem žile. Ulice so se napolnile s če¬
tami, prodajalne in magazini s kupovavci.
Kakor vsled dotika s čarobno palico se je
vse prebivalstvo naenkrat spremenilo v „ku-
peze“ - trgovce. Vsak deček, ki je na ta
ali oni način dobil dve grivni, hiti si kupit
vsaj en grozd, dve vinski jagodi in gre
vsiljivo z njima k tebi s krikom:

„ Kapitan, kupi, kupi, izvrstno vinsko
jagodo!“

Cele tolpe brezdelnih Kitajcev prodajajo
kitajske biče, baje s srebrnimi držali, drugi
ponujajo kamenite pečate, pahljače in druge
malenkosti. Mesto kipi, se valovi vsled
trgovine, ki je oživela. Častniki, zlasti mlajši,
so se tega poprijeli in naglo kupujejo
razne kitajske predmete, ta, da jih pošlje
domov sorodnikom, oni sam zase, a drugi
zopet niti sam ne vedoč čemu. V zraku
pa se vedno bolj zbirajo temni oblaki bli¬
žajočih se vojnih dogodkov.

19

i

290

Kuropatkin napada.

Oklic.

Ruske čete so se umeknile iz Ljaojana
v Mukden ter se začele pripravljati na od¬
ločilno bitko. Vsled boja pri Ljaojanu še
niso Rusi obupali nad zmago in bi tak
obup v tistem času tudi še ne bil opravičen.
Trdno so pričakovali, da v odločilnem tre¬
nutku sijajno pobijejo sovražnika, kar nam
priča tudi sledeči Kuropatkinov oklic, ki
ga je izdal svojim vojakom:

„Pred več kot sedmimi meseci je sov¬
ražnik verolomno napadel Port Artur, še
preden je bila vojska napovedana. Od ta¬
krat so izvršile ruske čete na suhem in na
morju mnogo hrabrih dejanj, na katere je
domovina lahko ponosna. Toda sovražnik
še vedno sanja o popolnizmagi. Čete madžur-
ske armade, ki so bile vedno vedrega duha,
po svojem številu niso bile tako močne, da
bi bile mogle pobiti japonsko armado. To
je bil vzrok, da ste zapustili postojanke, ki
ste jih tako hrabro branili, a zapustili le po¬
krite s kupi pobitih sovražnikov, sami pri¬
pravljeni zopet na nov boj. Ko ste uspešno
branili vse važnejše točke pred Mukdenom,
ste se umaknili v najtežavnejših okolščinah
v to mesto. Napadani od Kurokijeve armade
ste marširali po skoro neprehodnem moč¬
virju, podnevu ste se bojevali, ponoči pa
z lastnimi, trudnimi rokami izvlačili topove
in vozove iz blata in ste se vrnili v naj¬
lepšem redu, ne da bi samo enega ujetnika
ali ranjenca pustili brez pomoči na poti. S
težkim srcem sem ukazal umikanje, toda v
trdnem prepričanju, da je to potrebno, če
hočemo popolnoma zmagati, kadar pride
pravi trenutek. Car nam je odločil dovolj
čet, da moremo zmagati. Če bi bilo teh
čet, ki so že poslane, premalo, pridejo
zopet nove.

Toda razun moči po številu je po¬
trebno, da so vsi bojevniki od najvišjega
do najnižjega trdno odločeni zmagati, naj

stane, kar hoče. Potrebno je, da spoznamo,
kolike važnosti je zmaga za Rusijo, in pred
vsem, da pomnimo, kako pofrebn je tudi
zmaga, da tem hitreje pomagamo svojim
bratom v Port Arturju, ki že sedem mesecev
branijo poverjeno jim trdnjav-o. Mi-' te vsak
trenutek na to, da vam je poverjena bramba
časti in slave celega ruskega vojaštva. Go¬
spodar ruske zemlje moli s celo Rusijo za
vas in blagoslavlja vaša hrabra dejanja.
Zato hočemo brez strahu naprej v boj brez
strahu za svoje življenje. Volja božja bodi
z nami!“

Tega pisma Kuropatkin najbrže ni pisal
po lastnem prepričanju, ampak na višje po¬
velje iz. Peterburga. Kuropatkin je dal in
— molčal, to je bil njegov značaj. Vsebina
tega oklica tudi ni popolnoma resnična, ker
je bil v prvi vrsti namen Kuropatkinov, da
s temi vrstami dvigne duha in samozavest
svojih častnikov in vojakov.

Rusi prodirajo.

Ta oklic je izdal Kuropatkin dne 2. ok¬
tobra, dva dni pozneje pa je že začei napa¬
dati sovražnika. Razdelil je svojo armado
v tri dele pod poveljstvom generalov Šiakel-
berga, Majendorfa in Bilderlinga. Njegov
bojni načrt bi ne bil brezuspešen, da ni
že prej napovedal svoj napad, tako da so
se mogli Japonci nanj pripraviti. Ko bi bil
postopal hitro in odločno, bi bila zmaga
ruska.

General Štakelberg je zasedel brez boja
kraj Baniapuza. Japonci so se umeknili in
se utrdili na prelazih Tomenlin, Čanzanlin
in Hualin, katere je Štakelberg zastonj po¬
skušal osvojiti; z velikimi izgubami se je
moral nazaj umekniti. Tako se je zgodilo
tudi Renenkampfu, ki je bil napadel japonsko
topništvo. Pri tem je izgubil skoro 15.000
mož in preko 20 topov; k sreči so bili Ja¬
ponci tako maloštevilni, da niso mogli za¬
sledovati sovražnika.

291

General Sarubajev je tako odločno na¬
padel sredo japonske armade in se tako
oddaljil od Rusov, da je izgubil že popol¬
noma vsako zvezo z njimi. Tako se je zgo¬
dilo, da ga je napadel Kuroki z velikansko
premočjo in da se je moral Sarubajev
umekniti z znatnimi izgubami. Japonci so
ga sledili in 13. oktobra je prišlo do silno
krvavih bitek, v katerih bi Sarubajev ne bil
rešil ni a enega vojaka, da mu ni poslal Ku-
ropatkin še o pravem času vojaške pomoči.

Medtem se je od 8. oktobra naprej bo
jeval general Bilderling z Okujevo armado
in je začetkoma tudi krepko prodiral. Ja¬
ponci so se umikali, a čez tri dni je dal
japonski poveljnik ukaz k napadu. Nato so
Rusi le s težavo ohranili svoje stališče in
še to le s pomočjo čet, ki jih jim je poslal
Kuropatkin v pomoč. Dne 15. oktobra je
Bilder ing zopet poskusil napad na Japonce,
ki pa je bil ponesrečen: Rusi so se morali
celo umekniti z lastnih postojank in pre¬
pustiti vrh gore sovražnikom. Toda 16. ok¬
tobra so se približale ruske rezerve, ki so
bile do zdaj v ozadju, pod poveljstvom
generala Putilova. Ta poveljnik je nenadoma
osvojil v noči med 17. in 18. oktobrom že
izgubljeno goro. Boj je bil zelo vroč; Rusi
so se bojevali za svojo rešitev, Japonci pa
za slavno zmago. 18. oktobra so se končale
krvave bitke v ozemlju Šaho, s temi boji
Pa je bila končana tudi ruska ofenziva.

Tedaj je nastopila zima in sovražnika
sta ostala v položaju, ki sta ga zavzela po
končanih oktobrskih bojih. Le general Rcn-
nenkampf se je nekolikokrat spoprijel z Ja¬
ponci, a bistveno se položaj v Mandžuriji
n ' spremenil.

Baltiško brodovje.

Odhod.

Rusi so težko pričakovali, da se zgradi
celotno baltiško brodovje in da odrine iz
domovine ter poseže v dogodke na Daljnem
Vzhodu. Toda preteklo je mnogo časa,

preden so se uresničile njihove želje. Kajti
šele v prvih dneh oktobra je stalo brodovje
v libavski luki pripravljeno za odhod.

Jedro celega brodovja so borile štiri
oklopnjače prve vrste, ki so bile popolnoma
nove in ki so se mogle meriti z najboljšimi
japoskimi ladjami. Bile so to: „Borodino“,
„Orel“, „Suvarov“ in „ Imperator Aleksan¬
der III.“. Drugi oddelek so tvorile ladje
„Oslabija“, „Sisoj Veliki", „Navarin“ in stara
velika križarka „Admiral Nahimov", o ka¬
terih se pa mora reči, da so že bile precej
zastarele in da niso odgovarjale zahtevam no¬
vejšega časa. Izmed križark so bile „Aurora“,
„Svetlana", „Almas“ in „Šemčug“, ki so bile
vse moderno opravljene in oskrbljene z
vsem potrebnim. Samo „Dmitrij Donskoj"
je bil star in neraben. Torpedovk je bilo
sedem in so bile razdeljene na dva od¬
delka. Prvi oddelek, ki ga je spremljala ladja
„Korea“, je imel sledeče torpedovke „Bravi“,
„Bezoprečni“, „Blestjašči“. Drugi oddelek
je spremljal parnik „Kitaj“ in ta je štel štiri
torpedovke: „Bojni“, „Bodri“, „Bistri“ in
„Bjedoji“.

Če opazujemo to brodovje Tihega Oce¬
ana kot celoto, takoj opazimo, da niso vse
ladje združene med seboj v eno samo ce¬
lotno telo, ampak da so kakor slučajno
znešene in uvrščene. Posledice tega so se
pozneje tudi očitno pokazale.

Baltiško brodovje je že bilo pripravljeno
na odhod, ko dobi ruska vlada svarilo, da
so Japonci poslali nekaj ladij, ki naj bi sku¬
šale škoditi baltiškemu brodovju. To samo
na sebi tudi ni bilo nemogoče. Japonci bi
bili lehko poslali še ob pravem času neko¬
liko torpedovk Rusom nasproti, katere bi
spremljala večja ladja obtovorjena s premo¬
gom, da ga ni bilo treba jemati v mednarodnih
lukah. Take ladje bi utegnile priti daleč v
evropske vode in bi jih nihče ne zapazil,
ker bi se ustavljale samo na pustih in ne¬
obljudenih otokih. Vrhu tega si lehkč tudi
zunanjost spremenč. Pobarvajo se s črno

lg *

202

barvo ali prevlečejo s platnom in ni jih
mogoče razločiti od navadnih ribiških čol
nov, če se jih ne opazuje prav natanko in
še to iz velike bližine. In taki nedolžni čolni
mirno plujejo v primerni razdalji zraven bro-
dovja — naenkrat pa se usuje toča torped
iz njega in velike, ponosne oklopnjače se
potapljajo. Potem so izgubljene seveda tudi
torpedovke, a ško’da, ki so jo storili sovraž¬
niku, jim je dražja nego lastno življenje.

14. oktobra je brodovje odplulo iz do¬
mačih luk in ladjalo počasi po Severnem
morju. Zlasti je bilo oprezno v ožini med
Kategatom in Skagerakom, ker so se Rusi
bali, da nalete na mine, ki so jih jim pri¬
pravili Japonci.

Zapovednik brodovja je bil admiral Rož-
djestvenskij. Ali je bila kriva njegova ne¬
zmožnost ali nesrečne okolščine in neizvež-
banost ruskih mornarjev in častnikov, daje
brodovje tako žalostno končalo, še ni po¬
polnoma dognano. A verjetno je, da je bil
Roždjestvenskij bolan na živčevju in da je
bila zato ta naloga zanj pretežka in prena¬
porna.

Dogodek z ribiči.

Ko je dospela eskadra Roždjestvenskega
na prosto morje, je začela pluti s polno

močjo skozi angleški kanal. Na čelu kolone
seje nahajala „Aurora“ in „Dmitrij Donskoj"
s pomožnim parnikom „Kamčatka“ Toda
ta je v noči od 20. do 21. izgubila v megli
obe križarki ter sama plula dalje. Tako seje
zgodilo tudi štirim torpedovkam, kar le priča,
kako neizvežbani so še bili ruski mornarji.

Admiral Roždjestvenskij je jadral s štirimi
ladjami prvega oddelka oddeljen od drugih
in je prejel zvečer dne 21. okt. telegrafičen
signal od „Kamčatke“, da so opazili neko¬
liko sovražniških torpedovk in da so jih
obstreljevali. Častniki prvega oddelka so
postali po tem sporočilu silno radovedni.
Poklicali so moštvo k topovom in tudi pri
električnih metalnikih svetlobe so stali vojaki
pripravljeni.

Kmalu po polnoči je šla druga divizija
mimo majhnega angleškega ribiškega bro¬
dovja, ki je tam lovilo ribe na mreže. Ribiči
so pozneje pravili, da so Rusi pluli tesno
ob njih, jih gotovo spoznali in nato naglo
izginili v temi.

Malo pozneje se je bližal oddelek Rož¬
djestvenskega ribiškim ladjam, začel svetiti
z metalniki svetlobe na obe strani ter silno
streljati. Ribiči so dajalr različne znake, da
bi jih Rusi spoznali, a zastonj. Več parnikov

293

je bilo zadetih. „Kranc“ se je potopil; dva
človeka sta bila ubita, pet ranjenih. Ogenj
je traja! deset minut, nato so ruski topovi
utihnili n brodovje je odplulo dalje.

Vsled tega dogodka je nastalo na An¬
gleškem silno razburjenje. Časopisje je bilo
jako ogorčeno in je javno in resno sililo
vlado k: vojni z Rusijo. Angleška vlada je
najodločneje protestirala proti takemu na¬
padu na mirne angleške državljane in bati
se je bilo, da pride res do nove vojske,
dasi j; Rusija takoj obžalovala ves dogodek
in bila pripravljena poravnati škodo. K sreči
je Angleška — najbrže po vplivu kake tuje
moči --- naenkrat spremenila svoje mnenje
in se ;zrazila, da je bila pomota od strani
Rusov lehko mogoča in opravičljiva.

Med tem je plul Roždjestvenskij dalje in
je prišel v špansko luko Vigo, ki ga je
sprejela proti mednarodnemu pravu le ne¬
rada n po daljšem obotavljanju. Angleško
časopisje je zahtevalo, da mora ostati bro-
dovj- v Vigu toliko časa, dokler se zadeva
popolnoma ne pojasni To se seveda v ve¬
liko žalost Angležem ni zgodilo, temveč so
samo odšli nekateri častniki kot priče pred
mednarodno komisijo, ki je bila sklicana v
ta namen, da preišče popisani dogodek.

Nadaljnje potovanje.

Dne 22. oktobra sta pluli „Aurora“ in
»Kamčatka" na onem mestu, kjer so Rusi
prejšnji dan obstreljevali ribiške parnike.
Kako se je zgodilo, da ste te dve ladji za¬
ostali, ni natanko znano, zlasti ker se po¬
roča, da je bila tudi „Aurora“ po pomoti
zadeta od peterih krogelj.

Nato je ladjevje dne 23. oktobra zapu¬
stilo angleški kanal. Nekoliko torpedovk je
nato odplulo v luko Cherbourg, da natovori
premoga. Dne 3. novembra se je pa zdru¬
žilo celo brodovje ob maroški obali pri
Tangerju, kjer je nato admiral razdelil vse
ladje v dva dela: Prvi je obstojal iz štirih
oklopnic prvega reda, dalje iz „Os!abje“,

»Admirala Nahimova", »Dimitrija Donskega"
ter »Aurore". S tem delom je šel Roždje¬
stvenskij okoli Afrike zraven rtiča Dobre
nade, drugo polovico ladij pa je poslal
skozi sueški prekop. Svoje brodovje je
Roždjestvenskij najbrže zato razdelil, ker se
je bal, da mu bo delala angleška vlada, v
katere rokah je sueški prekop, kakih sitnosti
zaradi dogodka z ribiči. Vrhu tega je bilo
lažje oskrbeti velikansko ladjevje po poti s
premogom, če ne gredč vse ladje skupaj,
ki bi združene rabile silne množice kuriva.
Mogoče pa je tudi, da je slutil Roždjestven¬
skij, da so položili Japonci pri izhodu iz
ozkega sueškega kanala v morje mine, pred
katerimi je hotel na vsak način ohraniti svoje

General Orlov.

najboljše ladje, in je zato krenil z njimi
daljšo, a tem varnejšo pot.

Preden se je pa brodovje razšlo, je do¬
ločil, da se združi, ko obplove Afriko, pri
francoskem otoku Madagaskarju.

Tako je plul Roždjestvenskij proti japon¬
skemu brodovju, katerega števila in moči
ni nihče poznal. Japonci so namreč bili to¬
liko pametni, da so tajili vse svoje izgube
na ladjah toliko časa, dokler jim je to bilo
mogoče. Le to so priznali, kar ni bilo več
mogoče tajiti; tako n. pr. pogin ladje »Hat-
suze", ki so jo Rusi opazovali iz Port Ar¬
turja. Tako so tudi šteli ladji „Hai-jen" in
„Sai-jen“ še dolgo časa potem med svoje
brodovje, ko sta že obe zdavnaj ležali na

294

morskem dnu. Vrhu tega so skrivali japonski
admirali najvestneje vse svoje načrte. Zato
so vedno pošiljali v svet samo taka poro¬
čila: »Določenega dne sem zapustil neko
luko z ladjami, ki so stale pod mojim po¬
veljstvom, ter sem šel v smeri, ki so jo za¬
htevale okolščine, za nekaj časa na morje."
Iz takih poročil niso seveda zvedeli niti pri¬
jatelji, niti sovražniki prav ničesar.

Mednarodna komisija.

Še v zadnjih mesecih 1. 1904. se je zbrala
mednarodna komisija v Parizu, da izreče
zadnjo sodbo o dogodku z ribiči. Rusija in
Angleška sta poslali razun svojega admirala
še precejšnje število strokovnjakov in prič.
Komisiji je predsedoval francoski admiral
Fournier, razun teh so pa poslale Združene
države ameriške in Avstrija po enega admi¬
rala. Nemčija ni bila povabljena, ker so se
bali, da njena sodba ne bo nepristranska.

Šlo se je v prvi vrsti za to, da se do¬
loči, ali je bilo mogoče, da bi se nahajale
japonske torpedovke v onih vodah. Že prej
smo omenili, da bi se kaj takega bilo lahko
zgodilo, zlasti ker je bila Rusija od neke
tuje države posvarjena pred to nevarnostjo.
Razun tega je dokazala izjava parnika „Lotse“,
ki plove po vodah Severnega morja, da se
je ravno tiste dni tam prikazala neka torpe-
dovka.

O gibanju svojega brodovja tisto noč
in o signalih, ki so si jih dajale posamezne
ladje med seboj, so se Rusi izražali jako
nejasno. Vrhu tega so vsi govorili ruski —
njihove govore so morali sproti prestavljati
tako, da se je bilo že bati, da se komisija
razbije. Angleži so se na vse načine trudili,
da dokažejo, da med ribiškimi čolni ni bilo
nobenih japonskih torpedovk. Povabili so
pred komisijo ribiče hulskega ribiškega bro
dovja in razun teh še angleške pomorske
častnike kot strokovnjake. Ribiči so dali
Rusom svoje signale, da bi jih opozorili,
da je pred brodovjem ladjevje lovečih ribi¬

čev. Toda rakete so navidezno Ruse pre¬
motile, da niso razumeli pravega jihovega
pomena. Rusi pa so trdili, da so prav raz¬
umeli dane signale, a da so opazili še druge,
ki so jih mogle dati le torpedovke, priprav¬
ljene k napadu

Ribiči trdijo, da so se ozirali po torpe-
dovkah, ko se je začel ogenj od ruske strani,
a niso ničesar opazili. Nekaj časa so imeli
eno ladjo za torpedovko, a se je kmalu
pokazalo, da so se zmotili. Rusi pu pripo¬
vedujejo, da so natanko opazili dve torpe-
dovki, ki sta pluli z največjo hitro- jo od
obeh strani. Eno so zadeli in potopili na
dno, druga pa da je težko poškodovana
ušla. Vsi ruski častniki zagotavljajo da so
precej od začetka prav dobro razločili ri¬
biške parnike in da so vse mogoče storili,
da se jim ne zgodi nič hudega. Večkrat je
admiral dal znamenje, naj ogenj neha kadar
bi imela biti zadeta kaka ribiška ladja. Tudi
ni nihče opazil, da bi bil kateri izmed ribiških
čolnov poškodovan.

Tako si nasprotujeta trditvi in težko je
določiti, katera je popolnoma resnična Naj-
brže je, da so se Rusi v temi in megli zmotili.
Vendar pa jim ni popolnoma nič zameriti,
da so streljali. Roždjestvenskij je bil dolžan
ukazati, naj streljajo, tudi v tem slučaju, da
bi le nekoliko sumil, da se mu bliža japon¬
ska torpedovka. Upoštevati pa moramo, da
je bil celo svarjen pred to nevarnostjo od
tuje države! Edino očitanje, ki je na prvi
pogled nekoliko opravičeno, je to, da ni
admiral pustil nobenih ruskih ladij poško¬
dovanim parnikom v pomoč. Toda če po¬
mislimo, da Rusi niso vedeli, da so poško¬
dovali katerega izmed parnikov, ter da se
k je bilo bati Roždjestvenskemu še vedno
' torpednih napadov — je umevno, da je
, odhitel z vsemi ladjami, kakor hitro mu je
ž  bilo mogoče.

|§ Razsodba komisije je bila zelo previdna:
T Priznala je, da je možen ta slučaj, da bi se
j? nahajale japonske torpedovke v Severnem

295

morju, da je torej bilo ravnanje Roždjestven-
skeg' opravičeno - na drugi strani se je
pa iz; vila, da bi bili Rusi lahko tudi nekoliko
milej. postopali. Tako sta bili zadovoljni
obe ržavi. Rusija je plačala nato za vso
škodo ogromno vsoto denarja in dogodek,
ki je vzdignil toliko prahu, je bil — po¬
zabljen.

Zadnji boji pri Port
Arturju.

1. Drzen poskus.

i)nč 2. septembra sta poskusila drzna
poročevavca, Amerikanec Emerson in Fran¬
co. van Lamberghe, priti na navadni, majhni
jadrnici iz Čifu v Port Artur. Vsled nena¬
vadno močnega viharja sta bila prisiljena
pripeti svojo ladjico na neki obrežni paro-
brod in sta tako prišla na otoke Miaotao.
Toda vsled zelo irmčne plime se jima je
odtrgala vrv, s katero sta bila privezala svoj
čoln ob obrežju, in voda ga jima je odnesla.

Van Lamberghe je že enkrat prej po¬
skusil skupaj s poročevavcem „Matina“ priti
skrivoma v Port Artur, toda takrat se mu je
poskus izjalovil, ker so bili Japonci preveč
oprezni. Tudi Emersonu se še dozdaj ni
posrečilo izvršiti svoj naklep. Iz Šanhajkuana
se je odpeljal na neki džunki proti Port
Arturju; ko je pa bil oddaljen samo še
dvajset milj od svojega cilja, je upadel nje¬
govemu kitajskemu kapitanu pogum, ker je
zapazil na obzorju oblake dima, ki bi uteg¬
nili prihajati iz dimnika kake japonske tor-
pedovke. Ni jim torej nič drugega preostajalo
kakor obrniti se nazaj.

Zdaj sta sedela podjetna vojna poroče¬
vavca na pustih Miaotao otokih, in sicer sta
bivala nekaj dni na onem koncu otoka, kjer
so se nahajali ostanki ponesrečenega nor¬
veškega parnika „Union“. Posrečilo se jima
je dobiti rešilni čoln te ladje, kateri bi po
njihovem mnenju utegnil tudi njima dobro
služiti, če ga oskrbita z jadri. Toda poskusi

so pokazali, da je bil čoln že poškodovan
in da ga je treba temeljito popraviti; razun
tega pa ju je zadrževalo tudi slabo in viharno
vreme na morju. A z ozirom na to, da bi
jima nemirno morje tudi moglo koristiti, ker
je manj verjetno, da bi ob takem vremenu
naletela na japonske torpedovke, ki so se
nahajale v onih vodah, sta odjadrala dne
27. septembra okoli devete ure.

Pogum teh dveh mož, ki sta se upala
v takih okolščinah in v čolnu, ki je bil skoro
podoben orehovi lupini, jadrati proti Port
Arturju, je res občudovanja vreden. Pač sta
imela kompas v rokah in vedela sta tudi,
da se morata držati severne smeri, sicer pa
je bilo popolnoma od slučaja odvisno, ali
sploh še kedaj in kje stopita na suho zemljo.
Čeprav sta se dobro premočila in se jima
ni ravno najbolje godilo, sta vendar imela
dosti energije izvršiti svojo namero.

Ker sta okoli ene po polnoči zagledala
četo japonskih bojnih ladij in sta se bala,
da bi ju opazili, sta izpremenila svojo smer
in sta zdaj jadrala vzporedno z obrežjem.
Šele po precejšnjem času sta se zopet upala
pluti v prejšnji smeri proti celini. Toda
ob solnčnem vzhodu sta zapazila v veliko
svojo nevoljo, da sta zašla precejšen kos
od svoje prave poti. Škodo pa sta hitro
popravila in usoda jima je bila tako ugodna,
da sta stopila kmalu po sedmi uri na zgodo¬
vinska tla Port Arturja!

Samo ob sebi je umevno, da njuno
veselje ni bilo majhno. Emerson, kot pravi
Amerikanec, je menil, da najbolj d k  duška
svojemu veselju, ako začne tuliti in kričati
v znamenje zmagoslavja, toda še v zadnjem
trenutku se je domislil nečesa pametnejšega
in je menil, da je najbolje, ako izprazni na
ta račun tri steklenice piva. Komaj sta za¬
sadila na svoj čoln francosko zastavo, se
približa ruska torpedovka, ki je v svoji rado¬
vednosti in postrežljivosti hotela vedeti, česa
želita nenavadna gosta. Poročevavca sta ji
odjadrala nasproti in sta dobila od koman-

296

danta dovoljenje stopiti na krov, kjer so ju
pozdravili z veliko prisrčnostjo, potem ko
so pregledali njih popirje. Vendar se je
moglo le toliko opaziti, da so se nekoliko
hladneje obnašali proti Emersonu, katerega
so smatrali kot Amerikanca za prijatelja Ja¬
poncev.

Oba sta se smela peljati na torpedovki
v notranje pristanišče in sta videla pri tej
priložnosti neko rusko in neko japonsko
potopljeno torpedovko. Morska pot za tor-

„Odvažni“, ladja komandirajočega admirala
Lošinskega, dokler je ladjevje neaktivno;
pozneje prenesejo admiralovo zastavo na
„Retvizana“. — Emerson in van Lamberghe
sta bila takoj odpeljana od častnika na krov
„Peresvjeta“, ki je ležal v notranjem prista¬
nišču. Tu so jima ponudili malo krepčil.
Komaj sta se nekoliko poživila, ko pride
na krov adjutant generala Steslja, ki je
izrazil željo, naj bi se tujca potrudila h
komandantu.

Zadnje zbiranje Okujeve armade pred bitko pri Ljaojanu.

pedovke, ki so švigale med Port Arturjem
in med Laotišanom semintja, je bila ozna¬
čena z majhnimi zastavicami, ki so nazna¬
njale lego min, položenih v pristanišču.

Pred takoimenovanim Zlatim gričem so
stale tri bogato obtovorjene japonske tovorne
ladje, katere so Rusi kot dobrodošel plen
kaj radi odpeljali. Ostanke različnih od Ja¬
poncev pri vhodu v pristanišče potopljenih
ladij, so že bili večinoma razstrelili in tako
spravili s poti.

Poročevavca so izkrcali ob vznožju Elek¬
tričnega griča, kjer je bila usidrana ladja

Pri vstopu v generalovo stanovanje so
ju peljali v sobo, v kateri sta sedela dva
moža. Prvi je imel krasno uniformo, ki je
označevala adjutanta; to je bil oberst Reifi.
Drugi pa je bil mož, v čigar rokah je bila
usoda trdnjave in njene posadke, general
Steselj. Nosil je vojaško suknjo kakor vsak
navaden vojak brez svetinj in raznih odli¬
kovanj in kineške suknene škornje. Tako
se je zgodilo, da ga poročevavca takoj niti
poznala nista. Njegova črna, že skoro po¬
sivela brada, rdeče obličje in plečata postava
se je ujemala z znanimi popisi generala.


297

>

o

TJ

O

V«

X5

o

KS

ca

Častnika sta sedela ob pisalni mizi v sobi,
ki je bila sicer prazna in okrašena edino
2  dvema velikanskima vazama. Razun tega
so visele po stenah različne fotografije v

precejšnjem neredu, največ Kuropatkinove
slike.

Ko sta poročevavca vstopila, sta častnika
vstala, jima stisnila roke in ponudila stole.

298

Najprej je vprašal oberst Reifi francosko,
odkod prihajata, nakar je podal van Lam-
berghe kratko poročilo o svojem potovanju.
Nato sta bila vprašana o usodi vojstva na
severu pod poveljstvom Kuropatkina. Ko
se je glasil odgovor, da se je umaknilo
proti Mukdenu in da je prišel Ljaojang v
japonske roke, se je zdelo, daje to žalostno
poročilo Šteslja zelo pobilo. Skočil je s
svojega sedeža in šel večkrat po sobi gor-
indol in je nato vprašal, ali sta poročevavca
o tem popolnoma gotova.

Daši govori Emerson popolnoma gladko
francoski, je vendar general spoznal po nje¬
govem naglasu, da ni Francoz, in zdelo se
je, kakor da mu ni prijetno, da ima Ameri-
kanca pred seboj. Vendar se je posrečilo
van Lamberghu pomiriti generala, ker je
slikal svojega tovariša kot zelo častivrednega
in poštenega človeka.

Dalje pripovedujeta poročevavca, da jima
je bilo dovoljeno priti do enega izmed fortov
in da sta mogla tako opazovati življenje
hrabrih vojakov, ki so že dolgo vrsto mese¬
cev branili svoje postojanke. Nekateri vojaki
so ravno spali, drugi so pili popoldanski
čaj; v razdaljah od sto metrov so stale izven
forta posamezne predstraže; tiste, katere so
bile najdalje, so bile komaj tristo metrov
oddaljene od sovražnika. Obleka čet je se¬
veda kazala sledove težkih časov, ki so jih
preživeli. Kako težavna je služba na teh
pozicijah, dokazujejo besede nekega čast¬
nika, ki pripoveduje, da že štiri mesece ni
prišel iz forta in že toliko časa ni bil v
mestu.

Obstreljevanje se vrši večinoma ob be¬
lem dnevu. Po noči ne streljajo Japonci
radi, da ne izdado svojih postojank; znano
je tudi, da rabijo smodnik brez dima. Van
Lamberghe je naštel v eni uri petnajst ve¬
likih granat, ki so padle v okolici starega
mesta. Tam so Japonci že provzročili precej¬
šnjo škodo, zlasti starim, slabo zidanim hišam
se poznajo posledice obstreljevanja. Žita

je baje zadosti in mlin dela dan in noč,
tako da kruha ne zmanjkuje.

Poročevavca sta si baje ogiedala tudi
novo, tronadstropno bolniščnico, ki jo ravno¬
kar zidajo. V mestu upajo, da bodo poslopje
v januarju že lahko rabili. V njem je, kakor
pravijo, prostora za dvesto ranjencev. V
Port Arturju se nahajajo vsega skupaj štiri
bolniščnice.

Konje ima posadka shranjene v ograji,
ki je pokrita z železnimi ploščami, da so
tako varni pred granatami. Pravijo, da so
zadnji čas vsled pomanjkanja mesa večkrat
pobijali konje.

V pristanišču je bilo videti sedem velikih
bojnih ladij razun mnogoštevilnih torpedovk
in rušivcev torpedov. Vse te ladje in po¬
sadke na njih so baje vedno popolnoma
pripravljene na boj.

Dr.e 29. septembra so Rusi opomnili po¬
ročevavca, naj zopet zapustita mesto v ka¬
terem sta preživela dva dneva in eno noč.
Ker je bila njuna ladjica poškodovana, so
jima dali Rusi malo džunko s tremi Kinezi.
Neki parnik jih je potegnil iz pristanišča;
da je ostalo z minami posejano morje za
njimi. Tu so ju zopet pustili na zlato pro¬
stost, za katero ju je pač marsikdo zavidal
v oklenjenem mestu.

Na širokem morju ju je nato vzela na
krov neka japonska bojna ladja ter ju od¬
peljala na Japonsko, kjer je ostal Emerson
še dolgo, medtem ko se je van Lamberghe
vrnil s prvim parnikom v Čifu.

2. Japonski naskoki na Port Artur.

Dne 19. avgusta se je začela artilerijska
priprava za splošen napad in razun tega se
je poskrbelo vse potrebno za varstvo vo¬
jakov pri prodiranju, kakor jarki, začasne
utrdbe itd., stvari, ki so bile v tej vojski
vedno prav koristna posebnost Japoncev.
General Nogi je baje tako napravil načrt,
da je hotel v sredi zastaviti brezobzirno vse
svoje moči, medtem ko je hotel izvršiti na

299

levem, zahodnem krilu samo dozdeven na¬
pad, samo nekako demonstracijo.

V s edi ruske pozicije sta se nahajala na
višini, i se je zniževala proti severo-vzhodu,
dva okopa, katerih imen ne poznamo. Ja¬
ponci so ju imenovali Banjuzan. Zahodno
se je lahajala reduta Rojuzan in nekoliko
bolj zadaj, toda popolnoma blizu, še druga
reduta. Med obema se je nahajala dolina
reke in tu je tvoril četverokoten, sklenjen
okop z globokim in širokim jarkom resno
oviro V drugi reduti je bil obenem tudi
dohod k vodovodu, kateri je obskrboval
en del Port Arturja z vodo. Seveda so zato
Japonci vedno nanjo merili, toda ponočni
nepričakovani napadi so v tem in sledečem
mesecu vedno našli Ruse čuječe in na vse
pripravljene.

Dne 19. avgusta je zapadna japonska
divizija tako silno pritiskala na levo rusko
krilo, da se je to moraJo umekniti na svojo
glavno pozicijo. Tu se je posrečilo Japon¬
cem zavzeti Grič 174 in ga tudi obdržati.
Posebno koristila jim pa ta pozocija, ki so
si jo s tako velikimi izgubami osvojili, ni,
ker je bil imenovani grič zelo izpostavljen
hudemu ognju nepoškodovanih ruskih to¬
pov, Japonci so ga utrdili, kolikor je bilo
mogoče, in skoro tri tedne so si Rusi pri¬
zadevali onemogočiti bivanje Japoncem na
njem, ravno toliko časa so se pa tudi Ja¬
ponci trudili obdržati ga v svoji oblasti;
pravijo, da so Japonci pri tem dnevno iz¬
gubili po sto mož.

Naslednji tedni so potekali med pripra¬
vami in razun enega japonskega poizkusa
osvojiti si Grič 203, ki je pozneje igral tako
važno ulogo, se ni zgodilo nič posebnega.
Toliko pridneje pa so delali Japonci za
svojim frontom: postavljali so težke in sred¬
nje topove, katere so nadomestovali tudi
gorski in ladijski topovi. Kajti oboje so
dobro rabili pri tem obleganju, ki je v marsi¬
katerem oziru brez dvoma brez primera v
svetovni zgodovini.

Mine in ladje, katere so dolgo časa za¬
pirale dohod v luko Daljnega, so že bile
odstranjene in razun že prejšnje železnične
proge so postavili vojaške proge k različnim
važnim točkam; tako je ljubljenec finančnega
ministra Witteja, izborno obskrbljeni Daljni,
ravno vsled svojih izvrstnih naprav v luki
mnogo pripomogel k padcu Port Arturja.

Kajti popolni gospodarji morja so bili
od 10. avgusta naprej Japonci in brez vsake
skrbi so mogle od tedaj naprej pluti naj¬
različnejše transportne ladje med Daljnim
in japonskimi lukami semintja. In tak živahen
promet je bil tudi neobhodno potreben, ker
so bile japonske vojaške izgube že v teh
mesecih, ko se je obleganje pravzaprav šele
začenjalo, velikanske. Število padlih so ra¬
čunali v tistem času, torej začetkom sep¬
tembra, že na 20.000 mož in razun tega je
tudi strašna in zelo razširjena bolezen „ beri -
beri" neusmiljeno pobirala svoje žrtve.

