686
Mojca SCHLAMBERGER BREZAR Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Vojko Gorjanc (ur.) Slovensko tolmačeslovje
Znanstvena založba Filozofske fakultete, zbirka Prevodoslovje in uporabno jezikoslovje, Ljubljana 2013, str. 240, 20,00 EUR (ISBN 978-961-237-595-5)
Za tolmačenje bi lahko rekli, da je eden od najstarejših znanih poklicev, nasprotno pa je tolmačeslovje relativno nova znanstvena disciplina, ki se je začela razvijati v okviru prevodo-slovja v 2. polovici 20. stoletja. Na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je tolmačenje postalo predmet samostojnega specialističnega študija v letu 2001; po bolonjski reformi je tolmačenje dvoletni magistrski študij 2. stopnje. Monografija Slovensko tolmačeslovje je prva znanstvena publikacija na Slovenskem, ki se ukvarja izključno s tem področjem.
Tolmačenje poteka na raznolikih področjih; tako je tudi monografija z dvanajstimi članki in urednikovo spremno besedo razdeljena v 3 sklope: Izobraževanje tolmačev, Konferenčno tolmačenje in Tolmačenje za skupnost. Pred vse tri sklope je uvrščen članek staroste poučevanja tolmačenja v Sloveniji Jasmine Markič z naslovom O tolmačenju in tolmače-slovju, kjer na enciklopedičen način spregovori o tolmačenju kot disciplini: podaja osnovne razlike med tolmačenjem in prevajanjem ter razlago
terminov tolmač, tolmačenje, hkrati pa osvetli zgodovinski pregled discipline, pa tudi razlike med posameznimi načini tolmačenja (šepetanje, konsekutiva, simultano tolmačenje) in tudi vrstami tolmačenja, kjer izpostavlja konferenčno tolmačenje kot najprestižnejšo in najbolje plačano vrsto tolmačenja, omenja pa tudi povezovalno tolmačenje, tolmačenje za skupnost in druge.
V prvem sklopu monografije z naslovom Izobraževanje tolmačev, ki obravnava didaktiko in metodiko tolmačenja, si sledijo 4 članki. V prvem z naslovom Vloga mednarodnega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti izobraževanja tolmačev v Sloveniji Amalija Maček povzema zgodovino ukvarjanja s tolmačenjem na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani (v nadaljevanju OP) ter podaja opis dela na smeri tolmačenje od sprejemnih izpitov do zaključka študija, poglablja pa se tudi v dobre prakse, ki so od uvajanja programa v letih 1997/1998 oziroma 2001/2002 prinesle pozitivne spremembe v izvajanju študija tolmačenja in vplivale na prenovo programa magistrskega študija tolmačenja, ki se je začel v letu 2007/2008. Hkrati prikazuje pomembnost mednarodnega sodelovanja in vpetosti v projekte za prehajanje dobrih praks in napredek v širjenju dejavnosti na druge vrste tolmačenja, ne le konferenčno. Poudarja tudi nujnost sodelovanja z zunanjimi sodelavci - akreditiranimi tolmači in interdisciplinarnost izobraževanja tolmačev.
Matevž Pajek v prispevku Škarje in platno - kako ukrojiti študijski program konferenčnega tolmačenja predstavlja pregled razvoja tolmačenja, zgodovino konzorcija tolmaških šol European Masters in Conference interpreting (EMCI) ter na podlagi študentskega vprašalnika kritično analizira predmetnik. Helena Biffio Zorko v članku Poučevanje konse-kutivnega tolmačenja - pogled iz prakse prinaša svoj pogled na poučevanje konsekutivnega tolmačenja, ki ga je izoblikovala na temeljih večletne prakse. Specializiran študij didaktike in metodika tolmačenja je mogoč le na Ecole des Traducteurs et Interpr tes (ETI) v Ženevi in kljub obstoju specializiranih seminarjev za učitelje v okviru EMCI se vsak učitelj znajde v položaju, kjer je odvisen predvsem od sebe, saj mora prilagoditi poučevanje specifični publiki, s katero dela.
