Popis poroke zunaj cerkve,
kakor nam jo  vprihodnje  namerava  većina  dunajskega državnega zbora.
Po tej postavi, ako po nesreči obvelja Megerlov predlog, ne bo treba več poroke^ v cerkvi, in zakon odpade iz vrst sv. sakramentov. Zupan bo poročal v svoji kancelii; če pa kancelije nima, v svoji koči ali na kakem podu. — Naš župan Bincelj nima kancelije, tedaj kar naravnost v svoji koči poroča; radovedna njegova žena stoji pri durih; trije njegovi otroci se valjajo po tleh, pes leži pod mizo, mačka pa gode za pečjo. Župan Bincelj stoji naslonjen na mizo, na kteri je bokal vina in fajfa, v rokah drži „šrifto";   pred njim
429
stojita ženin in  nevesta,   za njima   starašini.    Tako si mislite poročišče, in čujte, kako župan poroča.
Župan Bincelj (sam pri sebi:) Pasja vera! tem se pa mudi se ženitvijo; cele pol ure so prišli poprej, kakor sem mislil; rad bi ga bil še en poliček švrknil, da bi bil malo več korajže dobil; saj to ni kaka kaj bodi reč, če človek v mojih letih mora skušati, kako bo poročal! (glasno k ženinu in nevesti): Le še malo po-trpita; še nisem prav pripravljen za poroko! (k ženi svoji): Jera, poglej v kuhinjo, da se klobasa ne pri-smodi. (K ženinom): No, tako! zdaj pa le stopita pred me, pa pametno se držita, če bi mi tudi kaka neumna beseda všla; saj je poglavitna reč le ta, da vaji kot zaročenca v protokol zapišem. (K ženi svoji): Jera! za božji čas! tak spraviMiciko in Tončeka ven, da se mi pod nogami  ne valjata!   (K ženinom):  Ne  zamerita tem
Eaglovcem;   pa se  bota   že tudi   tega  navadila,   kader osta mož in žena.    Tedaj poslušajta!   —   Pa  kaj sem hotel brž reči?  Kako je vendar človek pozabljiv! A — že vem: Ti, ženin Štefan, si mojo Liziko precej dolgo za nos vodil, — pa naj bo! — Tebi, nevesta, bi bil pa tudi svetoval,   da   bi  bila še par let čakala in mojega Janeza vzela.    Pa kar je, to je!  —  Tedaj  začnimo v imenu Božjem!    Ne,   ne,   v imenu božjem — tako je bilo popred, kosem še jez ženin bil; pri vaji moram že reči: v imenu postave.    Zdaj pa le poslušajta,   kar vama  bom iz te šrifte bral (si briše oči) — ne vem, ali je letošnji jipavec tako  močan  ali kali,   da  mije vse oči vzel.   Cakajta enmalo: klin s klinom! (nastavi vinsko flaško).   No, zdaj bo pa že šlo. Tako, ženin Štefan: ali ostaneš pri svoji volji?   (brcne na stran, ker se mu  dečka spet pod nogami valjata)   Ne  zamerita,   v zakonu  že  ni drugač. — Tako,   Štefan:   povej, ali ostaneš  pri svoji volji? (mrda z nosom):  kaj pa tako smrdi?    Jera,   glej glej,  morebiti se je klobasa zasmodila? —  — Na,  za Božjo voljo, predno ta dva vkup spravim — gospod faj-mošter bi bili že tri pare poročili. Tedaj, ženin stefan-ček:   ali  ostaneš  pri volji  svoji? — — — — in tako je ponavljal ves raztreseni župan še večkrat vprašanja; nazadnje je vendar poroko  izsušmaril po  postavi   in zaročenca v protokol  zapisal.    (Ves moker   si briše pot s čela). No, to je bilo delo! raji grem drva sekat. Ne bil bi verjel, da je cilno poročanje (hotel je reči civilno) tako pekvato delo!   —   Tako,  zdaj sta od mene  poročena;   al vaji bodo tudi vaši  sosedje  za možd in ženo imeli, ne vem. Glejta, kako bota izhajala.    Zegna vam ne morem dati, ker ta je zoper mojo „šrifto." Le samo to vama rečem :   Dobro  gospodarita, da bota na tanko ovdrajtovala davke;   kajti to je prvo,   vse drugo je nič. Ce pa kdaj drug za druzega ne marata, ni treba, da bi spet k meni hodila zavoljo ločitve. Nekdaj je sicer veljalo to, da „človek ne sme ločiti,   kar je Bog sklenil",  po novi postavi se  pa pravi:   kar človek  skup spravi,  to tudi človek lahko saksebi dene.   In tako, z Bogom! — Stojta: še nekaj! Će hočeta, da vaji tudi gospod fajmo-šter poroče,   nimam  nič zoper  to;  škodovalo vama ne bo, treba pa tudi ni po postavi. Tedaj srečno! — (Svatje se poslovijo.)   Jera! prinesi mi klobaso; saj vem,v da je že vsa zasmojena zavoljo te prismojene poroke. Se tega se je županom manjkalo!                       Po „N. Geiss."
430