Toda tudi v teh tednih, katere smo ozna¬
čili kot čas počitka, je japonsko topništvo
neumorno delovalo in general Nogi je bil
prepričan, da njegovo streljanje ne bo ostalo
brez učinka na oblegane Ruse. Dne 19. sep¬
tembra, torej ravno mesec dni po prvem
velikem naskoku, je menil japonski general,
da je nasprotnikovo stališče omajano, in je
dal zato povelje k novemu velikemu na¬
skoku. Ta naskok je bil zlasti naperjen proti
severo-zahodnemu delu ruskih utrdeb in
res se je posrečilo Japoncem po hudem in
napornem boju zavzeti dne 20. sept. lineto
Rojuzan, Tukaj so prvič med obleganjem
rabili bajonet. Precejšnje število topov, ka¬
terih so se Japonci obenem polastili, so
Rusi, že preden so zapustili pozicijo, uni¬
čili. Znano jo, da so se v Rojuzanu naha¬
jale vodovodne naprave, tako da je bila
izguba za Ruse, četudi so jo že naprej slutili,
precejšna. Toda poskus polastiti se trdnjave
Etsešan se Japoncem ni posrečil in dan za
dnem so jih Rusi z velikanskimi izgubami
poganjali nazaj.

300

Tako je bil tudi ta napad pravzaprav
brezuspešen; gotovo je, da Nogi ni mogel
izpolniti svojega naklepa, namreč, polastiti
se zunanjih utrdeb, da bi potem iz teh prodrl
v pravo, notranjo trdnjavo. Daši se je zgo¬
dilo pri utrjevanju Port Arturja mnogo napak,
ker je marsikaj koristnega in potrebnega
izostalo, moramo vendar priznati, da so bile
napravljene utrdbe izborne, zlasti zato, ker
ni sovražniku veliko koristilo, ako se je po¬
lastil te ali one. Tako se je godilo Japoncem
tudi sedaj, ko so napadli fort Išan. Ko so
se Rusi umeknili iz te utrdbe, so začeli takoj
vsi ruski topovi v okolici meriti nanjo in
so tako krepko in vztrajno streljali, da Ja¬
poncem ni bilo mogoče ostati na novi po-


General Batjanov.

ziciji in da so bili prisiljeni skriti se pod
gričem v nasipih. Pridobili so torej s tem
jako malo: edina korist je bila ta, da je
utihnilo nekoliko topov, kateri so prej stre¬
ljali na sedaj zapuščeni utrdbi.

Dne 24. septembra se je končal tudi ta
naskok, in sicer z japonskimi izgubami od
3- 4000 mož.

Zopet je general Nogi spoznal, da ruska
moč še ni opešala in da ima opraviti s
hrabrim in prebrisanim nasprotnikom.

Zelo zanimivo je, da so v tej najmoder¬
nejši vojski vseh vojsk začeli zopet rabiti

ročno bombo, katere so se posluževali pred
nekoliko stoletji. Zdi se, da so se tega orožja
spomnili Japonci, in ako smemo verjeti ne¬
kemu Štesljevemu poročilu, so za bombe
rabili prazne posode za konserve, zabojčke
in škatljice, katere so napolnili z razstrelji-
vimi snovmi, spodaj vtaknili vžigalno vrvico
in jo ravno pred napadom zažgali. Ce so
bili tedaj zadosti blizu sovražnika, so vrgli
tako bombo z roko.

Istega sredstva so se posluževali tudi
Rusi in sicer, kakor se nam zdi, posebno
srečno in z nenavadnim uspehom. Jasno je,
da so ravno branitelji pri rabi takih sredstev
na boljšem, ker so mogli bombe natančneje
metati kakor kak napadajoč in že utrujen
japonski vojak. Tako so Japonci dne 23. sep¬
tembra zavzeli na severo-zahodni črt' neko
višavo. Ob solnčnem svitu se je posrečilo
Rusom tako se približati Japoncem, da so
mogli vreči uspešno veliko število takih roč¬
nih bomb. Nepričakovana eksplozija bomb,
ki je provzročila pri Japoncih strašno raz¬
dejanje, je spravila njihove Čete v tako brez¬
umen strah, da so začele bežati in so se na
begu zapletle v napotja iz žic, skozi katera
so sicer prejšnji dan napravili pot, a jih
vendar niso popolnoma odstranili. Tukaj so
jih baje vse pobili.

Medtem so že Japonci dobili 28centimeter-
ske topove in jih primerno razpostavili.
Štirje so začeli streljati z Volčje gore, dva
pa od zapadne strani sem. Že v prvih dneh
oktobra so napravili precejšno škodo, ker
se jim je posrečilo z granatami doseči port-
artursko luko in poškodovati bojno ladjo
„Pobjeda“. Še večjega pomena pa je bil
moralični učinek na posadko v Port Arturju,
kajti to so bile prve japonske granate, katere
so ne posebno nežno naznanjale začetek
konca in pokazale, da ne bodo niti mesto,
niti arzenal, niti ladje dolgo več na varnem.

Iz dejstva, da so v tistih tednih težki
topovi merili ravno na luko in na bojne
ladje, moremo sklepati, da Japonci niso bili

301

popolnoma gotovi o tem, ali je portarturska
posadka v resnici in za dalj časa nespo¬
sobna za boj. Ko bi oni vedeli, v kakem
položaju so bile ladje, bi si bili prihranili
tiste granate in rajši merili na torte in utrdbe.
Sicer pa so poskusili od začetka do srede
oktobra več manjših naskokov, kateri pa
so ostali pravzaprav brez uspeha, dasi so
stali kakor tudi prejšni mnogo žrtev.

Nov, tretji splošni veliki napad se je
začel dne 26. oktobra in bi moral, kot so
prezgodaj razglašali japonski listi, dne 3. no-
vemb.a, ob rojstnem dnevu mikadovem,
premagati uporno trdnjavo. V resnici so se

topov do bajoneta in ročne bombe. Poro-
čevavci ne morejo prehvaliti ruske brambe,
in če hočemo dobiti pravi vzrok teh uspe¬
hov, moramo vpoštevati predvsem prodira¬
jočega, ofenzivnega duha, s katerim so znali
napolniti svoje vojake ruski generali, in med
njimi zlasti Kondratenko in Smirnov.

Dne 3. novembra se je Japoncem z iz¬
gubo na manj 7000 mož posrečilo zavzeti
samo sprednje utrdbe, ki so bile daleč od¬
daljene od glavne obrambne črte. Pravi
sprednji pas pa je bil še vedno v ruskih
rokah. Dne 6. novembra so še enkrat po¬
skusili z nepričakovanim napadom zavzeti

Ruski zakopi v Mandžuriji.

vršile tiste dni v japonskih mestih velike
slavnostne priprave in gotovo so upali, da
bo general Nogi do tega dne dosegel
svoj cilj.

Tako so napeli Japonci dne 26. oktobra
skoro vse svoje moči in začeli tretji splošni
napad in sicer zopet proti severnemu frontu.
Res se je posrečilo Japoncem zopet pro¬
dreti za nekoliko korakov in pridobiti si
tuintam neznatnejših uspehov. Toda prednje
črte tudi sedaj niso mogli predreti. Boje¬
vali so se z nenavadno trdovratnostjo in
besnostjo in porabili vse orožje od 28 etn-

Grič 203, toda brez uspeha. Tudi napad
na Kikvan v sredi novembra je bil odbit
z velikimi izgubami. Tako so morali opustiti
sladko misel na proslavitev mikadovega
rojstnega dnč in najrazličnejše pripravljene
okraske za tokijske ulice lepo spraviti „pod
streho" za drugo prijiko.

Sploh so mučile vplivne japonske držav¬
nike in tudi mikada samega težke misli.
Nihče ni pričakoval, da bo vojska lahka.
Kar se pa tiče Port Artur,a, so bili vsi pre¬
pričani, da ne bo mogel tako vztrajno in
uporno kljubovati. Sedaj pa so izgubili v

302

nekoliko mesecih že neštete tisoče vojakov

— konca pa niso mogli nikjer dogledati.
Japonci so bili v sitnem položaju: Rusi so
vedno dobivali izvrstnega vojaškega materi-
jala iz Evrope, tisoči in tisoči, ki so stali
pred Fort Arturjem, pa niso mogli Ojamu
prav nič pomagati. Priznati jim moramo res
nenavadno vztrajnost, da niso odnehali niti
za las od svojega programa in da se niso
bali niti največjih žrtev, dokler ni Port Artur

— padel.

3. Nadaljnji napadi.

Ko je general Nogi pri tretjem splošnem
napadu zopet izgubil velikansko število po¬
gumnih častnikov in vojakov, dasi ni prišel
dalj kot do pasu zunanjih utrdeb, je sklenil
v rovih se bližati trdnjavi. Vzrok temu
sklepu je bila morda tudi nevolja in skrb,
katero so na Japonskem pri vsakem pone¬
srečenem napadu vedno glasneje izražali.

Japonski listi so najbrže opominjali No-
gija, naj odloži vrhovno poveljstvo, in po
Evropi se je večkrat raznesla vest, da je to
tudi storil. Značilno pa je to za Japonce,
da so hoteli razglasiti za nesposobnega
tistega poveljnika, kateri ni imel pravzaprav
velikih nesreč v boju, ampak je samo rabil
veliko časa za izvršitev svoje težavne naloge,
ki je tirjala vrhutega tudi mnogo žrtev.

Začelo se je torej težavno, premišljeno
delo — kopanje rovov, in sicer najprej
proti severnim utrdbam Kikvančang, Erlung-
šang in Sungtsušang. Rusi so se poprijeli
iste taktike, polagali protirove in včasih
prav energično napadali Japonce iz trdnjave.

Dne 20. septembra so menili Japonci, da
je pripravljalno delo dovolj dovršeno in so
naskočili imenovane forte. Dasi se jim je
večkrat posrečilo vdreti v utrdbe in pre¬
koračiti jarke, so jih vendar junaški Rusi
vedno pognali nazaj. Dne 24. novembra so
se Japonci umeknili in junaška posadka se
je zopet veselila novega, dasi za drago
ceno kupljenega uspeha. Pri vseh teh bojih

se je bojeval mož proti možu. Bajonet,
puškino kopito, revolver in ročna granata
je bilo navadno orožje, ali pa je pograbil
mož moža in se zvalil v tesnem objemu z
zidu in ob obronku navzdol.

Medtem je prišla Japoncem v Dalnji pre¬
cejšna vojaška pomoč, katero so tudi po
postojankah razdelili, tako da se je mogel
dnč 26. novembra začeti četrti veliki askok.
Namerjali so zavzeti takoimenovano Visoko
goro, katero so zvali tudi Rojuzan li Grič
211. Ta in zraven njega ležeči Grič 203 sta
bila posebno dobro utrjena in tudi zaradi
njune' oblike se jima je bilo težko približati.
Zraven teh dveh gričev je stal še tretji,
namreč Akazaka. Ti griči so bili velikega
pomena zaradi svoje visočine in zaradi lege,
katero so zavzemali z ozirom na ostale port-
arturske utrdbe. Umljivo je torej, da so se
i Rusi i Japonci bojevali z enako unemo.

O teh bojih poroča ruski častnik takole:

„Od tistega čaša, ko so Japonci napadli
dnč 28. novembra Visoko goro, smo se
neprestano bojevali. Strmi, peščeni obronki
griča so bili tuintam pokriti s snegom, ko
so Japonci začeli bitko, v kateri junaški čini
niso bili prav nič nenavadnega in katera je
bila tako krvava, da so se zgražali celo
hladnokrvni junaki portarturski.

Japonci so bili prisiljeni lezti po strmih
obronkih, ne da bi mogli tudi sami streljati,
nasproti odprtim žrelom pušek in topov,
ki niso morda še nikdar bruhali bolj gotovo
in bolj grozno ogenj in — smrt. Zraven
sem bil in zdelo se mi je, da ne more
meso in kri niti en trenutek prenesti takega
ognja. Cele kompanije sovražnikov so pa¬
dale naenkrat, toda vedno so vstajale nove,
ki so prodirale besno in odločno naprej.
Njihove hrabrosti ne morem zadosti pre¬
hvaliti, a tudi junaštvo naših čet je bilo nad
vsako hvalo. Pogosto se je bojeval mož
proti možu, tako da so vojaki nastavljali
cevi svojih pušek na prša nasprotnikov in
streljali ali rabili bajonet kakor sabljo.

Obronek gore je bil pokrit z mrtvimi
trupli in sneg je bil ves rdeč od krvi ranjen¬
cev, izmed katerih so se nekateri splazili
na mesta, pokrita s snegom, da bi jim ta
ohladil pekoče rane in olajšal smrtne bole¬
čine. Slednjič smo se — kakor je običajno
v takih slučajih — umeknili nazaj in pre¬
pustili Jelo, da poženejo sovražnika z vrha,
svojim topovom bližnjih fortov.

Neki dogodek se mi ne bo nikdar iz¬
brisal iz spomina. Ko je japonski zastavo¬
nosec prišel na vrh in zasadil zastavo v
zemlje je planil neki velikanski ruski na¬
rednik z besnim krikom iz vrste umika¬
jočih se tovarišev nazaj na višino, pograbil
zastavo, jo raztrgal z rokami in zobmi
in omagal, zadet od sedmih sovražniških
kroge j.

K so se Japonci vsled ognja topov
umeknili, smo mi zasedli goro. Drugi in
tretji napad je bil podoben prvemu, dasi
je bi drugi najhujši izmed vseh, ker smo
se bojevali skoro samo iz neposredne bli¬
žine Usmiljenja ni poznal nihče. Ko so se
pri tretjem napadu začeli Rusi umikati, toda
še vedno obrnjeni proti sovražniku, je
splezal japonski zastavonosec, visoko vihteč
zastavo v roki, na vrh in padel mrtev na
tla. Takoj je vzdignil drugi zastavo, toda v
istem trenutku omagal, zadet od mnogih
krogelj. Ta slika se je vrstila šestkrat. Ko
je slednjič deveti mož prijel za zastavo, je
zaklical ruski častnik: „Ne streljajte na moža
z zastavo, saj jo bodo vendar zasadili."

Japonci so se poslužili pri tem napadu
z dobrim uspehom nenavadnega sredstva.
Nakopičili so velike grmade iz oglja in
žitnih snopov ter jih zažgali, ko je veter
pihal nasproti Rusom. Požar je bil velik.
Plamen in dim je prisilil Ruse, da so se
umeknili.

Rdeči žar je obseval sliko, groznejšo in
strašnejšo, nego si jo je mislil kdaj Dante.
Do takrat so Japonci gotovo že bili izgubili
2000 življenj. Naše izgube so bile pod dva

tisoč. Yes obronek je bil v pravem po¬
menu besede pokrit z mrtveci in ranjenci.
Jarki so bili potoki krvi in vsaka višja točka,
vsaka gruda, vsaka puška, vse je bilo rdeče
pobarvano.

General Šteselj je rekel: „Lahko bi si
zopet osvojili goro, toda ni tolike važnosti
za nas, da bi mogli opravičiti vse nadaljnje
žrtve".

Napadu je sledilo peturno premirje, da
se pokopljejo mrtveci. Treba je bilo zelo
hiteti in Japoci so se gotovo večkrat strašno
zmotili. Cele kupe mrličev, med katerimi so
se gotovo nahajali tudi obnemogli ranjenci,
so pometali v jame in jarke. V temi in v
mrzlični naglici, s katero so delali, niso
mogli razločevati med mrtveci in ranjenci.
Komaj eden izmed častnikov, kateri so bra¬
nili grič, je izšel nepoškodovan iz boja in
število padlih mladih častnikov je bilo ne¬
izmerno veliko.

Port Artur je molčeč, izmučen: samo
grom topov odmeva. Rusi varčujejo s svojo
municijo in streljajo samo takrat, kadar so
si gotovi uspeha. V fortih živi še 16.000
mož in ti imajo malokdaj kak trenutek miru.
Vsi generali razun Steslja ležč s svojimi
vojaki v fortih. Vsako poslopje v mestu je
manj ali več poškodovano.

Port Artur ni bil nikdar strašnejši kakor
v noči 9., ko so japonske granate večkrat
zadele v bolniščnice in ubile sedem bol¬
nikov. Drugi bolniki, ki so mogli bežati,
so tekli po ulicah, pokritih s svežim sne¬
gom. V svojih belih, bolniških oblekah so
bile te blede, ranjene in onemogle posUve
naravnost strašne. Minilo je precej časa,
preden se je straži posrečilo, da so spravili
ljudi zopet v bolniščnice, in mnogo jih je
umrlo vsled mraza, kateremu so bili precej
časa izpostavljeni. V bolniščnicah leži sedaj
8000 bolnikov in ranjencev."

Neki drugi ruski častnik, kateri je prišel
v Čifu, pripoveduje, da je vrh Griča 203,
katerega so si Japonci osvojili s tako veli-

304

kanskimi žrtvami, bil zaseden samo od 600
Rusov. Vendar se to ne ujema prav s po¬
ročilom častnika Micenzova, kateri pravi,
da je v tem boju poginilo blizu 2000 Rusov.
Zanimivo je, da so tudi tukaj, kakorvŠaho,
najhujši sovražniki med premirjem stopili iz
svojih rovov in da so Rusi pokazali Ja¬
poncem svojo naklonjenost s tem, da so
jim podarili šest steklenic konjaka. Japonci
pa so „prijateljem“ poplačali dobroto z

več dolgo braniti. Saj so Japonci vzeli Grič
203, ki je bil velikanskega pomena za trd¬
njavo, ker se je z njega obvladoval celi
položaj. Topov sicer Japonci še niso mogli
postaviti nanj, ker so bili vsi griči v okolici
zasedeni od Rusov. Kljub temu pa je bil
ta grič zanje zelo znamenit: z njega so
namreč opazovali, kako padajo japonske
kroglje v mesto in v pristanišče, in dajali
navodila svojemu topništvu, kako naj strelja.

Japonci po boju ogledujejo svoje mrliče.

osmimi steklenicami piva. Piva namreč ni
več bilo v Port Arturju. Ko so dejali ja¬
ponski častniki svojim ruskim tovarišem:
„Vi ste hrabri", je odgovoril general Smir-
nov, komandant forta: „Nismo hrabri, tem¬
več se razumemo na svoje delo.“

S tem je bila že skoro odločena usoda
trdnjave. Ni se sicer še moglo reči, koliko
časa preteče, preden zaplapola japonska
zastava na portarturskem zidovju, toda go¬
tovo je bilo, da se Rusi ne bodo mogli

Devet dni po zavzetju Visoke gore je
zadela oblegano posadko ravno tako ve¬
lika in nič manj občutna izguba - ubit je
bil namreč general Kondratenko. Ta izvrstni
general je bil namreč po svoji priljubljenosti
pri vojakih, po nenavadni, neutrudljivi vz¬
trajnosti in po svoji neumorni znajdljivosti
duša vsega obrambnega gibanja v trdnjavi.
Japonska kroglja je priletela v velikem loku
in pobila generala in vse ljudi, ki so bili
z njim. Steselj je baje enkrat rekel, da je

Vojska na Daljnem Vzhodu.

20

Japonci vzamejo portartursko utrdbo.

306

Kondratenko njegova desna roka, in Če mu
to odbijejo, da mora levico podati sovraž¬
niku v znamenje, da se je vdal. Ali so te
besede resnične ali ne, tega ne vemo, toda
to je gotovo, da je bil Kondratenko vodja
cele defenzive in da je imel nenavaden dar,
da je znal navdušiti častnike in vojake za
junaško požrtvovalnost in, kar je še važ-
neje, vzpodbuditi jih k inicijativi.

Kaj je bila pravzaprav Stesljeva uloga,
ali je kot komandant kaj storil, tega ne
vemo in morda popolnoma gotovo tudi
nikdar vedeli ne bomo. Toda v svojih
precej temnih brzojavkah je Steselj namignil,
da je izgubil s Kondratenkom nekaj korist¬
nega in nenadomestljivega.

4. Japonci obstreljujejo luko.

Ko so Japonci zavzeli Grič 203, so za¬
čeli njihovi topovi takoj obstreljevati rusko
brodovje, katero se je nahajalo v različnih
delih luke. Hoteli so si biti popolnoma go¬
tovi, da so ruske ladje nerabne. Hoteli so
pa tudi oprostiti svoje brodovje, ker je bilo
baltiško brodovje že poldrugi mesec na
poti, japonske ladje pa so nujno potrebo¬
vale popravila.

Začeli so meriti na posamezne ruske
ladje, in te se niso mogle več skriti v vz¬
hodni del luke, kjer so bile prej na var¬
nem. Kajti sedaj so dosegale japonske kroglje
vse dele obsežne luke.

Obstreljavanje se je začelo dne 3. de¬
cembra in je trajalo do 12. istega meseca.
Glavni cilj japonskim topovom so bile ve¬
like ladje „Retvizan“, „Poltava“, „Peresvjet“
in „Pobjeda“, dve križarki „Palada“ in „Ba-
jan“, topničarka „Giljak“ in minonosec
„Amur“, ki so v nasprotju s „Sevastopolom“,
ki je med obstreljevanjem vedno zapuščal
ob jutranjem svitu svoje mesto, ostajale v
istem položaju. Na razne načine so razla¬
gali položaj teh ladij. Misel, da so bile vse
že ob žačetku obstreljevanja nerabne in da
se celo niso mogle nič premikati, je never¬

jetna. Prej bi verjeli, da so bili Rusi prisi¬
ljeni vsled potrebe porabili vojake in to¬
pove z ladij v bojih na suhem. Trdilo pa
se je tudi, da so Rusi odprli na svojih
ladjah spodnje ventile in jih tako poto¬
pili v plitvi vodi, da bi jih tako vsaj ne¬
koliko obranili razdirajočih japonskih kro-
gelj. Toda to poročilo nasprotuje japonskim
opazovanjem med obstreljevanjem.

Japonci so topove z ladij spravili na
suho. „Pobjeda“ je bila dne 3. decembra
šestkrat in dne 5. decembra sedemkrat za¬
deta; dne 8. decembra se je že zelo na¬
gnila na stran, tako da se je z zahodne
strani videl že oni del ladje, ki je bil sicer
pod vodno črto. Srednji d'mnik je bil zelo
poškodovan in ladja se je potopila v vodo
do glavnega krova. „Retvizan“ je bil v
prvih dveh dneh obstreljevanja 19krat zadet
in zaradi tega je tudi veliko pretrpel; osmega
dne popoldne je bil že tako pogreznjen,
da se je dotikal dna ; tudi on se je precej
nagnil, tako da je bil skoro ves zgornji
krov pod vodo. Po obstreljevanju dne 9.
je segala voda pri plimi do poveljnikovega
stolpiča. Ravno tako se je godilo tudi „Pol-
tavi“, katera se je potopila že 5. decembra,
zadeta od devetih krogelj. „Peresvjet“ je
ležal z zgornjim krovom v vodi in „Palada“,
ki je stala med „Retvizanom“ in „Amurjem“
in katere Japonci zato niso mogli natančno
opazovati, se je začela dne 8. dec. počasi
potapljati; pozneje se je na tej križarki unel
ogenj, tako da se je nagnila precej na stran.
Tudi „Bajan“ se je užgal ta dan in se je
tako zelo nagnil, da se je skoro popolnoma
prebrnil. Minonosec „Amur“ se je pogreznil
dne 8., zadet od devetih krogelj; topni¬
čarka „Giljak“, ki je stala tesno ob obrežju,
se je pogreznila na dno, prestreljena na
devetih krajih.

Med obstreljevanjem ladij so veliko
tudi trpela ruska skladišča za blago, zalo¬
ge in druga poslopja, ki so ležala ob no¬
tranji luki in v bližini arzenala. Dne 5. de-

307

cembra je unela neka kroglja, ki je padla
v poln magazin, tako velik ogenj, da so ga
komaj zadušili. Dne 13. so merili japonski
topovi zlasti na arzenal, skladišče torped in
na ladje, ki so bile tam v bližini. Skladišče
za torpede je gorelo celo uro in izmed la¬
dij so bile tri razdejane in ena pogreznjena.

Kljubu živahnemu streljanju pa Japonci
niso mogli veliko škodovati ladji „Sevasto-
pol“, o kateri so menili, da je bila usidrana
v vzhodnem delu luke; videli so namreč
s svojih pozicij samo njene jambore in
zgornji del, medtem ko je vse ostalo za¬
krival neki hrib. Vendar so spravili Rusi
zaradi varnosti ladjo vsak dan ob jutranjem
svitu v zunanje brodišče, kjer so jo mogli
sovražniki samo indirektno obsfreljavati in
kjer je zaradi slabega vremena ni bilo mo¬
goče zadostno opazovati. Japonci so torej
poklicali na pomoč svoje torpedovke. Te
so napadle „Sevastopola“ ponoči dne 9. dec.
in temu napadu sta sledila dva nova dne
12. in 13. Toda ti poskusi so ostali brez¬
uspešni, ker je „Sevastopol“ vedno pre¬
podil sovražniške torpedovke s svojim vz¬
trajnim in silnim ognjem, ki bi bil gotovo
še silnejši, ko bi „Sevastopol“ ne bil moral
odati precejšen del svojih topov oblegani
trdnjavi. Kljubu majhnemu število topov
je uničil eno japonsko torpedovko, tako
da so jo morali pripeti in odvleči iz
boja, in občutljivo zadel tudi tri druge.
Dne 14. zjutraj je močno snežilo in tega
ugodnega trenutka sta se poslužila dva od¬
delka japonskih torpedovk ter sta napadla
»Sevastopol“. In to pot je že utrujeni
ruski ladji odpovedala sreča, zadela jo je
nasprotna torpeda, tako da se je potopila
do torpedne cevi. Naslednjo noč se je na-
P a d ponovil s šestimi oddelki torpedovk
' n  je trajal do drugega jutra. V tem boju
je več ruskih krogelj zadelo neko napada¬
jočo ladjo, vsled česar se ta ni mogla več
gibati; tudi poveljnik in pet mož je bilo
ubitih. Drugo ladjo, ki je poškodovani hi¬

tela na pomoč in jo pripela ravno v naj¬
hujšem ognju, je zopet zadelo več granat.
Težko poškodovano torpedovko so torej
morali prepustiti usodi in so se zadovoljili
s tem, da so rešili z nje vojake. Še neko
drugo japonsko ladjo so Rusi tako srečno
zadeli, da je bila nekaj časa nerabna v boju ;
vendar se je Japoncem posrečilo spraviti
jo na varno. Mrtvih in ranjenih je bilo
24 mož. Japonska opazovalna postaja je
opazila, da se je izmed ruskih ladij, katere
so se razun „Sevastopola“ udeležile boja,
(oklopnica „Odvažni“ in več rušivcev tor¬
pedovk) potopil s polomljenimi jambori
eden rušivec torpedovk. Toda Judi moč
„Sevastopola“ je pojemala. Torpedo — neki
ruski ujetnik je izjavil, da jih je osem za¬
delo torpedno mrežo ladje — je napravil
skoro osem čevljev veliko luknjo v spod¬
njem delu. Voda je vdrla v notranji del
ladje — ves trud in ves napor zastonj:
ladja se je začela potapljati in se je slednjič
potopila, potem ko so porabili sovražniki
zanjo najmanj 150 torpedovk!

Razun imenovanih ladij so Japonci po¬
topili še pred kapitulacijo Port Arturja tudi
ladji „Gajdamak“ in „Vzadnik“, ki sta pri¬
padali k sibirskemu oddelku, ter tri rušivce
torpedovk. Po predaji trdnjave so Japonci
zasledili v luki še več pogreznjenih ladij,
katerih med obstreljevanjem luke niso mogli
opaziti in izmed katerih so nekatere gotovo
Rusi sami potopili. Nekaterim ruskim ru-
šivceni torpedovk pa se je posrečilo med
hudim snežnim viharjem predreti japonsko
blokado in dospeti v Čifu, kjer so jih raz¬
orožili.

V Rusiji nekaj časa sploh niso hoteli
verjeti, v kakem slabem položaju da je port-
arturska posadka, odkar so se Japonci po¬
lastili griča 203. Dvomili so namreč, da bi
bila omenjena gora tolike važnosti z ozirom
na celo trdnjavo. Zato so tudi trdili, da so
poročila admirala Toga namenoma napačna
in neresnična in da merijo samo na to, da

20 ’

308

bi premotila in zbegala baltiško brodovje,
ki je že bilo na poti proti Port Arturju.
Ko so pa tudi od ruske strani potrdili to
vest, so skušali to neprijetno resnico na ta
način prijetno razlagati, da so rekli: To,
da so se Japonci spravili na brodovje v
Port Arturju, je najboljše znamenje, da so
popolnoma obupali, da bi se mogli pola¬
stiti kdaj trdnjave same.

Kako pameten in previden je bil ta ja¬
ponski korak, da so namreč uničili port-
artursko eskadro, so pokazali poznejši do¬
godki. Japonci so namreč morali preprečiti,
da bi bila portarturska luka ob prihodu
baltiškega brodovja — brez ozira na to, v
čigavih rokah da je trdnjava sama — močna
opora ruskim ladjam, in so morali skrbeti
za to, da oproste do tistega časa svoje
brodovje izpred Port Arturja, da se more
postaviti proti novemu sovražniku. Ta na¬
men so tudi dosegli. Večina ladij je lahko
že pred izročitvijo trdnjave odplula izpred
Port Arturja in je bila na razpolago proti
ruski moči, ki se je nahajala na severu, in
proti ruskemu brodovju, ki se je upov polno
pomikalo sem od juga.

Japonska vojna pekarna.

Japonski general Cuhigu med obleganjem
Port Arturja.

5. Poslednji boji.

Že v prvih dneh decembra so se raz¬
nesle v javnosti vesti, po katerih bi se moglo
sklepati, da se nahaja Port Artur v slabem
položaju. — Po poročilih ruskih
ujetnikov so morali zmanjšati
dnevne deleže in kruh pripravljati
iz slabejših žitnih vrst; tudi tifus
in dizenterija sta bila razširjena.
Ta poročila so sicer uradno za-
nikavali, toda ruski in japonski
glavni stan sta jih potrdila. Daši
je bila blokada cel čas obleganja
le nepopolna in so jo večkrat
prodrle ne le kitajske džunke,
ampak celo parniki, ki so tako pri¬
našali muničije in hrane, je bilo
vendar na ta način trdnjavi malo
pomagano, ker so bile potrebe
prevelike, da bi jih mogle pokriti
tako majhne množine hrane in
streliva. Tudi prevažanje oseb
in poročil iz trdnjave in vanjo

309

je bilo jako težavno in zelo nevarno,
deloma zaradi japonske blokade, deloma
pa zaradi nezanesljivosti kitajskih mornarjev
na džunkah. Ko je bila slednjič v prvih
dneh decembra še postaja brezžičnega brzo-
java ob podnožju Zlate gore (na takoime-

novani električni skali) vsled neprestanega
obstreljevanja uničena, se je položaj v trd¬
njavi še shujšal, ker ni dobivala nobenih
Poročil niti z mandžurskega bojišča, niti o
baltiškem brodovju, od katerega je še vedno
u Pala pomoči in rešitve.

Ker je japonska artilerijska postaja na
Griču 203 obvladovala ne samo celo luko,
ampak tudi vse dele mesta, so se seveda
povsod kazale škodljive posledice njenih
krogelj. Zato je lehkč umljivo, da so ob
obstreljevanju tudi bolniščnice veliko trpele,

da je bila marsikatera občutno poškodovana
ter da je bilo tudi veliko ranjencev (po
zadnjem poročilu Stesljevem na carja jih je
ležalo 14.000 in vsak dan jih je še prišlo
300 no\ ih!) na bolniških posteljah nanovo
ranjenih in celo ubitih; tudi dva zdravnika

310

in ena postrežnica so bili smrtno poškodo¬
vani. Ta kruta dejstva so narekovala generalu
Šteslju v že imenovanem poročilu obupne
besede: „Sovražnik nas obstreljuje dan in
noč povsod z llcolnimi topovi. Zlasti je
naperjen njegov ogenj proti bolniščnicam
in lazaretom, ker ve, da vsi naši ranjeni
junaki zopet stopajo v vrste brambovcev,
kakor hitro jim je to mogoče." Tudi gene¬
ralu Nogiju je pisal Šteselj v tej zadevi s
temi besedami : „Čast mi je naznaniti vam,
da vaša artilerija bombardira naše bolnišč-
nice, katere je lehko spoznati po zastavi
,rdečega križa'. S stališča vaše artilerije se

preprečiti, da ne dosežejo naše kroglje na¬
meravanega cilja, vam zagotavljam svoje
visoko spoštovanje."

Medtem, ko so Japonci obstreljevali luko
in mesto, so obenem nadaljevali tudi svoje
napade na utrdbe Taijankan, Ifzušan in
Antzešan, ki ležijo zahodno od železnice,
ter na Sungšušan, Erlungšan in Kikvanšan,
ki se nahajajo na vzhodni strani železnice.
Te posamezne utrdbe pa so obstajale iz
več delov (tako je bil na primer zapadni
in vzhodni Kikvanšan).

Fort Itzušan so imeli za enega izmed
najvažnejših. Njegovi jarki so baje nena¬
vadno široki in
izkopani v po-
polnomakameni-
tih tleh, tako da
je bilo mogoče
podkopati utrd¬
bo le z največ¬
jim naporom in
v dolgem času.
Zato se Japonci
niso mogli pola¬
stiti niti tegaforta,
niti utrdbeAntze-
šan; o izročitvi
teh dveh delov
utrdbe so se mo-

Utrdba „Zlata]Jgora“ pri Port^Arturju.

rali pogajati šele

te zastave lehkd vidijo. Prosim, da prepo- pri kapitulaciji Port Arturja. Pač pa se je po¬
veste obstreljevanje." f  srečilo Japoncem vzetivnoči od 18. na!9. dec.

Poveljnik oblegajoče armade je odgo- j
voril: „Štejem si v čast vam naznaniti, da
ni japonska artilerija, katera spoštuje človeko-
ljublje in ugovore, še nikdar od začetka
obleganja sem namenoma streljala proti po¬
slopjem in ladjam z zastavo rdečega križa.
Največji del trdnjave se s pozicij naše arti¬
lerije ne more opazovati in, kakor vam je
znano, ne dosežejo vse kroglje namerava¬
nega cilja in to tembolj, ker topovi vsled
dolgotrajnega hrabrega odpora vedno slabše
zadevajo. Srčno obžalujoč, da ne morem

takoimenovani „Severnifort“ kikvanske utrdbe
— in to je bil prvi znatnejši uspeh, katerega
so dosegli Japonci, odkar so začeli dolgo¬
trajno in z mnogimi izgubami združeno ob¬
leganje s suhega. Temu uspehu sta sledila
kmalu dva nova — zavzeli so Erlungšan
(28. decembra) in Sungšušan (30. decembra),
kar je bilo za trdnjavo odločilnega pomena.

Japonci so se poslužili pri naskoku na
glavni pas portarturskih utrdeb nekega sred¬
stva, katero so smatrali ob velikem napredku
topništva novejšega časa za zastarelo in ka-

311

terega niso rabili od obleganja Sevastopola
(1854—1855) sem nikoli več: izkopali so
namreč pod okopi predore, jih razstrelili
ter tako razdirali močne okope. Po napor¬
nem delu, ki je trajalo pod varstvom njiho¬
vega topništva cele tedne, se jim je slednjič
posrečilo zgotoviti tak predor pod nekim
okopom, katerega imenujejo poročila „Se-
verni front Tunghlikvanšana". Predor je ob¬
stajal iz dveh, 12/« dolgih glavnih hodnikov
s štirimi postranskimi prostori in v njem
sta bili baje dve toni dinamita. Dne 18. de¬
cembra — zgodaj popoldne — so predor
razstrelili ter tako napravili precejšnjo vrzel
v severnem in vzhodnem frontu okopa. Dva
oddelka prostovoljcev sta bila pripravljena
za napad;-prvi je začel prezgodaj naskok,
tako da ga je neka, malo zakasnela eksplo¬
zija skoro popolnoma uničila; drugi pa je
udri v utrdbo, katere posadka je bila zelo
presenečena vsled napada, ker se ni začel,
kakor običajno, s streljanjem topov. Začelo
se je strašno klanje, ki je trajalo do polnoči
in v katerem je bil pobit velik del ruske
posadke. Japonci so uplenili pet manjših in
dva velika topova ter veliko zalogo streliva.
Rusi so najbrže mislili, da ne morejo več
braniti utrdbe Kikvan, kajti general Šteselj
je naznanil carju z brzojavko dne 20. de¬
cembra, katero so pa objavili šele po kapi¬
tulaciji, da je ukazal, naj zapustč fort II.
Ostanki čet so se umeknili v »Orlovsko
gnezdo 11  in »Kitajski zid“; izgube teh dveh
dni je cenil Šteselj v omenjenem telegramu
na 200 mož. Vendar niso mogli zapustiti
forta II. pred 21., ker naznanja neka Štes-
ljeva brzojavka od 21. — objavljena tudi
šele po kapitulaciji — da je bil Kondratenko
ubit dnč 20. ob 9. uri zvečer v tem fortu,
in sicer od kroglje iz 1 lcolnega topa, kije
ubila razun generala tudi šest drugih čast¬
nikov in dva podčastnika ter ranila sedem
častnikov. Mogoče je, da so ti častniki ravno
pripravljali, kar je potrebno, da se izvrši
dano povelje, ko jih je zadela smrtna kroglja.