Jana Zidar Forte v prispevku Spremljanje napredka študentov pri simultanem tolmačenju opisuje svoj eksperiment v okviru doktorskega študija, kjer na podlagi korpusa iz primerov tolmačenja preverja rabo različnih strategij razumevanja in podajanja, ki tolmačem pomagajo pri obvladovanju »nenaravnih« okoliščin simultanega tolmačenja. Prvi sklop monografije tako predstavlja tendenco po uveljavitvi »ljubljanske šole« tolmačenja, ki bo podprta z izvirnimi raziskavami področja tolmačenja in specifiko našega prostora.
Drugi sklop z naslovom Konferenčno tolmačenje prinaša dve razpravi. V prispevku Status
konferenčnega tolmača v Sloveniji Lara Vidmar na podlagi anket o statusu tolmača preučuje družbeno dimenzijo tolmačenja in prihaja do sklepov, da se širša javnost, pa tudi prevajalske agencije same ne zavedajo pomembnosti specifike dela tolmača in nujnosti usposabljanja za ta poklic. Nadalje Romana Mlačak v članku Tolmačenje v institucionalnem okolju opisuje eksperiment, v katerem 20 študentov ocenjuje 50 tolmačenih govorov iz angleščine v slovenščino iz korpusa govorov plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta iz leta 2011. Pogled na kakovost tolmačenje je podan v okviru spremenljivk za retorično dobro besedilo: prepričljivost, razumljivost, tekoče podajanje, prijeten glas in melodija, splošna kakovost tolmačenja, idiomatičnost. Avtorica zaključuje, da je količina izpustov, ki so značilna kršitev tolmaške norme, večinoma odvisna od hitrosti podajanja izvirnega govorca in da se kakovostno tolmačenje oblikuje tudi v odnosu ozaveščenega govorca do tolmača. S svojim pristopom k raziskovanju, ki se dotika psihologije, pragmatike in analize diskurza, opredeljuje tolmačeslovje kot izrazito interdisciplinarno vedo.
V tretjem delu z naslovom Tolmačenje za skupnost vsi prispevki prinašajo raziskave, ki bodo gotovo vplivale na zavedanje o procesih tolmačenja in njihovem namenu. Vojko Gorjanc v svojem prispevku Tolmačenje za skupnost in vprašanje nadnacionalne odgovornosti podaja pregled zgodovine tolmačenja za skupnost ter v tem okviru pregled
687
688
različnih vrst tolmačenja (sodno, medicinsko, v postopkih prošenj za azil etc.) v odnosu do pragmatičnih komponent, kot so razmerje moči, ki je a priori asimetrično, človekove pravice in etika. Vzpostavlja primerjavo med teorijo in prakso v Sloveniji, kjer zaradi specifike okolja prihaja do težav pri zagotavljanju jezikovnih pravic.
Alenka Morel v članku Tolmačenje za skupnost v Sloveniji s kritično analizo diskurza opisuje jezikovno situacijo v Sloveniji in formalno-prav-ne podlage za organizacijo tolmačenja, osvetljuje okoliščine tolmačenja v primeru posebej ranljivih skupin, ki iščejo mednarodno zaščito, v nadaljevanju pa z analizo vzorca v postopku mednarodne zaščite prikazuje, kako dinamična je v resnici vloga tolmača.
Nike Kocjančič-Pokorn, Lars Fel-gnerter in trije zdravniki Marko Po-korn, Branka Kores-Plesničar in Uroš Ahčan v prispevku Položaj tolmača in usmerjenost njegovega pogleda v medicinskem okolju obravnavajo prostorsko določitev položaja tolmača v skrbi za boljše tolmačenje in napotke, kam naj bo usmerjen pogled sodelujočih. Članek prinaša zanimiv premik v mišljenju, ki ga na podlagi intervjujev s tolmači in zdravniki predstavljajo avtorji - od v tolmaških krogih splošno priznanega mnenja, da je tolmač neke vrste »medij« v sporazumevanju (in »umaknjen« iz sporazumevalne situacije, kot je primer pri konferenčnem tolmačenju, kjer sedi v kabini), se tu nakaže, da je vsem laže, če deluje kot polnopravni udeleženec v sporazumevanju, ker
je sporazumevanje tako naravnejše. Vsekakor pa avtorji opozarjajo tudi na odsotnost napotkov in navodil za ravnanje pri tolmačenju v medicinskem okolju.