Razun uspešnega napada na Kikvanšan,
s katerim so Japonci pridobili trdno oporo
pri naskokih na vzhodne forte, so se bližali
koncu tudi napadi na zapadne utrdbe Erlung-
šan in Sungšušan. Približno 1 km  jugo¬
vzhodno od Gore 203 so Japonci zasedli
dobro pozicijo, da bi od tukaj pripravljali
napad na Novo mesto in da bi Rusom pre¬
trgali zvezo s skrajnim, jugozahodnim fortom
Liautišanom, če bi hoteli to utrdbo, katero
so smatrali za nepremagljivo — morebiti v
upanju na pomoč baltiškega brodovja —
porabiti kot redut za poslednji odpor.

Naskok na Kikvanšan je presenetil rusko
posadko, vest o padcu Erlungšana pa je
presenetila skoro celi svet. Zraven Liauti-
šana so namreč smatrali Erlungšan za naj¬
močnejši in največji del obrambnega pasu
in zato se je zdelo tem bolj neverjetno, da
bi Rusi, ki so se sicer povsod tako ime¬
nitno bojevali in se naskakujočim Japoncem
tako trdovratno upirali, prepustili sovražni¬
kom to važno točko brez velikih bojev.
Dne 28. dec. ob 10. dopoldne so z mino
razstrelili prsni ščit utrdbe in ob 7V 2  zvečer
je bil že ves fort v rokah Japoncev. Po
uradnem poročilu oblegajoče armade so
zavzeli fort po razstrelitvi prsnega ščita
v naskoku in takoj začeli kljubu hudemu
ognju sovražnikov z napornimi obrambnimi
deli. —

Ko so si dobili pod varstvom težkih
topov trdno stališče na okopu, so začeli
okoli 4. popoldne z napadi proti notranjosti
forta, zasedli črto težkih topov ter potisnili
branitelje kljubu vztrajnemu odporu proti
grlu utrdbe in skozi to vun. Majhna ruska
četa se je ustavljala do 3. zjutraj na pro¬
storu med črto težkih topov in med grlom
utrdbe. Po poročilu generala Šteslja o na¬
skoku na Erlungšan sta bila uničena dva
ruska bataljona, ki sta se bojevala na okopih.
Trije ruski napadi so ostali brezuspešni.
Poročilo se končuje z besedami, polnimi
strašne slutnje:

„Ko so zavzeli Japonci ta fort, so oni
zdaj gospodarji vsega severovzhoda. Držali
se bomo še nekaj dni. Strelivo smo skoraj
vse porabili. Poskrbel bom, da se prepreči
prelivanje krvi na ulicah." Japonci so baje
izgubili v teh bojih skoro tisoč mož, do¬
bili 500 ujetnikov in uplenili 43 topov.

Neposredno po zavzetju Erlungšana so
se pripravili Japonci za poslednji udarec.
Fort Sungšu, kateri je bil tudi eden izmed

tako premagani. Ob 11. dopoldne, komaj
po enournem boju, je bil fort v rokah Ja¬
poncev. Tudi Rusi so razstrelili pri umi¬
kanju nekoliko rovov, ki so pa en del po¬
sadke, ki je zasedel grlo forta, pokopali
pod razvalinami. Japoncem se je posrečilo
izkopati izpod podrtin 2 častnika in kakih
160 mož še živih, okoli 150 mož pa je bilo
pri eksploziji umorjenih. Mali ostanek po¬
sadke je pobegnil na griče, ki so se nahajali

General Kondratenko in stotnik Nomajenko na mrtvaškem odru na Kikvanski utrdbi

v Port Arturju.

najimenitnejših, se je odprl Japoncem dne
31. decembra; prvi napad so Rusi sicer od¬
bili, toda ko so Japonci razstrelili oklep v
severovzhodnem delu forta, so razvaline
pokopale pod seboj precejšen del ruske
posadke. Toča ročnih granat se je usula
preko okopov na branitelje, kateri so se
razun tega tudi prestrašili in zmedli vsled
nove eksplozije v notranjosti utrdbe ter bili

na južni strani forta. Zvečer istega dne in
naslednje jutro so se Japonci zopet polastili
nekaterih utrdeb in višin ter pognali en del
„Kitajskega zidu" v zrak. Tudi na desnem
krilu oblegajoče armade so znatno napre¬
dovali. Zadnje poročilo generala Šteslja na
carja o obleganju je od novega leta (po
našem koledarju). Kratko omenja imenovane
dogodke in označuje obupni položaj z na-

313

slednjimi besedami: »Nemogoče je držati
se na .Kitajskem zidu 1 . Ukazal sem, naj se
čete ponoči umaknejo na krila za .Kitajskim
zidom 1 . Velik del vzhodnega fronta je v
rokah Japoncev. V novem položaju se ne
bomo dolgo držali in potem se bomo mo¬
rali vdati, vendar je vse v božjih rokah.
Dva polkovnika sta ranjena, eden izmed
njiju zelo težko. Poveljnik utrdbe 3. je po¬
ginil pri eksploziji. Veliki car odpusti
nam!  Vse smo storili, kar je bilo ljudem
mogoče! Sodi nas po §. 64. opravilnika o
obrambi trdnjave. A sodi milo. Skoro
ena 1  P mesecev neprestanega boja je izčrpalo
naše moči. Samo ena četrtina braniteljev,
kate ih polovica je bolna, je zasedla trd¬
njavo na 27 vrst, brez vsake pomoči in ne
da ! >i jih kdo zamenjal vsaj za en trenutek.
Ljudje so kot sence. “

Neki ruski mornarski častnik je podal
nekemu časniškemu poročevavcu v Čifu
sledečo pretresljivo podobo o položaju v
Poi t Arturju po zavzetju forta Sungšu: „Po
groznem klanju so Japonci naskočili fort
Sangšu ter pošiljali na nas odondod točo
granat, kateri se ni bilo mogoče ustavljati.
Ko bi bil general Šteselj še nekaj časa dalj
čakal, bi se bila spremenila posadka v kup
mrličev. Sam general Surimov je zahteval
predajo in posadka, izmučena od dnevnega
ognja, se mu je enoglasno pridružila. In
vendar so jokali vbogi fantje, ko je odšlo
prvo prašanje Nogiju o pogojih kapitulacije.
Vojaki, napol obnemogli lakote in izsesani
vsled bolezni, so stali v rovih in se gledali
topo z velikimi, gladnimi, upadlimi očmi,
medtem ko so častniki, pobiti vsled misli
na predajo, jokali kakor ženske, ki so iz¬
gubile svoje najdražje, kot bi jim hotelo
srce počiti. Strašna usoda, grozna nesreča,
ki je ni bilo več mogoče odvrniti, je vse
spravila v položaj nekake omotice in zme-
Šanosti. Hodili smo okrog kakor žalujoči
po pokopališču in Port Artur je to tudi
bil“.

Naj se smatra to poročilo tudi za pre¬
tirano, gotovo je, da se posadka ni mogla
več dolgo ustavljati, ko je enkrat bil obrambni
pas tako pretrgan vsled osvojitve utrdeb Ki-
kvanšan in Sungušan. Razun tega je opom¬
niti, da prostor, na katerem se je sedaj na¬
hajala ruska posadka, ni imel notranjih
okopov, da je gledala iz vseh kotov hujša
sovražnica kot so bili Japonci — bleda

Kitajski brodar.

lakota, da so glodale moč hrabrih brani
teljev najrazličnejše bolezni in da je zmanj¬
kovalo streliva. Ob pričetku obleganja je
štela posadka okoli 50 000 glav (40.000 vo¬
jakov na suhem in 10 000 mornarjev). Iz¬
med teh je padlo ali umrlo med obleganjem
g—10.000; 15—16.000 je ležalo ob času
predaje ranjenih ali bolnih v bolniščnicah,
25.000 so Japonci odpeljali kot ujetnike.

314

Izmed teh pa je bilo — po izjavi generala
Reit3a — samo 8000 mož zmožnih za boj
in 3000 izmed teh je moralo opravljati raz¬
lične manjše službe in torej ni stalo prav¬
zaprav pod orožjem. Ostanek teh 25.000 je
obstajal torej iz bolnikov, dušno in telesno
popolnoma propalih ljudi, od katerih ni bilo
pričakovati nobene pomoči niti v bojih na
velike razdalje, kaj šele v bližnjem boju,
ki je igral pri obleganju Port Arturja tako
važno ulogo. Razun tega je upoštevati ve¬
like izgube častnikov, zlasti višjih: izmed
10 generalov sta padla 2; od 10 polkov¬
nikov sta dva padla, dva sta umrla za
dobljenimi ranami, štirje so bili ranjeni;
izmed 8 komandantov baterij je eden padel,
štirje so bili ranjeni. Kompanije so štele
povprečno 60 mož, mnogim so poveljevali
zastavonosci. Težki topovi so imeli še samo
po pet granat; konj je bilo komaj za pre¬
važanje topov. Od severa in zahoda je
pritiskal sovražnik, dvakrat bolj močan v
svojem zmagoslavnem veselju, vedno naprej
proti odprtemu in nezavarovanemu pro¬
storu. Tu je bil vsak upor zastonj in celo
nemogoč. Vse je bilo končano.

Letopis obleganega mesta.

(Iz „Novega Kraja“ od 24. septembra.)

Ob svitu 6. avgusta so začeli Japonci
posebno silno bombardirati iz svojih mnogo¬
številnih topov redut št. L Ta osredotočeni
ogenj kakih desetih sovražniških topov je
provzročil, da naši bateriji ni bilo mogoče
delati. Kroglje so - v doslovnem pomenu
besede - zasipale redut. Število ubitih in
ranjenih se je vsako minuto večalo. Silna
izguba na ljudeh je prisilila še nepoškodo¬
vane, da so se skrili v okope: strašni ogenj
topov je uničil v teku 12 ur vse zgradbe
za varstvo ljudi. K sreči je začel sovražni¬
kov ogenj ob 4. uri ponehavati. Ko je to
zapazil komandant morske baterije štirih
topov, mičman B. 1. Bok, je hitro popravil
svoje poškodovane topove ter začel iz njih

streljati na sovražnika. Po drugem strelu
mičmana Boka je sovražnik zopet obrnil vso
silo svojega ognja na ta redut. Po polurnem
delovanju naše baterije, kjer je slednjič stre¬
ljal samo še eden top, je bilo končno jasno,
da je treba zopet skriti ostanke služabništva
pred strašnim, neprestanim ognjem sovraž¬
nikovim; zato je mičman Bok zapovedal
služabništvu oditi v okope, kjer je ubijanje
ljudi bilo znatno manjše. Streljanje na našo
baterijo ni ponehalo. Postajalo je samo zdaj-
pazdaj silnejše, potem pa je zopet nekoliko
potihnilo.

Nastopila je noč in sovražnik je oslabil
svoj ogenj.

Misleč, da se bodo poslužili teme, so
naši prišli iz okopov ter se pripravili, da
jih popravijo in pokopljejo mrtvece.

Sovražnik pa je razsvetlil pokrajino z
raketo in zapazil naše delo na redutu ter
začel metodično, preračunano obstreljevanje
s šrapnelami. Toda to naših ni motilo in
delali so zelo vztrajno. In glej - naša zemna
(pod komando poročnika Priklonskega) in
morska artilerija je zjutraj 6. avgusta začela
streljati na sovražnikovo in redno ter po¬
časno, a dobro merjeno streljanje je priza¬
delo neprijateljevim topovom mnogo škode,
tako da so mnogi za dolgo časa prestali
delovati... Dan je minul brez naskoka, toda
v vednem artilerijskem obstreljevanju s so¬
vražnikom, ki je zdajzdaj neverjetno silno
postajalo, potem pa skoro popolnoma po¬
nehavalo. 8. avgusta zjutraj je sovražnik začel
silen naskok na reduta št. 1 in 2. Japonci
so šli ob strašnem delovanju svoje artilerije,
naperjene proti bližnji bateriji, v gostih ko¬
lonah na redut, zadaj pritiskanj od lastnih
šrapnel in karteč. „Gredo kakor kobilice",
so govorili pri baterijah. In v resnici jih je
bilo zelo mnogo. Naša artilerija je dobro
delovala. Vsak strel je provzročal večje vrzeli
v kolonah, ljudje so se valili v stotinah.

Že prejšnji večer od dveh krogelj ra¬
njeni komandant reduta, kapitan V. N. Gu-

315

sakovskij, odličen strelec, je ostal v vrsti in hladnokrvnosti, z neverjetno mirnostjo de¬
je o asu napada stal pri svoji četi s puško lata pri svojih topovih in s pomočjo strel-
v roki ter je z natančnimi streli med dru- cev odbijata nove besne napade podivjanih
gimi ubil tudi tri japonske častnike, ki so Japoncev . . . Tedaj nastopi jutro 9. avg.,
šli pred napadajočimi kolonami. To je zelo katero spravi iz vrste hrabrega poročnika
razljutilo sovražnika, ki je še vztrajneje, še Priklonskega: on je težko ranjen
silneje prodiral, videč, da njegove kroglje V trenutku popolnega obupa, ko se ne-
zasipajo redut ... Mi smo razvili strašen hote prikrade v dušo spoznanje lastne one-
og< j na sovražnika in prodirajoči, mnogo- moglosti, ko nastopajo poslednje minute
številni neprijatelj, priganjan od zadaj s streli bivanja na svetu, gredč ti mladi častniki,

svoj ■ n topov, ni prenesel našega ognja, tem¬
več se je vrnil ravno pred redutom ter se
spustil v beg, spremljan od neprestanega
streljanja pušek in topov. Toda sedaj prileti
neprijateljska kroglja v shrambo patronov
za puške in se tam razpoči ter provzroči
požar.

in patroni začno pokati, kakor bi stre¬
ljalo mnogo pušek, naperjenih proti Japon¬
cem . . .

Napad je bil odbit z veliko izgubo za
sovražnika. Gosto je bil posejan klanec z
njegovimi trupli ... V odgovor za svojo
nesrečo, ki jih je zadela pri tem napadu,
so znova začeli silno, strašno, demonsko ob¬
streljevanje ; ko se je končalo, je bil pri nas
samo še eden top nepoškodovan. Kroglje
so se usipale na redut kakor toča, razleta-
vale se in otrinki niso puščali niti koščka
zemlje, ki bi ne bil pokrit z njimi . . . Hla¬
den strah smrti je obšel vse, ki se ostali ne¬
poškodovani: smrt je pobirala svojo žetev...

V tem času je bil kapitan Gusakovskij
vnovič ranjen, in sicer tako resno, da .ni
mogel več ostati v vrsti. Na njegovo mesto
je stopil poročnik Priklonskij. Naši morski
topovi na redutu niso v veliko nevoljo Ja¬
poncev niti za trenutek umolknili pod umnim
vodstvom mičmana Boka, ki je ostal v vrsti
brez ozira na velike bolečine vsled mnogo¬
številnih ran, ki jih je dobil prej in sedaj.

In zopet se začenja vrsta obstreljevanj,
strašnih po svojih podirajočih učinkih za
redut in sosedne utrdbe in torte. Bok in
Priklonskij niti za trenutek ne izgubljata

še pred kratkim veseli svojega življenja,
polni žive, krepke nade v svetlo bodočnost,
na najbolj nevarna mesta, naprej, bliže k
smrti, in odtod jih z velikim trudom od¬
rivajo roke vdanih ruskih preprostih ljudi,
katerih živo, pošteno, mehko, dobro srce
čuti vso tragiko v življenju hrabrih načel¬
nikov . . .

Kot komandant in edini oficir v redutu
ostaja mičman Bok. Njegova vztrajnost ne
oslabi niti za minuto: on je i v okopih pri
strelcih i pri morski bateriji, povsod je . . .
Silen, hud je ogenj sovražnika . . . Kroglje
gosto padajo, razletavajo se, toda naši to¬
povi ne molče, noseč sovražniku z vsakim
strelom smrt in razdejanje. Nižji vojaki se
bore z močjo nadnaravnega junaštva, toda
njih število se vsak trenutek manjša. Ogenj
je tako osredotočen, da često pogine vsa
poslana pomoč, preden se ji posreči priti
na redut.

Hladno dihanje smrti caruje okrog ; kri,
potoki krvi po strminah gora, množice trupel
in skaženih delov okrvavljenih človeških
teles, stokanje ranjencev, gromenje topov,
žvižganje in pokanje razletajočih se krogelj
v teku 90 ur — glej veličastne, toda temne
slike in v njenem ospredju stoji peščica ju¬
nakov, napolnjena z zavestjo dolžnosti „ne
odstopiti sovražniku niti pedi ruske zemlje/
Toda sila kola lomi. Od števila junakov,
ki so tekom štirih dni branili redut, je ostalo
samo še enajst ljudi. Častnik je vnovič ranjen
in leži stegnjen v nezavesti na kupu drobcev
in krogelj, zasipajočih redut . . . Poslednji

316

Kontradmiral Viren.

top je pokončan. Redut brani le še enajst
pušek proti mnogim bataljonom sovražnika,
kateri prihaja vedno bliže in bliže ... zlo
prorokujoča tišina, polna groze in temne,
negotove bodočnosti . . .

Enajst junakov, ki so po čudnem na¬
ključju ostali živi, sname kape, prekriža s
širokim mahljajem roke čelo, vzame za vsak
slučaj ključavnice izpo-
lomljenih topov, po¬
loži na nosila svojega
poveljnika, ki se še
ni zavedel, ter se tiho
vzdigne z reduta, ka¬
terega so s takim tru¬
dom, uporom in s to¬
likimi žrtvami branili
do konca . . .

Dolžnost vesti je
izpolnjena

Kaj dalje ? Zmago-
nosni sovražnik se ni
obotavljal povzpeti se
na pusti redut in je
tam razobesil svoje zna¬
menje, katero je čez

nekoliko ur podrl kapitan drugega razreda
Lebedev, ki je prišel preko njihovih glav
na redut in tam sam izgubil svojo hrabro
glavo.

Matroza Šipjelova je dolgo mučila težka
vest, ker je pri odhodu samo vzel ključav¬
nice iz topov in ni mogel popolnoma uničiti
poslednjega. „A če se sovražniku posreči
zopet ga kakorkoli popraviti? Kaj potem? 0
Ta misel ga je mučila dan in noč. Z dovo¬
ljenjem svojega poveljnika, mičmana Boka,
sa je Šipjelov v noči 13. avgusta splazil na
baterijo reduta in tam razstrelil patrone in
topove.

Port Artur pade.

Na Novega leta dan popoldne je pri¬
nesel ruski poslanec iz Port Arturja višjemu
poveljniku oblegajoče armade sledeče pismo
od generala Steslja:

„Če sodim po celi črti vaših postojank,
moram sprevideti, da je nadaljnja obramba
Port Arturja zastonj, in ker hočem šfediti
človeško življenje, predlagam, da se začno
pogajanja o izročitvi trdnjave. Če ste za¬
dovoljni s to ponudbo, blagovolite imeno¬
vati svoje zastopnike ter red in pogoje

Kuropatkin ukazuje častnikom.

317

kapitulacije in tudi kraj, kjer se sestanejo
Vaši in moji odposlanci. Pri tej priložnosti
izražam ekscelenci svoje spoštovanje. Ste-
s e 1 ].“

Nato le odgovoril general Nogi.

„Za komisarja sem imenoval generala
Ijihi, štabnega načelnika naše armade. Sprem¬
ljalo ga bo nekoliko štabnih častnikov in
civilnih uradnikov. Ti se bodo sešli z Va¬
šim poslanci dne 2. januarja v Sušijingu.
Poslanci bodo pooblaščeni podpisati do¬

povedal, da se izkažejo generalu Steslju,
načelniku njegovega štaba in portarturski
posadki vse časti. To se je zgodilo na ta
način, da so Japonci v enem členu pogojev
kapitulacije priznali hrabro obrambo trd¬
njave in da so dovolili častnikom in urad¬
nikom obdržati si meče. Niso pa izpolnili
želje Stesljeve, da se dovoli vojakom oditi
z orožjem v domovino pod pogojem, da
se ne udeleže več sedanje vojske.

Pogoji kapitulacije so bili sledeči:

Cesta v Pekingu.

govor glede izročitve, ki bo veljal tudi brez
poznejšega potrdila od strani višjih ter bo
stopil takoj v veljavo. Pooblastilo za to
pravico naj podpišejo najvišji častniki obeh
strank, da ga komisarji potem med seboj
zamenjajo. Pri tej priložnosti izražam eks¬
celenci svoje spoštovanje. Nogi.“

Mikado je takoj odgovoril na poročilo
Nogijevo o tem važnem dogodku. Ukazal
je, da se izreče hrabremu branitelju Port
Arturja njegovo popolno priznanje, ter za-

1. Vsi ruski vojaki, mornarji, prostovoljci
in državni uradniki, ki spadajo k vojaški po¬
sadki v Port Arturju, so japonski ujetniki.

2. Vsi torti, baterije, bojne ladje, druge
ladje in čolni, strelivo, konji, vse blago,
vsa državna poslopja in vsi državni pred¬
meti naj se izročč Japoncem v njihovem
sedanjem stanju.

3. Če Rusi predmete, ki so navedeni
pod 2. točko, uničijo ali spremenč, potem
ko so pogoji že podpisani, je pogodba

318

neveljavna in japonska armada se ne bo
ozirala nanjo.

4. Izročiti morajo tudi vse načrte utrdbe,
dalje načrte, kje ležč mine v morju in na
suhem, popis vsega osobja v trdnjavi itd.

5. Orožje, s tistim vred, ki ga nosijo
vojaki s seboj, municija, vojne potrebščine,
državna poslopja, ladje z vso svojo vse¬
bino naj ostanejo nepremično na svojem
sedanjem mestu, ruski in japonski komi¬
sarji pa bodo odločili o načinu izročitve.

6. Z ozirom na hrabro obrambo trdnjave
se dovoljuje ruskim častnikom, uradnikom
in prostovoljcem, da obdrže svoje meče in
da se vrnejo v domovino, če se zavežejo
pod častno besedo, da se ne bodo udele¬
žili nobenega dejanja, ki bi bilo naperjeno
proti japonskim koristim. Častnikom se do¬
voljuje vzeti po enega sluga, za katerega
veljajo isti pogoji.

7. Podčastniki in prosti vojaki smejo
nositi svojo uniformo; zbero naj se s svo¬
jimi šotori in s svojim lastnim premoženjem
na kraju, ki ga določi japonsko vojstvo.

8. Sanitetni oddelek bodo Japonci ob¬
držali toliko časa, dokler ga bodo rabili za
obskrbo ranjencev, bolnikov in ujetnikov.

9. Kako naj se ravna s knjigami in li¬
stinami mestne in finančne uprave, se bo
pozneje sklenila pogodba, ki bo imela isto
veljavo kakor ta.

10. Japonska in ruska armada si pripra¬
vita po en prepis te pogodbe, ki stopi takoj
v veljavo, kakor hitro je podpisana.

Pogodba je bila ob 9 3 / 4  zvečer podpi¬
sana. V tistem trenutku, ko so se začela
pogajanja, so nehali vsi boji. Pač pa so
Rusi tačas še uničili ladje, ki so jih sami
potopili v luki, pognali v zrak utrdbe, s
katerih so se zjutraj umeknili, ter razbili
stroje pešaških pušek.

Po osvojitvi.

Dne 4. januarja so Rusi izročili trdnjavo.
Predali so Japoncem 59 zidanih utrdeb,

546 topov, od teh 54 težkih, 149 srednjih,
343 lahkih, 82 670 granat (Rusi trdijo, da
so bile nerabne za njihove topove) 3000 kg
smodnika. 35.265 pušek in 1920 konj.

V luki je bilo razun potopljenih bojnih
ladij in križark še 14 rušivcev torpedovk,
dalje 10 še dobrih in 35 nekoliko poško¬
dovanih parnikov. Potopljene ladje niso bile
niti približno tako nerabne, kakor so priča¬
kovali Japonci, tako da so osvojitelji upali,
da jih nekoliko dvignejo iz vode. Res so
že 24. junija naznanili, da so dvignili in
popravili ladjo „Bajan“, katero so Rusi
neposredno pred kapitulacijo potopili.

Še isti dan, ko je bila podpisana po¬
godba o kapitulaciji, je ukazal Togo, da se
blokada Port Arturja znatno zmanjša.

Mesto je po zavzetju Griča 203 veliko
trpelo, ker so Japonci streljali z znatno
večjim uspehom. Rusi poročajo, da so bila
vsa javna poslopja več ali manj porušena.
Toda bolj grozno nego kroglje topov so
divjali bolezni in pomanjkanje. General
Reiss je rekel nekemu časnikarju, da so
zadnji čas uživali samo konjsko meso in
da ga je dobil vsak mož samo dvakrat na
teden po četrt funta. Ko je pa bilo komaj
toliko konj, da so ravno zadostovali za
prevoz, so nehali tudi ti obroki. Drugi ruski
častniki so pripovedovali, da že od decem¬
bra 1904. niso več dovažali v trdnjavo sveže
hrane. Če si je hotel kdo kaj takega pri¬
voščiti, je moral kupiti za neverjetno drag
denar. Tako je veljala kokoš 20, gos 60,
svinja celo 300 rubljev. Razun tega poro¬
čajo, da je manjkalo tudi obvez za bolnike
in kuriva. — Toda novejša preiskavanja so
dognala, da položaj v trdnjavi ni bil tako
obupen. Kajti Japonci trdijo, da so našli
pri vstopu v trdnjavo velike zaloge streliva
in hrane vsaj še za tri mesece.

Po istem viru je bilo ob času izročitve
v Port Arturju okoli 35.000 ljudi, od ka¬
terih je bilo vojakov kakih 32.000. Bolnikov
in ranjencev je bilo 15 — 16.000, od katerih

319

je umrlo precej po kapitulaciji kakih 500.
Izmed civilnega prebivalstva je pobegnilo
več sto na džunkab in pozneje na parnikih
v Čifu, preostali pa so ostali mirni. Le prvi
dan po kapitulaciji se je pokazal ogenj na
dveh krajih, ki so ga najbrže namenoma
zažgali. Nato se je Steselj opravičil, da pro¬
stovoljci ne zadostujejo za varstvo mesta,
in je prosil, naj kmalu pride v trdnjavo
japonska posadka.

Ujetnikov je bilo vseh skupaj 32.107,
med temi 12 generalov in admiralov. Čast¬
nikom je dal car na prosto voljo, ali od¬
dajo Japoncem častno besedo in se vrnejo
v domovino, ali pa gredo v sužnost. Izmed
generalov so dali častno besedo razun
Steslja še Nadjen in Kostinkov ter admirali
Uhto iški, Gregorovič in Rožtiliskij. Ostalim
pa, ki so hoteli v jetništvo, so določili Ja¬
ponci za prebivališče veliko mesto Nagoja,
ki se nahaja na glavnem japonskem otoku
Nipon. Ostali ujetniki so bili razdeljeni po
oddelkih v drugih mestih Dne 6. januarja
se je odpeljal prvi vlak ujetnikov iz Port
Arturja v Daljni tek odtod na ladjah na
Japonsko. Pripovedujejo, da so japonski
vojaki tekmovali med seboj, kdo se bo ska-
zal prijaznejšega in uljudnejšega ujetim
ruskim tovarišem. Ponujali so jim piva,
hrane, cigar, da bi jim tako olajšali grenke
ure ujetništva. Poročajo tudi, da so se Ja¬
ponci spomnili nečesa posebnega. Ker je
bilo mnogo ruskih ujetnikov, ki niso znali
niti brati, niti pisati, so Japonci zbirali take
ujetnike v večje oddelke ter jih izročili
enemu podčastniku, da jih nauči domače abe¬
cede. Večkrat so baje prirejali tudi skušnje
ler obdarili one vojake, ki so se posebno
odlikovali.

Najžaiostnejša je bila usoda bolnikov
•na ranjencev. Vendar jim je bilo v toliko
bolje, ker ni bilo treba trpeti silnih muk,
ki so jih prestali v bolniščnicah v Port Ar¬
turju med obleganjem trdnjave, ko kroglje
niso prizanašale niti tem poslopjem. Japonci

so sicer skušali zboljšati njihov položaj, a
to ni bilo veliko mogoče. Kajti treba bi jih
bilo hitro spraviti iz kužnega zraka, pota
in zveze pa so bile po večini pretrgane.
Bližnje evropske kolonije so sicer izjavile,
da sprejmejo ranjence v svoje bolniščnice,
a tam je bilo le malo prostora, tako da so
po večini morali ostati še dalje v Port
Arturju.

Dne 8. januarja so praznovali Japonci
slavnostni vhod v osvojeno trdnjavo. Od
severa sem je stopala skozi Staro in Novo
mesto dolga vrsta japonskih vojakov raz¬
ličnih oddelkov, spremljana od zmagoslav¬
nih zvokov godbe. Nato so praznovali
slovesnost v spomin padlim Japoncem.

General Steselj in zmagoslavni Nogi sta
se sešla kmalu po kapitulaciji — dne 4. ja¬
nuarja — v neki koči vasi Suišin. Dolgo
sta se pogovarjala in sta se slednjič razšla
prijateljsko in prisrčno. Podala sta si roke
in pri tej priložnosti je Steselj dal najbrže
častno besedo, da se ne vdeleži več vojske.
Nato je Steselj odšel proti Nagazakiju, da
odtod krene v domovino. To pot je tudi
nastopil dne 17. januarja, spremljan od svoje
soproge, ki mu je stala tudi v najbridkejših
trenutkih vedno ob strani, ter mnogih
častnikov. V vseh lukah, kjer se je ladja
ustavila, so mu prirejali burne pozdrave, v
Carigradu ga je pozdravil ruski konzul in
odposlanec sultanov.

Na Japonskem je vladalo med tem nepo¬
pisno veselje. Prirejali so veselico za vese¬
lico, časopisi so rajali in napovedovali Ja¬
poncem novo dobo, ki nastopi na bojišču,
ko se družita Kurokijeva in Nogijeva armada.
Nogi in Togo sta bila moža, ki jih je obo-
žavalo vse ljudstvo, tako da Tokio ni videl
večjega veselja, nego je bilo tisti dan, ko
sta prišla Togo in Kamimura k mikadu na
posvetovanje.

V Rusiji je bilo seveda javno mnenje
drugačno. Ni vladala toliko žalost in po¬
bitost, kolikor velikanska ogorčenost nad

državno upravo in vsemi njenimi uradniki.
Ljudstvo je prej zrlo s ponosom na Port Artur
in je živelo v trdnem prepričanju, da ga
skoro ni mogoče osvojiti, sedaj pa kapitu¬
lacija v tako nepričakovano kratkem času!

Car je sicer izdal oklic, v katerem proslavlja
padle junake in poveličuje hrabrost pre¬
ostalih vojakov, a tistega morečegačuvstva
ni mogel udušiti v ljudstvu, da ga je vlada
preslepila s svojimi sladkimi besedami in
da se mu je zgodila krivica, ker neizmerni
milijoni, porabljeni za Port Artur, niso imeli

pričakovanega uspeha. — Vlada je tudi
sprevidela, kako nedostatna je bila njena
mornarica in je ukazala,, naj se začne takoj
graditi velikansko brodovje, ki bi stalo ve¬
liko milijard lepega denarja.

Nemški cesar je pohitel, da je poslal
obema generaloma, Steslju in Nogiju, prvo
odlikovanje „Pour le merite 11  („Za za¬
slugo 11 ).

Tako je padel Port Artur. Ni bilo še
vojske v svetovni zgodovini, ki bi se po¬
našala s takim dogodkom, in ni trdnjave,
ki bi se mogla tako dolgo in tako vztrajno
braniti besno naskakujočemu sovražniku.
Neizmerna množica drage srčne krvi je
prelita tam ob kamenitih nasipih Port Ar¬
turja, veliko ljubljenih ljudi gnije v črni
zemlji: kakor strašen spomenik stoji Port
Artur, ves oblit z rdečo krvjo, spomenik
človeškega duha, nikdar mirnega in nikoli
zadovoljnega.

General Steselj.

Ko je nemški cesar vprašal ruskega carja,
ali sme podeliti Steslju red „Za zaslugo",
je car sicer odgovoril silno hladno, a ven¬
dar je dejal, da je Steselj storil svojo dolž¬
nost. Sedaj stoji isti Steselj pred vojnim

General Gripenberg.

Brodovje admirala Nebogatova.

Vojska na Daljnem Vzhodu.

Pustne šeme v Peterburgu.

322

sodiščem in vesti, ki prihajajo iz Rusije, so
vedno neugodnejše zanj.

Po pravici se Steslju lahko očita, da je
pripisoval zasluge svojih generalov sebi.
V prvi vrsti pride tu v poštev general Kon-
dratenko, ki si je res pridobil sijajnih za¬
slug pri obrambi trdnjave. Znano je, da se
je Steselj nekoč izrazil v ožjem krogu pri¬
jateljev: „Tenko — tako je imenoval za¬
upno Kondratenka — je moja desna roka,
in če mi to odbijejo, moram ponuditi levico
sovražniku v spravo.“ To se je dobesedno
tudi izpolnilo. Kondratenka je zadela kroglja
iz topa in nekaj dni pozneje je poslal Steselj
poslanca k Nogiju zaradi izročitve trdnjave.
Razun Kondratenka so se odlikovali tudi
drugi generali, zlasti Tmirnov in Zasulič.

Vsi generali so se izrazili z največjo
nevoljo o Steslju. Pravijo, da je ponudil
Nogiju kapitulacijo proti njihovi volji in
da ni hotel poslušati njihovega svčfa. Po-
vdarjajo, da bi se bila trdnjava lahko dalj
časa držala in da bi bil lahko dobil boljše
pogoje za kapitulacijo. — Ta očitanja so
gotovo opravičena. Razlagati si je mogoče
čudno postopanje tega poveljnika le potem,
če se pomisli na njegov omahljivi in ne¬
stalni značaj. Ko je bil Kondratenko ubit,
je zmanjkalo tistega moža, ki je bil najbolj
priljubljen pri vojakih, ki je znal dvigniti
pogum in moči že omagujoče posadke, ki
je bil neumoren pri vseh važnejših pod¬
jetjih. Steselj ni bil priljubljen v trdnjavi in
ni znal vliti vojakom novih sil. Kondratenko
je padel — Steselj obupa) in se vdal, dasi
še ni bil čas za to. Kajti v trdnjavi so Ja¬
ponci našli še polno streliva, živeža, skoro
nepoškodovanih ladij in še mnogo dobro
utrjenih okopov. Kako lahko bi bil pognal
Steselj vse ladje v zrak, kako lahko mu je
bilo uničiti vse strelivo! Ukazal bi ga bil
vreči v vodo in Japonci bi si ne basali
topov z ruskimi krogljami. Mnogo topov
je bilo nepoškodovanih, dasi bi stalo malo
truda, da jih uničijo za vse čase. Ko bi on

bil dober poveljnik, bi spoznal pravi tre¬
nutek, kdaj se ne more več braniti, uničil
vse, kar bi koristilo sovražniku, in nato po¬
nudil trdnjavo Japoncem. Zakaj ni tega ge¬
neral Steselj storil ? To si je mogoče le
tedaj razlagati, če si mislimo, da je bil vsled
Kondratenkove smrti tako zbegan in zmeden,
da ni mogel več pravega ukreniti.

Ko je prišel general Steselj na Rusko, so
ga sprejeli jako mrzlo. Sedaj stoji, okrašen
z redom nemškega cesarja „za zaslugo",
pred ruskim vojnim sodiščem in že sedaj
se lahko reče, da končna sodba ne bo po¬
sebno častna zanj. Ne morejo razumeti,
kako je izročil sovražniku trdnjavo, še
dobro oskrbljeno z živežem, strelivom in
z nepoškodovanimi utrdbami, trdnjavo, na
kateri je slonelo vse upanje in ves ponos
ruskega naroda ... O obrambi Port Arturja
se lahko trdi: prosti vojaki so storili svojo
dolžnost, pozabil pa je je v odločilnem
trenutku — poveljnik.

V Mandžuriji.

Položaj.

V Mandžuriji sta ostala sovražnika med
tem v tistem položaju, kot smo ju videli
po umikanju iz Ljaojana. Zanimivo je iz
tega časa, da je car podelil vrhovno po¬
veljstvo nad celim vojstvom v Mandžuriji
Kuropatkinu, da ni bil nič več odvisen od
prejšnjega nadpoveljnika Aleksejeva. Ruska
armada je bila razdeljena kakor japonska
na tri dele. Zapadnemu je poveljeval ge¬
neral Gripenberg, srednjemu general Kaul-
bars in vzhodnemu Linjevič.

Ravno tako je bila razdeljena japonska
armada na tri oddelke. Oku je izdal nanjo
oklic, poln samozavesti in zaupanja v bo¬
dočnost. V njem opominja vojake, naj po
tolikih slavnih zmagah vztrajajo v boju ter
gredo proti sovražniku brez obotavljanja in
strahu. Častnike pozivlje, naj ustvarijo pr*'
jazno, dobro razmerje med poveljniki in

323

podložniki in naj vsakega po zaslugi ali od¬
likuje; o ali kaznujejo, a vedno nepristransko.
Mlajše častnike tudi opominja, naj se vedno
uče in izobražujejo, ker se vojna ne konča
še v kratkem času. Poveljnike opozarja, da
se morajo vedno ozirati ne le na položaj
bližnjih čet, ampak tudi na celo japonsko
bojno črto. Ako bi bil kak bližnji oddelek
v nevarnosti, da ga sovražnik premaga, naj

Admiral Roždestvenskij.

mu sosedna četa pride takoj na pomoč,
tudi če bi bilo pričakovati, da izgubi vse
vojake do zadnjega moža. Častniki morajo
paziti tudi na obleko in obutev vojakov, da
bodo v tem oziru preskrbljeni z vsem po¬
trebnim.

Umevno je, da je moral tak oklic vzbu¬
diti v častnikih veselje do dela in v vojakih
zaupanje do poveljnikov. Vrhu tega je prišlo
tudi radostno poročilo iz Port Arturja, da
je trdnjava padla in da se združijo Nogi-
jeve čete — okrog 50.000 mož — s četami
v Mandžuriji. Zato so se Japonci z veseljem
in zaupanjem pripravljali na bodoče boje.

Rusi so med tem utrjevali svoje posto¬
janke. Izkopali so dolg jarek za strelce,
skrit med dvema gorskima vrhoma, tako
da so ga mogli sovražniki opaziti šele v
razdalji od 100 150 m.  Ob jarku niso na¬

ložili kot prsno obrambo izkopane prsti,
ampak nizko plast zelene trate, tako da so
bili vojaki pred krogljami topov dobro
zavarovani. Kakor so bile zavarovane utrdbe

pred Ljaojanom in Mukdenom, tako so ču¬
vale vojake tudi tu različne ovire.

Tako n. pr. množica posekanih vej, ki
je sovražnika pri prodiranju silno ovirala.
Nato tako imenovane volčje jame, ki so
globoke tri metre in izkopane tako blizu
druga ob drugi, da ne more stopiti noga
varno na prostor med dvema jamama. V
njih so nasajeni špičasti koli, na katere po¬
lagajo vejevja in rumene prsti, tako da jih
sovražniku ni mogoče spoznati. Nato na-
sejejo v prst trave in rož — pade dež — in
v nekoliko dneh ne more razločevati takih
volčjih jam od ostale zemlje niti tisti, kdor
sicer pozna njihovo lego Gorje četi, ki naleti
na taka nevarna tla! Ostri koli jo bolj raz¬
mesarijo nego kroglje topov. — Vrhu tega
so Rusi položili na tla veliko železnih zanjk,
ki so mogle konjenike zelo ovirati in ki so
imele to prednost, da jih niso mogli pešci
niti iz blizu opaziti.

General Miščenko napada.

Ko je Kuropatkin zvedel, da je padel
Port Artur — to so mu naznanili Japonci
sami, ker so od veselja spustili v zrak na

Admiral Nebogatov.

tisoče popirnatih zmajev — je ukazal, naj
se umakne Miščenkovo konjeništvo proti
jugu in zapadu.

8. januarja je odšel general Miščenko s
svojimi četami. Njihova moč ni natančno

21  *

Vladivostok.

znana. A misli se, da je imel general s seboj
najmanj četrto divizijo donskih kazakov ter
eno kavkaško brigado ; razen tega še eno
kazaško brigado ter šest baterij, vsako po
osem topov. Mogoče je, da je bil dvojen
namen Miščenkov. Ali je le zato odrinil, da
ne odvadi svojih vojakov dela in da jih
zopet poživi, ali pa je hotel uničiti velike
zaloge, ki so jih imeli Japonci shranjene
pri glavnem mestu Inkau.

Dne 11. januarja je zadelo levo rusko
krilo ob neko četo Hunhuzov, medtem ko
je sreda in desno krilo naskakovala vas
Šantoze, v kateri je bila majhna japonska
posadka. Istega dne so prišli Rusi do mesta
Stari Njučvang, katero so tudi kmalu osvo¬
jili. Tu so uničili 500 voz živeža.

Dne 12. januarja so prišli do Inkava ter
ga jeli obstreljevati s topovi. Sežgali so
kolodvor in veliko množico zalog. Inkau
in neka bližnja vas sta bila zasedena od Ja¬
poncev, ki so najbrže streljali tudi s topovi.
Medtem pa so prišle tudi od zunaj na po¬
moč japonske čete, tako da se je moral
general Miščenko jako hitro umekniti.

Medtem se je zbirala japonska armada
vedno bolj. Vedno krepkejša moč je na¬
skakovala Miščenka, tako da je moral opu¬

stiti vse nadaljnje prodiranje ter skrbeti za
to, da mu Japonci za hrbtom ne zaprb poti.
Zato so se Rusi v noči med 12. in 13. ja¬
nuarjem začeli umikati in Miščenku se je
posrečilo japonske pehotne čete prevariti
in obiti. Ker so bile reke zmrznjene, so
imeli ruski konjeniki veliko lažjo pot. 14. ja¬
nuarja je prišlo do majhne bitke, v kateii
so Rusi izgubili 5 častnikov in 40 tnož.
Izgube cele ekspedicije so znašale okrog
400 vojakov. Sicer pa je prišel Miščenko
skoro nepoškodovan s svojimi konjeniki v
ruski tabor. Med tem časom je poruši! dva
železniška mostova in uničil večjo zalogo
hrane, posebnega uspeha pa ni dosegel s
svojim napadom.

Bitka pri Zandepu.

Po napadu generala Miščenka je vlada
nekaj časa mir med sovražnikoma. Le p°
neprestanih praskah prednjih straž se je
moglo spoznati, da se obe armadi vedno
boljinbolj zbližujeta. Proti koncu januarja
pa je že bilo popolnoma gotovo, da na-
merja Kuropatkin napasti sovražnika, in dne
25. januarja so se res začeli tisti boji, ki so
znani pod imenom „bitka pri Zandepu 11  ali
Hai-kon-taju.

325

_ Poveljnik desnega japonskega krila, ge¬
neral Kuroki, se je še vedno nahajal v onih
gornatih pokrajinah, ki jih je bilo tako težko
napadati in tako lahko braniti. Omenjali smo
že, da je tu napadal Kurokija konjeniški
genera: Renenkampf in da mu je skušal
priti za hrbet, toda brez uspeha. — Nič
manj pa ni bilo Rusom težko napasti sredo
japonske armade, ker je ta bila svoje po-
i stojanke dobro utrdila in zelo

: zavarovala. Napad bi v sredi

j stal veliko žrtev in bi imel le

i malo uspeha. — Rusom ni torej

druge - a preostajalo, kakor da na¬
padejo levo japonsko krilo. Zanje
je bile to tem ugodneje, ker se
je levo krilo nahajalo na ravnih
tleh med rekami Hunho, Šaho in
Tajtseho ter zapadno od ruske
železniške proge.

Desno rusko krilo, ki bi mo¬
ralo napasti levo japonsko, je ob¬
stajalo iz druge armade in je imelo
tri vojne kore, en oddelek pe-
šakov in tri strelne brigade. Na
njegovi desni strani se je nahajalo
konjeništvo generala Miščenka.

Proti vzhodu je bPa tretja armada,
ki je obstajala iz petih vojnih ko¬
rov, zraven nje pa prva armada
— levo krilo — s tremi vojnimi
kori in nekoliko divizijami pe-
šaštva in kazakov, katerim je po¬
veljeval Renenkampf. Cela ar¬
mada je imela okrog 300.000 bo¬
jevnikov in 1200 topov.

Na japonskem levem krilu je stalo pet
divizij, potem štiri brigade domobrancev,
ena brigada konjenikov, dva polka topni¬
čarjev, vseh skupaj 115.000 mož in 342 to-
Pov. Sredo je tvorila četrta armada, ki je
imela 65.000 mož in 198 topov. Desno
krilo pa je obstajalo iz prve armade in je
‘melo 85.000 mož in 306 topov. Vsega sku¬
paj torej 265.000 mož in 846 topov.

Dne 25. januarja je začel general Gri-
penberg napadati s svojo armado, in sicer
na sledeči način: Njegove čete so najprej
prekoračile oddeljene in druga za drugo
reko Hunho, obrnile se na njenem desnem
bregu proti jugozapadu in prestopile zopet
na levi breg. Spredaj je jezdil Miščenko s
svojimi konjeniki in ta si je izbral najbolj
južno točko za vajo, namreč kraj Pejdagon.

Ostale čete so se razdelile bolj proti severu
ter so prekoračile Hunho na raznih krajih.

General Gripenberg je namerjal hitro in
kolikor mogoče tiho obiti levo krilo in ga
napasti z vso silo od zadaj ali pa s strani.
Ko so tedaj Rusi prekoračili Hunho, so za¬
čeli Japonce napadati na celi črti. In res se
jim je posrečilo, da so jih pregnali z majh¬
nim trudom z vseh njihovih postojank. Že

Cesta v Mukdenu.

326

25. januarja si je osvojil osmi vojni kor
kraj Hai-kou-taj, katerega so Japonci branili
z veliko trdovratnostjo. Tudi na južni strani
so Rusi napredovali.

Dne 28. januarja se je posrečilo tamoš-
njim oddelkom, da so si osvojili Zumapu
in Landungou in tako tudi cesto, ki je pe¬
ljala v severni smeri proti močno utrjenemu
Zandepu. Ta kraj so Rusi bili napadli že

26. januarja in pri njem se je razvila vroča
bitka. Japonci so bili Zandepu močno utrdili
in so imeli v utrdbi primeroma veliko šte¬
vilo topov. Rusom ni dosti pomagalo, da
so si osvojili neutrjeni del vasi in ga za¬
žgali. Kajti Japonci so jih prisilili, da so mo¬
rali že osvojeni kraj vsled krepkega ognja
topov zopet zapustiti. Šele ko so tudi oni
pripeljali svoje topove, so toliko omajali
stališče japonskih čet v utrdbi, da so jo
mogli naskočiti tudi pešci.

Tudi 27. januarja se Rusom ni posre¬
čilo osvojiti si Zandepu in to je bilo tudi
usodepolno. Prišle so namreč Japoncem v
Zandepu željno pričakovane prijateljske čete
na pomoč in takoj napadle naskakujoče Ruse.
Razvil se je zelo trdovraten boj. Rusi so
bili kmalu v tako hudi stiski, da jim je mo
ral priti na pomoč 10. vojni kor in 61. pe-
šaška divizija. Tako se je Rusom še enkrat
posrečilo potisniti Japonce nazaj. Toda Zan¬
depu je še vedno ostal v sovražnikovih rokah

Tudi 30. in 31. januarja so se Rusi boje¬
vali ob reki Hunho, toda tukaj manj srečno.
Sovražnik jih je namreč potisnil nazaj na
desni breg reke. Edino kraj Čantanhonau,
ki leži še na levem bregu, je še ostal v
njihovih rokah. Za ta kraj so se bojevali
že prva dva dneva meseca februarja, in
kako vroči so bili ti boji, se razvidi iz tega,
ker so Japonci dvakrat osvojili in dvakrat
izgubili naskakovano rusko postojanko.

S tem so bili boji tudi odločeni in od¬
ločeni ne v korist Rusom. Oni so izgubili
12000 mož in 2000 ujetnikov, Japoncev je*
bilo ubitih 7000. General Miščenko in Šta-

kelberg sta bila ranjena, ravnotako en višji
japonski častnik. Glavna krivda, da so Rusi
izgubili bitko, je bila zopet na podpovelj¬
nikih, zlasti na generalu Gripenbergu. Že
ko je ta odhajal na bojišče, so mnogi dvo¬
mili, ali bode žel tudi v bitkah toliko slave,
kolikor je je žel v odličnih peterburških
salonih. Dogodki so pokazali, da je bil ta
dvom opravičen. Nekateri celo pripovedu¬
jejo, da je pri Kaj-kou-taju silno jel obstre¬
ljevati neki ruski oddelek, ker je menil, da
so sovražniki. Po prvih neznatnih uspehih
je tegrafiral v Peterburg o slavnih zmagah,
slednjič pa je bil poražen. Konec koncev
je bil ta, da so ga zopet odpoklicali z bo¬
jišča; z njim je odšel tudi baron Štakelberg.

Rusi trdijo, da so že med temi boji bili
prišli nekateri oddelki Nogijeve armaae iz¬
pred Port Arturja Japoncem na pomoč.
Sedaj pa, ko je bil Gripenbergov napad
odbit, je imel Nogi popolnoma prosto pot.
In res slišimo pri bitki ob Mukdenu tudi
že o Nogijevi armadi, ki se je nahajala na
levem japonskem krilu.

Bitka pri Mukdenu.

Začetni boji.

Sovražnika sta se pripravljala že začetkom
meseca februarja za napad. Kuropatkin je
hotel začetkom marca ali koncem februarja
napasti sovražnika in tako zopet popraviti
ruske izgube pri Zandepu.

Pred začetkom boja je bila ruska vojna
črta zopet potegnjena v velikanskem loku.
Desno krilo je tvorila druga mandžurska
armada pod poveljstvom generala Kaulbarsa.
Tretji mandžurski armadi je zapovedoval
baron Bilderling in ta je tvorila sredo. Prva
mandžurska armada je pa bila na desnem
krilu in njej je poveljeval njen stari vojsko¬
vodja Linjevič. Razun tega je pustil Kuro¬
patkin še 16. vojni kor kot rezervo južno
od Mukdena. Moč cele ruske armade pod

327

Mukdenom je bila nekoliko večja nego v
bojih pri Zandepu.

japonsko desno krilo je stalo pod po¬
veljstvom Kamimura, nato so sledile Kuro-
kijeve čete, sredo je tvorila četrta armada
Nodzuja in zraven nje je stal Oku s svojo
armado. Zapadno od reke Hanho opazimo
novo armado — čete generala Nogija, ki
so prihitele izpred Port Arturja. Japonska po¬
ročila trdijo, da so imeli Japonci 30.000 mož
manj pred Mukdenom nego Rusi.

Kuropatkin je torej namerjal sovražnika
napasti, in sicer naj bi zopet začelo boj
desno krilo njegove armade, ki je stalo tedaj
pod poveljstvom generalaGripenberga. Toda
naenkrat je moral Kuropatkin izpremeniti
svoj načrt. Kavamuru se je namreč posre¬
čilo priti za hrbet z enim delom svojih čet
generalu Aleksejevu, tako da so se Rusi
morali umekniti in zapustiti Tsinhočeng.

Kuropatkin je sklepal po gibanju na
svojem levem krilu, da morajo tam priča¬
kovati najmočnejšega sovražniškega napada.
Zato je hitel, da je okrepil levo krilo z no¬
vimi četami; generala Renenkampfa je zopet
postavil za konjeniškega poveljnika na levem
krilu.

Dne 26. februarja je izrabil general Kava-
mura ugodni položaj, ki si ga je bil osvojil
prejšnji dan, in je napadel nasproti stoječe
ruske čete, zlasti generala Renenkampfa.
Obenem je Kurokijeva armada naskočila
drugi in tretji sibirski vojni kor, toda bila
je odbita. Cela leva stran japonske armade
je bila ves ta čas popolnoma mirna, na
desnem krilu so pa vedno besneje naska¬
kovali. Dne 27. februarja je tudi sreda ar¬
made začela hudo obstreljevati Ruse iz ve¬
likih — 28 centimetrskih — topov.

Iz teh dogodkov so torej Rusi sklepali,
da jim preti nevarnost od desnega krila.
Toda nenadoma so spoznali Kuropatkin in
njegovi svetovavci dne 1 marca, da je druga
stran nevarnejša. Hitro so ukrenili vse, kar
je bilo potrebno, a bilo je — prepozno.

Kajti Nogijeve čete so že prišle za hrbet
ruskemu desnemu krilu. Kuropatkin je hitro
poslal rezervne čete v smeri zapadno od
Mukdena in prvi sibirski vojni kor z levega
krila proti Mukdenu. Celo desno rusko krilo
se je moralo umekniti preko reke Hunho.

Vzhodno krilo in sreda sta na obeh
straneh neprestano streljala iz topov; samo
Kuroki je prodrl nekoliko proti prelazu Kan-
tulin, katerega so bili Rusi zasedli.

Medtem so se Rusi postavili po Kuro-
patkinovem povelju na desnem bregu reke
Hunho. Tudi druga japonska armada se je

Kitajski cesar Kuan Hsy.

obrnila v severovzhodni smeri. Kuropatkin
si je bil vedno bolj v svesti, kolika nevar¬
nost mu preti, in je zato zbiral kolikor mo¬
goče veliko čet na severu, da bi onemogočil
Japoncem poskus obiti ga. Toda niti on,
niti kdo drugi ni takrat še slutil, v kateri
smeri da mu namerjajo japonske čete priti
za hrbet.

Naenkrat so se pa prikazale dne 3. marca
močne japonske čete na veliki cesti, ki druži
Mukden z Zinmetunom. Nasproti se jim je
postavila polovica ruske divizije, a je bila

premagana in Nogijeve čete so zasedle kraj
Tašičao, ki je v severnozapadni smeri od¬
daljen od Mukdena komaj 15 kilometrov.
To je bilo veliko hujše in nevarnejše, nego
je sploh kdo pričakoval. Medtem je skušal
Kuroki na desnem japonskem krilu prodreti
rusko vojno črto. Toda to niso bili več boji
na videz, da premotijo sovražnika, ampak od¬
ločen in drzen napad. Ti boji so trajali do
5. marca, a Rusi so se jim pod Linjevičem
krepko ustavljali.

potisnile Ruse nazaj do kraja Šahopu in na
zahodu do Mandiapu. Tedaj ni mogel Kuro-
patkin več misliti na napad, dasi je bilo prej
že vse pripravljeno zanj. Medtem je nehal
Kuroki z napadanjem, Nodzu se je pa za¬
stonj trudil s svojimi četami zasesti grič Pu-
tilov. — Tako Rusi na svojem levem krilu
in v sredi niso izgubili niti pedi zemlje in
so se krepko ustavljali sovražniku.

Na desnem krilu se je pa generalu No-
giju posrečilo priti Rusom tako spretno za

* Japonci streljajo v hudem mrazu.

Dne 4. marca so bile vse ruske čete na
zahodu urejene in Kuropatkin je že na-
merjal naskočiti Nogija. Toda ker je neko¬
liko z napadom zamudil, mu je to postalo
pozneje popolnoma nemogoče. A tudi Nogi
je moral odjenjati s prodiranjem, da se
preveč ne oddalji s svojimi ne ravno pre¬
močnimi četami. Moral je čakati, dokler se
ni približala druga armada pod Okujem to¬
liko, da so bile njegove čete v zvezi z
glavno japonsko močjo. Okujeve čete so

hrbet, da so ti to šele spoznali, ko je bilo
že prepozno. To se je zgodilo zaradi ve¬
like Nogijeve hitrosti in zaradi počasnosti
ruskih poročevavcev. Tako je Ojama zmešal
Ruse — in to je bil tudi njegov namen.

Odločilna bitka.

Vsi ti boji so pa bili le priprava za ve¬
liko, odločilno bitko.

Japonci so z navideznimi boji na vzhodu
premotili Kuropatkina, da je zbral največjo

329

silo na svojem levem krilu, med tem pa mu
je prišel Nogi na zahodu za hrbet. General
Kaulbars je slutil, da ga Nogi obkoljuje,
zato se je sam začel umikati, še preden je
prišlo Kuropatkinovo povelje. Ko je Kuro-
patkia spoznal svojo zmoto, je hitro poslal
čete z vzhoda na zapadno stran, toda s tem
so Rusi izgubili mnogo dragocenega časa,
Jap nci pa pridobili. Vrhu tega pa so jim
bili že itak za hrbtom. S tem je bila bitka
pravzaprav že odlo¬
čena, šlo se je le še za
to, da preprečijo Ru¬
som redno umikanje.

Dne 6. marca so se
bojevali zapadno od
Mukdena in en del
ruskih čet je tam začel
celo napadati, a je bil
obkoljen in se je mo¬
ral zopet umekniti.

Dne 7. marca so se
pomeknili deli okrep¬
ljene Nogijeve armade
bolj proti severu, da
bi vendar prišli umi¬
kajočim se ruskim če¬
tam za hrbet. Tako so
se ponavljali v velikem
tisti prizori, ki smo jih
gledali v malem pri
bitki ob Jalu.

Prvi sibirski vojni
kor je stopal z vihra¬
jočimi zastavami in med
zvoki godbe proti Japoncem, ki so se naha¬
jali v bližini Taštsaho. Rusi so se pomikali v
tesnih kolonah, tako da so bili popolnoma
izpostavljeni ognju japonskih topov, a.sami
niso mogli razviti vseh svojih moči. Ruski
napad se je ponesrečil in ostanki so se mo¬
rali umekniti z velikanskimi izgubami.

Bolj proti sredi armade so se vršili vroči
boji, a Japonci niso mogli pridobiti posebnih
uspehov. Toda tudi krepki odpor v sredi

in na vzhodu ni mogel preprečiti umikanja.
Vedno močnejše japonske čete so se pri¬
kazovale na severozapadni strani Mukdena
Rusom za hrbtom in tako je moral Kuro-
patkin vedno prestavljati nove čete z levega
krila in iz srede na desno krilo ter se ne¬
prestano umikati.

To je bilo veliko razočaranje za gene¬
rala Linjeviča in Bilderlinga, njune častnike
in hrabre vojake, ki se niso umeknili niti

v najhujšem ognju japonskih topov za ped
zemlje proti severu. Tedaj pa je prišlo dne
7. marca od vrhovnega poveljnika poročilo
— in zapustiti so morali vse velike zaloge
živil ter oditi s prvo in tretjo armado proti
severu. To se je zgodilo v popolnem redu
in Japonci jih tudi niso skušali zasledovati,
ker so bili po zadnjih bojih preslabi za to.

Ko sta se ti dve armadi oprostili pri¬
tiska Kurokijevega in Nodzujevega, ju je


330

Kuropatkin porabil za to, da je raztegnil
desno krilo daleč severno od Mukdena in
zapadno od majhnega mesta Vuzitaj, ki ne
leži ob železnici. Bili so odločilni trenutki
in Nogijeve čete so vedno siineje pritiskale.
Rusi bi bili izgubljeni, ko bi se Japoncem
bilo posrečilo zasesti železnico in ceste, ki
peljejo proti severu. Zato je Kuropatkin
zadnje odredbe pametno ukrenil, a z njimi
je tudi storil vse, kar je bilo mogoče, da
se odvrne preteča nevarnost. Na desnem
krilu so se Rusi v toliko srečno bojevali v
teh dneh, ker se Japoncem ni posrečilo po¬
sebno napredovati. Tako je bila železniška
zveza s severom zavarovana in s tem Rusi
rešeni pogina.

Dne 3. marca se je postavila vsa zapadna
črta kakor zid ob železnici in cestah proti
sovražniku, da se je mogla prva in tretja
armada umekniti proti Mukdenu. Varovati
železnico na tako velikansko razdaljo je bilo
silno težko, zlasti med neprestanim strelja¬
njem japonskih topov. Šele ko sta se prva
in tretja armada umeknili preko reke Hunho,
se je tudi ta črta nekoliko skrajšala in se
zakrivila nekoliko proti vzhodu, tako da sta
se desno in levo krilo vedno bolj bližali.
Toda iz tega so nastajale zmede in na pra¬
vilno umikanje že radi tega ni bilo skoro
več misliti.

Popolen nered pri umikanju pa je na¬
stopil zaradi nesreče na vzhodnem krilu.
Omenili smo že, da Kurokijeve in Nodzu-
jeve čete niso motile Rusov pri prehodu
preko reke Hunho. Naslednjega dne so se
pa že toliko okrepile, da so prodrle do ime¬
novane reke. Razvnel se je boj. Toda Ja¬
ponci so zlomili odporno moč utrujenih
ruskih čet in prekoračili reko pri Kujzanu.
S tem je bila ruska črta raztrgana in redno
umikanje ni bilo nikakor več mogoče. Ko
je Kuropatkin spoznal, da ne more sam
voditi umikajočega se vojstva, je zapovedal
splošno odstopanje proti Mukdenu. Toda
to se je izpremenilo v nereden, zmeden

beg. Najbolj redno se je še umikal Linje-
vičev oddelek.

Dne 10. marca so Japonci zasedli Mukden,
potem ko so uničili v strašnih bojih skoro
ves prvi sibirski vojni kor. Silna bitka
se je razvila med zadnjimi ruskimi četami
in med Japonci, ki so prodirali od dveh
strani. Generalu Kaulbarsu se ni posrečilo
obdržati v redu svojih čet in med vojaki
je nastal silen strah, ki je postajal vedno
večji, če je zadela kaka japonska kroglja v
množico Rusov. Ko so prišle ruske čete
tako daleč proti severu, da ni več sovražnik
nanje pritiskal, so se na daleč razšle.

Tako se je končala bitka pri Mukdenu,
ena izmed najbolj krvavih, kar jih pozna
zgodovina. Zmagavci so bili Japonci, kajti
Rusi so se morali umekniti iz vseh svojih
postojank — skoro v popolnem begu —
sovražnik je zasedel Mukden in ruske čete
so bile potisnjene daleč proti severu.

Posledice.

Škoda na obeh straneh je bila po bitki
pri Mukdenu nenavadno velika. Rusi so mo¬
rali prepustiti sovražniku velikanske zaloge
streliva, živeža in obleke. Toda to ni bil
največji uspeh japonske zmage. Kajti Ojama
je hotel Ruse popolnoma obkoliti, jih na¬
pasti od dveh strani in popolnoma uničiti.
S tem bi bila vojna na kopnem končana
in, če bi se takrat sklepal mir, bi Japonci
stavili bolj ugodne pogoje nego pol leta
pozneje v Portsmutu. Kuropatkinu torej le
ne moremo odrekati vsake zasluge, dasi je
napravil začetkoma več napak. Zato Rusom
tudi ni bilo toliko na tem, da so izgubili
veliko zalog, ker se je šlo v prvi vrsti za
vojaški uspeh. Veliko občutljivejša pa je
bila izguba na vojakih. Poročila trdijo, da
so Rusi izgubili z ranjenci in ujetniki vred
okoli 120.000 mož. Tudi Japonci so imeli
50.000 mrtvecev in ranjencev.

Uspeh bitke pri Mukdenu je bil za Ja¬
ponce med občinstvom velikanski. Vse je

govorilo in bilo trdno prepričano, da je od¬
ločilna bitka izvojevana in da so Rusi končno
premagani. Tako je sodilo gledajoče občin¬
stvo, a Japonci so takoj spoznali, da je to
pomota; tembolj se je pa pokazalo, kako
so še zmotili opazovavci, pozneje pri skle¬
panju miru, ko so Rusi dobili silno ugodne
mirovne pogoje. Daši so bile namreč ruske
izgube velikanske, vendar Japonci niso do¬
segli tistega uspeha, katerega so si tako
želeli: popolni poraz Rusov. Kajti Rusi so
se umeknili z velikim delom svojih čet —
dasi neredno — proti severu, prihajali so
jim vedno novi transpoti iz Rusije, Japonci
so se pa že dolgo bojevali z domobran¬
stvom in njihove moči bi bile kmalu iz¬
črpane. Ta bitka torej nikakor ni bila tako
uničujoča, kakor je sodila Evropa pod vtisom
ruskega bega. Vendar pa je bila zadnja ve¬
lika bitka na kopnem v rusko-japonski vojni,
dasi je ta trajala še pol leta.

Kuropatkin odpoklican.

Na peterburškem dvoru je že dolgo ru¬
vala neka stranka proti vrhovnemu povelj¬
niku Kuropatkinu. Da se je še tako dolgo
držal na svojem mestu, je gotovo to vzrok,
ker ga je car sam osebno poznal kot vest¬
nega, zvestega in nesebičnega vojaka. Ko
pa po željah Rusov le ni mogel pridobiti
velike, odločilne zmage, se je tudi car vdal
pritisku dvornih spletk in je odpoklical
Kuropatkina ter na njegovo mesto imenoyal
generala Linjeviča. Trdi se, da je Kuro¬
patkin sam prosil za odstop in to je — če
presodimo njegov značaj — tudi mogoče.
Vrhovno poveljstvo v Vzhodni Aziji je nerad
prevzel in le na izrecno željo carjevo, ker
je to smatral za svojo dolžnost. Kako je
bil zvest domovini in carju, priča tudi to,
da je prosil vladarja že potem, ko je bil
odpoklican, naj mu dovoli ostati na bojišču
Car je tej želji tudi ustregel in je zapo¬
vedal, naj zamenjata mesti z Linjevičem,

tako da je Kuropalkin prevzel poveljstvo
prvega kora, katerega je tudi vodil do konca
vojne, dasi se ni pozneje o njem več slišalo.

Kak drugi general bi tega ne bil storil:
Pokoriti se Linjeviču, kateremu je bil prej
sam vrhovni poveljnik. Vrhu tega bi se bil
Kuropatkin tudi lahko opravičil pred vsem
svetom. Potom evropskega velikega časo¬
pisja bi lahko navel toliko tehtnih vzrokov
za svoja dejanja, da bi ne le utihnile vse
ostre sodbe o njem, ampak da bi si bil
celo lahko pridobil ime opreznega in pre¬
vidnega poveljnika. In on tega ni storil. To
samozatajevanje in nesebična ljubezen do
domovine ga dela v očeh nepristranskih sod¬
nikov velikega.

General Nogi.

Na njegovo mesto je stopil Linjevič. To
je mož že osivel v vojaški službi, čudo¬
vito priljubljen pri vojakih, odločen do skraj¬
nosti, silno strog in natančen. Vodil je ar¬
mado do konca vojne in ni imel znatnih
neuspehov. To ga dela v očeh vojakov
znamenitega, da ga smatrajo za velikega
poveljnika. Kljub svoji starosti stopa pokonci
in gibčno, kar pri vojakih veliko velja. Mo¬
goče je, da bi se čete pod njim v kaki
veliki bitki krepkeje in odločneje bojevale
nego so se poprej. — V japonskem taboru
se poveljniki niso spremenili; Japonci so le
hiteli dovažat novih rezervnih čet.

Na trgu v Vladivostoku.

Dvoje pisem.

Gunčulin, dne 12. marca 1905.

Ljubi staršil

V svoji veliki nesreči vas prijazno po¬
zdravljam z najljubeznivejšim pozdravom s
svojimi prijatelji in znanci vred ter vam na¬
znanjam, da sem do zdaj z božjo pomočjo
zdrav, in želim tudi Vam zdravja in vsega
najboljšega. Dalje vam tukaj naznanjam, kar
je v mojem srcu, namreč kako se nam je
godilo od 16. februarja in kje se zdaj na¬
hajamo.

Ljubi starši! Toda kaj naj Vam pišem?
Komaj mi je mogoče vse popisati, kaj se je
z nami godilo, in tudi bi ne žalil rad Va¬
šega ljubečega srca. A vendar Vam hočem
sporočiti, kaj se nam je vse pripetilo. Dne
16. februarja se je začel boj s sovražnikom
na črti od vzhoda proti jugozapadu. Boj
je bil podnevi in ponoči, brez prestanka in
počitka, in mi smo morali biti z vozovi pa-
tron vedno pri rokah. Tako je trajalo ne¬
prestano do 24. februarja. Mi Rusi smo stali
trdno in se nismo umeknili, a naposled so
poveljniki slišali, da nas Japonci obkoljujejo

v loku na levi in desni strani, tako da je
stalo naše vojstvo popolnoma tesno obko¬
ljeno, obsipano od sovražnika s krogljami.
Ni bilo druge pomoči, morali smo bežati.
Med ognjem in gromom topov smo šli po¬
časi nazaj proti mestu Mukdenu. Toda tudi
tukaj se nam ni bilo mogoče držati in zato
smo dne 25. februarja hitro zapustili mesto
ter odšli na sever proti Harbinu. O moji
ljubi starši, morete si misliti, kako mi je bilo
pri srcu! Od 16. februarja do 25. februarja
vedno dan in noč v ognju, nič lakote, nič
žeje, nič spanja, nič utrujenosti, nič misli
na dom, ampak tako mi je bilo, kakor bi
že bil v grobu, kajti smrt mi je plavala nad
glavo. A hvala Bogu, ni se mi zgodilo nič
hudega! Ko bi ne bilo nič slabšega, bi bil
lahko srečen. A ne, prava nadloga se je
šele začela. Ljubi starši! Zdaj Vam povem
od 25. februarja do 1. marca. Ko smo za¬
pustili Mukden in bežali proti Harbinu, mi
je bilo prav lahko pri srcu; mislil sem: zdaj
pridem vendar iz ognja, a ni bilo tako.
Komaj smo se peljali eno uro, potem smo
šli preko nekega hriba, ko pa pridemo na
vrh, je spet začelo grometi in se bliskati iz

japonskih topov na nas z obeh strani, da
smo šli drug čez drugega, kajti pot je bila
ozka, vozov pa je bilo tako veliko, kolikor
jih je le v vojski, a ne samo vozovi, tudi
strašno veliko topov in to vse na eni cesti.
Težko se je bilo ogibati, človek
ni mogel hitro naprej. Tako sem
šel s svojim vozom in konjem
približno eno uro. Granate so
padale in grmele okoli in okoli,
kakor bi bil vihar na nebu. Pa¬
dale so na tla in trgale kose zemlje,
da ni bilo nič drugega videti od
prahu in dima. Naenkrat zadene
kos granate tudi mojega konja,
a ni bil precej mrtev, ampak je
samo vsled udarca zelo oslabel.

Trudil sem se, da ga ne zapu¬
stim, lazil sem še nekaj korakov,
tedaj se mi je prebrnil voz. Zopet
sem vse popravil. Patrone sem
ven pometal, da uidem s praznim
vozom in s svojo obleko, a bilo
je vse zastonj, moral sem pustiti
konja in voz in obleko in vse
in pobegniti.

Nekaj ur sem romal sam. Na¬
enkrat zadenem na sivca, ki je
stal sam in ni imel gospodarja.

Hitro sedem nanj in odjaham tako,
kakor sem bil: brez obleke in
brez hrane. Tako sem jahal do
večera s svojim utrujenim konjem.

Zvečer sem prišel v neko vasico,
oddaljeno eno vrsto od železni¬
ške proge. Lakota in utrujenost
sta me zelo mučili, bil sem na¬
menjen malo počiti in si poiskati
hrane. Toda žalibog nisem našel
ničesar razun tovarišev. A komaj sem po¬
čival nekoliko trenutkov, kar zaslišim vpitje
med tovariši — napadli so nas japonski
konjeniki. Strašen je bil beg po noči, kajti
vse je bežalo pred sovražnikom. Jaz sem
hotel zopet uiti na svojem sivcu, a bilo je

zastonj, nisem ga spravil več pokonci in
sem moral oditi peš. Kroglje so švigale in
frčale kakor dež. Vozovi, topovi in skrinje
z različnimi stvarmi so ležali razbiti okrog.
Jaz pa sem potoval utrujen počasi dalje.

Spomenik carja Aleksandra II. Osvoboditelja za Sofijo

Slednjič je šum utihnil in bitka se je kon¬
čala. Naenkrat najdem vrečo cukra, kar mi
je bilo zelo ljubo ; nabasal sem si dva žepa
in šel dalje. Kmalu potem sem zopet našel
vrečo cukra, napolnil sem z njim tudi druge
prazne žepe in zopet naprej. Nato sem

zopet našel vrečo z obleko in tudi majhno
skrinjico.

V vreči je bilo čaja in malo mesa, kar
sem vzel s seboj. Tako sem romal celo noč

ter še nekoliko počival. Tako je trajalo moje
popotovanje do 7. marca.

Toda polk je zaostal. Od celega polka
sta preostali samo še dve stotniji s približno

do jutra. Zjutraj sem prišel do neke želez- 200 možmi, drugi so bili vsi od sovraž-

niške postaje; zdaj sem imel samo eno željo: nikov pobiti ali ujeti. Tudi od našega od-

spočiti se! Tako sem tudi storil. Ko sem delka manjka še veliko vozov in konj, in ne

se zbudil, sem si skuhal čaja, pil in jedel vemo kje so ostali.