Tatjana Balažic-Bulc in Vesna Požgaj-Hadži se v članku Potrebe po tolmačenju za skupnost pri južnoslo-vanskih jezikih v Sloveniji lotevata razmeroma novega področja potreb, ki v prejšnjem skupnem državnem prostoru ni obstajalo, in opozarjata na neurejenost področja v Sloveniji v okviru bolnišnic in uradov. Rok Chi-trakar v razpravi Med dvema ognjema: tolmačenje na kriznih območjih obravnava tolmačenje na vojnih območjih in območjih humanitarnih kriz. Omeni tudi usposabljanje za te vrste tolmačenje, ki je zaenkrat edinstvena praksa v Ženevi pod vodstvom Barbare Moser-Mercer, ter izpostavi problem etike in morale ter vprašanja krivde in kazni v razmerju do poražencev in zmagovalcev (kaj se s tolmačem, ki je običajno civilna oseba in opravlja poklic ne glede na pripadnost zmagovalni oziroma poraženi strani, zgodi potem, ko se vojna konča).
Monografijo zaključuje spremna beseda urednika Vojka Gorjanca, v kateri poudarja pomembnost interakcije med izvajanjem programov doktorskega in magistrskega študija in raziskovalnim delom na OP, ki poteka v različnih projektih in v okviru programske skupine Slovenski jezik - bazične in kontrastivne raziskave. Sklicuje se tudi na projekt ARRS Korpus in pilotna slovnica znakovnega jezika Špele Vintar, ki vključuje
raziskovanje interakcije med slišeči-mi in neslišečimi in se s tem tudi uvršča v širše področje tolmačenja. Predvsem pa je monografija postavljena v luč odpravljanja demokratičnega primanjkljaja v slovenski družbi, kar so poudarjali že avtorji posameznih prispevkov s področja tolmačenja za skupnost.
Zanimivi prispevki interdisciplinarno odpirajo pogled na raznovrstne potrebe po tolmačenju in oblike dela tolmačev in so pomembni tako za strokovno kot za širšo javnost. Poleg obravnavanja precej raziskanega področja konferenčnega tolmačenja prinaša monografija Slovensko tolmačeslovje tudi vpogled v manj prestižna, pa kljub temu izredno pomembna področja tolmačenja za skupnost v azilnih domovih in na kriznih območjih ter daje slutiti nov pristop v globaliziranem svetu, kjer se angleščina vedno bolj uveljavlja kot lingua franca in s tem zmanjšuje pomen konferenčnega tolmačenja. Predvsem z zadnjim delom, obravnavo tolmačenja za skupnost, monografija odpira nove vidike tolmačenja in možnosti zaposlovanja tolmačev v prihodnosti. Nikakor pa nista nepomembna tudi prva dva dela knjige, ki nakazujeta smernice za nadaljnje raziskovanje tako v didaktiki in metodiki pouka tolmačenja kot v strategijah konferenčnega tolmačenja ter poudarjata pomembnost prehajanja med teorijo in prakso.
Erich PRUNČ
Karl-Franzens-Universität Graz, Gradec
Špela Vintar (ur.) Slovenski prevodi skozi korpusno prizmo
Znanstvena založba FF, Ljubljana 2013, str. 212, 50,00 EUR (ISBN 978-961-237-565-2)
Od svojih začetkov v prvih letih zadnjega desetletja prejšnjega stoletja se je korpusno usmerjeno prevodoslov-je uveljavilo kot integralni del lingvistično usmerjene translatologije. Z njim je tudi pri jezikoslovno usmerjenih raziskovalcih povezan premik od normativnega k deskriptivnemu pristopu. Razvoj korpusne lingvistke je zaradi lažjega in hitrejšega dostopa k zmogljivi strojni in programski opremi omogočal tudi demokratizacijo raziskovalnega dela in tako tudi manjšim in ekonomsko šibkejšim družbam omogočil, da se enakopravno vključijo v raziskovalne procese.
V zborniku je združenih 9 razprav, ki so povezane z nastankom in uporabo slovenskega prevodoslovnega korpusa SPOOK (Slovenski PrevOd-Oslovni Korpus). Korpus zajema 95 leposlovnih del (23 izvirnih slovenskih romanov, ostalo pa so tujejezič-na besedila in njihovi prevodi v slovenščino). Korpus je nastajal v okviru projekta Slovenskoprevodoslovje - viri in raziskave, ki je od maja 2009 do aprila 2012 pod vodstvom Špele Vintar potekal na ljubljanski Filozofski fakulteti v partnerstvu z Institutom Jožefa Stefana.
689