Kazan v Rusiji.

Ljubi starši! Ko bi imel časa, bi Vam
lahko napisal celo knjigo, tako pa moram
nehati s svojim pisanjem. V imenu božjem,
amen. Vaš ljubeči sin Ivan Jakobovič Job
v Balickem, okraj Tiraspol.

Majmakaj, 19. marca 1905.

Ljubi brati

Menim, da si prejel moji dve pismi od
17. decembra in 6. januarja ter da si spoznal,
kako se nam je takrat godilo. Tako je bilo
do 18. februarja vse lepo brez posebne ne¬
varnosti. Tedaj pa se je naenkrat spreme¬
nilo. Ta dan je namreč ob eni uri popoldne
naenkrat počila bomba tričetrt vrste daleč
od nas. Kak strah 1 Pretreslo nas je do kosti
in vsi smo mislili, da je prišla naša zadnja
ura. K sreči nas je kroglja samo ustrašila.
Proti večeru je postajal japonski naskok
vedno silnejši, njihove bombe so padale
vedno pogosteje, nevarnost je naraščala.
Vse sosednje vasi so že bile v ognju, vse
je gorelo okrog nas. Tako je bilo najbrže
nekdaj v Sodomi in Gomori. Tedaj smo
popolnoma izgubili upanje, da bomo mogli
obraniti svojo postojanko. Kazaki so pri¬
dirjali s poveljem, da zapustimo svoje mesto.
Ko bi mogel videti, kako smo hiteli izpolnit
to povelje! Vsakdo je pograbil svoje stvari
kolikor hitro mogoče na hrbet in bežal.
Prej smo še vse polili s petrolejem in za¬
žgali, tako da je vse naše premoženje iz¬
gorelo. To je bil strašen pogled, a druge

pomoči ni bilo, ker je sovražnik presilno
prodiral.

Kam tedaj ? V Mukden seveda, ker druge
poti ni. Ob 11. uri ponoči smo prišli tja
na postajo in smo ostali tam do prihodnjega
večera, ker nismo imeli proste poti: Tedaj
so nas poslali v varstvo 8. vojnega kora,
zopet bližje gromenju topov, ki smo ga
bili že tukaj preveč siti. Ko smo tja prišli,
so takoj postavili naše može na straže, da
se ne prikrade noben sovražniški ogleduh.
Tu smo preživeli strašno noč, ki pa vendar
ni nobenega izmed nas stala življenja. Tu
smo ostali do 22. popoldne, ko smo dobili
ukaz, da zapustimo svoje mesto. Toda sedaj
ni šlo tako hitro naprej kakor prej v Tapu,
ker ni bila na potu samo naša prtljaga, ki
šteje okrog 600 voz, ampak tudi mnogo
druge. O, kaka zmešnjava je bila to 1 Sled¬
njič, slednjič se nam je posrečilo priti okoli
Mukdena in pozno ponoči smo prišli v
neko vas, severno od mesta. Toda komaj
smo se odpravili prihodnje jutro na pot, ko
pride povelje, naj se pripravimo na prihod
sovražnika, ki je najbrže zlasti meril na našo
prtljago. To ni bila prav posebno prijetna
vest: nekatere je spreletaval mraz, druge
vročina, kajti Japonci ne streljajo navadno
v zrak.

Sedaj je bilo opaziti, da so se ravno
tisti najbolj bali, ki so sicer največ govo¬
ričili. Tako s pomočjo našega topništva, ki
je izvrstno delalo, in s pomočjo pešaštva

se nam je posrečilo uiti za nekim gorskim
hrbtom, ne da bi nas bil sovražnik opazil.
Naši so se hrabro držali do zadnjega moža.
Toda naj je padalo še toliko Japoncev,
vedno so prihajale nove čete, dokler se
niso naši utrujeni umeknili pred sovraž¬
nikom. Lepo mesto Mukden so morali pre¬

pustiti sovražniku, vendar pa so prej skoro
vse požgali. Samo dve bolniščnici z ranjenci
sta ostali nepoškodovani. Za Mukdenom
smo morali žrtvovati tudi Telin. Naše iz¬
gube so velikanske. Često so letali naši vo¬
jaki okrog kakor ovce brez gospodarja.

Grozno je, koliko jih je bilo tu ubitih, ra¬
njenih, ujetih ! Kar nam dela vojsko posebno
težavno, je to, da se bojujemo v popolnoma
tuji deželi Kitajci so vsi japonski ogleduhi,
ki jim vse naznanijo, karkoli se pri nas godi,
po dnevu z zastavami, po noči s svetilj-
kami. Če ujamemo takega tiča, se mu se¬
veda ne godi posebno dobro,
toda vseh ni mogoče poloviti.

Kaj človek vse prenese, če
mora, to sem spoznal sedaj. Zgo¬
dilo se je, da nismo imeli po
osem dni nič drugega nego čaj
in malo suhorja, nikdar miru niti
po dnevu, niti po noči, nepre¬
stano kopati jarke, včasi nam je
zmanjkalo celo suhorja, tako da
enkrat dva dni nismo imeli ni¬
česar jesti, težavna dela so pa
le morala biti opravljena. To so
bili strašno težki časi, in kdor jih
ni preživel, si jih ne more prav
predstavljati. Od 18. februarja si¬
cer še nisem okusil kruha, toda
od 9. marca nas puste vsaj Ja¬
ponci pri miru in mi dobimo
vsak dan svoj suhor, funt mesa
in krompirja, tako da sedaj ni¬
česar druzega ne želimo, nego da
se vojska kmalu konča in da se
moremo zopet vrniti v svojo ljubo
domovino. Naši tovariši na frontu
imajo še manj miru nego mi; po
kratkem počitku morajo sedaj ne¬
prestano eksercirati, kakor bi bili
med umikanjem vse pozabili. Bog
vedi, kaj nameravajo Japonci, da
nas tako dolgo ne napadejo? Da
bi Bog dal, da se kmalu neha to
klanje! Jaz sem do zdaj še vedno hvala
Bogu ostal nepoškodovan in se počutim
dobro. Upam, da se bova še srečno vi¬
dela. Iskreno pozdravlja tebe in tvojo dru¬
žino — tvoj brat J. K iz Tarutina, Bes¬
arabija.

Ladja v severnem ledu.

Vojska na Daljnem Vzhodu.

22

Morska bitka pri Cušimi.

338

Baltiško brodovje.

Pot na vzhod.

Medtem je Roždjestvenskij, katerega smo
pustili pri Madagaskarju, nadaljeval svojo
pot proti vzhodu. Bila je dolga pot do
bojišča, na morju pa se je moral še zdru¬
žiti z ladjevjem Nebogatova, o katerem
smo omenili, da je plul skozi sueški pre¬
kop, medtem ko je jadral Roždjestvenskij
okoli Afrike. Ladjevje Nebogatova ni tvo¬
rilo velike, krepke pomorske sile. Ladje
so bile po večini stare, majhne, slabo ob¬
orožene ; njihova hitrost je bila neznatna,
ravno tako njihove zaloge premoga.

Iz Roždjestvenskega so se mnogi jeseni
1. 1904. zelo norčevali zaradi dogodka v
Severnemu morju. Toda po krivici. Kajti
ta admiral je zraven Makarova najboljši in
najodločnejši ruski poveljnik, kar jih pre¬
more carjeva zemlja. Toda redko kdaj je
imel kateri admiral toliko težav kakor
Roždjestvenskij. Na njegovih ladjah so bili
častniki in vojaki, ki ne le, da niso bili
kos svoji težavni nalogi, ampak niso imeli
sploh nobene vaje in izurjenosti.

Razun tega je bila disciplina na ruskih
ladjah zelo slaba, kot so pokazali poznejši
dogodki, ko so bili izbruhnili na ladjah
skrajno revolucionarni upori. Mornarji so
šli v boj brez navdušenja, brez ljubezni
za svojo stvar, ni jih dičila tista požrtvo¬
valnost, ki je pridobila Japoncem toliko zmag.

Kaj naj bi mogel Roždjestvenskij opra¬
viti s takimi vojaki? Svojo dolgo pot je
res izrabil za to, da je uril svoje mornarje,
a to ni zadoščalo. Vrhu tega ni nikdar
streljal pri vajah z ostrimi krogljami, ker
se mu je zdelo škoda municije. Po poti
je zadušil z najostrejšo strogostjo vsak po¬
skus nepokorščine, a tem huje je planil
upor kesneje, kakor so pokazali zlasti do¬
godki na „Potemkinu“.

V madagaskarskih vodah je brodovje
ostalo tri mesece. To je imelo tudi svoje

škodljive posledice. Kajti naladjah seje nabralo
tačas toliko školjk, polžev in morskih rastlin,
da so znatno ovirale hitrost brodovja. Gsna-
žiti ladij ni bilo mogoče, ker na Madaga¬
skarju ni bilo ladjedelnice, in zato so mo¬
rale ladje tako odpluti. Vrhu tega ni bilo
na njih nobenih pripomočkov za popravilo,
tako da je Roždjestvenskij najbrže že takrat
slutil svojo žalostno usodo.

Roždjestvenskij je najprej krenil proti
Malaški ožini, ker vodi skozi njo najkrajša
pot do vzhodno - azijske obale. Pričakoval
je, da ga tukaj ne napade sovražnik. In ni
se zmotil. Kajti Togo je varoval svoje ladje
za veliko, odločilno bitko Ravno tako se
ni uresničilo pričakovanje Evrope, da bo
skušal priti Roždjestvenskij v Tihi ocean
ponoči in v megli. Kajti 8. marca je naznanil
kabelj, da je šel Roždjestvenskij skozi ožino
Singapore ob belem dnevu. Počasi so plule
pomorske ladje in na krov admiralne ladje
je prišel celo ruski konzul iz Singapore, ki
je oddal Roždjestvenskemu važna poročila
in brzojavke. Nato so plavale ladje mirno
proti severovzhodu. Rusko brodovje je
plulo zato tako blizu obale, da je dobivalo
od svojih agentov vedno poročila, ali ni
morda sovražnik v bližini, in da je ostalo
v zvezi s Peterburgom in z ladjevjem Ne¬
bogatova. To je bilo nekoliko zaostalo. Dne
8. aprila je zapustilo Djibuti, dne 5. maj-
nika Singapore in zdaj se je moralo zdru¬
žiti v kratkem času z glavnim ladjevjem.

Roždjestvenskij se je moral preskrbeti
s premogom in živežem za odločilno
bitko. Zato se je ustavil sredi marca ob
francoski obali na skritih krajih, zlasti v
zalivu Kamran in Honko. Prebivalstvo je
takoj hitelo prodajat živeža, Roždjestven¬
skij je sprejemal in pošiljal brzojavke, raz¬
vilo se je živahno gibanje. Japonci so se
seveda takoj pritožili pri Francozih, da se
krši mednarodna pogodba, če ostajajo
Rusi v njihovih vodah. Francozi so —-
kot ruski zavezniki — to naznanili s pri-

339

merno počasnostjo v Peterburg, nato so
prašali o tem oblasti svojih kolonij, Rusi pa
Roždjestvenskega, ta je odgovoril svoji vladi,
rusk vlada pa francoski in iz Pariza so
slednjič naznanili Japoncem, da to ni krše¬
nje mednarodne pogodbe, ker se nahaja
rusko brodovje izven francoskih voda. Ker
se ni z vprašanji in odgovori nikomur
mu Ho, je Roždjestvenskij tačas vse opravil.

Slednjič se je Roždjestvenskij združil
dne 10. maja z brodovjem Nebogatova.
Dne 24. maja se je nahajalo združeno
ladjevje nedaleč od izliva kitajske reke
Jangze in 26. majnika se je bližalo Korejski
ožini, južnemu vhodu v Japonsko morje.
Malo dni prej je izdal admiral oklic na
svoje vojake, v katerem jim daje še en¬
krat preprosta, a važna navodila za boj, ki
nam pa tudi jasno pričajo, da je bil tudi
Roždjestvenskij .preverjen o neizkušenosti
svojih mornarjev.

V Vladivostok se je dalo priti po treh
ožinah: Ali skozi Korejsko, ali skozi Tsu-
garu, ali La Peruse. Vse tri ceste je bilo
Japoncem izredno lahko stražiti, ker so
imeli na obali brzojav, ki bi v istem tre¬
nutku, ko bi se bližalo sovražno ladjevje,
to naznanil admiralu Togu. Ta je bil s
svojimi ladjami v Korejski ožini in sicer
v luki Mazampo, na najožjem mestu cele
ožine, nasproti otoku Cušimi. Izvolil si je
ta kraj, ker je bil v vseh ozirih najugod¬
nejši. Če bi tudi Rusi skušali priti po eni
izmed severnejših ožin, bi jim Togo vedno
lahko stopil na pot, da ne pridejo brez
boja do Vladivostoka. Sicer je pa tudi
Togo mislil, da si bodo Rusi izbrali za pot
Korejsko ožino, ker je ta najširja in bi v
njej imeli največ upanja, da uidejo brez
boja. — Zdi se, da je bila ožina Tsugaru
zaprta s podvodnimi minami, ker so ob¬
lasti prepovedale trgovskim ladjam pot
skozi njo.

Za Ruse bi bilo morda ugodneje, da
so šli skozi ožino La Peruse, ker je zelo

kratka in primeroma še dosti široka. Rož¬
djestvenskij je najbrže opustil to pot, ker
se je bal, da mu zmanjka kuriva za po¬
znejše vaje, ako napravi tolik ovinek.

Priprave za bitko.

Roždjestvenskij je uvrstil svoje brodovje
v dve koloni, ki ju bomo spodaj opisali.
Ta razvrstitev pa je bila silno nevarna, če
se pomisli, kako neizurjeni so bili ruski
mornarji. Če bi bila pot mirna in varna,
bi se taka razdelba še dala porabiti, a v
Korejski ožini je bila zelo neumestna. Ne¬
kateri trdijo, da Roždjestvenskij ni priča¬
koval napada, toda o nasprotnem nas pre¬
priča brzojavka, ki jo je poslal carju s svoje
zadnje postaje : „Če zmagam, Vam bom na¬
znanil; če bom premagan, Vam bo pove¬
dal Togo“. Odločil se je bil torej ali zma¬
gati ali umreti.

Dne 27. majnika zjutraj proti 5. uri je
bilo rusko brodovje nedaleč od otoka
Quempart, med njim in med otokom Ve-
tošima. Obsegalo je 38 ladij skupaj z
dvema bolniškima ladjama, eno pomožno
križarko in petimi transportnimi ladjami. Ob
istem času je opazila japonska pomožna
križarka „ Šinano Maru “ rusko brodovje
in je to naznanila Togu s pomočjo brez¬
žičnega brzojava.

Togo je bil, kakor smo omenili, v luki
Mazampo in je mirno čakal, da se približa
sovražnik. Japonsko ladjevje je bilo tako raz¬
deljeno : Prvi oddelek so tvorile „Mikaza“,
„Fuji“, „Šikišima“ in „Azahi“ ter oklopnici
„Kaguga“ in „Nisin“. Admiral Togo je bil
na „Mikazi“, prvi ladji, drugi admiral bro-
dovja, Mizu, pa na „Nivinu“, na zadnji
ladji. Drugi oddelek je obstajal iz šest
oklopnih križark „ldzuma“, „Azama“, „To-
kiva“, „Adzuma“ ‘ „Jakuma“ in „lvate.“
Poveljnik tega oddelka je bil viceadmiral
Kamimura na „Idzumi“, medtem ko je bil
drugi admiral oddelka, kontreadmiral Ši-
namura na „lvati.“ Tretjemu oddelku je

22 ’

340

poveljeval viceadmiral Kataoka na krovu
„Itsukšime“. Ta oddelek je obsegal sledeče
ladje: „Matsuhima“, „Hašidote“, „Idzumi“,
„Čin Jen“, „Fuzo“, „Takao“ in „Tsukuši.“
Slednjič so še sledile tri divizije križark,
ki so bile samostojne: „Kazagi“, „Čitoze“,
„Čijoda“ in „Otova“ pod viceadmiralom
„Deva“; dalje „Naniva“, „Jakašiho“, „Nii-
taka“ in Cušima“ s poveljnikom Urin;
„Zuma“, „Akaši“ in Akitsušima" pod kontre-
admiralom Togom. Japonske ladje niso bile
Bog vedi kako dobre, a bile so temeljito
popravljene in z vsem preskrbljene.

Togo je poslal dve prednji straži proti
jugu, da mu naznanite prihod sovražnikov.
To je ena tudi storila, kakor smo omenili
zgoraj , a Roždjestvenskij tudi ni veliko
prikrival svojega prihoda. Ob solnčnem
svitu je stal pred vhodom v ožino, tako
da je jadral skozi njo ob belem dnevu.
Marsikdo se zastonj poprašuje, zakaj je
Roždjestvenskij to storil, zakaj ni uravnal
svoje poti tako, da bi bil šel po noči skozi
Korejsko ožino. Japonci bi ga bili seveda
ravno tako opazili, toda glavni oddelek bi mu
ne mogel tako zastaviti poti, kot se je to
zgodilo po dnevu. Tako bi se bil bojeval
na prostem morju in to bi bilo ugodneje.

Rusi so ladjah mirno dalje, dasi jih je
sovražnik bil zapazil, in so tako zavozili v
notranjo črto japonske prednje straže. To
se je zgodilo okoli 10 ure zjutraj. Ladje
prednje straže so plule ob strani ruskega
brodovja, obkolile so ga od vseh strani in
so naznanjale vsak obrat ruskih ladij Togu.
Ta je mogel torej kljubu megli tako pinti,
kakor je bilo zanj najugodneje.

Ko so Rusi zapazili križarko „ldzuma“,
je bilo ukazano stari ruski oklopni križarki
„Vladimir Monomah“, da prepodi sovražno
ladjo. Taka naloga, pa je bila za staroko¬
pitno, počasno ladjo pretežavna.
Ko se je nato prikazalo mnogo
križark, je začela druga ruska
divizija streljati na zelo veliko raz¬
daljo proti ladjam „Kazagi“ , Či-
toze“, „Niitaka“ in „Čušima“, ki
so se nahajale na zapadni strani
ruske kolone. Ta ogenj je bil
najbrže brezuspešen.

Vreme je bilo tisto pomla¬
dansko jutro neprijazno, morje se
je jezno valovilo, ker je pihal pre¬
cej močen jug, v Korejski ožini
pa je ležala gosta megla. Ta je
bila za Ruse posebno neugodna,
ker je bila ob obali gostejša, na
sredi pa redkejša in prozirnejša.
— Tako so Japonci natanko opazovali
Ruse , sami pa so bili skriti. Vrhu tega je
bilo japonske ladje težko zapaziti, ker so
bile modro-sivo pobarvane, črne ruske pa
so bile že na daleč vidljive.

Admiral Togo je plul v vzhodni smeri
tako, da je moral križati pot ruskih ladij.
Ko je proti poldnevu admiral Roždjestven¬
skij začel razumevati svoj položaj, je uka¬
zal, da se ladje urede v bojno vrsto. Do
take vrste, vsaj do popolne, ni nikdar pri¬
šlo, ker se je začel pri Rusih že začetkom
bitke nered. Prvi oddelek pod poveljstvom
Roždjestvenskega, ki je obstajal iz štirih
najboljših oklopnic, je bil spredaj na desni,

Cesta v Mukdenu.

341

Zmagoslavna slovesnost.

Rusi le posamezne japonske križarke. In
zdaj se je začela odločilna bitka.

Podrobnosti cušimskega boja.

Po bitki pri Cušimi so se vrnili neka¬
teri mornarji, kateri so se udeležili tega
boja. To so vojaki križarskega oddelka
admirala Enkvista, ki se je pozneje ločil

V. V. Vereščagin.

2. oddelek oklopnic („Suvorov“, „Ale-
ksandr 111.“, „Borodino“, „Orel“ in „Osljab-
ja“, „Sisoj Veliki 11 , „Navarin“, „Nahimov“)
in levo 3. oklopniški oddelek in križarski
oddelek (»Nikolaj Prvi. 11 , „Apraksin“, „Sen-
javin “, „ Ušakov 11  in „ Oleg“, „Avrora“,
„Dmitrij Donskoj 11 , in slednjič „ Vladimir Mo-
nomah 11 ).

na levi v isti višini druga in tretja divizija
in lahke križarke zadaj. Ni tudi popolnoma
gotovo, ali so se ruski mornarji takoj po¬
korili povelju, da se postavijo ladje v
bojno vrsto.

Ob 1 uri 45 min. sta se zagledali glavni
nasprotni brodovji, do zdaj so bile pred

od ruske eskadre ter je prišel v amerikan-
sko luko Manilo. Oni popisujejo bitko
tako, kakor so jo opazovali s križarskega
oddelka do pozne noči 27. majnika.

Poročilo se glasi:

„Ob svitu 27. majnika je šla eskadra v
dveh kolonah, katerih desno je tvoril 1. in

342

Pred eskadro je plul, uvrščen v po¬
dobi klina, ogledniški oddelek („Svjetlana“,
„Almas“, „Ural“). Križarka „Žemčug“ se je
nahajala na desni strani „Suvorova“ in
„Izumrud“ na levi strani „Nikolaja J.“

Minonosci so bili razdeljeni na sledeč
način: „Bjedovij“ in „Bistrij“ pri »Žemčugu",
„Bujnij“ in „Bravij“ pri „lzumrudu“, »Blje-
stjažčij“ in „Bezuprečnij“ pri »Olegu" in
„Bodrij“, „Groznij“ in „Gromkij“ pri trans¬
portu.

Za kolono bojnih ladij je šla kolona
transportov („Anadir“, „Irtiš“, „Kamčatka“,
„Koreja“, „Rus“ in „Svir“). Za eskadro v
razdalji 3 — 4 milj sta šli bolniški ladji
„Orel“ in „Kostroma“.

26. majnika in v noči od 26. 27. je
eskadra ujela neke telegrafične znake šifri¬
ranih japonskih brzojavk. Zjutraj 27. majnika
je ogledovalni oddelek po zgodnjem po¬
velju šel za hrbet eskadre in se razvrstil v
kolono za transportom. „Dmitriju Donske¬
mu" in »Vladimirju Monomahu" je bilo
ukazano v boju varovati transporte: prvemu
z leve in drugemu z desne strani.

Ob popolnoma meglenem obzorju in
vetru je šla eskadra s hitrostjo devet vozlov
proti severo-vzhodu med otokoma Cušima
in Iki. Ob pol 7. uri zjutraj se je prikazala
na desni strani eskadre japonska križarka
„ldzuma“, ki je šla vzporedno s tekom naših
ladij. Šla je v isti vrsti kot eskadra v veliki
razdalji od nje. Ob 7. uri 10 minut je bilo
s „Suvorova“ po signalu ukazano „Žemčugu“
in Jzumrudu" pluti pred traverzo. Ob 8. uri
45 minut so se prikazali na levi traverzi
križarskega oddelka obrisi petih ladij, ki so
šle v dolgi vrsti vzporedno s tekom eskadre:
„Matenšima“ , „ltcukušima‘‘ , „Hašidate“ ,
„Naniva" in „Takačiha“.

Ob 9. uri zjutraj je bila s »Suvorova" po
signalu naznanjena razvrstitev: v slučaju, da
se prikaže sovražnik izza hrbta, morajo
oklopnice napraviti bojno vrsto na levo in
desno, križarke in transportne ladje pa oditi

naprej. Sovražniške križarke, ki so se bile
prikazale z leve strani, so ostajale od eskadre
v veliki razdalji in so jo skušale prehiteti v
vzporednem teku. Po preteku pol ure so
japonske križarke prehitele našo eskadro
ter se skrile v temi; v tem času pa je naš
prvi in drugi oddelek oklopnic po signalu
zvišal hitrost do 11 vozlov in na „Suvorovu“
je bilo dano povelje: ,,Alarm!“ S „Suvo-
rcva" je bil odposlan signal: „Ob poldne
tek proti severo vzhodu 1 '.

Ob 10. uri 20 minut, ko so po signalu
dali vojaštvu obed, so zapazili z „01ega“
na levi strani obrise japonskih križark:
„Čitoze“, „Kasuzi“, „Njijitaka“, ,,Cušima“,
ko so dohitevale eskadro.

Ob 10. uri 50 minut je naš prvi in drugi
oddelek oklopnic po signalu s „Suvorova“
povečal svojo hitrost na 11 vozlov in
oklopnice so se naenkrat obrnile na levo,
črez pet minut pa so se zopet uvrstile v
dolgo kolono, medtem ko so se japonske
križarke približevale eskadri ter jo skušaie
prehiteti.

Ob 11. uri 10 minut so začeli z oklopnice
»Admiral Ušakov" streljati na japonske ladje,
kar sta takoj storila tudi tretji oklopniški in
križarski oddelek. Ob 11. uri 15 minut je
bil dan s »Suvorova" signal: »Ne zaprav¬
ljati krogelj!' Japonske križarke so se hitro
obrnile na levo ter se začele med streljanjem
urno oddaljevati. V veliki razdalji od eskadre
so se zopet spustile v vzporeden tek z njo
in se kmalu potem skrile.

Ob 11. uri 30 minut je streljanje prene¬
halo. Japonska križarka, ki se je nahajala
na desni naše eskadre, se je skrila v megli.
Ob poldne so se po signalu vse oklopnice
zvrstile v eno vrsto in so jadrale proti
severo-vzhodu. S »Suvorova" je bila po
signalu naznanjena hitrost 9 vozlov in
»Svjetlani" je bilo ukazano varovati trans¬
portne ladje.

Ob 12. uri 30 minut, ko se je črta
oklopnic uvrstila na novem teku, je šel prvi

343

oklopniški oddelek spredaj na levo. Eskadra
je tako nadaljevala pot do 1 ure 30 min.,
ko so na „Suvorovu“ zapazili sovražnika.
Prvi oklopniški oddelek se je obrnil na levo
ter odšel, da se združi z drugim in tretjim
okiopniškim oddelkom.

Na „SuvoiOvu“ se je prikazal signal:
»Kižarke in transporti naj se držijo bolj na
desno" in ob 1. uri 45 minut se je pri¬
kazalo japonsko oklopniško ladjevje, ki je
šlo nam nasproti.

Križarke so se obrnile na desno, sledeč
povelju, da naj se ob času boja drže tiste
strani oklopnic, ki je obrnjena od sovražnika,
zunaj preletov sovražniških krogelj, ter po¬
spešile hitrost, da bi prišle na sredo črte
oklopnic z njihove desne strani. Na desni
in za hrbtom „OIega“ in „Avrore“ so se
nahajali transporti z „Dmitrijem Donskim"
in „Vladimirom Monomahom" ob strani ter
z ogledniškim oddelkom.

Ob 1. uri 50 minut so začeli kakor z
naše tako tudi s sovražniške strani močno
streljati.

Prvi oklopniški oddelek se ta čas še ni
bil uvrstil pred drugim in tretjim oddelkom
in glavna oklopnica v levi koloni je bilo
„Osljabja", na katero so Japonci osredo¬
točili svoj ogenj.

Črez pet minut se je glavna japonska
oklopnica „Mikaza“, ko je prišla v isto vrsto
z oklopnico „Osljabja“, obrnila na tek, ki
je bil vzporeden s tekom naše eskadre, za
njo pa so se obrnile tako tudi ostale ladje,
ki so šle za njo : „Šikišima“, „Asahi“, „Fudži“,
„Nissin“, „Kassuga“ in drugih šest oklop-
nišklh križark.

Japonska eskadra je hotela prehiteti naše
oklopnice z očevidnim namenom, da jim
zapre pot proti severu, podolgem obstrelje-
vajoč črto naših ladij. Glavne neprijateljske
oklopnice so začele obstreljevati „Suvorova“,
ki je bil stopil s prvim okiopniškim od¬
delkom na čelo naše kolone, medtem ko
so poslednje japonske ladje obsipale z

ognjem „Osljabjo“. Na obe admiralni ladji
je deževalo krogelj.

Ob 2. uri 15 minut je nastal na „Suvo-
rovu" v krmarskem oddelku požar, a ob
2. uri 20 minut se je „Osljabja“ silno na¬
gnila na levi krov (na stran sovražnika), ker
je tudi na njej bil požar.

Da bi se ne dale prehiteti, so se naše
oklopnice začele obračati na desno proti
vzhodu in pri tem obračanju je izšel „Bo-
rodino" iz vrste na desno, toda kmalu
stopil zopet v vrsto. A tudi križarke in naši
transporti, ki so se nahajali na desni strani
oklopnic, so se obrnili na desno.

Ob tem času se je severo-zahodno od
otoka Kotcušima zopet pokazala „Idzuma“,
ki smo jo bili že zjutraj videli, ter začela
obstreljevati naše transporte, ki so se na¬
hajali nekoliko bolj zadaj in na desni od
križark. „01eg“ in „Avrora“ sta pospešili
hitrost, da bi se približali „ldzumi“, ter sta
začeli nanjo streljati; isto je storil tudi
»Vladimir Monomah", ki je bil zapustil svoje
mesto, desno stran transportov. Transporti
so šli za četo križark, ki so se bile obrnile
proti severu, ogledovalni oddelek pa, ki je
bil odšel naprej, je tudi začel streljati. —
„ldzuma“ se je začela umikati in kmalu je
bilo opaziti na njej požar; nato se je skrila
v megli.

Ob 2. uri 25 minut sta se prikazala od
juga dva oddelka japonskih oklopnih kri¬
žark; eden je imel štiri, drugi pet ladij. Šle
so druga za drugo, z majhnim presledkom
med oddelkoma. Tako je bilo sovražniških
ladij skupaj deset.

„OIeg“ in „Avrora“ sta se obrnili proti
sovražniku ter se spustili z njim v boj v
nasprotnem teku. Neprijatelj je ostajal v
precejšnji razdalji in naše križarke niso veliko
trpele od njegovega ognja.

Japonske oklopnice so še dalje šle ob
strani naše eskadre in obsipale s krogljami
»Suvorova" in „Osljabjo“, ki sta silno veliko
trpeli od nenavadno natančnega in gostega

344

ognja; „Suvorov“ je bil že brez jamborov, Ob 3. uri 35 minut je bil „Suvorov“
a pri „Osljabji“ je bil že odtrgan krmarski ves v plamenu, brez jamborov in dimnikov;
stolp. Naše ladje so vztrajno odgovarjale, prisiljen je bil stopiti iz vrste na levo, t. j.
toda njihov ogenj je bil mnogo redkejši od na stran sovražnika, a streljati ni vseeno
japonskega. prenehal.

Ob 2. uri 40 minut
je „Osljabja“ še bolj
stopila iz vrste proti
desni, spustilase skoro
v nasproten tek ter se
črez nekoliko minut
prevrnila in potonila,
potopivši se takoj z
nosom.

Od začetka boja
je preteklo vsega 50
minut. Ta čas se je
črta naših oklopnic
silno raztegnila, ladje
tretjega oklopniškega
oddelka so ostajale za¬
daj kljub temu, da je
bila hitrost eskadre ko¬
maj deset vozlov.

Okoli treh popo-
ludneso se našeoklop-
nice obrnile proti jugu
in potem proti za¬
hodu. Japonske oklop-
nice so se nato tudi
obrnile na desno in
boj se je nadaljeval v
vzporednem teku.

Ob treh so Japonci
zopet ponovili svoj
manever ter prišli ob
bok našim oklopnicam
vsled česar se je naša
eskadra obrnila proti
severu ter se spustila
v nasprotni tek proti
sovražniku, katerega
ogenj je bil prej osre¬
dotočen na „Suvo-
rova“.

345

Ostale naše oklopnice so nadaljevale
boj, jadrajoč proti severu.

Japonci so pustili nekoliko ladij, med
n: ; :mi „Nissin“ in ,,Kassugo“, da popolnoma
u učijo „Suvorova“, ter se obrnili nato na

levo, spustili se v vzporedni tek z našimi
oklopnicami in znova začeli pluti ob njiho¬
vem boku; tedaj se je glavna oklopnica
„Aleksander 111.“ začela nagibati na desno;
bila je poškodovana in je stopila iz vrste
na desno.

Ko sta „01eg“ in
„Avrora“, ki sta se
bojevali z japonskimi
križarkami, zapazili po¬
ložaj „Suvorova“ in
k severu odhajajoče
naše oklopnice, sta po¬
hiteli v polnem teku
na pomoč „Suvorovu“.

Ko so šli na tej
poti mimo „Urala“, so
mornarji zapazili, da na
njem vihra signal ne¬
sreče, da se hitro po¬
taplja z nosom ter da
spušča rešilne čolne.
Z „0!ega“ se je uka¬
zalo „Anadirju“, ki se
je nahajal jv bližini, da
sname ljudi z „Urala“.
V tem času je prihitel
na pomoč tudi »S v i r “,
ki ga je prej sovraž¬
nik silno obstreljeval.

K „Suvorovu“ in
„Aleksandru 111.“, ki
sta stopila [iz vrste, je
jadral „Žemčug“ in
naši minonosci.

Japonske oklopne
križarke, ki so bile
vsled obrata „01ega“
in „Avrore“ za njima,
so se začele obračati
proti severo - vzhodu.
Kmalu potem, ko je
stopil „Suvorov“ iz
vrste, so se spustile
naše oklopnice v na-

346

sproten tek, hiteč na pomoč njemu in
..Aleksandru III.“ To gibanje je provzročilo,
da sta „Nisin“ in „Kasuga“ odšla in se
skrila v megli.

Okoli 4. ure sta se obrnila „01eg‘‘ in
„Avrora“ na desno ter odšla proti sovraž¬
niku, ko sta videla, da se bliža eskadra na
pomoč „Suvorovu“, in ko sta opazila ne¬
varni položaj transportov, ki so se nahajali
ob strani sovražniških oklopnih križark; z
njima je plul „Dmitrij Donski" in „Vladi¬
mir Monomah", ki sta se jima po signalu
pridružila. H križarskemu oddelku je pri¬
stopil tudi „Žemčug“ in „Izumrud“. Nato
so se začele naše križarke obračati proti
levi. Pri teh obratih se je nahajal križarski
oddelek pod križnim ognjem, z ene strani
od oklopniških križark in z druge od ladij
„Nisin“ in „Kasuga“. „01eg‘‘ in „Avrora“,
na katere se je najbolj osredotočil ogenj
sovražnika, sta trpeli tu več kakor ves čas
boja. Na tej poti so zapazili krmar Bjelon-
sovij in signalista Černev in Iskrič črez tek
ležečo, kratko mino z nabojnim oddelkom
iz medi, katere pa smo se ognili s tem, da
smo položilo krmilo na krov. Za nami idoča
„Avrora“ je bila opozorjena po semaforu
in tudi njej se je posrečilo ogniti se. Za
„Avrovo“ sledeči „Vladimir Monomah" ni
razumel opominov z „Avrore“ in je udaril
s svojim nosom v sredo mine ter jo črez
polovico zlomil, pri čemer se mina ni raz¬
počila.

Japonske oklopnice so opisale petljo na
desno stran in se zopet prikazale vzporedno
z našo eskadro.

Okoli 5. popoldne se je začela naša
eskadra obračati proti severu in k njej se
je zopet pridružil „Aleksandr III." s silnim
obratom ter „Suvorov“, ves objet od pla¬
mena in gostega, črnega dima, z razbitim
krmarskim stolpom.

Naš križarski oddelek, ki je bil prime¬
roma daleč od oklopnic, je pospešil svojo
hitrost ter šel, da se združi z njimi, nada¬

ljujoč boj s sovražniškimi križarkami, ki so
šle vzporedno z našim tekom.

Ko so Japonci zapazili, da so se vrnile
naše oklopnice, so odšli proti severu, vsled
česar so se naše oklopnice, katerih glavna
je bila že „Borodino“, obrnilg na desno in
odjadrale proti vzhodu.

Sovražniške križarke, ki so šle vzporedno
z našimi, so se takrat znašle na nosu naše
eskadre in so se morale obrniti na levo
od nje.

Naš križarski oddelek je dohitel oklop¬
nice, stopil v vrsto za njimi in jim nekaj
časa sledil.

Transporti, minonosci, ogledni oddelek
in „Dmitrij Donskoj" ter ..Vladimir Mono¬
mah", „Žemčug“ ter „Izumrud“, ki so se
bili vrnili k transportom, so se nahajali ob
tem času znotraj kroga, katerega je tvorila
naša eskadra.

Ko so Japonci zopet začeli hoditi našim
oklopnicam v bok, so se te obrnile na desno
ter se spustile v nasproten tek proti zahodu,
da so se Japonci zopet očutili zadaj in se
začeli znova vračati.

Ob pol 6. so bili naši transporti zopet
dovolj blizu pri neprijateljskih oklopnih
križarkah, katere so začele nanje streljati.
Ko sta zapazila to „01eg“ in „Avrora“, sta
stopila iz vrste in začela sovražnika ob¬
streljevati. Da se okrepi ogenj z „01ega“,
je bil dan signal „Dmitriju Donskemu" in
„Vladimirju Monomahu", da stopita v vrsto,
transportom pa je bilo ukazano držati se
bolj na desno. V tem času je stopila oklop-
nica „Sisoj Velikij" iz vrste vsled silnega
požara, katerega se ji je pa vendar posrečilo
udušiti, da je zopet kmalu stopila v vrsto.

Okoli šestih zvečer so se japonske kri¬
žarke skrile na obzorju, njihove oklopnice
so začele dohitevati našo eskadro in stre¬
ljanje za hrbtom se je začelo s prejšnjo
silo. —

Ob tem času je ob črti naših ladij šel
eden izmed naših minonoscev s signalom:

347

»Admiral izroča komando admiralu Nebo-
gaiovu."

Naše oklopnice z „Borodinom“ na čelu,
s križarkami, transporti in minonosci na levi,
so se začele raztegovati v črti proti severo¬
zahodu, malo menjajoč tek proti severu, da
bi prišle na pot, ki je peljala k izhodu iz
Korejskega preliva. Za ladjo „Borodino“ je
šel blizu „Orel“, za tem so silno zaostali
„Nikolaj I.“, Apraksin“, „Senjavin“, „Ale-
ksandr 111.“, „Ušakov“, „Sisoj Veliki", „Na-
varin" in „Nahimov“. Izmed oklopnic je
manjkalo „Suvorova“ in „Osljabje“, izmed
križark „Urala“, izmed transportov »Kam¬
čatke" in »Rusa", minonosci so bili vsi tu
r. zen »Bujnega", ki ga je bilo videti za
hrbtom naše eskadre.

Solnce je že zahajalo, ko so okoli sedme
ure zvečer japonske oklopnice, ki so bile
dohitele naše ter jim skušale zapreti pot
proti severu, osredotočile ves ogenj na našo
glavno ladjo. Kmalu se je opazil na „Bo-
rodinu“ ogenj, ki je postajal vedno večji
in večji. Japonci so ga začeli še gosteje
obstreljevati in črez nekoliko minut je oklop-
nica, vsa v plamenu, oddala poslednji strel
iz 12-palčnega topa, nagnila se na desni
krov in se prevrnila.

Ob tem času je bil opaziti na minonoscu
Bujnem", ki se je od zadaj bližal, signal:
„Admiral na minonoscu". „Bujnij“ se je pri¬
družil drugim minonoscem in se kmalu
obrnil proti jugu.

Po poginu „Borodina“ so se naše oklop¬
nice obrnile skoro vse naenkrat na levo in
ne pazeč več na vrsto, odšle proti jugu.
Po obratu eskadre so se križarke, ki so
prehitele transporte in minonosce, obrnile
in odplule proti jugo-zahodu.

V tem času so šle za „01egom“ ladje:
„Avrora“, »Vladimir Monomah" in zaostali
»Dmitrij Donskoj", a na levi strani je bil
„Žemčug“. Vse druge ladje eskadre so se
nahajale na levi strani križark.

Pred temo na horizontu so bili videti
od jugozahoda preko zahoda do severa
mnogoštevilni oddelki sovražniških mino-
noscev, ki so zapirali naši eskadri pot proti
severu.

Po sedmi uri je postalo temno in začeli
so se neprestani napadi z minami na naše
ladje. Za hrbtom in na levi seje nadaljevalo
do 11. ure ponoči obstreljevanje naših ladij,
ki so pripravile projektorje, da razsvetle
napadajoče minonosce.

To so podrobnosti cušimske bitke. Kakor
se jasno razvidi, so izgubili Rusi takoj mirno
razsodnost, da so streljali celo na razdaljo
15 km,  tako da je moral admiral dati signal:
„Ne zapravljati streliva!" Vrhu tega se iz
tega popisa tudi razvidi, kako so bile Rusom
transportne ladje vedno na poti, ker so jih
ovirale in mudile.

Takoj od začetka sta največ trpeli
„Osljabja“ in „Suvorov“, dve sprednji ladji.
Rusi opisujejo škodo, ki jo je naredil japon¬
ski ogenj na „Osljabji“, tako le : Eden izmed
prvih strelov je zadel ladjo na sprednjem
delu, ki ni bil zavarovan z oklopi. Skozi
luknjo je vdrla voda v prvi in drugi od¬
delek in od tukaj v shrambo za strelivo.
Zaradi valovanja in premikanje ladje ni bilo
mogoče luknje zamašiti, tako da je prišla
voda do dinamo-strojev. Drugi strel je zadel
v zalogo premoga, voda je vdrla in ladja
se je nagnila na eno stran. Pustili so tudi
na drugi strani vode v notranje prostore,
da bi se ladja zopet zravnala, a zastonj.
Proti tretji uri je bila ladja tako nagnjena,
da je voda stopila celo k baterijam, ker ni
bilo mogoče zapreti vrat, ki so jih odbile
sovražniške kroglje.

Strašno je bilo pogledati ladjo, ko se je
potapljala: ljudje so plezali na krovu in se
oprijemali, a spodrsnilo jim je, padali so,
odbiti deli ladje in sovražne granate so jih
mečkale. Ko se je potopila prva ladja, se je
polastilo čuvstvo pobitosti vseh mornarjev.

348

Prihitelo je nekoliko torpedovk, ki so rešile
okrog 170 plavajočih mornarjev.

Neki komandant japonske torpedovke
popisuje konec „Suvorova“ tako:

,.Jaz sem se nahajal s svojimi ladjami
skupaj z drugimi rušivci daleč za pravo bojno
črto in sem imel dalj časa priložnost opa¬
zovati, kako nepremišljeno so streljali Rusi.

bori zvalili na krov. Dimnikov skoro ni bilo
več spoznati. Nato smo pognali še en
torpedo, ki je prodrl v <droj ruske ladje,
tako da se je kmalu potopila. Ruskega ad¬
mirala je bilo videti do zadnje minute na
krovu, dasi je bil ranjen, šele v skrajni sili
je prestopil na rušivca torpedovk „Bujnega“,
ki je nato skušal ubežat'. Naši rušivci so

Kitajska glediška predstava.

Največ krogelj je letelo v velikem loku
preko ladij, katerim so bile namenjene, in
je padalo blizu nas v vodo. Šele takrat, ko
so vse naše bojne ladje začele streljati na
admiralno ladjo, smo dobili tudi mi povelje
za napad. Iz razdalje kakih 200 m  sem
opazoval, kako je „Suvorova“ zadel naš
torpedo. Tudi granate so ga neprestano
obsipale, tako da so se kmalu goreči jam-

ga zasledovali, zlasti „Sadzanami“, kateremu
se je posrečilo odbiti krmilo na „Bujnem“.
Med bojem teh dveh rušivcev je bil ruski
admiral zopet težko ranjen, slednjič se je
moralo moštvo ruskega rušivca vdati. Ad¬
miral Roždjestvenskij je bil zadnji, ki so ga
zmagavci našli na ladji. Ležal je brez za¬
vesti v najnižjih prostorih in je imel glavo
in prša vsa oblita s srčno krvjo."

349

To se je zgodilo šele drugi dan, 28. maj-
nika, zjutraj. Težko ranjenega admirala so
najprej sprejeli na japonsko torpedovko in
nato v mornarsko bolniščnico v Sasebo.
Kasalu nato sta se sešla oba admirala in pri
tem sestanku je rekel baje Togo Roždje-
sivenskemu: „Dasi niso rane v boju nič
nenavadnega, mi je vendar zelo žal, da ste
ranjeni. Žalibog ni ta bolnišnica, kar se
tiče udobnosti, ravno najboljša na Japon¬
skem. Upam, da boste kmalu ozdraveli in
sc vrnili v domovino. Obenem Vam izražam

svoje spoštovanje zaradi Vaših vojaških
čednosti."

Roždjestvenskij je odgovoril: „Srčno
Vam zahvalim; občudujem izvrstne last¬
nosti Vašega brodovja in si štejem v čast,
da sem bil premagan v boju s tako od¬
ličnim sovražnikom. Še bolj ste me poča¬
stili s svojim obiskom. Odkritosrčno Vam
želim sreče pri poveljevanju nad takim
neustrašenim ladjevjem."

Da se Rusom ne posreči priti nepo¬
škodovanim na sever, je bilo popolnoma
gotovo, še preden je boj trajal eno uro.

Največ ruskih ladij ni bilo več sposobnih
za boj, „Osljabja“ se je bila potopila. „Su-
vorov" je bil neraben, ravno tako Aleksan¬
der 111.“, ki se je pa pozneje zopet za
malo časa vdeležil boja. Ruski poveljnik,
edini mož, od katerega je še bilo pričako¬
vati pomoči, je ležal težko ranjen v torpe-
dovki in je prišel naslednjega dne sovraž¬
nikom v roke. Že njemu je bilo težko
vzdržati red in disciplino med mornarji,
brez njega pa je bilo enotno poveljstvo
nemogoče.

Ko je Nebogatov prevzel poveljstvo,
je ostal na svojem prejšnjem mestu na
krovu „Nikolaja II.", pred katerim so pluli
„Borodino“, „Orel“ in „Navarin.“ Admiral
Nebogatov je upal, da bo ušel na jugu
ter se je obrnil najprej proti jugovzhodu,
potem proti jugozahodu ; njemu je sledil
tako tudi Togo, kakor smo prej obširno
popisali. Ruske ladje bi bile tudi ušle, da
so bile hitrejše, zlasti ker sta dim in megla
tako zakrivala obzorje, da jih Japonci nekaj
časa niti videti niso mogli in jih ne bi bili
mogli na daljavo zasledovati.

350

Iz popisa se vidi, da so bile ruske
ladje proti večeru vse razkropljene in da
so se skušale ali posamezne, ali v skupi¬
nah z begom rešiti.

Premagani.

Japonci niso izgubili nobene ladje —
tako trdijo Japoncem prijazna poročila, kar
pa ni verjetno — samo „Azama“ je bila
težko poškodovana in z njo že prej ome¬
njene križarke, ter je morala zapustiti bojno
vrsto. Admiral Togo je hotel lahko zmago
tudi dobro izrabiti ter je hitel zasledovati
sovražnika, da bi ga popolnoma uničil.
Mrak je že padal, ko je Kamimura s svo¬
jimi oklopnimi križarkami, katerim se je
pridružilo mnogo rušivcev, zagledal ,,Suvo-
rova.“ Ta ladja je skušala sama, oddaljena
od drugih, ki jim ni mogla slediti, priti v
Vladivostok. Kamimura je poslal nanjo ne¬
koliko torpedovk in ladja je utonila kmalu
po 7. uri. Do zadnjega trenutka se je po¬
sadka bramla kar najhrabreje. Daši so mo¬
gli rabiti samo še en top, so vendar stre¬
ljali, dokler se ni ladja skrila pod vodo.
Boj „Suvorova“ je bil nenavadna prikazen
med ostalimi ladjami; najbrž so bili na
njem častniki in vojaki, ki so skrbeli za
svojo vojaško čast in ki jih na drugih
ladjah ni bilo. Obenem so potopili Japonci
„Kamčatko“, ki je bila opremljena za de¬
lavnico. Kmalu potem so Japonci zapazili
„Aleksandra 111.“, ki je bil že za boj ne¬
sposoben in se je zelo nagibal na eno
stran ter se je hitro potopil.

Medtem je Togo dohitel s svojimi kri¬
žarkami one ladje, ki so se bile združile
pod Nebogatovim. Japonski admiral je plul
vzporedno z Rusi na njihovi desni strani
ter je neprestano streljal. Hotel jim je pre¬
rezati pot. To je bilo proti 7. uri, ko se
je pogreznil „Borodino“ , kakor smo že
zgoraj omenili. Pogreznil se je nenadoma
in zelo hitro, ko ni tega nihče pričakoval.
Mirno je streljal, naenkrat pa se je vnel,

nagnil na stran in naslednji trenutek je bil
pod vodo.

Ko se je stemnilo, je Togo prepustil
svojim torpedovkam nalogo, da dokončajo
delo, ki ga je on bil začel. Ob prvem
mraku so silile vse japonske torpedovke v
bližino sovražnika. Togo pa se je umaknil
na stran, a vendar tako, da je bil še vedno
v posredni dotiki s sovražnikom. Zvečer
dne 27. majnika so obkolile torpedovke
sovražnika od vseh strani, da se niso ovi¬
rale med seboj in da sovražniku onemo¬
gočijo vsak poskus bega. Ko so začele
ob 8. uri napadati, so Rusi popolnoma
popustili vrsto in zavladala je velika zme¬
šnjava. Uspeh teh napadov je bil: Ob
2. uri po noči je bil „Navarin“ zadet od
več torpedov in se je potopil. „Sisoj Ve¬
liki" , „Nahimov“ in „Monomah“ so bili
tudi zadeti proti jutru in so se pogreznili
v nemirne valove. Tudi „Donskoj“ je bil
poškodovan in je plul proti korejski obali;
v naslednji noči so ga zopet napadle tor¬
pedovke, da je obtičal dne 29. majnika v pesku
ob korejski obali.

Ruske ladje so se branile s svojim
topništvom, kolikor so mogle, a streljale
so slabo, ker so se izmed japonskih tor¬
pedovk potopile samo tri, ravno toliko jih
je pa bilo poškodovanih. Tudi je bilo
usodno za ruske ladje, da so se preveč
posluževale metavcev svetlobe, ker so na
ta način Japonci spoznavali, kje se sovraž¬
nik nahaja in v kateri smeri plove.

Zanimivo je, da so se tisto noč neka¬
tere torpedovke tako zelo približale ruskim
ladjam, da te niso mogle streljati nanje,
ker se dajo topovi na ladjah povesiti samo
do gotove meje. Če se torej posreči maj¬
hni sovražni ladji priti v bližino na 30 m,
potem je precej varna pred krogljami,
razun če je ne poškoduje močan zračni
tlak kake granate. — Toda če pomislimo,
da je bilo rusko moštvo neizurjeno in od
dolgega boja utrujeno, se nam ne bodo

351

zdeli uspehi teh ponočnih napadov posebno
občudovanja vredni.

Ko se je danilo dne 28. majnika, je
imel Nebogatov še štiri oklopnice in maj¬
hno križarko „Orel“, dalje admiralno ladjo
„Nikolaja I“, „Admirala Benjavina“, „Apra-
ksina“ in križarko „lzumrud.“ Nebogatov
je namerjal priti v Vladivostok in je menil,
da se mu bo to tudi posrečilo, ko je na¬
enkrat zapazil okoli 10. ure japonske bojne
ladje in križarke. Bližale so se hitro in boj
se je vnel. Ko je trajal kakih 20 minut, se
je admiral vdal s svojimi štirimi oklopni-
cami, dasi Rusi niso ravno trpeli veliko
škode, „Izumrud“ pa je ušla proti severu.

To dejanje Nebogatova so nekateri ho¬
teli opravičiti. Trdili so, da je admiral spo¬
znal, da je vsak boj brezuspešen, da se
je usmilil svojih 2000 ljudi, katere je ča¬
kala gotova, strašna smrt. Vrhu tega so
nekateri pravili, da je takoj v začetku boja
nastal na ruskih ladjah upor, da so mor¬
narji odpovedali pokorščino ter se izjavili,
da se nečejo bojevati. — Vse to je ver¬
jetno in tudi opravičuje kolikor toliko to
dejanje Nebogatova, a opravičiti ga ne more.
Vsakdo je prepričan, da je bilo stališče
ruskega admirala med neizurjenim, duševno
in telesno pobitim ter upornim moštvom
silno težavno, a zakaj je predal ladje sov¬
ražniku, ko bi jih vendar bil lahko uničil!
Kaj tacega niso pričakovali niti Japonci
sami, ker se taki slučaji malokdaj dogode
v svetovni zgodovini.

Mogoče je, da je bil Nebogatov vsled
strašnih dogodkov prejšnjega dne in zadnje
noči tako zmeden, da je pozabil na svojo
poveljniško dolžnost in na vojaško čast;
vrhu tega pa se zdi, da Nebogatov ni po¬
sebno bojaželjnega značaja. — Ko je Ne¬
bogatov razobesil belo zastavo in ko je
naznanil, da se vda, so Japonci poslali na
ladjo svoje poveljnike , ki so odstranili
rusko zastavo in razobesili svojo. Kratek
odpor nekaterih ruskih mornarjev je bil

kmalo zadušen. Nebogatov se je odpeljal
po čolnu na krov „Mikaze“, da tudi ose¬
bno naznani Togu, da se je vdal. Togo
je dovolil ruskim častnikom, da si ohranijo
sablje. Ruske ladje so takoj odpravili v
Basebo, med potjo pa so nekateri mor¬
narji pri stroju skušali pognati „Orla“ v
zrak. Japonci niso dolgo sodili, ampak po¬
morili vse, ki so se udeležili zarote. Ad¬
miral Nebogatov ni bil ranjen.

Hrabreje je končala stara obrežna kri¬
žarka „Ušakov.“ Ta je poskusila ubežati,
toda križarki „Jakuma“ in „lvate“ sta jo
dohiteli dne 28. majnika popoldne, prišli
v bližino enega streljaja in jo pozvali, naj
se vda. Srčni komandant se je branil eno
uro proti močnejšemu ognju modernih
križark. Proti šesti uri se je potopila ruska
ladja s ponosno vihrajočo zastavo v brez¬
danje morje, a vdala se ni, dasi so jo Ja¬
ponci večkrat pozivali k temu. En del po¬
tapljajočega se moštva so rešile japonske
ladje. „Izumrud“ je sicer ušla sovražniku,
toda obtičala je v bližini Vladivostoka na neki
plitvini in poveljnik jo je zato pognal v
zrak. „Svetljana“ se je spustila v boj dne
28. majnika z japonskima križarkama „Ni-
taka“ in „Otova“, ki sta jo uničili. V Vla¬
divostok je prišla samo križarka „Almaz“
in torpedovki „Groznij“ in „Bravij.“ Proti
jugu sta hoteli uiti torpedovki „Bodrij“ in
„Blestjaščij.“ A „Bodrij“ se je potopil na
poti, druga torpedovka pa je priplula v
kitajsko luko Vuzung. Ostale ruske torpe-
dovke so se potopile razun „Bjedovega“,
katerega so ujeli Japonci. Transportne
ladje so se razkropile naokrog, en del se
je pogreznil, druge so Japonci polovili in
pripeljali v svoje luke.

Tako se je končala ta znamenita bitka.
Rusko ladjevje je bilo skoro popolnoma
uničeno. Admiral Togo si je bil lahko v
svesti, da je izvojeval bitko, ki se more
imenovati zraven Lepanta in Trafalgarja.
Telegram, ki ga je poslal japonski admiral


352

Kitajska cesarica.

mikadu, je povdarjal, da se je za zmago
zahvaliti v prvi vrsti neprimerni kreposti
mikadovi. Mikado je nato odgovoril : „Naše
združeno ladjevje je zadelo ob sovražno
brodovje v Korejski ožini in ga uničilo v
obupnem boju, ki je trajal dva dni; do¬
segli smo brezprimeren uspeh in smo ve¬

seli, da smo delali s pomočjo zveste vda¬
nosti svojih častnikov in vojakov v duhu
svojih prednikov."

Ruski car je odgovoril na kratko na¬
znanilo Roždjestvenskega: „Zahvalim se

Vam iz vsega srca, Vam in častnikom bro-
dovja, ki ste častno storili svojo dolžnost
v bitki, za vse žrtve, ki ste jih prinesli
Rusiji in Meni. Vsemogočni ni hotel, da bi
venčal uspeh Vaša hrabra dejanja, a ruski
narod bo vedno ponosen na Vašo veliko
hrabrost."

Takrat carju še niso bile znane vse po¬
drobnosti bitke in gotovo ni bil poučen o
tem, kako strahopetno je ravnal Nebogatov.
Kajti nekaj mesecev pozneje je izključil iz
mornarice admirala in vse častnike oddelka,
ki se je vdal sovražniku. Nekaterim se je
zdela ta obsodba pretrda in prestroga, a
vprašanje je, ali bi Nebogatov ne plačal
tega svojega dejanja v kaki drugi državi s
— smrtjo . . .

V Rusiji so sprejeli vest o porazu Roždje¬
stvenskega precej mrzlo. Rusija tudi nikol'
ni imela veliko zaupanja v to brodovje. Ho¬
teli so le storiti svojo dolžnost, a na uspeh
ni mogel resen opazovavec misliti. Kajti ladje
so bile po večini stare, nove pa še od daleč
niso dosezale t ste višine, ki bi jo bile mo¬
rale. Oblasti so sicer naročile brodovje naj¬
boljše kakovosti, a ko se je začelo graditi,
so vsi uradniki, od najvišjega do najnižjega,

Na Nevi.

Vojska na Daljnem Vzhodu,

23

Ruska procesija. 1.1. Repin.

354

iskali pri tem svojega dobička. Vsakdo je
spravil v svoj žep, kolikor se je dalo —
in posledica? Izmetane so bile velikanske
svote denarja, odtrgane iz lačnih rok ru¬
skega kmeta, uradniki so bili bogati in so
pili šampanjca, ladjevje pa je bilo za nič
in se je udalo Japoncem. Tisto uradništvo,
ki je vedno sesalo mlado, krepko kri ru¬
skega inužika, je tudi sedaj izpilo vso nje¬
govo moč in ga celo ugriznilo do kosti.
Mužik je stradal, da so ti uradniki slajšali
bridke ure svojega žalos ! nega življenja in
da so imeli Japonci nove — čeprav ne naj¬
boljše — ladje . . . Zato je tudi umljivo, da
je ruska javnost vstala po vesti o cušimski
bitki skoro popolnoma mirna.

Drugače na Japonskem. Slovesnost za
slovesnostjo, veselje in godba po mestih,
vpitje in vriskanje po cestah, okrašene vse
ulice — povsod radost. Togo je bil največji
vojskovodja, kar jih je kdaj svet videl, in
Japonec je gospodar zemlje. In sredi ve¬
selja in petja in godbe in navdušenja je za¬
vpil otožno in ,boječe velik glas tam iz ni¬
žine : ljudstvo je prosilo kruha in -- miru.
Sito je bilo bojev in zmag in krvi, a lačno
je bilo kruha in mirnega, dobrega življenja.
Nič ni hotelo slišati o svojih junaštvih in
nadčloveških činih in je vedelo, da vriska
samo pijan človek iz srca, če so mu pomrli
vsi sinovi v tujini, in da se ne spodobi
poslušati poskočne godbe, ker umirajo ljudje
lakote. In tako se je zgodilo, da je mikado
po treh zmagah na kopnem, in ko je bilo
že vse rusko brodovje uničeno, podpisal
mirovno pogodbo, ki jo je pozdravilo ja¬
ponsko ljudstvo kot radosten dan vesele
zmage.

V Mandžuriji.

Položaj.

Na mandžurskem bojišču je ostalo vse
mirno izza bitke pri Mukdenu. Senipatje so
se nekoliko spoprijele prednje straže, po
večmi pa se je govorilo le o namerah za

bodočnost. Proti koncu junija je bil položaj
na bojišču tak: Rusi so stali severno od
Tielinga in zapadno od Kirina. Njihova
desna armada je stala s svojim levim krilom
ob mongolski meji in se je raztezala od tam
v vzhodni smeri do Kerzu. Ta kraj leži ob
veliki cesti, ki gre vzporedno z železnično
progo. Na obeh straneh železnice se je na¬
hajala tretja armada generala Batjanova, prva
pa je taborila med Kerzu in Matsjatjenom.
Poveljniki so ostali isti, kakor v boju p:i
Mukdenu, samo Kuropatkin in Linjevič sta
zamenjala svoji mesti. Na desnem krilu se
je še nahajalo konjenišlvo Miščenka, na le' i
pa kavalerijske čete generala Renenkampf;.
Ta dva generala sta imela nalogo preprečit
da ne pridejo Japonci ruski armadi za hrbe
ali da to hitro naznanijo.

Bolj proti vzhodu so stale še močne re
zervne čete. Glavni stan generala Linjeviča
se je nahajal v Gunčulinu ob železnici.

Japonske čete so se nahajale nekako v
višini kraja Čantu. Pričakovali pa so še iz
Koreje močnih pomožnih čet pod povelj¬
stvom generala Hazegava. O njej se še zdaj
ničesar ne ve, kako močna da je bila, prav¬
zaprav pa tudi ni popolnoma gotovo, da
je sploh kdaj bila. Časopisi so pripisovali
— gotovo pod japonskim vplivom — tej
izmišljeni armadi najčudovitejše namene. Na¬
meravala je baje obkoliti Vladivostok in ga
oblegati ali začeti neki velikanski poskus,
da pridejo Rusom za hrbet. To je bil čas
navideznega gibanja in najčudovitejših po¬
ročil. Ruski položaj ni bil ravno neugoden,
Ojama pa je bil vsled groznih izgub pri Muk¬
denu preslab da bi mogel sovražnika zasledo¬
vati in napasti. Linjevičeve čete so se ja-
čale od tedna do tedna bolj in po pravici
lahko sklepamo, da Ojama ni dobil niti pri¬
bližno toliko pomožnih čet.

Nasprotne si čete niso bile popolnoma
brez dela, dasi ni bilo velikih podjetij, a
manjše drzne praske so se vedno vršile.
Za dalj časa je moralo nehati v obeh ar-

355

triadah vsako delo zaradi silnega deževja v
Mandžuriji. Tako je vladal mir na bojišču
v velikem, dokler ni bila podpisana mirovna
pogodba. Vzrok temu je bil, kakor smo
omenili, da se je Ojama čutil preslabega
za veliko bitko in ni hotel z nepremišljenim
korakom izbrisati vtise svojih prejšnjih zmag.
injevič pa je hotel najbrže toliko počakati
svojim napadom, dokler bi daleč ne nad-
1 riljeval nasprotnika po številu vojakov, ter
je vadil svoje novodošle čete. Majhno šte¬
vilo japonskih čet je bilo tudi vzrok, da
■liso ničesar storili proti Vladivostoku. Pre¬
slabi so bili, da bi mogli deliti Ojamovo
armado na dva dela, katerih eden bi oblegal
Vladivostok, drugi bojeval se z Linjevičem.
Kajti vse vojaštvo ni moglo odkorakati pred
Vladivostok, dokler ni bil Linjevič popol¬
noma premagan in pognan daleč proti se¬
veru. Japonci so bili torej v neljubi zadregi,
ker jim je bilo veliko do tega, da hitro
končajo vojno in da dosežejo naglo več
vojaških uspehov. Ko bi se jim bilo po¬
srečilo pred mirovnimi pogajanji ali med
njimi zasesti Vladivostok ali ga vsaj trdno
obkoliti, bi to bila važna karta v rokah ja¬
ponskih zastopnikov pri sklepanju miru, ki
bi jo znali vreči ob pravem trenutku in jo
dobro izrabiti. To pa je bilo v sedanjem
položaju nemogoče — vrhu tega je razdalja
med Vladivostokom in Ojamovimi četami
vedno naraščala — tako da se je slednjič
zdelo pred mirovnimi konferencami, da je
sedaj konec japonskih zmag. In vendar so
zmagovali v majhnih bitkah, ki so se vršile
tačas na bojišču Japonci!

Poročilo z boji ča.

Dne 6. junija zjutraj je bilo zbranih na
dvorišču nekega bogatega kitaj-kega trgovca
nekoliko častnikov, ki so spadal' k odd. Iku,
poslanem, da ogleda sovražnikove posto¬
janke. Ogledovalnemu oddelku je načeloval
oberstlajtnant Šulše.ko. Ta se ie odlikoval
v začetku vojske v odd.lku transbajkalskih

kazakov, bil je poveljnik jahajočih Zapo-
rožcev. Njega ljubeznjiva osebnost se je
prikupila ne samo vsem ruskim ampak tudi
vsem tujim častnikom, ki so se enkrat na¬
hajali pri generalu Renenkampfu, in tudi pri
vojakih je bil jako priljubljen. Vdeležil se
je burske vojske in je bil petkrat ranjen, a
se je vendar srečno vrnil v domovino.

Danes je dobil povelje, da ogleda sta¬
lišče Japoncev v dolini reke Tzinho. Po¬
slani so bili trije ogledovalni oddelki, dva
proti dolini Tzinhoju, eden proti gornjemu
teku reke Hunho. Vsi trije so obstajali iz
treh vrst vojakov in so stali pod vodstvom

Umorjeni delavski voditelj Gapon.

starih in izkušenih poveljnikov, ki so že po¬
znali sovražnikov način bo evanja. Sulšenko
se je že mlad povzpel do časti oberstlajtnanta,
kajti štel je šele okrog trideset let. Stal je s
karto tistega ozemlia, katerega bi moral pre¬
iskati, v roki pred generalom in prejemal
od njega zadnja n .vodila. Iz njegovega
obličja, ki ga ie ožg ilo ma idžursko solnce
in ki je zaraščeno s i olno brado gleda
dvoje odločnih, pametnih oči Ko j • prejel
zadnje ukaz- zase e koma in odjaha skozi
vrata. Odd lek je že b 1 odšel, samo majhna
četa konjenikov je ostala pri obrstlajmantu.

Še v zgodnjem jutru so ogl.dovavci
pr.šh mimo prednjih ruskih straž, nato so

23 *

356

šli z veliko pazljivostjo proti jugozapadu,
večinoma na gorskih stezah in peš. Kitajec-
vodnik je poiskal najbolj skrite steze, po
katerih se je moglo priplaziti do sovraž-

Umorjeni veliki knez Sergij.

niških postojank. Proti 11. uri so zadeli ob
japonsko pešaško stražo, ki se je hitro umak¬
nila, ker se ni mogla spoprijeti z mnogo¬
krat večjo močjo. Slučajno je izgubil eden
izmed Japoncev svojo torbo za spise —
najbrže je bil častnik, ki je hotel poročati
svojemu generalu — v kateri so našli dobro
izdelan načrt japonskih čet na razdaljo 30 vrst.

S pomočjo tega načrta so nekoliko iz-
premenili načrt svojega prodiranja, nato so
pa odšli dalje. Japonske podčastniške straže
so oddale nekoliko strelov za alarm, nato
so se umaknile; tudi druga črta pešcev se
je le malo ustavljala. Tako so prišli Rusi
do roba neke višave, ki je bil zelo utrjen;
nato so zasedli* višavo in z nje napravili
natančen načrt vseh utrdeb. Ta načrt in načrt
onega častnika je poslal generalu — zadnje
njegovo poročilo. Medtem se je okrepila
sovražna infanterija in je šla proti ruski črti.
Najprej so se začeli zelo obstreljevati; ko
so potem Rusi spoznali, da leži še en od¬
delek sovražnikih strelcev v drugem jarku,
je ukazal poveljnik oddelka, naj se umak¬

nejo. Strelci so se umaknili, a trpeli pri
tem veliko izgub, kar dokazuje, da je umi¬
kanje nevarnejše nego boj sam. Deset mož
je bilo ranjenih, med njimi trije smrtno ne¬
varno : enega je zadela kroglja v pleča n
je šla skozi oboje pljuč. Ranjen je bil ravno
v tistem trenutku, ko j.e hotel vstati ter e
je oprl na komolec.

Ko so se Rusi umeknili, je šel poveljn'k
z desnega krila z dvema kazakoma v vas
Šimjao-tzi; sovražniki so ga zapazili, ker ga
je bilo lahko opaziti vsled jasnega, sve¬
tega neba. Začeli so nenavadno močno stre
Ijati nanj in po kratkem času mu je predr: .
kroglja sence, da se je zgrudil mrtev
konja. Za njegove truplo se je razvnel
kratek boj, nato se je posrečilo enemu kt

Lev Nikolajevič Tolstoj.

zaku ga dvigniti na sedlo in odjahati nazaj
s truplom. Večer je že padal, ko se je vrnil
ogledovalni oddelek v vas, iz katere je bil
odšel. Truplo poveljnika je ležalo na kupu


357

s!:. .e. pokrito s plaščem pred vročimi solnč-
ni i žarki. V trenutku so zvedele vse čete,
da je padel splošno priljubljeni oberstlajtnant
Šuišenko. Pogreb je bil določen za drugi
d; n ob 11. uri.

Vojaki so pripravili s skromnimi sredstvi,
ki jih je mogoče dobiti na bojišču, po-
g bno slovesnost za svojega poveljnika.
K’sto so napravili hrabri Zaporožci, katerim
je poveljeval padli oberstlajtnant, ter jo pre-
v: kli — po ruski navadi — z
b Hm popirjem in zgoraj prilepili
velik rumen križ. Sablja in nož-
nica sta ležali prekrižani preko
krste. Trije duhovniki so peli mašo
ob krsti, mrtvec je bil popolnoma
pokrit z rožami, zelenimi veji¬
cami in travo, glava in rana sta
bili zastrti z robcem. Ko so du¬
hovniki dokončali sveto opravilo,
so odnesli odprto krsto generala
Renenkampf in Ljubavin ter dva
obrsta iz hiše in jo položili na
nosila. Pred sprevodom je šel
kazak z belim križem, nato dva
moža s pokrovom krste ter du¬
hovniki, potem krsta na nosilih.

Za krsto so šli častniki z odkri¬
timi glavami, in za njim Šulšen-
kov sluga z njegovim konjem.

Pred hišo so stali kazaki v vrsti
s sabljami v roki. V nekem goz¬
diču daleč izven vasi so položili
Šulšenka v samotni grob, težko
da bo kdo njegovih znancev po končani
vojski zašel v to gorsko vas, da obišče
njegovo pozabljeno domovje. Brez nege
bo ostal grob v dalnji, tuji deželi, samo
mandžurske grmovje bo šumelo nad njim
in veter bo nemara pripovedoval, da z nje¬
govo smrtjo ni dobila Rusija zmage, a da
Šuišenko ni pozabil svoje vojaške časti in
dolžnosti . . .

Mir vživajo le oni, ki v grobu spe; Ru¬
sijo pa je začel pretresati silen vihar.

Vojaštvo se upira.

Začetki.

Ko so se polegli notranji nemiri po zimi
1. 1905., ni bilo dolgo vrsto mesecev nič več
slišati o uporih v Rusiji, vsaj o vojaških ne.
Toda ogenj je bil le zadušen in shranjen
pod pepelom, a mogel je vsak čas bruhniti
na dan s ponovljeno silo. Revolucionarnega,
upornega duha je bilo vse polno na Ru¬

Carica s prestolonaslednikom.

skem in ne samo med nižjimi, delavskimi
sloji, ampak tudi celo med vojaštvom. Še
celo med častniki se je bila razširila in
ojačila uporna, prekucijska misel, kar nam
jasno priča tudi dejanje admirala Neboga-
tova. Koder zaveje strupeni dih socialistični,
tam sahne ljubezen do domovine in umira
zavest dolžnosti, ki jih ima človek do svojega
doma, kakor dokazuje čin Nebogatova, ki
je predal štiri najboljše ruske ladje nepo¬
škodovane sovražniku. Pozneje se je hotel

358

admiral s tem opravičiti, da je rekel, da je
to storil iz usmiljenja do svojih vojakov, ki
bi morali gotovo poginiti. Čudna beseda iz
ust trdega vojaka! To le dokazuje, da je
zavela socialistična misel celo v najvišjih
vojaških slojih — in kaj naj Rusija pričakuje
od takih poveljnikov in takih vojakov?

A to duševno razpoloženje pri ruskih
vojakih je lahko umljivo in se da opravičiti.
Ko je odhajal ruski rezervist v Mandžurijo,
ni vedel niti kam gre pravzaprav, niti zakaj
se bojuje. Sel je topo in vdano na bojišče,
brez vest lja in brez navdušenja. Pred vojno
je komaj vedel kdo so Japonci in še celo
sedaj med voino se ni mogel prav prepričati,
da je vojna, ki izsesa toliko mlade krvi in
toliko krepkih moči, za srečo Rusije neob-
hodno potrebna. Mislil je. da bi bilo ne¬
mara bolje, ko bi pulili Japonci Ru^e in
Rusi Japonce lepo pri rmru. Nato so prišle
nenadoma velikanske ruske izgube na dan.
Na tisoče pohabljt n.h beračev, ki so bili
odšli pred meseci kot najkrepk.jši It ud je,
se je vračalo v ru ke žalostne vasi. In takrat
je zavladd silen strah: Japonci, o katerih so
p ej govorih ruski častniki z zasmehovanjem
in zaničevanji m, so se naenkrat zazdeli pre
prostemu, ustrašenemu mužiku kakor silna
pošast, ki je ni mogoče premagati. Tako
je bila njiva pripravljena in socialisti so
prišli in so vsejali seme nezadovoljstva in
upora.

Tedaj se je pojavilo nezadovoljstvo tudi
na zunaj Rezervisti so odhajali in prizori
pri slovesu so bili žalostni in grozni.
Ljudem se je zdelo, da odhajajo v klavnico,
iz katere ni več izhoda, in nič niso vedeli,
zakaj se zdi gospodarjem njihovo življenje
tako malo važno, ko so vendar neobhodno
potrebni domu in družini. Po ulicah so na¬
stajali nemiri pri odhodu vojaških vlakov,
ljudstvo je kipelo na tihem, začela se je pred¬
igra velike poznejše revolucije . . .

Zato se tudi ni čuditi, da so se dogajali
v ruskih lukah redno večji prestopki proti

disciplini. Tisti mornarji, ki so še ostali v
domačih lukah, so bili pač najslabši izmed
vseh. Najboljše so namreč poslali že pre d
začetkom vojne na Vzhod, in kar je osta : o,
ni bilo več najboljše. Nato so od Uh zopet
odbrali boljše vojake in častnike za lad e
Roždjestvenskega, a že pri teh je bilo ad¬
miralu težko vedno ohraniti disciplino, kakor
smo že omenili. Umljivo je torej, da so
potem ostali v ruskih lukah le še najslab i
ostanki itak že ne posebno dobrega vojaštva.

Rusija ima v Črnem morju svoje brc-
dovje, katero je hotela poslati v Vzhodno
Azijo, da tako okrepi tamošnje ladjevje. To
se ni zgodilo, ker obstoji pogodba, da ne
sme rusko ladjevje nikamor ven iz Črnega
morja Rusija je hotela sicer spremeniti to
pogodbo, a se ji to ni posrečilo, ker se je
Angleška temu odločno uprla. Zato so Rusi
vzeli s črnomorskih ladij vse boljše častnike
in mornar e ter jih posUli na Vzhod Kar
jih je torej še ostalo, niso bili ravno na
glasu kot najodličnejši mornarji.

Omeniti moramo, da Rusi sami niso
imeli črnomorskega ladjevja in njegove po¬
sadke posebno v čislih Ne le. da je bilo
v vojaškemoziru popolnoma brezpomembno,
ker po pogodbi ni smelo oditi skozi Dar¬
danele, ampak ruskim vojaškim oblastim je
bilo tudi dobro znano, da se vsak boljši
častnik in mornar brani priti na to pozab¬
ljeno ladjevje. Vajeno in izurjeno je bilo
črnomorsko ladjevje še veliko manj nego
baltiško. Vedno je bil samo en del posadke
na ladji in od častnikov samo tisti, k’ je
imel tisti dan službo, če pa jih je bilo več,
so vedno skrbeli za to, da jih ni bilo morda
več, nego je bilo neobhodno potrebno. Ti
so se pečali s svojim moštvom, na to pa
ni nihče mislil, da bi skrbel za ladje in
redne vaje z njimi. Zato bi Rusiji tudi nič
ne koristilo, ko bi se vladi posrečilo izpo¬
slovati spremembo dardanelske pogodbe;
kaj naj bi počeli s takim brodovjem? Niti
tega ne moremo prav verjeti, da bi sploh

359

moglo priti do Vzhodne Azije. Ladja, ki
nikoli ne plove, katere posadka se ni vadila
v ravi vojaški službi, je malo vredna. Če
je treba resno delati, odpove na njej stroj
in kotel, in ko ta dva odpovesta, odpove
tudi vojaštvo.

Vsled takih okoliščin so častniki izgubili
smisel za vestno izpolnjevanje svojih službe¬
ni;! dolžnosti in vojaki so se odvadili stro¬
gi ga in natančnega reda. Razun tega je še
opomniti, da častniki in podčastniki črno¬
morskega brodovja niso niti toliko izobra¬
ženi kakor so bili čast liki nekdanjega port-
a urskega oddelka. Umljivo je torej, da so
socialisti našli pri teh ljudeh razorano in
pripravljeno njivo.

Že večkrat so se uprli mornarji v Seva-
s*opolu in v Nikolajevu. V Kronstadtu so
pa celo poskusili zažgati arzenale in ma¬
gazine. A vedno se je oblastim posrečilo
zadušiti upor v primeroma kratkem času in
v resnici tudi niso imeli ti upori nobenega
posebnega pomena, vsaj političnega ne.
Gospodje v Peterburgu, ki so morali skrbeti
za mornarico, pa so ob teh vesteh začu¬
deno gubančili pametno čelo in zmajevali z
modro glavo ter premišljevali težke misli,
kako bi prenovili in popravili vse rusko
mornarstvo.

Upor v mornarici.

Tedaj pa se je pripetil v Črnem morju
sledeči dogodek: Bojna ladja „Knez Patjom-
kin“ je bila odplula skupaj s torpedovko
št. 267 iz Sevastopola na morje, da opravi
strelne topniške vaje v zalivu Tendra. Vsled
strašnih skušenj v boju na Vzhodu so Rusi
hoteli vsaj to brodovje toliko izuriti, da bi
bilo sposobno za boj — najbrže v veliko
žalost mornarjev, katerim je bilo tako moteno
lepo in mirno življenje. Dne 27. junija pa
naenkrat izbruhne na ladji upor med mo¬
štvom, mornarji umore poveljnika in šest
častnikov, ki so pa sami ustrelili pri brambi
30 mornarjev. Ker ni bilo na ladji več po

veljnika, so izbrali uporniki odbor 20 pod¬
častnikov, ki bi vodil „Patjomkina“ in tudi
spremljujočo torpedovko. Nato so pluli z
obema ladjama proti Odesi, kjer so bili že
več dni veliki nemiri. Delavske stavke in
nemiri na cestah so bili na dnevnem redu
in zato je vzbudilo veliko presenečenje, ko
naenkrat priplove v luko „Patjomkin“, toda
mesto ruske zastave plapola na njem rdeča,
revolucionarna. Nato je ogenj upora v Odesi
oživel s stotero močjo, uporna množica je
razdejala luko in zažgala devet velikih trgov¬
skih ladij, ki so se nahajale ravno v zalivu.
Več sto ljudi je bilo ubitih in vso škodo
so cenili na 50 miljonov rubljev. Vojaki s
„Patjomkina“ so stopili na suho ter po¬
kopali z velikimi slovesnostmi enega ubitega
tovariša. Vojaški poveljnik Odese si ni
mogel pomagati, ker so zapretili sovražni
mornarji, da bodo pri najmanjšem poskusu
kakega napada začeli obstreljevati nezava¬
rovano mesto s topovi.

Poveljnik črnomorskega ladjevja je prejel
iz Peterburga ukaz, naj kolikor hitro mo¬
goče razoroži upornike ali jih prisili zopet
k pokorščini. Zato je odšel en oddelek bro¬
dovja, ki je obstajal iz oklopnic „Apostolov“,
„Pobjedonoscev“ ter križarke „Kazarski“ in
iz več torpedovk, dne 28. junija proti Odesi.
Naslednjega dne je sledil poveljnik bro¬
dovja, viceadmiral Kriger, z bojnimi ladjami
„Rožislav“, „Tri Svjatitelja“ in „Sinop“. —
Dne 30. junija zjutraj so prišle ladje pred
Odeso, in ko so s „Patjomkina“ zagledali
že pričakovano ladjevje, je sklenil odbor
upornikov, da se pripravi ladja za boj. K
temu odboru je spadal tudi en rezervni
častnik, ki bi gotovo mogel v zvezi s krmarji
in inženirji voditi nekaj časa ladjo. „Patjom-
kin“ je odplaval s pripravljenimi topovi
proti ladjevju, in ko so to opazili mornarji
na „Pobjedonoscevu“, so se tudi uprli, ujeli
častnike in se pridružili „Patjomkinu“.

Admiralna ladja brodovja je pozvala
„Patjomkina“, naj se takoj vda, toda brez

360

uspeha. Tedaj je sklenil viceadmiral Kriger
vrniti se z ostalimi ladjami v Sevastopol;
ko je nastopil to pot, je pozdravljalo nje¬
govo moštvo upornike z navdušenim:
„Hura!“

Mnogo se je govorilo o tem, ali je Kriger
pravo ukrenil, ko se je obrnil zopet proti
Sevastopolu. Do zdaj še ni mogoče pove¬
dati s popolno gotovostjo, kako je bilo
pravzaprav, ker ruska uradna poročila rajša
manj povedo nego več, medtem ko druge
stvari zopet silno pretiravajo. Admiral Kri¬

v luki ter so izkrcali v Odeso častnike z
ladij. Toda na „Pobjedonoscevu“ je nast !o
že naslednjega dne nesoglasje z uporr: m
odborom „Patjomkina“, ki je samovoljno in
ošabno gospodaril tudi na lastni ladji, ta o
da so se mu že mornarji „Patjomkina upin !i.
Zato se je moštvo „Pobjedonosceva“ vda'o
vojaškemu poveljniku Odese. „Patjomkis;“
se je nato odločil zapustiti odeško luko s
svojo torpedovko, odplul je proti jugu 1
se je prikazal po dveh dneh naenkrat v lis i
mesta Konstance, ki spada k Rumuniji. Tuk. j

Vojaška straža pred carjevo Zimsko palačo med nemiri.

ger je navedel kot vzrok svojega odhoda,
da se ni mogel zanesti na posadke ostalih
ladij. Trdil je, da bi bile zapustile njega in
njegove častnike, če bi hotel s silo nastopiti
proti upornikom. Z ozirom na upor na
„Pobjedonoscevu“ in na navdušene po¬
zdrave na ostalih ladjah, je admiral morda
imel prav.

Zato je odjadral proti Sevastopolu, da
spravi najprej s svojih ladij vse nestalne
mornarje ter jih preskrbi z zvestimi in vda¬
nimi vojaki. „Patjomkin“, „Pobjedonoscev*
in torpedovka pa so se zopet mirno usidrali

so ravno tako kakor v Odesi takoj zapretili,
da bodo bombardirali mesto, ako jim ne da
živil in premoga. A rumunske oblasti se
niso vdale in zato sta ladji zopet odpluli na
širno morje.

Rusko ladjevje se je medtem z admira¬
lom vrnilo v Sevastopol in takoj se je za
čelo izmenjavanje mornarjev. Ob istem času
je priplul v Odeso tudi „Prut“, na katerem
so se mornarji uprli; dva častnika so umorili,
ostale s poveljnikom vred pa uklenili. V
Odesi se je ladja vdala vojaškemu povelj¬
niku.

361

:ne 5. julija je admiral Kriger zopet
prib pred Odeso, ker je upal, da tam najde
„Patjomkina“. A našli so le „Pobjedonos-
ceva“ in ga poslali z enim delom brodovja
v Sevastopol. „Rožislav“ je nato začel iskati
s ši imi rušilci torpedovk „Patjomkina“. Zelo
zna ilno je za zvestobo tudi teh mornarjev,
da o na enega rušilca, .Smetlivij", postavili
san e častnike, ker so njega določili za to,
da potopi „Patjomkina u , če bi se ne hotel
vdati. Dne 6. julija je zapustil Sevastopol
tur tisti del ladjevja, ki je do tja spremil
„P bjedonosceva".

,,Patjomkin“ je imel med tem srečo in je
za -el po poti na neki italijanski parnik, od
ka rrega je dobil premoga, ker je njegova
zaloga že skoro bila pošla. Nato se je
obrnila ladja proti Krimu in se naenkrat po¬
kazala pred Feodozijo. Po svoji navadi so


takoj zahtevali živil in premoga ter zapretili,
da bodo začeli mesto obstreljevati; ko jim
oblasti niso dale ničesar, so oplenili v luki
neki parnik, ki je bil poln živine; ker javno

mnenje v Feodoziji ni bilo na strani upor¬
nikov in ker so kazaki ubili nekoliko upor
nih matrozov, je ,.Patjomkin“ zopet odplul
na morje. In zopet so imeli nenavadno

Uporna oklopnica Knjaz Patjomkin.

srečo — naleteli so na neki grški parnik,
ki jim je tudi moral dati premoga.

Dne 8. julija je prišel „Patjomkin“ zopet
v Kostanco ter se vdal rumunskim obla¬
stim pod pogojem, da mornarjev ne izroče
Rusom. Rumunska vlada je bila s tem za¬
dovoljna, nato se je vsa posadka izkrcala
in se hitro razkropila po bližnjih vaseh in
mestecih. Posadka torpedovke „267“ pa je
sklenila vrniti se v Sevastopol in se vdati
Rusom. Že dva dni pozneje sta prišli pred
Konstanco dve ruski ladji črnomorskega
brodovja, ki sta vzeli „Patjomkina“. Pri tem
so zapazili, da je posadka odprla na ladji
spodnje ventile, preden je odšla, tako da
je bil spodnji del v vodi. K sreči je bila
voda tako plitka, da je bil ves gornji del
nad vodo in da so vodo lahko odstranili
ter ladjo dvignili. Nato so privezali „Pa-
tjomkina" ter ga dovlekli v Sevastopol, kjer
je že bil „Pobjedonoscev“ in torpedovka
„267“. Moštvo so seveda takoj zaprli na
suhem in začeli sodno vojaško preiskavo

Tako se je končalo čudovito popoto¬
vanje ruske oklopnice „Patjomkin ‘, ki mu

362

pač ni enacega v zgodovini vekov. —
Podobni dogodki pa so se vršili tudi v
Kronstadtu na krovu stare oklopnice
,,Aleksander II.“ Tudi tukaj so se uprli
mornarji častnikom, kakor tudi na križarkah
„Minien“ in „Pocarski.“ Tudi v novem
ruskem pristanišču v Libavi niso vojaki le
odpovedali prkorščino, ampak se tudi
očitno uprli. Mornarji, ki so se nahajaii na
suhem, so se ustavili svojim častnikom,
jih zvezali ter zažgali ladjedelnico in njene
magazine. Toda tukaj se je upor kmalu
polegel, ker so Rusi na suhem imeli na
razpolago dosti vojaških čet. Mornarje so
takoj zaprli in vsem posadkam v Kron¬
stadtu in Libavi odvzeli orožje. Posebno
čudno je, da so se ob istem času uprli
tudi mornarji admirala Enkvista, ki je ušel
s torpedovkami iz Korejske ožine v ame-
rikansko luko Manila; pretili so častnikom
in Amerikanci so morali napravili mir in red.

Tako so dokazali dogodki mesecev
majnika in junija prejšnjega leta, da je
rusko brodovje malo vredno in da je vse
gnilo v ruski mornarici. Častniki z malimi
izjemami nimajo nobene izobrazbe, vojaki
ne poznajo neobhodno potrebne discipline
in poveljniki so počasni, leni in neodločni
razun nekaterih redkih mož, ki pa ne mo¬
rejo vsega izpremeniti.

Po teh žalostnih skušnjah je Rusija takoj
začela popravljati napake in nedostatke v
svoji mornarici, a bilo je prepozno. Urad¬
niška brezskrbnost, brezvestnost in pohlep¬
nost je zadala rano ruskemu narodu, ki
bo krvavela še dolga desetletja in ki je
ne morejo zaceliti sedaj nobene reforme
več. A v toliko so imele te žalostne izku¬
šnje tudi dobrih posledic, ker se bo znala
varovati Rusija v bodočnosti take brez¬
skrbnosti v mornarski upravi in — kdo
ve? — morda napoči enkrat veliki dan, ko
bodo izbrisani z Rusije vsi grdi madeži
in se zablišči njena čast v še neslutni
moči in nevidnem veličastvu .. .

Osvojitev Sahalina.

Dogodki v Mandžuriji so nas prepričali,
da Japonci niso mogli misliti na obleganje
Vladivostoka , ker jim je stala nasproti
močna in naraščajoča armada Linjeviče 1  a,
ki je vrhu tega imela tudi ugodne posto¬
janke. Zato so se morali Japonci s tem za¬
dovoljiti, da so blokirali Vladivostok z ne¬
koliko vojnih ladij, ki so preprečile dovoz
živeža in municije z morja Ta naloga pa
je bila za Japonce silno težavna, ker sta
ležala dva dohoda v luko zelo oddaljena
drug od drugega. In četudi se je včasih
Japoncem posrtčilo vjeti sempatja kako
ladjo ker je plula v luko, ni vendar dovoz
bil nikdar popolnoma nemogoč. Razu
tega je bilo za trdnjavo skoro popolnom:
vse eno, ali je pot na morju odprta ali ne,
ker je bila še vedno lehko v zvezi s Kas
binom in Evropsko Rusijo.

Ker niso mogli pri Vladivostoku napra
viti Rusom posebnih sitnosti, so sklenili
Japonci zasesti otok Sahalin, ki se razteza
severno od japonskega otočja, od katerega
ga deli proliv La Perouse. Ta otok se na¬
haja v bližini mest Nikolajevska in Alek-
sandrovska ter v bližini Vladivostoka; ko
bi Rusi imeli na njem kako utrjeno luko,
bi jim bil torej Sahalin lahko važna vo¬
jaška točka. Sahalin je bil nekdaj japonski
otok, a v časih japonske nemoči, so si ga
Rusi osvojili ter ga porabljali za to, da so
pošiljali nanj svoje kaznjence. Otok je baje
zelo bogat različnih rudnin, za katere se
pa ruske oblasti do zdaj še niso brigale.
Ob obali se že sedaj lepo razvija ribarstvo.
Ta želja, da bi spravili Sahalin pod svojo
oblast, ni torej le bila želja japonskega
domoljuba, ampak tudi zaključek resnih ra¬
čunov, ki so pokazali, da bi Sahalin včasih
utegnil pomoči Japoncem v denarnih za¬
dregah. Jako srečna pa je bila misel, da
so Japonci zasedli Sahalin zdaj proti koncu
vojske, ker je ta otok imel važno vlogo


363

pr mirovnih sklepanjih — in ne v škodo
Japoncev.

Dne 7. julija se je naenkrat prikazalo
japonsko brodovje v prelivu La Ferouse.
Na desetih transportnih ladjah so bili ukr
ca i vojaki s topništvom in te je spremljal
oddelek ladij, katerim je poveljeval vice-
ad niral Kataoka. Ladje so bile sledeče: Dve
stari križarki „Juzo“ in „Činjen“, potem
ena križarka iste vrste kakor „Azama“, nato
šest majhnih križark, štiri topniške ladje in
36 rušivcev torpedovk. S previdnostjo, po
k eri so se Japonci vedno odlikovali, so
n prej preiskali preliv, ali ni v njem pod¬
morskih min; nato je plulo ladjevje skozi
preliv, da bi prišlo na vzhodno stran otoka,
in še istega dne je počelo hudo obstrelje¬
vati nekatere ruske baterije pri Korzakov-
s-;u in Šipizanu, kj leži blizo Korzakovska.
1 u se je najprej izkrcal en del vojaških
čet in kmalu na to nekoliko bolj proti se¬
veru celi kor. Odpor Rusov je bil nezna¬
ten, ker so takoj vedeli, da se ne bodo
mogli uspešno braniti s svojimi maloštevil¬
nimi četami. Sahalin je bil popolnoma za¬
puščen in tudi Linjevič ga ni zavaroval
z močnejšim vojaštvom, dasi je imel dosti
časa za to. Ruski poveljnik v Korzakovsku
se je kmalu umaknil pred Japonci, ko je
uničil topove in zažgal vladno poslopje.
Dne 8. julija so zasedli Korzakovsk in
ravno tako utrdbo Sulojevka. Povsod so
se Rusi umeknili ter zasedli neke višave
pri Vladimirovsku, ki so bile pripravne za
obrambo. Dne 10. julija so se Japonci iz¬
krcali pri rtiču Notoro. Zopet ista podoba!
Kratko streljanje, Rusi se umaknejo, Ja¬
ponci izkrcajo. Prej omenjeno postojanko
pri Vladimirovsku so Japonci zavzeli že v
noči od 10. do 11. julija in Rusi so se
umeknili še bolj proti severu. Japoncev se
je izkrcalo vsega skupaj okrog 20.000,
razun tega pa so imeli s seboj na ladjah
Še veliko število kulijev, da hitro zgra¬
dijo na otoku železniško progo z ma¬

terialom, ki so ga pripeljali s seboj. S tem
pa so si Japonci tudi osvojili otok; ta
osvojitev pa je bila, kakor smo že omenili,
bolj političnega kot vojaškega značaja.

Ko so se vse čete izkrcale, so ladje
začele preiskavah obrežje otoka. To so
storili zato, ker so se hoteli prepričati, če
se nahaja morda še kje kaka ruska ladja z
vojaštvom in ali je morje zavarovano z
minami. Morsko pot so preiskali do vasi
Alek=androvska, ki je zato važna, ker se
v njej nahajajo ruske oblasti,

Dne 24. julija je ladjevje zopet izkrcalo
en del čet in dne 25. julija so Japonci za¬
sedli Aleksandrovsk, tako da je že zvečer
istega dne plapolala japonska zastava na
ruskih vladnih poslopjih. Ruske čete pod
generalom Ljabunovim so se umeknile pred
japonsko premočjo.

Nekoliko važnejši boj se je izbojeval
due 27. julija v bližini Rikovska. Tukaj
je ruska pehota poskusila celo z napa¬
dom , a je bila odbita in se je morala
umekniti z velikimi izgubami. Takrat so
Japonci dobili 200 ujetnikov. Nekoliko dni
pozneje se je udal general Ljabunov s 70
častniki in 3200 vojaki. Cela ruska po¬
sadka na Sahalinu je štela le 5000 mož in
12 topov. V prvih dneh avgusta so se
udali tudi ostali Rusi in tako so si osvojili
Japonci Sahalin skoro brez bojev in brez
izgub.

Poveljnik japonskih čet, general Hara-
gubi, je takoj uredil na Sahalinu japonsko
vojaško upravo in dal - kar so Japonci
povsod storili med vojsko — vasem, za¬
livom, lukam i. t. d. japonska imena name¬
sto prejšnjih ruskih. Gotovo so bili Ja¬
ponci trdno prepričani, da bo Sahalin se¬
daj za vedno ostal v japonski oblasti. Sa¬
halin je bil torej japonski, zato se je pa
Japoncem zdelo samo po sebi umljivo, da
ga dobe prejšnji gospodarji zopet nazaj,
toda kmalu bomo videli, da se ta lepa
nada ni hotela Japoncem uresničiti in da

364

1

so se morali z manjšim zadovoljiti dobili
so namreč samo južno polovico, ki je pa
vendar boljša in važnejša od severne.

Zadnji vojni dogodki.

Omenili smo že, zakaj ni mogla japonska
mandžurska armada oblegati Vladivostoka,
dasi bi to Japoncem zelo veliko koristilo
pri sklepanju miru. Vendar so se pripravljali
Rusi na obleganje s suhega in na napade
od morja sem. Izmed ladij, ki so bile še
zmožne za boj so se nahajale v luki „Ro-

majhno japonsko trgovsko ladjo, jo začele
obstreljevati in zapravile veliko krogel; in
dragocenega časa, a brez uspeha; nekočko
so jo sicer poškodovale, a uničiti je le niso
mogle. V tist h tednih so tudi japonske
torpedovke in križarke večkrat preiskale
zalive severno in južno od Vladivostc/a,
razun tega so pa Japonci zasedli nekatere
točke ob morskem obrežju. In tako je
ostalo vse do miru.

Ravno tako nekako je bilo tudi v Mand¬
žuriji , kjer je velikansko deževje obe ar¬
madi zaviralo, da se nista mogli spušč i

Ljubjanka v Moskvi.

sija" in „Gromoboj“, dalj^ oklopna kri¬
žarka „Ahnaz“ in precejšnje število torpe-
dovk in podmorskih ladij. Vse ladje so
stale pod poveljstvom kontreadmirala Je¬
sena. Japonske ladje so bile vedno v ve¬
liki razdalji, tako, da ni nikdar prišlo do
boja. Včasih sta se obe brodovji nekoliko
približali, začelo se je živahno gibanje:
zdajzdaj zadone topovi in se začne boj, a
potem sta se zopet oddaljili in je bil mir.

Nekatere ruske torpedovke so napadle
ob severnem korejskem obrežju neko

v večje boje. Poročali so o bojih japon¬
ske in ruske kavalerije pri Hajlungčenu,
pri Fakumengu in koncem avgusta tudi
pri Artongku. Ko so se pa začela mirovna
pogajanja, so nehale tudi bitke, ker na¬
daljnje prelivanje krvi ni imelo več smisla.

Koncem septembra so sklenili premirje
in nato sta se sešla odposlanca obeh ar¬
mad , japonski general Fukušima in ruski
Oranovski, da določita podrobnejše po¬
goje. S tem se je vojska po več kot pol¬
drugem letu končala.

365

Mir.

Mirovna pogajanja.

Takoj po cušimski bitki je bilo vedno
bolj gotovo, da se morajo začeti v kratkem
času mirovna pogajanja. To se je res tudi
zgodilo, ko je poslal ameriški predsednik
R osevelt diplomatično noto japonski in
ri ski vladi. Predsednik je pozval obe državi,
n j začneta z mirovnimi pogajanji in se je
ponudil pri Km za posredovavca. Že na
s dnjega dne sta odgovorili obe vladi, da

vine, državni dolgovi so silno naraščali, po
mnogih krajih se je oglašala lakota in z
njo nezadovoljnost in upor. Čemu bi se še
dalje borili brezupa zmage?

Ko je bilo razbito brodovje Roždje-
stvenskega, so Rusi izgubili zadnjo moč, s
katero bi mogli popraviti svoje prejšnje
žalostne poraze, in tudi japonska vlada je
dobro vedela, da je sedaj prišel ugoden
trenutek, ker bi ne mogla več pridobiti
velikih zmag, pač pa morda doživeti kak
poraz v Mandžuriji.

Iz strašnih dni v Moskvi: Razdejanje na ulici.

sta zadovoljni s ponudbo. Ker je prišla ta
ponudba tako nenadno in ker so iz Peter¬
burga in Tokia tako hitro odgovorili, seda
sklepati, da so se mirovna pogajanja že
prej vršila ne skrivnem. Da obema državama
ni bilo težko odgovoriti, je samo ob sebi
umevno, če se spomnimo vsega, kar smo
že povedali o notranjih razmerah v Rusiji
in na Japonskem. Oba naroda sta bila iz¬
stradana, že drugo leto so bile najboljše
in najkrepkejše moči daleč iz domo-

V ruskih in japonskih listih seveda ni
bilo nič brati o kaki pravi naklonjenosti k
miru. Ruska vojna stranka se je najodloč¬
neje branila vsake misli na mir. Trdila je,
da je Linjevičeva armada boljša in močnejša
nego kdaj prej, da na obleganje Vladivo¬
stoka niti misliti ni mogoče in da moč ja¬
ponske vsled dolgotrajne vojske vedno bolj
peša in omaguje. Japonski listi so se iz¬
ražali nekoliko ugodneje za mir, toda za
mir pod takimi pogoji, ki bi jih Ruisja ni-

366

kdar ne mogla sprejeti, dokler bi imela še
količkaj moči na Dalnjem Vzhodu.

A mir je postal nujno potreben in zato
sta obe državi imenovali svoje zastopnike,
ki so se v juliju, oziroma avgustu vkrcali
ter odpotovali v Ameriko; nekateri so se
pa že prej nahajali tam. Nato so se odpo¬
slanci predstavili predsedniku Rooseveltu
dne 5. avgusta in dne 10. avgusta so se
začela pogajanja. Japonska odposlanca sta
bila minister Komura in poslanik v Washing-
tonu Takahira, ruska pa prejšnji finančni
minister Witte in ruski poslanik v Washing-
tonu, baron Rožen Pogajanja so se vršila
v Portsmouthu v državi Ne\v Hamshire.

Pogajanja so se vršila skoro tri tedne;
vlekla so se v neskončno dolgočasnost in
človek bi jih skoro najlažje primerjal z ba¬
rantanjem za konje. Kar je eden zahteval,
je drugi najodločneje odklonil, skoro vsak
drugi dan je naznanjal brzojav, da ni nobe¬
nega upanja, da se pooblaščenci zedinijo in
takoj nato je zopet presenetila svet vest, da
so se pobotali. Položaj je bil najbolj za¬
motan, ko so Japonci zahtevali, da se jim
izplača visoka vojna odškodnina, odstopi cel
Sahalin, izroče vse ruske ladje, ki se naha¬
jajo razorožene v tujih lukah ter da Rusija
obljubi, da bo imela v Vladivostoku le
majhno morsko posadko. Najprej so celo
zahtevali, da se uničijo vse utrdbe na suhem
in na morju v Vladivostoku.

Ne samo minister Witte, ampak tudi vse
rusko časopisje se je temu najodločneje
uprlo. Witte je izjavil, da nima pooblastila
od caria razpravljati o teh točkah. Rusija
da je doživela sicer nekoliko neuspehov, a
da ni.nikakor premagana in da ji ne pride
na misel, da bi sprejela take ponižujujoče
pogoje. Ona sicer želi miru, a je še vedno
zmožna tudi dalje se bojevati, če to zahteva
čast države. Linjevič še ni premagan in Rusija
ima v Evropi še vedno toliko izurjenih voja¬
ških čet, da jim lahko neprestano pošilja
nov.h moči. Tudi denarni položaj ni tako

slab, ker ima Rusija v Parizu, Berlinu in
Newyorku še vedno dosti kredita.

Japonska odposlanca sta se posvetovala
s svojo vlado in sta spoznala, da ne moreta
tako ničesar doseči; zato sta opustila te
zahteve, o katerih se Witte niti pogovarjati
ni hotel.

Dne 29. avgusta so se pooblaščenci
slednjič zedinili in podpisali mirovno listino,
ki se je pa še morala predložiti carju in
mikadu. To se je tudi zgodilo dne 15. oktobra,
ko sta jo podpisala vladarja v Peterbui u
v Tokiu.

Ob istem času so tudi javno razgla ili
glavne točke mirovne pogodbe, ki so sledeče:

Mirovni pogoji.

Člen 1. določa, da zopet zavlada mir n
prijateljstvo med vladarjema, državama ; n
podložniki obeh dežel.

Člen 2. pravi, da imajo Japonci predno: t
v Koreji in da imajo Rusi pri svojih pod¬
jetjih v Koreji iste pravice kakor državljani
drugih dežel, ter pristavlja: „SkIenemo tud;,
da se ognemo vsakemu nesporazumljenju,
da se bosta obe mir sklepajoči stranki
vzdržali vsakih vojaških odredeb na rusko-
korejski 'meji, vsled katerih bi utegnilo biti
v nevarnosti rusko ali korejsko ozemlje".

Člen 3. se glasi: „Japonska in Rusija se
zavezujeta: prvič, da bosta zapustili Mand¬
žurijo popolnoma in obenem, razun na¬
jemninskega ozemlja na polotoku Ljautung,
kakor določa prvi dopolnilni člen mirovne
pogodbe; drugič, da bosta izročili kitajski
upravi vse dele Mandžurije, katere so sedaj
zasedle japonske ali ruske čete, razun prej
imenovanega ozemlja Ruska carska vlada
izjavlja, da nima v Mandžur ji nobenih pred¬
nosti ... ki bi bile v škodo kitajski vladi
ali ki bi nasprotovale načelu enakoprav¬
nosti."

Člen 4. slove: Rusija in Japonska se
zavezujeta, da ne bosta nasprotovali sploš¬
nim odredbam, ki se enako tičejo vseh na-

367

ro .losti in ki bi jih utegnila določiti kitaj¬
ski vlada, da dvigne 'rgovino in obrt v
Mandžuriji/

Člen 5. določa, da preide ruska najemnin
ska pravica v Port Arturju, Daljnem ter v
obrtjejnih ozemljih in vodah popolnoma na
Japonce, da pa zasebniki ne izgube svoje
posesti in svojih pravic.

Člen 6. sklepa o delitvi mandžurske že¬
leznice in določa, da pripadejo Japoncem
r; dokopi, do katerih pelje njihova železnica,
ir. da imata obe stranki na osvojenem
z rnljišču popolno trgovinsko prostost. Zopet
s prizna dolžnost Rusije in Japonske dobiti
dovoljenje Kitajske za sklepe.

Člen 7. se glasi: Japonska in Rusija se
obvezujeta, da bosta porabljali svoje želez¬
nice v Mandžuriji samo v občevalne in trgov¬
ske namene, nikakor pa ne v vojne namene.
To pa ne velja za železnico v najemninskem
ozemlju na polotoku Ljautung/

Člen 8. pravi, da bosta sklenili japonska
in ruska vlada kakor hitro mogoče poseben
dogovor o uravnavi občevanja na onih progah,
kjer se dotikata ruska in japonska mand-
žurska železnica.

Člen 9. obravnava o južnem delu otoka
Sahalina, ki ga dobe Japonci. Zadnji od¬
stavek tega člena slove: Japonska in Rusija
skleneta, da ne bosta zidali nobenih utrdeb
ali podobnih vojaških zgradeb v svojem
ozemlju na Sahalinu ali na obmejnih otokih.
Obvezujeta se tudi, da ne bosta izdali nobe¬
nih vojaških odredeb, ki bi mogle škodo¬
vati prosti plovitbi v prelivu La Perouse ali
v Tatarskem prelivu".

Člen 10. natančneje določa položaj ruskih
državljanov v južnem delu Sahalina.

Člen 11. govori o ribarskih pravicah v
ruskih vodah Japonskega, Ohotskega in
Berinšfega morja. Dostavlja se pa, da se ta
določila ne tičejo onih ribarskih pravic, ki
jih že imajo Rusi ali drugi državljani v teh
ozemljih.

Člen 12. pravi: Ker je trgovinska in plo-
vitbena pogodba med Japonsko in Rusijo
vsled vojske uničena, se zavezujeta cesarska
japonska in carska ruska vlada, da se hočeta
v teh zadevah podpirati, dokler se ne sklene
na podlagi prejšnje pogodbe nov ugovor.

Člen 13. sklepa o medsebojni izročitvi
vjetnikov in o poplačanju stroškov, ki so
nastali vsled njih. Rusija se zaveže, da hoče
pokriti, kakor hitro ji bo mogoče, tiste
stroške, ki so jih imeli Japonci več z vjet-
niki nego Rusi.

Člen 14. govori o potrditvi mirovne po¬
godbe.

Člen 15 določa, da se za Ruse napiše
pogodba v francoskem, za Japonce pa v
angleškem jeziku. V dvomljivih slučajih pa
se je ozirati na francosko listino.

Nato sledita še dva dostavka.

Prvi določa, da morata obe vojski 18
mesecev potem, ko stopi mirovna pogodba
v veljavo, zapustiti Mandžurijo, razun na¬
jemninskega ozemlja na polotoku Ljautung.
Število vojakov, ki se dovoli obema stran¬
kama za varstvo železnice, še ni določeno.
Komandanta obeh armad naj vzameta tako
majhno število, kolikor zadostuje za varstvo
dotičnih prog. 15 vojakov na en kilometer
je najvišje število.

Drugi dopolnilni člen govori o meji med
ruskim in japonskim ozemljem na Sahalinu.
Komisiji za določitev meje se naroča, da se
drži 50. stopinje širine kot meje, če to do¬
voljujejo krajevne razmere. Če bi pa bili pri¬
siljeni oddaljiti se nekoliko od te stopnje,
naj to na drugem kraju zopet primerno
poravnajo.

*

* *

Nihče se ni mogel načuditi, da so Rusi
priznali Japoncem nadvlado v Koreji, če je
pomislil, da se je zato pravzaprav začela
cela vojska Ravno tako je tudi z ozem¬
ljem , ki so ga imeli Rusi v najemu na
Kvantungu, ter z Dalnjim in Port Arturjem.
— Japoncem se bodo stroški in napori

368


Maksim Gorkij v ječi.

vojske v dolgih letih morda le poplačali s
tem, ker so pridobili Korejo, ki je zanje
gotovo velikega pomena.

Kajti s tem, da so' gospodarji Koreje,
bodo imeli tudi velik vpliv na Mandžurijo,
in vprašanje bodočnosti je, ali je ne spra¬
vijo v dolgih letih mirnim potom pod
svojo oblast.

Do zdaj so morali samo gledati, kako
dobiva Mandžurija od dne do dne bolj

značaj ruske provincije, sedaj pa imajo
upanje, da zmagajo z gospodarskim bojem.

Če dobi Japonska kdaj to deželo, si bo
odprla živ, krepak in neusahljiv vir’ za
sirovine in na drugi strani dober trg za'
svoje tovarniške izdelke. Mandžurija je ro¬
gata rudnikov, ki krijejo v sebi neizmerne
zaklade premoga, različnih rudnin, dragih
kovin i. t. d.

Politično ni Japonska več samo otoška j
država, ampak velika sila, ki ji vsi prizna¬
vajo posest na celini. Njen vpliv na Kitaj- 1
sko, ki je bil že do zdaj silno velik, bo
rastel z leti vedno bolj. Tudi vojaško se i
je okrepila, ker ima v posesti Kvantung n
korejske luke in obvladuje tamošnja morja, j!
tako da bo lehko pazila, da se ne dvigne
preveč na Daljnem Vzhodu nobena njej
sovražna sila.

Od otoka Sahalina, katerega so Japonci j
osvojili in si ga celega prilaščevali, so do¬
bili samo eno polovico, namreč južno, ki
je pa boljša in važnejša od severne. Čudno
je, da so se Rusi toliko potegovali za to, 'i
da Japonci ne dobe celega otoka. Posebnih
koristi si niso mogli obetati od severne
polovice, v vojaškem oziru tudi ne pomeni
bogvekaj —Rusom je šlo v prvi vrsti samo
za to, da ne trpi njihova čast. Gotovo je,
da se bodo Japonci trudili, da njim pripade

Finsko glavno mesto Helšingfors.

369

tudi sedanja ruska polovica, toda ali se jim
ta trud izplača, bode pač pokazala zgo¬
dovina.

Najhujše je bilo za Japonce, da niso
dobili nobene vojne odškodnine. Denarja
so rabili vedno in rabijo še sedaj Japonci
najbolj. Njihovim zastopnikom se ni posre¬
čilo pregovoriti Ruse da plačajo vojno od¬
škodnino, in to je bil hud udarec. Vlada je
sicer to pričakovala, ker je vedela, da Rusi
niso pravzaprav premagani, a ljudstvo je

je veliko, obnemoglo nezadovoljstvo, pre-
varjene nade pečejo in bolijo . . .

Ravno tako so bili Japonci užaljeni, ker
niso dobili tistih ladij, ki so stale razorožene
v raznih tujih lukah med vojsko. Vrhu tega
niso hoteli Rusi ničesar o tem slišati, da bi
morali zmanjšati število svojih vojnih ladij
v Vladivostoku !

S pridobitvami na celini so se torej
morali Japonci zadovoljiti. Mandžurija in
Koreja sta popolnoma zadostovali za razvoj

Carski kiosk pri blagoslavljanju vode pred Zimsko palačo.

bilo razočarano. Ljudstvo je slišalo o tolikih
slavnih zmagah, pripovedovali so mu, da
je Rusija osramočena in omadeževana pred
vsem svetom, in ko je dajal narod zadnje
denarje, težko zaslužene in v solzah oprane,
v vojne namene, so ga tolažili, da dobi
vse desetero povrnjeno in stotero popla¬
čano. In prišla je vest: Odškodnine  ne
b o ! Dežela je b la razrušena, zadnja opora
ji je še bilo lepo upanje na povračilo —
in sedaj je padla zadnja opora. Zavladalo

Japonske. In Vladivostok? Tudi če bi si
bili Japonci osvojili to pristanišče, bi jih
to stalo veliko dragocenega časa in še več
dragocenih moči, ki bi se težko izplačale.
Saj tudi sedaj, ko ostane Vladivostok mor¬
ska utrdba, ni od te strani nobene posebne
nevarnosti za Japonce. Tiste moči, ki jo
ima Japonska v Rumenem in Japonskem
morju, ne bo Vladivostok nikdar dosegel,
razun po jako močnem brodovju. Zato
bodo pa Japonci vedno pazili, kako se

24

Vojska na Daljnem Vzhodu.

370

razvija ruska pomorska sila na vzhodu, in
jo bodo skušali omejiti, če bo njim posta¬
jala nevarna in če jim bo mogoče to.
storiti.

Rusko vlado so podpirale pri mirovni
konferenci, ko so se dogovarjali o vojni
odškodnini, še nekatere druge zunanje okol-

Umorjeni ruski minister Pleve.

ščine, ki so bile odločilnega pomena. Ome¬
nili smo že, da sta Japonce zalagali z de¬
narjem Amerika in Angleška. Ti dve državi
pa sta postali po bitki pri Cušimi in Muk-
denu tega mnenja, da bi že bil čas, da se
sklene mir, ker sta menili, da bi že bilo
dobro, ko bi se Japonska še bolj okrepila.
Angleška je dosegla svoj smoter, ki ga je
imela pred začetkom vojne in zaradi kate¬
rega je ščuvala in podpirala Japonce proti
Rusom: Rusko brodovje je bilo uničeno in
ruski vpliv v Aziji zmanjšan.

Tudi Amerika je želela takoj od začetka
Rusom obilno lepih neuspehov, ker pa je
vzhodna Azija zanjo važna v gospodarskemu
oziru in ker bo postala še važnejša, ko se
dogotovi panamski prekop; Rusi pa so bili
Atnerikancem nevarni tekmovavci. Zdaj so
spoznali, da je vstal še veliko nevarnejši
sovražnik. Iz teh skrbi si moremo razlagati,
da se je javno mnenje v Ameriki naenkrat
spremenilo v korist Rusom. Najprej je vla¬

dalo med občinstvom veliko navdušenje za
napredne Japonce in nazadnjaške Ruse ter
so njihovo tiransko vlado obsipali z za¬
smehom in zaničevanjem. Pozneje pa so
spremenili svoje naziranje in med mirovnimi
pogajanji je bilo vse navdušeno za teda¬
njega ruskega finančnega ministra Witteja,
katerega so proslavljali v govorih in v listih.
Kmalu potem je dejal znani ameriški admi¬
ral Dewey, da je zelo prav, da niso dobili
Japonci nobene vojne odškodnine, ker bi
si sicer tako hitro zgradili novo brodovje,
da bi bili vse druge prehiteli. Umljivo je
torej zakaj se je ponudil predsednik Ame¬
rike za posredovavca pri mirovnih poga¬
janjih.

Mnogo se je govorilo o tem, kako se
je predsednik Roosevelt trudil, da se sklene
mir. Najbrže je namignil Japoncem, da ne
bodo imeli v Ameriki več kredita za poso¬
jila, če bodo nadaljevali vojsko. Če pomi¬
slimo, da je ravno Amerika Japonce med
vojsko najbolj podpirala, je umevno, kako
zelo so bili pobiti vsled te izjave, zlasti še,
ker jim je tudi Angleška svetovala, naj ne¬
hajo z vojsko.

A. G. Bulygin, bivši ruski notranji minister.

Angležem se je takoj mudilo, da skle¬
nejo z Japonci novo zvezo, katero so bili
že pred vojsko določili. Angležem se je
posrečilo prepričati japonsko vlado, kako

371

velike koristi bo imela Japonska od te zveze;
a s časom se bodo tudi Japoncem odprle
oči in bodo spoznali, kako jih je Angleška
zrahljala v sebične namene. Da se je An¬
gleška kazala tako miroljubno, je vplivalo
kolikor toliko tudi to, ker se je hotela na
ta način približati Rusiji in tako nekoliko
ublažiti nasprotje, ki bi nastalo, ko bi An¬
gleška objavila novo zvezo med seboj in
med Japonci.

* •*

*

Ko je Rusija izpoznala, da je trenutek
ugoden za sklepanje miru, se ni obotavljala
ustreči želji amerikanskega predsednika, naj
se začno mirovna pogajanja. Car je poslal
svojega najspretnejšega diplomata in sploh
najboljšega ruskega državnika Witteja v
Portsmouth. Ta se je že prej natančno se¬
znanil z značajem Japoncev in je izvrstno
vil svojo nalogo. Trenutek je bil za
Rusijo silno ugoden, ker je stal Linjevič
na bojišču z vojsko, ki je bila po številu
močnejša od japonske, in ker je bil ruski

Knez Svjatopolk Mirski,

bivši ruski notranji minister.

kredit še povsod zelo trden. Tudi vojna
stranka na Ruskem je izpoznala, da Rusi ne
morejo doseči v kratkem času posebno
velikih uspehov na bojišču in da bo de¬
narni položaj države tem slabši, čim dalj

bo trajala vojska. Razun tega se je poja¬
vilo v državi sami notranje uporno gibanje,
ki je izrabljalo vojsko v svoje svrhe in
katero je bilo lažje zadušiti s sklepom miru
nego s kazaškimi biči.

G. S. Petrov,

vodja krščansko-demokratske zveze v Rusiji.

Med pogajanjem je poslal Linjevič iz
Mandžurije carju brzojavko, v kateri trdi,
da so ruski vojaki pripravljeni in navdušeni
za boj, ter prosi carja-gospodarja v svojem
imenu in v imenu svojih častnikov, naj ne
sklene miru, dokler še enkrat ne poskusi
sreče svojega orožja. Ni sicer vladalo res
tedaj tako razpoloženje v ruski armadi; a
ta brzojavka je bila poslana in objavljena
le s tem namenom, da japonski odposlanci
pri mirovni konferenci znižajo vsled nje
svoje zahteve.

Na Ruskem so sprejeli vest o miru skoro
brez vsakega zanimanja, Japonci pa popol¬
noma drugače. Mnogo japonskih poroče-
vavcev je že med mirovnimi pogajanji jav¬
ljalo v domovino, kako so njihovi odpo¬
slanci vsak dan bolj pobiti in žalostni. Ves
japonski narod je čakal z mrzlično nestrp¬
nostjo poročil o pogajanjih in z napeto rado¬
vednostjo je vse sledilo njihovemu razvoju.

24 *

372

Ko se je zvedel sklep miru in ko se je
ljudstvo prepričalo, da je tudi mikado po¬
trdil za Japonce tako neugodne pogoje, se
je vzdignil vihar. Ljudstvo se ni moglo več
pomiriti, po vseh mestih so nastali nemiri,
ki jih je morala vlada s šilom zadušiti. Dru-
hal je zažigala državna poslopja in napa¬
dala odlične uradnike. Ljudstvo je želelo
miru in ga je bilo v globini srca veselo, a
prevarano je bilo v svojih nadah in je spo¬

li. septembrom, ko je bila usidrana v luki
Sasebo. Nikakor ni mogoče misliti, da bi
bila končala ta ponosna japonska ladja
vsled kakega nesrečnega slučaja, ampak je
popolnoma gotovo, da je bil ogenj pod¬
taknjen. Ogenj je izbruhnil v neposredni
bližini zadnjih magazinov za strelivo in je
prišel do njih tako naglo, da je bilo nemo
g oče preprečiti nesrečo. Zadonel je v mirr
noči silen pok, strelivo se je zažgalo tei

Mestna hiša v Peterburgu.

znalo, da so ga dolgo časa hranili z lažjo
in s sijajnimi obljubami, ki se sedaj v zad¬
njem, odločilnem trenutku niso hotele ures¬
ničiti. Pozdravljalo je mir, a vzburilo se je,
ker mu mir ni poplačal vsega stradanja in
vseh naporov vojne.

Ljudstvo se je uprlo in je v divji bes¬
nosti zaradi neugodnih mirovnih pogojev
potopilo z ognjem in eksplozijo admiralno
ladjo Togovo „Mikaza“ v noči med 10. in

je eksplodiralo in „Mikaza“, ta ponosna
zmagovalka v Cušimski ožini, je izginila v
vzkipelih valovih. Utonilo je 251 mornar¬
jev in 6 častnikov, ranjenih pa je bilo 343
mornarjev, ki so hoteli priti potapljajoči se
ladji na pomoč. Ob času nesreče povelj¬
nika in veliko častnikov ni bilo na ladji;
komandant je takoj prihitel na kraj nesreče
ter je izjavil, da sam prevzame vso odgo¬
vornost in se je poskusil sam usmrtiti.

373

Japonska vlada je seveda zvalila vso
krivdo strašne nesreče na neki nerazumljiv
slučaj in prav natančnih in gotovih podat¬
kov ne bomo najbrže nikdar imeli. A lahkd
se reče z veliko gotovostjo, da so pognali
v zrak krasno in ponosno ladjo, na kateri
je dobil Togo toliko zmag, mornarji sami,
ker so videli, da so vsi njihovi trudi in

slavnemu in zelo lačnemu ljudstvu mnogo
lepega. K sklepu pa pravi:

„Resno voljo imamo deliti slavo s svojim
ljudstvom in še dolgo vživati blagoslove
miru z vsemi narodnostmi. Rusija je zopet
prijateljica Japonske in mi le želimo, da bi
dobri in prijateljski odnošaji postali še tes¬
nejši in prisrčnejši.

Na obisku pri Samojedu na Novi zemlji. Borisov.

napori brezuzpešni, vse slavne zmage brez
učinka: Mikadov podpis na mirovni listini
je uničil vse lepo pričakovanje. Najbrže je
pa tudi, da uporniki niso vedeli, da bo nji¬
hovo maščevanje kupljeno za visoko ceno
tolikih človeških življenj.

Mikado je dobro razume! duševno raz¬
položenje ljudstva in je objavil mirovni ma¬
nifest, v katerem je povedal svojemu zmago-

V sedanjem času, ko svet ne neha na¬
predovati, bi ne smelo biti trenutka, v katerem
bi ne napredovala uprava naših notranjih in
zunanjih poslov. Skrbeli bomo, da bo naš
narod ohranil in zvišal v mirnem času svoje
vojne zmožnosti, a gledali bomo tudi nato,
da dosežemo mirnim potom uspehov, tako
da bo zagotovljena vedno sreča dežele, ob¬
enem pa tudi njen neprestani napredek.

374

Resno svarimo svoje podložnike, naj se
varujejo izjav bahaškega ponosa, in jim
ukazujemo, da se lotijo svojega dela ter vse
store, kar jim je mogoče, da se okrepi in
ojači država."

Kmalu nato je objavil tudi ruski car ma¬
nifest na ljudstvo in v njem pravi:

„Bog je dovolil, da je pretrpela naša
domovina težke izkušnje in udarce dolgo¬
trajne vojske, ki je podala obilno dokazov
hrabrosti in junaštva naših slavnih čet v
trdovratnem boju proti hrabremu in mogoč¬
nemu sovražniku. Ta vsem tako težki boj
je končan. Vzhod naše države se bo krepko
razvil v miru in v dobrem sosedstvu ja¬
ponske države, ki je postala sedaj naša pri¬
jateljica. S tem naznanjamo svojim podlož¬
nikom sklep miru in smo prepričani, da
bodo združili svoje molitve z našimi, da
Bog blagoslovi veliko delo naše in od ljud¬
stva izbranih mož v izpopolnitev in notranjo
srečo Rusije."

S tem je bila vojska končana, eno naj¬
važnejših dejanj svetovne zgodovine do-
igrano.

Ruska revolucija.

Vsaka velika vojska ima tudi v notranjem
državnem življenju svoje težke posledice.
Saj razburijo vojni dogodki vse sloje, ki s
tem večjo napetostjo zasledujejo zmage in
poraze, čim večje so žrtve, ki jih od njih
zahteva država. A v Rusiji so bile posledice
tem hujše, ker je ljudstvo videlo v tej vojski
samo kruto voljo samodrštva, ne pa državne
potrebe. Kakor obsojenci so šli vojaki na
vojsko v tujo deželo in doma so pustili
samo nevoljo na državno oblast, ki jih je
šiloma odtrgala od domačih ognjišč in tirala
na bojišče.

Vojska je bila izgubljena za carstvo in
za vladajoči birokraški sistem, ne pa za rusko
ljudstvo, ki vojske ni maralo Zato je ruska
javnost izid vojske sprejela z nekakim za¬

doščenjem, ker je omajala absolutistično
oblast. Vsa nevolja ljudstva je padla zdaj
na državno upravo, ki je imela tem težje sta¬
lišče, ker je vojska res odkrila globoko tlečo
gnilobo ruske uprave. Generali in admirali
so zapravili po neprestanih porazih ves ugled,
in to se je pokazalo že v vojaških uporih,
uradništvo, od nekdaj sovraženo zaradi svoje
oblastne samovoljnosti, je pa moralo prena
šati vedno ostrejše kritike. Časopisje, ki je
bilo prej pod strogim nadzorstvom, je za¬
čelo pogumneje pisati in bičati državno

Stolp Ivan Veliki v Kremlju.

upravo, agitatorji so vedno glasneje govo¬
rili na shodih, nastalo je veliko gibanje med
delavstvom in kmetje celih gubernij so se
uprli. Car se ni upal nastopiti proti temu
gibanju, ker je mislil, da se bo samo po¬
leglo. A ta nada je bila prazna: Valovi so
bili vedno bolj razburkani in so pretresali
državno ladjo s tako silo, da se je bilo bati
zanjo, da je ne razbijejo.

375

Zdaj so pa jeli govoriti revolucionarji
„z dejanji". Staro nihilistiško geslo, da se
morajo s krvavimi atentati in poboji oblast¬
niki strašiti toliko časa, da ne odstopijo svoje
oblasti iz bojazni pred smrtjo, je zopet na¬
stopilo. Zločinstva brez konca so se pričela.
Prvi je bil atentat na carja samega. Na praznik
sv. Treh kraljev, ko ob navzočnosti carjevi
peterburški nadškof z vso slovesnostjo bla¬
goslovi vodo v Nevi, so porabili revolucio¬
narji priložnost, da pomore carja s sprem¬
stvom vred. Nasproti Zimski palači carjevi
so postavljeni topovi, ki ustrele, ko spusti
nadškof križ skozi led v Nevo. A eden teh
topov je bil ostro nabasan in namerjen na
carjev kiosk, v katerem je car s svojim sprem¬
stvom prisostvoval ceremoniji. Strel je počil
in v bližini carjevi je bilo več ljudi ubitih
in ranjenih, kosci kroglje so udarili še v
zidovje Zimske palače. Jasno je bilo, da je
bil med vojaki revolucionar, ki je to storil,
a vso stvar so slikali le kot nesrečo in jo
izkušali z molčanjem spraviti s sveta. Car
je ostal nepoškodovan, a prestrašil se je
tako, da se je od tega časa skrbno varoval.

Revolucionarji so pa tem bolj zalezovali
carjeve najvišje uradnike, zlasti generalne
gubernatorje, ki imajo kot carjevi namest¬
niki vso oblast po pokrajinah. Umorjen je
bil z bombo načelnik policije v Peterburgu,
Pleve, ki so ga sovražili zaradi njegovih
strogih določb. Bomba je ubila in na drobne
kosce razstrgala carjevega strica, velikega
kneza Sergija, ki je bil generalni gubernator
v Moskvi, ko se je peljal iz Kremlja. Ni
prešel teden, da ne bi revolucionarji ustrelili
kakega višjega uradnika. Kmetje so ropali
veleposestva in požigali grajščine, tovarniški
delavci po mestih so ustavili delo in se bili
z vojaštvom. Prenapolnjene ječe niso mogle
več sprejemati obsojencev.

Tedaj se je car odločil, da pokliče za¬
stopnike ljudstva, naj sami sklepajo o tem,
kako bi se dežela pomirila. Carski manifest
je sklical državno dumo,  ruski državni

zbor. Ko to pišemo, zboruje duma prvič,
viharno in grozeče.

Da pa razumemo položaj v Rusiji, sezimo
nekoliko nazaj in predočimo si tamošnje
razmere.

* *

*

Prostrana ruska država, ki je bila v
prejšnjih vekih dolgo podložna Tatarom, in
ki je pretrpela strahovlado takih trinogov,
kakor je bil Ivan Grozni, je ostala do de¬
vetnajstega veka v orientalskih razmerah.

Arhangelsk! sabor v Kremlju.

Katarina II., ki se je od francoskih enciklo¬
pedistov nasrkala zapadnjaških svobodo¬
miselnih fraz, je sicer poizkusila francoske
teorije posnemati tudi v Rusiji, a s tem je
dosegla le to, da se je stališče dvorjanstva
(veleposestnikov) okrepilo; ljudstvo ni imelo
prav nič od tega. Katarina je Francozu Di¬
derotu na njegovo prigovarjanje celo od¬
govorila, da je njemu lahko pisati projekte
ria papir, ki vse pretrpi, ona ima pa posla
s človeškimi telesi, ki so mnogo občutlji-

376

vejša. Poslednja leta je tudi Katarina vla¬
dala popolnoma absolutno, in reakcija je
trpela dalje in dosegla svoj vrhunec pod
Nikolajem I. Skozi trideset let je železna
sila carstva ležala z vso silo nad Rusijo.
Vsaka svobodna beseda je bila kruto kazno¬
vana, cenzura je bila grozno stroga, izga¬
njali so v Sibirijo za vsako ma¬
lenkost, brez preiskave, in često
popolnoma nedolžne ljudi. Ko
so si leta 1848. drugi evropskj
narodi priborili konstitucijo, je
pa v Rusiji samodrštvo le še bolj
napelo svoje sile, da zabrani vsak
svobodni dih v Rusiji.

A svobodomiselni nazori so
vendar prodirali vedno bolj. V
politiki niso smeli pisati prosto,
zato sta se pa leposlovje in li¬
terarna kritika postavili v službo
svobodomiselnih idej. Izganjali
so pisatelje, a njihovi spisi so
se vendar razširili in se na skriv¬
nem čitali še tem rajše, če so
bili prepovedani.

V tem času so nastali tako-
zvani nihilisti.  Bili so veči¬
noma mladi ljudje, ki so se na-
srkali naukov nemškega modro-
slovja. Doma so videli pravo-
slovno razkoino cerkev, od države
ponižano v služabnico vladajo¬
čega zistema in podvrženo biro¬
kraciji, zunaj so se pa navzeli
popolnoma materialističnega sve¬
tovnega naziranja. Bili so prepri¬
čani, da bo njihova moderna
znanost uničila pravoslavno krščanstvo in
da se bo potem enkrat zgrudila tudi ruska
država.

S tem, da so razširjali vkljub najstrožji
prepovedi spise, ki izpodkopujejo krščansko
vero in so zlasti v ustnem občevanju širili
materijalizem v najnovejši brezbožni obliki,
so pripravljali tla za naslednike.

Za njimi so prišli socialisti. Zapadna Ev¬
ropa je že od nekdaj imela velik vpliv na
Rusijo, vkljub temu, da se je Rusija zapirala
vedno liberalnim državnim ustanovam. Jasno
je. da so morali tudi uspehi socialne demo¬
kracije na Francoskem in v Nemčiji vplivati
na rusko ljudstvo.

Ne le tovarniško delavstvo, ampak tudi
kmečko ljudstvo v Rusiji jako rado sprejema
socialistične in komunistiške nauke ter silno
hrepeni po delitvi posestev. To izvira iz
čudnega in skrajno nenaravnega položaja,
v katerem živi ruski kmečki stan. Zato so
pa socialisti našli tudi v Rusiji jako hva¬
ležna tla.

377

Proti vladi je tudi ves srednji stan, ki
se smatra za bolj izobraženega in hrepeni
po podobnih parlamentarnih razmerah, kakor
so urejene v zapadnih evropskih državah.
Uradništvo samo je prepričano, da je njegov
zistem gnil, in zato se dobe na Ruskem
tolikokrat ravno med uradniki in častniki
najbolj vneti revolucionarji, seveda na tihem,
ker v službi morajo delati, kakor jim zistem
ukazuje.

Car Aleksander II. je uvidel, da po starem
ne pojde več naprej. Bil je mož jasnega po¬
gleda in milejšega značaja. Sklenil je, osvo-

A te reforme niso zadovoljile, ker so
bile le polovičarske. Dano večjo prostost
so porabile le skrajne stranke, v prvi vrsti
socialisti, za svojo agitacijo. Saj ljudje, ki
so čutili v sebi zmožnost in veselje do javnega
delovanja, niso imeli priložnosti za to v par¬
lamentarni svobodni obliki, in stara izkušnja
uči, da čim manj morejo ljudje praktično
delovati, tem bolj so nagnjeni, da se bavijo
s teoretičnimi fantazijami. In ruska narodna
duša je tako sanjava, nagnjena k fantastičnim
teorijam, da so jo morale socialistiške ideje
zavesti k najskrajnejšim nazorom. Sociali-

* 2»H

Blagoveščenska cerkev v Kremlju.

boditi kmeta iz suženjstva. Vkljub temu, da
se je upiralo dvorjanstvo, je vendar izpeljal
svoj namen in si zaslužil ime carja-osvobo-
ditelja. On je vpeljal tudi na Ruskem redna
sodišča, kajti pred njim ni bilo ne pravo¬
sodja v Rusiji. Pri državni upravi je Alek¬
sander 11. dal obilo prostora tudi sodelovanju
družbe. Tudi avtonomija deželnih naprav je
bila precejšnja, književnosti so dovolili več
prostosti, predhodna cenzura časopisov in
knjig je bila odpravljena; tudi vojsko je po¬
lagoma reformiral.

sttčne ideje, ki so se tako hitro širile, so
pa vlado navdale s strahom, in začela je
zopet jemati svobodo nazaj.

V ta čas je udarila poljska vstaja. Bila
je nepremišljena, slabo organizirana, o ne¬
pravem času začeta in je bila hitro potlačena.
Odtlej pa se je začel nov zistem v Poljski,
iz katere so hoteli narediti rusko provincijo
in v njej zatreti vse sledi starega poljskega
kraljestva. Boj proti katoliški cerkvi in proti
poljskemu jeziku se je izvajal z veliko kru¬
tostjo, in nasprotstvo je neprenehoma rastlo.

25

378

Ta čas so nihilisti okrepili svojo orga¬
nizacijo, katere sedež je bil v Genevi. Po
vsej Rusiji, zlasti po velikih mestih, so imeli
revolucionarji svoje ljudi, ki so začeli pre¬
tresati rusko javnost z bombami in zavrat¬
nimi streli na javne oblastnike.

Najbolj so stregli po življenju carju sa¬
memu. Revolucionarji so se vtihotapili v
njegovo najožjo bližino, celo sorodniki vla¬
darske hiše (knežnja Sofija Perovskaja) in
možje iz najvišjega plemstva (knez Kraposkin)
so bili agitatorji za revolucijo. Delali so rove
pod železnicami, da razstrele carjev vlak,
počila je bomba v Zimski palači, slednjič

je bila preganjana, vse so hoteli porušiti,
popravoslaviti in vkloniti pod oblast oho¬
lega in izprijenega uradništva. Ta zistem je
vladal do sedanjega carja. Osebna dobrot
ljivost Nikolaja II. ga je sicer priljubila ljudstvu,
a vsa Rusija sovraži samodrštvo in uradništvo
ter upije po svobodi in po samoupravi. Ni¬
kolaj omahuje in se ne more odločiti k zad¬
njemu, energičnemu koraku. Revolucija se
širi kakor požar, in car se umika počasi in
boječe. Ta njegova omahljivost pa ravno
neti bojaželjnost skrajnih strank in kaže,
kako je gnilo in slabotno na videz železno
samodrštvo.

* *

Notranja stran Izveličarjevih vrat v Moskvi

1. 1881. pa je carja-osvoboditelja raztrgala
bomba na drobne kosce, ko se je peljal
skozi Peterburg.

S takimi brezumnimi zločini so pa do¬
segli revolucionarji le to, da se je absolutizem
izkušal zopet obraniti z najstrožjimi nared-
bami. Svobodomiselne naprave je Aleksan¬
der III. zatrl drugo za drugo. „Samodrštvo
in pravoslavje' 1  je bilo njegovo geslo, ki
ga je napovedal v svojem prvem manifestu.
Baltiške pokrajine s Poljsko so morale ob¬
čutiti težki jarem samodrštva, katoliška vera

Dve stvari je postavila duma v os¬
predje vseh svojih zahtev: Amnestijo
z odpravo smrtne kazni in razdelitev
zemlje. To je le stari klic: „Zemlja i
volja!", s katerim so že pred polsto-
letjem nastopili agitatorji za revolucijo.

Tisoči so bili od ruske vlade ob¬
sojeni na smrt brez dokaza krivde,
ker so se zdeli „nevarni“, in ječe so
ravnokar prenapoljnjene s političnimi
kaznjenci. Svobodo tem zahteva prvi
ruski parlament.

Dalje pa zahteva tudi zemlje, in tu
pridemo do najvažnejšega ruskega vpra¬
šanja: Rešitev poljedelske bede

Politična svoboda kmetov je bila
tudi po osvobojenju majhna. Sicer so
pa tudi kmetje volili svoje zastopnike v
zemstva, ki se bavijo z gospodarskimi vpra¬
šanji, a to je malo izdalo. Gubernator je
izbiralizmedizvoljenihkandidatovsebi všečne
zastopnike kmetov po lastni volji. V zboru
so pa bili kmetje brez vpliva, ker so z njimi
skup sedeli zemski načelniki, ki so mogli
vsakega kmeta za vsako neljubo besedo
takoj kaznovati in vtakniti v zapor brez vsake
preiskave in odgovornosti.

Pa še bolj nego politične razmere, tlačijo
ruskega mužika gospodarske neprilike. Ko

379

so namreč kmete oprostili veleposestniškega
robstva,je vlada ohranila načelo veleposestev,
tako da so izrezali iz dvorjanskih posestev
majhne koščke, ki so jih razdelili med kmete,
a veleposestvo je, četudi zmanjšano, ostalo.
Kmet je postal posestnik, to je res, a kak
posestnik je to, ki komaj vrečo krompirja
pridela na svoji krpi ? On mora prej ko slej
robovati veleposestniku, da se more preži¬
vih. Razloček je pa edino le ta, da je prej
roboval kot suženj, zdaj pa robuje iz la¬
kote kot »svoboden državljan 11 .

Pri razdelitvi je pa
naj večji del kmečkih po--
sestevpostal občinskalast.

Občini je bilo svobodno,
da ohrani zemljišče kot
skupno last ali da jo raz¬
deli. Več kot polovica ob¬
činske posesti je ostala
skupna last, ki jo občina
v gotovih obrokih — od
3-20 ali še več let —
razdeli med svoje občane
tako, da vsak svoj kos
sicer obdeluje in izko¬
rišča, a ostane vendar le
občinska last. To je ruski
„mir“.  Vsled tega go¬
spodarskega načina ni
pojem zemljiške posesti
v Rusiji udomačen v tem smislu, kakor pri
nas. Razdelitev zemlje je nekaj običajnega,
kar se vedno ponavlja, in zato je tudi ruski
kmet jako dostopen za socialistične in ko¬
munistične nauke.

Če torej pomislimo, da so po razdelitvi
osvobojeni kmetje dobili manj zemlje, nego
so je prej obdelovali v svojo korist, se ni
čuditi, da kmet čaka vedno nove razdelitve.
Ljudstvu manjka kruha. V osrednjih guber¬
nijah imajo kruha za 200 dni na leto, če je
letina slaba, še manj. A kmeta tlačijo tudi
hudi davki. Vsa država leži s svinčeno težo
na kmečkem stanu, in zato so se že takoj

v početku kmečke svobode začela kazati
jako vznemirljiva znamenja. Vlada je osno¬
vala carsko komisijo, ki naj preišče položaj
kmetijstva, in ta je dognala, da je 1. 1871. v
37 provincijah evropske Rusije kmet plačal
na davkih 92'75 0/o tega, kar mu je zemlja
nesla! Da, v nekaterih krajih so tako brez¬
umno obdavčili kmeta, da je plačeval do
198‘23% svojega dohodka. Seveda tega
ni mogel prenesti.

Zaman pravijo kmetu: Naj pa pridnejše
in umnejše gospodari! On tega ne more,

ker je njegova posest premajhna. Umno se
lahko gospodari na večjem posestvu, ako
ima kmet kaj premoženja, a na majhni par¬
celi je vsak dober svet zastonj. Premajhna
posest ne da dovolj hrane, in tudi ne po¬
rabi vsega časa, ki ga ima kmet na razpo¬
lago. V ruskih razmerah more družina, ki
šteje osem glav, obdelati do 22. desjatin
(primeroma toliko hektarov). A ker ima ta rod¬
bina komaj četrti del te posesti, je veliko
njene delavne sile neporabljene. Ljudje, ki
bi lahko delali, lenarijo, ali pa morajo iti
iskat zaslužka drugam. Ker je položaj kme¬
tijstva tako žalosten, trpi tudi obdelovanje

Granovitaja palata v Kremlju.

380

zemlje in odtod pride, da je lakota na Ru¬
skem tako pogosta. V najbolj rodovitnih
gubernijah včasih nastane huda lakota. K
tem nesrečam pa pridejo kulaki — oderuhi.
Ruski kmet je zaostal in ne pozna denar¬
nega gospodarstva v posojilnicah. Zato pa
cvete med kmečkim stanom nepopisno ode-
ruštvo.

Poleg svoje revščine vidi kmet velikan¬
ska carska in državna posestva, ki jih vlada
svojim uradnikom skoro zastonj daje v na¬
jem. Vlada se je polastila ogromnih zemljišč,
ki so zdaj večinoma last carske rodbine ali
uradništva in plemstva. V prejšnjih časih,
kadar so se pojavili nemiri v Rusiji, so prišli
uradniki jih potlačit in tedaj so se polastili
zemlje, ki so jo ljudstvu vzeli. Kmetje gle¬
dajo ogorčeni ta rop, in si ne morejo po¬
magati.

Vse to skeli kmečki stan v Rusiji. Ne¬
prestani nemiri kakor krč pretresajo rusko
državo, in toliko časa ne bo miru, dokler
se ne ustvari poleg političnega tudi gospo¬
darsko ravnotežje v Rusiji. A najbolj je

vzplamtela ta notranja bolest po izgubljeni
vojski z Japonsko. Ves sovraženi zistem, ki
tlači kmeta, je stal pred svetom osramočen
v vsej svoji gnjilobi, in zdaj so povzdignili
glas možje iz ljudstva, da hočejo oni go¬
voriti v svobodnem zboru o svojih težavah
in težnjah.

Car se je vdal in sklical dumo — državni
zbor. A ni dal dumi postavodajalne oblasti
ampak le posvetovalen glas. Edini postavo
dajavec je še vedno car. Duma pa obrača
vso svojo ost proti carjevim ministrom in za¬
hteva, da se mora tudi vlada vzeti iz dume, iz¬
med svobodno voljenih zastopnikov ljudstva.

In zadnji sklep je bil: Porazdelitev car¬
skih, cerkvenih in državnih posestev med
kmete. To so radikalni nameni, ki jim sedaj
ruska vlada seveda ne bo ugodila. A um¬
ljivi so iz tega, kar smo ravnokar povedali
o ruskih kmetskih razmerah.

Zunanji vojski je sledila notranja. Rusiji
želimo, da bi se njeni notranji boji srečneje
končali, nego se je njena vojska na Daljnem
Vzhodu.

Tavriška palača v Peterburgu, zborovališče državne dume.

Japonsko topništvo.

poročil, da ni odveč, ako pozneje, ko
se neresnice popravijo in temna po¬
ročila razjasne, zberemo vse, kar je
gotovega in podamo v celotnem, ure¬
jenem pregledu.

Zato se je odločilo založništvo
„Dom in Sveta“, da začne izdajati
pod naslovom

»Vojska na —_
Daljnem Vzhodu"

natančen popis boja in tamošnjih krajev.

To delo bo izhajalo v snopičih po
šestnajst strani dvakrat na mesec.
Vsak snopič bo imel svoj zavitek.

Kitajski igravci.

Vojne dogodke bomo popisovali
le po najzanesljivejših virih. Vmes
bomo podajali velezanimive popise
očividcev, zlasti poročila ruskih čast¬
nikov. Zraven bomo pa priobčevali
tudi popise vzhodnih dežela in kul¬
turne slike iz ozemlja rumenega ple¬
mena. Preskrbeli  smo, da bo naše
delo krasno in bogato ilustrirano ter
bo prinašalo tudi slovenske zemlje¬
vide.

Da se more vsakdo naročiti na to
velezanimivo delo, smo nastavili ceno
kar najnižje. Naročnina za en letnik
(24 snopičev) stane 4 K 80 v. Pol let¬
nika (12 snopičev) stane 2 K 40 vin.
Posamezni snopiči se dobe v knjigo-
trštvu po 20 v.

Naročnina se naj pošilja na

Upravništvo „Dom in Sveta“

v Ljubljani.

c

c«

5

§

>5'

C

0)

S

o

«4.

O

to

0)

s

s

4)

'tsl

Hn

<J

5

ti

o>

as

to

£

'O

Ko

<5

I

O

S.

••s

,5

as

.50

C

as

o

N

•5

A

.j?

O

Ss

«4,

Ladja v severnem ledu.

5

o

"s

31

so

M

O

Q<.

6

Co

n

r*.

O*

\

o

o.

o

&

N.

n

5

n

as

n

as

to

•H.

O

•a.

■s-

o

o

as

CO

ct>

Co

C

"31

31

O

3l

as

2

Z

<5.

o

Vi

- s

I

\

r-'

V

v

'

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

/

/

i

j